150 Structural analysis of assists in elite basketball teams Abstract Assists are one of the most important indicators of offensive efficiency in basketball. An assist is when a player, after receiving a pass, makes a smooth shot to the basket and scores. In this study, we take a closer look at the structure of assists, using a sample of the best European national teams. The results show that almost 60% of all assists are given by guards (type 1 and 2 players), while most (more than half) are received by centers (type 4 and 5 players). Most assists were given from dribbling in movement, with assistants most often located in the area above the free throw line. When giving assists, two-handed passes were used slightly more often (53%) than one-handed passes and direct passes were used much more often (80%) than bounce passes. Players who received an assist had previously uncovered themselves, ran under the basket or received a pass in place. All three modes are fairly balanced between each other. Based on the results of the study, basketball coaches will be better able to plan training sessions to improve their team's group and team tactics, as well as situational passing practice. Keywords: basketball, assist, European Championship, technique Izvleček Asistence so eden izmed najpomembnejših pokazateljev učinkovitosti košarkarske igre v napadu. O asistenci govorimo, kadar igralec po sprejemu podane žoge neovirano vrže na koš in doseže zadetek. V raziskavi podrobneje proučimo strukturo asistenc, in to na vzorcu najboljših evropskih državnih reprezentanc. Rezultati kažejo, da skoraj 60 % vseh asistenc izvedejo branilci (igralci tipa 1 in 2), največ (več kot polovico) pa jih prejmejo centri (igral- ci tipa 4 in 5). Največ asistenc je bilo izvedenih iz vodenja v gibanju, pri čemer so bili poda- jalci najpogosteje v območju nad črto prostih metov. Pri podeljevanju asistence so bile ne- koliko pogosteje (53 %) uporabljene soročne podaje kot podaje z eno roko in precej pogo- steje (80 %) neposredne podaje kot podaje z odbojem od tal. Igralci, ki so prejeli asistenco, so se predhodno odkrili, vtekli pod koš ali pa so podajo sprejeli na mestu. Vsi trije načini so med seboj precej uravnoteženi. Na podlagi rezultatov raziskave bodo lahko košarkarski trenerji lažje načrtovali vadbo za izboljšanje skupinske in moštvene taktike svoje ekipe, ob tem pa tudi situacijsko vadbo podaj. Ključne besede: košarka, asistenca, evropsko prvenstvo, tehnika Uroš Zadnik, Igor Štirn, Frane Erčulj Strukturna analiza asistenc pri vrhunskih košarkarskih ekipah raziskovalna dejavnost 151 „Uvod Podaje so zelo pomemben element košar- karske igre. Erčulj, Mirt in Štrumbelj (2016) ugotavljajo, da najboljše ekipe v evroligi izvedejo na tekmo v povprečju 268 podaj, pri katerih se največkrat (pri več kot 60 %) uporabljajo podaje z obema rokama. Raz- lične tehnike podajanja z eno roko se po- javljajo v manj kot 40-odstotnem deležu, od tega je podaj z dominantno roko pribli- žno trikrat več kot podaj z nedominantno. Več kot polovico podaj na tekmi izvedejo branilci, toliko kot krila in centri skupaj. Pri- bližno tri četrtine vseh podaj je izvedenih neposredno, preostale pa posredno (z od- bojem od tal). Pri mladih košarkarjih so ta razmerja podobna, v manjšem deležu pa se pojavljajo podaje z nedominantno roko. Uspešnost podajanja se s starostjo igralcev povečuje, prav tako povprečna dolžina podaj (Erčulj, Debeljak in Štrumbelj, 2016). Po nekaterih ugotovitvah se več kot polo- vica podaj izvede z mesta, sledijo podaje iz vodenja, medtem ko sta deleža podaj iz skoka in iz teka skoraj zanemarljiva (Papež, 2015). Primerjava med zmagovalnimi in po- raženimi ekipami kaže, da pri zmagovalnih zasledimo v povprečju več napadov, pri katerih je bilo izvedenih najmanj 5 podaj. Nasprotno pa je pri poraženih ekipah več napadov z manj kot petimi podajami (Or- tega idr., 2006). Podaje uvrščamo med tehnične elemen- te košarke. Enako velja za različne načine lovljenja žoge, ki so neposredno povezani s podajanjem, saj je vsako podano žogo seveda treba tako ali drugače ujeti. Akcija med dvema igralcema, ki vključuje podajo in lovljenje, pa ima tudi že taktični značaj. Prihaja namreč do neposrednega sode- lovanja med dvema igralcema, pri čemer mora eden natančno, pravočasno in s pri- merno hitrostjo podati žogo drugemu, ta pa žogo ulovi praviloma po uspešnem od- krivanju na zunanjem položaju ali po vte- kanju pod koš. Pri tem mu s postavljanjem blokade lahko pomaga tudi tretji soigralec. Igralec, ki je žogo sprejel, lahko akcijo za- ključi z metom na koš ali pa napad nada- ljuje s preigravanjem ali nadaljnjo podajo soigralcu. Ko igralec po sprejemu podane žoge ne- ovirano vrže na koš in doseže zadetek, govorimo o asistenci. Ta torej predstavlja najučinkovitejšo možnost podaje, ki velja za enega izmed najpomembnejših stati- stičnih parametrov košarkarske igre. Do- datno vrednost ji daje to, da je asistenca praviloma eden izmed parametrov pri t. i. dvojnem ali trojnem dvojčku, ki imata zelo veliko težo, ko govorimo o vrednotenju uspešnosti (učinkovitosti) igre posameznih igralcev, predvsem zunanjih. Vsa uradna košarkarska tekmovanja, pri ka- terih se beleži statistika igre, naj bi imela v svojih pravilih jasno in objektivno oprede- ljen pojem asistenca, ki ga morajo uradne osebe, odgovorne za statistiko, dobro po- znati. Po navodilih za statistike mednaro- dne košarkarske organizacije FIBA, v okviru katere poteka večina košarkarskih tekmo- vanj, med asistence prištevamo vse podaje (tudi igralcu zunaj rakete), po katerih igralec doseže zadetek ali pa je bila med metom nad njim storjena osebna napaka, ne da bi moral pri tem preigrati obrambnega igral- ca, oziroma če lahko neovirano prodre pro- ti košu ali neovirano vrže na koš ne glede na oddaljenost meta. Pred metom lahko tudi preide v vodenje (FIBA, 2018). Ameriška košarkarska liga NBA (National Basketball Association) je v pomoč statisti- kom za lažje prepoznavanje in beleženje asistenc na svojih spletnih straneh (https:// videorulebook.nba.com/rule/table-stats/) objavila videoposnetke primerov vseh si- tuacij, ki ustrezajo definiciji asistence (NBA Video Rulebook, 2020). Pri tem je nekaj manjših razlik glede na to, kako asisten- ce opredeljuje FIBA. V ligi NBA včasih šele po pregledu posnetka (oziroma po tekmi) igralcu priznajo ali pa odvzamejo asistenco. To seveda dodatno potrjuje njen pomen v najmočnejši košarkarski ligi. Poleg tega se je v zadnjem času pojavila še kategorija t. i. sekundarne asistence. Ta se pripiše igral- cu, ki je žogo podal soigralcu, ta pa je nato izvedel asistenco (asistentu) v manj kot 1 sekundi in pri tem ni prešel v vodenje žoge. Ugotovljeno je bilo, da ekipe z večjim številom sekundarnih asistenc v NBA lažje prihajajo do odprtih, neoviranih metov (Su- pola idr. 2022). Prav tako so (na podlagi ve- likega števila tekem v NBA) že razvili model oziroma metodo merjenja, ki je sposobna določiti, ali je za igralca, ki je žogo (podajo) sprejel, boljša izbira met na koš ali podaja prostemu soigralcu (t. i. extra pass), ki je v še boljšem položaju za met (Supola idr. 2023). Številni raziskovalci, ki se ukvarjajo s pre- učevanjem uspešnosti košarkarske igre, poskušajo najti razloge za to, da so neka- tere ekipe uspešnejše od drugih, in iščejo glavne dejavnike, ki ločijo bolj uspešne od manj uspešnih ekip ali pa zmagovalce od poražencev. Pri tem si nekateri pomagajo tudi z analiziranjem parametrov igre, ki se beležijo v košarkarski statistiki. Igralce in ekipe med seboj primerjajo po uspešnosti meta, številu asistenc, skokov, izgubljenih ali pridobljenih žog idr. Lorenzo idr. (2010) so v svoji raziskavi ugo- tovili, da so imele zmagovalne ekipe na evropskem prvenstvu za košarkarje, sta- re do 16 let, v povprečju več asistenc kot poražene in manj izgubljenih žog. Pomen obeh omenjenih parametrov se je izrazil zlasti na izenačenih tekmah oziroma pri iz- enačenih ekipah. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi Ibáñez idr. (2009), ki so analizirali ključne parametre za zmagovanje pri košarkarjih, starih do 20 let. Uspešni meti za dve toč- ki, obrambni skoki in asistence so bili po njihovih ugotovitvah ključni parametri pri zmagovalnih ekipah na opazovanih tek- mah in so tudi statistično značilno razliko- vali zmagovalne ekipe od poraženih. Čeprav asistence očitno pomembno vpli- vajo na uspešnost ekipe že v mlajših sta- rostnih kategorijah, pa Sampaio idr. (2004) ugotavljajo, da so ekipe na mladinskem svetovnem prvenstvu v košarki zbrale manj asistenc kot tiste na članskem svetovnem prvenstvu. Poleg tega je bilo za mladinske ekipe značilno tudi večje število izgubljenih žog. Tako kot številni drugi avtorji tudi García idr. (2013) število asistenc navajajo kot enega izmed ključnih dejavnikov, po katerih se zmagovalne ekipe razlikujejo od poraže- nih. Konkretno so to potrdili na tekmah re- dnega dela elitnega španskega prvenstva (liga ACB). Poleg večjega števila asistenc so zmagovalne ekipe zbrale tudi več obramb- nih skokov ter uspešnih metov za dve in tri točke. Še podrobneje so razlike med zmagovalci in poraženci v statistiki igre analizirali Csata- ljay idr. (2009). Osredotočili so se na tekme evropskega prvenstva za člane leta 2007 in ugotovili, da so na omenjenem tekmova- nju zmagovalna moštva v povprečju dose- gla več asistenc kot poražena. Statistično značilne razlike v številu asistenc so se sicer pojavile le pri srečanjih, ki so se končala z največ 9 točkami razlike, pri preostalih pa ne. Pri analizi igre ekip v ameriški ligi NCCA so Conte idr. (2018) ugotovili, da je večje šte- vilo asistenc pri zmagovalnih ekipah sicer eden od pomembnih kazalnikov njihove učinkovitosti, a v nasprotju z obrambnim 152 skokom statistično značilno ni razlikoval zmagovalnih ekip od poraženih. Predvide- vajo, da je to posledica sloga igre v tej ligi, kjer je v ospredju bolj fizična igra z veliko preigravanja in igre ena na ena v primerjavi z nekaterimi drugimi, predvsem evropskimi tekmovanji. Melnick (2001) ugotavlja, da se z rastjo šte- vila podaj v napadu poveča tudi število asistenc, ki so dober dokaz kakovosti so- delovanja med igralci oziroma kolektivne (timske) igre v napadu. Poleg tega so asi- stence tudi močno povezane z zmagova- njem na tekmah. Pojskić idr. (2011) so proučevali, kateri pa- rametri statistike igre razlikujejo domače in gostujoče ekipe v jadranski ligi (takrat liga NLB) in evroligi. Avtorji navajajo večje skupno število doseženih točk, več točk začetne peterke ter več ukradenih žog in asistenc. Pri gostujočih ekipah so zaznali večje število izgubljenih žog. Sampaio idr. (2006) so primerjali število do- seženih asistenc med tremi osnovnimi tipi igralcev oz. igralnimi položaji (branilci, krila, centri) v najmočnejši španski in portugalski ligi ter ligi NBA. V vseh treh tekmovanjih največ asistenc dosegajo branilci, celo več kot krila in centri skupaj. Na podlagi izsledkov številnih raziskav ter tudi povsem praktičnih izkušenj so se tre- nerji in drugi košarkarski strokovnjaki začeli zavedati pomembnosti asistenc. To zave- danje se kaže tudi v trendu, da se v naj- močnejši evropski košarkarski ligi (evroligi) njihovo število vsako leto povečuje (Štrum- belj idr., 2013). Čeprav je bilo o pomenu asistenc v košar- ki opravljenih kar nekaj raziskav, pa se te v večini nanašajo na asistence kot statistični parameter košarkarske igre, pri čemer se različni avtorji omejujejo le na analizo nji- hovega števila v povezavi z uspešnostjo ekipe ali posameznega igralca. Podrob- nejše analize, v smislu strukture asistenc, v znanstveni literaturi ni zaslediti. Tako za prakso kot teorijo košarke bi bile prav go- tovo zanimive informacije o tem, kateri tipi igralcev izvedejo največ asistenc in kateri jih največ prejmejo, na katerih delih igrišča so te pogostejše in na katerih manj, na ka- kšen način se izvajajo (iz vodenja, z mesta, iz teka …), kako pogosto se v akcijo dveh igralcev posredno vključuje še tretji. Na ta vprašanja v zvezi z asistencami znanost še ni ponudila ustreznega odgovora. Zato smo se odločili, da podrobneje proučimo strukturo asistenc, in sicer na vzorcu naj- boljših evropskih državnih reprezentanc. Z analizo želimo poglobiti znanje in okrepiti razumevanje pomena tega elementa ko- šarke, ki daje tej ekipni igri z žogo dodaten kolektivni pečat. „Metode Na evropskem prvenstvu v košarki leta 2022 je sodelovalo 24 ekip. V raziskavo smo zajeli 16 najboljših moštev (192 igralcev), ki so se uvrstila v osmino finala tega tekmo- vanja. V analizo smo vključili osem tekem osmine finala, štiri srečanja četrtfinala, dve tekmi polfinala ter finalni tekmi za tretje in prvo mesto. Na skupno 16 tekmah so eki- pe izvedle 640 asistenc, na podlagi katerih smo izvedli strukturno analizo. Za pridobitev podatkov smo uporabili teh- nologijo Synergy Sports (Synergy Sports Technology, San Antonio, Teksas, ZDA, 2013). To programsko podjetje s svojimi strokovnimi kadri in tehnologijo analizira številna najpomembnejša košarkarska tek- movanja. Med drugim ima v lasti ekskluziv- ne pravice, da ekipam evrolige posreduje podatke o vseh njihovih tekmah, razdelje- ne v različne kategorije glede na njihove potrebe. Asistence, zajete v analizo, so beležili iz- urjeni strokovni sodelavci omenjenega podjetja, ki so pri tem upoštevali uradna navodila mednarodne košarkarske organi- zacije FIBA (FIBA, 2018). Tako smo pridobili videoposnetke vseh asistenc. Razlika v šte- vilu asistenc, zabeleženih v uradni statisti- ki tekmovanja, in tistih, ki so bile zajete s pomočj>>o tehnologije Synergy Sports, je bila manj kot 1 %. Vse zbrane asistence smo razvrstili na raz- lične načine po naslednjih merilih: – tip igralca, ki je dosegel in prejel asisten- co (1 – branilec organizator igre, 2 – bra- nilec strelec, 3 – krilo, 4 – krilni center, 5 – center); – asistence, izvedene iz vodenja in brez njega; – asistence, izvedene v gibanju ali z mesta; – način podaje glede na uporabo rok pri asistenci (soročno, enoročno); – način podaje glede na let žoge pri asi- stenci (neposredno ali z odbojem od tal); – način gibanja igralca pred sprejemom asistence (odkrivanje, vtekanje, na me- stu); – lokacija (položaj na igrišču) podajalca ob asistenci (Slika 1); – neposredna vključenost tretjega igralca pri asistenci (blokada igralcu, ki je dose- gel asistenco, ali igralcu, ki je prejel asi- stenco); – število asistenc pri zmagovalnem in po- raženem moštvu. Podatke smo obdelali s statističnima pro- gramoma IBM SPSS in Microsoft Excel. Uporabili smo osnovne metode opisne sta- tistike. Opazovanim spremenljivkam smo izračunali mere centralne tendence in/ali mere razpršenosti (odvisno na merski nivo spremenljivke). Pri prikazu rezultatov smo uporabili različne oblike grafikonov (tortni, stolpčni idr.). Slika 1. Razdelitev košarkarskega igrišča na štiri območja za določitev lokacije (položaja na igrišču) podajalca ob asistenci raziskovalna dejavnost 153 Za primerjavo med zmagovalnimi in po- raženimi reprezentancami v povprečnem številu asistenc smo uporabili t-test za ne- odvisne vzorce. Predhodno smo preverili predpostavko o normalnosti porazdelitve (Shapiro-Wilkov test) in homogenost vari- anc (Levenov test). Za analizo razlik med posameznimi tipi igralcev smo uporabili enosmerno analizo variance. Predhodno smo preverili predpo- stavke o neodvisnosti skupin, normalnosti porazdelitve in homogenosti varianc. Pri ugotavljanju razlik v danih asistencah med igralnimi tipi smo zaradi kršenih predpo- stavk izvedli neparametrično obliko testa (Kruskal-Wallisov test). Pri primerjavi igral- nih tipov po prejetih asistencah pa smo zaradi kršene predpostavke o homogeno- sti varianc izvedli neparametrično obliko testa (Brown-Forsythov test). Za dodatno primerjavo posameznih skupin med seboj smo uporabili test mnogoterih primerjav (Games-Howellov test). Vse podatke smo obdelali pri stopnji tveganja 5 %. „Rezultati in razlaga Kot je prikazano na Sliki 2, so največ asi- stenc izvedli branilci organizatorji igre (tip 1), in sicer 259 oziroma 40,5 % vseh, sledili so branilci strelci (tip 2) s 122 asistencami (19,1 %), centri (tip 5) s 100 asistencami (15,6 %) in krilni centri (tip 4) z 82 asistencami (12,8 %). Najmanj asistenc so dosegli kril- ni igralci (tip 3), in sicer 77 oz. 12 % vseh. Rezultati so pričakovani, saj imajo branilci žogo največkrat v posesti in izvedejo naj- več podaj (Marinič, 2008; Erčulj, Mirt in Štrumbelj, 2016). Razmeroma veliko število asistenc centrov nas prav tako ne presene- ča, saj sodobni trendi košarkarske igre od njih zahtevajo vse boljšo tehnično pripra- vljenost za več kreacije v napadu in uspe- šno uporabo različnih vrst podaj. Ugotovili smo statistično značilne razli- ke med različnimi tipi igralcev po številu izvedenih asistenc (Tabela 1). S testom mnogoterih primerjav pa je bilo v nadalje- vanju potrjeno, da se razlike pojavljajo le med branilci, organizatorji igre in drugimi igralnimi tipi. Pri preostalih medsebojnih primerjavah igralnih tipov v številu asistenc razlik nismo zaznali. Poleg primerjave v izvedenih asistencah med različnimi tipi igralcev nas je zanima- la tudi primerjava pri prejetih asistencah. Ugotovimo lahko, da so po prejetih asi- stencah izstopali visoki igralci. Centri (tip 5) 259 122 77 82 100 0 50 100 150 200 250 300 Branilec organizator igre (1) Branilec strelec (2) Krilo (3) Krilni center (4) Center (5) Število danih asistenc Slika 2. Primerjava števila izvedenih asistenc po tipu igralca Tabela 1. Prikaz razlik med tipi igralcev v številu izvedenih asistenc Igralni tipi N Me IQR Χ² p branilec organizator 16 16,0 6,0 42,93 0,00 branilec strelec 16 8,0 5,0 krilo 16 4,0 3,0 krilni center 16 5,0 3,0 center 16 6,0 6,0 skupaj 80 Tabela 2. Prikaz razlik med tipi igralcev v številu prejetih asistenc Vsota kvadratov df MS ANOVA F p Between Groups 519,625 4 129,906 15,027 0,000Within Groups 648,375 75 8,645 Skupaj 1168,000 79 so jih prejeli največ, kar 180. Sledili so krilni centri (tip 4), ki so jih prejeli 11 manj. Na tre- tjem mestu so bili krilni igralci (tip 3) s 114 prejetimi asistencami, branilci strelci (tip 2) so jih prejeli 106, branilci organizatorji pa so jih na 16 tekmah prejeli le 71 (Slika 3). Sle- dnje nas ne preseneča, saj igralna vloga or- ganizatorjem narekuje kreacijo igre in raz- igravanje preostalih igralcev. Organizatorji so torej odgovorni predvsem za podeljeva- nje asistenc, in ne njihovo prejemanje. Po drugi strani pa skušajo visoki igralci (centri in krilni centri) žogo sprejeti čim bližje košu in edini način za to je podaja po globini, 154 ki velikokrat pomeni tudi asistenco. Poleg tega so visoki igralci zadolženi za postavlja- nje blokad zunanjim igralcem, po katerih pogosto pride do deblokiranja (vtekanja) v smeri koša (t. i. pick and roll igra), kar predstavlja dodatno možnost za prejem asistence (Erčulj idr., 2018). Rezultati so tudi pokazali (Tabela 2), da so med tipi igralcev statistično značilne razlike v povprečnem številu prejetih asistenc (p < 0,05). Z nadaljnjo statistično analizo je bilo ugotovljeno, da so branilci organizatorji prejeli statistično značilno manj asistenc kot branilci strelci, krila, krilni centri in cen- tri. Branilci strelci in krila so prejeli statistič- no manj asistenc kot krilni centri in centri. Med strelci in krili ter med krilnimi centri in centri pa ni statističnih razlik v povprečnem številu prejetih asistenc. Pri nadaljnji analizi nas je zanimalo, kako pogosto pri asistencah med seboj sodelu- jejo posamezni tipi igralcev. Rezultati (Slika 4) so pokazali, da so pri asistencah med seboj največkrat sodelovali branilci organi- zatorji igre (tip 1) in centri (tip 5), v 111 situa- cijah, najmanjkrat pa branilci strelci (tip 2) in krila (tip 3), le 40-krat. Takšni rezultati logič- no izhajajo iz igralnih vlog različnih tipov igralcev in dodatno potrjujejo našo razlago. Z nadaljnjo analizo je bilo tudi ugotovljeno, da med asistencami prevladujejo tiste, ki so jih igralci izvedli v gibanju. Takšnih je bilo 365 (Slika 5). To predstavlja 57 % vseh asi- stenc. Asistence z mesta so košarkarji izve- dli 275-krat oziroma v 43 % vseh primerov. Asistence, izvedene v gibanju, so v veliki meri posledica t. i. »pick and roll« ali »pick and pop« igre. Pri tovrstni akciji igralec obi- čajno vodi žogo v gibanju, medtem ko mu drugi postavi blokado. Po tej se deblokira v smeri koša (vteka) ali od njega (se odkrije) za možen prejem asistence. Drugi razlog za razmeroma velik delež asistenc, izve- denih v gibanju, je veliko igre ena na ena, pri kateri košarkarji brez žoge izpraznijo prostor igralcu z žogo, da ta lažje preigra- va, hkrati pa s postavljanjem v prostor (ši- rino) sebi omogočijo lažji sprejem podaje ali celo asistence. Pri asistencah z mesta je šlo pogosto za t. i. sekundarne asistence, ko je po prvi podaji igralec, ki je žogo sprejel, podajo samo »podaljšal« (t. i. »extra pass«) in tako soigralcu omogočil neoviran met. V nadaljevanju smo ugotovili še, da so vr- hunski evropski košarkarji večino asistenc (388) izvedli iz vodenja, takšnih brez vode- nja pa je bilo nekaj manj kot 40 % (ali 252) (Slika 6). Razlog za večji delež podaj iz vode- nja vidimo predvsem v tem, da so tovrstne podaje hitrejše in manj predvidljive kot po- daje z mesta. Prav tako so podaje iz vode- nja pogosto posledica agresivne obrambe, saj ta na igralca, ki še ni prešel v vodenje ali pa je po njem žogo prijel, izvaja velik pritisk in mu onemogoča podajo. Seveda so po- daje iz vodenja tehnično zahtevnejše, zato je pomembno, da imajo košarkarji v trening vključene kompleksne vaje, pri katerih lah- ko vadijo takšen način podajanja žoge in posledično tudi asistence. Rezultati analize so med drugim pokazali, da so bili igralci pri 336 primerih podaj iz Centri (5); 28,10% Krilni centri (4); 26,40% Krila (3); 17,80% Branilci strelci (2); 16,60% Branilci organizat… Slika 3. Deleži prejetih asistenc po tipu igralca 111 86 70 64 63 61 57 44 44 40 0 20 40 60 80 100 120 1 in 5 1 in 4 1 in 2 4 in 5 1 in 3 2 in 5 2 in 4 3 in 4 3 in 5 2 in 3 Število medsebojnih asistenc Slika 4. Struktura sodelovanja pri asistencah med različnimi tipi košarkarjev Iz gibanja; 57,00% Z mesta; 43,00% Slika 5. Delež asistenc po načinu gibanja podajalca raziskovalna dejavnost 155 vodenja tudi v gibanju. V 223 primerih je do asistence prišlo, ko je igralec podal brez vodenja in z mesta. Manj značilni sta kom- binaciji, ko igralec poda za asistenco med vodenjem na mestu (52) ter v gibanju brez vodenja (29). Izmed skupno 640 asistenc je igralec (asi- stent) žogo podal z obema rokama pri 344 ali 53,75 % vseh. Igralci so največkrat uporabljali podajo izpred prsi ali nad glavo. Enoročnih podaj pri asistencah je bilo 296 oziroma 46,75 % vseh (Slika 7). Večji delež soročnih podaj nas ni presenetil, pričakova- li smo še nekoliko večjega. Mirt (2014) je v svoji diplomski nalogi npr. ugotovil, da je ta delež pri najboljših ekipah evrolige znašal 62 %. Erčulj, Debeljak in Štrumbelj (2016) pa poročajo, da je pri mlajših dečkih, starih do 12 let, in pri kadetih, starih do 16 let, ta delež približno 60-odstoten. Razmeroma visok delež enoročnih podaj pripisujemo predvsem agresivnosti obramb. Tovrstne podaje so bile pogostejše pri tistih iz vode- nja, pri asistencah z mesta pa so prevlado- vale dvoročne podaje. Pri primerjavi števila neposrednih in posre- dnih podaj pri asistencah so velike razlike. V veliki večini primerov (80,6 %) so bile asi- stence izvedene kot neposredne podaje, v manj kot 20 % pa so bile pri asistencah uporabljene podaje z odbojem od tal. Podobno ugotavljajo tudi Erčulj, Mirt in Štrumbelj (2016) na vzorcu najboljših ekip evrolige. Največkrat je bil asistent ob podaji v pro- storu nad linijo prostih metov (območje 1), in sicer v 367 primerih. Do podaje iz rakete (območje 2) je prišlo 156-krat, 97 asistenc pa je bilo izvedenih s podajo s krilnega položaja, tj. iz prostora pod črto za proste mete ter zunaj rakete (območje 3). V 20 primerih je bila asistenca izvedena med iz- vajanjem stranskega oziroma čelnega avta (območje 4) (Slika 8). Prevladujoči delež asi- stenc z območja nad črto za proste mete logično izhaja iz dejstva, da največ asistenc izvedejo branilci, ki se z žogo večinoma zadržujejo na tem območju. Asistence iz območja 2 (rakete) predstavljajo 24 % vseh asistenc in so največkrat posledica podaj zunanjih igralcev po prodoru pod koš. Igralci, ki so sprejeli podajo za asistenco, so se predhodno odkrili, vtekli pod koš ali pa so sprejeli podajo na mestu. Vsi trije načini sprejema žoge so precej pogosti in med seboj uravnoteženi. Po odkrivanju so igralci sprejeli žogo 222-krat, po vtekanju 219-krat in na mestu 199-krat (Slika 9). Po odkrivanju in na mestu so asistenco pogosto prejeli zunanji igralci, po vtekanju pa centri. Rezultati so pokazali, da je bilo vključenosti oziroma neposrednega sodelovanja tre- tjega igralca manj, kot smo pričakovali. Pri le 80 asistencah je sodeloval tretji igralec (z blokado igralcu, ki je izvedel ali prejel asistenco), pri kar 560 pa sta neposredno sodelovala le dva igralca. Majhen delež vključenosti tretjega igralca gre po našem mnenju pripisati predvsem temu, da je obramba najboljših evropskih ekip na zelo visoki ravni. Njihova priprava na naspro- tnikov napad je tako temeljita, da ekipe v napadu redko pridejo do odprtih metov iz vnaprej dogovorjenih akcij oziroma na- padov. Razmeroma majhen delež sodelo- Iz vodenja; 60,60% Brez vodenja; 39,40% Slika 6. Delež asistenc z vidika uporabe vodenja 344 296 640 0 100 200 300 400 500 600 700 Soročne asistence Enoročne asistence Skupaj Število asistenc Slika 7. Struktura asistenc z vidika uporabe rok 367 156 97 20 0 50 100 150 200 250 300 350 400 Območje 1 Območje 2 Območje 3 Območje 4 Število asistenc Slika 8. Struktura asistenc glede na prostor na igrišču v trenutku podaje 156 vanja tretjega igralca lahko pripišemo tudi pogosti uporabi individualnih napadalnih akcij (igra ena na ena) in že omenjene igre »pick and roll«. Na vseh 16 tekmah zaključnega dela evropskega prvenstva leta 2022 skupaj so zmagovalne ekipe v povprečju dosegle asistenco več kot poražene. Zmagovalne ekipe so v povprečju zbrale 20,7 asistence na tekmo, poražene pa 19,7. Čeprav neka- teri raziskovalci ugotavljajo nasprotno, raz- like v našem primeru niso presegle meje statistične značilnosti. Zanimivo pa je, da so pri tem elementu košarkarske igre zma- govalne ekipe prevladovale predvsem na polfinalnih srečanjih ter na tekmah za tretje in prvo mesto. To bi lahko kazalo na večji pomen asistenc na pomembnejših in od- ločilnih tekmah. „Zaključek Trendi kažejo, da se število asistenc pri vr- hunskih košarkarskih ekipah povečuje ozi- roma da asistence postajajo eden izmed najpomembnejših kazalnikov učinkovitosti igre v napadu. Ne glede na pomen asisten- ce pa v literaturi skoraj ne moremo zasle- diti raziskav, ki bi bolj poglobljeno analizi- rale predvsem strukturo tega skupinskega tehnično-taktičnega elementa košarkarske igre. Menimo, da pričujoča raziskava ponuja do- ber vpogled v strukturo asistenc vrhunskih evropskih košarkarskih reprezentanc. Na podlagi pridobljenih podatkov bodo lahko košarkarski trenerji in drugi strokovnjaki na tem področju lažje načrtovali vadbo za iz- boljšanje skupne in skupinske taktike svoje ekipe ter tudi situacijsko vadbo podaj. Po- datki jim bodo v pomoč tudi pri snovanju učinkovitih napadalnih akcij in tudi branje- nju teh. Upamo, da bo v prihodnosti še več raziskav obravnavalo ta pomembni element košar- karske igre. Rezultati pričujoče raziskave prav gotovo ponujajo dobro podlago za nadaljnje raziskovalno delo na tem po- dročju. Eno izmed vprašanj, na katero bi raziskovalci lahko poskušali najti ustrezen odgovor, se nanaša na vrednotenje (rangi- ranje) posameznih asistenc. Tako bi ustre- zno razčlenitev in vrednotenje asistenc lahko postopno vpeljali tudi v napredno statistiko igre. „Literatura 1. Conte, D., Tessitore, A., Gjullin, A., Mackinnon, D., Lupo, C. in Favero, T. (2018). Investigating the game-related statistics and tactical pro- file in NCAA division I men’s basketball ga- mes. Biology of sport, 35(2), 137–143. https:// doi.org/10.5114/biolsport.2018.71602 2. Csataljay, G., O’Donoghue, P., Hughes, M. in Dancs, H. (2009). Performance indicators that distinguish winning and losing teams in ba- sketball. International Journal of Performance Analysis in Sport, 9(1), 60–66. https://doi.org/1 0.1080/24748668.2009.11868464 3. Erčulj, F., Bergant, B., Gašparin, D. in Sila, A. (2018). Košarka v obdobju osnovne šole. Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 4. Erčulj, F., Debeljak, G. in Štrumbelj, E. (2016). Analiza uporabe različnih tipov podaj pri mladih košarkarjih. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa 64(3/4), 115–119. 5. Erčulj, F., Mirt, G. in Štrumbelj, E. (2016). Analysis of the use of different types of pas- ses by elite basketball teams. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 64(1/2), 113–117. 6. FIBA. (2018). FIBA Statisticians’ manual 2018. https://www.fiba.basketball/docu- ments/2015/FIBA_Stats_Manual20120920. pdf 7. García, J., Ibáñez, S. J., Martinez De Santos, R., Leite, N. in Sampaio, J. (2013). Identifying Basketball Performance Indicators in Re- gular Season and Playoff Games. Journal of Human Kinetics, 36(1), 161–168. https://doi. org/10.2478/hukin-2013-0016 8. Ibáñez, S. J., García, J., Feu, S., Lorenzo, A. in Sampaio, J. (2009). Effects of Consecutive Basketball Games on the Game-Related Sta- tistics that Discriminate Winner and Losing Teams. Journal of sports science & medicine, 8(3), 458–462. 9. Lorenzo, A., Gómez, M. Á., Ortega, E., Ibáñez, S. J. in Sampaio, J. (2010). Game related sta- tistics which discriminate between winning and losing under-16 male basketball games. Journal of sports science & medicine, 9(4), 664– 668. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/ articles/PMC3761811/pdf/jssm-09-664.pdf 10. Marinič, M. (2008). Analiza gibanja različnih tipov igralcev na tekmi evropskega košarkar- skega prvenstva za mlajše člane s pomočjo računalniškega sistema SAGIT [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. https://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/ Diploma22052750MarinicMiha.pdf 11. Melnick, M. J. (2001). Relationship betwe- en team assists and win-loss record in The National Basketball Association. Perceptual and motor skills, 92(2), 595–602. https://doi. org/10.2466/pms.2001.92.2.595 12. Mirt, G. (2014). Analiza uporabe različnega tipa podaj igralcev najboljših štirih evropskih ekip Evrolige v sezoni 2012/2013 [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. https://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/ Diploma22064070MirtGrega.pdf 13. NBA Video Rulebook. (2020, december 30). Table Stats – Assist. https://videorulebook. nba.com/rule/assist/ 14. Ortega, E., Cárdenas, D., Sainz de Baranda, P. in Palao, J. M. (2006). Differences Between Winning and Losing Teams in Youth Basket- ball Games (14-16 Years Old). International Journal of Applied Sports Sciences, 18,1–11. 15. Papež, J. (2015). Analiza strukture podaj sloven- ske reprezentance na košarkarskem evropskem prvenstvu leta 2013 v Sloveniji [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. https://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/ Diploma22070870PapezJoze.pdf 16. Pojskić, H., Šeparović, V. in Užičanin, E. (2011). Modelling home advantage in basketball at different levels of competition. Acta Kinesio- logica 5, 1: 25–30. 17. Sampaio, J., Godoy, S. I. in Feu, S. (2004). Discriminative Power of Basketball Game- 180 190 200 210 220 230 Vtekanje Odkrivanje Na mestu Število prejetih asistenc glede na način gibanja Slika 9. Struktura asistenc glede na gibanje igralca pred prejemom asistence raziskovalna dejavnost 157 -Related Statistics by Level of Competition and Sex. Perceptual and Motor Skills, 99(3_su- ppl), 1231–1238. https://doi.org/10.2466/ pms.99.3f.1231-1238 18. Sampaio, J., Janeira, M., Ibáñez, S. in Lo- renzo, A. (2006). Discriminant analysis of game-related statistics between basket- ball guards, forwards and centres in three professional leagues. European Journal of Sport Science, 6(3), 173–178. https://doi. org/10.1080/17461390600676200 19. Strumbelj, E., Vračar, P., Robnik-Šikonja, M., Dežman, B. in Erčulj, F. (2013). A decade of euroleague basketball: an analysis of tren- ds and recent rule change effects. Journal of human kinetics, 38, 183–189. https://doi. org/10.2478/hukin-2013-0058 20. Supola, B., Hoch, T. in Baca, A. (2022). The role of secondary assists in basketball – an analysis of its characteristics and effect on scoring. International Journal of Performan- ce Analysis in Sport, 22(2), 261–276. https:// doi.org/10.1080/24748668.2022.2039090 21. Supola, B., Hoch, T. in Baca, A. (2023). Mo- deling the extra pass in basketball – an assesment of one of the most crucial skills for creating great ball movement. Inter- national Journal of Computer Science in Sport 22(1), 13–29. https://doi.org/10.2478/ ijcss-2023-0002 Uroš Zadnik, mag. prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport uri.zadnik@gmail.com