Rosilo Antifašistične slovansko-italijanske ženske zveze za Vzhodno primorsko okrožje
Uto 'I.
★ Štev, 1,
Ajdovščina, 2. marca 1946
Spomladanska setev,
°bdelava vrta in rela matih živali ter perutnine
Zaradi pomanjkanja umetnih gnojil Oramo polagati veliko pažnjo na pravilno vnanje z domačim gnojem na gnojišču in 119 Polju.
Na gnojišču naj bo gnoj vedno porav-k* dobro stlačen, da se preveč ne ugreje, er drugače zgubi večino dušičnih snovi in • ^Jogova vrednost zelo zmanjša. Skrbeti j6, da se od časa do časa polije, da ostane vlažen. Na polju naj se gnoj čim ^ ltvejge podorava ali zakopava. S tem bomo °SegU mnogo večji uspeh pri pridelkih.
, Žene naj zastavijo vse sile, da bo po-
pa k nska se^eV izvedena stoodstotno. To
homo dosegli edino s samopomočjo, z osebojno pomočjo, da bo priskočil na po-j °c sosed sosedu, vas vasi in s tem bomo s0scSli, da bo prav vsak košček zemlje po-,eJan. Na ta način bomo pridelali dovolj ruLa za vse!
Naj ne bo v nobeni hiši starih vrečic s . aieni, temveč vse je treba privleči na dan odviške dati takim družinam, ki nimajo alena in si ga ne morejo nabaviti.
Druga naloga naše žene je obdelava a> Z dobro obdelavo bo naša žena pri k v®ni kampanji doprinesla velik delež, ki sel v splošno korist in bo na ta način j^a°go prispevala k zvišanju proizvodnje ^raae. Domači vrt naj bo zakladnica, iz ka-revga črpa naša gospodinja skozi vse leto Zel ?Vanja vredne množine hrane, kakor: j. enjavo, solate, gomoljnice, stročnice in jj dišave, ki napravijo hrano (jed) okus-v in s tem, da imamo vse to doma, je to iko ceneje in imamb možnost izogniti se ea°lični hrani.
k ^rt je ogledalo vsake gospodinje. Ka-v°r Pa ogledalo brez okvira ni lepo, tako je i * brez cvetja — mrtev. Pisano cvetje naj j dokaz, da neguje vrt roka naše žene, ki j 3 P°lcg vseh drugih lastnosti tudi čut za Sa b°’ ^sakdo se z radostjo ozre na vrt, ki krase raznobarvne cvetlice.
ži f.rav inko je velike važnosti reja malih j. aJl- S tem bomo dosegli najhitreje delno Jgdje domačih potreb mesa, dobimo pa tudi Pe denarce za prodano krzno, p In slednjič ne smemo pozabiti na naše pjjntninarstvo. V£č kot druga leta moramo *aSati, da s tem obnovimo močno pri-Perutninarstvo, zvišamo proizvodnjo
S tem, da se naša žena udejstvuje pri
8. marec - praznik delavne žene
8.	marec je praznik borbene povezanosti delovnih žena vsega sveta. Praznovale so ta dan že v letih pred prvo svetovno vojno, ni pa imel ta dan takrat tako revolucionarnega značaja, kot ga je dobil v svetovni vojni, zlasti v letu 1917., tik pred rusko revolucijo. Veliki Lenin je takrat zaklical ljudskim množicam vsega sveta: »Mirni, delovni ljudje, prenehajte s tem medsebojnim klanjem, ki koristi samo osvajalcem!« Odzvale so se mu delovne množice vsega sveta, med njimi tudi matere in žene. Posebno odločno so nastopile ruske žene. Na praznik mednarodnega ženskega dne 1. 1917. je odšlo na ulice na stotisoče žena, ki so glasno zahtevale mir, kruh in svobodo. Njim so se pridružili ruski vojaki in delavci. Tako je ta demonstracija borbenih žena, ki so si v času ljudske borbe za pravico priborile enakopravnost, prerasla v demonstracijo vsega ruskega ljudstva. Borbenost ruskih žena je prešla tudi na žene in ostale množice vsega sveta in pomagala pri končanju prve svetovne vojne.
Od takrat praznujemo 8. marec, mednarodni ženski dan, vedno v smislu mobili-
zacije vseh ženskih sil za borbo. V čem obstoja ta mobilizacija, je odvisno od vsakokratnih razmer, v katerih praznujemo ta dan. V času narodno osvobodilne vojne je bil 8. marec dan mobilizacije vseh poštenih žena za borbo proti fašističnim osvajalcem. Spet so prednjačile ruske žene, takoj za njimi pa so korakale jugoslovanske žene* Milijoni žena širom Jugoslavije se je odzvalo klicu mobilizacije. V letih 1944 in 1945 je 8. marec tudi na Primorskem mobiliziral skoraj vse žene, da so stopile v krog sestra iz ostalih predelov Jugoslavije. Primorska žena, ki je vodila 25 let tiho borbo proti fašizmu, je stopila na plan in začela neizprosen boj proti' fašističnemu krvoloku. Marsikatera je zapustila svoj dom in odšla med naše borce, nešteto pa je bilo tistih, ki so na najrazličnejše druge načine pomagale pri osvoboditvi vsega človeštva izpod tiranije fašizma.
Danes je naša borba kronana z zmago ljudstva, ki je prevzelo oblast v svoje roke. Vendar so ostali še v svetu ostanki fašizma*
Nadaljevanje na 2. strani.
setveni kampanji, pri reji malih živali in perutninarstvu, dokazuje visoko politično zrelost, svoje vseslopšno zanimanje na gospodarskem polju. Tekmovale bomo v tem, katera kmetija bo obdelala več zemlje in boljše, katera bo več posejala, kateri vrt bo imel prvo zelenjavo, ne bomo pa tudi
pozabile na naš slovenski rožmarin in rdečf nagelj.
Skrbele bomo za dvig higiene na vasi s tem, da bomo skrbele za še večjo čistoč^, pri vsem, bodisi pri greznicah, vodnjakih in obcestnih jarkih ter z odstranjevanjem odlagališč smeti v bližini stanovanjskih his.
Kongres na Reki - klic po priključitvi
k Jugoslaviji
Na Tsalcem Koraku po Julijski krajini žutiš zahtevo ljudstva: »Hočemo k Titovi Jugoslaviji!«
Dne 16. februarja se je zbralo več tisoč Ž.ena iz vseh predelov Julijske krajine, da glasno pred vsem svetom izpovemo to svojo zahtevo, da jo ponovno poudarimo pred ysemi tistimi, ki so slepi za naše požgane domove in naše neštete grobove, ki so posejani širom Julijske krajine. Zbrale smo Se bivše borke, matere in žene borcev, delovne žene, ki smo žrtvovale mnogo, čestokrat tudi svoje najdražje za uničenje fašizma. Zato je bil ves kongres en sam klic po priključitvi k Titovi Jugoslaviji.
Za nas ne velja Wilsonova črta in ne predlogi za internacionalizacijo Julijske krajine. Dovolj jasno smo izpovedale svojo zahtevo za časa borbe, dovolj jasno jo postavljamo danes.
Vemo, da se reakcija trudi z vsemi silami, da bi odvrnila množice od njihovih ciljev. Proti temu se bomo oborožile s pospešenim in načrtnim delom. Zato so delegatke ASIŽZ sprejele sledeče osnovne točke ‘in hočejo v borbi za njih dosego utrditi združitev žena vseh treh narodnosti Julijske krajine v enotno protifašistično gibanje žena.
1.	ASIŽZ, ki je kot tako gibanje demokratičnih in antifašističnih ženskih množic, Si postavlja kot glavno nalogo: poglobiti in utrditi bratstvo med narodi Julijske krajine, utrjujoč enotnost ljudskih množic, v svesti si, da je bratstvo in enotnost narodov naj-toljša podlaga za čuvanje pridobitev narodno osvobodilne borbe, da je jamstvo svobode in vseh nacionalnih ter socialnih pravic narodov Julijske krajine.
2.	ASIŽZ stoji čvrsto na braniku ljudske oblasti, na braniku največje pridobitve narodno osvobodilne borbe, zavedajoč se, da !je ta oblast najmočnejše narodovo orožje v borbi za srečnejšo bodočnost, za srečo in blagostanje naših otrok. Zaradi tega sprejema ASIŽZ kot svojo osnovno nalogo: boriti se za ljudsko oblast tam, kjer je bila odvzeta, to je v coni A, na drugi strani pa čuvati suverenost in utrjevati organe ljudske oblasti NOO, ljudska sodišča, Narodno
zaščito in druge demokratične ustanove.
3.	Fašizem je vojaško premagan, toda ni še uničen. Zato je dosledna borba proti ostankom fašizma borba za uničenje vseh fašističnih ustanov ena izmed največjih dolžnosti antifašistk.
4.	ASIŽZ ne priznava nikake delitve Julijske krajine s Trstom, zavedajoč se, kar je danes vsakomur jasno, da je Julijska krajina potrebna kot celota, kar je naravna in gospodarska nujnost ter edino možna življenjska rešitev tega ozemlja.
5.	Naše ljudstvo Julijske krajine se je samo osvobodilo in si z borbo pridobilo pravico, da na podlagi Atlantske listine odloča samo o svoji usodi. Zato se ASIŽZ bori za samoodločbo narodov. Odločno se bori proti vmešavanju in intervenciji raznih tujih sil.
6.	Že v času narodno osvobodilne borbe si je žena Julijske krajine pridobila enakopravnost. Zategadelj se ASIŽZ bori za to, da se ženi dajo polne pravice in možnosti; da to enakopravnost lahko izkoristi v državnem, socialnem, gospodarskem in političnem življenju. ASIŽZ skrbi za kulturni in politični napredek cone.
7.	Naši otroci, ki jih je fašizem dolga leta zastrupljal s fašistično vzgojo, so po-
trebni največje nege in pravilne vzgoje ^ demokratičnem duhu. Naloga ASIŽZ je, šci' titi in pravilno vzgajati otroke doma kot * šoli. Zaradi tega je nujno, da ASIŽZ nadzh3 šolske programe in učiteljstvo. Sokrivci činov, izvršenih nad našim ljudstvom in do- j movino, ne smejo in ne morejo biti vzg0' jitelji naše mladine.
8.	ASIŽZ čuti dolžnost posvetiti vse svoj® sile socialnemu skrbstvu. Pomagati žrtva® fašizma, sirotam in vdovam padlih borčevi invalidom in onim, ki so se vrnili bolni raznih koncentracijskih taborišč.
9.	Zaščita materinstva in družine, to j® skrb in naloga ASIŽZ. ASIŽZ se bori za t°> da se ženam-materam zagotovi potrebo3 zdravstvena in socialna zaščita.
10.	ASIŽZ vodi odločno borbo proti crO' borzi in raznim vrstam špekulantstva, zabt®' va nadzorstvo nad cenami ter širi zanio13' nje za zadružništvo. ASIŽZ vsestransko po°' pira borbo ljudstva za zboljšanje življeBj' skih prilik in podpira borbo za zboljšanj® delovnih pogojev v okviru Enotnih sin»1' katov.
11.	ASIŽZ priznava celoten progra01 SIAU.
Naša žena in prvomaisko tekmovanje
Naše sestre v Jugoslaviji in tudi me Primorke se pripravljamo na svoj praznik v prvi vrsti s tem, da organiziramo cim uspešnejše tekmovanje na vseh poljih, kjer lahko pride udejstvovanje žen rmjbolj do uveljavljenja. Izkazati se moramo povsem udarniško zlasti na poljih, pri obdelavi naše, toliko let tako trpinčene in s krvjo napojene zemlje. Pri spomladanski setvi naj bo naše geslo: medsebojna pomoč, vzajemna pomoč; sosed naj pomaga pri obdelavi zemlje sosedu, ena vas naj nudi požrtvovalno pomoč drugi, kajti preskrba s potrebno hrano — to je v tej povojni dobi ena prvih in glavnih nalog našega gospodarstva. Žena se je pri nas že za časa borbe izkazala, ko je morala pri kmečkih delih nadomestovati

Nadaljevanje s 1. strani
ki bi nam radi vzeli to oblast, za katero je dalo 1,700.000 najboljših sinov in hčera Jugoslavije svoje življenje.
Zato bo letošnji 8. marec dan mobilizacije vseh žena Jugoslavije za borbo proti ostankom fašizma, za še večjo pomoč in utrditev naše ljudske oblasti, za borbo proti sovražnikom naše obnove.
Zato bo letošnji 8. marec za vse žene Jugoslavije potekal v znamenju borbe za priključitev Primorske, Trsta, Istre in Koroške k FLRJ.
Jasno je, da moramo v tej borbi vseh žena Jugoslavije za priključitev naše ožje domovine prednjačiti prav me žene Julijske krajine. Žene in matere, ki smo žrtvovale svoje može, hčere in sinovo v borbi za osvo-
boditev Primorske in njeno priključitev k Jugoslaviji, ki smo izgubile svoje domove in ki smo same pomagale v borbi, bomo za 8. marec mobilizirale vse poštene žene Julijske krajine. Z vsemi silami se bomo priključile prvomajskemu tekmovanju, s katerim naše sestre v ostalih predelih Jugoslavije tekmujejo za čimprejšnje uničenje fašizma.
Kot osnova tekmovanja nam bo služil načrt, katerega smo objavile že v zadnji številki naše »Primorske borbe«. Jasno pa je, da bo vsak kraj prilagodil ta načrt svojim krajevnim prilikam in potrebam.
Kresovi, katere bomo zažgali na pred-čer 8. marca na®1 vseh vrhovih, bodo vidni znaki naše mobilizacije in naše vključitve v prvomajsko tekmovanje.
odsotne moške moči. Tako tudi sedaj, v p°' vojni dobi, prav na tem polju storimo m® žene mnogo dela — z nasveti, s prigovarj3' njem, z vzpodbujanjem in pred vsem z de' janskim delom in dobrim vzgledom. Kmečk0 delo ni le koristno, temveč je tudi častn°!
Žene v delavnicah in tovarnah naj ^ plemeniti tekmi med seboj dvigajo pI<y izvodnjo. Vsega še primanjkuje ljudstvu zato je treba povsod čim več proizvajat1' povsod disciplinirano in čim bolj smotrn0 delati, da se dosežejo čim večji uspehi.
Toda ne samo na poljih ročnega dd3’ tudi na kulturnem polju moramo me žen® v teku letošnjega tekmovanja biti prve. NaJ je ne bo med nami žene, ki bi ne bila čl3' niča domačega prosvetnega društva, in s1^ cer aktivna članica. V plemeniti tekmi pj"1 dobivajmo novih članic za naše organizacij®’ novih naročnic za naše liste. Poživimo o®' lovanje naših kulturnih društev, sodeluji®0 pri kulturnih prireditvah in pevskih zboru1 — vsaka po svojih močeh in sposobnostih' Naj je ni vasice brez prosvetnega društv® in vsaj večje vasi ne brez odra za igre. S1' rimo dobro čtivo, pomagajmo pri snovanj0 in poslovanju knjižnic, sodelujmo pri nase31 časopisju, čitajmo ga v družbi in razlag3-! mo njih vsebino drugim, ki še ne razumej0
vsega.	^	.g
Posebej pa prirejajmo za naš prazni* 8. marca prireditve, pri katerih naj nas® žene predavajo o naših posebnih nalogah sedanjih zgodovinskih dneh in novem nem ter socialnem položaju žene. Na pr®0 večer našega praznika naj zagore kreso^1' vsa naša Primorska, od zadnjega borneg3
aselja v tolminskih gorah in kršni Istri, pa naših mest, do Trsta in Gorice in Pulja, J ze na zunaj pokaže, da praznuje naša ena svoj veliki praznik, naj pokaže, kako tol' n° ^juc^s^vo tukaj prebiva, kaj in kam iT J,u . vo hoče, naj govori, naj kriči v svet: . Uj,at.ie Jugoslavija, za Jugoslavijo smo živ p) um*ra^’ v Jugoslaviji hočemo
, Porabimo naš praznik za to, da v vseh i atih poživimo delovanje organizacij AFŽ j àtAU, da nabiramo nove članice s tem, Pritegnemo v naše organizacije mlačne, 2aVeune, ki še stoje pasivno ob strani. Gre . nas same, za naše družine, za naše otroke Je naša sveta dolžnost, da napnemo vse, vse sile — kajti če sedaj ne storimo iin 1 1116 ^ene svoje velike dolžnosti, ki jo B anin do svojega ljudstva, zanamci bi nas Pravičeno kleli. Če hočemo sebi in našim (je 0tncem dobro, moramo vse storiti, da pri-j ^.tja, kamor že po prirodni legi, po svo-01 Jeziku, po svojih običajih edino spa-0 — v Jugoslavijo. Tam vlada res °vno ljudstvo, ki ima edino moč in oblast
v državi. V Jugoslaviji se je uresničil ideal našega velikega Prešerna, da si narodi tam »prosti voljo vero in postave«.
Dneve pred in po letošnjem 8. marcu izpolnimo zlasti me primorske Slovenke res s požrtvovalnim delom za obče koristi, za koristi našega ljudstva, tako bomo najlepše in najdostojnejše proslavile praznik mednarodnega ženskega dne. Predvsem pa imejmo letos pred očmi eno, da živimo v dnevih, ki kujejo našo zgodovino, našo bodočnost. Zato bodi naše glavno delo, naša glavna skrb v teh dnevih to, da napravimo vse, kar je v naših močeh, da pride enkrat naša lepa, a nesrečna Primorska do zaželenega miru, da pride enkrat tja, kamor si edino želi in kamor spada po vseh naravnih, človeških postavah — k materi Jugoslaviji.
Če bomo vse izpolnile v polni meri svojo dolžnost kot žene, kot zveste matere, sestre in hčere svojega naroda, potem bomo prihodnji naš praznik, 8. marec 1947, praznovale že kot svobodne polnopravne Jugoslovanke v okviru naše domovine Jugoslavije.
Pesem
zena
Nekatere imafo večie siike maršala Tita
y Hodim iz vasi v vas. Povsod ista slika. s® Vasi so okrašene, vsa Primorska je praz-Pripravljena za dan, ko bo za vselej v . Jučena k Jugoslaviji. Vas tekmuje z 2 hiša s hišo. Med okni so simboli naše Ven uVe po Priključitvi k Jugoslaviji: slo-in m ’n jugoslovanske trobojnice z zvezdo ... uke naših voditeljev in vzornikov tova-
Tit __________________ „
po^ja svoj dom, da izpriča svojo zahtevo
«*ia in Kardelja. Primorka je tako
Priključitvi.
<“e greš bežno mimo oken, vidiš samo in slike, če se pa ustaviš, šele izveš, ve 1^° spominov, žrtev in ljubezni je na-a«° na te slike in zastave. Stara ženica, k 1 Padlega partizana, pripoveduje: »Ne-eri imajo večje slike maršala Tita. Jaz 0iaBl samo to majhno, ki jo vidiš med hd?0-111’ ^enciar Je ne hi dala za ves svet. je spomin je na mojega sina Toneta, ki Jeseni leta 1943. padel za svobodo. Še Po ^hzan mi jo je prinesel. Za njega je . uil maršal Tito svobodo in pravico. ^ ®0v°ri ta slika danes vsem, da je tudi sl ^ene, za nas vse edino v Titovi Jugo-'Ji svoboda in pravica!«
Marsikatera žena ti s ponosom zatrjuje: ja >1S’ zastavo smo imele že lani februar-k° smo šle na konferenco aktivistk v j10»* ali: »Te zastavice so bile skoraj Sv°, uni spravljene v bunkerju in so čakale ^oč aH:	zastave smo delale v tistih
y eh, ko smo se pripravljale na svobodo.« {e]?aihjžjih 'dneh so bile slike naših vodi-ho l trobojnica z zvezdo simbol naše s k e in danes, ko nam hočejo kratiti naše Priborjene pravice, naj govore vse-> svetu, da za nas ni življenja izven Titove
JU8oslavije.
ka Primorska leži pred teboj kot velila p .a uriprta knjiga. Neizmerno več ti pove žaj	kot vse brošure, s katerimi sku-
do p . i®ti dokazovati svoje lažne »pravice« djv .rimorske. Saj je pisana s krvjo! Ko ho-^ j *z vasi v vas, se ti zdi, da obračaš liste J Velikanski knjigi. Skoraj v vseh vaseh
vidiš table, na katerih pišejo vaščani vse žrtve, katere je vas doprinesla.
V	majhni vasici Podbeže čitaš: 25 umorjenih od fašističnega besa, 9 interniranih, 1 umrl v internaciji, 35 prostovoljcev v NOV, 6 padlih borcev, 2 invalida, 25 požganih domov, 33 požganih gospodarskih poslopij.
V	vasici Tomnje čitaš: v vasi mučenih in živih zažganih 53 ljudi, v borbi padlih 7, pogrešanih 7, požganih domov 32, požganih gospodarskih poslopij 32.
Lokavec: v NOV borcev 98, padlih v NOV 20, talcev 11, interniranih in zaprtih 76, požganih in porušenih domov 6.
Za nami je temna preteklost, za nami stoletni je san, me žene iz sužnosti črne v svobodni zdaj stopamo dan.
In žena, ki molčala je doslej vse dni, zdaj v borbi stisnila je pest za lepše dni. .
V borbo vas kličemo žene, naj čuje nas mesto in vas, gradimo si lepšo bodočnost, zapojmo si pesem na glas.
In žena, ki je molčala doslej vse dni, zdaj v borbi je stisnila pest za lepše dni.
Lokve nad Gorico: borcev v NOV 71, ©<J teh padlih 11, doma ubitih 22, požganih vseh 85 domov v vasi, v internaciji 43 ljudi.
In ko prelistaš list za listom do krajaj vidiš, da je padlo na Primorskem 46.000 naj« boljših sinov in hčera, da je na tisoče ženfi in mater izgubilo moža in otroke, da je na tisoče otrok brez staršev, da je ogromen del primorskega ljudstva brez strehe, ker so nrg[ streho zažgali tisti, ki bi nam danes radi kradli naše pravice. Vse to je žrtvovala Pri« morska zato, da pomaga uničevati fašizem* največjega sovražnika vsega človeštva; zato, da si pribori pravico do združitve z Jugo« slavijo.
V tej borbi je primorska žena ogromno doprinesla. Zato krasi danes svoj dom, tudi svoj požgani dom s simboli naše volje in ga1 bo krasila vse dotlej, da bo ves svet priznal naše zahteve po dokončni združitvi s TitovO I Jugoslavijo!	E.
Taki so naši domovi,
taka je naša zahteva
Pri Vojkovi materi
Dan po velikem Vojkovem dnevu se napotim k Vojkovi materi, da nam pove nekaj spominov na našega heroja Vojka.
»Veš, tovarišica,« mi pravi, »doživela sem zaradi njega mnogo žalosti, saj ti je verjetno znano, da smo bili vsa družina zaprti in da so nam požgali dom. Doživela pa sem še neprimerno več sreče, saj je on uresničil voljo vsega primorskega ljudstva po svobodi. Kakor je bil na eni strani trmast in se ni hotel ukloniti nikomur, kdor je za-
pozno ponoči se je oddal očetu puško. Kadar pogledam
vrnil ves žalosten in
na Nanos, se vselej spomnim, kako je prišel na predvečer kresnega dne ves razburjen domov in rekel: »Veš, mama, na Nanosu smo zanetili ogromen kres, kakršnega imajo ta dan tudi naši brat je onstran vsiljene meje. Vsi, ki ga bodo od tam gledali, bodo vedeli, da spadamo k njim! Na Nanosu se bo začela naša borba! Ves Nanos sem že preiskal in poznam vse
Vojkova mati sprejema v dar sliko svojega sina na dan odkritja spominske plošče t
Št. Vidu
hteval od njega kaj takega, kar je nasprotovalo njegovemu prepričanju, tako je bil na drugi strani srčno dober in požrtvovalen. Že kot otrok se je v marsičem razlikoval od drugih otrok. Bil je zelo žalosten zaradi tega, ker je mogel obiskovati le prvi razred slovenske šole in se je stalno sam učil. Za vsako priliko si je želel »bukovce« in marsikdaj, ko so se drugi otroci igrali, je on čital slovenske »bukovce« in se vadil v pisanju. Vedno je imel vse žepe polne pesmi. Stara mama je bila prva, s katero je prebiral slovenske pesmi in se pogovarjal o fašistih, ki jemljejo Slovencem vse pravice. S štirinajstim letom je zaupal teti Ivanki, da hoče biti nekoč voditelj slovenskega naroda, kakršen je bil Matija Gubec. Pravil je: »Veš, teta, yse Primorce bom zbral, da se bomo borili proti fašistom, prav vse! In ko bomo zmagali, bo velik, velik sprevod v Vipavski dolini, kakršnega še ni bilo nikdar!« Včeraj je bil na Vipavskem takšen sprevod, kakršnega še ni bilo nikdar! Njemu pa ni bilo več dano, da bi ga videl. Sestra je marsikatero jutro našla njegovo posteljo nedotaknjeno. Spal je na golih tleh, da bi se utrjeval za tiste dni, ko bo vodil primorsko ljudstvo v borbi proti okupatorju. Starega petnajst let ga je oče našel, ko je imel puško. Prikazal mu je, da jim bodo fašisti požgali dom, če zvedo, da ima puško. Vojku so stopile v oči solze upora, stisnil je puško k sebi in zfaiežal r vinograde. Šele
jame, kjer se bomo lahko skrivali, ko se bomo zbirali v borbi proti fašistom!« Nekaj dni pozneje je bila pri nas policija. Kaj je bilo? Janko je pisal za slovenski časopis v Ljubljani dopis o tem, kako so zažigali kres.
Končal je s stavkom: »Polegli smo okr°J ognja in se zasanjali v našo bodočnost.« F3-šistom, ki so dobili dopis slučajno v rokc< je bilo to dovolj. Takrat, 1. 1938., so že d0; bro vedeli, o kakšni bodočnosti sanja Da’ Janko.	.
Kmalu nato je bil mobiliziran v jansko vojsko. Pa kako! Fantom je bilo pre" povedano, da pojejo slovenske pesmi, pa i8 naš Janko zaključil: »Slovenskih pesmi $ smemo peti, drugih nočemo! Torej je d«)' boljše, da si zavežemo usta!« Že takrat s° bili vsi fantje zelo navezani nanj. Po govem vzgledu so si še drugi zavezali ust3 Fašisti so takoj osumili Jankota, da je 0 i organizator in šel je v zapor.
Nikdar ga pa nisem videla takega k01! takrat, ko je dobil prvo zvezo s partiz*®" Ni govoril dosti. Njegove besede so Uf, preproste: »Mama, naši bratje iz Sloveni so prišli! Zdaj bomo začeli zares, zdaj ®8' bom več sam! Nocoj imamo prvi sestanek Podragi.« Njegove oči so žarele, kot da D kdo prižgal v njih sto lučic. Spomnila sel11 se tistega pomladnega dne leta 1941., ko se®1 se vrnila prvič iz zapora in ko mi je r6,' »Mama, vse, tudi življenje bi dal vsak c3 za to, da bi priboril naši Primorski s'^ bodo!« Čutila sem, da se bo začela zdaj ureS ničevati njegova silna želja po svobodi 1 da se ni zastonj utrjeval s spanjem na S0” lih tleh.	^
Janko je šel, kamor mu je velevalo s^jj mi pa v zapor. Dokler smo ostali v gorisk1^ zaporih, je stalno pošiljal pozdrave, l®^ vsakim pozdravom je poslal naročilo: te se dobro! Vztrajajte! Kmalu bomo Pr borili svobodo!«	, .i
Ko smo se vrnili iz taborišča, je^ Janko že mrtev. Lahko si misliš, tovarišij da mi je kot materi hudo, ker sem i2®” bila svojega najstarejšega sina, na katere» me je vezalo toliko doživetja, posebno 8 ker so mi zločinski izdajalci zverinsko u® ^ rili tudi hčerko. Vendar me pa osrečuje 25 vest, da je žrtvoval svoje življenje za If1 za kar se je pripravljal že v otroških le®!' in da je iz njegove krvi zrastlo seme bor®6 za svobodo Primorske.«

Naša delegacija nosi r sprevodu vcuec antifašističnih žena (S svečanosti v Št. Vidu)]
.