-----   398    -----
Iz deželnih zborov.
Iz deželnega zbora štajarskega.
V deželnem zboru štajarskem je pl. Kaisersfeld v imenu tistega odbora, kteri je bil izvoljen, da prevdarja nasledke ustavljenega februarskega patenta, v dolgem govoru pritrjeval predlog: naj se brž ko brž prekliče prestanek februarskega patenta, kajti Avstrija gre pod zlo, ako ni februarske ustave! Vsi drugi govorniki so peli isto „nemško" pesem, le gospoda Herman in dr. Razlag sta nasproti vstopila temu predlogu s krepko besedo, in dr. Razlag je nas veto val, se ve da brez vspeha, naj se popusti Kaisersfeldov predlog, ali, kakor se v parlamentarnem jeziku pravi, zbor naj prestopi na dnevni red. Dr. Razlag je najpoprej opisal stališče slovenskega naroda, kterega on zastopa, in po kterem se ravnd njegovo stališče. Z zgovorno besedo je pred oči postavil zboru, kako je prišlo, da je toliko obrekovani narod slovenski (ni res! ni res! od mnogo strani) se v novejšem času povzdignil k duševnemu življenji. S tem, da Slovenci zahtevajo soglasno delovanje vseh stanov na vzajemni blagor državni, so bili grajani zdaj za federaliste, zdaj za ultramontance, zdaj za birokrate, zdaj za demokrate. Tako pa jih morejo žaliti le časnikarji, ki ne poznajo sveta kakoršen je, ampak kakoršnega si sami stvarijo pri svoji vredniški mizi. Slovenec ni nič manj zvest in udan svojemu cesarju kakor vsak drug narod; al on želi, da v vrsti druzih narodov tudi on pravico ima poganjati se za blagor državni. Slovenci upajo, da bo cesarju zdaj mogoče, v resnici ustvariti pravno državo; Slovenci mislijo, da ne samo slabi časi, temuč da tudi deželni zbor je mnogo kriv nesreče njegovega naroda (ni res! ni res! od mnogo strani). Jaz mislim, da je oktoberska diploma zopet prinesla pravo, ktero nam je bilo poprej vzeto.    Očividno
je, da februarski patent ni bil dan z udeleštvom narodov avstrijskih, ampak samolastno. Mi tedaj ne vidimo, kako da bi zavest pravice po tem trpela, da je vlada še le zdaj po septemberskem manifestu storila, kar bi bila imela že 1861. leta storiti! Oži državni zbor je bil tudi pri nas malo priljubljen, in ne da se zapopasti, česa se je bati, da je ta zbor ustavljen bil? Nova pogodba naj se sklene z vladarjem našim, enaka pragmatični sankcii in naslednemu redu. Jaz mislfm, daje sila pravice bila, ktera je ustavila februarski patent. Da se uperajo nekteri deželni zbori cesarskemu manifestu, ni naravna stvar po mislih narodov avstrijskih, ampak le, ker so se nekteri dogovorili, da se hočejo upreti. Cesar pravi v svojem razglasu, da želi miru s svojimi narodi; ne vidim tedaj, zakaj bi se zaupanje ne povračalo z zaupanjem. Ker sem si v svesti, da septemberski manifest nikakor ne škoduje deželi, tedaj nasvetujem, naj se popusti Kaisersfeldov predlog. Na vprašanje, ki ga je dr. Razlag zastavil ces. namestniku: kako to, da septemberski manifest in patent nista štajarskemu deželnemu zboru došla tudi v slovenskem jeziku ,vje prejel odgovor, da prideta brž ko bota prestavljena. Čudno! ali se niste te dve pismi v slovenski jezik prestavile na Dunaj i in odtod poslale zborom, kjer je slovenski jezik deželni jezik?!
Deželni zbor kranjski.
V 3. seji deželnega zbora je zadnjič omenjeni predlog za adreso Njih Veličanstvu dr. Bleiweis (po ste-nografičnem zapisniku) podpiral tako-le: „Siavni zbor! Prebridke čase smo doživeli zadnja leta. Državni zbor v obeh zbornicah, deželni zbori vseh dežel, pa tudi časniki so razodevali nevoljo tako glasno , da so njih tožbe odmevale v srcu vseh avstrijskih narodov.
Polovica našega cesarstva v obsednem vojaškem stanu, — dvorane deželnih zborov na Ogerskem, Hrvaškem , v Gralicii in Lombardo-Beneškem zaprte, — klopi v državnem zboru prazne, — vredniki časnikov v ječah, — davki zavoljo slabega gospodarstva nestrp-ljivi, — denarna tiska naše države grozna: to, gospoda, je ob kratkem prežalostna podoba dosedanjega ustavnega življenja v Avstrii! Dostavljam tem opisu le še to, da vkljub vsem tem revam je vendar tako imenovani ustavni minister 26. svečana vsako leto v vseh stolnih cerkvah našega cesarstva slovesne z ah val niče
po komandi  obhajati   veleval!   (Pravo! dobro! dobro! v sre-dižču zbornice in med poslušalci).
Gospoda! Avstrija je prišla do propada, — cesar presvitli naš gospod, je zagledal to brezdno; izustil je rešivno besedo, in dal nam manifest 20. septembra! Velika večina avstrijskih narodov je ta glas sprejela z navdušenim veseljem; na Ogerskem so mu doneli naproti radostni eljen-klici, na Hrvaškem in druzih slovanskih deželah pa ravno tako navdušeni slavaklici (dr. Toman: Dobro!) in deželnega zbora v Gralicii — za Avstrijo prevažne dežele — prvo delo bilo je to, da je brez vsega premišljevanja poklonil zahval-nico Njih Veličanstvu.
Ta manifest, gospoda, je kot cesarsko sporočilo došlo tudi našemu zboru. Prevzvišeni deželni poglavar ga nam je izročil s temi cesarjevimi besedami: „V Svojem manifestu in patentu od 20. septembra L 1. sem zaznamoval pot, ktero ima hoditi Moja vlada, da se zadobi stanovitna podslomba za tako ustavo Mojega cesarstva, ktera mu zagotovlja edinstvo, pa tudi samostojnost posamnih kraljestev deželd in vse pravice, ktere jim gredo v zvezi z nerazrušljivo celoto.
Vprašam vas zdaj, gospoda, ako cesar, glede na pretekli žalostni čas,   se  s takimi  besedami  do   nas
-----   399   -----
obrača: aH si bomo še pomišljali, kaj naj bi odgovorili? Ali bomo še dolgo duhtali in besedovali: ali je to bolje, kar je bilo in se nam je dalo brez dogovora Z nami (dr. Toman: prav dobro!) ali pa to , kar ima zdaj priti Z našim udeleštvom? (Dr. Toman: Prav dobro, prav dobro! Živahni pohvalni klici med poslusavci.)
Osupnilo je tedaj mene in prijatle moje unidan glasovanje, po kterem se je moj predlog zavrgel kot nujni (silni) predlog.
Gospoda! Razodevši občutke zaupljivosti do cesarjevega manifesta nismo ravnali po nobeni komandi o d ^unaj! (Dobro, dobro! v središču). Naše čutje izvira iz tega, da si cesarja prepričanega mislimo, da po tej poti kakor dozdaj, ne gre več vprihodnje (dobro! dobro!) — da ne gre več s tem , da bi manjščina odločevala osodo večine avstrijskih narodov v državnem zboru, kterega, kakor se jim je poljubilo, so raztegovali kakor gumilastik v širji zbor, ali pa ga krčili v ožjega. (Dobro! Pravo!) Naše zaupanje, gospdda, na besedo Cesarjevo je pa še zato veče, ker se nadjamo, da različni narodi avstrijski in njih svobodoljubni zastopniki tudi moč v sebi čutijo, da izvršijo cesarjevo besedo! (Dobro!)
Al, gospoda! naše zaupanje na zagotovilo cesarjevo tudi ni na pesek zidano, kajti že vidimo žarijo boljšega — pravega ustavnega časa: šesta velika moč svetd — časnikarstvo — ki je dolgo uklenjeno bilo, prosto je! — ječe v Galicii se odperajo in iz njih stopajo o političinih zadevah obsojeni in se vračajo k svojim družinam! — dolgo zaprte dvorane deželnih zborov na Ogerskem, Hrvaškem in v Galicii so svobodni besedi zopet odprte, in tudi deželni zbori takraj Litave obravnavajo svoje zadeve z veliko večo samostojnostjo kakor vsa prejšnja leta. (Dobro! dobro!)
Gospoda! vprašam Vas zdaj: niso li to že poroštva za cesarjevo besedo? niso mar to že poroštva za pravo, pošteno ustavo? Ali bi po takem ne veljal vsak drug sklep za nezaupnico cesarjevemu manifestu ? ! (Živahni dobro- in pravo-klici v središču in med poslusavci).
Gospoda! naj bode osoda nasvetovane a d r es e ka-koršna koli v tej hiši, to hočem jez v svojem in v imenu svojih prijatlov pritrditi, da besede v septem-berskem manifestu: „Prosta je pot" — — — govorjene s cesarskega prestola, so v deželnem kranjskem zboru našle radostno zaupanje in potrdbo! (Dr. Toman: Tako je! Pravo! pravo! med poslusavci). In tako — — — (v tem hipu vstane poslanec Kromer in zahteva od predsednika, naj ravna po opravilnem redu, po kterem poslušalci ne smejo ne ploskati ne siskati;) predsednik dr.pl. "VVurzbach zavrne ta opomin rekoč, da je to njegova skrb, da združuje red; da dozdaj ni nič nespodobnega slišal; ako je pa preslišal, prosi poslušalce, naj so mirni! — Pravo, pravo! živio! dobro! — Po tej epizodi nadaljuje dr. Bleiweis svoj govor:) In tako, slavni zbor! Ti priporočam sprejem mojega predloga, to je, predloga za adreso Njih Veličanstvu , — predloga, o kterem je moj prijatel gospod dr. Toman rekel, da je postavljen v duhu naroda slovenskega (dobro!), vzet iz srca tega naroda , kterega mi tukaj zastopamo!" (Dobro- in pravoklici med poslanci in poslušalci.)
Grof Auersperg  pa   je   svoj   predlog  podpiral blizo tako-le:
Cesarjev razglas 20. septembra je jako važen in pomenljiv ter globoko sega, to čutimo vsi, o tem je v zbornici gotovo le en glas. Državnega ukaza, kteri je izišel od najviše državne oblasti, kteri tako globoko zadeva ustavno življenje, kteri vzbuja toliko strahu in skrbi, deželno zastopništvo ne more molče sprejeti. Državni zbor, kterega omenjeni ukaz v prvi vrsti zadeva, zdaj ni v stanu ,   o njem govoriti.    Po mojih mislih se
moti, kdor meni, da je ovržena februarska ustava, le ustavljena je. Da bi naš deželni zbor, ki se je še vselej ustavno vedel, molčal o tem razglasa, ni misliti; domoljubje, ktero vedno navdaja naš deželni zbor, bode nas gnalo, da premišljamo nasledke omenjenega razglasa; naša lojalnost bode nam kazala pot, da s primernimi besedami izrazimo svoje pomislike. V odseku bil bi jez — če tudi o bistveni stvari nisem onih misli z dr. Bleiweisom — vendar glasoval za adreso, v zbornici pa ne bom, ker dr. Bleiweisov predlog že najprej določuje, kako naj odgovorimo. Dobro je treba prevda-riti, kaj se bode izreklo. Sam sebe sicer ne štejem med nelojaice, vendar sem za to, da se natanko pre-vdari ta reč, predno izrečemo svojo misel. Meni se tudi zdi, da cesarskemu pismu ne pristuje ime ^poročila", kajti predložen nam je bil razglas, ki je bil izdan že pred dvema mesecema; razglas, ki se ne glasi na nas, ampak na deželne poglavarje. O principu danes nočem govoriti; to se bode zgodilo, ako bode odsek moj predlog sprejel in nasvetoval visoki zbornici. Moj predlog je popolnoma po 19. §. deželnega reda; tudi je namenu primeren, Ker stvar določuje — dr. Blei-weisov predlog je presplošen — in ker odsek tudi lahko nasvetuje adreso. Z besedami, od zgorej danimi in večkrat ponovljenimi, z besedami: „prosta je pot" sklepam svoj govor ter predlagam , da se voli sedem poslancev, kteri bodo zastopali razne misli. Očitno pa povem, da sem jez na strani tistih, kteri se boje in iščejo pomoči pri predstolu Njega Veličanstva."
Izid teh predlogov je znan po sporočilu v poslednjih „Novicah."
V 4. seji je dr. Bleiweis v imenu deželnega odbora poročal o tistih 1000 gold., ki jih je odbor iz deželnega zaklada daroval ubozim Notranjcem. Gosp. dr. To man nasvetuje, naj se, ker vlada sama iz državnega zaklada ni tem siromakom dala, kar je dala neki drugi deželi, tem veča zahvala izreče dobrotnikom vsem, vzlasti pa presvitlemu cesarju in njegovi rodo-vini, ki so Notranjcem podelili tako zdatno pomoč. Ves zbor pritrdi temu predlogu.
Gosp. dr. Zupan poroča v imenu deželnega odbora , naj se stroškovnik deželnega zaklada in njemu pridruženih zakladov izroči finančnemu odseku, — da se vzame P. Glavarjev zalog za uboge (107.025 fi.) v oskrbstvo deželnega odbora.
Gosp. Dežman poroča o novi vredbi kranjskih cest (razun cesarskih); poročilo to je bilo izročeno posebnemu odboru, v kterega so bili voljeni: pl. Langer, Klemenčič, Derbič, Mulej, Koz le r, Koren, Dežman, baron Apfaltrern, Jombart.
(O 5., 6. seji itd. prihodnjič.)