Slovenska kmečka kri v naših mestih, Zadnje ljudsko štetje je pokazalo, da zalaga naša mesta s svežo in zdravo krvjo naš slovenski kmet. Brez našega kmeta bi mesta na slovenski zemlji, posebno ob meji, že zdavno propadla. Prav velikokrat se sliši, da se ozira naša politika preveč na kmeta, da se veliko denarja, ki ga plačajo meščani, uporabi za izboljšanje gospodarstva, prometnih zvez na deželi in da se pri tem meščanstvo premalo jemlje v ozir. Pri tem pa ne pomislijo ti možje, da je kmet korenina, iz katere srka mešeanstvo najboljše sokove, brez katerili bi meščanstvo shiralo in se posušilo kakor drevo, ki mu odsečeš korenine. Kmečka kri pomeni za meščanstvo to, kar pomeni za telo clst, svež zrak. Gorje narodu, ki nima ve6 svežega, zdravega kmečkega naraščaja. Njegovi dnevi so šteti in njih bodočnost je med mrliči. Ce že veliki narodi obračajo vso pažnjo na kmečki stan, kako bi jo morali še-le mi Slovenci, ki smo eden po številu najmanjših izobraženih narodov na svetu! Naši listi vedno tožijo, da se toliko naših ljudi izgubi v obmejnih, tujih mestih, da se potujčijo in svojemu narodu izneverijo. Imamo vse polno društev po mestib, ki skušajo našim ljudem ohraniti materin jezik in izdajo se v ta namen velike svote denarja. Veliko tega truda, dela in denarja pa bi si ta društva prihranila, ako bi se bolj brigala za naše ljudi že na deželi in ne še-le potem, ko se preselijo- v mesta. Skrb za naše priseljence v mesta se mora pričeti že na kmetih. Kmeta je treba gospodarsko podpreti, ga izobraziti in vzbuditi v njem narodno zavest, potem ga tudi tuji zrak v mestu ne bo okužil. — Da, naraščanje našega ljudstva v nekaterih nemških in laškib mestih je tako silno, da bi utegnilo v kratkem času čisto naravnim potom ta mesta popolnoma posloveniti. — Le poglejmo nekaj številk. L. 1900 je imelo n. pr. od vseh Celjanov 4.062 oseb domovinsko pravico v slovenskih okrajnih glavarstvih, le 1.772 oseb v nemških; istočasno od vseh Mariborčanov 14.645 duš v slovenskih, 5.958 duš pa v nemških okrajnih glavarstvih. V Gorici je stanovalo 1. 1905. okrog 5.406 oseb iz slovenskih, le 1.894 oseb iz laških okrajnib glavarstev. Prav tako priseljevanje našega ljudstva opažamo v Trstu. Tu je bilo 1. 1900 z domovinsko pravico v slovenskih okrajnih glavarstvih 34.505 duš, v srbo-hrvatskih. 18.491, v italijanskih 35.037 (in sicer 13.338 iz Avstrije, 21.699 iz laškega kraljestva). Slovanskih priseljencev v Trstu je torej bilo (leta 1900) 52.996, italijanskih pa 35.037. Te številke kažejo očitno, da moramo priti Slovenci do velike večine v teh mestih, ako bomo skrbeli za izobraževalno in gospodarsko povzdigo našega kmečkega naraščaja, ki drvi v mesta, in ga bomo že doma pripravili do tega, da bo tudi v mestih stal na straži za svoje materine pravice. V Celju smo v zadnjem desetletju narastli od 2270% na 30'5% (Nemci so torej padli od 77'30% na 69'5%), v Gorici od 20'61% na 36'84%' (Lahi padli od 67'80°/0 na 50*57%), v Trstu smo narastli od 1G'34% na 29'81%. Rastemo torej navzlic vsemu potujčevanju. Vsa znamenja kažejo, da priseljevanje našega naroda v ta mesta ne bo padlo, ampak nasprotno še rastlo. Za naš lnnečki stan je selitev našega ljudstva v mesta velika rak-rana, a kaj hočemo. Edino sredstvo, da bi naše ljudstvo ostalo raje na deželi, je, da ga izobrazimo in gospodarsko ojačimo, da bo potem vzljuoilo svoj rodni dom tako, da ga ne bo lahkomiselno zapustilo. Naša naloga pa je, da bomo ohranilivse priseljence v mestih svojemu narodu. V ta namen nam more in mora služiti troje: v mesta mora iti že narodno zavedno Ijudstvo, čegar deci je treba omisliti potrebne slovenske šole. Naše priseljence pa je treba gospodarsko osamosvojiti.