ŠKOF ROŽMAN PIŠE
Cleveland, 26. aprila 1956.
Draga gospoda predsednik in tajnik Slovenske kulturne akcije!
Za godovna voščila se naj lepše zahvaljujem. Posebno sem vesel? da je Slov. kult. akcija izdala Velikonjevo knjigo. Velikonja je bil velik trpin, včasih že herojičen> Jezik njegov mi zelo ugaja.
Želim z božjim blagoslovom dober uspeh.
-f- Gregorij Rožman
Oko, ozri se nazaj, prav do mraka otroških let! Kam je letelo vse hrepenenje, komu je bila darovana najboljša moč srca in razuma, odkod je vrela, kam se je vračala vsa radost in bolest: — Resnično, domovina, nisem te ljubil kakor cmerav otrok ki se drži matere za krilo; tudi te nisem ljubil kakor solznomehkobni vzdi-hovalec, ki ti kadi v lice sladke dišave, da te skele uboge oči; ljubil sem te s spoznanjem; videl sem te vso, v nadlogah in v grehih, v sramoti in v zmotah, v ponižanju in v bridkosti; 'zato sem z žalostjo in s srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto, ljubil jo stokrat globlje in stokrat višje od vseh tvojih trubadurjev!
Moje delo je knjiga ljubezni — odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo — Bog je delil, Bog razsodi! Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje — kaj bi ti še dal?
Tudi moja vera je trdna: ali rajši bi^ da pojde mimo ta grenki kelih. Trdna je moja vera, da napoči zarja tistega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega. Že slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najgloblje in najčistejše hrepenenje. Ne. ne hrepenje samo! Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje. Že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi!
Kadar napoči tisti dan, bo prerojeni narod pobral iz blata pohojeno ubogo krizantemo, očistil jo bo ter jo shranil s hvaležnim spoštovanjem, za spomin na gren-kolepo preteklost.
IVAN CANKAR, Bela krizantema
Drugi kulturni večer, sobota 19. maja ob šestih zvečer, salon Bullrich: CANKAR - KETTE - SARDENKO ob osemdesetletnici
Spominska glosa - Tine Debeljak, recitacije in bralna predstava Cankarjeve drame ..Lepa Vida“.
Tretji kulturni večer, sobota 2. junija ob sedmih zvečer, salon Bullrich: TVORCI ZGODOVINE Predava France Glavač.
MEDDOBJE, 6. številka II. letnika, je i «z š 1 o .
SLOVENSKE
KULTURNE
AKCIJE
Leto III. - 6 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 15. V. 1956.
CANKAR - KETTE - SARDENKO
Slovenska kulturna akcija se spominja na svojih večerih tudi slovenskih kulturnih jubilejev, da tako vzdržuje tradicijo kulturne nepretrganosti s starim svetom in davnino, obenem ,pa da mlademu rodu v izseljenstvu odkriva vrednote naše preteklosti, ki mu je tako malo poznana. Ta večer ima tak splošni pomen in je posvečen. trem: osemdesetletnikoma slovenske ,,Moderne“. Dvema iz glavne četverice Kette - Cankar - Murn - Župančič, namreč Ketteju in Cankarju, ter sodobniku in sopotniku te Moderne Silvinu Sardenku. Toda večer naj bi veljal predvsem Cankarju, kot najvažnejšemu slovenskemu pripovedniku iz časa pred Jugoslavijo, dočim naj Kette in Sardenko stojita ob •njem kot njegova pesniška tovariša.
Tine Debeljak ima namen v svoji uvodni besedi pokazati centralni pomen Cankarja za to dobo, predvsem pa njegov razvoj iz naturalizma in liberalizma Aškerčeve dobe naprej v vzdušje dekadentnega novoromantika dunajskega ozračja, tako socialnega kakor duhovnega. Kot umetnika liričnega psihologizma na eni strani in kot kritika narodnega življenja na sploh, njega lažnih oblik s tem, da jim je držal zrcalo in jim slikal njih karikaturo.- Bil je gotovo glasnik prevrata stoletja, kateremu je budil vest. Obenem pa je sam iz naturalističnih osnov zorel vedno bolj v etičnega pisatelja, z vero v Boga, ki se skriva v •naši vesti, lepoti' in v ljubezni. Vsa njegova kritika je porojena iz ljubezni do bližnjega in njegova socialna borba ima poteze ruskega obnavljanja evangelija v življenju. V zadnjih delih — predvsem s Podobami in zamišljeno Svatbo Kanaansko pa se je postavil celo na čelo nove generacije, ki je šele imela priti. In ta mladina, ki je po vojni rastja iz Cankarja, je vstala iz obeh njegovih osnov: katoliške s Križem na gori iz Cankarjeve duhovnosti, ki je dobila zdaj že čisto religiozne poudarke; socialna Mladina pa iz Cankarjevega odpora proti lažnemu filistrskepm buržujstvu in iz njegove socialne borbe za pravice proletariata. Ta zadnja pa je Cankarjev duhovni idealizem že zamenjala za materializem, v katerem je evangeljska ljubezen dobila oblike razrednega sovraštva, avantgardističnega komunizma.
Le tako se je zgodilo, da je Cankar postal izhodišče tako metafizičnemu ekspresionizmu, kakor tudi materialistični „novi stvarnosti", komunističnim rušilcem duhovnih osnov, ki so bile Cankarju svete. Najbolj revolucionarno pisano delo Cankarjevo, Hlapec Jernej, naj še posebej pokaže, kako malo je bilo v njem revolucionarja iz Marksa, pa zato toliko več iz Kristusa. Zato je tudi današnja njegova podoba doma skvarjena in Cankarjev čas šele zori... Na nas v emigraciji leži dolžnost, pravo podobo Cankarja posredovati bodočnosti.
Kette je bil naj starejši med to četverico in morda med njo najbolj zrel. Bil je Cankarjev prijatelj in Cankar njegov občudovalec. Tudi Kette je šel podobno pot iz lahkotnega realističnega veselega pesnjenja v globoko duhovno refleksijo v sonetih, ki so mladega pesnika napravili klasika.
In prav pesmi na Kettejevo smrt je mladi njegov prijatelj seme-niščnik Alojzij Merhar podpisal prvič v življenju s psevdonimom Silvin Sardenko. Odslej je postajal zavestno katoliški pesnik religioznih marijanskih snovi, glavni pesniški predstavnik dominsvetovcev, nekoč nrimerjan z Župančičem, pa je zdaj podcenjevan pod svojo vrednost. Zato se ga bomo ta večer spomnili z recitacijo pesmi ,,Naročilo", obenem pa bo predavatelj podčrtal Sardenkovo pravo letnico rojstva —• 187(5. ki se po vseh literarnih knjigah napačno navaja (1878) ter poudaril škodo na izgubi njegove pesniške ostaline v domovini, katera šele bi mogla Sardenka pokazati v pravi vrednostni luči.
Pravi poudarek bo dala večeru bralna predstava Cankarjeve drame Lepa Vida, te himne Hrepenenja in Lepote, ki bo boli kot katerakoli beseda pokazala, kako daleč je bil Cankar pd današnjih materialistov, ki si ga devljejo na ščit, in kako blizu vsem današnjim iskalcem lepote v metafizičnem svetu skrivnostnega dogajanja v dušah in besedi. Lepota je skrivnost Boga po njegovih besedah: „Lepota je tisočlična: legij on besed, zvokov in oblik za čaščenje enega samega nevidnega Boga..
Bralno gledališče, ki ga je Slovenska kulturna akcija tako uspešno uvedla s Claudelovim Oznanjenjem Marijinim, bo v Cankarjevi Lepi Vidi nudilo nov uspeh.
V	V
naši večeri
OBČNI ZBOR SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE (Nadaljevanje in konec.)
Literarni odsek je po izvajanjih svojega vodje Zorka Simčiča pokazal na opravljeno delo, ki je obstajalo v nekaterih kulturnih večerih docela literarne vsebine — dvakrat samostojni nastopi našših književnih ustvarjalcev, tudi onih v inozemstvu, v stalnih stikih z našimi književniki po svetu, še posebej v anketi o vprašanjih naše povojne, posebno zamejske literature, ki je dala tako presenetljiv obseg in tehtne ugotovitve v odgovorih. Velik uspeh tega odseka pa je tudi v tem, da je že v prvem in enako v drugem letu svojega obstoja zadobil neimenovanega mecena in z njegovo pomočjo razpisal že v drugo božične knjižne nagrade, ki so že ob prvem razpisu dale svoje bogate sadove. Kot sourednik revije „Meddobje“ je Simčič kratko orisal tudi delo' in poslanstvo te zares edinstvene slovenske publikacije v svetu, ki je znala razširiti krog dosedanjih slovenskih literarnih ustvarjalcev in si zadobiti novih. Revija z obema letnikoma predstavlja dragocen doprinos na slovenskih knjižnih policah. Je nekaka pisana srčika vsega hotenja in delovanja Slov. kult. akcije, ki dviga domače ob plemenitenju z aktualno svetovnim. V tem je nje posebna cena in odlika.
Lojze Geržinič je poročal kot vodja glasbenega odseka o delovanju v tej veji umetniškega ustvarjanja. Odsek je pripravil nekaj lepo uspelih večerov iz različnih glasbenih področij, v drugem letu že tudi samostojni nastop s predstavitvijo domače in tuje komorne glasbe. Lastni klavir, ki je pridobitev v drugem letu, bo še bolj omogočal razmah tudi v tej ustvarjalni veji.
Marijan Marolt je v imenu likovnega odseka, ki ga vodi Milan Volovšek, prikazal delo naših likovnih ustvarjalcev v Kulturni akciji: razstava slovenske grafike, Meštrovičeva razstava, Koritnikova posmrtna so izpričevalo o naporih, ki jih odsek doprinaša k plemenitenju naše likovne umetnosti v zamejstvu. Posebno pozornost pa zasluži likovna akademija Slov. kult. akcije v Buenos Airesu, ki smo jo ustvarili v drugem letu in je zdaj začela že z drugim letnikom. Naši priznani umetniki Bara Remec, Milan Volovšek in France Ahčin uvajajo v skrivnosti likovnega ustvarjanja že drugo leto 7 mladih talentov.
Gledališki odsek je po poročilu svojega vodje Nikolaja Je-ločnika v precejšnji meri razčistil pojme o prisotnosti prave gledališke umetnosti v naši zamejski kulturi. S predstavami domačih in tujih avtorjev, z diskusijami o sodobnih vprašanjih v gledališču in na njega ustvarjalnem področju, z ustvaritvijo bralnega gledališča, ki je med Slovenci novost, z dramskim seminarjem se je trudil pokazati na možnosti resničnega gledališča in rasti zdrave gledališke umetnosti. Plod tega napora je tudi izvirna slovenska drama ,,Zadnji krajec", ki jo je napisal in pri Kult. akciji uprizoril Marijan Willenpart.
Ruda Jurčec je kot urednik znanstvenega zbornika „Vred-note", katerega izdajanje je v svoj knjižni program prevzela po Del. občestvo za slov. katoliški institut (DOSKI) Slov. kult. akcija, poudaril, da z „Vrednotami" opravljamo važno delo in v vsem nadaljujemo prizadevanje DOSKI-ja, čigar glasilo zbornik dejansko je.
To, kar nas pred domačo in tujo javnostjo najlepše in najzgovornejše predstavlja, so naše publikacije in knjige. O knjižnih izdan jih je poročal njih urednik Tine Debeljak. Slovenska kulturna akcija je slovensko knjižno polico obogatila do zdaj, poleg obeh revialnih publikacij in „GLASU", ki je doslej izhajal mesečno, za sedem (7) novih knjig v prvih dveh letih svojega delovanja. S knjižnimi nagradami je pobudila nove talente; njih sadove bomo brali v-tretjem letu.
Izčrpno in stvarno je občnemu zboru poročal o finančnem stanju naše ustanove njen blagajnik Ladislav Lenček C.M. Naše delo živi in more živeti do zdaj izključno iz prispevkov rednih članov v Buenos Airesu, pa poleg naročnin in prodaje naših knjig samo še iz nekaterih, do zdaj še redkih mecenskih darov. Navkljub vsemu Slovenska kulturna akcija, ki od vsega početka
zagovarja načelo „vsak delavec je vreden svojega plačila ____ tudi
kulturni", avtorjem naših knjižnih publikacij skuša vsaj v skromni meri tudi gmotno nagraditi njih delo. Stremi pa Kult.
je ill'
Bara Remec: IVAN CANKAR
Očiščenje, odkup in odrešenje drugih — to so skrivnostne sile, ki jih izžareva trpljenje. Pri Cankarju so te sile dobile ime hrepenenje. S hrepenenjem se je očiščeval, z njim je odkupoval svoje zablode, z njim odreševal svoj narod iz sebičnosti, neiskrenosti, majhnosti, materializma.
Osemindvajse bivanje označil nje“. S tem je giko in veličino že zaslutil svo.
Tragika: vsa s katero je bil je znal sam g temu sledeče sa Ijenja; praznot!'1 šernovega Pevci1 nja bratu Karli *' ti to srečo in z; poznal1 nikoli." trsa v puščavi „Kakor me tako me bo met to ga je pogosti, morilno razpolo I disharmonija mi dediščina vsake Ušeničnik na Lepota, združite^ dentalij, je va!| zvesto romanje! bližnjem in. v di pa so mu zap pogled.
Veličina: Vztf' penenje vedno nost iskanja, kar je Sancho nesmrten zarat) nja vitezu-borc1 nost v službi ta Cankar prispel
obrazi in obzorja
$n je Kvedrovi svoje »donkišotsko življe-trovidno razkril tra* 'je osebnosti, pa tudi ijddnjo postajo: Boga. ta človeška revščina, Ho obdarjen in si jo brodolomstvo in krstvo ob morju živca (— tista iz Presta, ki zre iz prizna-ogoslovcu: ..Zavidam apdjnost; jaz je nisem samozavestna nemoč že 1. 1899 je uvidel: o doslej sem in tja, do konca." —). Vse talo v obup in samo-e. A globlje od tega idealom in življenjem, umetnika, kakor je 'St pritrdil Stritarju.
blesk vseh transce-Cankarjevo dušo na Htne .slabosti, zlo v :!®i in biološke nujnosti noge in zastirale
ost, s katero je hre-2'a širilo peruti. Iskre-Povanje skoro vsega, tr>zi (filister postane Pigovanja in zoprva-dvljenjski slad. Vdali in poklicu. Tako je strmino, ki bo nedo-
stopna povprečnim talentom in zanikrnim velikim talentom, do kamor so se dvignili Prešeren, Jakob Petelin in Jakopič. Tako je ob njihove poezije, skladbe in platna postavil slovensko novelo, črtico in dramo. Naš jezik ,se je poveličal v cvet, ki požene na vsakih sto let enkrat.
Ko so v Cankarju že živele postave ,,drame hrepenenja", je zapisal o Lepi Vidi: „Ona je simbol našega hrepenenja in. zato pogine žalostno!" Kako tesno je umetnik spojen z dušo svojega naroda! Borba za umetnost je bila tudi borba za pravičnost in resnico (,,Bela krizantema", itd.), za usmiljenje in dobroto („Za križem", itd.), ki naj z lepoto prevzamejo dušo umetnikovega ljudstva.
Potem pa je prišlo zadnje zorenje. Trpljenje naroda je prestopilo bregove in Cankar, ki je nekdo zapisal, da njegovo življenje ni drugod nego v literaturi, je našel prehod — tako blizek, pa toliko časa skrit — iz umetnosti v vero. Hrepenenje se je od lepote v zrcalu zazrlo v Luč, podobe iz sanj so prikazovale svet tako, kot je postavljen' v večnost. Umetnik je spoznal, da je njegova veličina dar Najvišjega, zanj in za njegove. Če je kot mladenič imenoval velike ljudi preroke in evangeliste, je zdaj v ponižnosti sam z gorečo besedo svojemu umirajočemu narodu prožil veselo oznanilo za dan vstajenja in za novo trpljenje, ki bo prišlo.
Hrepenenje ni bilo zaman.
A. G.
akcija za tem, da bi tudi vsako drueo umetniško, znanstveno in publicistično ustvarjanje čim p rej dobilo tudi gmotno priznanje, kot ga kulturnik pravično in pošteno zaeluži. Kulturna akcija odklanja zmotno mnenje, da morata umetnik in znanstvenik delati zastonj! čez vse pa si želimo več razumevanja pri tistih naših rojakih, ki jim življenjski položaj omogoča, da bi bili lahko naši meceni; za rast slovenske kulture v zamejstvu, ki je navezana docela nase, še dvakrat nujnost.
Beseda predsednika jurčec a na uvodnem večeru 1956
^jamo tretje leto našega delovanja in tretjo sezono kulturnih večerov. Naj-lep^ vam zahvaljujemo, da ste se našim vabilom odzvali in prišli ta večer med nas.
pfco vas je med vami — mnogo nas je nocoj tukaj, ki smo bili navzoči na na^brvem večeru pred dvema letoma. Na našem prvem rednem občnem zboru, ki Pred štirinajstimi dnevi, je bil podan podroben pregled dela v teh dveh letih.
Kritično zaokrožen razgovor med navzočimi je obogatil pre-nekatero poročilo posameznih odsekov. Pokazal je na nekatere še neizrabljene možnosti v našem delu, opozoril na napake, dal nekaj tehtnih pobud za bodoče prizadevanje. Pri volitvah upravnega odbora je bil soglasno izvoljen dosedanji odbor, dokaz zaupanja, ki ga imajo naši ustvarjalci v svoje vodstvo, pa hkrati priznanje za pionirstvo, opravljeno v prvih dveh letih.
Tri važne sklepe je odobril občni zbor: ustanovitev zgodovinskega in naravoslovnega odseka, pa redne mesečne sestanke med ustvarjalci vseh odsekov v Buenos Airesu. Ti sestanki naj predvsem služijo za izmenjavo misli in pogledov na sodobna aktualna umetnostna in znanstvena vprašanja doma in v svetu in med nami v zamejstvu, povežejo naj še bolj naše skupno ustvarjanje hkrati pa tudi posvete posebno pozornost mlajšim ustvarjalnim talentom, ki med nami rastejo; naša visoka dolžnost je, da jih navkljub deročemu veletoku svetovnih velemest ohranimo slovenski kulturni tvornosti.
Prvi redni občni zbol* Slovenske kulturne akcije je poudaril z vsem, kar je pokazal, razmišljal, predlagal in sklenil, uvodno predsednikovo misel: „Glavni sad duhovnega-kulturnega dela je harmonija, ki tako delo ustvarja med sodelavci v ožjem smislu in v vsem občestvu na splošno. Harmonija, ki nas je vezala, je premostila dosti sitnosti in težav, ljubezen do ustvarjanja je pogosto zabrisala trdote, ki so se še tod in tam porodile ob nenadno nastalih zagozdah. Za naprej pa skušajmo ohranjati veliko skrbi in tenak posluh za harmonijo, plemenitost in vzajemnost, ki raste iz pravega kulturnega ustvarjanja."

tukaj pred vami moram poudariti, da bi vsega tega dela ne zmogli, ako bi
v v j ne našli pravega odmeva in razumevanja. V zadoščenje vam je lahko, da je u.^rva dveletna doba Slovi kult. akcije res uspešno zaključena, nam vsem pa je Vko oporo prav ta ljubezen in sodelovanje, ki je tudi nocoj privabila na našo toliko tistih, ki nam radi slede in se našega dela vesele.
u
to delo — naše in vase — pa ne more roditi takih sadov, ako ne bi veljalo in j e^a skupnosti, kateri v prvi vrsti služi. V naši zgodovini velja resnica, da na« Zvestoba veri ohranila trdne na naši grudi. Bodi nam močna tudi ta vera^ da kuly Ustyarjanje narodno skupnost bogati, ko jo plemeniti, ko posodo njene d ih sti veča in skuša izpopolniti z vsem lepim in trajnim.
ta

za vso skupnost, k^ delamo za bogatenje njene kulture, pri tem pa ne
na vse tisto, kar kulturno in duhovno ustvarjanje daje vsakemu izmed
nft*r UsPeh je neviden, skušaj pa bo biti širok in globok — programi na naših krf.,k večerih, spisi v naših revijah in publikacijah, blagovest naših knjig in naj bodo samo skromno sredstvo za to veliko notranje bogatenje, nad kal se naj vsakdo sklanja z vedno večjim veseljem in notranjo srečo.
L
08 je Mozartovo leto. Živel je le malo let in umrl v bedi in zapuščenosti.
3e vedno zvest tistemu, kar je sam nazval vedrina. Vedrine, jasnosti jn janje sreče je polna vsa njegova muzika. To naše delo naj med nami vsemi n krepi vedrino, optimizem in naj veča jasnost pogleda v bodočnost.
LEPA KNJIGA KREPI DUHA SLOVENSTVA KUPI JO — PODPRL Sl OSNOVE SLOVENSTVA!
poročamo
DVA NOVA NASTOPA DRAGA MARIA ŠIJANCA.
Številni poslušalci — poleg tistih, ki so doma odprli radio — so v teku enega samega tedna dvakrat izkoristili priložnost, da čujejo izvedbo velikih glasbenih del pod vodstvom ,,maestra Maria Draga". 30. aprila so solisti Nilda Hofmann, Mirtha Garbarini, Eugenio Valori in Angel Mattielo, mešani izbir ,,Lagun Onak", v katerem so pele tudi tri ustvarjalne članice Slov. kult. akcije, in mestni simfonični orkester prvič v Južni Ameriki izvajali Mozartovo Veliko mašo v C-molu (Kochel št. 427) ; v nedeljo 6. maja pa so bili na programu tri izredne prireditve v Teatro Colon: Gilardijev ^Preludio sobre un tema indigena" in trije koncerti za violino in orkester: Bachov št. 2 v E-duru, Prokofjeva št. 2, op. 63 v G-molu in Čajkovskega op. 35 v D-duru. Solist v teh treh koncertih je bil Leonid Kogan iz Sovjetske Rusije.
Mozart je liturgično glasbo zelo cenil. Veliko je razpravljal o religiozni glasbi in je veliko tudi ustvaril. Med 15 napisanimi mašami je velika nedokončana najviše segla. Občudovati je treba Mozartov sintetični dar: kot da bi zajel vse, kar je najbolj uspelo v predhodnikih (zlasti v Italijanih, v Bachu in Haendlu) in s tem oplodil svojo neizčrpno invencijo. Maša je ostala nedokončana; od izpopolnitev sta največkrat na sporedu Schmie-dova in Fuchsova. Za postavitev v vrsto prireditev, ki naj jih da Mozartovo leto — in ki jih je v Argentini začel z dvema koncertoma na prostem delegat mednarodnega salzburškega Mozar-tea za Južno Ameriko, Drago Mario Šijanec — pa je bilo primerno, da se izvedejo le deli, ki jih je Mozart sam napisal za prvo izvedbo leta 1783 v Salzburgu (torej z okrnjenim Credom in brez Agnusa).
Dirigent je ohranjal ravnotežje med mogočno zvočno plimo in oseko in med drobnimi reliefi nežnih valčkov: resnost in svečanost liturgičnega opravila, božji navdihi pa odgovori človeške duše. Ko se je opiral na izbran material (solisti, zbor, orkester), je ob vsej veliki zahtevnosti partiture mogel dosegati svojo zamisel. Če je tu in tam ni, je to zaradi premajhnega števila skupnih vaj, kar je stalno zlo sodobne organizacije take vrste koncertov.
Tudi na drugem omenjenem koncertu je Šijančevo vodstvo zagotovilo slogovno zvestobo varnost v izvedbi — skratka: pristno življenje izvajanih stvari. Posebej je bilo odlično sodelovanje s solistom. Ta ima vso silo, ki je potrebna za dvogovor z orkestrom, in vso urejenost za skupno delo ali celo za podreditev. Njegova igra druži zanos in korektnost in pažnjo za finese, plemenit ton in dovršeno tehniko.
Bach je vedno enak v brezhibni gradbi, v pretehtanosti porazdelitve vlog in v globini iznajdljivosti. Prav iz istih razlogov pa je tudi vedno nov in v vsaki skladbi drugačen.
Kakšno slogovno nasprotje mu je Čajkovski! Romantično vznesen, iščoč elementarnosti instinktov, prožilec dinamičnih pretresov, ljubitelj bleska. Tam čisto zlato, tu, če ne drugače, tudi železni kršeč.
Prehod v sodobno muzikalno čutenje je Prokofjeva koncert. Prva dva stavka še prepletena s klasicističnimi in romantičnimi sestavinami, tretji težeč po sproščenosti, po čistoči sredstev — pa vendar noče čiste muzike. — Za izvedbo tega dela smo dirigentu in solistu najbolj hvaležni.
Iskreno čestitamo našemu rojaku in ustvarjalnemu članu Slov. kult. akcije, Dragu Mariu Šijancu! V velikem svetu zaseda mesto, ki mu gre.	A. G.
UVODNI KULTURNI VEČER 1956 Z uvodnim kulturnim večerom v soboto 5. majnika 1956 je Slovenska kulturna akcija začela svoje tretje delovno leto. Večer je bil v prijaznem intimnem salonu palače Bullrich, v osrednjem delu mesta. Prostor je naša ustanova dobila po prizadevanju svojega ustvarjalnega člana, g. župnika Franceta Glavača. Že uvodni večer je pokazal s presenetljivo lepo udeležbo — dvorana je bila v polno zasedena —, da bodo naši gostje prav zaradi sobote še bolj številni, kot so bili druga leta. Po uvodnih besedah predsednika Rude Jurčeca, ki jih objavljamo na drugem mestu in so bile sprejete s toplim odobravanjem, je krajši prerez delovanja Kulturne akcije v zadnjih dveh letih podal tajnik Marijan Marolt. Njegova izvajanja so lepo prikazana podoba našega delovanja.
Osrednji del večera je zavzelo globoko in kleno predavanje (Se nadaljuje na zadnji strani)
LEPO PROSIMO
.. . vsle, ki prejemajo “GLAS” zastonj (nenaročniki), da po možnosti prispevajo kaj v tiskovni sklad Glasa; ’
. . .članstvo in naročnike knjižnih izdanj, da poravnajo zaostalo članarino in naročnino čim prej;
.. .tiste, ki zmorejo kaj več, da postanejo mecenski člani naše ustanove z Ustnim prispevkom vsaj 1000 pesov!
Meddobje 6-11.
Drugi letnik revije MEDDOBJE je zaključen in te dni bodo naročniki začeli prejemati šesto številko, ki je bila pravkar dotiskana in obsega 88 strani gradiva, 16 strani umetnostne priloge in 8 strani kazala za ves letnik —vsega tedaj 112 strani. Ob razpisu knjižnega programa smo obljubili 6 številk s 354 stranmi gradiva, letnik pa se zaključuje dejansko z večjim obsegom.
Značilnost te številke je tokrat v zajetni zbirki ocen slovenskih knjižnih publikacij, in sicer knjig, ki so izšle v emigraciji in onih v domovini. Ves ta del zvezka obsega skoraj 40 strani.
Literarni del revije obsega 42 strani in so prozo prispevali: Ruda Jurčec „De-tajl s prve podobe“, odlomek iz romana ,,Ljubljanski triptih“; Feri F. Bukvič je prispeval črtico „Pometač Marich“; )?Pot k. reki na sever" je odlomek iz dela »Človek na obeh straneh stene" in je njegov avtor Zorko Simčič.
Poezijo so prispevali France Papež, Stanko Janežič, Vladimir Kos, Rado Lenček In Ljerka Lavrenčič.
Eseji:	Milan Komar je avtor eseja
,,Borba, in ljubezen"; Mirko Javornik objavlja esej „Malraux — pesnik dejanji; pod zaglavjem Črke Besede Misli je tokrat esej , Rude Jurčeca ,,Glejte, sanjač prihaja	"	,
Pod zaglavjem Črta , in prostor je objavil Milan Volovšek prispevek ,,Avgust Černigoj", Rafko Vodeb pa oris: Ob razstavi; Bogdana Groma v Rimu.
Glasbeno življenje v Buenos Airesu je opisal B. Š.
Mqd ocenami je na prvem mestu kri-tipno poročilo Antona Kacina o knjigi Ivan, Pregelj: Moj svet in moj čas; Karel Rakovec ocenjuje angleški prevod Prešernovih. poezij: Selection of poems by France Prešeren; Vinko Beličič podaja kritične poglede na dve literarni podobi minule vojne, na knjigo Metoda Turnška: In hrumela je Drava, in Ivana Korošca : Čas pod streli; Alfonz Čuk razpravlja o dveh knjigah s področja psihologije in sicer o Psihologiji umetniškega ustvarjanja in Med ljudmi, avtor obeh knjig je dr. Anton Trstenjak; Zbornik Koledar Svobodne Slovenije za leto 1916 ocenjuje A. B.
Kronika prinaša prispevek Vinka Be-ličiča o treh- slovenskih revijah v povojnem Trstu, dalje je pod zaglavjem kronike tudi poročilo o slovenski literaturi y.italijanskih knjižnih pregledih, poročilo o Enciclopedii dello spetacolo, ostali del kronike pa zaključuje Razpis leposlovnih nagrad Slov. kult. akcije za leto 1956.
Priloga prinaša osem reprodukcij del tržaškega slikarja Avgusta Černigoja.
Opremil je drugi letnik revije akad. slikar Božidar Kramolc.
Na umetniški loteriji Slov. kult. akcije 15. aprila 1956 so bile izžrebane tudi umetnine naših likovnih umetnikov, katere imajo na srečkah haslednje številke: 27, 52, 175, 114, 472. Lastniki naj jih dvignejo v naši pisarni, Alvarado 350, R. Mejia.
doma
in po svetu
Artur Miller je napisal dvoje novih del1 in sta bili obe uprizorjeni v New Torku. Prvo delo „Po-gled z mostu“ je vsakdanja zgodba, pritira pa njeno tragičnost do klasičnega viška. Velik učinek je pisatelj dosegel z mrzlim, stvarnim pripovedovanjem. Drugo delo, „Spomin na ponedeljek'*, je bistveno različno od drugih Millerjevih del. V tej drami kaže le individualne reakcije posameznih ljudi na življenje.
Avstrijski dramatik Hochwalder se dviga v dramatika svetovnega slovesa. Njegovo delo iz zgodovine jezuitske kolonije v Paragvaju ,,Daj nam danes naš vtsakdanji kruh" so igrali že v Parizu, te dni pa je prišlo na oder v Londonu in sicer so tam dali drami naslov „Močni. so osamljeni". Konec te drame izzveni v ugotovitev, da j,e vsaka, socialna utopija nemogoča, dokler ne zavlada v srcih in mislih Kristusovo kraljestvo.
Mednarodni dramski festival v Parizu je že postal stalna vsakoletna prireditev pod pokroviteljstvom pariške občine. Letošnjemu pa so sklenili priključiti še mednarodni operni festival. Dramske, predstave bodo kakor doslej vsako leto v največji gledališki dvorani Pariza, v Theatre Sarah Bern-hardt, operne predstave pa bodo v Theatre des Champs-Eljrsees. Svoje sodelovanje so napovedala glavna svetovna operna gledališča.
Shakespearjev Rihard III. je najnovejša filmska stvaritev, Law-rence Oliverja. Glavno vlogo igra Olivier, z „naravnost satanskim veličastjem", kakor pravi kritika. Olivier je pred leti bil povišan v sira zaradi vrlin svoje umetnosti. Toda v tem filmu nastopajo še drugi angleški gledališki igralci, ki jih je tudi kraljica povzdignila v plemstvo v znak priznanja. To so: sir John Gielgud, sir Ralph Ri-chardson, sir Cedric Hardwicke.
Na filmskem festivalu v Cannesu, ki se je končal v teh dneh in kjer tekmujejo skoraj vse svetov-
ne filmske družbe, je že koj spočetka vzbudil navdušeno odobravanje pri občinstvu ir. kritiki najnovejši japonski katoliški film „Kristus v bronu". Film z mogočnimi zamahi obravnava dramo in muče-ništvo japonskih kristjanov ob preganjanju v XVII. stoletju.
Najnovejše delo IVilliarns Tennesseeja „Mačka okrog vrele kaše" je prejelo Pulitzerjevo nagrado. V delu obravnava avtor problem borbe zapuščene žene za dediščino, ki bi jo nazadnje rešila gospodarskih skrbi. Mož razkrije očetu vzroke popivanja in svoje zagrenjenosti in ta izpoved ga spet približa ženi, ki je tudi vse storila, da bi se sprijaznila s tastom.
(Uvodni kulturni večer)
ustvarjalnega člana Alojzija Geržiniča, ki je govoril o temi ,,Nekateri problemi umetnostne kulture". Vtis, ki ga je predavatelj s svojhni tako izvirnimi, s primeri in dokazi krepko podprtimi, z željo po nadaljnem razmišljanju naravnost vabljivimi izvajanji zapustil na poslušalce, je bil enodušen: predavanje je bilo resnično najlepši in najresnejši uvod v tretje leto delovanja naše ustanove. S stališča umetnika-ustvarjalca se je globoko pomudil ob naslednjih perečih vprašanjih: potreba in pomen umetnosti, veljavnost lepe književnosti in merila za njeno kvaliteto, ustvarjalno delo in mesto^ ki ustvarjalcu gre v družbi. Prav zaradi emigracijske aktualnosti naše skupnosti moremo vse te probleme ogledovati v novi luči, četudi so sami po sebi stalni spremljevalci človeške misli, zato ker „so do kraja nerešljivi in so do kraja nerešljivi zato, ker pronicajo z nekaterimi svojimi vlakni v neracionalni in nadracionalni svet". Bogato snov svojega predavanja je predavatelj posebej izvirno razdelil: najprej poišče orientacijo, naši svetovni usmerjenosti lastno, sredi teorij in mnenj o bistvu in ciljih umetnosti, nato pa razpravlja o nadarjenosti, o važnosti izobrazbe in o potrebi močnega značaja za umetnika. Sleherni izsledek svojih izvajanj je predavatelj prenesel na značaj in ustvarjanje slovenske umetnosti v zamejstvu. Geržinič nam je s tem predavanjem nudil bogato snov za razmišljanje. Pozornemu poslušalcu pa je pokazal na nove poti k razumevanju ustvarjalnega dela slovenskega umetnika v zamejstvu. Za plodna izvajanja so bili poslušalci predavatelju iz srca hvaležni.
■ 1 ■ .	. ■ i ;
,,GLAS" je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia FCNDFS, Bs. As. Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna ,,Federico Grote", (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.