Postave za napredek govedoreje je treba.
Gospodarji, ki ber6 „Noviceu, ved6, da je deželni odbor Kranjski odobril načrt postave , ki jo je lanski občni zbor družbe kmetijske ukrenil in katera na to gre, da se le taki biki (junci) smejo upotrebovati za pleme, ki za to dobijo licenco. Dostavljati moremo danes temu poročilu, da je si. ministerstvo kmetijstva obljubilo deželnemu odboru višo sankcijo te postave, ako jo deželni zbor sklene.
Kako potrebna je vsem deželam, ki še nimajo postave, to potrjuje tudi „Gosp. list" družbe kmetijske Goriške, v katerem gosp. prof. Po v še tako-le piše:
„Ce pridem po deželi v dogovor z gospodarji, moram sleberni dan slišati tožbe, da krave jalove ostajajo, čeravno so bile že 3—4krat pri biku. To pa je prav naravno, da se tako godi, kajti nahajajo se vasi, velike občine, ki nimajo niti enega bika. Pri pregledovanji govedoreje našel sem, da na Krasu pripada na enega bika do 400, 5C0, cel6 600 krav! To morem statistično dokazati, da je moja trditev istina. V okraju Sežanskem je 11 bikov in 2208 krav, v Komenskem 5 bikov in 1870 krav, v Korminskem 9 bikov in 1551 krav, v Tržiškem 5 bikov in 1462 krav. In temu statističnemu računu niso vštete telice, ampak le krave, ki so vsaj 3 leta stare. Ker pa v naših pokrajinah noben gospodar ne čaka do 3. leta, smem računati, da se mora za vsaj tretjino več krav prištevati enemu biku. Prav tako moramo še dostaviti, da so nekateri veliki posestniki, ki imajo junca za pleme, pa le za lastni hlev in ga pripuščajo drugim le iz prijaznosti, a ne da bi bil njih junec za javno rabo. V teh številkah so pa tudi taki junci všteti. Tako se istinito nahajajo pokrajine, ki imajo do 600 krav in komaj enega, pa še kakošnega bika!
Sen6 je drago, kmetje neradi plačujejo dvajsetico za skok, bik postaja hudoben; reven kmet ga ne more, premožniši pa ga ne mara držati, ker ni mu treba vkvar-jati se surovo živaljo. Najde se vendar možiček, ki pravi, da so v njegovem hlevu že od nekdaj bike redili , toraj da že stara šega zahteva, da tudi on redi bika, ki mu bo zaslužil sol in moko. Ko zbira junčka, kateri ima postati „reformator{* govedoreje v dotični okolici, pač si ne beli glave in prvi junček, ki se je rodil, je že v prvem tednu starosti odločen za velevažni posel, naj si bode še tako reven in grdih životnih lastnosti. Da bi ga bolje redil, to mu še v pamet ne pride. Ko je junček 10 ali celo 12 mesecev star, že pripelje
288
sosed kravico in pravi: „glej no, Juri, vsaj tvoj junček bi lahko opravil, meni pa prihraniš toliko pota do starega junca". Radostno mu Juri vstreže in junček je junaško prvi eksamen opravil, Juri pa dvajsetrco prejel, za katero si je kupil zlate vinske kapljice. Junček je potrjen in proglašen za veljaka bika, in vsaki dan ima dovolj vizit.
Revše, katero samo še potrebuje krme in časa, da bi postalo vsaj samo dobro živinče, mora že druge stva-riti. Ni čuda, da so novorejena teleta tako silno majhna, skoro nič boljša od kozlet.
Tako peša rod za rodom in večinoma imamo se temu zahvaliti, da pri nas tak zel6 peša govedoreja.
V tem dragi gospodarji, imate iskati glavni vzrok, za kaj da se vaše krave ne obrejijo. Tukaj je vzrok, da toliko daljnih potov Btorite zastonj. Ker je bik oddaljen, treba kravo goniti daleč od doma in hud* dolga pot morda v prepekajočem solncu ali hudem dežju je m arsikrat nevspeha kriva. Kaj tedaj storiti?
Pomagaj si sam in pomagano ti bo! Zlat, pa ie malo priljubljen pregovor. Sicer nam ministerstvo kmetijstva iz državnih subvencij po kmetijskih društvih lepe podpore za nakup bikov pošilja, pa vendar ne zadostujejo, da bi vse občine imele številu krav primerno število bikov, in sicer takih, ki so za pleme tudi isti-mto sposobni.
Ker bik služi celi občini, ker je od dobrega plemenskega junca odvisna lepa govedoreja, ali ne bi bilo prav, da bi županstva skrbela za občinskega bika, kakor se to nahaja drugod po svetu in le tem napravam imajo se Švicarji zahvaliti, da je njih govedoreja najbolj sloveča v Evropi. V Švajci imajo ostre postave , katere velijo, da mora občina rediti za va^cih 100 krav enega bika, ki mora biti od posebne živinorejske presojevalne komisije potrjen, da je sposoben za pleme. Ali bi to pri nas, kjer imamo tako zel6 zanemarjeno govedorejo, ne bilo tudi jako potrebno in vele-koristno?
Že slišim ugovarjati, da to stane zopet denarjev itd. Kaj pa meniš, da boš dospel do boljšega brez truda in stroškov? Koliko potrosijo občine za ceste, šolo in za druge stvari, ali bi tedaj bil denar zavržen, s katerim bi občina, ki ima nad 100 krav, kupila žlahnega bika, ki bi zdatno vplival na to, da bi se rod za rodom goveje živine zboljšal, s tem pa premoženje v občini pomnožilo.
Koliko škode dela slab bik občini, to moremo presoditi, razen iz navedenega, tudi po tem, da bi kmetje po dobrem biku dobili veča teleta, katera bi se za večo ceno prodajala. Recimo, da od 100 telet bi se jih redilo 50 za pleme, 50 bi se pa prodalo mesarju. Od onih 50 plemenskih dobimo tudi 50 lepih krav in krepkih volov, ki bodo lep kapital v občini, za vsakega telička pa preračunamo, da bo mesar plačal ie 6 gold. več, torej dobi občina leto in dan 300 gold. več za prodana teleta.
Prav tako hočem pokazati še drugo zgubo in škodo, katero imajo živinorejci zarad slabega bika. Krava je Škrat pri biku bila in vendar še ni breja. Ako tedaj ie pol leta pozneje teleti, ali ni zopet v tem velika zguba? Koliko bi mleka, koliko masla in sira več bilo! Z mirno vestjo smemo reči, da zgubi gospodar vsaj 30 gold. dobička. Pri 100 kravah v vasi je tedaj par tisoč goldinarjev škode. Glejte kmetovalci, v takih stvareh razjeda rak blagostanje vaše.
Ako že toliko stroškov imate v občini, utrpeli boste še te, vsaj le ti vam bodo pripomogli k boljšemu blagostanju, da bodete mogli druge obilne davke zmagati. S pridelovanjem  žita si bode malo opomoglo naše go-
spodarstvo, v hlevu še nahaja se zaklad, kateri more, ako ga umemo izkoristiti, našim vpešanim kmetovalcem še na noge pomagati."