Narodne pesmi z Murskega polja.
(Priobčil F. K.) 1. Nevesta.
V_JvČaričar ovce pase Na zelenem travniki, K njemi pride eno dete, Eno dete malicko. „Dobro jiit.ro,  ovčaričar, Ovčaričar, viijec moj!" „„Ljiibo dete,  kaj to  praviš, Jaz sem tebi viijec ne, VeČ naje nemam  eno sestro, Pa še ta nevesta je."" Ovčaričar domu žene, Malo dete gre za njim. Ovčaričar v hišo ide, Malo dete gre za njim. „Tota glih je  moja mati
V   tem zelenem venčeki." „Tota glih je moja mati
V   tem zelenem venčeki." „Dobro jutro, moji gosti, Gosti moje matere!"
„„Ljubo dete, kaj to praviš.-' Jaz sem tebi mati ne."" „„Ce pa sem jaz tvoja mati, Naj zapoje pečeni kopiin."" Komaj  ona to izreče, Že zapoje pečeni kopiin. „Ce pa sem jaz tvoja mati, Naj zacvili pečeno p rase." Komaj  ona to izreče, Že zacvili pečeno prase. „Ce pa sem jaz tvoja mati, Naj  mi s krilna kamen  bo." Komaj  ona to izreče, Že je s kruha kamen bil. „Ce pa sem jaz tvoja mati, To naj pride vrag po  me." Komaj  ona to  izreče, Že je prišel vrag po njo.
Ta pesem nas nekako spominja na Scheiniggovo pod naslovom „Kozarič" na strani 70. Vendar se po vsebini precej razlikujeta.
2. Nezadovoljna žena.
-Lani  sem se  ženila, Letos pa me griva, Htijšiga dobila sem, Kakor je kopriva.
Koprivo mraz pomori, Moj'ga moža pa ne more. Celi dan za peČjoj sedi, Mraz ga ne prežene.
Jaz pa vem, kaj stor'la bom; Na senjen bom  ga gnala, Tam ga bom zatašala, Ali pa odala.
Za fal ceno ga že ne dam, Sem žmetno ga dobila. Si domu ga gnala bom, Prisrčno ga ljubila. —
V Scheiniggovi zbirki sem našel dve pesmi, kateri sta podobni tej. Prva, z naslovom „Kesanje", je na str. 338. in se popolnoma strinja s prvima kiticama moje. Druga je na strani 406. z naslovom „Sivilja", a ni v njej zadnje kitice.
3. Nepokornost.
V  trn ji  je lepa hišica In  v njoj  je lepa družinica. B'le so zelene rožce tri; Mati in dve hčerkici.
Ena hčerka je prevzetna b'la, Prebožna  je  njoj  hišica. Ona roko zdaj  zroči Sestri ino materi.
Mati njoj  je rekla b'la: Že jutri  boš se jokala. Hčerka se pa nasmeji In grmovje zapusti.
Mati za njoj  je gledala, Kam  bo hčerka rajžala; Tam na travniki zdaj  cveti, S tovaršicami  tam  cveti.
Mamka se je jokala, Ker je kosca vidila, Rekla je:  Zgubljena hči, Kosa tebe že lovi!
Hčerka mater slišala, Zdaj bi rada zbežala, Ali kosa zdaj zbrnci Ino hčerko pomori.
Ti pa ljuba hčerkica, Bod'  pobožnega srca Bodi doma pri materi, Da te kosa ne vlovi.
Narodno blago s Pohorja.
(Nabral Lipe   Vrhovski.)
A. Pesmi.
I. Prevara.
J.
az sem v šolo hodil, Sem mislil da 'm gospod; Skozi zelen  gozdič 'Mel sem svojo pot. Potem sem hlapec bil, Rad sem vince pil, Ženski spol sem prav častil.
Jaz sem se oženil, Bil sem  zauber mož, Mlado dekle dobil: Lepa žena boš! — Zdaj že mati je, Zmiraj krega se, Kamor hodi, kamor gre.
Jaz sem  si izmislil
Da bom kanonir;
In  si c'lo  sem mislil,
Da bom oficir.
Zdaj  sem pa — pastir,
V   štal'ci imam kvartir, Šiba,  gajžla je moj gvir.
Jaz  sem  si  ja mislil Kak b'ma virtvala, Dosti vinca imela, Ga drugim dajala: „Nu, le pijmo ga Ki nam ga Bog da!"  — Vse zastonj b'la misel ta!
Jaz  sem si  ja mislil Kak b'ma šparala, Zlate krone boma
V   kup nalagala. Zdaj  ni več tako, Kot je včasih b'lo;
Dostikrat še ni za so.
Le poglejte ljudje, Kaj je samski stan, Kaj b'ga vam razlagal, Saj je vsak'mu znan.  — Le ta zakonski Je ti težejši; Ne poskušajte ga vsi!
II. Slovo neveste.
Le jemlji nevesta slovo! Na božjo pot gremo s tabo; Zdaj vzeli te samsk'mu stanu In dali te bomo možu.
Le jemlji nevesta slovo! K poroki it' sram te ne bo; Devica poštena si bila, Poštena za možem boš šla.
Le jemlji nevesta slovo! Od svojga očeta lepo! Skrbeli veliko za te, Zahvali jih srčno za vse!
Le jemlji nevesta slovo! Materi poljubi roko! Oh koljko  so 'meli skrbi, Da zrasla poštena si hči!
Le jemlji nevesta slovo Od bratov in sester lepo! Prijazno jim roko podaj, Da preveč ne jokajo zdaj.
Le jemlji nevesta slovo Od znancev in žlahte tako: Da bode nas Jezus vesel, Med  svate nebeške nas vzel.