Dopis iz Stajarskiga.
19. Listopada.
Zima pri nas še z mi rej odlaga, tri dni je že biio megleno, in včeraj deževno vreme, poprej je bilo pa nebo bolj spomladi ko jeseni podobno; danes je pa zopet vreme vse prijazno, nvedro in lepo, ko ribje oko." Zato smo pa tudi pridelke zemlje, s kterimi nas je Ijubez-njivi Bog letos oblagodaril, lahko pospravili^ ozimino obravnali, s kurjavo in nasteljo se oskerbeli. Ce tudi ne moremo letošnje letine, med narboljši šteti, je vunder ne smemo slabo imenovati. Poljsko pridnost je po slovenskim jštajarskim Bog koj povsod poblagoslovil, tako de nam kruha manjkalo ne bo. Pšenice je bolj navpičlo, zato je pa ajda dobro plenjala ; le malokje jo je slana o mali maši nekoliko osmodila. Tudi toča je le nektere okolice zadela, in le redko kje veliko škode storila. Skuhe (jto-runa, repe, korenja in zelja bo tudi za ljudi in živino dovelj. Poslopja so sploh z dobro kermo za konje in go-vedja natlačene, in clo lepa zalaga detelje se marsikje s najde, in tako bomo lahko pridelkov in žetve prihodnjiga leta čakali, de nam le Bog to obvarje, kar nam je dodelil. — Kako srečni se moramo po tem takim imeno-vati, ako se na uboge brate po Ceskim, Poljskim, Oger-skim, Poruskim ozremo, kterim so letos strahovite po-vodnje toliko —- mnogima koj vse-—pobrale, in le lakot in revšino za sabo pustile ! Sadja je sicer zopet malo bilo, vina komaj tretjico od lanjskiga pridelka; pa eno leto se bo že preterpelo ; k letu pa lahko, de bo prav dobra torgatva , ker je v lepi jeseni penj dobro dozori!, in se marsikje še zdaj zelen list na njem najde. -•<-} — Lahko de to leto marsikteri svojevoljic k spoznanju pride, de je vino božji dar; namesto de ga je te leta sem v napak obračal, se ž njim na duši in na telesu močno poškodoval, in premoženje pri njem zapravljal. Za pošteno veselico ga. bo že še; ubogim in potrebnim ga bodo mogli bolj premožni kaki kozarec pokloniti; de se pa zreli pijančki nekoliko zdramijo , ne bo nič djalo : lahko de čist studenec kteriga zopet ozdravi.
Drugači so pa kmetovavci, kar človeška pridnost k dobri letini pripomore, po Štajarskim sploh spolnili. Ni že bilo lahko polja zapaziti, de bi ga ne bili dolgi ogoni z domačo ali nemško deteljo obsejani zaljšali. Marsikje so že ostudni močirji zginili, kjer je še pred malo časam uboga živina do kolena po luži  omakala,
v
*) Na Štajarskim pravijo :  Ako se bučka o Vsili Svetih z zelenim tertnim perjem zamaši, bo drugo leto gdrman prepeval.
207
in si skupej paše iskala. Modri kmetje so si take občinstva že po mnogih krajih med sabo razdelili, po njih globoke struge izkopali, de se voda odteka; in vozič za vozičam , z mervo dobro nakopičen , se je ob košnji iz teh krajev odpeljal, ki malo poprej niso, ne le nič vergli, temuč še v škodo bili. Mnogi občinski pašniki so se v vesele travnike in rodovitne njive spremenili, iz kterih se mnogo blaga vozi. 8ploh dobiva ene leta sem cela kmetijska reč bolji lice, sosebno pa kar Vaše prijazne novice s koristno pratiko izhajajo, in kar je kmetu v prid, ncvtrudljivo priporočajo. Le čuditi se je , de še ni vsak spoznal, de je koristneje, s koso ali serpam na trate, omenke in senožeti iti, ko govedo na vervi tje voditi, cele ure pri njim postajati, večkrat se pustiti od dežja namakati, ter sebe in ubogo živinče premraziti; saj vun-der ni treba veliko razsodka, spoznati, de kosa ali ser p več in hitreje iz zemlje dobi ko gobec. Čudili se je, de nekteri menijo z občinskimi pašami ubo-g i m 1 j u d e m k a j p omagati, ker že sama pamet kaže, de ubogimu človeku več dobrote skaže, kdor mu kos zemljiša dober kup, ali de si z delam odsluži, obdelovati d a, kakor de mu dovoli, na neobdelanih pašnikih pasti. Čuditi se je, de še ne gre vsa-kimu v glavo, de je dobiček, si steze in pota do gojzdov in travnikov dobro posipavati in vredovati, vodam prostorne ročiša delati i. t. d., kar Vaše novice tako v živo priporočajo.
De ne pozabim, še povem, de tam pa tam še do zdaj nemška detelja po njivah lepo zelena stoji, ter se za prilaste kosi. —Bog dal, de bi Vaše novice, ki bojo že koj vsakimu znane, tudi skorej vsakiga kme-tbvavea zmodrile.    Z Bogam!                          —o —
SOS