KROKIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ŽGoDOVlNO IZ ARHIVSKEGA GRADIVA O IDRIJSKEM ŠOLSTVU V DESETLETJU OD 1784 DO 1794 VINCENC ZNIDAR Pod geslom »Schul- und Milde-Sachen^< je V idrijskem mestnem muzeju zbranih več sto zanimivih arhivskih aktov, ki se tičejo tam- kajšnjega šolstva in socialnega skrbstva. Pregledal sem arhivske dopise samo za eno desetletje, namreč spise za desetletje od 1784 do 1794. Zbrani so v fasciklih s številko XIII in so opremljeni za vsako leto še s posebnimi številkami. Predvsem so to uradni spisi, vlo- ge, prošnje, predlogi in poročila idrijske glavne šole višji rudniški upravi in kame- ralnemu gospostvu v Idriji, dalje kresijske- mu uradu v Postojni, guberniju v Gradcu in Ljubljani in podobno. Dodane so razne pri- loge in spremni dopisi. V Idriji so >^glavno šolo« ustanovili v času prve šolske reforme za vlade Marije Terezije, ko je leta 1777 komisar za Trst in Ljubljano, grof Torres, predlagal dunajski dvorni pisar- ni, naj bi na Kranjskem ustanovih pet glav- nih šol: v Kranju, Kamniku, Loki, Radov- ljici in Idriji.1 Dvoma komisija je Torresov predlog odobrila.2 Glavno šolo so v Idriji slovesno odprli 24. decembra 1778. Slovesnosti se je udeležil med drugim ravnatelj ljubljanske normalke Blaž Kumerdej, ki je moral zastopati tudi obolele- ga šolskega referenta grofa EdMnga. Nasled- nje leto 17. in 18. maja so imeh že tudi javno skušnjo, ki sta ji prisostvovala kot uradna nadzornika referent za normalne šole grof Edling in ravnatelj ljubljanske normalke Blaž Kumerdej. Nista se mogla dovolj na- čuditi »bleščečim« uspehom idrijskih učite- ljev, ki so že poučevali po novi Felbigerjevi učni metodi, pa tudi učencev, ki so pokazali pri vseh predmetih lepo znanje. Tega leta je bil postavljen za ravnatelja idrijske glavne šole Jožef Leitner, ki je slovel po pedago- ških sposobnostih. Kumerdej je ob nadzoro- vanju ugotovil, da je idrijska glavna šola najboljša na Kranjskem in da je vehka sre- ča videti v Idriji toliko prijateljev šole, ki z njo, kolikor je največ mogoče, tudi sodeluje- jo. Blagruje starše, ki svoje otroke lahko za- upajo taki šoli. Hvale vredno prizadevanje idrijskih učiteljev naj bi posnemali tudi dru- gi kranjski učitelji, ki imajo glede šole še kakšne pomisleke.' Sicer pa je idrijska glav- na šola imela tudi prav dobre materialne po- goje za svoj obstoj in delo, kar vidimo iz po- ročila dvorne pisarne iz leta 1806, kjer stoji, da v tistem času razen idrijske »Kameral- Schule« ni bilo na Kranjskem prav nobene druge šole, ki bi povsem ustrezala predpi- som »politične šolske ustave« iz leta 1805.'' Najstarejše ohranjeno »vabilo« na javno skušnjo hrani za idrijsko glavno šolo Narod- ni muzej v Ljubljani pod številko 9412. Na- slov mu je Einladung zur öffentlichen Prü- fung der Dreyhundert sieben und sechzig Schüler beiderley Geschlechts in der kais. königl. Hauptschule zu Idria, freyen Berg- stadt in Kradn nach geendigtem Sommer- kurse im July 1789. Iz njega zvemo, da so bile skušnje 16. in 17. juhja, da so tedaj po- učevali na šoli direktor Kavčič, katehet An- ton Schöpf, risarski učitelj Jožef Hermann, razredni učitelji Janez Zore, Primož Cvek, Kajetan Kahl, Leopold Pečirer in Frančiška von Haas za ročna dela. Imeli so štiri raz- rede ter risarsko in industrijsko šolo. Med navedenimi predmeti je največ verouka (uče- nje katekizma, razlage evangelijev, učenje sv. pisma, osnove rehgije), dalje tudi latinšči- na, spisje po diktatu, lepopis in pravopis, pi- semska stilistika in zemljepisje. Za vsak raz- red in predmet je navedeno tudi število uč- nih ur, tako v razredih 25, risanja in indu- strijskih ročnih del pa po 10 ur na teden. Slovenščine so se učenci učili v prvem razre- du ob učenju katekizma tedensko 6 učnih ur ter pri branju v drugem razredu 7 učnih ur. V obdobju, ki ga obravnavajo obdelani ar- hivski akti, je bü ravnatelj idrijske glavne šole Janez Nepomuk Kavčič. Dekret za to službeno mesto je dobil od gubemijske upra- ve leta 1788. Postojnski okrožni komisar ga je moral oficdalno vpeljati v službo in pouči- ti, kakšni naj bodo njegovi odnosi do višje rudniške uprave in do drugih uradov pa tu- di do učiteljev na šoU.' Kavčič je bil pedago- ško zelo prizadeven in tudi razgledan, kar se razodeva iz njegovih dopisov, predlogov in odgovorov rudniški upravi, ki je šolo mate- rialno vzdrževala in nastavljala učitelje. 2e tedaj so se pedagogi zavedali, da je tre- ba talentirane revnejše učence študijsko usmerjati in finančno podpirati. Idrijski uči- telji so dali rudniški upravi zelo utemeljen predlog, naj ustanovi poseben štipendijski sklad. Do tedaj so se nekateri učenci učili latinščine in celo grščine privatno, da so si tako pridobili možnosti za nadaljnji študij v gimnaziji ali pa na višjih šolah. Bolj kot pla- čevanje dveh honorarnih učiteljev, kar je bi- lo tedaj v praksi, bi se splačalo nadarjenim učencem dajati štipendije, ker bodo s svojim 98 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA znanjem foristili kraju in domovini Ta pred- log so podpisali vsi tedanji učitelji: direktor Kavčič, katehet Schöpf, učitelji Zore, Cvek, Kahl in Pečirer.' Prav tako je v smislu prizadevanja za »bo- ni puhlici« direktor Kavčič utemeljeval leta 1792 potrebo štipendijskega sklada, ko je go- voril tudi o reformi glavne šole, o obvezno- stih učiteljev in o potrebi novih delovnih mest.^ Ob bolezni nekega učitelja so si njegove učne obveznosti razdelili ostali učitelji, izde- lali tudi ustrezen urnik in predmetnik ter z utemeljitvami predložili finančni predračun za osebne dohodke.' Zavedajoč se, da mora bitd šola tudi pod javnim nadzorstvom, je naslednjega leta 1793 ravnatelj Kavčič poslal rudniški upravi do- bro utemeljen predlog, kjer je svetoval, naj bi imenovali pri rudniški upravi posebno šol- sko komisijo, ki naj bi nadzirala pouk in vzgojo v&aj enkrat na leto v razredih. Ta ko- misija je bila zraven tega dolžna reševati še druge probleme vzgoje in pouka, ki bi jih ugotavljala sproti, najbolj pa ob obiskih na šoli. V komisiji naj bi bil tudi ravnatelj glav- ne šole.' Dvomesečnemu šolskemu poročilu za okto- ber in november leta 1793 je ravnatelj šole priložil tudi nadrobno izdelan osnutek za vzdrževanje šolske discipline in za uresniči- tev vzgojnih načel, pri čemer so ga podprli s podpisi tuxii učitelji. Predlagal je lestvico za ocenjevanje učnega uspeha učencev in je priporočal, naj se uporabijo vse ocene, pogo- steje tudi ocene »prav dobro<< (recht gut) kot najboljše v ocenjevalni lestvici in le izjemo- ma najslabše (schlecht), češ da mora vsaka ocena imeti tudi pedagoško vzpodbudni zna- čaj. Posebej se je ustavil ob problemih šol- skega obiska in ob vzrokih izostankov od po- uka. Navajal je, da mnogi učenci ostajajo do- ma zaradi paše ali ker na »šihtih« zamenjujejo svoje očete ozirom starejše brate. Ce bi uče- nec izostal od rednega pouka brez ravnatelj e- ve vednosti ali dovoljenja, bi ga le-ta mogel izključiti iz šole. Nadalje je govoril o pred- pisih za vedenje učencev v šoli in zunaj nje, našteval pa tudi dolžnosti razrednikov in de- žurnih učiteljev. V šoli torej niso videli le institucije za poučevanje, marveč tudi za vzgajanje; osnovana naj bi torej bila na la- tinskem načelu: consuetudo altera natura.*" Zelo pomembne so tudi instrukcije za uči- teljico industrijske šole oziroma industrijske- ga razreda. Direktor ji je svetoval, naj vzbu- ja veselje do dela in sploh do industrijske šole, kjer ni treba vzdrževati absolutne di- scipline in tišine, temveč naj uvede me- todo pogovora; z njim naj učiteljica sezna- nja učenke z raznimi življenjskimi problemi, naj večkrat, celo dvajsetkrat razloži (»mit sanftiger Stdmme<<) težjo učno snov, zraven pa naj ima veliko mero potrpežljivosti pri za- htevah. Med delom naj bodo učenke čustve- no sproščene in lahko celo zapojejo kakšno priljubljeno pesem.'' Direktor Kavčič se je zelo zanimal za me- todične principe lepopisja. Leta 1794 je opo- zarjal, da učitelji premalo poznajo Felbiger- jevo delo «Methodenbuch«. V posebnem na- vodilu z 41 paragrafi je obnavljal metodične napotke za lepopis in jih povezoval z bra- njem, pisalnimi vajami, prepisovanjem, s predpisano držo, s pisalnim orodjem ipd.'^ V nekaterih dopisih je govoril tudi o tako imenovanih javnih skušnjah, ki so jih šole morale imeti dvakrat letno, in sicer po zim- skem in po letnem semestru. To niso bila spričevala znanja le za učence, temveč tudi za učitelje. Za take skušnje so dali natisniti posebna vabila (»Einladungen«), ker so bile javne in so nanje povabili tudi starše in pod- pornike šole, seveda pa tudi njene nadzorni- ke. Javno spraševanje učencev je trajalo več dni po natančno predvidenem razporedu. Učitelji so spraševaU vse učence, smeh pa so jim stavljati vprašanja tudi drugi člani ko- misije. »Vabilo« za javno skušnjo je predhod- nik poznejših letnih poročil ali izvesti j, ker je imelo tudi pregled učiteljev, njihovih polo- žajev in dolžnosti, predmetnik, številčne po- datke o razredih in najvažnejše podatke iz šolske kronike. Takih vabil ima Slovenski šolski muzej lepo število in so zelo zanesljiv vir za preučevanje zgodovine našega šolstva. Za idrijsko glavno šolo hrani »vabilo« za leto 1789 knjižnica Narodnega muzeja v Ljublja- ni." Med arhivskima spisi so tudi taki, ki do- kazujejo, da so se učitelji že od nekdaj priza- devali doseči višje strokovno znanje, ker jim je vsakodnevno delo nalagalo tudi dolžnost po osebnem strokovnem izpopolnjevanju, ki pa naj ga omogoča tudi družba. Direktor Kavčič se je s posebno prošnjo obrnil na rud- niško upravo, da bi mu s finančno pomočjo omogočila nadaljnje usposabljanje glede »no- ve metode poučevanja« na graški normalki. Katehet Anton Schöpf pa je na priporočilo gubemija dobil pri rudniku podporo oziro- ma študijsko štipendijo 100 fl za metodično spopolnjevanje na Dunaju in za nakup dra- gih strokovnih knjig.'* Idrijski risarski oddelek nekaj let ni imel zadosti učencev, zato sta rudniška in okrož- , 99 KRONIKA ČASOPIS ŽA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO na uprava z dopisi pozvedovald za vzroki ta- ■ kega stanja. Ker se število učencev kljub pri- zadevnosti šole ni zvišalo, je bila šola uki- njena, njen arhiv dodeljen glavni šoli, učitelj risanja Jožef Hermann pa premeščen na nor- malno šolo v Celovec.'^ Nekaj je tudi uradnih aktov, ki se tičejo industrijske dekliške šole. Učiteljica Franči- ška von Haas je bila pripravljena, da za let- no odškodnino 20 fl odstopi za pouk svojo ve- liko sobo v šoli, nasprotuje pa navodilom in večjim službenim obveznostim, ki jih je v posebnih instrukcijah poslal ravnatelj šole rudniški upravi v potrditev. Kot priloge so tudi trije seznami z navedbami, koliko so v tej šoli izdelali srajc, nogavic in rokavic, de- narnih mošnjičkov in drugih ročnih izdelkov v posameznih učnih obdobjih v letih 1788, 1793 in 1794.18 Poleg že naštetih so tudi vloge na rudni- ško upravo za učiteljske nastavitve in služ- bena napredovanja ter nadomeščanja, iz česar je moč sklepati na razmere, v katerih so tam- kajšnji učitelji delali in se tako kot vselej bo- rili tudi za svoj obstoj in družbeno prizna- nje. Med njimi vzbuja posebno pozornost akt, ki priča o službenih sporih med ravnateljem šole in katehetom Schöpfom zlasti v letih 1788 in 1794.'^ Več je tudi prošenj za posebne plačilne do- datke, za tako imenovano remuneracijo za- radi nadomeščanja ali povečanih delovnih ob- veznosti.'^ Za šolo manj važni so arhivski dopisi, ki govore o odpravi verskih bratovščin leta 1784, o možnostih za ustanovitev trivialnih šol v idrijskih okohških vaseh, a do ustanovitve zaradi nizkega števila otrok ni prišlo; dalje, da so spričevala, priložena prošnjam za šti- pendije, prosta kolkov, o materialni obvez- nosti učitelja Zoreta glede obnove šolskega poslopja, risarske učilnice in učiteljskega sta- novanja in o višini sklada, v katerega so se stekale krajevne doklade od prodanega vina. Spisi so iz let 1785, 1786 in 1788."' Nekaj teh zadev omenja tudi že M. Arko v svoji zgodovini Idrije, le da jih kljub pozna- vanju konkretneje ne navaja. Našteti arhivski dokumenti so izredno za- nimivi, ker izpričujejo, v kakšnih za tisto dobo naravnost zavidljivih pogojih se je raz- vijalo šolstvo v Idriji. Učitelji pa kljub »Tiizfci« izobrazbi kažejo izredno pedagoško prizadevnost in didaktično strokovnost. Gor- nji prevodi arhivskih spisov in poskusi nji- hove interpretacije so samo delni fragment za zgodovino idrijskega šolstva. OPOMBE 1. Pred tem so v Idriji imeli tudi že trivialno šolo, kar omenja Apih v sestavku Ustanovitev narodne šole na Slovenskem (1894), in pa meta- lurško in kemijsko strokovno šolo od 1763 do 1769 (Arhiv Slovenije, Ljubljana, arhiv idrijske- ga rudnika, fasc. Berichte und Resolutionen 1763—1770). — 2. J. Reifert, Die Gründung der österreichischen Volksschule, Prag 1860, str. 404. — 3. Einladung zur öffentlichen Prüfung der Schüler an der k. k. Normalschule in Laibach 1779. Hrani Slovenski šolsiki muzej pod inv. št. 1295. —• 4. J. Apih, Ustanovitev narodne šole na Slovenskem, Letopis Slovenske matice za leto 1894"95. — 5. Arhivska zbirka v idrijskem mest- nem muzeju, fasc. XIII za leto 1788, št. 233. — 6. Ibidem, fasc. XIII za leto 1792, št. 435. — 7. Ibidem, spis št. 454. — 8. Ibidem, fasc. XIII za leto 1792, spis št. 472. — 9. Ibidem, fasc. XIII za leto 1793, spis št. 637. — 10. Ibidem, fasc. XIII za leto 1793, spis št. 744. — 11. Ibidem. — 12. Ibidem, fasc. XIII za leto 1794, spis št. 174. — 13. Fotokopijo tega vabila ima tudi Slovenski šolski muzej. — 14. Arhiv, zbirka v idr. mest. muzeju, fasc. XIII za leto 1789, št. spisov 117 in 291. — 15. Ibidem, fasc. XIII za leto 1788, spis št. 230, ter ža leto 1791, spisi št. 194, 254, 268. — 16. Ibidem, fasc. XIII za leto 1788, spisi št. 30, 38, 69, 283, dalje za leto 1793, spisi št. 161, 516, 744, končno za leto 1794, spisa št. 60 in 174. — 17. Ibidem, spisi za leto 1788, št. spisa 264 in 278, za leto 1788 spisa 445 in 446, za leto 1794 spisi št. 134, 727, 787. — 18. Ibidem, spisi za 1788 št. 222, za 1791 št. 317, 368, 375, za leto 1792 št. 472. — 19. Ibidem, za 1784 št. 125, za 1785 št. 266, za 1786 št. 537, za 1788 št. 314 in 325. 100