Zvezek 29. ( J e n a l O ' k r . = 20rin. a v® tmertopart V Ljubljani. Oton Fischer — Oddelek za kolportažo. P. n. naročnikom tega romana! Založnik je sklenil, s 60. zvezkom tega romana vsem naročnikom — podariti najnovejšo slovensko Sanjsko knjigo, kakršno nam kaže podoba na B. str. ovitka 1. zv., — sestavljeno po najboljših virih in izkušnjah staroegiptskih duhovnikov in perzijskih magijcev, z dodatkom številk, ki naj se stavijo v loterijo. Ta sanjska knjiga obsega mej drugim naslednja p o g l a v j a : Obširno razlaganje sanj. — Seznam srečnih in nesrečnih dnij. — Vplivanje planetov na človeka. — Kabala. — Iskanje številk, ki se naj stavijo. — Loterijske tabele za anibo in terno. Igra s kockami. — Loterijska igra. — Razlagatelj planetov za moški in ženski spol. — Posebno razlaganje sanj v 90 podobah. — Kiromancija ali umetnost čitanja in prorokovanja iz črt na roki. — Razlaganje, polaganje in pomen kart. Seznam loterijskih številk — itd. itd. Sanjska knjiga je okrašena z okoli 500 po- y dobami. ( P. n. naročniki blagovolijo naj na 3. ovitkovi strani vsakega zvezka natisnjeni kupon odrezati in po prejemu 60. zvezka vse kupone k 1. do 60. zvezku skupaj s svojim natančnim naslovom poslati založni knjigotržnici O. Fischer v Ljubljani, na kar prejmejo omenjeno Sanjsko knjigo brezplačno. Gl. 3. stran mater drži v naročji in njena kri teče po njem. po\ : za roparja ste me hoteli proglasiti, mater ste r ¦ vse! hudičih peklenskih, zgodi naj se Vaša * I Tolovajski glavar Črni Juri j in njegovi divji tovariši. L j u d s k i r o m a n po kronikah, listinah in ustnih sporočilih sestavil Gvido pE. Skalski. V Ljubljani Oto n F i s c h e r — O d d e lek z a k olpor tažo. 1 9 0 3 241494 tftfA 0 /f 4/ ^ Natisnil A. Slatnar v Kamniku. 1. p o g l a v j e . Strast in ljubezen. Skrivnostno povelje. — Lepa grešnica. — Nepričakovani povratek graščakov. li si že zopet spala, lenoba? Zakaj ne prideš nevtegoma, kadar zvonim ?“ „0, milostiva grofica —!“ „Ali se odgovarjaš tudi še, zanikernost? Tu imaš —“ In mala, pa trdna roka grofičina ploskne po licu mlade •služabnice, ki bolestno zastoka. „Molči, deklina, ali pa Te pretepem, da boš cvilila milosti proseča!“ Grofica Sokolska je prekrasna, razkošna žena: v njenih temnih očeh se blesketajo peklenske strasti. In divna deklica, s katero je ponosna žena tako grdo ravnala — ali je res le na milost in nemilost prepuščena služabnica vražje ženske? Uboga Milica mora grofici streči; bornega najdenčka so na gradu Sokolskem iz usmiljenja vzgojili, mučeno deklico, ki n i imela niti prijatelja niti zaščitnika. „Milostiva grofica velevate ?“ jeclja Milica zatrtim glasom. Grofica Sokolska pokaže na okno. n Pojdi doli, pri vrtnih vratih stoji lovec Jurij. Pride naj & meni, ker mu imam — aekaj naročiti!" Razkošna ženska navidezno mirno izgovori to povelje, toda v njenih temnih očeh se zasveti žar peklenske strasti. Milica se ne gane. Bojazljivo zro njene plašljive srnaste oči v krasno žensko, »ki je zapeljivo opravljena v dragoceno nočno obleko. Na obrazu — 4 — Miličinem se prikaže nema skrb, ne — še ved, strah pred nekaj neznanim, skoraj otroška ljubosumnost. V očeh ljubke deklice zažari ogenj, toda ne peklenska žgoč, kakor pri grofici, ne, čist in vendar plamteč ogenj. Lovčevo ime v deviških njenih prsih vzbudi čute — v Miličinih očeh se zasveti ljubezen — osrečujoča in vendar tako britka — ljubezen. Tu grofica razjarjena poskoči: „Grdoba, zapovedala sem Ti ia se še obotavljaš? Ha, kje je bič?" Lepa gospa hoče še dalje žugati, toda Milica kakor preplašena srna poleti iz sobe. Trepetaje hiti ubogi otrok po polutemnih prehodih starega gradu. Na posameznih krajih razsvetljujejo prehode svetilke, sicer je vse temno in tiho. Milici je znano, da je nekaj služabnikov spremilo grofa v Ljubljano, vendar pa se čudi grobni in nenavadni tihoti po grada. Lepa deklica pride sedaj preko grajskega dvorišča k. vrtnim vratom. Ta so na pol odprta in ob stebru, sredi mesečine, sloni orjaška postava mladega moža. To je Jurij, lovec grofa Sokolskega. Kako zal je mladenič v brhki lovski opravi, in kdor pogleda v njegov pogumni, možkolepi obraz, ne čudi se, da dekleta tako rade zro za grajskim lovcem. In vendar lovec ni vesel, ne, na njegovem licu bereš prej otožnost, kakor pa veselost. Sedaj pristopi Milica trepetajočim srcem. „.Jurij!a zakliče še vsa preplašena, .Jurij, grofica Vam ima nekaj naročiti.11 Lovec se zgane. .Meni? Morda se motite, Milica. Saj jeskoro noč.u „Idite takoj k nji!“ odgovori deklica. Jurij prime ljubkega otroka za roko. Velikokrat je že občudoval Miličino krasoto, sedaj pa naenkrat vse kaj druzega občuti v srcu. Kaj mu sveti iz teh srnastih očij nasproti, kaj pomeni ta pogled, iz katerega mu sijejo cela nebesa? Milica nagloma odstopi in temna rudečica oblije njena lica. Lovec jo z nova prime za roke, toda deklica se mu iztrga in kmalu izgine v gradu. Mladi mož urnim korakom za njo pohiti. Tik ob grajskih vratih obstoji ter se ozre. „Tu je nekaj mimo smuknilo,* pravi sam pri sebi, ..čudno, služabniki, ki so doma ostali, že davno spe. Ali pa sta vendar žo kaka zaljubljenca na vrtu? Videti ni ničesar več." Jurij ne more več zapaziti temnih postav, katere je njegovo bistro oko zagledalo. Nekaj trenotkov pozneje potrka lovec na vrata sobe, v kateri ga grofica pričakuje. Zapovedujoč „prosto!" mu veli vstopili in Jurij stopi pred svojo lepo gospo. Pred sabo vidi veličastno žensko, ki se mu zdi kakor lepa boginja. Skoraj prelahka nočna obleka skrivnostno odeva dražestno telo grofičino. Lovec je še mlad — kaj čuda, da čuti, kako mu stopa kri v glavo. Globoko se prikloni pred grofico, ki plamtečim pogledom zre v zalega moža. „Milostiva grofica ukazujete?'' „Bliže pristopi, Jurij!" zaukazuje grofica, vsedši se na divan. Lovcu čudno tesno postaja pri srcu. Dostikrat je že zapazil, da grofica dopadljivo skrivaj za njim pogleduje, tako tudi danes zjutraj pri grofovem odhodu. Ponižno stoji pred krasno žensko; — ne ravno rad, kajti služiti mu je zoprno. Prost bi hotel biti, svoj lastni gospodar, to so sanje njegovega življenja. Da, v najbornejši domačiji bi se srečnega čutil. Tu v gradu se vse blišči bogatije, toda služiti, temu se upira njegov ponosni duh. — Tu pomisli na svojo staro mater. „Ne, ne," se oglasi v njem, „ne bodi'nehvaležen. Tu imaš lepo službo, da moreš svojo staro mamico podpirati. Zginite, sanje o prostosti, kot služabnik moram živeti in — umreti!" Grofica se oglasi: „Ti nisi mojega soproga spremljal," pravi lepa žena. Lovec jo pogleda. ..Ne, milostiva grofica," jeclja, *gospod grof mi je zapovedal, naj ostanem pr i ' obolelem arabskem konju, in —" „Dobro, dobro, to sem jaz tako odredila," prestriže mu grofica besedo, oči njene pa plamte v zalega lovca. Jurij molči. Vsi drugi služabniki bi sedaj oči povesili, toda lovec mirno vzdrži grofičin ])Ogled, čakajoč naročila. Zapeljivo se mu grofica nasmehlja. — 6 - ,0 j, tako ponosen, — to mi je*všeč, Jurij, Ti si col mož, — da, in le še eno si želim, da bi Ti bil moj soprog povsem enak. Ko bi tako bilo, ne bila bi Te danes dala klicati." Lovec težko sope. Kaj naj pomenijo te besede? Ali grofica le njegovo zvestobo skuša? Tu čuti, kako ga mala roka prime za desnico. Iznenaden se ozre v svojo gospo, ki se je na pol vsklonila. „Jurij,“ šepeta lepa grešnica, ,,ali si slep? Ali ne veš, da sem se z grofom poročila, ker me je le njegovo bogastvo mikalo? Ha, ljubosumni norec meni, da ga ljubim, njega, starikavega, grdega dedca. Studi se mi pred njim, srce moje pa hrepeni po mladosti — ljubezni." Zapeljivka ga rahlo potisne na stol, ki stoji poleg divana. — Mlademu možu skoraj srce zastane. Zdaj mu je še-le jasno, zakaj je danes toliko služabnikov dobilo odpust, ko starejši že vsi spe. — Spomni se, kaj mu je nedavno umrli vratar pravil, da je lepa grofica v prejšnjih časih skrivaj klicala lepe služabnike t svoje sobe. Takrat se ni zmenil za besedičenje polotročjega starca. In sedaj? — Jurij kakor v sanjah čuti, kako mu mala grofičina roka gladi lase. n Kaj si tako tih," šali se lepa zapeljivka, „kje je ostal predrzni lovec, ki kroti najbolj divjega konja; čegar kroglja zadene vsako bežečo divjačino? Saj si Ti vendar še Jurij, kojega drugi služabniki šaljivo imenujejo učenjaka", ker sedi za knjigami, kadar drugi lenuharijo. Jurij, Jurij, mislila sem, da si bolj prebrisan." Sedaj se zapeljiva ženska skloni proti njemu, — njene žareče oči se blišče v divji strasti. Kaj hoče grofica od njega, preprostega lovca? Ali ni vse le razburjena domišljija? Tu ga objamete dve polni, mehki roki in usta njegova začutijo vroč poljub. Suniti jo hoče od sebe, toda udje so mu kakor otrpneli. Po tihi sobi se zaziblje globok vzdihljaj iz ranjenega srca, kakor glas iz črnega groba, zastor sosedne sobe se zaziblje in izza njega se prikaže smrtiiobled obraz Miličin. Neznanska bo- _ 7 — lest trga srce nedolžnemu dekletu, ko vidi lovca v objemu grofičinem. i Grofica pa se naenkrat zgane in tudi ona kakor zid prebledi. — Neka vrata se odpro, zunaj se začujejo koraki, bližajoči se sobi, — grofica se strese. O, ti koraki so jej znani — to je g r o f — » j e n s o p r o g — nenadoma seje povrnil. Že se zastor premika. 2. p o g l a v j e . Strašna obtožba. Jurija preganjajo. — Železni vitez v grajski galeriji. — Milica, zvesto srce. Jurij v svoji omotenosti ne čuje korakov. Ljubkanje lepe ženske ga popolnoma omoti; ne sliši in ne vidi nič druzega, kot vražjo zapeljivko, ki ga sedaj naenkrat od sebe sune. Pomagajte, pomagajte!1* kriči grofica vriščečim glasom. ' Jurij začuden zre v obraz 4epe hudobnice, ki znova začne javkati: ..Pomagajte, rešite me nesramneža, ki me je spečo napadel! 1' Lovec hoče vstati, prime se za vroče čelo, kaj naj vse to pomeni? T „Pes!“ zagrmi tu strašen glas, .nesramni hlapčon, kaj hočeš moji soprogi?" Jurij glasno zaječi. Grozen vdarec z bičem zadene njegov obraz, -- še jeden vdarec, — močan, da bi vsakega moža podrl. Toda Jurij ni navaden človek, mišice njegove so kakor od železa in jekla vlite. Opoteče se sicer, vendar pa poskoči kvišku. Pred njim stoji grof Sokolski. - 8 - „Pes nesramni!" rujove plemič in zopet bič zavihne. Tu se Jurij zave. Mahoma poskoči, zgrabi za bič ter ga vrže v kot sobe. I „Tepli ste me!' zavpije z nečloveškim glasom ter se po vsem telesu kakor trepetlika trese. „Pomagaj,u stoka grofica, ..Teobald, pomagaj, daj zlobneža zapreti. Skrivaj se je vtihotapil. Vzeti mi je hotel poštenost. “ Jurij se obrne k lažnjivki. „Hinavka!“ zakliče v pravični jezi, ..sama ste me dala poklicati, hišina Milica bo to pričala.“ Grofica pohiti na stran svojega soproga. „Teobald,u javka lepa grešnica, „ta človek nori. Spala sem ter se še-le prebudila, ko me je nesramnež objel. Zaklicala sem na pomoč, drugo Ti je pa tako znano.“ Jurij komaj sopiha. ,,Taka ste tedaj,“ zaškriplje, „najprvo me omotite, potom pa celo krivdo name zvračate. In Vi, grof Sokolski, me bičate kakor psa. Seveda, saj niste vedeli, kakovo vragico imenujete svojo soprogo. Sedaj pa se tresite — lopa kača — in priznajte resnico, priznajte pri tej priči!“ Jurij je grozen videti. Njegova široka prsa težko sopihajo in po licih mu curlja gorka kri — s svincem zaliti bič ga je hudo zadel. Vendar pa ne čuti bolečin, srce njegovo polni le j eden čut — maščevanje. Zagnati se hoče na vražjo žensko, ki v svoji bojazni stopi za grofa. „ Teobald, reši me tega zlobneža,“ kriči grofica, „varuj me norca!" Grof ima za pasom potnega plašča samokrese. Hipoma zgrabi po orožju ter nameri na lovca. Strel se zabliska. Jurij se umakne na stran, kroglja pa vendar prodere njegovo desnico, ki otrpnjena omahne. Grof prime za drugi samokres. Lovec obstoji. Od zunaj se začuje krik — služabniki so se zbudili ter hite gledat, kaj pomeni hrup in strel. Grof ne more v drugič streljati, kajti bati se mora, da zadene koga izmed služabnikov. - 9 — .Zgrabite tega zlodja!-4 kliče plemič, „pretil je moji soprogi, izvršiti je hotel nesramno hudodelstvo, vrzite ga in zvežite ga, da se ne bo mogel ganiti. Lovec dvigne levico. Varujte se, grofica Sokolska — nesramnica ničvredna!" zagrmi njegov glas, „ko bi ne bila moja desnica otrpnjena, ne rešili bi Vas vsi služabniki skupaj. Toda tudi Vam bo odbila ura. Psovali, tepli sto me kakor psa. Zdaj grem — toda povrnil se bom!“ „Držite ga!1- kriči grof. Jurij pritisne k sebi krvavečo desnico, levico pa dene prod obraz. In sedaj se šiloma zaleti proti služabnikom, ki mu zapirajo vrata. ..Pobite ga, psa!" rujove grof. Krik — stokanje — in cela kopa služabnikov se valja po tleh, preko njih pa zbeži lovec na prehod. .,Za njim!" vpije grof Sokolski, „roparja moje časti hočem lastnoročno zadaviti T Služabniki pač pohite za ubežnikom in grof za njimi, toda ves trud njihov je zastonj, kajti lovec je že zdavnaj zginil na vrtu. Grofica sama ostane v sobi. Zaničljivo se zakrohota. „Dobro sem jo pogodila, da sem igrala nedolžno — napadeno", mrmra vražica, „hahaha, kmalu bi bil moj mož vse razkril, a sreča mi je bila mila, da sem spoznala njegove korake. Ljubosumni bedak — hahaha, prehitro se je povrnil, vendar pa sem ga premotila.” „Upam, da ga bodo vjeliu, nadaljuje, „bojim se lovca, ki mi je tako strašno zagrozil. Skoro sem mislila, da me pobije. Škoda za lepo priložnost — kakošen vrag je prinesel mojega moža tako hitro domov? No, če lovca zgrabijo, lahko bom še svoje namene dosegla. Sedaj mi moj mož še trdneje zaupa in tem lažje ga bom pozneje varala." Grofica stoji pri oknu in vtopljena v svoje nakane zre na grajski vrt. — — — _. — — — _ — — Lovec Jurij se ni motil, ko je zagledal na poti h grofici pri grajskih vratih človeško senco na zidu. Bili sta dve temni — 10 - t postavi, divja rokovnjača, ki vesta, da je grof z nekaterimi služabniki odpotoval. Vse na okoli je tiho, le iz oken grofičine sobe na levi strani gradu sije rud^čkasta luč svetilke. Kakor mački se priplazita črez dvorišče, obraza imata s sajami očrnjena. Pred težkimi hrastovimi vratmi prisluškovaje obstojita. / f u noter morava", zašepeta močnejši izmed njiju, v roki ima šop ponarejenih ključev, in kmalu mogočna vrata v svojih zarujavelih stežajih zaškripajo. Tiho, kakor zver, vstopita moža. Notri je vse temno. .Vzemi svetilke v roke“, zaukazuje starejši rokovnjač. Slaboten žar razsvetli stopniice, na katerih hitro zgineta. Prišla sta v prvo nadstropje. Hipoma obstaneta.. .,Cuj'‘, pravi jeden, „ali ne slišiš ničesar?* Tihotapca z veliko opreznostjo poslušata. .Nič ni“, pravi starejši, ..alo, le naprej, ta-la vrata odpri!" Kmalu prestopita roparja grajske galerije. Luč tatovske svetilke obseva dolgo vrsto temno gledajočih pradedov grofovih v starinskih okvirih, in vidi se, kakor da bi zdajci hotel jeden ali drugi zaklicati tatovom: Stojta! — Toda vse je tiho. Zdaj pade luč na čudno postavo koncem velike dvorane; to je oni železni vitez, o katerem si grajski služabniki in prebivalci bližnje okolice pripovedujejo čudovite dogodbe. *) Toda roparja ne poznata bojazni; sicer se plaho ozreta po orjaški postavi in hitro smukneta mimo nje proti drugim vratom, katera brzo vlomita, in sedaj stojita moža v delalni sobi grofa Sokolskega. Poželjivi njujini pogledi zazro veliko skrinjo s srebrnimi okovi in bogato okrašeno pisalno mizo. V istem trenotku planeta roparja k skrinji, s sekiro odtrgata njen pokrov in shramba je odprta, v kateri leže dragocenosti grofovske hiše. Molče in hipoma pospravita lopova v veliko vrečo zlatnino in srebrnino z dragocenimi kameni, potem pa se spravita nad pisalno mizo. Tudi ta je kmalu odprta in velika svota denarja izgine v tatovskih žepih. *) Nekatere čudovite dogodbe o tem železnem vitezu bodemo dobeseduo in resnično v poznejših zvezkih po stari grajski kroniki poročali. — 11 — Naenkrat se rokovnjača prestrašeno zganeta. — Glasovi se začujejo in koraki se bližajo sobi. — Tatova hitro ugasneta luč in po tisti poti, po kateri sta prišla, tiho odlazita, vlomljena vrata pa za sabo prislonita. lvomaj prideta sredi galerije, obstojita nenadoma kakor pribita ter prestrašena zreta v železnega viteza. Trenotek pozneje pa žo hitita po stopnjicah, kakor bi jima bil sam peklenšček za petami. Kaj pa je bilo, da so se začeli sicer neustrašonima lopovoma groze lasje ježiti? — — — — — — — — — V svoji sobi še vedno grofica Sokolska stoji v svoje misli vtopljena. Sedaj pa se hitro obrne. * ..Kaj hočeš tukaj?" zakliče, ko Milica naenkrat stoji pred njo, ..grdoba, meni se zdi, da tu okrog vohuniš/ Deklica je bleda ko smrt. „Zakaj nisi šla spat. vlačuga?“ zadere se grofica nad njo. ..Nekaj čudnega se je zgodilo”, jeclja Milica, »slišala sem ropot in videla hiteti dve temni prikazni po prehodu. Prišli ste iz galerije in izginili v grofovi delalni sobi.“ „Kaj čenčaš", zakliče lepa žena, „ali me hočeš oplahtati, da so se v grad tatovi vtihotapili?" „Moža, koja sem videla, ne spadata med graščinsko družino", odgovori Milica plahim glasom. Grofica vzame svečnik. „Pojdi z menoj", zapoveduje deklici. ^prepričati se hočem sama, koliko je resnice na Tvojih besedah." — In ponosna žena odide proti prehodu. Tu pa je vse tiho, kajti služabniki pač še zasledujejo ubeglega lovca. Svetle solze se polivajo po bledih Miličinih licih in velika bolest se bere na njenem obrazu. Toda grofica se sedaj za ubogega otroka ne briga, marveč hitrim korakom hiti proti vratom galerije. ..Kaj je to?" zakliče lepa žena naenkrat prestrašeno, „vrata so odprta!“ Vzdigne svečo in plaho pogleda skozi samo prislonjena vrata. Nikogar ne zagleda, pač pa, da so tudi druge duri odprte, ki vodijo v grofovo delavno sobo. ,Vrata so vlomljena14, zajeclja Milica jokajočim glasom, _nisem sem se motila, — in —“ Dalje ni mogla govoriti. Kakor blisk hitro zgrabi grofica deklico za roko in jo urno vleče po prehodu v svojo sobo. Prišedši tja zapre vrata za seboj. „Milica“, izpregovori vražja ženska, „Milica, Ti lovca nisi k meni pozvala. Ali slišiš, deklina, čo le besedico zineš o tem, da si rekla Juriju — naj pride k meni, potem se me varuj!" Milica molče gleda v imenitno grešnico. „Kaj me zijaš", zasikne grofica, „le jedno besedo naj čujem, da si blebetala, pa te bom za lase po tleh vlekla, da boš cvilila in za milost javkala.” Sedaj Milica še-le vse razume. Kri jej šine v lice in vzravna se kakor mlada junakinja. „Lažem naj se?“ praša zamolklo, „ne, nikdar, prašana bom le golo resnico govorila." Sicer tako lepi obraz grofičin se grozno skremži. Vražja ženska ljuto zgrabi dekleta, da se mu nohtovi globoko vpičijo v okrogla pleča, ter jo začne tresti. Grdoba", zasika nesramnica, „Ti si skrivaj poslušala!" Milica je preponosna, da bi vpila, čeravno jej grofičini nohtovi velike bolečine provzročajo. ..Gospa grofica", pravi mlada deklica odločno, ..znano mi je, da se krivica dela lovcu. Ko bi se razburjenosti ne bila jaz onesvestila, stala bi bila že poprej pred grofom, kakor boni to sedaj pozneje storila." Lepa žena besnosti zarujove: „Kaj hočeš govoriti, Ti lažnjivka ?" „ Resnico,* odgovori Milica tihim glasom. Zopet grofica ljuto zakriči. Kakor besna zagrabi deklico za lase ter jo surovo vrže na tla. * Grdoba", sopiha vražja babura, „ prekliči, takoj prekliči, ali pa Te umorim!" „Jaz — govorim — resnico — Jurij — je — nedolžen", stoka ubogo dekle. Divje zatuli grofica ter vlači nesrečno deklico po tleh. Milica, je že skoro nezavestna, ko bližajoči se koraki naznanijo, da se lovčevi zasledovalci vračajo. — 13 - 3. p o g l a v j e . Milica v ječi. Težko sumničenje. — Dekliška čast t nevarnosti. Zopet stopi grof črez prag. ,Blanka!" zakliče plemič, zagledavši grozni prizor, „Blanka, kaj počenjaš ?“ Pojdi v svojo sobo, Teobald", kriči razljutena ženska, ..kamor so tatovi vlomili. Nesramni lovec Te je v zvezi s to-le vlačugo hotel okrasti, mogoče Te je tudi že oropal. Deklina je vse priznala in kaznujem jo sedaj na njenem telesu.1* Milica se hoče vzravnati, vpiti, klicati in Jurijevo nedolžnost zatrjevati. Tu pa jo zadene noga lepe vragice in ubogi otrok se nezavesten zgrudi na tla. % Grof niti ne pazi na to mučenje. Ljut zgrabi svečo ter odhiti proti galeriji in delalni svoji sobi. Grofica gre za njim, za njo pa krdelo služabnikov. ..Ali ste vjeli zločinca?* zakliče grofica. „Ne, milostiva gospa'1, odgovori jeden služabnikov ponižno, ..lopov nam jo je v temi upihal. Dirjal je kakor jelen in nismo ga mogli doseči." Grofica se razradosti. ..Ne sme um reti zasika. ..Dosedaj je sicer vsak služabnik, ki sem ga skrivaj k sebi poklicala, moj objem moral z življenjem plačati. Toda Jurij ni tak, kakor so drugi, in čutim, da sem blazno zaljubljena v lepega moža. Da ga imam zopet v svoji oblasti, potem se mi bo že posrečilo vjeti ga v zanjke. O, postati mora moj suženj brez lastne voljo, drugače je zgubljen. In Milica, ta grdoba, mi ne sme biti na poti. Zatrjuje naj svojo nedolžnost kakor boče. verjel jej ne bo nihče, če prisežem, da sem jo pri tatvini zasačila, pogubiti jo moram, utihniti mora za vselej." Grof Sokolski je pohitel t svojo delavno sobo. „Tatovi, roparji!“ zakliče naenkrat, ..razbili so skrinjo, odprli mizo in veliko denarja pobrali. Slug#, kje ste?" Služabniki se drenjajo v sobo. - 14 - Grofica, ki je pri vratih obstala, gleda po vseh kotih. Tatovi so bili skoro gotovo prepodeni ter so na svojem begu del plena izgubili. Hitro se grofica pripogne ter skrivaj nekaj predmetov pobere. Ko se služabniki okrog graščaka sučejo, ki tarnaje računi svojo zgubo, se na tihem nesramna ženska odstrani. Kmalu pa se povrne in oči njene se samo hudobije blisketajo. „Teobaldu, zakliče grofica, „ali je veliko denarja ukradenega?* „Da, Blanka, velik znesek z dragocenostmi vred. Ti praviš, da jc Jurij to učinil?1' v „Mogoče je imel pomočnike1', pravi grofica soprogu. ..Saj veš, da je bil lovec vedno tak potuhnjenec, kateremu nisem nikdar zaupala. Ko me je hotel zapeljati, je gotovo svoje pajdaše naščuval, da so tu ropali. V teh časih se povsod ta sodrga okrog klati." „Poprej si rekla, da je Milica nekaj priznala?11 praša grof hlastno^ „Resnično, razuzdanka je tako čudno odgovarjala, da mi je postala sumna. Sedaj leži nezavestna, menda samega strahu, ker je njena hudobija očitna. Stavim, da je bila z lovcem zmenjena.* Grof Sokolski ne ve, da je njegova soproga nesramnica, ki hoče nedolžnega dekleta ugonobiti, ker ve za njene gnusne pregrehe. „Takoj bom deklino zaslišal", zakriči grof ves srdit, ter hiti v grofičino sobo, za njo vsi služabniki, nazadnje pa grofica s škodoželjnim smehljajem. Milica leži na tleh, ki so lovčeve krvi rudeča. Ubogi otrok je bled kot smrt, in človek bi mislil, da je mrtva, ko ne bi dvigajoče se prsi pričale, da še živi. „Milica, vstani 1“ kriči grof. Nesrečnica se ne gane. ..Nezavestna je “, pravi jeden služabnikov. „Preiščite njene žepe", zakliče vstopivša grofica; „poprej se mi je zdelo, da deklina nekaj skriva. “ Grajski oskrbnik seže v žep Miličine obleke. Tu se nekaj zasveti v njegovi roki, — medaljon ss pokaže — potom pa še dragocen prstan. I — 15 — „Teobald", zasikne grofica, „to je moja last. Tatvina njena je dokazana. Njeni lepi pajdaši so odnesli Tvoj denar in ta grdoba je roparjem graščinska vrata odprla.* Grof Sokolski je nagle jeze. »Usmrtim jo!" zakriči groznim glasom ter dvigne težek stol. Ze ga hoče telebniti na glavo nedolžnega dekleta. Tu dvigne grajski oskrbnik desnico. „Milostni grof", zakliče, „ne morite dekleta —u „Kaj — hudobnica — naj pogine!" rujove razjarjeni grajščak. Milica je skoraj izgubljena. ^Grofovska milost — priznati mora poprej, kdo so njeni pomagači", zakliče oskrbnik, „sicer je oropano blago izgubljeno. Saj potem lahko rabelj prične svoje delc.“ Grof Sokolski je skop. „Prav imaš", pravi ter stol na tla postavi, „ poprej naj pove, kje je rop skrit, potem naj jo krvnik pošlje na drugi svet.* Skloni se ter začne Milico surovo tresti. „Ne potajuj se, grdavž!“ zavpije plemič na nezavestno deklico, „kje so ropaiji, kam so se lopovi poskrili?- „Jurij jih bo tudi poznal", meni star služabnik. „0, hudobnež — zdrobim ga, če ga dobim v pest1", zaškriplje grof, „pojdi, moja uboga Blanka, ti gotovo grozno trpiš. Kolika sreča, da nisem doma dobil svojega bratranca, drugače bi bila Ti postala žrtev nesramnega lovca." Grofica ni popolnoma zadovoljna. Zanašala se je, da bodo zgrabili Jurija, ki je — čeravno ranjen, vendar utekel. „Ne bo se več povrnil", misli si nesramnica, „o ne, saj mora vedeti, da bi ga zgrabili in zaprli. In ta Milica mi ne more več škodovati. Krasna misel, da sem jej obe dragocenosti, ki so jih tatovi izgubili, mogla v žep vtakniti. Hahaha, rabelj jo bo prevzel" — takrat so tatvino še s smrtjo kaznovali — „in ničesar ne more več izdati. Nikdo jej ne bo verjel." Grofica se zdaj dela, kakor da jej postaja slabo. „Teobald,“ pravi slabim glasom svojemu soprogu, „peljime proč, oh — moči me zapuščajo, čas t svojo sem do zadnjega trenotka branila." - 16 — Opre se na ramo svojega moža, ki grdo gleda na nezavestno Milic-o. „Ali je res brez zavesti — ali pa se je morda le potuh-i nila?“ praša odurno. „Milostivi grof — nezavestna je.“ „ Nesite jo stran — stražite jo dobž-o, jutri pa se bo že ostalo našlo,u zapove graščak. Počasi odpelje svojo zvito soprogo, grajski oskrbnik pa nesrečno Milico dvigne ter kakor otroka odnese. Oskrbnik ni posebno zaupljive zunanjosti. Mož je srednje starosti, hudobnega obraza, ki ima vsled ščetinastih las nekaj divjega na sebi; vsi služabniki se ga boje. Oblast njegova je zelo velika, kajti grof mu popolnoma zaupa. ..Konečno sem vendar dosegel svoj cilj," kroka hripavim, neprijetnim glasom. ..Dolgo sem že čakal trenotka, da pride golobičica v mojo pest. In sedaj je napočil dan; ura, ki mora vse moje upe uresničiti, je blizo. Milica, Ti lepa golobičica, Ti ne poznaš moje skrivnosti. Ti ne veš, kdo so Tvoji stariši, toda jaz, grajski oskrbnik Tihorepec, jaz vem, da je ponosni grof Sokolski — Tvoj oče.u In zopet se hripavo zasmeji. S svojim lepim bremenom stopa po stopnicah navzdol. ..Hihihi,1* se reži, „ grofu se niti ne sanja, da njegova lastna hči služi v njegovem gradu. O, ko bi on vedel, da je bilaranjka, ki jo je smatral le za svojo ljubico, v resnici ž njim cerkveno poročena. Toda varan je bil — hahaha — Milica —“ Ostale besede le nerazumljivo mrmra. Konečno pride' ˇ podzemeljske prostore; zrak je zaduhel. Pri luči svetilnice se i vidijo močna železna vrata, katera Tihorepec odpre. V ječi položi ubogo Milico na trdo ležišče, potem pa poželjivo gleda na svojo žrtev. Tu se Milica zgane. Odpre oči, a prestrašeno se strese, ko vidi pri borni luči golo zidovje. „Kje sem?a vpraša komaj razumljivo. „Dobro spravljena si, lepa Milica,“ odgovori hripav, znan glas in Milica preplašena zre v hudobni obraz oskrbnikov. ’ Glasnim krikom so vspne. - 17 -> Tu stoji pred njo grozovitež, ki jo je že tolikokrat nadležno zasledoval. S težko silo se je dostikrat ubranila pohotneža, in sedaj je sama ž njim, sama v samotni ječi. Jur ij!“ stoka ubogo dete. ..Hahaha, le kliči ga,“ odgovarja nesramnež, „le kliči, toda Jurij ne bo nikdar več prišel, in če ga zgrabijo, potem naj le kar zadnji očenaš moli. Ne mislite več na moža, ki se je tako nad svojim gospodom pregrešil — “ „Ni res,“ zajoče Milica. .,Ne govorite tako/ zavrne jo odurno, „to so čenčarije, katerih nikdo ne verjame. Mislite raje sama na-se. Našle so se v Vaših žepih dragocenosti, ki so grofova last, in zaradi tega ste tukaj v ječi." Milici se zdi, da sanja. „Dragocenosti?“ jeclja ubožica. •.Dragocenosti — v — mojem —“ „Da, da, tako je,“ pretrga jej besedo nepotrpežljiv, „bilo je dosti prič zraven. In skrbeli bodo že za to, da bodete priznali, s katerimi roparji ste bili v zvezi." Milica dvigne svoji roki: ..Vsemogočni tu gori, o moj Izveličar, nedolžna sem, o vsem tem ne vem ničesar." Tihorepec zmaje z ramami. „To vse Vam nič ne pomaga," pravi suhoparno. „Ali poznate torturo? Ali Vas morda mika, ležati na razteznici, da bodo surovi rabeljevi hlapci gledali nepokrite Vaše lepe ude?" Milica vije svoje roki. „0, Oče nebeški, daj mi umreti," se joče, „ vzemi me k sebi, daj mi večni mir in pokoj!“ Oskrbnik stoji poleg mučenice. »Milica,“ šepeta zlodej, ,.jedno sredstvo je, ki Vas reši. Sicer Vas težka sumnja obtežuje, toda jaz imam tudi velik vpliv. Prežite moji zahtevi in rešena ste!“ Milica ga pogleda, kakor bi ga ne razumela. „Ka—aj ?“ »Prisezite mi, da postanete moja žena,“ pravi oskrbnik in Se mu poželjivo svetijo, „potem Vas rešim 1“ žilica se po celem telesu trese. "Odločite se," sili dedec, „čas poteka'-. ”N)kdarl“ zakliče Milica, pritiskajoč roki na srce, „nikdar ne ona Vaša soproga, raje umrjem." la - 18 — Obraz se oskrbniku skremži kakor vragu. „Ha, ali je to Vaša zadnja beseda‘P1* Milica prikima z glavico. Tu se oskrbnik pripogne k njej. ,,Aha, že vem, zakaj ne privolite. Jurij Vam tiči v glavi — prokleti lopov, ki ga sedaj love, kakor divjo zver. Za vraga, tega ne bodete imela. Vaš mož bom, in če ne z lepo, potem pa s silo.“ Milica glasno zakriči. „Tega nikdo ne sliši/1 raduje se satan v človeški podobi, „moja moraš biti, če hočem, da se mi uresničijo moji načrti. Zadnjikrat Te prašam — ali hočeš?" „Vsemogočni, varuj me,“ zdihuje Milica. Zdaj oskrbnik zgrabi ubogo deklico. „Bodemo videli, ako Te bo varoval," zaškriplje ves razvnet, „moj patron je satan. Prisilil Te bom, da boš moja, potem boš sama rada postala moja soproga." Kakor besen zgrabi svojo zdihujočo žrtev, ki se slabotna ne more braniti. Ali naj nedolžnost res v tej zaduhli ječi postane žrtev grdega hudobneža? 4. p o g l a v j e . Divji tovariši. V vaški kremi. — Jurij v nevarnosti. „Stara coprnica, kje pa zopet tičite? Vina na mizo, žeja me peklensko tare.“ „Hahaha, starka se zopet kremži. Glej, Smukač, kako se jej solze po zgubancenih licih pocejajo. Hola, starka, mi hočemo vesele obraze videti. Kje je Zala, naša natakarica — noter ž njo, da jo malo posrčkam. No, koliko časa bo še trajalo?" E)va podivjana možakarja sta, ki se tako pomenkujeta. — 19 — Grosta sedita v ubožni, toda čedni vaški krčmi ter včasih pogledujeta skozi malo okence, kakor bi se bala neprijetnega obiska. Jeden izmed njiju vstane. „No, ne javkaj tako, mati Skopčeva," pravi pol odurno pol zaupno. * Jurij gotovo še živi.“ Žena pritisne predpasnik na rudeče objokane oči. „Ne verjamem/ pravi tiho, „ker poznam svojega sina. Ta tega ne prestane in gotovo se je usmrtil." „Ko bi bil norec/ odgovori mož. „Ali ni res, Cekinar, da se Jurij ni umoril?! To bi bil prava mevža, ne, tega ne stori. In če ga grof Sokolski desetkrat išče, dobil ga vendar ne bode, ker je preveč prebrisan in bi moral ves drugačen biti." — .¦ Stara žena govornika pogleda. ,,Kako menite to?“ praša hitro. — „To Vas nič ne briga,“ odgovori gost surovo ter zopet k svojemu tovarišu pri oknu prisede. Zdajci se vrata odpro. Natakarica krepke postave vstopi, noseč na krožniku pečeno gos. .,Oho, tukaj je Z ala!“ zakliče Smukač, ,,le sem, punica, zdi se mi, da si dobro pogodila svojo stvar. Če bo goska lepo hrustala, smeš z nama vino piti. In potem bomo prav veseli, kaj ne da, Zala?“ Zala menda ni od kamena ali železa, kajti divjemu možakarju skrivaj namežika, kar prav gotovo pomeni ožje prijateljstvo. Gosta se lotita pečenke. „ln bokal najboljšega vina!“ zakliče Cekinar, ki je iz nujnih razlogov zatajil svoje pravo ime France Volpič, „saj ga lahko plačamo; starka, preskrbeti si morate žlahtnejšo kapljico/ — In vdari ob svoj žep, v katerem zazveni. „Jaz sem uboga žena,“ odgovori stara krčmarica, „in zadovoljiti se morate s tem, kar Vam morem nuditi. “ ..Saj sva tudi zadovoljna/ pravi neznanski gost, „le čakajte, danes sva samo dva. Kmalu pa jih bo več prišlo, ki tudi ne stiskujejo denarja. Slušajte, mati Skopčeva, skrbite za dobro kapljico in par lepih, svežih punic, ki ne bodo preveč sramežljive. To bo življenje, Vam pa se bo napolnil mošnjiček." - 20 - Stara žena se skrivaj prekriža. „Bog me obvaruj takih ljudij,” šepeta na tihem, „ko bi možakarja le že hotela oditi. Že osem dnij sta tukaj; mislim, da nista nič kaj vredna." Gosta gledata skozi okno. „Saj ni treba, da tako paziva, Smukač," opomni Cekinar. „Tu v borni vasi se nama ni bati. — Dobro sva jo zadela, v gradu Sokolskem. Hahaha, fino sva izvohala priložnost in grofa olajšala za čedno svotico.“ Tovariš se glasno zakrohota. „ Gotovo, prijatelj, in to le zaradi tega, ker sva se po Ju riju Skopcu ozrla. Ta je lovec v gradu." ,,Bil,“ smeji se drugi, „sedaj pa blodi po širokem svetu, hahaha, to je res izvrstno; pravijo, da je on - ta th „No, naj le govoričijo. Jurij je bedast. Svetovala sva mu, naj pride k nam ter brez skrbi živi. Pa hotel ni, — osel. Skliceval se je na svoje pošteno ime; kakor bi to kaj posebnega bilo.“ — „Vesel sem le, da sva zdrava iz galerije pete odnesla. Vraga, na železnem vitezu mora nekaj resničnega biti. Ali si videl, Smukač?" Ta se strese. „Da se nisem tako prestrašil, zapodil bi bil železnemu Golijatu gotovo par krogelj v žareče oči. Hu, še sedaj me je groza!" Drugi zre skozi okno. „Tu prihaja nekdo,“ pravi svojemu tovarišu. „Glej, tam-le okrog skednja se plazi. To je sumno.“ „A kaj, to je kmet, ki gre k svoji ljubici. Mrači se že, in tedaj hodijo fantje vasovat.* ..Prav imaš, tudi jaz bom danes Zali na okno potrkal." „Oho, Smukač, ta pa ne velja, Zala je moja !" „Ne, Tebe ne mara!“ Kletvica se začuje, divja tovariša se grdo pogledata, kakor bi se hotela dobro spoprijeti. Stara krčmarica mahoma poskoči. Jurij,u radostno vsklikne, „Jurij, moj sin!" Roparja hitro pozabita prepir ter z zanimanjem gledata krepkega, mladega moža v kmetski opravi, ki objema staro ženico. — 21 — „Primaruha, to je Jurij Skopec,” šepeta Cekinar, „prokleto, tega pa niso ravno božali.” „Jurij,“ tarna starka, „za božjo voljo, skrij se. Povpraševali so že po Tebi, zapreti Te hočejo. Bivši lovec se je v nekaterih dneh za ravno toliko let postaral. Desnica leži v preprosti obvezi in njegov sicer jasni obraz je kakor okamenel. Stara žena pazljivo ogleduje sina. ,0 , Jurij,u se ihti, „kaj se je zgodilo?" „Nič, česar bi se moral sramovati,u odgovori mladi mož, „postal sem žrtva peklenske hudobije. Toda to Vam danes ponoči vse lahko povem. “ „Za božjo voljo, tukaj ne moreš ostati. Mogoče, da so Te kmetje videli, ki bi hitro to sporočili grofovim beričem. V ječi ne smeš poginiti, beži — dam Ti, kar premore moja revščina. “ „Jurij Skopec bo tukaj ostal," oglasi se surov glas. Sedaj zagleda ubežnik oba moža pri oknu, ki ga zaupno pozdravljata. Resni obraz nekdanjega lovca se zmrači. „Oho, vidva sta?" praša hitro. „Kakor vidiš/ odgovori jeden, „da, midva sva, Tvoja dobra prijatelja — Smukač in Cekinar.1- »Vidva nista moja prijatelja — z vama nimam nič skupnega/' odgovori Jurij osorno. Možakarja se glasno zakrohotata. „Hahaha, Jurij, Ti si pa res ponosen postal!' zbada Smukač. ,Menda, ker si lovec — bil? O, nič ne prikrivaj — sramotno so Te spodili, to nama je dobro znano.” Jurij odstopi od svoje matere. ,,Odkod vesta to?“ praša rezkim glasom. „Ne glej tako hudo, ne bojiva se Te,^ odgovori Cekinar, -to že vrabci na strehah čivkajo. Bodi zadovoljen, da dajeva Tvoji materi zaslužek. Jutri pridejo ostali, in potem bodemo šele živeli. Prisedi, bodi pameten, kajti midva Ti lahko sedaj koristiva, ko Te preganjajo ko divjo zver/' Mladi mož prebledi. ..Kdo to pravi?” zakliče. - 22 - „No, beriči, sodnik, grof — vsi. Deklina v graščini, menim, da jo za Milico kličejo — je neki že vse priznala. Ali ni bila to Tvoja ljubica, Jurij ?“ Bivši lovec se v stran obrne. , „Milica," šepeta, uboga deklica, — kaj se je z nesrečnim otrokom zgodilo'P* Smukač je natezal ušesa. „To Ti jaz lahko povem, Jurij!" prične samozavestno, „v gradu so tatovi kradli. Nekaj oropanih rečij so pri dekletu našli, in Ti si bil neki ž njo v zvezi." Jurij zaječi. Glas njegov je čuti kakor zamolklo rujovenje ranjenega leva. „To ni res!“ zakliče ljuto. Dokaži", odgovori Cekinar, „kratko malo, reči so našli pri dekletu. Tortura bo že pomagala, da bo Milica priznala, bodo hoteli. Potem pa je krvniku zapadla. Jurij se zravna. „To je strašno!" zakliče, ^ali ni več pravice na svetu? Ali naj res hudobija zmaga?" „Ti ne boš ničesar predrugačil", odgovori mu eden tolovajev, .,grof ima vedno prav. In če se Ti prostovoljno izročiš sodniji, lahko takoj sporočimo pozdrav krokarjem na vislicah. Danes za osem dnij bodo že kljuvali meso raz Tvojih kostij!“ Jurij se zgane. ..Kaj bo z Milico?" praša nehote. »Tej se slabo godi. Jaz bi ne bil rad v njeni koži.“ Mladi mož se na stol zgrudi. „Zdaj še-le vem, kaj čutim za njo", mrmra, „o, Milica, ljubka deklica, ki si me tolikokrat tako zvesto gledala s srnastimi očmi. — Ti naj krvaviš pod rabeljevo roko? Nikdar!* Smukač mu pomoli kozarec. „Pij, potuhnjenec", kliče, »Pij !“ -Pustite me pri miru", pravi Jurij ter poskoči raz stol, „Milica ni kradla, niti beliča, to prisegam!" , Možakarja se zakrohotata. ,Že mogoče*4, pravi Cekinar, ^punica je le nekaj reči pobrala, katere sva na nujnem begu izgubila.- Jurij ju začuden gleda. „Vidva sta bila na Sokolskem?" sopiha. „Seveda." „In vidva sta — ?" — 23 — *Prav temeljito ropala1-, smeji se Cekinar ter potrka na svoj žep. „In zaradi vaju naj Milica umre?11 *E kaj, jedna deklina več ali manj na svetu. Teh se ne manjka.” Jurij ga srdito pogleda. „Da ni moja desnica obstreljena, za te besede bi mi moral dati račun.“ Smukač začne miriti: „Ne jezi se, Jurij, Cekinar je vinjen in ne misli tako hudo. Midva sva Tvoja prijatelja in nama je prav po godu, da se Ti slabo godi. Vedno nama je na tem, da postaneš naš. Sedaj boš šel z nama — sezi v roko, — bratec, — to bo življenje v gozdih —“ « ..Jurij !u kliče stara žena strahljivo. Mladi mož gre k svoji materi. ..Bežati moraš”, pravi starka, ..ravnokar je neki kmet v sobo gledal ter hitro odšel. Ta gre gotovo po beriče.1- Smukač udari ob mizo. „Jurij ostane tukaj h zakliče vesel, „ravnokar sem začul znamenje, da se naši bližajo. Sedaj beriče lahko zasmehujemo, halo, to bo dirndaj !u Mladi mož molče zre pred se. Zunaj obstoji voz in nekaj trenotkov pozneje vstopijo trije možje in dve ženski. Zaviti so v plašče ter se plaho ozirajo, kakor bi se bali izdaje. ^ „Kje so ostali ?“ povprašuje Smukač. „Ti pridejo pozneje11, odgovori jeden novih prišlecev. „Prokleto — to je škoda! Jurij Skopec tukaj-le je v škripcih in bi' mu radi pomagali zoper beriče." „Ne potrebujem Vas •‘/p rav i mladi mož, živahno pomenkujoč se s svojo materjo. „Oho. ne bodi tako ponosen, saj Ti hočemo le dobro." „Da, mojo dušo11, šepeta bivši lovec. Obrniti se hoče zopet k svoji materi, tu zagleda njegovo oko jedno izmed žensk, ki si ravno slači plašč. Pokaže se krasna njena postava in obraz tako čudovito, peklensko lep, da Jurij kakor začaran zre v njene svetle oči. Ta odgovarja z očmi — potem pa se koketno obme k spremljevalcu, s katerim prične živahen razgovor. — 24 — Včasih pogleduje po zalem, mladem možu, ki je menda predmet njenega pomenkovanja. Trije možje so ravno tako divji in predrzni, kakor Smukač in Cekinar. Zahtevajo vina in kmalu sedi družba za mizo, slastno srkajoč vinsko kapljico. Jurij širokimi koraki meri sobo gori in doli. Mati je šla vun, da zveže culo svojemu sinu. Smukač sedi pri mizi poleg novih prišlecev, Cekinar pa gre k domačemu sinu. „No, odloči se“, sili mož, „sedaj si preganjan kakor uboga divjačina. Zatrjevanje svoje nedolžnosti Ti ne koristi čisto nič, Torturo pa menda poznaš. Pojdi z nami.1" »Jurij, bodi pameten. Mi smo pravi tički skupaj, do tri- J deset nas je, in Ti bi bil ravno za nas. Dosti si se učil, to je veliko vredno. Pri nas lahko kaj velikega postaneš.“ Morda tolovajski glavar?" se norčuje Jurij. „No, zakaj ne. Jaz bi Te rad ubogal, ker več znaš, kakor « mi vsi skupaj. Pravim Ti, da tako prostega življenja nikjer več '1 ne najdeš, udari v roko, pojdi z nami v gozde." „Nočem“. ..Pozori" zakliče naenkrat Smukač, ^ljudje prihajajo!'1 Možje poskočijo kvišku. V tem trenotku pa se že vrata odpro. Četa oborožencev vstopi v sobo, pri vratih pa se drenja krdelo kmetov, zapiraje izhod. Možje pri mizi stoje nepremično, toda njihovi plamteči jj pogledi kažejo, da so na vse pripravljeni. Tu stopi berič za korak naprej. „Ta je, k) ga iščemo”, zakliče svojim sodrugom, ,,zgrabite ga, — tatu — roparja, grdobo, ki je po noči napadel grofico Sokolsko. Zgrabite Jurija Skopca, da z življenjem poplača svoje hudobije.* • • tt s i i ¦ ’ • t i * f * i L ‘ • ' ! > » ' • - ' t ' i • * ' '• * 1 ' ''H * V v ' ! ¦ • J J .» l l ' ' * »’ * vi j . . . . . . . . ’ , v ,-n ju i Milica se po vsem telesu Uese. ,.Umrla bom,“ se ihti, „da, umrla, toda pri vsem je svetega, prisezam, da me bodete nedolžno o-bsodili. “ ' O — o. p o g 1 a v j e. Od lovca do tolovajskega glavarja. Trepetajoče materino srce. — Žrtev ljubezni. — Maščevalna prisega. — čin obupnosti. Pretresajoč krik se začuje od kuhinjskih vrat. Tu stoji Skopčeva mati. „Sinko moj“, tarna, .,reši se — beži!" Mladi mož je stopil za mizo. Prvi berič zgrabi za sabljo. Zgrabite ga“, zagrmi, ..živega ali mrtvega moramo prepeljati, tako je zapovedal grof.” Jurij zgrabi stol. „Ne dotaknite se me!* zavpije, „pri Bogu, nedolžen sem, ne dam se vjetega odvesti." • Beriči se zakrohotajo. Menijo, da so tujci navadni popotniki in da ga bodo kmalu premagali. Nekaj posebno službenih sili naprej. Jurij dvigne z levico stol, udarec, — stok, in težko zadet se naj bližji berič zgrudi na tla. »Čakaj, dečko”, škriplje beriški poveljnik, „živega • ali mrtvega, in ker nočeš drugače — tu —“ S sabljo zamahne. Jurij se ne more umakniti, ker se mora ravno proti drugemu napadovalcu braniti. Kakor blisk udari sablja. Smrten krik se začuje. Toda to ni Jurijev glas, ne, sablja je zadela ženskino glavo. — Mrtva se zgrudi mati lovčeva k nogam svojega sina, ker ?a je z lastnim telesom hotela braniti. Berič preplašen odstopi. ..Mati!” grozno zakriči Jurij ter pade na krvaveče truplo. .,Mati!“ Ne vidi več, kaj se krog njega godi; mrtvo mater vzame v naročje. „Mati!“ kliče nesrečnež. »Zvežite ga!“ zapoveduje načelnik beričev, .,sedaj se ne bo branil." Orni Jurij 2 — 26 Beriči silijo naprej. „Oho!“ začuje se naenkrat surov glas, »nazaj, kanalje, kdor se Skopca dotakne, ima z nami opraviti." Beriči se obrnejo. Tu stoje tujci, toda ne več, kakor poprej, kot navidezno mirni potovalci. Lovske obleke pokrivajo njihovo telo, v visokih škornjah tiče njihove noge, v rokah pa imajo napete samokrese. „To so roparji!" kriči neki kmet, „reši se, kdor se more!" Grozno drenjanje nastane med vrati, beriči beže, kar morejo, kajti samokresi tolovajev so proti njim obrneni. „Ogenj!" zapoveduje Smukač. Pok, pok! — zagrmi po sobi, ki se napolni z dimom, in dva beriča se zadeta valjata po tleh. Drugi beže, med vrati nastane strahovita gneča. In sedaj se Jurij vzravna. Mrtvo mater drži v naročji in njena kri teče po njem. Mladega moža je grozno videti. „Ha, umorili ste jo, umorili!“ zarujove divjim glasom. ..Psi, lopovi, za roparja ste me hoteli proglasiti, mater ste mi usmrtili! Pri vseh hudičih peklenskih! Zgodi naj se Vaša volja! Tolovaj bom postal, grozen vsem, ki naj se boje, da ž njimi obračunam. Tresite se, Jurij Skopec se bo bojeval zoper Vas, dokler mu ne ugasne luč življenja!" Divje vpitje mu odgovori. „Pomoč prihaja!” glase se klici, -grol'Sokolski se z vsemi svojimi ljudmi bliža.“ Hipoma se bežeči obrnejo zoper tujce. „Prokleto — sedaj je resnica postala", zavpije jeden izmed divjih tovarišev, „premalo nas je — proč — bežite skozi okno!" Smukač skoči k Juriju. „Glej, da ubežiš“, vpije, ..drugače si izgubljen: žuri se, pusti mrtvo, katere nikdo več ne oživi!" Jurij vzdigne krvavečega mrliča. „ Mašče vanje!“ grmi njegov glas, „psi rabeljski, sleparji, vse ste mi vzeli, celo mojo mater ! — Prokleti bodite Vi vsi, kri umorjene naj pride nad Vas! — Vraga ste iz mene naredili, — zdaj bodete izvedeli, kaj premore mož, ki ga obup v pekel tira! — Ime njegovo naj razširja grozo in trepet po vseh deželah! Gorje Vam!u - 27 — Smukač potegne ljutega Jurija za sabo ter skoči skozi okno. Jurij hiti za njim, držeč mrtvo mater, kakor bi bil z njo zraščen. Zunaj tik pod okni teče reka. Ob bregu čakajo skoro vsi tolovaji v čolnu. Smukač je z jednim skokom v njem. ..Jurij, hitro !l> kriči. V tem trenotku se prikažejo zasledovalci. Mnogoštevilna je četa oborožencev in sredi njih grof Sokolski. „Tu je lopov", zagrmi plemič, ^zgrabite ga, plača naj svoj dolg na vešalih!“ Smukač se je rešil v čoln, ki hitro od brega odrine, — le nesrečni lovec še stoji ob nabrežji, držeč v naročji strašno breme. Sedaj je izgubljen. Od vseh stranij silijo nanj. Naenkrat poskoči lepa ženska izza hrastovega debla bežečemu nasproti. Grofica Sokolska je, lepa grešnica, ki je hitela za preganjalci, ker hoče na vsak način, da zalega lovca živega vlove. Kaj namerava nesrečnica"? Pod njenim plamtečim pogledom orjaška lovčeva postava skoro okameni, in kakor bi bila iz tal izrasla pošast, pogleda Skopec hudobnico, ki je zakrivila vso njegovo nesrečo ter ga premenila v divjo zver. Na svojem obrazu čuti njeno gorko sapo in skoraj proseča mu zašepeta: Jurij, vdajte se, pustite se zgrabiti — jaz — jaz Vas bom rešila —“ Tu se zgodi nekaj groznega. Preganjani Skopec spusti mrtvo mater na Jla, hitro kakor blisk zgrabi grofico — ter hiti ž njo proti vodi. Skok, prestrašen krik iz stoterih grl in visoko pluskne voda nad obema, ki zgineta v valovih. — — — — — ,Za njimi* zagrmi grof Sokolski, „rešite mojo soprogo, iztrgajte mu jo in razsekajte ga na kosce!“ Deset — dvajset mož skoči v vodo — plavajo proti J u riju, ki se s svojim lepim bremenom pokaže vrh vode. ^Maščevanje!“ grgra iz njegovega grla, ..maščevanje!" Tu ga zgrabijo krepke pesti — hitro mu iztrgajo grofico, kvišku jo držeč plava nekaj mož nazaj k bregu, kjer jih grof Sokolski, do kolen v vodi stoječ, pričakuje. Prevzame grofico ter temnim pogledom zre na vodo. - 28 - Tam se Jurij obupano bori s svojimi protivniki. Že je na pol premagan. Tu se nekaj čudnega zgodi. Že davno so tolovaji priveslali na nasprotno nabrežje. Poskačejo, na suho, a ne vsi, ne, jedna oseba ostane v čolnu — ona krasna ženska, koje divno postavo je Jurij v krčmi svoje matere občudoval, dražestna deklica, ki se je ozirala po zalem lovcu. Hitro kakor blisk vesla neznanka črez reko ter se ne zmeni za kričanje svojih tovarišev. ..Nazaj, Amalija !“ kliče zapovedujoč glas, ..Jurija vendar ne rešite; mi sami glejmo, da pridemo v zavetje.“ Zastonj! Krepko kakor možak vodi razkošna lepotica čoln, in ravno ko hočejo Jurija zgrabiti, privesla tik njega. Skloni se, da pomaga Juriju v čoln, ki je ravno od sebe pahnil svoje preganjalce. „Držite so — rešim — Vas!u Berici se plavaje zopet bližajo. Naenkrat se začuje prestrašeno kričanje — čoln se prevrne in lepa ženska pade v vodo. Ona in Jurij zgineta pod valovi — niti sledu ni videti za potopljencema, preganjalci pa splavajo na suho. , Milosti vi gospod", kličejo grofu nasproti, ..tolovaj je svojo plačilo prejel ter v reki našel svoj mokri grob." 6. p o g l a v j e . Skrivnostni rešitelj. Milica in Tihorepec. — Grofovo kesanje. — Milico peljejo iz ječe. — Stezalnica. Še se Milica obupano brani. Njena čast je v nevarnosti in zavest, da postane žrtev nesramneževa, če oslabi, dajeta jej skoro nadčloveške moči. Tihorepec postane besen. — 29 — „In vendar boš maja. Ti trdovratna, divja mačka*, škriplje zlobnež. ..Če nočeš biti radovoljno moja, vzamem si pa šiloma svojo pravico. Dolgo let že čakam na ta trenotek, ki je moral vendar enkrat priti. Na cilju sem, krasna Milica, Ti si moja — Ti boš —“ Moči dekletove pojenjujejo. Že pada nesrečnica zdihovaje tia ležišče, grdi dedec že objema nedolžnega dekleta. Tu se začuje glns, kakor bi kdo hitro vrata odprl. Toda Milica tega ne sliši. Tihorepec pa ne sliši in ne vidi nič druzega, ko svojo lepo žrtev. „Ha, kako nebeški trenotki me čakajo*, sopiha grdoba, hči grofa Sokolskega — bo —u Obmolkne. Hitro kakor veverica mu je neko majhno, pa težko bitje skočilo na zatilnik. Krempljasti prsti se mu ovijejo okrog vratu in ostri nohtovi se zasade v kožo zlobnega oskrbnika. Hripavo tuljenje zadoni na njegovo uho in Tihorepec, zgubivši ravnotežje, telebi na tla. Na njegovih prsih čepi čudna postava. Mal, zraščen, toda mišičast možiček kleči na njem, njegovi rujavi roki se kakor klešče oklepate oskrbnikovega vratu in v zgubančenem, škrarastem obrazu se svetijo oči kakor žrjavica. „Norecu, sopiha oskrbnik, -grofov norec me je zgrabil, čakaj, Ti strupena žaba, jaz Ti bom — “ Otresti se hoče svojega napadnika, toda zastonj. Mali pritlikavec kleči še vedno na njem, levica njegova ga davi za vrat, desna pa je k vdarcu zavihtena. Oskrbnik zaječi. Pest za pestjo udriha po Tihorepčevem obrazu, ta pa renči, kakor zver v svoji največji jezi. Obraz mu zateče. Kri se mu iz ust in nosa uliva, pritlikavec pa še vedno udriha s pestjo po njem. Sedaj prične oskrbnik grozno na pomaganje rujoveti. Glas njegov se na daleč razlega, toda še-le za dlje časa prihiti pomoč. # Nekaj služabnikov pridrvi v ječo, ravno še v pravem času, da ga rešijo iz neprijetnega položaja. Norec prične strahovito javkati. - 30 - Skoro gotovo je pritlikavec pri kaki nezgodi postal nem, toda divje mahanje z rokami in nečloveški glasovi dokazujejo, kako razljuten je Milidin rešitelj v skrajni sili. Miliea poskoči. „Pomagajte“ — stoka — „oskrbnik me je hotel — oskruniti. “ Služabniki oskrbnika dvignejo. Obraz njegov je silno razbit, da ni več človeku podoben. „Pobijte norca”, težavno kruli, „grdavž me je hotel ubiti!*" Strahoviti glasovi mu odgovore in pritlikavec mu s pestjo zažuga. Grozno tulenje se naenkrat premeni v peklensko krohotanje, in predno ga morejo služabniki zgrabiti, izgine mali možiček. ^Pomagajte mi!“ stoka oskrbnik. „Prokleti pritlikavec me je skoraj do smrti potolkel. Toda — krvavo se bom osvetil!“ Služabniki molče, vrata zapro ter stokajočega oskrbnika vodijo počasi po stopnjicah. Vrhu njih jim grof stopi nasproti. ..Kaj pomeni ta ropot ?“ praša plemič, ki v prvem trenotku ne spozna oskrbnika. Ta pa neusmiljeno zdihuje in javka. „Milostivi gospod”, jeclja, „tatica je bila tako trdovratna,. — tako uporna, in ko sem jo hotel spametovati, je naenkrat prišel norec in me napadel. Grdoba me je skoro pobil. — saj sem vedno pravil, da je norec nevaren. Najbolje bi bilo, da izgine enkrat za vselej." Grof Sokolski se strese. Spomini se mu vzbujajo, misli na pretekle čase, ko je bil on — grof — še ognjevit mladenič. “ Prepovedujem*, odgovori rezko, „da se norcu kaj žalega stori. Ali slišite, Tihorepec, jaz tega nočem. Bog ve, ali niste dražili nesrečneža." , Ničesar mu nisem storil*, stoka nesramni oskrbnik, ..napadel me je hipoma, kakor divja zver.“ Grof zamahne z roko, kakor bi se hotel nadaljnih besed obraniti. „Stvari ne bom natančneje preiskoval”, zarohni na oskrbnika, „dosti je, da se norcu ne sme nič zgoditi — sicer se bojto - 31 — 'inoje jeze. Nesrečnež je postal nem ter se ne more zagovarjati. J a z pa tudi nimam časa, ker moram takoj lovca zasledovati. Razposlal sem že služabnike obvestit razne oblastni j e o dvojnem hudodelstvu v moji graščini. Kmalu bom na čelu mnogoštevilne •čete odrinil za ubežnikom, beriči pa naj tatinsko hišino odvedejo v mestno jetnišnico.“ Oskrbnik se prestraši. Obriše si kri, ki mu iz ust in nosa teče. — „Lepo izgledate, Tihorepecu, pravi grof, „vidi se še vedno, da je bil zraščenee nekdaj kovaški pomočnik. -Kakor je majhen in neznaten, pest njegova vendar udriha kakor železno kladvo.“ „Ne bo dolgo več udrihala*, mrmra oskrbnik, ki se komaj ¦še po konci drži. Grof Sokolski namigne in služabniki odpeljejo krvavečega Tihorepca. „0, živi spomini11, šepeta grof, »ali je ne morem pozabiti, te ljubke prikazni, vaške deklice, koje lepota je bila na dolgo in široko znana? Moje je bilo njeno nedolžno srce, in kako sem ubožico goljufal. Bežite — bežite — spomini — revica je mrtva — in — jaz — sem — kriv — jaz —u Grof naenkrat svoj samogovor pretrga ter odhiti, kakor bi ga furije z gorečimi biči gonile. Potem vse v gradu potihne, in le grofica svoje postrežkinje ^nadleguje z navideznimi omoticami. Zgoraj pa, v oskrbnikovem stanovanji, se čujejo neznanske kletvice. Tu se na postelji grdi pohotnež nemirno valja v bolečinah, ki mu jih provzročuje otekla in obvezana butica. ^Obračunal bom z Vami t r em i r e n t a č i nesramnež, ..prišla »bo že prava ura. čakaj, ponosni grof, postopal boš še z mano, kakor bi bil tvoj najbližji sorodnik. Ponižal bom tvojo neznosno ošabnost, in lepa Milica — tvoja hči, — bo postala moja žena, in če se tudi celo peklo zoper mene zaroti. In norec — o, ta ne bo dolgo več svojih zlobnostij uganjal. Skrbel bom, da za -zmeraj utihne, kakor gotovo se imenujem Tihorepec.* Potem pa grozno začne ječati. Tako preidejo ure. Tu se •Zbližata dva vozova grofovski graščini. V prvem vozu sedi nekaj črno opravljenih, temno zročih zaaož, raz drugi navadni voz pa stopita dva tovariša surove zu- > — 32 — nanjosti, držeča verige v rokah. Ta dva ostaneta na dvorišču,, črno oblečeni gospodje pa se dajo od služabnikov k grofu odvesti. . t Grof sprejme obiskoyalce v veliki dvorani. „Vaša milost je oblastniji ljubljanskega mesta objavila, daso se na Sokolskem veliki zločini izvršili”, prične jeden došlecev zamolklim glasom. „Tako je“, odgovori grof, ..hudodelec sam je utekel in ravno* sem se namenil, da ga zasledujem. Tatica pa, ki je bila gotovo- ; ž njim v zvezi, jo tu dobro shranjena ter jo, stroga gospoda, lahko seboj vzamete/ Možje se priklonijo. Grof da nekaterim slugam naročilo in kmalu pripeljejo nesrečno Milico na dvorišče, kjer jo že jetniearja čakata. Zaničljivo glodata prekrasnega dekleta ter se pripravljata.,! da jo okujeta v verige. Milica se po vsem telesu trese. „Umrla bom“, se ihti, „da, umrla, toda pri vsem, kar mii ? je svetega, prisezam, da me bodete nedolžno obsodili. Da, nedolžna bom šla v smrt, nebo je moja priča.u Grof gleda skozi okno, ko Milica te besede izgovarja. rCudno“, pravi in neznana bojazen ga presune. „Cudnor kadarkoli vidim tega dekleta, moram na ranjko misliti. Teoči — toda ne, ne, motim se — pri belem dnevu vidim strahove. “ Spodaj rožljajo verige. Težko, mrzlo železje se oklene njenih nežnih udov, toda. ponižno udana v božjo voljo prenaša veliko sramoto, ki jo je' zadela. Tu se čudni glasovi začujejo in jetničarja pogledata na. veliki grajski stolp. Vrhu njega zapazijo nenavadno postavo,, ki se naslanja na ograjo, s pestmi preti in čudno renči. „Norec“, mrmra grof Sokolski, ..kaj razburja nesrečneža?' Sicer tako miren je danes kakor besen.“ črno opravljeni gospodje posedejo zopet v kočijo in seodpeljejo, za njimi pa drugi voz, na katerem sedi Milica* sredi jetniških hlapcev, ne kakor hudodelnica, marveč enaka , svetnici. Udan, pobožen je njen pogled proti nebu, celo surova spremljevalca čutita čar, ki obdaja to ljubko bitje, ter čmerna molčita. Grof Sokolski gleda za vozom — ne sluti, kdo je Milica, ne ve, da je lastnega otroka poslal v ječo. ^Nesrečnica1-, mrmra plemič, ..grozna usoda jo čaka. Le če hitro vse prizna, rešiti se more groznih muk, krvnikovi sekiri vendar ne uide, poprej pa jo tirajo — v mučilnico.“ 7. p o g l a v j e . Novo življenje. Rešen iz valov. — Skrivnostna lepotica. — Prihod tolovajev. — Izobčen iz človeške druSbe. — Preteča nevarnost. Tam, kjer si je Sava skozi skalo vite hribe prodrla pot, kjer temni gozdi pokrivajo vrhove, je samotno in tiho. Valovi se silovito zaganjajo ob pečine, potem pa hitro drve skozi skalnate ožine. Nikjer ni videti žive duše. Toda kaj je tam — v penečih valovih? Počasi in težavno se bliža bregu. Orjaški mož zgrabi z levico za skalo, z desnico pa, ki je menda otrpriena, drži premočeno žensko. Razkošno lepa, mlada deklica je to; glava njena sloni na njegovi rami. Z zadnjimi močmi se dvigne iz vode; boj s silnimi valovi je bil obupen, tem bolj. ker je imel samo levico prosto. Jurij Skopec je, ki sedaj rešenega dekleta položi na tla, potem pa se sam poleg nje skoro nezavesten sesede. Kako se je vse to zgodilo? Jurij ve, da so mu grofico iztrgali, kakor mu je tudi vzlic neznanski razburjenosti znano, da ga je spremljevalka tolovajske tovaršije z nevarnostjo lastnega življenja hotela rešiti. In ko se je v Savo zvrnila, zgrabil jo je ter njo in sebe pod vodo plavajoč rešil za skalo sredi reke, kjer ga niso mogli zapaziti preganjalci z levega brega. Čakal je, da so odšli, potem pa je splaval na desno nabrežje. Ali še živi neznana krasotica? Jurij vzdigne njeno glavo ter posluša, ali še sope. Ne čuje nobenega glasu, toda prsi njene se na lahko dvigujejo. Živi — ni dvoma — in zbudila se bo. Jurij ima železno naravo. Mišice njegove so jeklene in kmalu je zopet ojačen. Samotno je tukaj. Kamor le oko sega, ne vidi nič ko skalovje in temno smrečovje, toda varnost mu zaraditega še ni zagotovljena. Kam naj se obrne, kaj bo iz njega?' Jurij tužno gleda v deročo Savo, ki je sabo odnesla truplo njegove matere. Zakaj. ni utonil, zakaj ni našel groba v hladnih valovih? Čemu naj živi — iz človeške družbe iztiran ubežnik? Uho njegovo začuje sedaj zdihljaj. Hitro se obrne Jurij k rešeni deklici. Še leži nepremično na peščeni zemlji, toda prsi se jej hitreje dvigajo. Plašč dekletov je odnesla voda in dragocena tkanina njeue premočene obleke se tesno oklepa njenega (livnega telesa. Toda Jurij vsega tega ne vidi, na svojo mrtvo mater misli. Mati njegova mu jc bila edina sorodnica na širokem svetu — skrbna varuhinja njegove mladosti. In ta ljuba mamica mrtva je za sina se je žrtvovala. Oj, kako mu srce krvavi, kako se mu notranje bolesti vsi udj-‘ pretresajo. Oko pa mu je suho, ni je tolažilne solzice, da bi mu olajšala preveliko gorje. Sedaj se lepa deklica zgane. Jurij hoče pod njeno glavo položiti svojo suknjo, ko jo pa vzdigne, odpre neznanka svoie čarobne oči. .,Kje sem?" praša tihim glasom. „Ob nabrežju Save", odgovori Jurij. „Čoln se je prevrnil in splaval sem z Vami za skalo sredi roke. Preganjalci so po onstranskem bregu že odšli." Zdaj se deklica vsede. „Rešili ste me", pravi in plamteč njen pogled zadene zalega moža. „Storil sem le svojo dolžnost1-, odgovori Jurij mirno. „Pri~ 'hitela ste mi na pomoč, ko so me vsi drugi zapustili. Zaradi tega sem moral tudi vse svoje moči napeti, da Vas otmem iz pogubnih valov."' •„Prisrčno se Vam zavahljujem", pravi lepotica in njena 'vroča sapa se zadeva ob Jurijevo lice. „Hvala je nepotrebna11, zavrne nekdanji lovec, „in hvaležen moram biti le jaz. Toda povejte mi — kako pridete v tako družbo, kakor sta Smukač in Cekinar?" Čuden smehljaj zaigra na ustnicah lepe neznanke. „Vaše vprašanje je nenavadno, vendar hočem Vam nasproti biti odkritosrčna. Imenovana moža me nič ne brigata, toda med ostalimi tremi, ki so se v krčmi bojevali, bil je moj stric, pri katerem živim. Spremila sem ga v vas." Jurij gleda v peneče se vodovje. „Ona dva poznam že dolgo", prične zopet. „Smukač je ,, gotovo dober znanec Vašega strica. Tedaj —“ ^Stojte!" zakliče krasotica, „vem, kaj hočete reči. Možje so roparji, obupanci, ki so človeštvu napovedali boj. Nesrečneži so, katere je nemila osoda vrgla iz človeške družbe. Moj stric pa se ne udeležuje ropov, svoje lastno posestvo ima, in da po ceni kupuje oropano blago, zameriti mu ne more nihče. Človek mora vendar živeti." „Tolovajski pajdaš'-, zamrmra Jurij, glasno pa pristavi: „Tudi jaz sem sedaj preganjan nesrečnež, ki se bo moral z ropom preživeti." Oči lepega dekleta zažare. „Ali ste za trdno sklenili, da postanete tolovaj vzklikne radostno. Jurij stisne pest. „Prisegel sem“, odgovori zamolklo, ,,in vsi so čuli mojo aiaščevalno prisego. Prokleto — nesreča me je popolnoma predrugačila. Zdaj si je svet sam spletel bič in Jurija Skopca se bodo še spominjali, ko bodo moje kosti že davno trohnele.“ Tu pristopi deklica k njemu. «Se živite14, pravi živahno, „mlad ste, pogumen in predrzen, •svet Vam je odprt. Ne svet priprostega meščanstva, ne, svet bogastva in bohotstva. Jurij Skopec, Vi bodete velik postali in iiiajdivjiši tolovaj Vas bo ponižno ubogal." - 36 Začuden jo pogleda. „Odkod veste to?” „Notranji glas mi to pravi", odgovori deklica slovesno, oči njene pa so žarovito vprte v njegovo krasno postavo ;* ..nikdar se še nisem motila in videli bodete, da imam prav.” Jurij se obrne od njo. ..Naj pride, kakor hoče“, reče, „prvi korak je storjen, in nove steze ne zapustim več, če me tudi popelje — do vislic." Lepa deklica globoko in težko sope. Skoro divja strast govori iz njenih očij, toda odločno se premaguje in oprezno zre v daljavo. Začuje se zamolklo žvižganje. ,,'Naši ljudje“, pravi krasotica in z enakim znamenjem, odgovori. Kmalu potem zopet nekdo bližje zažvižga in čuje se, kako sesuhe veje lomijo. Temne postave stopijo iz grmovja in obstopijo našo dvojico. ,,Amalija!" zakliče sivec, čegar hudobni obraz pričuje, da je mož tolovaj. „ Amalija, drago dete, mislil sem že, da si izgubljena." ,,‘Jurij Skopec me je rešil”, odgovori krasotica, stopivši k starcu. „Raca na vodi, Jurij, Ti si pravcati zlodej!" zavpije Smukač, ki je sedaj še-le prilomastil iz goščave. „Človek, mislil sem. da Te nikdar več ne vidim. Prokleto. samo eno roko rabiti ter sebe in deklino iz valov rešiti, to je več, kakor suhe hruške? peči.u — Jurij molči. „Stric, dajte mi drugo obleko”, ogovori Amalija sivega rokovnjača, ..popolnoma sem premočena. In za mojega rešitelja se bo morda tudi kaka druga oprava dobila?" „Seveda — seveda!” zakliče Smukač, „naši konji so prav blizo. Tam imamo marsikatero culico koristnih rečij.“ v „Toda žurite se", opominja Amalijin stric, ^preganjale:; bodo gotovo na litijskem mostu šli črez Savo in sem prihiteli." ..Za moj del, hahaha”, smeji se Smukač, ..naj le pridejo po batine in krvave huče. Sedaj nas je trideset in v tem za raščenem hribovju se sto sovragov ne bojimo. " — 37 - > „Preveč jih bo11, svari starec, ..umakniti se moramo, kajti ' cela okolica je pokonci." Nekaj roparjev je odšlo ter se sedaj vračajo z dvema culama. Jedno ieroče Amaliji, Smukač pa, drugo zgrabivši, vleče Jurija za sabo. Pojdi, Jurij", pravi tolovaj, ,,sedaj bom jaz Tvoja hišina, ter Ti pomagal, da se preoblečeš. S samo levico bi tega ne mogel sam dobro opraviti. Ne govori sedaj, čas liiti.ki Jurij stopi ž njim v gosto grmovje, kjer Smukač hitro razveže culo. ..Tukaj je marsikaj, kar boš lahko rabil. Sleci mokre cunje, ki so itak tako razdrapane, da niso več za rabo." Jurij stori, kar so mu veleva. ..Tako, sedaj obuj te visoke škornje — kakor vlite so na nogi sedaj pa to le lovsko suknjo — buzarona, kakor navlašč .'Tebi pomorjena! Tukaj imaš tudi še širokokrajnik." Smukač oblači mladega moža, kakor malega dečka. Vse to pa z neko grčavo ljubeznivostjo. Konečno mu ropar tudi še ranjeno desnico obveže. /fako, sedaj pa še krono vrhu vsega. Tukaj imaš dva samokresa in bodalo. Vtakni jih za pas." Smukač odstopi ter dopadljivo gleda mladega orjaka. ..Primaruhs. Jurij, zal si, da Ti ga ni para, čeravno tako temno gledaš. Ko bi bil jaz deklina, zaljubil bi se takoj v Tebe." V sosednem grmovju zasumi. Nehote se Jurij v oni smeri •ozre. Za trenotek zagleda med vejami snežnobelo pleče, okroglo polno roko —' potem pa vse zgine. Ali je bila to lepa Amalija, ki se tudi v gošči preoblači, ali je tudi ona pogledovala za Jurijem? Smukač se za vse to ne briga. Krasen dečko si, Jurij!" zakliče, „da se mi srce v telesu -sm^ji! Resnično, Ti si tolovajski glavar,- kakor stoji v knjigi." Mladi mož osupne. »Tolovajski glavar?" praša začuden. „No, zakaj pa ne? Našega glavarja si jo nedavno rabelj privoščil. Sedaj se s krokarji na vislicah zabava. In od tega časa je pri nas, kakor bi bil hudič iz verige izpuščen. Jurij, Ti bi bil pravi, ki bi kmalu napravil red." Jurij molči. — 38 — ..Glejta, da sta kmalu gotova", oglasi se Amalijin stric; ...dekle, ali si pripravljeno? Preganjalci dohajajo, niso več daleč, in če se ne motim, bližajo se z raznih stranij. Tega je še manjkalo — nazadnje pridemo še v zagato in potem nas gotovo vrag pobere. “ Roparji planejo k svojim konjem. Jurij gre za Smukačem. Lepa Amalija stoji v njegovi bližini, potem pa zapazi na jugur da se temne postave ob Savi pomikajo hitro proti tolovajem. Tudi na drugi strani se slišijo glasovi — ni dvojbe, da hočejo roparsko četo obkoliti. » - ¦+¦— »-------------- 8. p o. g 1 a v j e. Skrivnost tapetnih vrat. Zlobna grofica. — Nevaren vedež. — Umreti mora. — Glas strasti. — Pritlikavec na preži. Sokolsko je skoro zapuščeno. Grof je večino služabnikov sabo vzel in le malo jih je ostalo v prostornem gradu. Slabe volje šeta grofica po svojih sobanah in hišine le predobro občutijo nezadovoljnost brezsrčne gospe. \ elikokrat se čuje iz grofičinih sob, kako njena mala roka ploska po svežih licih mladih deklet, ki predostikrat solznimi očmi zapuščajo grofičino spalnico. Danes je razjarjena vse hišine izgnala in sedaj je sama v prekrasnem stanovanju. Čmerno pogleda zdaj na uro. zdaj skozi okno, včasih pa se začujejo jezne besede iz njenih ust. Čuj — ali se ne bližajo tihi koraki od nekod? Zavzeta gloda grofica krog sebe. Tu se stenska vrata odpro in pred grofico stoji oskrbnik Tihorepec. - 39 - Grofica nekaj časa molče zre na predrzneža, kojega zatekli obraz je »komaj človeku podoben. ^Nesramnež — lopov!" zasika grofica neznansko razljutena, ..kdo Vam je pokazal tajni vhod — govorite, — oh — tega se bodete kesali. Tega ne odpustim! Priznaj, tihotapec!" Grofica zgrabi zvonec. „Vaša milost naj le zvoni", pravi nesramnež mirno, ,.jaz • pri tem nič ne tvegam, pač pa Vi, milostiva grofica. Prosim, le zvonite.“ Ponosna gospa prebledi. „Kaj pravite'?” kriči, vendar pa že bolj bojazljivo vsled oskrbnikove hladnokrvnosti. Ali me hoče Vaša milost poslušati'?” .,Lopov, kako nesramnost boš zahteval?” ..Nikakoršne”, se Tihorepee reži, .,drugače bi se mi tako ' morda zgodilo, kakor služabniku Antonu. Ta je tudi enkrat skozi ta-le vratca vstopil, morebiti še večkrat! In nekega lepega dne je zginil. Ali ni to čudno?” Grdoba se zakrohota. „Ali ste znoreli?” kriči grofica. ..Ne, pri zdravi pameti sem, toda bil sem Antonov prijatelj,‘‘ odgovarja nevstrašeno, „in ta mi je svojo skrivnost razodel. Pisma pa, koja je Vaša milost pisala lepemu možu, mala, lepo duhteča pisma, prišla so v mojo last." Grofica poskoči. „ Nesramnež, pisma so ponarejena.” „0 tem bi še-le razsojal gospod grof”, odgovori oskrbnik mirno. Strahoviti glasovi se začujejo iz grofičinega grla. Ozira se — potem pa pohotneža plašno pogleda, ki nepremakno stoji ob tapetnih vratih. „Milostiva gospa," nadaljuje oskrbnik, „to pač nima nobenega smotra, če me tako grdo gledate. Toda jaz si hočem življenje ohraniti, pisma so na varnem kraju shranjena ter jih bo moj prijatelj grofu izročil, — ko bi se mi v gradu kaj pripetilo, Vaša milost me menda razume." Grofica se zgrudi na stol. ..Da — da, razumem Vas, nesramnež!" kriči. ,,Vi hočete imeti denar za pisma. Koliko zahtevate?” - 4 0 - „Pisma niso na prodaj, vsaj za denar jih ne dam iz rok." Grofica se zavzame. Služabnik Anton je bil nekdaj ljubljenec pregrešne grofice in ona sama mu je zaupala skrivnost tajnega vhoda. Sedaj ve oskrbnik za vse, pisma ima v rokah in vtihotapil se je k njej po tajnem vhodu. Grešnico groza preleti. Ali hoče ta grdoba za ona pisma njeno naklonjenost? Samega gnusa skoro omedli. Tihorepec se peklensko reži. „Vaša milost naj se le pomiri." pravi počasi, „ne maral bi z Antonom menjati. Taka ljubezen je prenevarna — skriva se v njej bleda smrt." »Nesramnež!“ „Vaša milost naj le zmirja, to me ne moti, končno se bova vendar zjedinila." J „Z Vami, grdo spako, nikdar !“ „Le poslušajte,1' nadaljuje oskrbnik, ..hočem Vam z lepo staviti predlog." „Govorite hitro," veleva grofica. »Tihorepčev obraz se skremži v skrivnostne gube. »Nekaj hočem imeti,u šepeta, „toda jaz sem mož, ki ničesar noče zastonj. Če dobim, kar želim, izročim Vam pisma in — j Jurija Skopca na vrh.“ Sedaj poskoči grofica. »Kaj Vi veste o lovcu, lopov!* zakriči srdito. n Več ko dosti,u je hladnokrvni odgovor, ..poslušal sem in dobro mi je znano, kaj se je godilo, predno sejo grof povrnil.” Grofica smrtno prebledi. Sedaj mora odnehati, ta mož bi sicer preveč nevaren postal t- za sedaj mu bo vse dovolila in ob ugodni priliki se ga .• bo odkrižala. »Kaj zahtevate?" praša hlastno. ,.Najprvo za moje zvesto službovanje lovski gradič pri Vrhniki,u prične nesramnež, „last je Vaše milosti ter lahko ž njim drage volje razpolagate.1' »Dobro, naj bo Vaš!” „Potem želim hišino Milico za svojo zakonsko ženo," nadaljuje hudobnež. ,.Kaj, tatico?" — 41 — ..Tatico ali ne tatico," odgovarja oskrbnik, „to mi je deveta briga. Zadostuje, da zahtevam Milico.“ „Ni mogoče, ker sedi v ječi, kjer jo čaka smrtna kazen." „To se ne bo zgodilo," zavrača Tihorepec trdovratno, „Vaša milost bo že pravo zadela. Zaradi mene naj se druga deklina obdolži, da je nezavestni skrivaj v žepe vtaknila dragocenosti." Oskrbnik zadnje besede z vzvišenim glasom povdarja. Grofica z nova prebledi kakor zid. .Jvako to menite ?" praša ga resnim glasom. „No, mislite si pri tem, kar hočete." odgovori zlobnež. Grofica se mu približa. „Ne spravite me ob pamet!•“ zasikne lepa furija. „0 ne, milost, toda na odgovor čakam." Krasna žena zre pred se. „Da, umreti mora,“ mrmra graščakinja, ..toda varati ga moram; misli naj, da mu izpolnim željo. Milica mora poginiti, kajti znana jej je moja tajnost." Oskrbnik lepo gospo kakor lisica z malimi, svetlimi očmi opazuje, ki so v zabuhlem obrazu skoraj skrite. „Ali bo Vaša milost storila, kar zahtevam?" vI)a, da,“ odgovori ona hitro. ..Dobro, potem bo milostna gospa z menoj zadovoljna. Lovski gradič bo moja last, in ko bo Milica postala moja žena, potem bo moja lepa gospa našla v gradiču zalega lovca Jurija." ..Kaj pravite? — Jurij se je vendar potopil." „Ni se, ne!“ se reži Tihorepec. „ Gotovo vem, da se je iz savskih valov rešil." , „In menite, da se Vam posreči, zvabiti ga v lovski gradič?" ..Zakaj pa ne?" odgovori oskrbnik, „to vendar ni pretežko. Hahaha — še nikdar nisem slišal, da se je kdo pritožil, ker ga lepa, imenitna gospa ljubi, čeravno je on nizkega stanu.* „Molčite!" veleva grofica jezno. „No dobro — pa molčim o tem," pravi prekanjeni hinavec. ..Jezik lo za zobmi držite," pravi grofica, ..Jurija Skopca pa mi morate v gradič zvabiti. Prišla bom tja, nepoznana, preoblečena, v največji tajnosti; -— jaz moram z lovcem govoriti." ,.To sem vedel," se muza oskrbnik, „drugače bi se jaz ne pisal za Tihorepca." »Kaj pravite?" se zareži grofica nad njim. „Nič, nič," pravi zvita buča. „Zdaj pojdite,u ukazuje graščakinja, ..pozneje se bodeva natančneje o tem zgovorila. Vsekako pa bo lovski gradič kmalu Vaša last.a „Kot plačilo za mojo zvestobo*, se reži oskrbnik, ..in milost Vaša naj ne pozabi na mojo Milico. Moja mora postati, naj velja, kar hoče, kajti — dekleta ljubim." Grofica odločno pokaže na vrata. Oskrbnik izgine, toda hrbta ne pokaže svoji gospe, kakor bi se bal zavratnega napada. Zapre za sabo tapetna vrata. Grofica posluša, dokler ne utihnejo koraki Tihorepčevi. „Nesramnež,“ pravi zdaj, „tudi on mora umreti, toda pozneje, ko ga več ne potrebujem. Že zdaj bi se ga bila odkrižala, toda obljubil mi je Jurija. In ta lepi mož vzbuja mojo poželjivost; tako zal, kakor je on, ni nikdo drugi; lovec mora moj biti, in kp bi se temu celo peklo upiralo." Grofica zapusti sobo. Zdajci se tapetna vratiča v drugič odpro. Toda to ni obraz oskrbnikov, ki zre v sobo, o ne, to je spak-norec, ki iz milosti je grofovi kruh, pritlikavec, ki je tako strašno s pestjo obdeloval oskrbnikov obraz. Kaj hoče norec v grofičinem stanovanju? Bistro kakor‘ ris se ozre po sobi in urno kakor veverica se skrije za škrinjo. Tu se vsede ter mirno, nepremakljivo čepi, kakor lesene podobe, ki krasijo starinarsko pohištvo. 9. po g l a v j e . Jurij Škopec* prevzame poveljništvo. Sovražniki prete. — Obupanost tolovajev. — Predrzno podjetje. — Bog na Kresniškem hribu. „Sam hudič nas je spravil v te škripce. Vražja pokrajina, tukaj so nam preganjalci v enomer za petami.“ Tako upijejo roparji na svojih konjih, ki so ob savskem nabrežju odjahali, potem pa se urno vrnili. - 43 - Jurij opazuje svoje nove tovariše. Ti se zanj ne brigajo, le Smukač in Cekinar stojita poleg predrzneža, kajti njegov pogum, njegova odločnost in nenavadna izobrazba jima je že davno znana. Jurij misli lo na svoje maščevanje. Prepričan je, da je mej preganjalci grof Sokolski, mož, ki ga je z bičem udaril, in maščevalni čut veliko huje, kakor poprej, zaskeli v njegovem srcu. Sedaj se nehote ozre po Amaliji. Lepa deklica stoji poleg starega tolovaja, katerega jo svojega strijca imenovala, in Jurij čuje vsako besedo njihovega razgovora. „Kaj ti je prišlo na misel, deklina,“ pravi stari lopov. ..Zakaj nočeš z menoj iti? Ali si že pozabila, da sem jaz možak, ki se zna skozi sovražnike zmuzati?" „To dobro vem," odgovori Amalija, „toda sreče nočem poskušati. Jaz ostanem tukaj in bom usodo druzih delila." „Kaj si znorela?" „Ne, pamet moja je zdrava. Pojdite sami, ne zadržujem Vas." Starec grozno zakolne. „To vendar ni tvoja navada,“ se zadere togotno na njo. „Če tudi ne, toda moj sklep je neomahljiv.- N Stari rokovnjač se strašno roti, vendar pa ostane pri malem krdelu, ki se na boj pripravlja. Jurij se ozira. V krčmi so bile vendar tri ženske, sedaj Amalija sama tu stoji — kam sta prešli oni dve tolovajski spremljevalki ? Tu zagleda lep dekliški obraz, toda postave ne pokriva žensko krilo, ampak lovska obleka in nežni roki se oklepate lične puške. Juriju je vse jasno. To je tolovajska nevesta, ki se bo t>oleg svojega ljubčka borila. Rokovnjači so v vidni zadregi. Ne samo, da se grofovi t>eriči bližajo, od druge strani jih zasledujejo ljubljanski sodni hlapci, ki jih obkolujejo. Tolovajska četa je predrzen rop izvršila in preganjalcem je posrečilo, da so jih zasledili. .Deset mož zoper jednega izmed nas", pravi čmeren rokovnja č: ..ta pot ne uidemo rablju.“ „Za vraga, dober svet je drag ', pripomni drug lopov, j grozno roteč se. „Nič nam ne pomaga", dostavi tretji, „najbolje je, da odložimo orožje, zoper toliko sovražno moč v tujem kraji ne opravimo nič." „Da, udajmo se!" kriči drugi, „enkrat moramo vendar umreti.* Amalija zre na Jurija. Ta razume njen pogled. Še enkrat se zmisli svoje ranjke matere, potem pa odločno stopi med divje tovariše. ,Udati se hočete?" praša zaničljivo. »Kaj pa hočemo? Najmanj štiristo mož nam stoji nasproti, obkoljujejo nas od vseh stranij, saj vendar čujeto bližajoče se sovražnike.u „Le udajmo se!" kriči jeden izmed tolovajev, ..zastonj bi se branili in kazen bi bila potem toliko večja." E Jurij se srdito zasmeji. „Kdo bi si bil to mislil”, zarujove odurnim glasom. ..Menil sem, da sem našel možake, sedaj pa vidim le krdelo strahopetnežev. u Rokovnjači godrnjajo. „Strahopetneži nismo", odgovarjajo, ,.toda tukaj je vse zgu-l bljeno. Pred nami in za nami beriči, na levi globoka Sava, na desni pa strmo skalovje. In pa še brez poveljnika smo." • ; „Ubogajte mene!" zakliče gromovitim glasom. „Meni je okolica znana. Za vraga, borili se bomo, in če treba umrli. Na vislicah pa ne bo nobeden končal. Ali ste me culi, 'da poznam vsako ped zemlje?" Smukač dvigne puško. »Da, Jurij Skopecu, zarujove navdušeno, „s tabo grem tudi v pekel! Pusti druge kukavice, naj teko k vragu za nas stanovanje naročat, Na vislice ne maram, umreti pa sem pripravljen pošteno tolovajsko smrt, v boji, v zelenem gozdu.“ 1 „Oho, jaz se ne dam izključiti!" vpije Cekinar, ..halo, Jurij, tukaj je še jeden, ki se hoče bojevati in umreti. Ti st| najin glavar, s Tabo greva tudi v peklenski ogenj." Sedaj se zdrami celo krdelo. „Jaz tudi — jaz tudi!“ kriče rokovnjači. „Jurij je naš glavar. Bojevali se bomo, nikdo se'ne uda." — 45 — „To sem pričakoval", odgovori Jurij, in oči so mu navdušeno blišče, „sedaj ste mcfeje, s katerimi smem računiti. Konje moramo popustiti, tu ne pomaga nič." .,Ne škoduje pa tudi ne, saj so vkradeni.“ ..Dobro, vzemite, kar je največ vredno, raz sedel, toda hitro, vsaka minuta je dragocena. Vodil Vas bom, borili se borne in padli, če nam sreča ne bo mila. Če se nam pa sreča posmehlja — tedaj — “ Jurij obmolkne. Skoda besedij sedaj, kajti kričanje zasledovalcev se vedno bolj bliža, kmalu morajo tu biti. Rokovnjači delajo na vse pretege. Hitro je najdražji plen v culah na hrbtu, potem pa konje k drevju privežejo. Jurij je tako zapovedal in vsi mu točno ubogajo, kakor ' krdelo. „Sedaj sem tolovajski glavar", šepeta, „ha, jaz si tega nisem želel, pa osoda me je prisilila. Jurij, Ti si proklet, iz človeške družbe izobčen, vzeli so Ti vse, kar si imel. Tvoj kruh. Tvojo čast, celo TvOjo drago mater. Ha, sedaj sem postal, kar ste hoteli imeti, vrag maščevanja. Moj račun z Vami bo grozovit !“ Jurij počasi izgine v gozdu. Tu je doma, kajti v grajski okolici mu je znan vsak grmiček — vsako drevesce. Hitro se bliža gradu. Včasih malo postoji ter zamolklo zažvižga in straže mu ravno tako odgovarjajo. „Vse je v redu!1' šepeta lovec, „sedaj pa si oglejmo, kako je v gradu.u Urnih korakov odide. Obrne se proti grmičevju vrhu griča, od koder je prost razgled na grajsko okolico. Kmalu je tam. Ali ni za njim nekaj zašumelo? Med vejami se prikaže rudečebradat, divji obraz. Ali ni to ,rudeei Tomaž' ? Sedaj se zasveti cev puške. Jurij ne sluti, da stoji za njegovim hrbtom smrtni sovražnik. ,Rudeči Tomaž' jo stal na straži. Zapustil je odkazani mu prostor ter se za glavarjem pritihotapil. Hudobno se reži njegov surovi obraz, ko pomeri s puško na Jurija. Hrabri tolovajski glavar ne ve, da je njegovo življenje nevarnosti, kajti slutiti ne more, da je med njegovimi ljudmi - 67 — izdajalski Iškarjot, da ga hoče častihlepni ničvrednež ugonobiti. — Še nekaj trenotkov — puška je namerjena na Skopčevo glavo. < Prst se krivi, da sproži — le trenotek še — potem — Tu nekaj prileti po zraku — kletvina se začuje — zamolkel krik — Jurij se obrne. .,-Semkaj, glavar", oglasi se srebrnočist dekliški glas, semkaj hitro — jaz nimam orožja, drugače bi ga bila že sama usmrtila." Z jednim samim skokom je Jurij za grmom, ki ga loči od kličočega dekleta. Kaj zagleda? Po mahovju se valja velikanska postava s krvavečo glavo. Zraven nje leži puška, poleg pa stoji lepa Amalija. V mali pa krepki desnici drži debelo gorjačo, s katero enkrat zamahne po izdajalčevi buči. „Kaj se je zgodilo'?" praša glavar tiho. „Grdoba Vas je hotel zavratno ustreliti", odgovori lepa deklica, ..opazovala sem ga ter še v pravem času potolkla. Hitro vzemite bodalo, ničvrednež mora umreti." Jurij zmaje z glavo. „Sedaj se ne more braniti", pravi, »tovariši naj ga sami sodijo — prejel bo svojo kazen — ha —!" ,,Stoj — držite ga!'' kriči Amalija. Pobiti izdajalec zdajci poskoči kvišku. Ali mu je strah pred smrtjo dal nenavadne moči, ali pa se je bolj potuhnil kakor je bil v resnici nezavesten? Z jedno besedo — sedaj beži kakor divji merjasec skozi goščavo in trenotek pozneje že izgine za drevjem. Amalija pristopi k Juriju. „Za njim — za njim!" Pustimo ga, naj beži, kamor hoee“, odgovori zaničljivo. „Ta se gotovo ne povrne več." „Ne, ne, z nova Vas bo zavratno napadel!" kriči deklica ter se po vsem telesu stresa. „Saj še orožja nima — no bo se upal več priti mi v bližino." »Varujte se izdajice”, pravi, ..hotel je postati načelnik, smrtno Vas sovraži ter Vam je bolj nevaren, kakor i mislite. Svarim Vas." Jurij pristopi k zapeljivi krasotici. „Ne bojim se ga", pravi ponosno, ..toda govoriva o čem drugem. Kešila ste mi življenje, ko ste pobila nesramnega Ju deža. Zahvaljujem se Vam!" Amalija globoko zarudi. „To sem — tako rada — storila”, pravi pretrgano, in — in —* Jurij težko sope. Se pred nekaterimi dnevi služabnik na gradu, postal je po čudnem naključji — tolovajski glavar. Da, na čelu lepega krdela mož. katere je človeška družba izobčila, stoji Jurij Skopee — napovedal je boj celemu človeštvu. Prvikrat v svojem življenju čuti, kako krasno je zapovedovati, biti neomejen gospodar ter skrbeti za blagor svoj ib podanikov. In pred njim stoji tudi njegovemu varstvu izročena razkošno- lepa deklica, ki mu je že dvakrat v nevarnosti pomagala. Ali je bil le slučaj, - ali Amalija pri tem ni nič mislila, ko je zanj tvegala življenje — ali pa so jo globokejši čuti navdajali, da je toliko storila za njega — tujca ? Jurij bi moral slep biti, ko bi hotel prvo verovati. Ali ne čita v žarečih njenih očeh sladke tajnosti, da gorko bije njeno srce zanj ? Jurij čuti, kako mu vroče prihaja. Mlad je — krepak orjak, ki še nikdar ni bil zaljubljen. Za dekleta so ni brigal, ljubil je le knjige, zveste tovarišice njegovih prostih ur. In sedaj je tolovajski glavar! S kakim veseljem se je učil, veliko učil. Kdaj bo zopet prišel čas, da bo mogel učenje nadaljevati V Menda nikdar več! — - 69 - Domisli se zdaj Smukačevih besedij: .Pravcati tolovajski glavar mora imeti svojo nevesto." Pred njim stoji čudovito lepa, nenavadno pogumna deklica. Ali ni to prava rokovnjaška nevesta? Zazre se v njene temne oči. — *Sedaj moram iti proti gradu, da poizvem, kje najlažje vlomimo." -Da, le p o jd i te p ra v i Amalija in glas njen se trese. ..le pojdite — čakala bom, da se povrnete." Pogled njen priča, kako udano mu je njeno ljubeče srce. — ,.Čakala bom na Vas", šepetajo še enkrat njene majhne ustnice. Jurij se jej nasmehlja. Amalija vidi v njegovih očeh hvaležnost, — da, še več. Neznanska sreča jo presune. ,.Oj, kakov junak je to", jeclja, ko Jurij izgine za drevjem, ..čutim, da ga strastno ljubim. Moj mora biti, moj na voke !•“ Pobere puško zavratnega morilca ter se vsede v gosto grmovje, ki popolnoma zakrije njeno krasno telo. Previdnost njena ni bila zastonj, kajti trenotek pozneje zagleda v večernem mraku, kako se jej počasi bližate dve možki postavi. Straže niso to, to sta dva druga človeka. Amalija zadržuje sapo. Spoznati ne more obrazov, pač pa čuje glasove, ki vedno bolj razločno udarjajo na uho lepe opazovalke. I — 70 - 14. p o g l a v j e . Nevaren beg. Ubežnika. — Preganjana. — Na podstrešji krvavega sodišča. Zasledili so ju. — Nevihta. — V skrajni nevarnosti. — Toča. — Ubežnika padeta. Na podstrešji sodišča pod Trančo se plazite dve temni postavi skozi mrak, ki se tukaj nikdar ne umakne belemu dnevu. Pri dimniku sta zdaj, ki se dviga na jednem koncu prostranega prostora. Sedaj izgineta za očrnelim zidovjem, kmalu potem pa se zopet prikaže debela glava, v kateri tiče kakor žrjavica žareče oči. Le-te zro proti vhodu. Tukaj se začuje ropot. ..Že prihajajo, iščejo me, še enkrat me bodo v mučilnico vlekli," začuje se tih dekliški glas. Spremljevalec čudno zakruli, kakor bi jo hotel potolažiti, ter neprestano gleda proti vratom. Nemi norec z grada Sokolskega se je nevidno vtihotapil v sodišče pod Trančo, oprostil je Milico, ko so hoteli nesrečnico surovo slačiti in njene nežne ude s strašnimi pripravami na razteznici mučiti. Najhujše je preprečil, toda nevarnost je še velika in po vseh kotih iščejo jetnico in njenega skrivnostnega rešilca. Koliko časa bo še trajalo, da pridejo beriči na podstrešje? Kaj se bo potem zgodilo? Milica trepeče v smrtnem strahu, osoda, ki jo čaka. jej je znana. Obupana objema črno, mrzlo zidovje. „0 , da bi imela nož,w stoka, „da bi mogla svojemu nesrečnemu življenju napraviti konec, predno me slečeno polože na raztezalnico. Sramota je vendar hujša kakor smrt. Oj, kako hrepenim po hitrem koncu!" Norec jo je menda razumel, kajti znova čudno zakruli, da bi jo pomiril, toda Milica ne pričakuje več rešitve. - 71 — Že ure in ure se s svojim rešiteljem potika od Kota do kota, po zapuščenih dvoranah, tihih prehodih; kakor bi ju Bog sam čuval, posrečilo se jima je dosedaj, ostati skritima. Toda, koliko časa še? Preganjalci še vedno iščejo. Beriči jo sicer še niso zagledali, toda prepričani so, da se nista mogla v zemljo vdreti. Ropot se^bliža. V drugem nadstropju so že. Kmalu bodo pri podstrešnih vratih. Norec včasih zamolklo zarenči, kakor razljutena zver. Potem pa prime za vrv, ki jo ima okrog sebe navito. Milica se ne gane. Niti pojma nima, koliko časa je preteklo, odkar je bila oteta iz rabeljevih krempljev. Gotovo pa je že več ur preteklo in zunaj se gotovo že mrači. 0 uj i Knj je to’? Pri podstrešnih vratih se zaslišijo stopinje. /Tukaj so,- stoka Milica, „po-me gredo. Moj Bog, umrla bodem 1" Norec zopet zarenči, potem pa hipoma obmolkne. Vrata se odpirajo. Zasvetijo se svetilke in Milica z grozo vidi, da vstopi cela kopa beričev. Le še nekaj trenotkov in neusmiljene pesti jo bodo vlekle v ječo — v mučilnico. Tu zgrabi pritlikavi spak s čudovito močjo dekleta ter prične, kakor bi se igral, ob železnih drogih plezati, ki so v dimnik zabiti. Vrhu dimnika je mala linica v strehi, urno in. tiho jo odpre ter s svojim bremenom izgine izpod podstrešja. Ne n av ad n a lestvica je menda za dimnikarje napravljena. Milica čuje kakor v sanjah, kako pod njo beriči kolnejo. Menda je preganjalcem znano, da mora tukaj kje biti zadnje zavetje ubežnikoma. ,.Tu morata biti", zasliši se surov glas. „ Tem ni postavi, koji sem videl na stopnjicah, sta človeka od kosti in mesa. Preglejte vsak kotiček. Še danes hočem imeti dekleta na raztezalniei, pajdaš njen pa ji bo družbo delal." Svet ilnice že obsevajo dimnik. „Oho, zlodej vendar ni z deklino na streho splezal?1' - 72 - Milico zapušča zadnji up. Vidi, da je noč nastala in da se na nebu črni, gosti oblaki drve. K nevihti se pripravlja. Dan je- bil vroč in soparen in že se na vseh straneh bliska. Norec posadi Milico za dimnik, priveže jej oprezno konec vrvi okrog pasa, drugi konec pa ovije okrog dimnika. Streha je strma, poslopje visoko in človek, ki bi tu doli padel, razbil bi se gotovo na male kosce. Spak sam sebe ne priveže. Milica ne vidi, kaj počenja, kajti tema je tako gosta, da komaj opazi lastno roko prod očmi. V daljavi se čuje gromenje in okrog vogla zasumi naval silnega viharja. Iz dimnika moli železen, dva vatla dolg drog. Norec ga po velikem naporu odtrga. Malo linico tiho odpre in gleda doli v podstrešje. „Tu je neka ruta," pravi jeden beričev. ..Hola, možje, tukaj sta bila, jaz vem, da jo je tatica na glavi imela.” , .,Da, da, tukaj sta bila! Čujte, ali ni nekaj na strehi zaropotalo — za vraga — menda sta res na strehi!" „To je nemogoče, telebila bi s strme strehe." .,Yse jedno, pogledati moramo." Kaj boš gledal, zunaj je taka tema, kakor v rogu. Dan je bil soparen in bliža se huda nevihta." „,Jaz bom pa vendar gori splezal, glavo stavim, da sta na strehi." „Če sta gori, pa ne bodeta dolgo ostala. Vihar ju bo doli pometel kakor smeti." ,,Saj škoda jih ne bo, zlodjev, — deklica je p r e k a n je n a tatica in njen tovariš, menda ljubček, gotovo ni nič boljši." Norec zarenči. Berič pleza od klina do klina, kmalu pride do strehe ter odpre linico, skozi katero pomoli svojo ščetinasto glavo. Tukaj je — tukaj — “ Berič obmolkne. Spak zavihne z železnim drogom, ki silno vdari beriča po glavi. Ta grozno zarujove. predrznega moža polije kurja polt; obstoji, kakor pribit. 4- 73 Klin izpusti in telebne na svoja tovariša, ki sta radovedna za njim plezala. Vsi trije z velikim ropotom prihrume na podstrešna tla. Vpitje — kletvine — razbite svetilnice zažvenketajo in po tleh se valja cela kepa ljudij. Zgoraj pa, skozi strešno linico, zagromi divji krohot — norec je, ki nima več vzroka, da bi molčal, saj so ga našli. Skozi linico preti z železnim drogom, češ, le poskusite priti za menoj na streho. „Zgoraj jel Čudna pošast s tatico je ušla na streho." Hitro se o tem raznese vest po sodnem poslopji, pa tudi po ulicah blizo Tranče. Od vseh stranij hite radovedneži. Na Glavnem in Starem trgu kakor tudi na Črevljarskem mostu užigajo baklje. Vsak bi rad videl ubeglo tatico in njen e g a pritlikavega tovariša. N a e n k r a t prihrumi v drugič silen vihar, da lete iskre od bakelj. Vpitje in vrišč se začuje. Marsikatera obleka se užge in po celi okolici diši po osmojenih cunjah. Zopet zažvižga po zraku debele kaplje padajo, ploha sc vlije, da visoko škropi. Nekoliko trenotkov pozneje so baklje , po^asnene in ulice prazne. Vsakdo je gledal, da je hitro prišel pod varno streho. — — — — — Gori na strehi se je položaj premenil. Norec nekaj časa še preži z drogom pri linici, toda nikogar več ne mika priti ž njim v dotiko. Bevič leži s krvavo glavo nezavesten na tleh. Prit likavec zapre okno. Grom buči in ploha se vlije z neznansko silo. - Uboga Milica pričakuje smrt. gleda kakor mrlič — glavo ima pobešono ter visi ob vrvi, ki jedi na varuje deklico groznega padca v globočino. Norec je zopet na njeni strani. v Čudni človek je uren in spreten kakor veverica. Na strehi kreta kakor po gladkih tleh in celo silni vihar mu ne more do živega. Črni Jurij 4 Kaj dela sedaj? Vrv odveže od dimnika ter jo ovije okrog debele roke. Kam hoče spak ? — Doli v strašansko globočino *? Pa tudi ob obeh straneh, kjer so meščanske hiše prizidane, je nemogoča rešitev. Sedaj prileze do velikega železnega petelina vrhu strehe. Milico vleče z veliko težavo za sabo. Ubogo deklo se na levo in desno opoteka, toda norec ne izpusti vrvi, s katero je nanj privezana. Nebeški oče, kako buči vihar! Blisk razsvetli streho, na kateri se za trenotek pokažeta temni postavi. Doli na ulicah oznanjajo kriki, da so zapazili ubežnika. Ploha se vedno huje vliva. Milica je do kože premočena. Med dežjem rožljajo ledena zrna, ki ljuto udarjajo na streho. Norec spozna nevarnost. Oklepa se železnega petelina. Onemogla Milica ga vleče doli po strehi. Pomagati jej hoče — tu naenkrat sam spodrsne, petelina izpusti. Nohtove zasaja v streho. Zastonj! .Po strmi strehi drči v grozno globino in ž njim uboga' Milica. 15. p o g 1 a v j e. Jurij na gradu Sokolskem. V galeriji. — Železni vitez. — V grofičini sobi. — Ponočni obisk. — Maščevanje! — Grofiea v nevarnosti. — Obupno borenje. Neki mož se ročno dvigne črez vrtni zid Sokolskega gradu. Jurij Skopec je, tolovajski glavar. Vrača se na Sokolsko, kakor je obljubil — grozno obračunat prihaja in obraz njegov je teman, grozovito mračen. ¦ - 75 — Res je zal v lovski opravi in marsikateremu dekletu, ki bi ga zagledalo, utripalo bi hitreje, srce. Toda v njegovih očeh * se bere jeklena odločnost in žari ogenj divjega maščevanja.* Nasprotnik, ki bi ga sedaj srečal, molil bi zadnji očenaš. Mladi glavar pozna svojo pot. Saj je tukaj znan in vrhu tega sta mu Oekinar in Smukač dala potrebne ponarejene ključe. Jurij se bliža stolpu na levi strani gradu. p o vrtu so nastavljene straže, kajti grof Sokolski ve, da Jurij Skope e šo živi in da se je pridružil tolovajski četi. | Ko bi plemič znal, da je njegov nekdanji lovec sedaj glavar teh rokovnjačev, bila bi njegova skrb tem večja. Jurij s pekočimi očmi opazuje grad. Tu gori se sveti luč. Ha znana mu je soba, tam ga je krasna grofica skušala. Tam °x>ri ga je lepa grešnica objemala z mehkimi rokami, potem pa &a hladnokrvno zatajila in po krivem obdolžila. Jurij dvigne stisneno pest. (3 uvai se, plemenita vlačuga", sopiha, ..obračunal bom s Teboj S Teboj in Tvojim možem, ki me je onečastil. Tresi se, n e s r e č n i c a , Jurij Skopec je blizo !“ Začujejo se koraki. Jurij spozna stražo, ki seta po vrtu. Urno skoči za g r m o v j e . Tu čaka, da čuvaj odide, potem pa se urno splazi k grajskemu stolpu. Stolp obdajajo zaraščeni grmi, ki popolnoma prikrivajo p r e d r z n e g a tolovajskega glavarja. Smu ka č in Cekinar sta pot že poprej dobro izvohala in ključe ponaredila. Jur ij še ne ve, ali bodo ključi pravi, kajti mogoče je, da so mej tem vse ključavnice predrugačili. Oprezno poskusi ključ — vrata so odklenjena. Nevarnost je velika. Tu notri morebiti stražijo vojaki, in ko vstopi, sprožijo na došleca svoje puške. Toda to Jurija ne ovira. * Sklenil je, da se vraga ne straši, in brez obotavljanja odpre težka okovana vrata. — 76 - Jurij posluša. Vse je tiho, ne čuje se nobeden glas. Vstopi. Od tukaj vodijo v prvo nadstropje stopnice — potem pride nekaj zapuščenih dvoran, konečno pa skozi železna vrata, do katerih ima tudi ključ, — galerija. To vse mu je znano. Zopet posluša Jurij, sapo zadržuje, potem pa odide po stopnjicah. Brzo prekorači prazne sobane ter odpre vrata v galerijo. Na levi strani so grofove sobe. Tolovajski glavar z nova posluša. Nič se ne gane — vse je tiho. Mogoče, da grofa niti doma ni. Njegove sobe so v tem slučaju gotovo dobro zaprte. *Tu sem pridem pozneje," mrmra Jurij. ..Najprvo hočem izvediti, kako se je grofica zavarovala. Doli na vrtu in dvorišču kar mrgoli beričev in vojakov. S svojimi tridesetimi možmi šiloma nič ne opravim. Toda z zvijačo — bojite se mel" Jurij obstane. 'M Tu v stranski duplini, slabo razsvetljoni od mesečine, ki prihaja skozi visoko okno. stoji — železni vitez. Tolovajski glavar opazuje čudno postavo, ki je dala povod tolikim groznim pripovedkam. Toda nič nenavadnega ne zapazi, čeravno nekaj časa pogleda ne obrne od čelade in vezirja. Jurij zmaje z ramo. >r „Smukač in Cekinar vendar nista strahopetneža,'- mrmra, ..ali se nista motila'? Morebiti ju je mesečina ali pa svit njunine svetilke premotil. Nemogoče ni to.“ Še enkrat so ozre. Crna železna postava pa mirno stoji na svoji podstavi, nič nenavadnega ni na njej. Jurij gre naprej. Od tukaj se pride k sobani lepe grešnice. Vrata so skoro gotovo odprta, pa tudi če se je grofica zaklenila, njen bivši lovec pozna pot k njej — skozi okno. Hitro zapusti galerijo. Kakor duh se plazi po polutemnih prehodih ter se pazljivo bliža svojemu cilju. — V grofičini sobi še gori luč. - 77 — Noč je gorka in soparna — prav kakor pred liudo nevihto. Zaradi tega se grofica tudi. še ni vlegla k počitku. V tankem nočnem oblačilu, zapeljiva, lepa, kakor boginja ljubezni, leži vragica na divanu, zamišljena se igra s svojimi dolgimi kitami, ki segajo do tal. Na koga misli? Ali na svojega soproga? Ne, saj ga ni nikdar ljubila: njeno strastno srce hrepeni po drugi krepkejši možki postavi, kakor po starikavem grofu. Kako jej je soprog zoprn - - želi si plamtečega ljubimca, naj je plemenite krvi ali ne — da bi jej le mogel gasiti ogenj strastnega srca, potem bi bila zadovoljna. Soparica je vedno hujša. Celi dan je solnce pripekalo in še sedaj se noč ni ohladila. Grofici se zdi, da jo duši. Odpne svojo obleko, saj je sama, nobeden je ne moti - — hišine že davno spe. Svoji polni, snežnobeli roki sklene nad glavo. »Oj, ljubezen — ljubezen,14 zdihuje, .,kako hrepenim po tebi. Ali ni nikogar, da mi bi ohladil vročo kri, katerega bi v strastnem objemu mogla poljubiti? Oj, ljubezen — ljubezen, kako mi podiš po žilah mojo prevročo ki-i!“ Zagrinjalo pri oknu se premika. Grofica misli, da nočni veter pregiba svilene zastore. Naenkrat se zgane. Še enkrat so zagrinjalo premakne, toda to ni hladni vetrič — roka se prikaže, ki odrine zastor na stran, in z jednim skokom stoji mož sredi sobe. „Jurij!" zakliče grofica osupnjena. „Da, Jurij Skopec je tukaj," pravi počasi in srpo zro njegove oči v zapeljivo grešnico. Toda to ni ljubezen, to je maščevalna srd, ki gori na njegovem obrazu. Grofica pa si stvar po svoje tolmači. „Vi ste se rešili iz penečih valov ?“ zakliče z nova. ,.Ha, kako ste opravljeni, — orožje vidim — “ -Tako j e !“ odgovori ropar zamolklo, „čudna je moja oprava, prav taka, kakor pristoja tolovajskemu glavarju — hahaha!“ - 78 — Grofica so ne prestraši. , Slišala je že, da se je Jurij pridružil rokovnjaški četi in skoro dopadljivo zre v zalega, krepkega moža. Niti na to ne misli, da bi si svojo obleko poravnala. Njeno dušo navdajajo vse druge misli. Jurij vidi vse lepoto zapeljive postave, toda ne motijo gar zaničljivo zre na razkošno zapeljivko. ..Tukaj sem!“ pravi zamolklo. „In kaj iščete tukaj V" praša skoro smehljaje se, .,zasledujejo Vas — Vaše življenje je v nevarnosti — na ognjeniku stojite/ „To mi je znano. “ „In ko bi jaz sedaj kričala'?" „Ne bodete upili, ne, grofica Sokolska,“ odgovori Jurij poluglasno, „k temu bi Vi niti časa ne imela. “ »Kako, Vi bi bili toliko brezoziren, da bi silovito z menoj ravnali?" šepeta ter se nasloni na divan. »Svoje maščevanje si jemljem," je njegov odgovor. Grofica se nekako namuza. ..Maščevanje — zakaj neki V” praša počasi, ,.a morda zato, ker sem se takrat v sili lagala, da se rešim iz neprijetnega položaja?" Sedaj se lovec zakrohota, da ga je neznansko slišati. „V sili ste lagala," pravi srdito, Jiahaha, mene je ona laž stala pošteno ime, pahnila je mojo drago mater v hladni grob." Grofica je popolnoma mirna. „Oj, kdo bi se za vsako malenkost žalostil, Vi niste veliko zgubili, jaz pa bi se bila morala za ono nepremišljenost pokoriti. Govorite drugače — Če ste prav tolovajski glavar, kakor naglašate, naklonjena sem Vam vendar vse jedno.“ Pogled njen mu pri teh besedah vse obeta. Da, krasna žena namigne z roko, kakor bi ga bila bliže k sebi vabila. Jurij stoji kakor pribit. „Sedaj Vas še-le poznam, kako zavržena ste,“ pravi z odurnim glasom. „Vi ste prav navadna ničvrednica, grofica Sokolska." - 79 — „Kaj pravite*?" zakliče zapeljivka ter togotno poskoči. „ Resnico!" „ Čuvaj te se,u preti ona, ..jedna sama moja beseda, in •zgubljeni ste." „ Besede ne bodete nikdar spregovorila.“ ,.Oho. kako mi hočete to zabraniti?“ „Maščeval se bom!“ zarenči glavar, „da, grdoba, ki si hladnokrvno obdolžila tatvine nedolžnega dekleta, sedaj se bodete pokorila za to hudobijo." „Nazaj!“ kriči ona ljuto. Jurij priskoči. Okroglo, divno roko lepe grešnice zgrabi z železno pestjo. „Poklekni!" zaukazuje ter pritisne grofico k tlom, „sedaj bije ura moje osvete. Toda jaz si moje roke z Vašo krvjo ne bom skrunil, da, še veliko večje hudodelce bi ne mogel moriti, favno ker je ženska. Toda k mojim ljudem Vas bom vlekel, in ti naj Vas sodijo, kakor zaslužite. Grofica gleda k njemu kvišku. „Jurij, Vi se šalite ah — “ ..Ha, ali res to mislite V Resen sem, k a k o r nikdar v svojem življenju." Vzdigniti jo hoče. Grofica zvrne mizico, ki stoji poleg divana. . Svečnika padeta na tla; Jurij hoče jednega pobrati, le jeden trenotek, toda prepozno. V tem hipu izpusti grofičino roko, toda ta trenotek zadostuje vražji ženski. Kakor blisk poskoči, Jurij jo hoče zgrabiti, ta pa beži iz sobe kakor bi jej bil sam peklenšček za petami. Jurij hiti za njo. Znano mu je, da ima soba le samo ena vrata. Z dvema skokoma je pri izhodu — ha, sedaj mu grofica ne more uiti! Toda čuj — kaj pomeni ta glas — kakor bi se vrata odpirala ? Presenečen skuša glavar vžgati luč. Grofico mora imeti — zlodej, ki mu jo uničil srečo celega •življenja — ne sme mu uteči. - 8 0 — 16. p o g l a v j e . Smrtni sovražnik novega glavarja. Tekmec novega glavarja. — Amalija in njen strijc. — „Ljubim gu!" — Amalija premagana. — Crni naklepi. »Oj, da bi le kmalu prišel. Obljubil mi je, da se povrne in pogledal me je pri tem tako ljubo! Ha, kaj mi tako utripaš,« srce moje? Ko bi me mož, krasni mož ljubil, ko bi me objel,, pokrival moja usta z vročimi poljubi — bila bi njegova nevesta — nevesta tolovajskega glavarja!" Tako šepeta zapeljiva Amalija, ki še vedno čepi v grmovji na mestu, kjer je Jurija Skopca rešila gotove smrti. Neprestano zre proti gradu, kamor je odšel ljubljeni mož. Skozi grmovje se plazi postava s sivkasto brado. Močan mož je in oči njegove se svetijo v večernem mraku. Suha veja se zdrobi pod njegovo nogo. Bliskoma se obrne Amalija. „Oj, ali si Ti, strijc?" vpraša. ., Kako me moreš takoustrašiti!“ n Kaj počneš tukaj ?“ godrnja starec, ,.ali si že zopet mej tolovaji. Prepovedal sem T i !“ ,E, kaj, jaz si ne dam ničesar prepovedovati," zavrne mu ona rezko. Starec pristopi. »Amalija, Ti se bodeš toliko časa z menoj igrala, da sebom v resnici razjezil. Midva ne spadava med rokovnjače." „Tako ? Vi pa vendar oropano blago prodajate." „Ce tudi, zaradi tega šo nisem tolovaj, marveč poštenjak." Amalija se zaničljivo zasmeji. ..Ti si poštenjak? Ne uganjaj burk." ..Misli o tem, kakor hočeš, otrok. Jaz pa kratkomalo ne trpim, da se vedno klatiš okrog rokovnjačev. Nevarnost je prevelika, da padeš kakemu pohotnežu v roke." Amalija se še vedno smeji. - 81 - ..To je res dobro, strijc, kakor da bi se jaz koga bala. Tolovaji dobro vedo. da nisem punica, s katero se sme vsakdo šaliti. Prosto življenje pa mi je všeč!” .,Meni pa ne, To si zapomni. Če hočeš imeti veselje, išči si ga drugod, denar Ti je na razpolago.“ ,,Katerega si ravno pri rokovnjačih zaslužil/ ..To Te ne briga čisto nič, Amalija, bogat sem zadosti in opustil bom nevarno zvezo z rokovnjači.11 . Deklica se zopet nasmeje. ..Hoho, strijc, ali se boš morda tudi izpovedal? Ali si hočeš plešo pepeliti in cerkve bogato obdarovati ?“ Starec mirno posluša norčevanje krasnega dekleta. ..Zakaj pa ne, če pri tem kaj zaslužim? Toda sedaj pojdi z menoj, ker nimam povoda čakati, kdaj bodo vojaki zgrabili Jurija Skopca in njegove tovariše. Konja sta pripravljena.“ ..Jaz ostanem tukaj!" ..Kaj praviš?“ ..Saj si slišal, da ostanem tukaj.1* ..Deklina," zaškriplje starec, ..ali si se v resnici zatelebala v tolovajskega glavarja?11 Amalija ga mirno pogleda. „Res je,11 pravi lepa deklica, .,ljubim «ga — nobeden drug me ne bo nikoli dobil.11 Starec se togotno zakroliota. ..Otročarije,11 pravi srdito, „konja čakata, na mestu greš z menoj !“ „Ne!“ Ali res nočeš?" Ostala bom tukaj. Jaz nisem več otrok. Ne jezi me stric, drugače ti naredim nekaj, kar ti ne bo posebno ljubo.11 „Oho, pretiš mi tudi še?" „Pusti me pri miru.11 Starec navije zdaj druge strune. »Razdedini Te, če ne greš z menoj," žuga strupeno. ,, N iti vinarja ne dobiš po moji smrti.11 ..Zaradi tega tudi no poginem", odgovori deklica trpko, ^1(3 gam jahaj domov, ne brigaj se za-me.11 4a — 82 - Stric poluglasno zakolne. Pri tem se skrivaj ozira na grm za seboj, v katerem se včasih veje pregibljejo. ..Zadnji pot Te vprašam, ali greš?” „Ne!" .,Ti hočeš celo tolovajska ljubica postati, katero bo rokovnjač danes objemal, jutri pa na stran vrgel he?" ..Bolje enkratna ljubezen, kakor pa nikoli,“ odgovori Amalija tiho. Nori ca!" „Le pojdi, stric, jaz ostanem." Starec namigne. Amalija se hoče ozreti — začula je neki šum. Toda prepozno je. Krepak možak z obvezano glavo skoči izza grmovja in njegovi roki objemate lepega dekleta. Amalija hoče klicati. Toda stric je že na njeni’ strani ti-osto. Tolovajski glavar je vsaj prvega napada rešen. Oborožena roka silovito odriha po glavah najetih vojakov, prično strašno rujoveti. Jurij Skopec ve, da mora prvi trenotek izrabiti, če se hoče * '^ši ti; kajti veliko psov je gotovo zajčeva smrt. — 94 — \ I . . . Pot si hoče napraviti, sablja treska po nasprotnikih, ki se za trenotek umaknejo. Ta hip prodere tkozi vojake in predrznež beži proti vrtnemu ozidju, straža pa kriči za njim na vse grlo. Zopet pokajo samokresi, toda nobena kroglja ne zadene ubežnika, ki se z orjaškimi skoki bliža ograji. „Za njim!-4 vpije poveljnik, ki se zadet od sablje po tleli valja. „Za njim — ubijte ga, tolovaja — kje je moj meč?u Poveljnik naj se le repenči. Pač hitijo od vseh strani orožniki na pomoč, toda Jurija Skopca ne more nikdo dohajati, j ki ravnokar kakor mačka spleza čez vrtni zid. Preganjanje se prične. Vrata v ograji so hitro odprta. Divji lov se obrne proti gozdu, ki tukaj še ni pregosto zaraščen. Jurij Skopec niti za trenotek ne izgubi zavednosti, čeravno so mu preganjalci tesno za petami. Čudno nm je pri srcu. — • Sicer uren kakor jelen, Čuti danes vse ude tako težke, kakor da bi za sabo vlačil težke verige. Nenavadna prikazen v galeriji je vzrok temu, železni vitez mu je ude obtežil, vendar pa se rije skozi grmovje ter svoje preganjalce vodi v stran, ker noče, da bi vojaki zapazili njegove tovariše v mali dolinici. In glej čudo, kolikor delj časa beži, toliko lažjega in krepkejega se čuti. Tako divja lov na človeka, po temnem gozdu. ..Prokleti rokovnjač!" kriči prvi preganjalec, dviguje svoj samokres, ..stoj, ali Te pa ustrelim, kakor steklega psa!" Jurij Skopec ne odgovarja. Roteč se pomeri vojak z nova na hrbet bežečega tolovajskega glavarja, ki ravnokar hiti proti gostemu grmičju. V tem so naenkrat pokaže črna postava. Jurij je ne zapazi, kajti glodati mora oprezno na tla, da se kolikor mogoče obvaruje grčavih korenin, ki semtertja šterle iz mahov j a. Mož v grmu je ,rudeči Tomaž', zaupni mož Amalijmega strijca, ki je zapazil bližajočega se ubežnika. - 95 - „Hoho,“ mrmra tolovaj, ..sedaj te Amalija ne bo branila. Sedaj si moj in' kroglja moja ne bo zgrešila ljubčka moje krasne neveste." Rokovnjač pomeri na glavarja, kateremu je prisegel zvestobo, — Jurij Skopec je mej dvema sovragoma. Tu se zadene njegova noga ob kvišku štrlečo korenino. Z vso silo telebne na tla, ravno, ko se z dveh strani Začuje strel. Kroglja iz Tomaževe puške žvižga črez Jurijevo glavo in se zadere v smreko, kroglja iz samokresa pa obtiči v levici Zavratnega morilca. Rudeči Tomaž' zarujove kakor tiger. :i ¦ V tem trenutku pa se vojaki obrnejo v beg. Zagledali so Tomaža v goščami, in ko ta zatuli, mislijo, da kliče tovariše pomoč. „ Nazaj. nazaj!" kriče, .,v gozdu vse mrgoli tolovajev. Pojdimo po ostale vojake!" To je rešitev v najskrajnejši sili! ,Rudeči Tomaž4 beži, da si obveže rano, Jurij Skopec vstane, ve, kaj se je zgodilo. „Grom in peklo!“ rentači Tomaž, ko je že daleč v gozdu. v.ljrag'0 sem jo maral plačati. Kroglja moja je sicer vražjega ^kopca podrla, za-to sem pa tudi jaz okusil svinčenko. Hvala ^ogu, da kost ni zdrobljena. Sedaj pa k starcu, Amalijinemu ^•ijcu! Ta me bo izlečil, saj mu vendar prinesem veselo novico. ^ so vsi peklenščki vzeli prokletega Jurija Skopja. Satan, to t>eče, ko živa žrjavica!" Jurij vsega tega ne sliši, tudi no ve. da ga Tomaž smatra ^ mrtvega. Tudi nima časa, da bi premišljal, kaj se je v ^dnjil) trenotkih pripetilo, kajti od grajskega vrta sem se čuje § > o z n o kričanje. Ni dvojiti, da je v gradu vse po konci in da bo takoj znova pričel divji lov. Jurij zro plamtečim pogledom proti gradu. .Tam notri je sam satan doma," se grozi, naj prvo se ^>ažja zapeljivka izmuzne moji maščevalni roki, grof Sokolski ni doma, in konečno uganja še železni vitez svoje burke, ^tsnda , ker je hotel dokazati, da cola grajska sodrga imenuje ^^Icebuba svojega deda. Toda prišel bo pravi čas, grof Sokolski — 96 — povrnil se bom in s Taboj obračunal, tedaj Te bom s Tvojo soprogo kaznoval, kakor zaslužita, ali pa se ne imenujem Jurij Skopec!" -Glavar, glavar!" se oglasi prav v bližini. „Smukač," zakliče Jurij. Ropar težko sopihajoč prilomasti po hosti. -Glavar," kliče, „mi moramo od tod. Celo peklo je izpuščeno, vojaki se od vseh strani bližajo. Desetkrat, več jih je od nas, ne moremo se jih ubraniti, in če le še nekoliko čakamo, obkolili nas bodo popolnoma.” Jurij Skopec se grozno zaroti, toda dobro ve, da tu ne pomaga obotavljanje. Boj z vojaki bi bil popolnoma zastonj. Kajti tudi sosednih kmetov se je bati, ki bi vojakom prihiteli na,pomoč ter tolovaje popolnoma udušili. v,Videli se bodemo zopet!“ zagrozi se, proti gradu obrnjen, -potem pa se varuj, grof Sokolski, čuvaj se, prekanjena furija, j moja osveta bo grozovita!" „Žurite se, glavar," sili Smukač, „za vraga ali ne slišii bobnov, to je cel vojaški oddelek." .Dobro, dobro, dobili nas vendar ne bodejo," škriplje Jurij Skopee ter hiti proti mali dolinici. Tam je že vse na odhod pripravljeno. Tolovaji vedo po svojih stražah, da se sovražnik v ogromnem številu bliža, ter nestrpno čakajo na svojega glavarja. Z jednim skokom je glavar sredi svoje čete. ..Ali ste vsi skupaj '?* vpraša. ,Ne, glavar, .rudeči Tomaž' manjka." _To rad verjamem. Zlodej me je hotel zavratno usmrtiti. — ali so vse straže došle?" -Da, glavar," odgovarja Cekinar, -vsi smo skupaj, samo Amalije ni, in strijca njenega tudi ne vidim. Ta dva sta jo gotovo pri prvem kričanju pobrisala." Jurij osupne nekoliko. Razkošna, divna lepota mladega dekliča mu je že davno^ znana, vrhu tega pa ga je Amalija že dvakrat največje nevSiP nosy obvarovala. Da, Jurij se zelo čudi. da je Amalija naenkrat izginila'. ,Jurija Skopra ljubim in njegova bodem. - Ali me izpusiiA ali ne?“ 1 5 * a — 97 — Seveda tolovajski glavar ne ve, da mu je Amalijin stric sovražen, da je s pomočjo ,Rudečega Tomaža' natihem odjahal. — Preganjalci se vedno bolj bližajo. „To bo zopet peklenski direndaj-, godrnja Cekinar, ..glavar, glavar. Vi ste preveč predrzni! Kam pridemo — jutranja zarja je blizo in če pojdemo iz gozda, izgubljeni smo na vseh straneh. Kakor hitro pridemo na planjavo, postreljali nas bodo kakor vrabce. “ ..To jo moja skrb", odgovarja Jurij ponosno, — „na Kresniškem vrhu je bila nevarnost še večja.11 ..Toda bili smo v skalovji.11 ..Ubogajte me, in videli bodete, da vem, kaj je prav. Odrinimo — čas je drag — pustite gromade goreti — to bo našepreganjalce nekoliko zadrževalo!" „Toda ne dolgo’1, godrnja Smukač, J n potem pride nevihta nad nas. Jurij Skopec je res zlatega denarja vreden, toda preveč si upa, stavim, da jo bo konečno skupil in mi vsi ž njim !“ Jurij molči. Svoje ljudi razdeli na tri oddelke, vsak po deset mož. Ti naj se plazijo skozi gozd, zunaj njega pa se zopet združijo. ..Kje se snidemo?“ praša Smukač, ki je načelnik jednega, Cekinar druzega, glavar sam pa vodnik tretjega oddelka. „Pri Vevčah ob izlivu Ljubljanice v Savo11, glasi se odgovor. ..Ali glavar, tam pridemo na prosto polje, tam nas bodo preganjali ko poljske zajce. “ ..Kar sem rekel, to velja! Kdo mi ugovarja?11 Vse molči. „Naprej, tovariši!“ ukazuje glavar, ,.na svidenje!1- Ne da bi se ozrl, vodi glavar svoje ljudi po gozdu; trobente in bobni pa naznanjajo, da vojaki iščejo tolovajsko četo. črni Jurij — 98 20. p o g' 1 a v j e Kje je Milica ? Zjutraj po nevihti. — Norec pred sodniki. - - Vse iskanje zastonj. - Glumači odpotujejo. Pri mestnih vratih. Skrivnostni zal j oj. (J-osta ljubljanska mogla se vali po ulicah in trgih mesta. Svita se, posamezniki korakajo od Glavnega in Starega trga proti Tranči. Vsi gledajo proti strehi krvave sodnije, toda no vidijo ničesa, kajti jutranji mrak in pa zloglasna megla prikrivata razgled na dva koraka. Kje sta ubežnika V Beriči stoje v posameznih gručah ter se ozirajo proti strehi sodišča. »čudim se samo, da še nista doli splezala ali padla% pravi bradat načelnik sodnih slug, ,.eelo noč je lilo vraga! — tam gori ne moreta vendar tičati." „Menda čepita še za dimnikom.'• . ’ ¦ „Mogoče, ali potem sta otrpnena, da ne bo težavno, dobiti ju doli.14 • UH „ Pozor, kaj pa pomeni ta ropot?" ..To je v sosedni hiši", pripomni meščan, ogrnen v temno- J moder plašč. Hrum prihaja iz sejsedne hiše vedno bliže. Dva možakarja temnih obrazov, menda tujca, vlečeta z velikim naporom nekaj težkega v odejo zavitega na uiico, pok\* njiju pa ženska grozovito maha z rokama. „Ljubljanski meščanje!" kriči visokim glasom, ..ravnokar « smo na podstrešji vjeli tega-le možicelja. Moja dva pomočnika, sta ga zgrabila, čeravno se je branil, kakor divja mačka. '1 udi | neka deklina je biia poleg, toda izmuzala se nam jo - kakor' veverica je zletela na dvorišče in od tod na Stari trg. „Hoho, to sta ubežnika", zarenči bradati načelnik, ki ja pristopil, „to je spak, ki je rešil tatico iz mučilnice. Sedaj moramo tudi še ptičico prijeti — žena, kam je ubežala?" „Tam-le na Stari trg — letela je kakor sam vrag.'- \ — 99 — „Hej, beriči. dobiti jo moramo, mestna vrata so zaprta, daleč ne more biti." „Zakaj ste tatico izpustili:J“ praša meščan tujo žensko. „Moj ljubi Bog, jaz nisem več tako urna, kakor taka vlačuga. Moja dva možakarja sta imela s spakom dosti opravila, - j a z pa za dekličem nisem mogla tako hitro bežati, da bi jo ¦ bila zgrabila. “ ,. Kakošni ljudje so pa to'?“ praša drug meščfm svojega soseda. — * Glumači s*, ki že nekaj dnij tu v hiši stanujejo11, odgovori zaničljivo. „ Prav za prav bi takih ljudij ne smeli v mestu trpeti. No, dosedaj so bili mirni in pošteni, in ravno .danes so pokazali, da jim morajo biti oblastnije celo hvaležne.'- Ko se meščanje tako pomenkujejo ter čudijo, kako sta mogla ubežnika s Tranče na sosedno streho priti, vleče nekaj b e r i č e v zvezanega norca v sodišče. Skrivnostna žena gleda smehljaje za njimi. ..Hahaha, to je dovršeno11, mrmra, „tu nikdo nieesa ne •gumi. Najbolje pri vsem tem pa je to, da tepec no more govoriti. In celo, ko bi izpregovoril, nikdo bi mu ne verjel. Lepa g o lo b ič ic a pa ostane pri meni — o. zaslužila mi bo veliko denarja — hihihi !” Pred Trančo* nastane velika gneča. Mnogo meščanov se drenja proti krvavi sodniji in beriči komaj odgovarjajo na vsa radovedna vprašanja. Po Starem trgu pa se drvi celo krdelo radovednežev za preganjalci ubegle tatice. - - „Iščite tatico!“ kličejo, ..iščite vlačugo, gotovo se je v kaki hiši skrila ali pa pobegnila na kak vrt!“ Šum narašča. Kmalu pridejo sodniki veličastnih korakov ter posedejo za ¦črno pogrneno mizo v veliki dvorani krvave sodnije. Zaslišanje pritlikavega norca se prične. Toda ves trud predsednikov je zastonj. Ubogi spak je nem in beriči si niti ne upajo, oprostiti ga vezij, ker se boje njegove togote. In njihova bojazen je tudi opravičena. — 100 - Revež strašno tuli in oči se mu svetijo, kakor žrjaviea, da< se mu sodniki niti ne bližajo. ,,To je pravcati norec — hud tepec — vklenite ga v verige, dokler se ne spametuje", veleva prvi sodnik in beriči vlečejo reveža iz sodne dvorane. Kaj se bo ž njim zgodilo"? Oj, takrat je bilo sodnijsko postopanje grozovito! Norec je „tatico" otel iz mučilnice, in če pregrešnice no najdejo, plačili, bo svoje hudodelstvo z življenjem. Ko se sodniki z norcem trudijo ter poslušajo* njegovo besno rujovenje, iščejo beriči ubeglo Milico. Vsako hišo, vsako vrt pregledajo in meščanje jim pri tem t l i l O U , » OCVIVVJ V I L J J 1 U g I t i U U J J U . J J v'v u » sami pomagajo, kajti če Iiudodelnica uteče, izgubi cela Ljubljana Le na dvorišči hiše, ki je prizidana sodišču, se čuje. ropot. Ravnokar vlečejo izpod lope voz, kojega kolesa neznansko-- cvilijo in ki je z razdrapanim platnom pokrit. Pred voz sta vprežena dva kljuseta, možakarja pa, ki sta norca premagala, vlačita po stopnicah razno šaro na voz. Mej to je tudi precej dolg, a ne posebno širok zaboj. Sposebno pozornostjo ga naložita na voz. Ženska pa našteje mej tem hišnemu gospodarju nekaj srebrnih petič v razprostrte kremplje. „Premalo, premalo,'* godrnja meščan, katerega cela Ljubljana pozna zaradi skoposti. „Več ko zadosti za hlev in tisto krmo, kar ste jo konjičema dali," zavrne ga žena, ..tudi sva se prvi dan že tako dogovorila." „Naj bo," godrnja skopuh, ..vesel sem, da se znebim glumaške sodrge. Sosedje so me zaradi nje že itak po strani gledali. “ Nejevoljen spravi denar v žep, umazana dekla pa odpre velika hišna vrata. Skrivnostna ženska stopi na voz, možaka pa stopata poleg konj in tako se stara kareta pomika po Starem trgu. Od daleč se sliši šum, ki ga provzročajo preganjalci nesrečne Milice. - 101 - .Ženska na vozu posluša. „Le iščite, le iščite," mrmra in vražje njene oči zro na ¦dolgi zaboj poleg sebe. Kmalu so pri Karlovških mestnih vratih. ..Hoj, kam tako zgodaj?" kliče vratar, ki z nekaterimi -čuvaji stopi iz stražnice. _Kj, ali niso to glumači?" ..Da, gospod," odgovori jeden izmed obeh možakarjev ponižno, ..peljemo se v Novo mesto in od tod v Karlovec in Roko." „Tako, tako, — kaj pa imate vse na vozu?“ ..Obroče, kroglje, droge, vrvi in kar potrebujemo za svoj .»•vsakdanji kruh. Le v torbah imamo nekoliko slanine." „To bi vsak lahko rekel — voz moramo preiskati.“ Žena ostane mirna, možakarja pa se v zadregi nekoliko v stran obrneta, da, za trenotek celo prebledita. Tega k sreči nobeden čuvaj ne zapazi, ker ti so še zaspani, jutro se komaj svetli. Jeden čuvajev spleza na voz. Z nogo suje razno šaro narazen, pregleduje posamezne reči ter konečno pride do dolgega zaboja. „Kaj pa je tu notri?" vpraša. „Naša glumaška obleka," odgovori žena hitro. „Oj — odprite! To že poznam, v takem zaboji se da Bog •ve kaj vse skriti. Možakarja si brišeta pot s čela, toda oster pogled njuni no o-ospodinje provzroči, da se vsaj na videz pomirita. „ Tak oj bom odprla," zakliče ženska, ..kje neki tiči ključ ?" „Ali ga niste izgubila ?“ norčuje se čuvaj. ..Take zvijače že poznamo. „Ne, tukaj je." „Dobro tedaj odprite." ..Takoj — hitro!" Ženska odpre ključavnico, dvigne pokrov, in glej, tu notri .leži — vsaj na vrhu — glumaška obleka. Čuvaj hoče na dno pogledati ter stegne svojo roko. „ Čuvajte se," pravi žana mirno. „-Cesar ?“ - 102 - .,Oj, tako, pozabila sem Vam povedati," odgovori glumačica, ..imamo namreč dvoje kad, kateri sem jaz ukrotila. Hotela sem se ž njima predstavljati, toda strogo mestno glavarstvo tega ni dovolilo, ker ste indijski strupeni kači. Le slušajte,. kako sikate. “ .,Yrag Vas vzemi s kačama vred,“ zakliče čuvaj ter z jednim skokom poskoči raz voz, ..zaprite hitro zaboj, če ne nam zlodja še v čuvajnico uideta." .,Da, da — saj storim, kar velevate." „Vse v redu!" zakliče čuvaj. ..Voz se lahko izpusti iz mesta. “ Mestna vrata se težko v stežajih zasučejo, voz krone proti dolenjski cesti in obraza obeh glumačev zadobita zopetnaravno barvo. Kaj je neki v dolgem zaboju, ali res samo obleka, strupeni kači ali pa vse kaj drugega? 21. p o g 1 a v j e. Grozno sporočilo. Araalijjn obup in njena žalost. ,RudeCi Tomaž* se povrne. - Naklepi nasprotnikov. — Poskusen bog. .,Kaj stojiš zopet pri oknu in zijala vun prodajaš? Doma mi ostaneš; tega bi se mi še manjkalo, da bi za nekdanjim lovcem letala! Povedal som Ti, da imam s Teboj vse druge namene!" Tako govori Amalij in, stric k dekletu, ki pri zamreženem oknu starega poslopja stoji in zre v šumeči gozd. Hiša jo bila menda v prejšnjih časih lovski gradič, sedaj, pa je last sivega tolovajskega pajdaša. Amalija se čmemo obrne. Stric,“ pravi odurno, „ne tiraj me v obup. Ti si moj edini sorodnik na svetu in kot takega sem Te dosedaj ubogala. Toda tudi moja pokorščina ima svoje meje.“ ..Seveda," odgovori stric. -Poznam Tvojo togoto, toda za to se ne brigam. Tukaj v mojem gradiču sem jaz jedini, ki ima zapovedovati. Pravim Ti, da si Jurija Skopca ie izbij iz glave; nikdar g'a ne dobiš, za tc bom že jaz skrbel.“ Amalija srdito stopi za korak nazaj. ..Stric!” zakriči J j uto, „vem. da me imaš rad, kajti sicer bi Ti drugače odgovarjala. Toliko pa Ti povem, da če se je Juriju kaj pripetilo, umrem ž njim. Ves Tvoj trud je potem zastonj, in tudi če me zvežeš, umrla bom lakote. Poznaš me, da vedno ostanem pri svoji besedi." Lisičji starec se pretrese. ..Bedarije/ pravi, „kaj čvekaš? Ali misliš, da me s takimi otročarijami uženeš v kozji rog? Rad bi videl, kdo ima bolj trdo glavo, Ti ali jaz „ Bodemo že videli!“ ..Spametuj se dekle,u pravi stric, pristopivši k dekletu, ..saj hočem le Tvojo srečo." ..Seveda, .rudečemu Tomažu4 me hočeš prodati, temu surovežu. divjemu bivolu, katerega iz dna duše sovražim.“ t ^Otroče, kdo Ti to pravi? ,Rudeči Tomaž4 je le mrtvo orodje v mojih rokah. S tabo vso kaj druzega nameravam, k n j ti Ti si dedič celega mojega bogastva." ..Kdo ve, koliko Ti bo še Tvojega bogastva ostalo?” smeje se lepa deklica. .,Oho, videla boš, da nisem leta in leta zastonj kupoval blago od rokovnjačev. Tu doli v kleti leži zaklad — o —u Starec obmolkne, kakor bi se bal, da je s temi besedami že preveč izdal. Amalija ga zavrne: „Vsi Tvoji zakladi me ne mikajo. Kaj pa hočeš, da postane iz mene. Morda celo princezinja ?“ ..Ne norčuj se; zadostuje, da hočem le Tvoj blagor. Ali misliš, da. bi bila kot tolovajskega glavarja nevesta srečna? Preganjana, izobčena iz človeške družbo bi slednjič grozovito končala." — 104 ¦ Amalija se jezno zasmeje. „To jo moja skrb, stric. Če koga ljubim, naj bode, kdor hoče, ne zapustim ga v sili in smrti, kajti njegovo je moje srce, njegova moja ljubezen." ..Amalija, pomisli, da lahko postaneš soproga imenitnega gospoda.1' „Nikogar nočem!" zakliče ter jezno udari z nogo ob tla; „Jurija Skopca ljubim in njegova bodem. — Ali me izpustiš, ali ne?u „Niti v sanjah ne storim kaj tacega. Ti ostaneš tukaj, dokler se drugače ne premisliš tor mi prisežeš, da me bcš ubogala.” ..To se ne bo nikdar zgodilo." Amalija, premisli se!” ..Nikdar!” „Pa ostaneš tukaj zaprta," odgovori čmerni starec. „Kdor ne uboga, ga tepe nadloga/- Bliža se vratom. Amalija hoče za njim, toda stric vrata urno odpre in trenotek pozneje že čuje deklica, da se ključ zasuče. Jezno ihteč se hiti lepa deklica k oknu. ..O, Jurij, Jurij!” kliče strastno, ..kje si, da bi me rešil? Jaz sem Tvoja nevesta — Tvoja na veke — o, Jurij, le v Tvojem krepkem objemu je moja sreča. Storiti smeš z mano. kar hočeš, toda'pridi po svojo Amalijo, ki bo samega hrepenenja po Tebi morala umreti!" Stric srdit odide v svojo sobo. .,Bo že odnehala," godrnja sam sabo, ..no, to bi bilo slabo, da bi takega dekliča ne mogel ukrotiti. Ivonečno bo izprevidela, da jej hočem le dobro, — tako — oj, ali se ne odpirajo hišna v r a t a . Starec vstane. Njegovi služabniki so mu zvesto udani in če puste, da kdo vstopi v hišo, biti mora 10 dober znanec. Radoveden odpre vrata, ki vodijo na prehod. # Mršav možak divjega obraza se počasi bliža roko ima s krvavo cunjo obvezano in hude bolečine ga menda nadlegujejo. - 105 — „Rudeči Tomaž!” zakliče hišni gospodar. „Da, jaz sem," odgovori glasno tolovaj „za .vraga, skupil sem jo." Toda namera moja se je posrečila, prokleti Jurij Skopec leži sedaj v gozdu mrtev — ustreljen!" Zadnje besede glasno kriči. % V tem trenutku pa mu odgovori drug glas. Prišel je bolesten krik iz dekličinih ust, zamolklo, kakor iz daljave. „Oho, to je Amalija," mrmra hišni gospodar, ..slišala je — nič ne škoduje — si bo vsaj muhe prej iz glave izbila." „Vstopi. Tomaž; no, kaj pa ti manjka?" obrne se k svojemu zaupnemu možu. „Roka je prestreljena," rentači rokovnjač, ..okusil sem svinčenko iz samokresa, pa k sreči kost ni zdrobljena.” ..Potem ni nič hudega — no, to bomo kmalu zopet skrpali. Le vsedi se, Tomaž; tu imam vse, kar je treba, in rano Ti izlečim bolje, kakor najslovitejši dunajski ranocelnik.1- Tolovaj se vsede. Ali je Jurij Skopec res mrtev?" praša starec hlastno. Mrtev! Saj veste, da moja kroglja nikdar ne zgreši cilja. Pomeril sem na njegovo glavo in ko sem sprožil, videl sem skozi dim, kako je telebnil na tla! Ta se bo o sv. Nikoli povrnil" / f o me veseli/' „Da. delo se je obneslo." „Ali si pa tudi gotov, da si ga pogodil?" 'Ko bi bil le tako gotov, da uidem rabljevim krempljem." Pristopil bi bil vsaj in si ga natanko ogledal. Včasih imajo taki zlodji, kakor je bil Jurij Skopec, mačje življenje. Raje bi ga bil še z bodalom malo potipal." „%;i to nisem imel več časa. Le poslušajte, kako je bilo." Tolovaj pripoveduje. Verno posluša njegov tovariš, mej tem pa mu rano izpira in potem skrbno obveže. „To dobro de," pravi .rudeči TomažL zadovoljno, ..sedaj bom j az glavar, rokovnjači me morajo ubogati in lepa Amalija bo moja nevesta." — 106 - ..Seveda, seveda," pravi stric in njegove male oči se svetijo kakor staremu lisjaku. ,Rudeči Tomaž' tega ne opazi, kajti ziblje se že v sladkih sanjah, zviti njegov tovariš pa misli na svoje nakane, ki se nikakor no strinjajo s Tomaževimi upi. Amalija ljuto in obupano razgraja po sobi. Ruje si svoje krasne lase, ter stoka in plače v divji strasti. „Jurij, moj ljubi Jurij, ali te je grdoba res umoril? Ne, : ne more in ne sme biti! ,Rudeči Tomaž' je lagal.” Potem se zopet zmisli tolovajevega zmagovalnega, zapodujočega glasu. ..Oj, ko bi bil ljubček res mrtev, razbila bi si svojo lepo glavo ob steni.“ Že se hoče proti zidu zaleteti, tu se premisli. ..Ne, ne, ni res," jeclja krasotica, „in časa imam dosti, s da umrem, ko se natanko preverim o njegovi smrti. Ubežati moram; v gozd pohitim ter poiščem svojega glavarja. Potem pa maščujem njegovo smrt. I)'a, osvetiti se hočem, umreti mora ,rudeči. Tomaž', potem pa bo vse pri kraji — potem tudi jaz umrem." Amalija se divje ozira. Skozi okno ne more, vrata so premočna, da bi jih razbila - tu zazro njene oči starodavno peč. Sedaj, poleti, no gori v njej. Kuri se od znotraj. Velika vrata hitro odpre ter pogleda vanjo. Hitro spleza notri. Nad'njeno glavo-pod dimnikom je železna mreža. Skuša jo odtrgati, njeni beli zobje se v rudeče ustnice zapičijo — zaston j ! Še enkrat se z vso silo upre, začuje se,- da se nekaj lomi in naenkrat odneha mreža. Pripogne jo iu vhod v dimnik je prost. Amalija stopi zopet v sobo ter posluša pri vratih. Vse je tiho. Ogrne se z lahkim poletnim plaščem ter zloze v peč. — 107 — Zadovoljno se oddahne ter prične po dimniku kvišku plezati. Njena postava izgine, tu pa se začuje neko praskanje, n e v id e n človek težko sopiha. Ali se bo deklici posrečil beg po tem čudnem potu? Naenkrat se odpro vrata njene sobe. 22. p o g 1 a v j e. Jurijeva predrznost. Xa LjubljaničinSm mostu. - Boj. — Skrajna nevarnost.-** Zaloško polje kaže danes ču^no lice. Sicer obdelujejo pridni kmetje svoje polje, danes pa je vse predrugačeno. Okrog trideset dobro oboroženih mož hiti preko polja proti Ljubljanici. Vsak grmiček, vsako drevo jim je od trenotka do trenotka za kratek čas zaščitje — tu in tam se pokaže bel oblaček in preko zlatega klasja žvižgajo svinčenke skozi hladno jutro. To so Jurijevi tovariši. Predrzni mož je na čelu svojega krdela in mračno se ' ozira za svojimi preganjalci, ki hrume iz bližnjega gozda'. Vedno več jih je- dokler tolovajski glavar ne opazi, da ga preganja nad tristo dobro oboroženih vojakov in beričev. , Tukaj so tolovaji — nad nje, malo krdelce bomo kmalu pohrustali!" Rokovnjači se umikajo. Onstran malega lesenega mostu, ki vodi črez Ljubljanico, ni -nobenega drevja, le raztresene hiše stoje v daljavi in sredi polja cerkev z dvema zvonikoma. - 108 — „ Grla v a r !". vpije Smukač, ki je ravno ustrelil na zasledovalce, ..to pot smo vendar izgubljeni." „8e ne!“ ..Kam pa naj bežimo?" „K mostu!" ..Tam smo še-le pogubljeni! Na tej strani je vsaj drevje in grmovje, na drugi strani pa se ne moremo poskriti." „K mostu moramo, tukaj si ne moremo izbirati." „%a naše življenje ne dam več piškavega oreha — poskakajmo raje v Ljubljanico, naj nas požro njeni valovi — bolje, nego da nas dobi rabelj v kremplje". Nevarnost je velikanska in celo najstarejši tolovaji obupavajo. ,,K mostu!” zapoveduje Jurij še enkrat gromovitim glasom. ..K mostu!“ Roparji ubogajo. Kakor blisk prihrume.črez most, da njegovo trliljivo tramovje silno zagrmi pod težkimi koraki. Zadnji je Jurij Skopec. Prišedši na drugo stran mostu obstoji ter se ozre, kje sta Smukač in Cekinar. »Semkaj k meni!" jima veleva, ..Vidva imata sekire. Ostali naj streljajo!" „Glavar." pravi jeden tolovajev, „ne ustavljamo se. i'e sovražniki le enkrat ustrele iz tristo pušk. porušijo celo našo četo!” „Kaj se plašite." kara glavar, „vlezite se, poskrijte se, kolikor mogoče, za mostom, potem Vas kroglje ne bodo zadele." „Toda ogromna večina nasprotnikov nas bo kar zadušila!” mrmra tolovaj. Tudi ostali rokovnjači so prepričani, da jim je zadnja ura odbila, vendar pa ubogajo, ker jim druzega ne preostaja. Hitro popadajo na tla, da se vsaj nekoliko zaščitijo, ter ;Svoje puške pomerijo. Zadnji čas je že bil. Z druge strani poka in grmi. kakor da bi bil sodni dan. - 109 - Kakor toča nagosto žvižgajo svinčenke, toda kroglje zad e v a jo le k večjemu tramove mostu, da trske na vse strani lete. Sodaj odgovore tolovajske puške. Dobro so merili, kajti preganjalci grozovito zarjovejo, kar dokazuje, da je med njimi nastala zmešnjava. Mrtvi in ranjeni leže na tleh, vendar obstoje preganjalci le nekaj trenotkov, potem pa, srčni vsled mnogobrojnega števila, planejo proti mostu. „ Hitro — hitro!" glase se zapovodovalni kriki, ..ne dajte jim duška, da z nova nabašejo puško! Pobijte jih, lopove!" Roparji zgrabijo samokrese, da kolikor mogoče drago prodajo svoje življenje. Pušk basati nimajo več časa in smrt pred očmi vidijo, kako vojaki drve proti mostu. . Jurij Skopec jo izginil. Tudi Cekinar in Smukač sta se kakor v zemlja udrla. ..Prokleto!" vpije jeden tolovajev, ..glavar jo je s svojima podpoveljnikoma pobrisal v največji sili." „Kdo to pravi?" odgovori drugi. ..Tu pod 'mostom so vsi trije.u Nadaljno povprašovanje je odveč, kajti od zdolaj se čujejo krepki udarci s sekirami, tu pod mostom trije obupno in z orjaško silo sekajo kobilo, ki nosi most. Tri sekire se blesketajo v jutranjem solnci, ki se zrcaliv Ljubljanici. In sedaj — sedaj — most zaškriplje, omahuje. „Po njih, pobijte sodrgo!" kriči zapovedujoč glas. Preganjalci prihrume na i^ost, ki v tem trenutku še bolj zaječi in omahne. Še dva — trije orjaški udarci tu zdolaj, potem skoči Jurij s svojima tovarišema na breg. „Rešite se! kriče prestrašeni vojaki, „za božjo voljo __ most —“ Strašen ropot nadkriljuje upitje umikajočega se sovražnika. Vojaki komaj zapuste most, ko se ta v Ljubljanico prevrne, da visoko škrope razburjeni valovi. - 110 — Samokresi roparjev pa med tem s peklensko gotovostjo pošiljajo bledo smrt v gosto gručo razbeganih zasledovalcev. Tolovaji veselo zavriskajo, razljuteni vojaki in beriči pa srdito preklinjajo. ,,Hura — Jurij Skopec, živio!" se glasi iz trideset grl, glavar pa težko sopihajoč iu pot s čela brišoč zamenja sekiro s puško. „Hvala Vam, dobro ste se držali", hvali Jurij svoje divje tovariše, ..toda sedaj se moramo umakniti — previdno, plazite se po tleh, dokler se sovražnim krogljam ne umaknemo." „Naš glavar — Živio!" kliče maio krdelce. Vojaki še vedno pokajo na predrzneže, vidijo pa, da ne morejo tolovajem več do živega. Zaradi tega hitro kakor mogoče streljajo za ubežniki, v nadi, da jih tako vendar pobijejo. Motijo se! Rokovnjači lazijo kakor kače po tleh, — le jeden stoji po konci. Jurij Skopec je, pogumni glavar. Ivroglje nagosto žvižgajo krog njega, toda nobena ga ne zadene, kakor bi ga sam čudež varoval. Zaničljivo zre na razgrajajočo preganjalce. ..Glavar!” kriči Smukač, „za vraga, vlezite se vendar! Ali hočete res, da Vas prekleti beriči ubijejo?" „No bojim se kroglje,” pravi Jurij hladnokrvno, .,no. m če mi je katera namenjena, zadene me ravno tako lahko tudi ležečega. Naprej, vrli tovariši, kmalu smo onstran sovražnega ognja!“ • Zemlja se tu nekoliko dviguje, ravno dosti, da prikriva sovražnim očem tolovaje, ki hitro kvišku poskačejo ter širokimi koraki beže proti severu. Sliši se še pokanje, toda svinčenke več ne žvižgajo predaleč so že preganjalci za njimi. ..Zberite se!” zapoveduje Jurij. Vriskaje in plesaje so tolovaji zbirajo okrog predrznega načelnika, ki jih je zopet s svojo pogumnostjo, orjaško močjo in zvijačo rešil gotovo pogube. 111 — Le Cekinar je čmrnega obraza. „Glavar", pravi tolovaj brez ovinkov, »vsega tega bi ne "bilo treba, ko bi mi šli plenit. Kaj se tu okrog klatimo, ijer nas preganjajo kakor divjo zver? Čakajte vendar s svojim maščevanjem na pozneje, zgrabite svojega grofa tedaj, kadar bo to n a j manj e pričakoval. Sedaj pa glejmo, da sa nam posreči bogat plen —. pojdimo v druge kraje — svet je velik in povsod se dobi kaj dobrega." Vsi gledajo na Jurija Skopca, ki mirno pusti Cekinarja izgovoriti. Smukač zgrabi svojega tovariša za roko, ker misli, da bo sedaj glavar togotno zarentačil. Tudi ostali rokovnjači so tega mnenja. ^ Motijo se. Jurij Skopec jezno pogleda tja,, kjer v daljavi leži grad Sokolski, pa se obrne proti svojim divjini tovarišem. K' „Popolnoma prav imaš, Cekinar", odgovori mirno. Postal sem Vaš glavar ter moram zaradi tega tudi svojo dolžnost izpolflovati. Da,' odložil boin svoj maščevalni načrt, toda ne za Umiraj/' Tolovaj i zopet zavriskajo. Da, glavar, tako naj bo, pleniti in ropati hočemo — bodi ^aš vodnik, pozneje pa bodemo z grofom Sokolskim in njegovimi kreaturami obračunili.’ Jurij Skopec stopi mej svoje ljudi, ki so urno proti severu fcomičejo. Posamezni kmetje 'se pač pokažejo, toda hitro zbeže, ko Nagledajo divjo postave, ki so vsak trenotek pripravljene, planiti na vsakega, ki bi jim hotel zabraniti pot v zaraščne in Varne gozde. „Glavar", praša Smukač, ..kam pa sedaj'?" Jurij Skopec pa se vzravna. Čudili se bodete, kajti že davno sem sklenil izvršiti čin, ^ katerem bodo povsod govorili. Da, moje ime naj postane ^ t rah vsem bogatašem, od Adrijanskega morja pa tja gori do š t a j e r s k i h snežni kov, od beneškega polja in do prostranih f e r s k i h planjav. Povsod naj spoznajo, kdo je Jurij Skopec! I / - 112 - Kakor s t r a h o v i se bodemo prikazali, danes tukaj, jutri ua drugem oddaljenem kraji. In bogati hočemo postati — bogati, da z nobenim knezom ne bodemo hoteli menjati. Sedaj pa pojdimo naprej! Vodim Vas tja, kjer nas čaka velik plen." Zopet mu odgovori glasno vriskanje in neštevilna vprašanja nadlegujejo Jurija Skopca,' ki pa molči, čeravno se v njegovih črnih očeh čudovito blisketa. Kam vodi svoje ljudi, —1 kaj pred vsem namerava? — o tem molče njegova usta. To je skrivnost tolovajskega glavarja! 23. p o g 1 a v j e. ____ V pesteh peklenske babe. Tabor glumačev. — Vsebina skrivnostnega zaboja. — Čudne priprave. Gozd šumi. Sredi neprodirljive goščave, na mali planjavici, tabori čudna družba. Ob strani stoji nekaj okornih voz, v katerih so napravljena vrata in mala okna, da so prej podobna malim bajticam na kolesih nego pa vozovom. Poleg njih se pase nekaj mršavih konj, na trati pa leže možki, ženske in otroci, ki so menda ravnokar skromno zajutrkovali. Nenavadne postave so to, to niso niti rokovnjači, niti postopači, pa tudi ne cigani. Potujoči glumači so, komedijantje, ki so v tistih časih od jednega semnja do druzega potovali ter za svoje predstave pobirali denar, včasih pa se tudi z navadnim živežem morali zadovoljevati. — 113 — Četa šteje deset oseb, mej temi dvoje mladih deklet, katerima se vzlic čednih obrazov pozna, da sta veselje tega življenja že do dobrega okusili. Glumaško krdelo ni nič kaj veselo, vidijo se samo temni — zagrizeni obrazi in le redkokdaj se začuje kaka beseda, — vsi molče. Očividno nekoga pričakujejo, kajti na vse strani se ozirajo. v kateri namen je jeden izmed mož celo spretno kakor opica splezal na visoko smreko. „Kje neki so tako dolgo?" meni možakar, čegar orjaška postava in ogromne mišice pričujejo, da je stroka njegova „nep r ema g l j iv i Herkur, ,to traja že celo večnost in jedil nam tudi že primanjkuje." .Poizvedeti hočejo v Ljubljani, ali ne bi smeli mi prirediti predstave", pripomni deklina, kateri se na obrazu jasno izraža predrznost in nesramnost. ..Žc pridejo — že so tukaj!“ kliče spretni mož, ki je ZOpet zapustil smreko, .,zapazil sem že platneni krov njihovega voza.-4 — ..Potem že zopet ni zaslužka!” čmerno renči Herkul, s p o ročili bi nam bili že davno, naj pridemo v Ljubljano. To je pravo pasje življenje, nič za želodec in nič za suho grlo. Raje o-rem na kmete za hlapca, tam imam vsaj vsak dan poln tr ebuh. ‘‘ . 1 „Naš mojster in njegova žena imata že denar", pripomni spretni plezač, ki ravno pristopi, .,delata vedno tako, kakor da sta revna ko cerkvena miš, na tihem pa srebrnike spravljata. Nas beraško plačujeta, sama pa bogatita — da, tako je — smete mi vsi verjeti." Herkul steguje svoji krepki roki. „Hm, enkrat bi vendar rad malo pogledal, ali bi se ne dalo kaj cvenka pograbiti", godrnja cmerikavo. „To nima nobenega pomena", pravi tiho plezač, ..mojster in njegova žena sta preveč navihana; denarja niti pri sebi nimata, marveč ga imata v kakem mestu varno spravljenega. Zaradi tega tudi tako skrivnostno potujeta." „Od kod pa Ti vse to veš?" mrmra Herkul globokim glasom. n a - 114 — Glumač pokaže na neki voz. „Saj znam plezati kakor mačka“, odgovori, J n ne samo jedenkrat sem ju opazoval, kako sta štela srebrnike." »Poprej bi bil brusil svoj jezik in danes bi bilo pri nas marsikaj drugače. " „Molči sedaj, Golijat, tukaj so." Začuje se bič in kmalu se med smrečevjem pokaže bela platnena streha omahujočega voza. To je tista kareta, ki je v jutro po predrznem begu norčevem zapustila ljubljansko mesto. Prekanjena babura sedi na vozu pod streho, „ mojster" glumaške druhali pa koraka poleg konj in ž njim njegov voznik. „Kaj je novega, mojster?" kriči Herkul; „ali smemo v Ljubljani prirediti predstave?‘- „Ne, peljali se bodemo naprej, morebiti imamo drugod več sreče. Ljubljanski župan je prestrog mož ter o nas glumačih noče ničesar slišati." Kletvica je odgovor. ..Prokleto, kaj pa nam je zdaj početi? Manjka nam vsega in če lakote oslabim, kako naj potem dvigujem na stote težke kroglje?“ „Miruj, Golijat, pripeljali smo dosti živeža in pa še nekaj druzega, nekaj prav posebnega", pravi ženska na vozu, ki je menda pravi ,mojster* celemu krdelu in tudi svojemu možu. Herkul se muza. ,.No, to je vsaj kaj druzega. Sem s pičo, lačen sem, da bi požrl celega vola." ..Požeruh", pravi ženska ter mu vrže polno vrečo, katero velikan spretno vjame. Plezač stopi k vozu. »Kaj pa ste še pripeljali?“ praša radovedno. „To boš takoj videl.“ Načelnica zakliče nekaj besed svojemu možu, ta pa z voznikom pristopi ter težko dvigne raz voz podolgasti zaboj, ki je vzbudil toliko pozornost ljubljanskega mestnega vratarja. — — 115 — V njem ste neki dve strupeni kači, toda teh se babura ne boji, kajti hitro odpre zaboj, ki sta ga možakarja na travo položila. — Nekaj pisanih cunj pomeče na trato, vsi člani glumaške druhali pa se radovedni drenjajo okrog. ” A h Vsi se kakor iz jednih ust začudijo, kajti na dnu zaboja leži mlada, prekrasna deklica, kateri so usta z robcem privezana, okrog malih njenih ročic pa se ovija vrv, da jih ne more ganiti. Sedaj je uganjka rešena. Tu leži Milica, nesrečna grofova hči, katero so zviti glumači tako prekanjeno odpeljali, ubozega pritlikavca, njenega re š ite lja pa izročili krvavi sodniji. Najbolje se čudi Herkul. , Jarom in strela!“ kliče ,od kod pa imate lepega dekliča? Menda ste ga ukradli — h e ? “ Skrivnostna babura se nasmehne. Hitro odveže raz ust robec, ki je onemogočil vsako kričanje, in vezi raz nežnih dekličinih rok. Ubogi otrok je pri popolni zavesti. Začuden gleda nenavadne postave, ki se drenjajo krog nje. — „Kje sem, kaj se je z mano zgodilo?" „Tiho!“ zareži babura nad deklico, ..hvaležna mi bodi, da sem Te iz rabljevih krempljev iztrgala. Brez mene bi bila - sedaj obsojena, da, rešila sem Tvoje malovredno življenje in Te pripeljala tu-sem. “ Herkul se čudi. „Povejte vendar", zvedavo poprašuje, „kaj je s tem dekletom?" „Obsojena je na smrt, jaz sem jo rešila — smilila se mi j e revica1-, pripoveduje ženska, toda v njenih očeh ni opaziti usmiljenja. „Jaz som nedolžna", šepeta Milica poiuglasno. „E kaj, to vsak trdi, Jd pokaže predolge prste“, zarent, ači nad njo babura, da se revica vsa zgane, ..toda po tem se pri nas ne povprašuje. Pri nas glumačih ima vsakdo kaj na rovašu. Samo zasačiti se človek ne sme dati, hihihi !” Tudi deklini se zakrohotate, Golijat pa ž njima. „Da, človek mora biti prebrisan4-, meni Herkul ter zgubanči čelo v imenitne gube, „da, nam ne morejo nikdar ničesar dokazati, ker smo bolj prekanjeni kakor drugi. Povejte, kaj pa naj bo iz tega deklička?“, „Bedasto vprašanje, na vrvi bo plesala, ker nimamo za to nobenega, odkar je Cenobija padla v globočino ter si zlo-, mila zatilnik. In Cenobija je dekliču od danes naprej ime, potem ne bo nobeden človek na svetu domneval, da se pod tem imenom skriva ubežnica iz mučilnice, katero so v Ljubljani na smrt obsodili." Milica čepi sedaj na trati. Pamet njena niti ne more razumeti, kar je ravnokar slišala, marveč meni, da so to le hude, težke sanje. Babura jo sedaj zgrabi za nežno ročico. „Tako, sedaj bomo najprvo jedli,“ zapoveduje odurno, „lenuharila si do sedaj dosti — po kosilu pa se prične prvi pouk. Urna in gibčna si dosti, to sem že videla, in postala boš enkrat izborna plesalka na vrvi." »Plesalka? —“ stoka Milica pol zmešano. „No, kaj pa sicer'?" zavrne jo grda babura, „kaj druzega Ti sedaj tudi ne preostaja. Hahaha, saj bi bila Ti tudi sicer plesalka na vrvi, samo da bi Ti bil pri tem rabelj vrv napel — hihihi!" Glasno se cela druhal zakrohota pri tej grozni šali, Milica pa si ihteč z rokami zakrije svoj obraz. Od vseh strani jo radovedno ogledujejo. Otroci, ki morajo tudi pri glumaških predstavah sodelovati, nemarno zro na tujko, možakarji pa jo z vse drugačnimi pogledi opazujejo. V očeh Golijatovih in plezačevih se blesketa poželjiva strast, Milica je vendar tako lepa — poprej je angelju, kakor hudodelnici podobna. Glumaški deklini to tudi vidite v svojo veliko nevoljo. Očividno sta ljubici obeh glumačev in prva, rudečelasa, nesramna ženska, ki tudi kaže pri predstavah svoje telesne — 117 — moči, pristopi hitrih korakov k Herkulu, ki v enomer zija v tujo krasotico. „Kaj pa imaš tukaj tako zijala prodajati,“ šepeta strupeno, „ha, ta-le mlečnati obrazek Ti menda ugaja'?“ „No, lepši je že, nego Tvoj,“ zavrne velikan ter se niti ne obrne. t Rudečelasa hudobno zasika. „Poskusi,u škriplje z zobmi, „jaz sem Tvoja ljubica, zijaj v mene in najinega otroka. Ce se začneš krog te-le vlačuge sukati, izpraskam Ti oči!" Herkul se Ijubosumnice krepko otrese; malo ne manjka, pa bi bila rudečelasa telebila na travo. Tiho gre na stran, pogled pa, s katerim se ozre na Milico, je v resnici grozovit. Tudi plezač je imel sličen razgovor s svojo ljubico, katero je ravno tako odurno zavrnil. Tu sedite sedaj obe glumačici pod veliko smreko, živahno šepetate mej seboj in s pravimi tigrskimi pogledi sem ter tje pogledujete za nesrečno Milico. Mej tem je mojster vrečo izpraznil. Prikažejo se razne dobre stvari: krače, klobase, nekaj steklenic žganja in več drugega. Poželjivo zro glumači na ta jedila in komaj so razložena na umazanem prtu, že leži cela druhal v travi ter se masti, da poravna to, kar je zadnje dni zamudila. Načelnica sedi poleg Milice. „Tu, jej,1' veleva odurno ter pomoli ubogemu otroku kos kruha in slanine, pri tem pa zadovoljno opazuje krasno dekličino postavo. „Ne morem," odgovarja Milica. „Kaj, ne moreš?" norčuje se babura, „no, hitro bomo videli. Jetniška hrana Te menda ni razvadila. Takoj mi ješ, ali pa — “ Revica se sili, da nekaj grižljojev spravi po grlu. „ Vidiš, da vse gre,“ pravi ženska, „ sedaj pa pij še čašico žganja. To da človeku pogum.11 „Ne, ne, žganja ne morem —" - 118 - „0j, dedec, daj mi no bič sem, kaj“ pravi načelnica svojemu možu, piti noče, že vidim, da moram pri vlačugi druge strune naviti.“ Milica se po vsem telesu trese. „Xe tepite me," prosi ubogo dete rosnim očesom, „samo ne tepite me, lepo prosim!" ..Potem pij — hočeš li — da ali ne?“ Nesrečnica uboga. Žganje se prične po njenih žilah pretakati kakor ogenj in babura zadovoljno opazi, da se dekličina lica začno polagoma rudečiti. ..To je v resnici krasno dekle,u šepeta, „oj, kadar bo na vrvi plesala, potem bomo imeli še-le dobro kupčijo! In — hihihi — jaz tudi vem, kako moram pozneje njeno lepoto izrabiti, pozneje — da, pozneje, — hihihi!* Kaj strašnega namerava ta vražja ženska V O tem molči, ko pa je kosilo pri kraji, zgrabi Milico odurno za snežnobelo ročico. ' j i ,Tako, sedaj borno pa takoj s poukom pričeli/ pravi nesramnica, „izpočita si, jedla in pila si tudi. Hola, Orolijat, natezi hitro s plezačem vrv mej dvema smrekama, za danes ne previsoko. Tu v hosti ostanemo še nekaj dnij.“ Možje vstanejo, in ko se načelnica s svojim možem na tihem pogovarja, vleče Milico, ki se kar opoteka, za seboj k vozu. Kaka osoda še čaka nesrečno grofovo hčerko? t - 119 — 24. p o g l a v j e . Amalija na begu. P r i gozdnem studencu. — Kopajoča se lepotica. — Logarjeva hiša. Knez in njegov bratranec. — Povodna deklica. Srne in jeleni preplašeni beže po gozdu, kajti čudna človeška postava hiti po gošči. Razkošna deklica je to, toliko se takoj pri prvem svitu bližajočega se poletnega dne opazi. Toda, kaka je zunanjost te deklice. Culo drži v desnici, obraz njen je črn ko pri zamorki, Žrni ste njeni roki, obleka pa sajasta kakor pri dimnikarju, iadar se vrača z dela domov. Konečno postoji. „ Menim, da sem dosti daleč prišla,u šepeta, ter se vsede v mah o v je , ^sedaj naj me le stric in ,rudeči Tomaž' iščeta in r e n t a č i t a . Mene ne dobita nič več v oblast, jaz grem k Juriju S k o p e u in njegovim ljudem.* Amalija je to, ki je srečno utekla iz strijčeve hiše. Strastna ljubezen ji je podelila toliko moči, da je po sil- Jieni naporu konečno prilezla do vrha, tam skozi vrata v dimniku na podstrešje in tod po stopnjicah na dvorišče. Vrata so bila le zapahnena, odprla jih je ter bila na Jrostein. Hitela je celo noč po gozdu, zatisnila ni niti očesa, kajti hetela je kolikor mogoče daleč od strijčeve hiše priti. Sedaj se še-lo varno čuti. V culici ima drugo obleko; vedla je dobro, kako bo izglodala, ko P1,ide iz dimnika. Tudi živeža si je priskrbela, a je zdaj s tem pri kraji. To pa jo ne skrbi dosti. Ima še denarja, ter se lahko prehrani, ne da bi morala tuje ljudi nadlegovati. Da, Amalija ima celo lepo svotico seboj, kajti denarja jej nikdar manjkalo, ker jo je strijc vedno bogato obdaroval. — 120 — Sedaj leži, hitro sopihajoč, v mehkem mahovji. ..Ivam sedaj?“ praša se poluglasno, ..daleč mora še biti do Save, in Bog zna, ali bom dobila tam Jurija. Morebiti ga preganjajo — na njegovo smrt nikakor ne verjamem. Ha —| ko bi bil ,rudeči Tomaž‘ resnico govoril — če bi ga našla s prestreljeno glavo v krvi ležati. Na njegovih prsih bi si bodalce sunila v srce.“ Zadnje njene besede done kakor vsklik divjega obupaj toda Amalija ni navajena, prepuščati se dolgo brezvspešnemu | tarnanju. Prepričati se hoče do dobrega. Verjeti ne more na nobeden način, da je lepega, ponos- S nega moža, katerega tako vroče ljubi, podrla kroglja zavratnega J morilca. Ne, ne, prepričati se mora najprvo, potem je še vedno j čas, da se uda svoji grozni žalosti, da se ž njim združi to smrti. Ivo tako premišljuje, sliši studenec šumljati. Domisli se, kako pač izgleda, ter smehljaje se opazuje svoji očrneli roki. ..Očistiti se moram, ter preobleči,11 pravi Amalija sama pri sebi, „taka ne morem več ostati. Če me kak človek sreča,- mislil si bo, da pri belem dnevu strašim. In če naletim na kakega lovca, konečno še s puško na-me pomeri. To moram preprečiti, gledati moram, da postanem poštenemu človekuj podobna. Saj ne vem, ali se gozd kmalu ne neha, Na dela tedaj —“ Amalija vstane. Počasi stopa tja, od koder šumi gozdni vrelec, in pri-j šedša do njega, z zadovoljstvom opazi, da si je virček s časom| izdolbil prccej obširen kotel. Ivopelj kakor navlašč! Tu se menda kopljejo ob mesečini povodne deklice — tako tiho in svečano je tukaj, samo ptičice, ki so se ravnokar prebudile, se oglašajo. Krog in krog hladnega virčka šumi gosto grmovje. Amalija se ne obotavlja. Le mimogrede se ozre v vodo in presenečena opazi svoj. sajasti obraz, ki je tembolj plašen, ker iz črnega obraza gledajo kakor pri zamorki belkaste oči. Če obstane, hitro babura dvigne bič in preplašeni otrok mora ubogati. • m - 121 - Oprezno posluša, če se kdo bliža, potem pa si hitro slači Ma z an o in raztrgano obleko. Lepa deklica je čudna postava, ko stopa v hladno kopelj. ' kajti na snežnobelein telesu tiči črnkasta glava in črni roki. Toda ne dolgo. Amal i ja se potopi v bisernato vodo in ko se vskloni, i z gubila se je večinoma že črna barva z obraza. Kmalu se pokaže njena krasna glavica v navadni ljubki bliščobi, snežuo- H ročici pa si popravljate dolge, razčesane črne lase. Amal i jo bi vsak tujec, ki bi jo v kopeli zagledal, smatral povodno vilo, kajti lepa je kakor boginja ljubezni in prvi ^lačni žarki v rudečkastem svitu odsevajo od krasnih belo- %mornih udov divne krasotice, ki se vedno in vedno potaplja v hladno vodico. — — — — — — — \ __ Komaj pol ure hoda od studenca stoji hiša nekega ^°§arja. P o s eb n o bogato je opravljena in je nenavadno velika, da ^ si č lo v e k mislil, to je majhen gradič. Tu stanuje dedni logar kneza Podstrmskega, in konji na ^Orišči pričajo, da je aošel v logarjevo hišo visok obisk. Knez Podstrmski je strasten love'c in vse skrbi prepušča Njim oskrbnikom, da le more po krasnih gozdovih na čilem °Hju dirjati za bežečo divjačino. Ra vn oka r se odpro vrata logarjev e hiše in mož visoke — opravljen v zeleno lovsko obleko, stopi hitrim kora- N , na dvorišče. To je knez Podstrmski, veseljak v najboljših letih, o kae* 6m si znanci pripovedujejo, da ne ljubi samo lovske zabave, ^ t r e č tudi rujno »kapljico in — lepe ženske. P Knez menda rad zgodaj vstaja, kajti solnce se še ni prid a l o vrh drevja in jutranja zarja še krasno rudeči iztočno ^orje. Knez si dopadljivo ogleduje lepo okolico. !. „To bo krasen dan," pravi aam pri sebi, „in pri vsem ^,^5 imamo še upanje, da zaplenimo nekaj orjaških jelenov. — ^ l^eli lov, dobri prijatelji, izborna vinska kapljica in pa lepe ^^ske !” Črni Jurij g Možati gospod se ozre sedaj proti malo oddaljeni logarjevi hiši. — „Tu notri moj bratranec se spi,u mrmra nagajivo, ^seveda tiči še v perji, ker je sinoči pregloboko pogledal v kozarec. — Prehitro živi moj bratranec — če bo pri tem vstrajal, prikrajšal si bo svoje življenje." Knez gre k oknu, katero je z lesenimi šaluzinami še trdno zaprto. Močno začne s pestjo razbijati po njih, da so razlega po vsej hiši. , Notri se začuje neko renčanje. Toda knez se za to ne zmeni ter zgično znova in še moč-¦ noje trkati. „Vstanite, bratranec!" kliče, „solnce bo takoj skozi okno. posijalo, in pse komaj še krotimo." V sobi se še enkrat začuje zamolklo grčanje, potom pa sliši, da se nekdo bliža oknu. . Zagrinjala so se odgrnila. Okm, se odpre in zaspan obraz še mladega moža gle^j čmerno v zlato jutro. To je knezov bratranec, baron Frankovski. Lastnik je velikanskih posestev, na katerih gospodari samostojen vladar. Za lov se ne briga dosti, tem bolj pa za vino in lepe žene ter dekleta. Marsikaj se pripoveduje o njegovi lahkoživosti in te pripovesti niso ravno po tem, da bi vzbujale veliko simpatijo zi mladega barona. Z jedno besedo, baron je velik razuzdanec, in čeravno knes tudi ni Bog ve kak čmerikavec, vendar je v primeri s svoji® bratrancem pravcati samostanski brat. Baron grozno zdeha. „Lepa hvala, bratranec,“ smeji se knez. ..Zakaj pa V" „No, zato, ker me niste požrli, kajti odprli ste tako široki1 usta, kakor krokodil, katerega sem nedavno videl na Dunaj” zavrne ga šaljivo. — 123 - Baron steza svoje roke in zopet zdeha. „Žurite se," ga priganja knez, ..dovršite svojo opravo, dan "bo vroč in porabiti hočemo prelepo, hladno jutro k veselemu k u . “ „Jaz bi raje še nekoliko spal," godrnja baron in se malomara ziblje pred knezom. Iz te moke ne bo kruha, bratranec," pravi knez smeje, ..naše spremstvo je tudi že pokonci ter bo takoj tukaj. Pustite tedaj posteljo pri miru — in vlijte si raje vrč mrzle vode črez glavo. Vi gledate kakor zaspan čuk.“ „Sinoči je bil vroč večer." Zakaj pa tudi zlivate v se kakor v prazen sod, bratranec, to vendar ni nič. Hitro tedaj, podvizajte se ! Glejte, tam prihaja že stari logar, ki se je gotovo nekoliko po divjačini ozrl. Hej, bliže, logar!" | ' Sivkasti logar pristopi. ..Kaj je novega?u povprašuje knez. Baron se med tem obrne proti umivalni mizi, da bi si z vodo ohladil vročo glavo. Ali ste dosti divjačine zasledili, logar?-' nadaljuje knez zvedavo. Dovolj, presvetli knez,11 javlja logar, „in pa vrh tega še prav čudovito bitje, menda povodno vilo." Knez začuden pogleda. Tudi baron, ki si je ravno vrč hladne vode vlil na bolečo glavo, pristopi radoveden k oknu. L:¦ ..Povodno v i lo ? 11 praša knez. ,Da, da, pri gozdnem studencu, o katerem si itak toliko n e z n a n s k i h reeij pripovedujejo. Tu se v jasnih nočeh ob mesečini kopljejo povodne deklice, in čeravno nisem hotel tega ver- __ prepričal sem se o resničnosti vsega tega danes na vse zgodaj na lastne oči, da take povodne prikazni tudi v resnici l iv e .“ — Knez se glasno zasmeje. Starec!-1 zakliče, ..Vi ste menda sinoči ravno tako preveč ujoboko v kozarec pogledali, kakor moj preljubi bratranec. — pojdite mi s povodnimi dekliči, — to pripovedujte raje malim otrokom.1- — 124 - Logar maje z glavo. „Presvetlost,“ zatrjuje stari lovec, — „bil sem tako trezen kakor sedaj, ko sem se skrivaj bližal gozdnemu studencu. — Tjekaj prihaja včasih na vse zgodaj veličasten jelen — ter sem hotol pogledati, ali si žival ni prišla tudi danes žejo gasit. Mislil sem v resnici, da je jelen pri izviru, ker sem slišal vodo pljuskati." Knez postane vendar radoveden. Baron pa pomoli svojo mokro glavo skozi okno, da bi mil nobena beseda ne ušla. ..Plazil sem so tedaj prav tiho tja,“ nadaljuje sivi logar svojo povest, „da, previden sem bil toliko, da niti vejica ni zašumela pod mojo nogo. — Toda, presvetli knez, kar sem zagledal v vodi — to ni bil jelen — “ „Kaj pa?" J z kotla se je dvigala snežnobela, lepa, razkošna deklica — vila, ki si je svoje dolge, črne lase zravnavala in se potom zopet v studenčnico potopila. Jaz pa sem se obrnil in zbežal, kajti s povodnimi vilami se človek ne sme norčevati, — potegnejo ga hitro doli v globočino ter mu izsrkajo srčno kri iz telesa. Knez se smeji. „No, to si moramo ogledati,u pravi, .,takoj odjahamo proti studencu —. mogoče, da tudi jaz vidim povodnega dekleta, — drugače ne verujem niti jedne besede o celi tej v resnici čudni dogodbi.“ ,, vi „Vse je gola resnica,“ zatrjujo logar. Knez zmaje z ramami ter se obme. ,.Hola, bratranec!" zakliče naenkrat, „kaj pa divjate po sobi, kakor bi Vam bil sam peklenšček za petami? — Pridite že vendar -vun!" V resnici — mladi baron je menda hipoma zblaznel. Po sobi skače ter se žuri oblačiti, kakor bi že gorelo za njim. — Bliskoma je obut in niti časa si ne vzame, da bi si lovsko suknjo zapel. »Bratranec!“ kliče, ..čakajte, takoj sem gotov. Nemudoma odjašemo, kaj ne da, bratranec ?“ — 125 - „No, seveda,“ čudi se knez zaradi te nenavadne baronove hitrice. Ne vidi pa, kako so se začele baronu od razburjenosti oči blisketati. Ali lahkoživi baron tudi verjame na povodne deklice? — Kdo v e ! ? Knez se nečesa druzega domisli. „Čujte, logar," pravi staremu lovcu, .,verjamem Vam, da •ste nekaj videli, toda to je bilo kako kmečko dekle, ki se je v studencu kopalo." „Nikdar!u zakliče starec, „vila je! — Tako divno-krasna, tako lepa more biti le povodna deklica. In kako naj kmečko ¦dekle zaide v te gozde? — Najbližja vas je več ur hoda oddaljena. — Ne, to je bila povodna vila, če ne, mo smete kar na meh odreti." „Škoda bi bilo za meh," smeje se knez. Nato zakliče v hišo: „No, bratranec, ali ste že gotovi ?“ „ Gotov, — jaz sem tudi na povodno vilo radoveden,“ pravi baron ter v splošno začudenje poskoči kar skozi okno. „Za Boga, bratranec, Vi bi lahko vsakega glumača osramotili; tako urnega Vas še nisem nikoli videl." „Kje so konji?" kriči baron, — »pripeljite konje, drugače nam povodna vila še ubeži!“ Logar odide z glavo zmajaje. Nekaj trenotkov pozneje že rezgetajo čili konjiči pred logarjevo hišo, čakajoč na svoje jahalce. Vsa družba dirja proti gozdu, radovedna, kakošna je divno fcrasna povodna vila. .... ----------- - 126 25. p o g l a v j e . Ljubosumne glumačice. Glumači. — Z bičem prisiljena. — Ples na vrvi. — Milica pade:. Sovraštvo tekmeca. — Grozna bodočnost. Na trati sredi gostega gozda je živahno življenje. Herkul in plezač med dvema smrekama seženj visoko od tal nategujeta debelo vrv in to tako spretno, da se vidi, ta dva sta tega dela že zelo vajena. Notri pa, v jednem izmed voz, vrši se čuden prizor. Notranje prostornega voza je opravljeno, kakor soba in sredi nje stoji hudobna babura, ki je načelnica glumaškega krdela. v Ubogo dekle steguje svoji roki od sebo, kakor bi se hotela nesreče obvarovati. ..Oj, pustite me," prosi nesrečnica, „moj Bog, zakaj me ne pokličeš k sebi?" „Norica,“ zmerja jo ostudna ženska, „ali misliš, da sem Te zastonj rešila, da sem za nič in zopet nič tvegala svojo glavo? Hvaležna mi moraš biti, da sem te otela rabeljna, vse svoje življenje mi tega ne smeš pozabiti. Ali te pa morda zopet mika nazaj v mučilnico?“ „Usmilite se me!“ „E kaj, to so otročarije. Hitro mi nehaj javkati! Takoj se mi preobleci. No, ali no bo kmalu?" Milica stopi korak naprej. Beseda ,mučilnica* jo navdaja z velikansko grozo. „Le urno,“ preti ženska, „jaz nimam veliko časa in princezinj pri nas ne potrebujemo. Doli s cunjami, pozneje ti dam boljšo obleko. Sodaj pa obleci svoje glumaško krilo.“ Milica pobere opravo. Nekaj kratkih kril je to, triko in prav kratek moderc, vse z bliščečim lišpom obšito. .,To naj oblečem?- jeclja in rudečica jo oblije. — 127 - „Seveda, deklina, kaj se še obotavljaš? Morda Te je celo s ram, he? Haliaha, ali ni to smešno? V mučilnici bi Te bili nago položili na raztezalnico in vse javkanje bi Ti ne bilo nič pomagalo. Sedaj prični, ali pa se v resnici raztogotim/1 Babura poseže v neki zaboj in z grozo zapazi Milica, da njena neusmiljena gospodarica v desnici vihti iz usnja spleten bič. „ Prizanesite mi,“ prosi milo, „le ne tepite me!“ „Hitro se obleci, urno, — ali —“ Babura preti z bičem. Milica je na pol ob pamet, toda grozni strah pred bičem prevlada njeno sramežljivost, katera jo navdaja, ko pomisli, da bo glumaSka oprava le deloma pokrivala njeno deviško telo. Neusmiljeni pogled glumaške predstojnice in pa bič provzročujeta, da se Milica tresoča po vsem životu začne počasi slačiti. Njena obleka je v resnici zelo raztrgana. Žareče oči hudobne babure zadovoljno opazujejo krasne •nežne ude nesrečne žrtve. „Razvija se še-le,“ šepeta nesramnica, ..kadar bo pa že nekolikrat na vrvi plesala, postala bo razkošna lepotica prve vrste. Lov se mi je v resnici obnesel — nova Cenobija bo za jnas pravcat vir bogastva. Milica so prične preoblačiti. Dostikrat obstane, ker ne ve, kaj če z jedno ali drugo s tvar jo početi, do kjer jo surov glas ne pouči. Konečno je gotova. Ubogo dekle stoji pred grdo načelnico, krasna, kakor j u t r a n j a zarja, in vendar, kako žalosten je njen ljubki obrazek. Hm, tako si mi všeč,“ pravi ženska, ,,sedaj pa še nekaj. P u s t i možakarje tu zunaj pri miru. Ce Ti postanejo preveč nadl e ž n i , potem pa se pritoži pri meni. Jaz imam vse druge nam e n e s Teboj. Ni treba, da postaneš ljubica kakega glumača/ Milica nemo zre v bliščeče se oči nesramne ženske. Ne razume njenih besedij. Ali je morebiti to sočutje? „Kaj me tako zijaš, neumnica?" kriči peklenska baba, „kaj se hliniš, kakor da bi ničesar ne vedela o tem svetu? Tako, zdaj pojdi, pouk se pričenja." — 128 — Milico zgrabi za nežno, popolnoma golo ročico, in skozi odprta vrata vleče žrtvo po ozkih stopnjicah navzdol, ki vodijo do vhoda v voz. Glasno mrmranje sprejme obe. Glumači žarečimi očmi zro v lepo doklico in Herkul se,^ notranje razburjenosti po celem životu trese. Mihca stopa ob strani svoje neusmiljene spremljevalke-,, ki sedaj zgrabi dolg, na obeh konceh s svincem obtežen drog- „Tako, to je balansirni drog/ pravi Milici, .,ob smreki tam je mala lestvica, po njej splezaš gori ter poskušiš hoditi preko trdo napete vrvi. Ne straši se, kajti če padeš, vjel Te bo varno Herkul. Zaradi tega pa še ni treba, da si la h^ o mišljena ali nemarna.k‘ Zopet namigne z bičem. m Sedaj še-le Milica vse razume. „Jaz — jaz naj —u jeclja, „ne, ne!“ „Kaj, deklina, Ti nočeš?" kriči ženska. „Vaša dekla hočem biti, toda tega — tega ne moreni.1* Ubožica začne milo plakati, obe glumačici pa se zakrohotate. „Glejte jo no, kako se lepo dela,* pravi jedna izmed njiju. Načelnica zavihti bič. .,Ali hočeš — da ali ne?" „Jaz — jaz ne morem —“ „Tu imaš!“ Bič ploskne po golih, nežnih plečih ubogega otroka, in krvavorudeča klobasa se pokaže na beli koži. Milila zastoka grozne bolečine. *Tako pasje je menda ni treba tepstiu, godrnja Golijat, ki ima menda še iskrico sočutja v orjaških prsih, „saj jo bodeteubili.“ „Ne brigajte se za reči, katerih ne razumete", z a rentači načelnica nad njim, ,.jaz bom dekleta poučevala, zapomnite si tol" Godrnjaje gre orjak pod vrv, da vjame dekleta, ko bi doli padlo. 129 — Babura zopet zapreti z bičem. Ali naj Te zopet kresnem?'1 Milica proseč dvigne malo desnico. ..Ne, ne — prosim — ne — ne!" tjtf^ „Potem gori na vrv! In dobro drži balansirni drog, potem neTjoš padla. Hitro — ali!" Milica bi najraje umrla, tako se čuti nesrečno. Počasi pleza po lestvici ter se, na vrvi stoječ, nasloni na smreko, načelnica pa jej pomoli drog. ..Tako, zdaj pazi!“ kliče ženska, ..nogi postavljaj na zunaj, in sedaj stopaj, glej vedno pred se, ne na stran! Milica mora ubogati. Bila je vedno spretna — strah pred bičem tudi pomaga in zibajočimi koraki, da, celo naravnost gracijozno, koraka, drog držeč v rokah, do druge smreke. Dobro, izborno1', mane si ,mojster' roki. ..Da, to sem takoj rekla", odgovori ženska, ,,sedaj nazaj! Punica, hitreje!" Bič zopet zapoka. „Milica gre nazaj in srečno pride do druge smreke. Ljubemu bitju je obraz okamenel, krasne oči zro žalostno in nežno telo pretresa kakor mrzlica velika notranja bolest. Toda gospodarica ne pozna usmiljenja. Milica mora še večkrat od jedne do druge smreke vedno hitreje. % Če obstane, hitro babura dvigne bič in preplašeni otrok mora ubogati. Tu se jej noga izpodtakne. Milica prestrašena zakliče, opotoče se, pade, in že misli, da bo priletela na tla. Tu pa se ogromni roki oklenete njenega života. Orjaški Herkul je dobro pazil ter padajočo vjel z močnima rokama. Lepega dekleta pritiska na srce in oči strastno zro na pol prikrito krasoto mlade device. 6a - 130 Že se njegova debela glava pripogne ustnicam onesveščone Milice, tu ljuto priskoči jedna izmed glumačic. »Ali boš takoj izpustil deklino!" se repenči. „Svojih dolžnostij meni nasproti se menda zavedaš? Tega se mi še manjka, da bi vpričo vseh poljuboval to pritepenko!" Načelnica urno prihiti. Milico vzame iz naročja Herkulovega, Golij at pa nekaj nerazumljivega zagodrnja. „No, za danes je dosti", pravi nesramna babura, ^zadovoljna sem ž njo, postala bo gotovo izvrstna plesalka na vrvi. Da, spretna je moja golobica, za četrt leta se bo že po visoki vrvi sprehajala.“ Milica se kakor v sanjah opoteka proti vozu za načelnico, da se tam preobleče. Golijat gleda za njo. „To je krasna deklica", pravi, „resnično, kaj takega še nisem videl. Ta mora moja postati, grom in poklc!" Tu zagleda tudi plezača, ki stoji tik njega in vpira vanj oči, iz katerih se bliščita sovraštvo in zlobnost. „Oho“, meni Golijat, „če se ne motim, je tomu pajacu deklina tudi ];>ovšeči? Tu moram biti previden, kajti vražji človek je preveč spreten z nožem. Toda izpodrinil ga* bom. Priložnost bo že prišla, da se bo krasna devojčica vjela v moje zanjke.“ Ravno tako si misli tudi plezač. In obe glumačici ? Ob strani stojite ter urno brusite jezike, pogledi njujini pa so temni, kakor bi zrli v peklensko kraljestvo. Uboga Milica, obdajajo Te sovražniki in nevarnosti, na milost in nemilost si izročena neusmiljeni baburi, k smrti obsojena, preganjana, kaj boš revica morala še vse prestati? - 131 - 26. p o g l a v j e . Kaj strast premore. Amali ja v nevarnosti. — Zasledovana in zasačena. — Baron Frankovski. Amalija v baronovem gradu. — Nevarnost preti. — Pohotnež in njegova žrtva. Pri gozdnem studencu sedi Amalija. Oblekla je sabo prinešeno opravo, staro sajasto in razdrapano poskrila ter zašila v moderc denar. Tam ga nihče ne bo iskal. Sedaj sedi poleg gozdnega virčka ter si češe dolge, prekrasne lase, da bi se posušili. Poluglasno si poje lepo staro pesmico: „Ko tičica sem pevala, Sem sladke sanje sanjala. Oj, zdaj pa nikdar, nikdar več, Veselje preč, je preč!“ Žalostna, krasna jo ta pesmica, in ptičice v goščavi utihsnejo, da bi ne preslišale nobenega glasu. Tu obmolkne Amalija. Hitro si pripne lase. „Oj, kaj je to?" šepeta, .glasove čujem, ki ne spadajo v .gozdno tišino — ha, vedno bliže prihajajo/ Hitro poskoči kvišku. Ne vidi sicer nič, toda sluh njen je vsled pogostega biv a n ja po gozdih oster. Vleže se bliskoma na tla. Ropot začuje, ki jo s strahom navdaja. Jezdeci se bližajo, ni dvoma, kajti zamolklo ropotanje je o d konjskih kopit. Amalija vstane. Kaj naj stori? - 132 — Mogoče, da se hitro bliža voz, toda opazila ni nikjer kake poti, povsod je le gosto zaraščeni gozd. Klopotanje se bliža studencu. Ali je res tukaj kak voz zgrešil pot? Nemogoče ravno ni, toda. po liosti bi se le počasi mogel pomikati. Cuj — že niso več daleč! „To ni voz", mrmra Amalija, „to so jezdeci, semkaj prihajajo, skriti se moram, nočem, da bi me kdo videl." Urno se obrne proti drugi strani studenca. Tudi tukaj čuje ropot, od spredaj, od zadaj, od desne in leve, od vseh stranij se bližajo. Amalija ne ve, kaj početi. Splezala bi na drevo, toda tukaj stoje san^o visoke smreke, niti enoga listnatega, košatega drevesa ne vidi. Tu zagleda gosto grmovje. Hipoma smukne vanj ter so na najtemnejšem kraji vleže na tla. Jezdeci prihruine ter od vseh stranij obkolijo samotni studenec. „Holal“ zakliče knez možatim glasom, „tu ni nikjer povedane deklice, lepa vila je zopet v svojo stekleno palačo pobegnila. Tako bi morebiti kdo rekel, jaz pa mislim, da nasje stari zelenosuknjež z jedno svojih starih pripovedk opeharil. Sicer nam čenča o trinogatih zajcih in orjaških mrjascih, ki ogenj sopihajo, tu pa si je za svoje bajko izbral vile in povodne deklice." Stari logar jo tik svojega gospodarja. »Presvetli knez, o tem, kar sem videl, pripravljen semtakoj priseči", zatrjuje vneto. „Lo pustite, starec", smeji se knez; .pravi lovec verjame reči, katerih človfcško oko nikdar ne more videti." Dobrovoljni knez namigne svojemu spremstvu in vsi seglasno zasmejajo, kar starega logarja nomalo razsrdi. Mej tem se baron bistro ozira naokolu. „Hejsa", glasi se hripavo mladi knezov bratranec, ..pri . sv. Hubertu, našem lovskem patronu, tu notri v grmovji se skriva divjačina, le glejte, bratranec, kako se psi vedejo!" - - - _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Vse oči se obrnejo proti psom. Lepe živali stoje okrog gostega grmovja ter ljuto vanj lajajo, ne da bi, kakor sicer, silili v goščo ter skušali izgnati plašno divjačino, ali je celo z ojstrimi zobmi zgrabili. Baron skoči raz konja. Služabnik prime konja za uzdo, mladi plemič pa v težkih lovskih črevljih lomasti v grmovje, veje in šibka debla šiloma lomeč. Sedaj se znova začuje njegov hripav glas, ob jednem pa zazveni čist, prestrašen krik, kakor iz nežnih dekliških ust. „Husa!" vpijo v grmovji, »zgrabil sem vilo. Vun, povodna deklica, ogledati Te moram pri belem dnevu!'- f „Pustite me!” kliče visok ženski glas. „Kaj pa še*, smeji se baron, ..povodnih deklet ne zasačimo vsak dan. Hahaha, stari zelenosuknjež je imel vendar prav, preljubi bratranec, to bo izvrstna zabava!" ^ Zopet se grmovje lomi. Baron prilomasti na prosto, toda ne sam, kajti desnica, ki tiči v irhasti rokavici, drži žensko za roko, ki se zastonj upira močem krepkega moža. Krasni črni lasje obdajajo razkošno postavo nenavadno lepega dekleta, mokri so še ter se skoro dotikajo tal. Čude se zre lovsko spremstvo na to divno bitje, katero so našli tukaj v gozdni samoti. „Glejte, to je povodna deklica*', vpije zmagovalno baron, „ m e n d a j e ravnokar iz svojega mokrega kraljestva prišla na naš svet, kajti njeni dolgi lasje so še popolnoma mokri. Vendar pa mislim, da je krasna vila tako od mesa in kostij, kakor mi; ali ne, predragi bratranec?" Knez Podstrmski molči. Vidno začuden gleda lepo dekliško postavo, katere bi se n o b e n a boginja ne smela sramovati. To je Amalija. Ljubki obraz njen jc s temno rudečico oblit, iz čarovnih njenih očij pa žari skoraj vražji ogenj. „Resnično!“ vsklikne zopet mladi plemič, „človek bi kmalu mislil, da je ta krasotica nadnaravno bitje; no, meni je tem - 134 - ljubše, da nima čarodejnih močij, da se mi ni treba bati, kakor je rekel naš stari logar, da bi me potegnila v vodo in izsrkala srčno kri." Knez prijaše bliže. „Kdo si, deklina'?" praša visoki gospod. „kako prideš v to gozdno samoto ?" Amalija prašalca nevstrašeno pogleda. .,Zašla sem“, odgovori počasi. „Ah, in odkod si?" zakliče sedaj mladi baron, „iz tega kraja nisi, kajti tu je moje graščinsko posestvo in bi Te sicer moral poznati." Stari logar se skloni k nekemu gospodu knežjega velikega spremstva. „To že rad verjamem", šepeta sivec, ,,ali pa bi ne poznal milostivega barona. Ko bi taka lepota živela na njegovem ozemlji — deklina bi bila že davno morala priti v grad na obisk." Spremljevalec se pomenljivo namuza, potem pa se obme zopet proti tuji lepotici. Amalija je samozavestna. „Koga neki briga, od kod pridem in kam grem?*4 praša rezkim glasom. Z jednim sunkom se oprosti baronove desnice. „Pot sem zgrešila in gozdu menda s tem nisem nobene škode napravila. “ Baron se ugrizne v ustnice, knez pa svojemu spremstvu pravi šaljivo: „Deklini gre pa ostri jeziček res, kakor bi bil namazan z oljem." ..Ti si se v studencu kopala", meni baron. ,No, kdo pa ima vsled tega kako kvar“, roga se Amalija, »voda je zaradi tega še vedno kakor biser čista." ,.Zakaj si se pa skrila?" poprašuje jezno Frankovski graščak. »Slišala sem lovski šum ter se zbala psov", je Amalijin hitri odgovor. ..Te pa res ni mogoča v zadrego spraviti", mrmra knezr „in pa krasna je, to jej mora sovražnik pustiti." • #<'1 — 135 — .,Kako se zoveš — od kod si — kam si namenjena znova povprašuje mladi baron. Oči njegove so divjestrasno vprte v zalo deklico, ki odgovarja nevstrašeno. „Na to Vam ne odgovarjam", zavrne ga Amalija ter se možato in ponosno vskloni. Sedaj se plemič zmagonosno nasmehne. ..Oj, Ti nočeš odgovarjati? Ali veš, da je to jako sumljivo ?“ Amalija se ne gane. Baronu se obraz srdito zgubanči. ..To že poznamo", pravi ter Amalije ne izpusti iz ocij, „saj ni prvi pot, da se deklina po svetu klati, ki ima menda dosti vzrokov, da se pred ljudmi skriva. Le molči, krasna žabica. jaz bom že skrbel za to, da boš zopet regljala! Hola, služabniki, posadite dekleta na konja ter jo strogo čuvajte — na moj grad ž njo!” Amalija se bliskoma spusti v beg — psi pa so jej renčeč postavijo nasproti. Krepke pesti jo zgrabijo in trenotek pozneje jo dvignejo na konja. Mladi baron se zadovoljno smehlja, ko opazuje lepo jetnico, ki se divje, plaho ozira na vse strani. Ivnez prijaha bliže. „Kaj pa nameravate z deklino, bratranec ?“ praša zloglasnega plemiča. „Zaslišal jo bom — resnico naj govori, preveč mi je -sumljiva'1, pravi razuzdanec z važnim obrazom. Knez pol v šali pol resno zapreti s kazalcem. I „Bojim se, bratranec — Vi imate vse druge razloge, zakaj hočete imeti lepo tujko na svojem gradu. “ Mladi baron zarudi. ., Jaz sem sodni gospodar na tej zemlji, in le ta okoliščina nii je merodajna. Tukaj je Frankovsko sodno področje, predragi bratranec. “ • Knez prikima. „ Nikakor nočem segati v Vaše pravice. Toda pomislite, krasna deklica ima morda varuhe, zakaj molči o svojem imenu. — 136 Mogoče je iz dobre rodovine ter so jo okoliščine gnale v tuje kraje iz očetove hiše. Če je stvar taka in se dekletu kaj hudega pripeti, imeli bodete enkrat še velike sitnosti." Baron se za trenotek ozre proti Amaliji, ki sedi na konju sredi mnogoštevilnega spremstva. Tbežati jej je popolnoma nemogoče. Na obrazu mladega razuzdanca se vidi divja strast, goreče poželjenje. Ali ne čutiš, krasna Amalija, da Ti preti grozna nevarnost? ..Jaz že vem, kaj delam, predragi bratranec,u glasi se odgovor, „ne dajmo si zaradi take vlačuge kratiti lovskega veselja/ Svojim ljudem zapove, kar se tiče lova, potem pa še pristavi: „Da mi deklina ne uide, jamčite mi zanjo ali ste me razumeli ?“ / Služabniki ga predobro razumejo, kajti danes ni prvi pot, da peljejo lepega dekleta na grad svojega gospodarja. Tako Aipalijini spremljevalci počasi odjašejo. Ostala družba pa krene v drugo stran gledat, ali se ne da kak jelen zaslediti. V Amaliji vse vre. Dobro vidi, s kako, predrznimi pogledi jo baronovi služabniki ogledujejo, sluti, da jej preti nevarnost, toda preponosna je in presamozavestna, da bi kazala bojazen. Molče, glavo po konci, jaha sredi svojega spremstva proti — graščini. Pot tja je precej dolga in Amalija se pridno ozira, kje bi zasledila kako priliko za beg. Vse zastonj! Baronovi služabniki so pazljivi čuvaji, ker dobro 'poznajo svojega gospodarja. Kolikokrat je že siloviti baron dal lepa dekleta ugrabiti ter odvesti na svoj grad. Nekaj časa se je ž njimi kratkočasil, potem pa jih z malim darilcem odpustil. Da Amalija noče povedati svojega imena in svoje rodbine, mlademu lahkoživcu ravno prav ugaja. 137 - Baron je prva sodna oseba na graščini Frankovski. Tu počenja, kar hoče, tujo krasotico lahko da zapreti ter ž njo drage volje postopati. Nikdo se za to no sme brigati, tudi knez Podstrmski ne, ker je samo lovski gost svojega razuzdanega bratranca. In Amalija? Nobeden mož jo še ni imenoval svojo — ljubi le jednega — Jurija Skopca, predrznega tolovajskega glavarja. Jasen in ojster je njen razum in po vsej pravici sluti, da jo je baron dal na svoj grad odvesti, ker hoče njo, krasno in razkošno deklico, imeti nekaj časa za svojo ljubo. Da, Amalija je pametna. Slišala je že o Frankovskem baronu, ki je na glasu, da je največji zapeljivec deklet. Dobro ve, kakošna osoda jo čaka, toda trdno sklene, da se bo do zadnjega' branila. Ko bi le kako orožje imela! Toda strijc jej je vse pobral, mali samokres, svetlo in ojstro bodalce. Niti braniti se ne more. Vendar ne obupa, kajti prav lahko je mogoče, da se jej ravno na Frankovskem gradu ponudi prilika, ubežati iz razuzdančevih krempljev. Amalija se navidezno uda. Nema iti zamišljena sedi na konju in tudi spremljevalci jo z v p ra š a n j i ne nadlegujejo, kajti dobro vedo, da z baronom ni dobro črešnje zobati in da bi strogo kaznoval vsako pred r z n o s t nasproti lepi jetnici. Nekaj ur že traja pot po tihem gozdu. Amalija ne more nobene priložnosti porabiti za beg, kajti strogo jo čuvajo in iz tega uvideva, koliko mora biti mlademu plemiču na tem ležečo, da jo dobi v svojo oblast. Pred konji skačeta dva velikanska psa, ki bi ubežnico hitro dohitela. Drevje postaja redkejše, pokažejo se travniki in polje, k o n e čn o pridejo do grajskega vrta, ki je z visokim zidom krog in krog obdan. - 138 - Spremstvo zahteva vhod, vrata se odpro in skozi vrt odjašejo proti baronovem gradu. Kmalu zagledajo veliko temno poslopje za drevjem. Toda graščakovi služabniki imajo menda posebno povelje glede dekliče, kajti lepo jetnice ne peljejo proti glavnemu vhodu, marveč proti velikanskemu stolpu, ki je bil že v starodavnih časih zgraden. Slolp je k gradu prizidan in rabi kot ječa, kadar hočejo sumljive osebe pri grajski sodniji zaslišati. Amalijo zapusti zadnji up za rešitev. Molče koraka poleg svojih stražnikov, ki jo peljejo po stopnjicah ter konečno odpro močna, dobro okovana vrata. Amalija misli, da bo stopila v temno ječo, toda motila se je. Dve prostorni sobi ste to, in hišna oprava, katero zagleda, je bogata in krasna. Prva velika soba je očividno obiskovalna, druga manjša spalna izba. Tudi spalnica je bogato odičena in menda nalašč za žensko bitje pripravljena. Amalija se osupnjena ozira. Tu sliši, kako se vrata zapro in se ključ v njih zasuče. Bliskoma se obrne. Sama je. Trenotek pozneje že stoji pri vratih. Zaprta so! — ..Kje sem — kaj hočete od mene?“ kliče mlada krasotica, ..ha, kaj nameravate z menoj?" Vsa iz sebe loti k oknom, ki so močno zamrežena. Lepa Amalija je ptiček v zlati kletki — kjer je že pred njo menda marsikatera mlada deklica neradovoljno prebivala. Da, divno dekle je jetnica barona Frankovskega. Dobro ve — kaj jo v ieh lepili sobah čaka — ljubica naj postane plemenitega razuzdanca — pomnoži naj štovilo onih nesrečnic, katere je silni graščak dal tirati v svoj zloglasni grad. In bežati iz te trdne, varne ječe je popolnoma nemogoče! Amalija s strahom in trepetom pričakuje boj — za svojo dekliško nedolžnost. — 139 — '27. p o g 1 a v j e. Razuzdančeva žrtva. < P iv ca . — Nenaprošen gost. — Beg ,rudečega Tomaža*. — Kje je Amalija? K n o v im činom! — Vaška krčma. — Krčmarjeva hiša. — Jurij Skopec hoče obračunati. .,Trči, bratec! Ti si ves drug korenjak, kakor pa prokleti Jurij Skopec! Tak, kakor si’ Ti, mora biti moj bodoči sorodnik — Ti boš dobil Amalijo in nikdo drugi !*‘ Kozarca zazvenita. Dva pivca sta, ki tukaj sedita, in precejšne število steklenic na mizi dokazuje, da sta možakarja stara prijatelja vinske kapljice. ,Mudeči Tomaž' sedi nasproti Amalij inemu stricu. Niti ne sanja se jima, da je Amalija ušla, kajti dosedaj ni nobeden izmed njiju še pogledal v njeno sobo. Stari tolovajski pajdaš ga ima že preveč pod klobukom, Tomaž je pa še vedno pri trezni pameti. Kdor je vinjen, je rad ginjen. Častivredna pivca se objameta. Ti moraš iti na Hrovaško, Tomaž,“ kruli starec, .,tam ie dosti pravih ptičkov, ki le še na pravega načelnika čakajo. P o s ta v i se na čelo tem sosednim rokovnjačem in z njihovo pomočjo razkropi Skopčeve pristaše. Ostali se bodo potem že radi pokorili. — Oho, tega bi se še manjkalo, takih zakonov, t a k o r jih Jurij Skopec predpisuje, ne potrebujemo. Smešno, s am o bogatine hoče oropati, namestu da pleni, karkoli mu pride p o d roko. Pri takem bedastem postopanji lahko dolgo čakam, p r e d n o napravim z rokovnjači kupčijo, ki bi se dobro obnesla. T om a ž , Ti si moj mož, Ti boš bolj prebrisan, ter boš jemal d e n a r , kjer ga najprvo dobiš. Ali ni res, dečko moj "?“ Tolovaj seže v desnico, katero mu starec pomoli. „In kedaj dobim Amalijo?" praša radovedno. ..Kmalu — kmalu,“ kliče stric, ..kakor hitro izvršiš svoje mojstrsko delo in stojiš na čelu tolovajskega krdela. Potem si — 140 - vzemi dekliča ter stori ž njim, kar hočeš. Svojo besedo Ti zastavljam in pri tem tudi ostane !'• ,Rudeči Tomaž' stegne svoji orjaški roki. „Oho, kaj pa je to?“ kliče, ..prokleto — tu nekaj ropota — “ Razbito steklo pade v sobo — okno so odpira. Strijc zarujove : „Sam hudič prihaja — pravcati peklenšček !“ Neka postava skoči v sobo. „Da, hudič je prišel, po Tvojo črno dušo,“ zagromi gromovit glas, „Ti zavratni morilec!" Tomaž neznansko zatuli. „ Jurij Skopec!“ rujove tolovaj, tresoč se po celem životu. ».Jurij Skopec — je od mrtvih vstal!" „Huhuhu,“ tuli sedaj tudi starec, kajti pred njim stoji mož, o čegar smrti je bil prepričan, — Jurij Skopec, tolovajski glavar. Žarovitimi očmi gre Jurij na plašljivca. V vsaki roki drži napet samokres in njegov obraz obeta smrt in pogubo. Z nova zatuli Tomaž. Starec hoče poskočiti. Pijan, opotekajoč se telebi ob mizo. Ta se prevrne, in kozarci, steklenice in krožniki se z velikim ropotom razbijejo na tleh. ..Zgubljen sem!" kriči Tomaž, „na pomoč, na pomoč!" Jurij Skopec hoče na tolovaja planiti, kateremu samega strahu šklopotajo zobje. Tu se ostroge Jurija izpodtaknejo ob namizni prt, za trenotek omahne. Toda ta trenotek zadostuje ,rudečemu Tomažu'. Kakor obstreljena pušica se zaleti mimo trepetajočega starca proti priprtim vratom. ^Zlodej!” kriči Jurij in pomeri s samokresom. Strel poči. Kroglja ne zadene tolovaja, ki je že pri stopnjicah, po katerih divja z orjaškimi skoki. Zopet so zasliši vpitje. 141 — Grozna kletvica zadoni, nekaj silovito zaropota in strel se razlega po celi hiši. Jurij Skopec raztrga namizni prt ter je z dvema skokoma pri stopnjicah. „Ne streljajte, glavar!- se oglasi odzdolaj nekdo, ..jaz sem, Smukač — prokleti rudeči pes mi je na glavo skočil, da sem se po stopnjicah zvalil! Av, vraga, kako me boli buča!'- javka tolovaj. Bl iskoma odhiti tolovajski glavar mimo stokajočega tovariša. Prišedši na dvorišče sliši, kako dirja ubežnik na čilem konju. „Ušel mi je,“ rentači poln srditosti, ..no, naj le beži — snidla se bodeva zopet! Sedaj pa —“ Jurij Skopec obmolkne. Od zgoraj se čuje rujovenje in javkanje, klici na pomoč plašno cviljenje. Hitro se vrne po stopnjicah navzgor v sobo, kjer je iz- ^nadil oba pivca. Čuden prizor se mu tu pokaže. Stare c leži na razbitih črepinjah sredi luže od vina in *^znih jedil. Na njem kleči Smukač ter ga s krepko in močno roko *Wi za vrat. „Prokleta izdajica!" kriči ropar, „pri tej priči moraš izcimiti svojo črno dušo, vražja kukavica!" I „Pomagaj te — pomagajte!“ stoka starec na pol mrtev. ¦ „ Pusti ga!“ zapoveduje glavar, ..sorodnik je moje rešiteljice ter mu zaradi tega prizanašam!" „Čemu neki,“ ugovarja Smukač togoten, zlodej je ravno lftko hudoben, kakor ,rudeči Tomaž'. Glavar, pustite me da ga ^ 3 avim kakor'mlado mačko. To bi me v srcu vesolilo.'- . .Usmilite se h stoka starec v smrtnem strahu. ..Izpusti ga, Ti pravim !“ zagrmi Jurij Skopec, „ali naj V^ d no ponavljam, kar jedenkrat velevam?" Smukač uboga. — 142 — „Glavar, kosali se bodete,u pravi svarečim glasom, .dedec je Vaš sovražnik in znano mi je, da je naščuval. ,rudečega Tomaža*, naj Vas zavratno umori." „No, ne, prisezam Vam, jaz nisem tega storil, Tomaž je vsega vzrok,“ javka stric, ..meni samemu je grozil — verjemite mi — glavar." Jurij Skopec ga zaničljivo pogleda. „Kje je Amalija?" praša strogim obrazom. Starec ne zine besede. „Ali bodete govorili, da ali ne," zagrmi Jurij, -ali naj Vašo nečakinjo sam iščem?" , mH ** . ‘J „Ne, ne, glavar,” javka sivi dedec, ..saj Vas popeljem k Amaliji, samo življenje mi prizanesite, moje življenje." „To sem Vam tako že obljubil," pravi Jurij Skopec malomarno, „ Vaša nečakinja mi je dvakrat življenje rešila, to Vam staremu grešniku računam na dobro. Tudi Vas potrebujemo, če ugrabimo plen, ravnati se čem po vzgledu svojih prednikov, da spravite v denar bogastva, ki Vam jili izročimo." Oči strijčeve se začno svetiti. „Da, denar — denar!" mrmra in njegovi suhi prsti se krve, kakor bi hotel srebrnike grabiti »Žurite se,“ ukazuje glavar, ..kje je Amalija, govoriti moram ž njo!" Sivec* vzdihne, ter sname s stene velik ključ. »Tedaj zaprtega imate dekleta," grozi predrznež, »mislili sem si takoj, da. Amalija ni šla radovoljno z Vami!“ Starec zadrli izgovora ni niti trenotek v zadregi. „Kaj pa mislite," pravi, „jaz bom svojo ljubo Amalijo zapiral, svojega otroka! Skril sem jo le prod ,rudečim Tomažem", ki jo vedno zasleduj e.u „To naj Vam vrag verjame, stari slepar," zavrne ga Smukač ter si drgne glavo, ki ga grozno boli. Ves divji je še, ter silovito udrihne strica, da ta milo zaječi. „Pusti ga pri miru,“ kara Jurij Skopec. „0, to zlodju nič ne škoduje/ odgovarja Smukač. ..Mene tudi ,rudeči Tomaž* ni malo pošegetal. Starcu naj bo to le v spodbujo." — 143 — Vsi trije pridejo pred Amalijino sobo. Sivi hudobnež si na tihem želi, da bi ^ njegova neljuba gosta pogreznila v dno pekla. Ne upa pa si niti besedice črhniti, kajti dobro ve, da mu g re za kožo. \ Skopec stoji tik pri vratih. Ključ se zasuče, vrata so odpro in tolovajski glavar hitro stopi v sobo.- . ' „ Amalija," kliče ognjevito, „ Amalija!" '¦ . N o b e n e g a odgovora. Ali spi?“ mrmra tolovajski glavar, „luč, luč semkaj!“ Hišni gospodar dvigne svečnik. Ama l i ja !" kl iče tudi on v i s o k im g la som, „ha, kje j e ? Postelja — pos tel ja jo pra zna — c e d o t a k n e n a !“ Pes hinavski!“ zavpije Smukač razjarjen, ..glavar, verjemite mi, slepar je svojo nečakinjo vse kot drugod skril, ter Vas hoče imeti za norca. “ Jur ij se plamtečim pogledom ozre na sivega hudobneža. Ta grozno prebledi, ko vidi, da se samokres zasveti, ter &de n a kolena. Glavar,u javka, ..pobijte me, če se sedaj lažem! Kakor **kbtovo smo mi vsi trije tukaj, tako resnično je *bila moja neiakinja še pred nekoliko urami v tej sobi. Tukaj so samo jedna Vrata in do njih je samo jeden ključ, ki ga niti za trenotek nisem zgrešil izpred očij". Ju r i j ga srpo gleda, kakor bi hotel brati v dnu njegove duše. Dobro je," pravi kratko in rezko, ..ta pot se mi niste | * lagali." „Ne, ne,u stoka stari grešnik, „Amalija je bila tukaj in ^kozi okno ni mogla uiti, kor je močno zamreženo.“ Jurij Skopec se po sobi ozira. Luč staremu trepetajočemu hudodelcu iztrga iz rok ter okrog posveti. „Ah, kaj je tukaj pri peči?1’ zakliče naenkrat, ,.saje sredi P o l e t j a ! “ - 144 „Glavar, tu gori je splezala 1“ kriči Smukač, „Ainalija# je predrzna punica ter zna plezati kakor mačka*. “ Juriju je to dosti dokaza. Tukaj po dimniku je nekdo kvišku plezal, to se vidi ii odpraskanih saj na tleh. Posveti v dimnik. Tu gori je vse prazno. '„Gori!u hipoma zakliče, ..mogoče, da se je na vrhu kj skrila. “ Stric prvi hiti na podstrešje, sam Hoče vedeti, kje je njegova nečakinja ostala. Ko pa pridejo gori, prepričajo se kmalu, da Amalije več v hiši. Vidijo se stopinje mlade ubežnice, ki je morala s sajam zaprašena, in zamazana biti. Ni dvoma, da je pred nekaterimi urami zapustila hišo. Kam je bežala? Jurij si zna na to vprašanje sa'!!! od govoriti. Nedvomno se je hotela s tolovajskim glavarjem zope združiti, kateremu je rešila življenje. Nenavadni čuti ogrevajo njegovo srce. Ali je to.ljubezen ali pa mimogredoča strast, za čudovi krasnega dekleta? Nima časa, da bi o tem premišljal, kajti čas njegov odmerjen, sedaj mora svoje ljudi peljati na rop. Tolovaji že godrnjajo. da so toliko časa brez posla in zaslužka. ,,Smukač", zapoveduje Jurij, „Ti spremljaš Amalijinega strica v naš tabor. “ „Kaj naj čem tam?" javka prestrašen starec, jaz ostanem raje doma.“ „Vi greste s Smukačem!“ grozno zarujove nad njim Jurjj Skopec, _jaz ue trpim nobenega upora več. Smukač, Ti ga bos pripeljal v tabor, jaz pa pridem za Vama, ker moram poprei še nekaj poizvedeti. In če zlodej ne gre z lepo s Tabo, potem veš, kaj imaš storiti — moja potrpežljivost je pri kraji." ,Razumem, glavar", reži se Smukač, ..moj s am o k r e s je nabasan in če m i starec ne teče urno kakor podlasica, z apodim » M 1 i »>v. b Usmilite se!*‘ stoka starec v smrtnem strahu, 145 mu v glavo svinčenko, da jo bo še na sodni dan imel glodati." — Stari hudobnež se uda v svojo osodo. Voljno gre s Smukačem na dvorišče, kjer Jurij Skopec zopet zasede svojega konja. Stričevi služabniki si ne upajo upirati se glavarju, kajti sami niso druzega ko tatovi in zločinci, ki se v samotni hiši pred oblastnijami skrivajo. Jurij Skopec spremlja še nekoliko pota Smukača in njegovega jetnika, potem pa se' poslovi od svojega zaupnega tovariša, ki z napetim samokresom v roparsko taborišče spremlja tiho zdihujočega starega hudobneža. Tolovajski glavar izpodbode konja ter hitro jaha po cesti, ki se vije skozi razprostran gozd. Jutro napoči. Gosto drevje se umakne zelenim travnikom in polju. Jurij zagleda veliko vas. Lepe in čedne hiše pričajo, da so vaščanje premožni ljudje. „Hm“, pravi tolovajski glavar sam pri sebi, „če se posebno no motim, prišel sem v pokrajino Frankovskega gradu. Sicer so vasi povsodi tako borne, tukaj pa se vidi, da se ljudem ne godi posebno slabo.“ Predrznež brez obotavljanja jaha sredi vasi. Ni se mu treba bati, da bi njegova zunanjost vzbujala posebno pozornost. Opravljen je tako, kakor navadni potovalci, orožje njegovo pa bi k. večjemu dalo misliti, da je to sel, ki nosi važno novico v oddaljene kraje. Klopotanje čilega konja zvablja več radovednežev k oknom in marsikatero dekliško oko zre dopadljivo za zalim mladim možem lepega pa temnega obličja. Jurij se niti ne briga za to. Naravnost jaha pred vaško krčmo, kjer odsede, da si priv o š č i požirek dobrega vina. Toda tudi za pijačo mu ni toliko, kakor za to, da kolikor mogoče poizve, kar je potrebnega, da se mu posreči nameravani, predrzni roparski napad. Črni Jurij 7 — 146 — Zaspan hlapec mu odvzame konja, da ga odpelje v hlev, Jurij Skopec pa stopi v hišo in prostorno, čedno opravljeno sobo. — Vaški krčmar stoji za točilno mizo, poleg njega pa zapazi Jurij prav lepo, kmečki oblečeno deklico. Deklina je mlada, razkošna, toda očividno jo teži velika bolest, kajti ko Jurij Skopec pogleda v njen obraz, zapazi, da je silno bleda in tudi njene krasne oči so rudeče in močno objokane. Dalje je ne more om^ovuti, kajti deklica urno zapusti sobo ter izgine za bližnjim v^Cti, kakor bi jo kdo podil. Krčmar stopi k zgodnjemu gostu. ,.Cesa želite, gospod?" praša z glasom, ki vzbudi Jurijevo pozornost. ..Prosim, prinesite mi čašo dobrega vina, če ga imate v kleti", pravi tolovajski glavar ter pazljivo opazuje krčmarjev obraz. — Mož je jako resen — v zgubančenem obrazu se vidi žalost in tuga. „Takoj, gospod, in kapljica moja ni slaba. Nemudoma Vam postrežem ž njo.i- Jurij Skopec se vsede na stol ter potrpežljivo čaka, dokler mu krčmar ne prinese čaše z vinom in kozarec. „Tako, gospod, in Bog ga Vam blagoslovi!" Jurij si natoči kupico. „ Vi pač v svoji hiši žalujete?u praša krčmarja, ki se hoče na svoj prostor povrniti. „Ali Vam je kak drag sorodnik umrl?'- „0 ne% pravi krčmar zamolklo. Sedaj postane predrznež še bolj radoveden. „Deklica, ki je ravnokar odšla, je pač Vaša hči?“ praša z glasom, ki naj žalostnemu starčku izraža sočutje. „Da, da, gospod!" ..Oj. morem si misliti", nadaljuje tolovajski glavar resno. „deklico menda tare nesrečna ljubezen? Rada bi dobila moža. ki Vam, strogemu očetu, ni po godu?“ Krčmar se obriše proko očij. — 147 - „Dal Bog, da bi tako bilo, gospod", pravi otožno. „Moja Katinka je ubogljivo dete, taka žalost bi pri njej ne trajala dolgo. Tudi jaz nisem trdosrčen oče, ki bi hotel srečo svojega otroka odurno razdreti." „Oj, potem je ženin Vaše hčerke umrl, ali pa celo ubogega dekleta nezvesto zapustil ?“ „Tudi to se ni zgodilo, gospod ?“ ^Morebiti morate celo hišo svojih očetov zapustiti — tarejo Vas skrbi, ki Vam grene življenje?” I"- „Ne, sile mi ni, tudi gostje radi k meni zahajajo.u „No, kaj pa Vam vendar manjka, da ste tako žalostni?“ ¦eakliče Jurij ves začuden, „ prisedite, krčmar, in pijte čašo vina z menoj. Morebiti Vam morem pomagati?“ Krčmar gostovi prošnji skromno ugodi, toda žalostno .zmaje z glavo. „Nam ne more ni kdo pomagati", pravi tužnim glasom. Sicer bi Vas pa prašal, ali niste s Frankovskega gradu?" „Ne, na potovanji sem." „Tako, tako — no potem Vam lahko povem, kaj s e j e zgotiilo. Mogoče da morete nesrečnega očeta malo potolažiti. Tudi to bi že nekaj bilo, kajti sočutna beseda ranjeno srce vedno fcakor olje hladi. Tolovajski glavar je vedno bolj radoveden. „Le olajšajte si srce", izpodbuja krčmarja. „Vedno Vas bom poslušal ter molčal o vsem, kar bom čul.“ Starček globoko vzdihne. „Oj, molčati Vam niti ni treba,” odgovori tužno, „cela vas že itak pozna našo sramoto!" „Sramoto?" čudi se gost. „Da, tako je, gospod1-, nadaljuje krčmar zamolklim glasom, o g o v o r iv a bolj na tihem, poleg v sobi sedi moja Katinka, par i t i moram tako že na njo, da ne napravi velikega greha. S e v e d a mi je morala svečano obljubiti, da si ne vzame življenja, t o d a če taka revica le preveč obupa, zmeša se jej lahko pamet nesreča je gotova.“ „Sedaj bi rad vse izvedel14, pravi tolovajski glavar. „Oj, ljubi Bog", odgovori krčmar, „moja povest ni dolga, ^ a to je pa tem bolj žalostna. Moja Katinka, saj ste jo poprej — 148 — videli, gospod, je najzalša deklica v celi vasi. Poznajo jo daleč na okrog in najbogatejši kmečki sinovi so jo snubili — toda sedaj — “ Glas krčmarjev so začne tresti. „No, da Vam na kratko povenr, nadaljuje, .,moja Katinka je bila vesela deklica, radovala se jo svojega življenj«, tudi ni mislila še na možitev, marveč je hotela ostati še pri meni, svojemu staremu očetu. Moja žena je namreč že dolgo mrtva. Deklica je rada zahajala v gozd, kakor sploh vse vaške mladenke. Nekega lepega dne je sedela ob potoku ter si po dekliški šegi vila venec, tudi si je natrgala nekoliko brezovih ; vejic, da bi kaj zelenega imela v svoji sobici. Sedaj pride nesreča —" -Slušam!" pravi gost. Krčmar poln tuge nadaljuje: „Ko si Katinka natrga nekoliko brezovih vejic, prideta.; dva logarja našega milostivega gospoda, Frankovskega graščaka. Baron stanuje večinoma na svojem lovskem gradu „Podsmrekou in je — nekoliko surov in divji, no, pripoveduje se marsikaj.u ..Slišal sem že o tem“, pripomni Jurij Skopec in njegove oči se začno svetiti. rAli sta logarja Vašemu dekletu kaj storila?" — .,Ne, toda menila sta, da je to gozdni pregrešek ter sta jo vzela sabo na Podsmreko. Cole tri tedne so jo tam imeli; da, gospod, gozdni pregrešek so morali kaznovati, in potem se je Katinka vrnila, toda kakšna, o moj Bog, niti zmisliti se ne smem onega dne!** Jurij Skopec se vzravna. „Ne govorite dalje“, pravi togotno, gospodujoči sovrag — baron — j e—” ' _Da, da“, mrmra krčmar, .ostalo, si morete misliti. Nas milostivi gospod, — tako se pripoveduje — ne sovraži lepih deklet, toda da mojo Katinko, — mojega ljubljenega in jed;- nega otroka — w Stari krčmar si obriše solzo. Jurijev pogled se stemni. — 149 — Iz očij mu šviga divja srd. Poln jeze dvigne kozarec in g a na dušek spije. „Tukaj bom pričel*, šepetajo njegova usta, „baron Frankovski bo spoznal Jurija Skopca! Čakaj, dekliški ropar! Bogat si, to je znano — čaka Te pa še nekaj druzega, kar se 'Ti danes niti ne sanja!" 28. p o g 1 a v j e. Na vrvi. Ljudska veselica. — Glumači pridejo. — Predstava. — Knezova lovska družba. — Čudna razkritja. — Kdo je tujec? — Glumači v skrbeh. Nevarnost preti. Trara • - trara — traratatatata!“ Jasno se glasi rog in iz veliko vasi, ki spada pod graščinsko oblast kneza Podstrmskega, ljudstvo kar vre proti občinskemu pašniku. V vasi praznujejo danes cerkvenega patrona. Rog se zopet začne glasiti. „JuheI" kriči kmečki fant, »glumači so prišli, plesalci na vrVj __ z medvedi, opicami in veljblodi. Danes bo lepo — hola, Uršika, — danes plačam jaz za te, oglejva si komedijo!" In kakor ta dečko, kriče tudi drugi, krepka rudečelična dekleta pa se radovedno ozirajo po cesti proti gozdu. Tam so se ravnokar prikazali vozovi glumačev. Ti so got o v o zvedeli, da se danes tukaj vrši cerkvena slavnost. Vidijo se razne spretne postave, ki skačejo okrog voz — 4 omovja potovalnih komedijantov. Tuji ljudje se vstavijo na občinskem pašniku. Dvoje veljblodov se vleže na travo, ob verigi na voz priklenjen godrnja kosmatin medved in na strehi zeleno pobarvanega voza se grejete dve opici na junijskem solnei. - 150 - Orjak v oguljeni, pisani glumaški opravi trobi na rog. Potem, ko preneha, pogleda čmerno na čudno opravljenega pajaca poleg sebe, ki pleše in vpije, kakor da bi bil pijan, na glavi stoji, zopet na noge skoči ter dela kolesa, da se kmalu velika množica zbere krog njega. „Glej ga no vragea — ta pa zna!" vpijejo kmetje. „Da, da, pri komedijantih že malim otrokom kosti polomijo' 1, pripoveduje najbolj prebrisani kmet, ki menda sliši travo rasti, »seveda potem lahko tako skačejo/4 Vsa njegova okolica se začudi. Pajac se dvakrat po vrsti v kolesu zasuče, potem s strašno* neumnim obrazom sede na travo. Kmetje kar rujovejo samega smeha. Tu poskoči šaljivec. „Le noterrrr — gospoda moja — prečastito občinstvo!*" kriči na ves glas, „prišli smo iz daljne Indije, z opicami, veljblodi, medvedi, kačami in drugimi, neznanskimi stvarmi." „To si moramo ogledati 1“ kriče kmetje. ..Tukaj imamo ognježrca," nadaljuje pajac, „ki žre živo žrjavico, kakor Vi ohlajeno kašo! Svetovno znani Harkul tukaj vzdiguje krogljo dveh stotov z velikim palcem na nogi, jaz. sam pa Vam bom toliko neumnosti povedal, da bodete samega smeha popokali/ Z nova krohotanje. „Toda to še ni vse. Krona vseh umetnosti pride h koncu,~ kriči burkež, „prekrasna Cenobija iz indijske dežele, ki bo na vrvi plesala! Le noterrr — gospoda moja — predstava setakoj prične. “ „He, saj mi smo veseli ljudje iz vroče Indije, kjer poper in sladkor z dreves pada!" Tako kriči burkasti glumač. Kmetje se izvrstno zabavajo, kajti glumaška družba jebila v tedanjih časih še nekaj nenavadnega. Radovedna množica se drenja okrog voz. Prišlo je veliko ljudij zaradi cerkvene slavnosti tudi iz sosednih vasij. Na občinskem pašniku so ogoreli možje, delavci in vozniki glumačev v zemljo zabili kolo in ob njih napeli vrv sredi katere se bo predstava vršila. — 151 — Gledalci se drenjajo, jeden suje druzega, kajti vsak bi rad dobro videl ter stal v prvi vrsti. Glumači se morajo žuriti, da hitro prično svoje umetnosti kazati, kajti na večer gredo vaščanje po starem običaju na plesišče. Burkež že skače, dela kolesa ter se s pisano pobarvanim obrazom spakuje, da se krohot gledalcev razlega daleč na okrog. Dve nesramni ženski v kratkih, z lišpom obšitih krilih s e drenjate med občinstvom ter nabirate vstopnino, kajti glumači hočejo še-le potem igrati, ko so si zagotovili primeren zaslužek. Marsikak gledalec se pri tem stisne na stran. Kakor danes, bilo je tudi že takrat; kmetu ne gre rad g r o š izpod palca. Toda to ne pomaga nič dotičnikom, kajti ženski zapazite * v s a k e g a , kdor se jima hoče izmuzniti, in denar se jima kmalu n a k o p ič i na krožnikih. Sedaj še-le se v resnici predstava prične. Ve l jb lo d a morata, čeravno ne rada, vstati ter zibaje se k o rakat i v krogu ob vrvi, na vsakem pa sedi opica ter skače n a veljblodovi grbi, kakor bi plesala. To je nekaj za vaško občinstvo! Samega veselja vriskajo, če se opice prav čudovito kremžijo, in ko spaki celo s sabljo in puško oponašajo vojake ter v pinji surovo maslo medejo, prično velikanskega začudenja k a r usta odpirati. Sedaj pride medved na vrsto. Pleše in godrnja, lovi koščke kruha od daleč v odprti . g o b e c , in ko zapusti ob ploskanju gledalcev pozorišče, stopijo l ju d j e na njegovo mesto. Ognježeree je živo žrjavico kakor preste, da marsikak kmetiček nehote prične z napeto šobo pihati. Golijat meče v zrak velike železne kroglje ter jih zopet l o v i v velikanske roke, burkež pa nori in neumnosti uganja, k a r je posebno mladini pogodu. Sedaj nastopite ženski, ki ste denar pobirali. Jedna z veliko spretnostjo od daleč meče oj stre nože v nastavljeno desko, druga v obče občudovanje pleše neznane plese. Vaške krasotice dražijo svoje fante, da ne znajo tako plesati kakor glumačica, fantje se pa za to maščujejo s tem, da odcvetelima glumačicama sledijo z zaljubljenimi pogledi. — — — Množica se naenkrat zgane. Od gozda sem se začujejo lovski rogovi in ko se kmetje ozrejo, zagledajo dolgo vrsto jahalcev, ki se bližajo občinskemu pašniku. Psi lajajo in vaščani došlece ponižno pozdravljajo. Hitro zginejo pokrivala raz glav. „Naš milostivi knez," mrmra ljudstvo, ..naš knez — prihaja od lova — pozdravimo ga!" Da, to je knez Podstrmski, ki se vrača z lova pri svojem sorodniku baronu Frankovskem. Tudi baron je v spremstvu svojega bratranca na čelu konjiške čete. „Glej, ljubi bratranec," pravi knez, kmetje praznujejo cerkvenega patrona in to priliko so porabili tuji glumači." „Sodrga!“ mrmra baron. „No, ljudje hočejo tudi imeti svoj ljubi kruhek, in ker ne smejo v mesta, iščejo zaslužek pri kmetih.” „Tatinski lopovi so!" ..Zakaj mislite takoj najslabše o bornih ljudeh, dragi bratranec"? Oglejmo si raje, kaj znajo posebnega!" „Za moj del!" Baron misli le na svojo krasno jetnico na Podsmreki. Rad bi pohitel k njej, toda to ne gre. Spremljati mora kneza — svojega bratranca — na njegovo graščino ter iz .uljudnosti pri njem ostati dva ali tri dni. To zahteva običaj med plemstvom in mladi baron se ne more svoji dolžnosti odtegniti. Toda potolaži se konečno. ,.Lepa deklica mi tako ne more uiti," si misli, ..kajti poznam svoje ljudi. Zanesljivi so ter znajo tak zaklad dobro čuvati. Ali se nekaj dni prej ali'pozneje z njo zabavam, to nič ne de, pravi čas za to bo že prišel." Lovska družba se bliža. Kmetje kneza ponižno pozdravljajo. Res, da knez Podstrmski ni gospod, ki bi se ogibal veselju, toda svojih podložnikov no zatira, prizanaša jim s prehudo tlako, zaradi tega je pa tudi splošno priljubljen. Prijazno odgovarja na semtertja nekoliko neokretne p o z d r a v e vaščanov, pošali se tudi s kako vaško krasotico ter potem pazljivo zre na gluraaško pozorišče, kjer ravno nategujejo v rv mej dvema visokima smrekama mnogo sežnjev od tal. Herkul zopet zgrabi svoj rog. „Cenobija prihaja, lepa Cenobija!w kriči burkež, preobrne se n e k o l ik r a t čez glavo ter zopet vpije: „Lepa Cenobija iz daljne Indije!" §§ .,Ah, plesalka na vrvi,- pravi knez. / r o bo kaj posebnega," odgovarja njegov bratranec, .razuzdana ženska velih lic, kakor onile dve, ki je kozarec življenja žo do dna izpila. „ Ah — “ Knez se vskloni v sedlu. Tam pri vratih prvega voza se pokaže dekliška postava, fegar divnega telesa se oklepa snežnobela, z glumaškim lišpom obšita 'obleka. Obraz, roki, vrat in pleča so temne, bronaste barve. Imenovali so Cenobijo Indijanko in to navlašš — kajti načelnica glumaške družbe se boji, da bi ‘oblastnije zasledovale nekdanjo obtoženko, in zaradi tega je Milico, ki jo 'sedaj za Cenobijo kličejo, s posebnim sokom namazala. Knez nepremično zre proti mladi deklici. To je v resnici lepotica,“ pravi iznenaden. ..Pa precej zagorela," norčuje se Frankovski. „Naj bo, toda glejte, bratranec, ali to dekle ni divne rasti ti krasni udje — to plemenito kretanje — človek bi v tesnici mislil, da je to hči kakega indijskega kralja. “ Mladi baron molči. Tudi on opazi kot poznavalec ženske lepote krasno postavo mlade glumačiee, toda misli njegove so sedaj pri divni Ujeti povodni vili. Milica se bliža vrvi. i ‘ Tužnimi očmi zre nesrečni, ubogi otrok na radovedno, ^ijalasto množico. - 154 — Preteči bič — neznanske muke so povzročile velike čudeže. Milica sedaj z veliko gotovostjo kreta po vrvi. Pod vrvjo poleg Milice stoji Herkul da bi jo vjel, ko bi padla. Golijat se skloni k nji: „Kako Vas je starka namazala," pravi togotno. -Resnično, to je sramota!” Milica molči. ..Kako je?" praša Golijat tiho, „ali ste še vedno tako trdovratna — ali ne bodete uslišala moje vroče ljubezni?“ Milica zamahne z roko, kakor bi se ga hotela odkrižati. „Tedaj ne," grozi se velikan, _dobro, toliko časa me bodete dražila, da Vas bom pustil na tla telebniti, ko se še enkrat j zvrnete z vrvi.“ Sedaj se obrne deklica proti njemu. „Oj, le storite to," šepeta ubogo dete, ..potem je vsaj konec moje nesreče." Herkul zamolklo zaječi. ..Ne,' vjel Vas bom," škriplje z zobmi. „Ne smete umreti lepa Cenobija, za to ste preveč lepa in zapeljiva. Živeti morate toda le, da bodete enkrat moja/1 Milica zopet molči. Od visoke smreke visi vrv, katero zgrabi ter spretno prične ob njej kvišku plezati. Zgoraj leži balansirni drog. Vzame ga v roke ter ob deblu smreke sloneča pričakuj« znamenja, da prične s svojo umetnostjo. Nesrečna Milica! Grofova hči kot plesalka na vrvi, oj, to je strašno! Ljubko bitje, ki je kakor ustvarjeno za srečo in ljubezen, je v oblasti brezsrčnih glumačev! (. Zdajci se začuje škripajoča godba, katero spremlja veliki , boben.' Cimbala doni, rog se razlega, in Milica koraka, enaks nebeškemu angelju, ob napeti vrvi piloti nasprotni smreki. Knez ljubko postavo dopadljivo in občudovaje gleda. — 155 — „če je to v resnici Indijanka,“ pravi svojemu bratrancu, potem so jo gotovo vkradli. Le glejte to v resnici kraljevskok r a s o to — to postavo, ta ljubki — žalostni obrazek.” Zlobna in premetena načelnica je Miiičine lase tudi pobarvala, da popolnoma premeni njeno zunajnost — zlati lasje so s ed a j vsled umetnije vražje ženske postali skoro popolnoma Srni. ‘E, zakaj bi morala biti imenitna Indijanka," pravi mladi baron malomarno, „te ženske so v mladosti vse enake — videl sem j ih že dosti, o katerih se je govorilo, da so plemenitega rodu.1* Sedaj se obrne jeden spremljevalcev k knezu. ..Deklica ima čudovito lepe modre oči," pravi. „Kaj?“ začudi se knez Podstrmski, ^modre oči, čudno, to bi bilo pri Indijanki nekaj posebnega." V tem hipu gre burkež mimo. j j ej — pajac!" kliče graščak Podstrmski, ..tukaj imaš ¦eebrnik — ree> načelniku svoje družbe, da bi jaz rad od blizu videl lepo plesalko na vrvi — jaz sem knez Podstrmski." Glumač je v taki zadregi, da celo pozabi denar spraviti. Svit l i knez," jeclja, ..Indijanka ne zna slovenski." t .To nič ne de, jaz jo čem samo od blizo videti." i Sedaj je mož še v večji zadregi, ko poprej — da, pod barvo, s katero je po obrazu namazan, prebledi. < K n e z to opazi. Tukaj ni nekaj popolnoma v redu," mrmra. Hej, povej svojemu gospodarju, da hočem ž njim govoriti - takoj - u Glumač se prikloni. Da, svetlost,“ mrmra v strahu, ..nemudoma sporočim Vaše povelje svoji načelnici." ..Ženska tedaj," pravi knez sam pri sebi, ..tako — tak e — n o , bodemo že videli." Burkež hiti proti načelnici. Kolena se mu šibijo — obraz njegov je ves preplašen — besedi mu manjka. Zasopen stopi k vražji ženski, ki včasih to ali drugo Napoveduje plesalki na vrvi. — 156 — ..Knez Podstrmski hoče Cenobijo takoj videti,' pravi burkež. Tudi načelnica se zgane. Ali se boji, da je knez začel kaj sumiti ? Ali sluti, da bo Miličina lepota mnogo neljubih vprašanj in poizvedovanj provzročila ? Toda knez je zapovedal, tukaj je on gospodar, katerega so mora ubogati. In ravno ko Milica razgreta, težko sopeča zopet sloni ob veliki smreki, zakliče jej nesramna ženska: „Doli mi pojdi!" Deklica se začudi in prestraši ob jednem. Milica je svojo nalogo še-lo do polovice izvršila in sedjg; naj gre doli — ali je morda kaj napačnega naredila, ali jo hoče grda babura zopet tepsti? Oj, to bi ne bilo prvikrat, da bi bič neusmiljene ženske i pokal po njenih nežnih plečih, načelnica no pozna, kaj jej usmiljenje, ter vselej ubogega otroka pretepava, kadar poj njenem mnenji napravi najmanjšo napako. Obotavljaje se revica ob vrvi spusti doli na pašnik, kje« jo čaka surova babura. Hitro je pri njej. ..Knez Te hoče videti", sika stara copernica. „Cuvaj se Dobro veš, kaj Te čaka, če se izve, kdo si. Ti veljaš A Indijanko, ki ne razume niti slovenski niti nemški. Zapomni si to! Odgovarjala bom jaz za Tebe. — Sodaj pridi!" Vragica zgrabi dekleta za nežno golo roko ter jo vleč« tja, kjer stoji knežja lovska družba. Spremstvo se za nekaj korakov umakne, pred njim p* sedita knez in njegov bratranec na plemenitih, prav krasnih konjih. Knez Podstrmski radovedno zre na bližajoči se ženski mladi baroii Frankovski pa ima žareče svoje oči vprte v divnc postavo indijanske plesalke na vrvi. „Aj“, pravi knez za-se, „to je lepota!" Boginja — pravcata boginja", mrmra baron Frankovski začuden. Glumaška načelnica se z Milico bliža in prišedši pred kneza se ponižno in hinavsko prikloni, nesrečna deklica pa svojo glavico skromno nagne ter zre molče pred se. Ve lika tišina nastane. Oba imenitna gospoda opazujeta Milico. N a knezovem obrazu je videti naravnost milo sočutje, i n k o v s k i pa težko sopihajoč divno-vitko in vendar tako lepo fazcvitajočo se rožico strastno ogleduje, tembolj krasno cvetko, k«- temn a njena polt čarobno nasprotuje snežnobeli njeni glus Hiaški opravi. „ Pri svetem Hubertu",' šepeta razuzdanec, „moja gozdna *ila j e l 0Pa *n zaPeljiva> toda plesalka tukaj je še divnejša. •Moja mora postati, naj velja, kar hoče." it Sedaj se knez s konja pripogne. I „Kako se imenuješ, dete moje?" praša z očetovskim klasom. j Hudobna načelnica se oglasi. Svetlost — ta deklica je hči čudovite dežele indijske", Jfrigae urnim jezikom. „Naši glasovi so jej neznani. Imenujemo *n mo(h’e oči mej temi ljudmi niso nič posebnega." Knez se nasmeji. _ 158 - „Ali vidite, bratranec“, pravi dobrovoljno, ,.tu naj se skrije vsa naša šolska učenost. Sicer me pa stvar zanima, ker taki tujci jako redkokdaj k nam prihajajo. Ha, kako bi se moj opat razveselil, saj veste, koga menim, opata Benedikta iz dominikanskega samostana. Z veliko vnemo se uči vseh tujih jezikov in stavim svojo glavo, da bo tudi s tem dekličem znal govoriti. “ Frankovski molči. Ni mu povšeči, da ima njegov bratranec tako učenega opata, in zaraditega se nejevoljen grize v ustnice. Sicer je pa glumaški načelnici jako ugodno, da jo Fran-, kovski ne opazuje in da tudi knez Podstrmski samo v čarobne Miličine oči zre. Drugače bi bila oba plemiča opazila, kako je hinavskababura prebledela. Da, to je jako nevaren položaj! če popeljejo Milico pred učenega opata, morala bo vsaj nekoliko besedij govoriti svojega izmišljenega materinega jezika. — In tega vendar ubožica ne zna - njen život je le umetno barvan, deklica je slovenske krvi — ubežnica, koja je toliko, ko na smrt obsojena. Z jedno besedo, prekanjena načelnica si druzega ne želi, kakor kolikor mogoče hitro zapustiti to nevarno pokrajino. S tem namenom tudi zopet prične govoriti: »Svetlost, Vaša želja mi jo povelje. Kdaj naj pridem s C#j nobijo na ,Samoto' ? Knez si prične gladiti svojo dolgo brado ter premišljuje. „Hm“, pravi po dolgem premolku, ,.v Vaše obljube glumačica ste — nimam posebnega zaupanja. Deklica me zanima — ne vem, zakaj — zaradi tega pa pojdite takoj z menoj na moj grad. Predstava je menda itak že končana." Glumačica nekoliko prebledi, vendar pa ne izgubi popolnoma zavest. ..Svetlost", pravi prosečim glasom, .revni ljudje smo, si moramo s predstavami svojih umetnostij služiti ljub kruhek Če moramo naenkrat prenohati, imamo veliko izgubo.“ 159 - Knez zamahne s svojo desnico. „Ali mislite, da sem krvoločnik ?“ zavrne jo nejevoljen, ; Jn a ri mislite, da Vas hočem oškodovati V Dobili bodete od Hiene več, nego si morete v celem tednu zaslužiti. Hočem samo, ^aveč izvem o tem nenavadnem dekliču." ¦ Grlumačica se do tal prikloni, samo da bi prikrila svojo 2adfego. » Ž e l j a Vaše milosti mi je povelje," mrmra vsa prestraš i hinavka. . Skrivajo pomigne Herkulu in burkežu, ki stojita v bližini, kakor b i hotela reči: ^Nevarnost preti. Glejmo, da tihotapski odrinemo! Opat ^ainikanskega samostana ne sme govoriti z našo Cenobijo!" P r i tem tedaj ostane/ izpregovori knoz z nova, »vendar fr ni t reb a danes z menoj iti, marveč ostanite do jutri tukaj. ' Ko ge povrnem z lova, poslal bom svoje ljudi po Vas, da pri- 4etez deklico na moj grad. Zamudo Vašo Vam dobro poplačam." | Zope t se ženska prikloni. w P r e d r a g i bratranec/ naenkrat prične Frankovski, kojega •^feče oči nepremakneno zro v Miličino krasno postavo, ..pre- ,.Toda lepih deklet ne lovim," nadaljuje Oroslavič, ..krasne šm a r s k e hčere pustim popolnoma pri miru." Sedaj se vinjeni plemič zgane. S svojimi pijano-budalastimi očmi zija v svojega gosta, 'D* §’a živega požreti. »Povejte, gospod Oroslavič!" kliče, ko se znova začuje mej t e ž j im spremstvom komaj zatajevan smeh, ..povejte mi, vraga, k nj hočete s tem reči'?" — 166 — Mladi Hrvat ostane popolnoma miren. .,Sam ne vem, kako sem se ravnokar tega spominjal. Moj sosed namreč, doli blizo Siska, je tudi strasten lovec, — toda svojo divjačino preganja bolj po vaseh, kakor po gosti šumi V šali ga imenujemo dekliškega lovca, kajti posebno srečo je že imel osobito pri zalih hčerkah vaških krčmarjev v njegovi okolici." Pri teh besedah pomenljivo pogleda radovednega lahkoživc- a in s povdarkom pristavi: „Da, razuzdani moj sosed je celo tako nesramen, da šiloma postopa tam, kjer krasotico ne verjamejo njegovim lažnjivim obljubam/' ..Tako, tako," godrnja baron Frankovski ter povesi svoje steklenaste oči. Knez s spremstvom pazljivo posluša. Gospod pl. Oroslavič se brezbrižno ozira po svojih novih znancih. ..Tu se spominjam ravno neke posebne dogodbice," nadaljuje mirnim glasom. ..V velikem imovitem selu mojega sosedi ima vaški krčmar lepo hčerko — pravi bi*er dobrega otroki in kmetske krasotice. Skušal jo je razuzdanec premamiti s hi navskimi. obljubami. Nedolžni, otrok se ni dal premotiti. — Ki pa je storil sedaj ta nesramnež ? Zaradi odtrgane vejice v gra ščinskišumi jo je dal zgrabiti, odvesti na svoj grad, no — ii tam — ostalo naj si slavna gospoda sama misli." Knez se ozira po svojem spremstvu, Frankovskemu pas* obraz čudno skremži. Zlodja, ali je res na Hrvatskem pri Siseku človek, ki počenja ravno tako, kakor on V Ta zabava pri veselem lovskem zajutreku mu ne ugaja. Vzlic svoji vinjenosti dobro opazi, kako se spremstvo pogleduje in muza. »Govorimo kaj druzega,” kliče hripavim glasom ter svoje zadrego in jezo debelo požira, kajti spominja se zopet, da sta tuja plemiča prinesla s seboj veliko denarja. Oroslavič obmolkne. Ljubobratovič pa zopet prične pripovedovati svoje smesnice in kmalu zavlada splošno veselje. *:' p S •' - 167 - Solnce prične pripekati, opoldanska vročina pritiska — in ^ela lovska družba poleže v mehko makovino. Tudi oba tujca se vležata poleg kneza in barona, in kmalu dokazuje globoko dihanje in semtertja tudi smrčanje, da vsi Wci v božjem miru prebavljajo bogato kosilo. Zbude se, ko že solnce zahaja, da gredo z nova na lov j>roti v a s i , v kateri se mude glumači. Služabniki pripeljejo konje. Ko jih lovci hočejo zasesti, začne naenkrat Frankovski grozovito preklinjati. Hej, ah ni nikdo videl zlate zapone z mojega lovskega klobuka? Jako dragocena je, kor je v njo 'vkovanih mnogo diamantov.” Vsi zro na baronov klobuk. D a n e s zjutraj se je še na njem blisketala zapona, kajti s f i n k o v s k i je jako nečimeren. Knez je vedno priprosto lovsko - baron pa pri vsaki priliki hoče kazati, da je plemeni- %a r o d u in zapovedujoči gospodar na svoji zemlji. Zapona je dedna dragocenost^ Frankovske hiše. Zginila je * klobuka. B a r o n z nova prične rentačiti. Griejte, bratranec/ pravi knez, „vedno sem Vam pravil, jg®ie n e p r e v id n o , jemati na lov tak dragocen lišp. Smreke in ^ w L p drevje človeško nečimernost sovražijo. Gotovo Vam je ve ja zlato zapono s klobuka iztrgala." Kaj pa še!" rentači Frankovski, „zapona je bila še na ^lobuku, ko sem se spat vlegel. Tukaj-le je klobuk ložal — Naj je Pa dragocenost izginila — kakor kafra!" ^ \ l i 10 tako dobro veste, bratranec?" ^Seveda, ne motim se!" K n e z se obrne proti spremstvu. T o d a nikdo so ne Ve spominjati, kdaj je zadnjipot imel ^ 0 n š e zapono na klobuku. Frankovski začne srpo gledati na okoli stoječe služabnike *** lo v c e . • „Nekdo mi je zapono ukradel," rentači togoten. — 168 - „ Prosim Vas vendar, bratranec," svari ga knez, ..ležali ste sredi plemičev, jaz sam poleg Vas. Nikakor ni mogel#služabnik do nas priti, to je popolnoma izključeno." Vsa družba pritrjuje knezu. Baron ne zine besede. Neki star logar, ki med opoldanskim časom ni spal, odločno priseza, da so vsi služabniki v stranskem grmovji mirno počivali. Tu poprime besedo hrvatski plemič Ljubobratovič, v njegovih očeh pa se sveti, kakor bi hotel nagajiv in srčen smeh prikriti: * ..Oprostite, plemeniti gospod, ležal sem prav blizo Vas in zatrjujem Vam, da zapone ni bilo več na Vašem klobuku. To bi bil moral gotovo opaziti, kajti sami pravite, da je bila z dijamanti okovana. Taka stvar se bliskeee, da jo niti novorojen otrok ne more prezreti." ..No, sedaj pa vidite, bratranec," pravi knez. „In zapona je bila vendar na klobuku!" vpije Frankovski razdražen. ..E kaj'1, pripomni lcnež resnim glasom, ..ne kalite na: več lovskega veselja. Pri zajutreku ste zopet čez mero v k zareč pogledali in v takem stanji ne morete ničesar trditi. je moje prepričanje." Baron mora molčati. Pač brska še in išče v mahu, toda ne najde je — zapona je izginila. Vos divji je, ker je vse iskanje zastonj. Konečno pa mora vendar zasesti konja ter se pridružiti lovski družbi. Lov se z nova prične. ..Hrvatska plemiča mi morata pri igri izgubo povrniti,” misli si na tihem, njihovi nabasani .mački* sta polni zlatov. — Grom in peklo, zapona je bila pa vendar na klobuku! Kako je izginila?" Ko se začne mračiti, bližajo se lovci veliki vasi, kajti knez hoče lepo plesalko na vrvi in njeno načelnico vzeti s seboj na Samoto. ,Kako sc imenuješ?“ praša knez z očetovskim glasom, - 169 - Razgovor se prične o divni Indijanki, in marsikatera beseda se začuje, ki meri na čmernega razuzdanca, barona Franjcovskega. Hrvatska plemiča pa verno in pazljivo poslušata, kaj se vse zanimivega pripoveduje o divno-krasni indijski rožici — o nesrečni Milici. 30. p o g l a v j e . Oblegani glumači. KI Vaški starosta v kleščah. — Glumači v zadregi. — Medved se je odtrgal! Glumači v skedenj zaprti. Vaški starosta je slišal knezovo povelje. Trdno sklene. ^ r a v n a t i se strogo po ukazu svojega priljubljenega gospoda — kneza Podstrmskega. Nemudoma sporoči to kmetom in gledalci, ki še vedno o b le g a jo malo glumaško taborišče in vozove, preleve s e hipoma v č u v a j e . Sicer vaščanom to nikakor ne ugaja, kajti sedaj so obsojeni- da morajo pod milim nebom stražiti tuje pritepence, ko •jii vendar čaka vrhunec zemeljske zabave — plesišče in, če dobro 'gre, tudi pošten pretep! Zaradi tega nastane najprvo godrnjanje; potem pa glasno ziibavlj anj e. Vaški starosta hiti v sredo svojih sosedov. ..Jezik, za zobmi!'1 ukazuje odločni starec. ..Njegova svetl o s t mi je ukazala, da moramo strogo paziti na glumače, ker jo č e jo skrivaj pobegniti. In to se mora tudi zgoditi! Ali naj paradi neumnega plesa celo vas zadene knežja nemilost? Ali j o č e t e naklonjenost svojega dobrega graščaka izgubiti? Te besede kričanje hipoma zaduše. Črni Jurij 8 Vendar pa kmetje zaradi tega še niso zadovoljni in posebno mladina se kislo drži. Mlad kmet, ki je znan, da mu jeziček gladko teče, stopi za korak naprej. „Kar nam pripovedujete, starosta, je vse prav in dobro/ pravi, „toda pomislite vendar, da se moramo odpovedati zabavi, na katero se poprej že celo leto veselimo. In celo ljubo noč in tudi jutri ves dan naj stražimo te cigane, to je vendar malo preveč zahtevano!" ..No, ti prebrisani modrijan, kaj bi pa ti tukaj ukrenil'?* „Tudi jaz bi ubogal kneza, toda na drug način. Saj veste, da je na konci vasi trden skedenj. Zaprimo vanj celo sodrgo in potem zadostuje, da straži pri močnih vratih le nekaj mož. Za moj del naj tudi na strehi sedita dva čuvaja, potem je beg popolnoma nemogoč." Starosta se dobrovoljno namuza. „Ti si pa. ros prebrisana glavica," hvali ga zadovoljen, „da, prav imaš! Cela družba mora v svoje vozo in te potegnemo potem v ravno prazni skedenj. Pred vsem pa moramo paziti, da nam niti eden ne odnese peta, kajti knez bi se gotovo razjezil in mi vsi bi vsled tega morali veliko pretrpeti." Sedaj so vaščani zopet potolaženi in dobre volje. Zvitemu kmetu od vseh strani čestitajo, kajti on je sj svojo prekanjenostjo omogočil, da bodo mogli vendar plesati/ in če Bog da, se tudi malo spoprijeti. Kmetova bistra glavica pa bo morebiti prva, ki bo okusila, kakošne so sladkosti fantovskega tepežu. Oprezno pazijo na glumače. Od vseh stranij jih možakarji obkolujejo, da bi skozi mnogobrojno stražo niti miška ne mogla uiti. Starosta pa se sedaj, samozavesten svoje oblasti kot vaški načelnik in knezov pooblaščenec, širokimi koraki bliža vozu, v katerega sta poprej plesalka Cenobija in njena načelnica stopili. Zvita babura se pri malem oknu prikaže. . | | »Pripravite se, ženska," veleva starosta resnim obrazom, ..zapovejte svojim ljudem, da gredo v vozove. Samo oni, ki bodo gnali veljbloda in medveda, ostanejo zunaj!" - 171 — Zakaj naj se to zgodi ?“ praša glumačica navidezno mirna. „Knez Podstrmski, naš milostljivi graščak in gospodar, m i je naročil, naj Vas strogo stražimo do povrnitve njegove sve t los t i. In ker se to tukaj na občinskem pašniku ne da dobro izve st i, sklenil sem, da Vas do jutri zvečer zaprem v veliki, zidani skedenj tu doli konci vasi. Z živežem Vas bodemo preskrbeli-“ Baburi se prično oči svetiti kakor živa žrjavica, vidi se jej da jo je ta novica z grozo in trepetom navdala, vendar pa se sili, da bi ostala mirna. Dobro," odgovori, „mi smo revni ljudje ter se moramo pokoriti sili. Pospravili bodemo svoje reči, odvezali veliko vrv Od sm r e k in konečno vozove v skedenj potegnili. Dajte nam samo malo odloga, potem pa nas zaprite kakor ravno hočete/' Starosta je starček dobrega srca, ki je hotel le svoje uradno dostojanstvo pokazati, ko se je šlo za knezovo povelje. Bal se je, da se bodo glumači do zadnjega upirali njegovi z a h t e v i — da jih bo šiloma moral tirati v skedenj, toda tujci so pripravljeni, ugoditi njegovi volji. Le poberite svoje reči," pripomni dobrodušno, „toda hitite predno se zmrači, kajti tudi mi hočemo imeti svojo zab a v o ’ ste pametni, ne bo Vam nikdo storil nič žalega in j e s t i Vam bomo dali, kar Vam poželi srce, tudi pijače, da ne bodete trpeli žeje/ Ženska prikima in starosta se zopet pridruži kmetom, da jim sporoči, kaj jo opravil. Glumaška načelnica slopi jz voza. Skrivaj da Herkulu in burkežu znamenje, ki je predobro poznata. Hipoma sta pri njej. Glasno pa glumačica ostalim ljudem zakliče: „Vzemite vrv doli, toda hitro, mudi se.“ Nalašč tako glasno veleva. Kmetje naj mislijo, da se bodo c r l u m a č i v resnici trudili, kakor brzo je mogoče ustreči njihovi Toda zvita babura skrivaj odmigne z roko, češ, ne slušajte mojih besedij, marveč delajte počasi, kar se le da. Sedaj stoji s svojima zaupnikoma poleg voza. „Cenobija ne sme na Samoto," šepeta stara coprnica, „drugače je vse izgubljeno. Spoznali bodo takoj goljufijo. Z dekličem moram družbo zapustiti, dokler se na dogovorjenem kraji zopet ne snidemo." „Tako je!" pravi Herkul. „Da, to se mora izvršiti,1* pripomni burkež, „toda težko bo šlo. Kmetje pazijo kakor vrag na ubogo dušo.1' „To dobro vem, zaradi tega morata vidva svetovati." - Herkul se praska za ušesi, burkež zre na tla — oba pa molčita. „Govorita vendar," šepeta načelnica, „jaz sem že tako razburjena, da mi je popolnoma nemogoče trezno misliti. Svetujta mi, kako naj jo pobrišem!" Golijat se še vedno praska — burkež pa začne poluglasno preklinjati. „Tu stojita, kakor vol pred novimi vrati," huduje se strupena babura, „ali je to Vajina toliko hvalisana udanostV Sedaj, ko tičim v zagati, nočeta mi niti svetovati niti pomagati - ¦ ne, to je, da bi človek kar znorel!" Glumača ne zineta besede, ne vesta si svetovati, in pogled na ogromno število kmetov jima kaže, da je vsak poskušen beg zastonj. Glumačica stiska pesti. „Že vidim,, da si moram sama pomagati. Cenobijane sme in ne sme na Samoto — bežala bom ž njo, in če se mi tudi celo peklo upira. In sedaj pa poslušajta, kaj Vama je treba vedeti!“ Na tihem ž njima nekaj č&sa šepeta, potem zopet stopi v voz, kjer nesrečna Milica trepetaje pričakuje, kaj se bo ž njo zgodilo. Herkul in burkež gresta skupaj k ostalim ljudem. Sicer sta si silna sovražnika, kajti vsak bi rad imel lepo deklico, sedaj pa, ko naj jo izgubita, pozabljeno je vsako nasprotstvo. „Starka ne bo mogla uiti," meni Herkul. v hitro bi jo zopet vjeli." „Oj, le pusti jo, zvita je kakor lisica." „Sedaj joj vse skupaj ne bo nič pomagalo.1' „No, bodemo videli! Jaz ša vedno ne obupam. Preveč je navihana in videl bodeš, da jo bo kmetom popihala." „Nemogoče je!" „Le počakaj, odločiti se mora tako kmalu.“ Mej tem so delavci sneli vrv. Jako počasi se pri tem vedejo in dvakrat vsako stvar poskusijo, .predno jo iz vrše. In ko jo navijajo v klopčič, zamota se tukaj, razvije se zopet tam, tako da se začno mračiti. Kmalu bo popolnoma temno. Kmet je že godrnjajo, kajti od vaške krčme sem že doni ©dba, vendar se pa nobeden ne upa zapustiti odločenega mu prostora. Starosta mej tem nekaj starejših kmetov izbere, ki bodo •pri sk ed n j i prevzeli ponočno stražo. Pr i tem se bodo vrstili ter se v prestankih lahko v krčmi zabavali. Nikdo starostovi odredbi ne oporoka, kajti to je samo ob sebi umevno in nikdo noče milostivega kneza razjariti, ki se bo ju t r i na noč v vas povrnil. Starosta gre zopet k glurnaškemu vozu. p : „To traja že celo večnost!" vpije. „Ali še niste gotovi? Pospravite vendar svojo šaro hitreje v v o z o v e ! Starec hoče še nekaj pristaviti, toda nima Sasa za to, kajti P a voj i bližini zasliši naenkrat grozno renčanje. Prestrašen se obrne in zagleda velikansko, črno postavo, ii s e izza Lrma bliža proti njemu. ,.Za vraga," zakliče starosta, „to je medved! Držite zver, da se kaka nesreča ne pripeti!" Medvedov vodnik ves zasopihan prihiti. „Oprostite,“ pravi vaškemu starosti, „ kosmatinec se je o d t r g a l in to tako hitro, da ga nisem mogel obdržati. Sedaj ga mo ram še-le vloviti." To je neprijetna novica. Medved se okorno obrača zdai na levo, zdaj na desno. — 174 — Menda ga je nekaj razdražilo, kajti sicer je tako miroljuben, sedaj pa togotno godrnja. ,,No, no,“ kliče krnet, ..meni se zdi. da hoče pošast celo grizti." Zopet se začne umikati, kajti kosmatinec se na zadnje noge kvišku vzravna ter s prednjima tacama maha, kakor bi hotel ‘starosto objeti. Kmeta pa to nikakor ne mika, kajti tak medvedov objem navadno s polomljenimi rebri neha. Starček se hitro svojim drugim sosedom pridruži, ki tudi pazljivo zro proti zveri. Najprvo se vaščani krasno zabavajo, ko vidijo, kako se glumač trudi, vjeti kosmatinca, tudi so prepričani da se bo to . kmalu zgodilo. Toda varajo se. Kakor hitro se vodnik približa svojemu varovancu, obrne se ta, glasno renčeč, da glumač navidezno prestrašen odskoči. Kosmatinec počasi caplja proti vozovom, ki stoje poleggostega grmičja. Glumaška načelnica se prikaže na stopnjicah, ki so ob{ vrata naslonjene. Zagledavši pa medveda, ki se jej bliža, hitro skoči v voz ‘ in za seboj vratiča šiloma zaloputne, kakor da bi se bila zbala j zveri.. Ta pa nekolikokrat na zadnjih nogah okoli voza pleše ter se pri tem tako smešno vede, da se vsi gledalci začno na vse grlo krohotati. Kmalu pa nastane grobna tišina. Kosmatinec, kateremu menda nič kaj glasen smeh ne ugaja, obrne se sedaj proti kmetom. > I Grozno pri tem godrnja. „Bežite, medved pride — medved pride!“ zakliče strašno preplašeni vaščani. Vaška dekleta, ki so se poprej vedno v prvo vrste drenjala, kriče sedaj na vse grlo in cvilijo, kakor bi jih kdo na meh drl. ..Medved! — medved!'' Ljudje se razprše na vse strani. Nekaj minut je grozna zmešnjava. Dekleta hite proti vasi, kakor bi jih veter nesel, možak a r j i pa se umikajo za njimi in neka debela kmetica spleza c e lo na prvo vejo košate lipe. Kar bi na bila svoje žive dni m o g la izvršiti, to stori sedaj v smrtnem strahu. „Bežite raje!“ klice sosedov Jaka, „ali ne veste, da zna medved plezati?" Kmetica se z nova tako prestraši, da izpusti vejo in telebne ravno Jakotu na glavo. Toda kmetska glava je od nekdaj trda. Brez posebne škode se oba pobereta s tal ter bežita za ostalimi' Vrišč in kričanje je vedno silovitejše. Zastonj se starosta trudi, da bi vsaj nekoliko pomiril pre- > plašen e ljudi. To se mu še le posreči, ko konečno vendar vodnik vjame kosmatinca, ki se potem da dobrovoljno odpeljati. Sedaj postane starosta srdit. Odurnim glasom zapove glumačem, naj se takoj pripravijo za odhod. To se brez oporekanja zgodi. Malo trenotkov pozneje se premikajo veliki vozovi proti sk ed n ju , za njimi pa stopata veijbloda in še vedno godrnjajoči kosmatinec. I . Kmalu pridejo tja, velika vrata se odpro, skozi katera potegnejo konji vozove, kajti v skednju je prostora za cel polk v o j a k o v . Vaški starosta si briše znoj s cela. „Hvala Bogu", pravi sam pri sebi, zadovoljen sem le, da imam sodrgo tu notri. Bal sem se že, da mi bodo v temi in zmešnjavi ti vragi pete odnesli.“ Zadnje besede sliši njegova bližnja okolica. „Kaj še,“ pripomni kmetič, „vzlic zlodjevemu medvedu smo presneto stražili. Ne jeden bi jo nam ne bil mogel upihati. p le s a lk a in ženska, ki vsem zapoveduje, sta v temle zelenem v o z u .“ - 176 - ..Toliko bolje," mrmra starosta, ..no, dajte jim jesti in piti, vsega obilo. Potem bomo straže razpostavili.u Z velikim ropotom se zapro vrata, veliki ključ se zasuče, in glumači so v trdno zidanem skednju tako varno spravljeni, da jim je ubežati popolnoma nemogoče. Sedaj naj le knez pride jutri zvečer — pohvalil bo pokorne svoje kmete ter plesalko na vrvi, skrivnostno lepotieo odpeljal na Samoto k učenemu opatu Benediktu. 31. p o g l a v j e . Amalija v kletki. Kakršen gospod, tak hlapec. — Napovedani obisk. — Zviti sluga. V strahu in trepetu. Pri velikih vratih lovskega gradu Podsmreko stojita dva služabnika v živahnem razgovoru. Jeden jo še mlad, toda vidi se mu, da je navihan, obrazu druzega, mnogo starejšega pa se zrcali vsa hudobija zavrženega značaja. »Kdaj bo naš gospod prišel?" praša mlajši. .,Tega ne vem natankou, odgovarja starejši ter se jako važnega dela, „če se s svojim bratrancem, knezom Podstrmskim, na lovu zabava, mora že iz dostojnosti nekaj dnij tam ostati. Seveda, želi si hitro semkaj priti.“ Tovariš se glasno zasmeja. „Hahaha — lov je lepa zabava, toda kaj je najkrasnejši jelen zoper tako tičico, kakršno je naš gospod vjel! Tu gori v stolpu čaka krasotica na uro, ko jo bo baron s s v o j im a rokama pritisnil na vroče srce." Starejši sluga se skrivnostno nasmehlja ter z ramama zmaje. „Da, da, ura bo že bila, toda hrepenenje po njej tu gori ni posebno veliko. Stavim, da bo milostivi baron moral marsikatere zapreke odstraniti. Deklina je cela divja mačka. Dane-; zjutraj mi je nokaj na glavo hotela vreči, in da se nisem tako urno skozi vrata umaknil, imel bi sedaj najlepšo luknjo v glavi. “ ..No, bo že krotka postala." „Seveda, milostivi gospod pri tem ne razume nobene šale. In ča prostovoljno ne odpre svojih lepih rok, objela ga bo tem n je dobro zavrnen. T o g o tn o se grize v ustnice ter se umakne, lovci pa iz-, t>Ugte p s e ter svoje konje zasedejo. ..Hujs, hujs!" izpodbujajo pse ter hitro oddirjajo proti §oj0du. — 190 — Sedaj knez zopet starosti namigne, ki tresoč se po celem životu pričakuje, kako se bo ta neprijetna zadeva razmotala. „Glumači ostanejo za sedaj v vasi**, ukazuje, ..jaz pa bom v krčmi počakal, da se lovci povrnejo. Morda je v celi krčmi vendar še kaka soba, katere kmetje niso popolnoma razbili.** „Seveda, svetli knez", odgovori predstojnik ter se globoko oddahne. „Potem preskrbite, kar je potrebno. — Kaj pa Vi, bratranec, ali ostanete tukaj?*- „Ne“, pravi baron Frankovski, ki ne verjame, da se bo lovcem posrečilo, dohiteti ubožnici. ..Jaz bom s svojima gostoma pl. Oroslavičem in pl. Ljubobratovičem odjahal na Podsmreko.*- ..Da jih v igri oskubiš,- pravi knez sam pri sebi, glasno pa pristavi: ..Srečen pot, bratranec, in Vidva plemenita gospoda iz Hrvatske, zdravstvujta in na svidenje, ko Vaju pot zopet pripelje v naše kraje.** V očeh Oroslavičevih se zablišči, toda ne črhne ter molče poslovi z Ljubobratovičem od prijaznega kneza. Takoj potem baron Frankovski s Hrvatoma in malim spremstvom odjaha proti Podsmreki. — % ^ Poldan je že, ko pridejo na lepi lovski grad, in ko s pajo po širokih stopnjicali, zagleda baron lisičje-zviti obral svojega Martina. ...Vstopita, draga gospoda," pravi hrvatskima plemičema ter pokaže z roko na vrata, katera služabniki na stežaj odpro, ..izvolita vstopiti, da se z jedjo in pijačo okrepčamo.“ Tuja gosta ubogata. Molče vstopita v veliko dvorano, graščak pa se hitro obrne proti Martinu. -Sem pojdi!“ ukazuje mu osornim glasom. Martin prihiti k svojemu gospodarju. • „No, tepec, kaj neki si je Tvoja butica v tem dolgem času izmislila? Ali si še tako neumen, kakor sinoči?« Skoro preteče so baronove besede, toda Martin se zadovoljno in široko reži. — 191 — „Izumel sem, kar jo treba/' „Ali res?" „ Deklica se danes na večer ne bo več branila, milostivi g o s p o d . „ No, to je tudi Tvoja sreča, toda glej, da se besede tvoje tudi uresničijo." „P ra v za gotovo!" Čuvaj se! Lepa deklina mora danes ponoči popolnoma moja biti, če ne, bo moj pasji bič krvave klobase risal po Tvojem oslovskem hrbtu. Danes popoludne imam drugo opravilo, jcer moram hrvatskima plemičema olajšati žepe. Hahaha, pri m e n i pregovori ne veljajo — meni je sreča v igri in v ljubezni mila!" „Tako. je, Vaša milost!" K e r je baron že sinoči svojemu služabniku vse potrebno *nkazal, pogrnjena je miza v sobani za pojedino. K o baron vstopi, stojita hrvatska gosta pri oknu, ter se ozirata po grajski okolici. Ojs te r opazovalce bi bil videl, da imata skriven razgovor, taterega pri baronovem vstopu hitro pretrgata. \ .K mizi, predraga mi gosta, k mizi," vabi baron veselim obrazom, kajti nada, da se njegove nakane proti vjeti Amaliji je prokleti hlapčon vina naj prinese!" „Saj ga imamo še tukaj dosti", pravi pl. Oroslavič. „Ah tako —- tako, tega nisem videl", meni baron, ki jo v obrazu rudeč, kakor kuhan rak. „Oh — oh!" — 195 — m % „Kaj Vam je?" «Naenkrat mi je. postalo tako slabo“, pravi graščak zamolklim glasom, -sedaj pa dovolite, da vzamem zopet svoje kocke.u Oroslavič mirno odgovori: Oprostite, preblagorodni gospod baron, toda za danes imamo že dosti igre.“ In spravljati začne denar pred seboj. Frankovski grozno prebledi. .Mej plemiči je navada-, jeclja, „da se ne preneha z ve- J ikim dobičkom, ako se ne da revanža!“ ..Ponudili ste nam svojo gostoljubnost14, zavrne ga hrvatski ^plemič, in zaradi tega imate jutri tudi dosti prilike, da z nova poskusite svojo srečo.“ Baron se mora grozno zatajevati, da ne pokaže, kako ga ta r e jeza. „Sedaj naj ju tudi še gostim", srdi se na tihem, »prenočim ¦ n a j ju in požrešneža pitam! Toda vse nič ne pomaga, svoj denar moram zopet imeti, jutri svojih kock niti za trenotek ne izpus tim iz roke. „Dobro tedaj“, pristavi glasno, »zadovoljen moram biti, ¦ č e r a v n o bi bil še rad dalje igral. Ker pa slavna gospoda nista v e č pri volji, je tudi tako prav. Zaradi igre se ne sme vse d ru g o pozabiti. Prosim, poslužita se vina, mej tem bom pa za- 1 ukazal , kar je treba glede večerje." Baron gre iz sobe, poprej pa vse tri kovinaste kupice s kockami postavi na stran. Martin jih takoj potem zgrabi in v stensko shrambo zapre- — Gosta pri mizi se pomenljivo pogledujeta. Tega baron ne more opaziti, ki stoji zunaj pri služabniku Ma r t in u . _Osel, norec, tepec'-, • zareži se nad njim, „ali nisi videl, .da. je j eden izmed njiju zamenjal kocke?1' „Vaša milost je stala pri vratih ter mi zakrila pogled p r o t i gostoma. “ .Slepar vražji, vedno ima kak izgovor. Jutri mi kocke no p r id e jo iz rok, to pri vseh peklenščkih prisezam!" - 196 — ,,Tudi jaz bom pazil, milostivi gospodi" „Jezik za zobmi, mrjasec, ali pa Te pretepem, da obležiš! No, čuvaj se — če danes pri dekletu gori ne gre vse gladko, kakor hočem, vreči Te bom dal v ječo pod stolpom, da se bos tam s podganami kratkočasil, dokler Te črvi ne snedo!" „Vse bo v redu, milostivi gospod!" »Čuvaj se!“ „Svojo glavo zastavljam!" „Saj Ti pa tudi svetujem! Sedaj preskrbi večerjo. Menda pl. Ljubobratovič sedaj ne bo tako žrl, kakor opoldan." »Nemogoče, tega ne more več lakota treti." ..Jaz tudi mislim." Graščak in njegov sluga pa se jako motita. Ko stoji večerja na mizi, ostane gospod pl. Oroslaviekakor navadno skromen, toda Ljubobratovič prične zopet grozno obdelovati. Celo pleče izgine pod njegovimi zobmi, da ostane le nekaj oglodanih kostij — dvema fazanoma se nič bolje ne godi, konečno pa neznanski gost začne gledati še v druge sklede. »Grom in peklo", misli si graščak, „varovati se moranu da še mene ne požre." Martin je kar iz sebe. »Dvanajst takih požeruhov, pa kmalu po celi deželi na-» stane lakota. Primaruha, tak želodec ni več človeški 1“ Koneeno je večerja pri kraji. Vino, ognjevit teran, tudi jako diši, toda pozno je postaloin baron služabniku ukaže, naj gostoma posveti v spalnico. »Lahko noč", poslavlja se pl. Orošlavič, »in na svidenje pri igri jutri po zajutreku." *Da — da, na svidenje pri igri!" Hrvata se priklonita ter odideta, za njima pa baron gleda s kislim obrazom. ,.No, svoj denar morata tukaj pustiti, in svoja konja povrhu, peš naj se pobereta, od koder sta prišla", godrnja baron poln maščevalnega srda. Martin vstopi. ..Milostivi gospod, vse je pripravljeno." - 197 — „Ah. ali meniš, da bodeva sedaj lepega ptička lahko ¦ukrotila?" „Da, zakaj ne, lepa noč ni nikdar predolga”, reži se Martin s hudobnim smehom. ..Dobro tedaj, pojdiva", ukazuje baron Frankovski, „imel sem v igri nesrečo — sedaj moram srečo imeti v ljubezni!" 83. p o g 1 a v j e. Zvezana Milica in njena hudobna načelnica. V gojzdu. — Stric in ,vadeči Tomaž1. — Snidenje. — Obupen boj. Dekliška čast v nevarnosti. Sredi gojzda, pod temnimi visokimi smrekami, loži nenav a d n a dvojica v mehkem mahovji. Glumaška načelnica in poleg nje kleči Milica še v svoji b e l i . lahki opravi, kakor je bila pri*predstavi na vrvi. Pri vsej n e ž n o s t i postave kolika krasota, vzbujajoča strasti, pa tudi usmiljeQj e ' Da, usmiljenje! Saj so revici vendar roki na hrbtu s tenko toda močno vrvico kruto zvezani. To je storila grda babura. Ko je pri splošni zmešnjavi, katero je navlašč izpuščeni in razdraženi medved napravil, z Milico ušla ter došla v gojzd, vrgla je ubogega dekleta na tla ter surovo zvezala. „Da mi ne pobegneš11, je pristavila hudobna ženska. Milica se je udala v svojo bridko osodo. Kaj naj tudi stori, da se reši neusmiljene predstojnice? Obsojeno čaka mučilnica in sramotna smrt pod rabljevo «roko. Ne preostaja jej drugega, nego udati se v božjo voljo in - 198 — prenašati vse, kar jej nebeški Oče pošlje v svoji neskončni modrosti. Toda želi si vendar nekaj — bledo smrt. Kje je Jurij Skopec, predrzni zali lovec, ki je pobegnil z grada? Milica ne ve tega, toda čuti, da ga presrčno ljubi, bolj kakor kedaj. In vendar ne more upati, da bi ga še enkrat videla. — (rlumaška načelnica jo zadovoljnimi pogledi opazuje. „Pobrisali sve jo jim vendar”, pravi samozavestno, „bodi zadovoljna, da se nam je to posrečilo. Da, da, le glej me takoprestrašeno, toda j^omisli, da Ljubljana ni tako daleč od tod in da te tam rabelj čaka, kakor liitro bi knez Podstrmski izvedel,, kdo da si.“ Milica molči. „To je bila krasna misel z medvedom,'" faadaljuje vražja babura. „Hahaha, kosmatinec je iahko godrnjal, kor ga je goreča kresilna goba žgala. Sicer nobenemu otroku ne stori nič žalega. Hahaha, kako so butasti kmetje bežali, ko je začel renčati. Smejala bi se bila na ves glas, di\ nisem imela misliti na najin beg.“ Milica zopet molči. ,,Bedasta neumnica," rentači vragica vsa razljutena, ..roko' bi mi morala prav za prav poljubiti, da sem Te otela. Haliaha, knezu ne zaupam, kar je za nohtom črnega. Ko bi Te bil pred opata benedikta pripeljal, očita bi bila postala goljufija glede Tvoje indijske domovino. Kajti s takimi učenimi menihi se nikdo ne more meriti. Bolje je, da si sedaj prosta, in mislimr da bi Te bil knez v najboljšem slučaju vtaknil v kak samostan." ..Tam je vsaj mir,* zastoče Milica. „Oslarija,“ repenči se babura, ,.t.am je človek pri živem telesu pokopan. Norica, ali Te mika psalme peti in molitvice blebotati, namestu da uživaš zlato prostost? Tukaj je zeleni gojzd, to je cerkev, katera je meni pogodu!" Milica povesi svojo lepo glavico. ..No, sedaj mi pa še mučenico igraj!“ vpije razkačena. ..Ne odvežem Te, ker bi mi lahko neumnosti počenjala. Urnih nog si, kakor podlasica, to sem že zapazila. Toda ostati mora& v moji oblasti, kajti s Teboj še velike reči nameravam. Le potrpi, še nekaj dnij, in zopet sve z ostalo družbo zjedinjeni. Tako brusi glumaška načelnica svoj namazani jezik. — V stran, precej oddaljeno od njiju, ležita dva moža v g-ojzdu. Tudi to sta dva stara znanca, Amalijin stric in ,rudeči Toma ž , njegov neznanski zaveznik. Oba hudobneža gotovo nekaj posebnega nameravata, ker s ta sama sredi temnega gozda. ..Vrag me vzemi,“ pravi starec, mislil sem vendar, da b o š Jurija Skopca na drugi svet poslal!" ..To sem sam hotel," odgovarja Tomaž, ..toda prokleti Skopec ima trdno življenje, kakor mačka.“ ..E kaj, to je bedarija! Jurij je človek, kakor vsak drugi. < a mo zadel ga nisi dobro." ..In vendar sem dobro pomeril." ..No, saj si vendar videl, da je bil popolnoma zdrav, še preveč zdrav! Varuj se, Tomaž, ko so drugi pot srečata, bo Ju r i j bolje pomeril." ..To Vam rad verjamem," pravi zavratni morilec, „niti n a misel mi ne pride, da bi se ž njim v poštenem boju hotel me r i t i . Tu velja le zvijača." ..Aj, ali boš nanj prežal?" ..No, o tem sedaj nočem še govoriti. Bog zna, kje je zdaj v r a g , morda jo je že preko vseh hribov pobrisal.“ „Že mogoče,” meni starec. ..saj je zadnjič rekel, da hoče l a severu in jugu pleniti, celo o Beneškem in Ogrskem je a-ovoril." C* „To je širokoustnež! S takimi čenčarijami hoče le svoje ljudi na-se navezati." ..Mogoče, vendar pa vidiš, da tolovaji na njem vise, kakor klopi-“ ..Prokleti Skopec," renči ,vudeči Tomaž', ,.ko bi njega ne bilo, bil bi jaz sedaj tolovajski načelnik. No; bo že čas prišel, ]co bo moral izvedeti, kdo je ,rtfdeci Tomaž‘!“ „Ali pa Ti, kdo je Jurij Skopec!" - 200 — Tomaž se stresne, kakor bi ga groza navdajala. ,,No, ne," mrmra, ..pazil bom, da me 110 prehiti. .Jaz pa bom na njega planil, kakor strela z jasnega neba." „No, poskusi!'1 Možakarja gledata nekaj časa molče v temno smrečje. Amalijin stric prvi pretrga tišino. „Ko bi le vedel, kje je Amalija?" „To si lahko mislite," roga se tovariš, ..kam neki je hitela, • kakor pa k svojemu ljubemu Juriju 1“ „Tega ne verjamem, kajti tudi Jurij jo je iskal, ko je že pobegnila. Bog ve, kje sedaj po svetu blodi?“ ^Iskala bo tolovajskega ljubčka, dokler ga ne najde." „Iskala ga bo že, toda vprašanje, če ga bo našla." „Zakaj ne?-1 rentači ,rudeči Tomaž-, ..kakor poznam Jurija Skopca, izvršil bo gotovo nekaj predrznih roparskih napadov, o katerih se bo povsod govorilo. Ko Arpalija to izve, ne bo jej težko, poiskati svojega Jurčka." Stric zre proti tlom. „To morava preprečiti, Tomaž. Ko bi Ti vedel, kaj vse s tabo in Amalijo nameravam in kako sem si naslikal našo zlato bodočnost, kar čudil bi se!“ „Tiho!" pravi rokovnjač. „Kaj pa je?" Namestu da bi odgovoril, zgrabi Tomaža, svojega pajdaša ter ga potegne za seboj v gosto grmovje. „Tu za grmom sem zapazil, da se nekaj blišči." „Tako — tako, hm, tukaj v goščavi, to jo res sumljivo! To vendar ne bo kak lovec?" „Zakaj pa ne?“ „Ne, ne verujem tega, kajti lovci v teh pokrajinah love le v velikih družbah s psi, in te čuje človek že pol ure daleč." „Videl sem pa vendar nekaj." „ Mogoče, toda vse kaj drugega. To morava izvediti, kaj da j e !” Izgovorjeno - storjeno! Rokovnjača se kakor kači plazita skozi grmovje. Naenkrat obstane ,rudeči Tomaž'. - 201 - Svojega prijatelja krčevito zgrabi za roko, in oba gledata skozi gosto grmičevje. Kar vidita, je nekaj nenavadnega sredi prostranega gojzda. Tu čepi starikava babura, enaka coprnici, poleg nje pa p rekra sna mlada deklica v snežnobeli glumaški, z bliščečim lišpom obšiti opravi. Roki ste lepemu otroku na hrbtu zvezani in neizrekljivo ž a l o s t n o zre ljubko dete s svojimi modrimi očmi v zeleni gojzd. „Sedaj se morave podvizati, Milica," izpregovori starka, „določila sem že kraj, kjer se z ostalimi snidemo." Deklica hoče vstati, toda vezi jo zadržujejo. Ravno hoče načelnica dekletu na noge pomagati, ko nekaj v g rmu zašumi. §*. ..Proč, proč!" sopiha glumačica. Prepozno! Že jo .rudeči TomažL kakor v kleščah drži za roko, starec pa se vstopi pred zvezanega dekleta. Prekanjena ženska od strani opazuje napadovalca. ..Ah, mislila sem že, da so knezovi lovci," pravi, nekoliko potolažena. ,Rudeči Tomaž' zre na Miličino krasno postavo in v njegovih globoko ležečih očeh se zablisketa žar strastnega poželjenja. Tudi Amalijin stric se muza, ko natančno opazuje Miližino le na P°1 pokrito krasoto. ..Hej," kriči tolovaj, „kaj to pomeni'? Od kedaj je pa navada, da se mlada dekleta tako povezujejo?" Glumačica ga grdo pogleda. ..Deklina je Indijka, pol divja," sika togotno, ,.uide mi, če n e pazim, in zaradi tega sem jo zvezala." „Starka, Vi lažete!" ..Nikakor ne! Jaz sem načelnica glumaške družbe, ki ni dale« od tukaj. Ne bodite tedaj tako surovi, kajti to bi Vas dj-ag o stalo. Herkul moje družbe je tako močan, da se dvanajstih boji, kakor ste Vi." , Rudeči Tomaž* se glasno zakrohota. ..Hahaha," obrne se prcrti tovarišu, ..babnica me hoče planiti? hahaha — mene, ali ni to smešno'?" — 202 — ..Ne govorite tako," zadere se glnmačica nad njim, „Vi imate samo jedno roko zdravo, slabo bi se Vam godilo, ko bi Vas moj G-olijat dobil v svoje pesti.“ ..No, no," norčuje se Tomaž, ..tudi z jedno roko krotim Vaših deset Herkulov. Sedaj si bomo pa malo natančneje ogledali. kaj smo vjeli.“ Ženska razsaja in se repenči, toda prodno se zave, potegne stric tenak jermen iz žepa. Ravno, ko se glumačiea proti Tomažu obrne, vrže in zadrgne jej starec tako hitro jermen okrog rok in pleč, da je naenkrat trdno povezana. ..Izpusti me!" kriči babura. vsa iz sebe. ..Hahaha — sedaj le brusi jezik, kakor hočeš, grdavž,“ reži se stric. ..Tebe smo povezali, pri dekletu si pa to že sama preskrbela. Povej mi, Tomaž, kaj pa počneva zdaj z ženskama?“ ..No, tukaj ni vse v redu.1- ..To tudi jaz mislim.“ ..Ta babura ima gotovo važne vzroke, da se z dekličem po gojzdu potika. Ni se nama tedaj bati, da bi se kdo za njo potegoval." & (jrlumačica se začne na vse grlo pire ti. ..Kaj mi hočeta storiti?“ ,Rudoči Tomaž' se reži kakor sam peklenšček. ..S Teboj, stara copernica, se gotovo nikdo ne bo ukvarjal, hahaha. ker si pregrda." Zenska zopet zakriči. ..Jezik za zobmi, satan, ali pa Te zadavim, kakor mlado mačko," preti Tomaž, ki je nasproti slabejšemu vedno divji in surov: ..Tebe se ne dotaknem, toda s tom-le lepim dekličem je pa vse nekaj drugega.“ Stric pristopi k tolovaju. ..Kaj nameravaš?" ..Neumno prašanje! Ali mislite, da bom tako lepo priložnost izpustil? To ste glumačici, za kateri se živa duša ne briga. In punica je dosti lepa, da ž njo preživim nekaj ur. Seveda je nekoliko rujava ta krasna grlica, menda celo divjakinja, pa to nič ne do. Roki ima tako povezani, tedaj si mi ni treba bati, da bi me razpraskala." - 203 — Milica prestrašena zakriči. „Pomagajte, pomagajte!“ se razlega njen obupni klic po tihem gojzdu. ..Molči, deklina," rentači ,rudeči Tomaž* ter surovo pritisne svojo široko roko na nežna usta mlade deklice; ..saj te nebom usmrtil — o ne, za to si preveč lepa. Ne brani se, otroče, to nima nobenega pomena !u Milica skoro omedleva. Načelnica vidi, v kaki grozni nevarnosti se nahaja uboga deklica. ..Varujte se!u rujove nad rokovnjačem, ..Lndijka je pod varstvom kneza Podstrmskega 1” Tolovaj obstane. Znano mu je, da je tukaj v gojzdu knez Podstrmski še gospodar, toda trenotek pozneje se že zopet pomiri in dobi nov pogum. ..Molči, copernica, Ti me ne boš v kozji rog ugnala!“ se zadere nad glumačico. In k stricu obrnen pristavi: ..Straži mi starko, dokler se ne povrnem! Pa pazi dobro na njo!“ Stric predobro pozna surovega Tomaža, zato mu tudi ne ugovarja. Tolovaj lahkotno dvigne Milico, kakor bi bila majhen otročiček. — ..Pomagajte!“ vpije obupana revica. Tomaž se divje zakrohota. „Le stokaj, srček, moja roka ti ne bo pustila, da glasno kričiš. Joj, kako si lepa, bohotno krasna! Vidiš, ravno take ljubice, kakor si ti, mi ugajajo. — No, no, ne brani se tako, dušica moja." (Ir dob a nese ubožico za bližnji grm. Grozna nevarnost jej preti! Grlumaška načelnica jej ne more pomagati, kajti stric jo dobro straži, in kaj bi konečno tudi opravila, ko ima roki povezani? -Hahaha, le brcaj/ rujove ,rudeči Tomaž', ..moja si, lepa golobičica. kmalu bova poročena.” - 204 *— Rokovnjač se za trenotek izpodtakne, tako da mora roko vzeti od dekličinih ust. Zadnjikrat dekle v neznanskem strahu na ves glas zakriči. — Daleč po prostranem gojzdu se razlega njen krik in zdajci za začuje odgovor. Da, to je lajanje psov, ki se vedno bolj bliža. „Prokleto!" roti se ,rudeči Tomaž‘, „kaj pa je to? Hej, ali niso to lovci?" Tolovaj se osupnen ozira, nesrečno žrtvo še vedno v roki držeč. — Začuje se klopotanje konjskih kopit, suhljad so lomi — vedno bližje prihaja šum. Velikanski pes pridrvi zdaj, jezno renči in kaže svoje ojstre zobe. ..Beživa, beživa!" kliče tolovajev tovariš, ..rešiva se, dokler ni prepozno!" »Dekleta vzamem sabo.1- r-Ali noriš, ali kaj? Takoj naju imajo! Pusti dekleta, kjer je, in videl boš, da ostanejo psi pri ženskah. “ ,Rudeči Tomaž' izprevidi, da ima stric prav. — Težko se sicer loči od svoje žrtve, toda kaj hoče? Ropot prihaja vedno bliže, vedno več psov divja semkaj, stric beži v nasprotno stran ter pusti glumačico nezavestno na tleh ležati. Tomaž grozovito zakolne, toda jasno mu je, da ne sme niti trenotka zamuditi. Hitro izpusti Milico, ki zdrkne na mahovje, — potem pa začne na vso moč dirjati po gošči, kakor bi mu bil sam vrag za petami. Psi pa ostanejo pri glumačici in Milici ter še glasneje lajajo- — Lovci, katere je knez Podstrmski poslal iskat indijsko plesalko, se bližajo. Milica skuša vstati, toda zboji se psov, ki začno nad njo renčati. Lovska družba prihiti v divjem diru, kajti hudo lajanje psov mora nekaj posebnega pomeniti. ,,Tukaj so, tukaj so!" začuje se z vseh stranij, — „ tukaj imamo ubežnici. Knez se bo veselil, da smo ju dohiteli in ju privedemo pred njega." Zelenosukneži poskačejo raz potno konje ter obstopijo ubogo Milico. Le-ta je komaj še pri zavesti. „Hej!“ zakliče logar, ki vodi preganjanje, ..ženski sta morali kaj hitro bežati, da sta tako onemogli. In niti daleč nista p r iš l i ! “ jj Logar pristopi bliže in natančneje opazuje na tleh ležečo Milico. ,,Ivaj pa to pomeni ?“ zakliče, „sedaj še le vidim, da sta obe zvezani! Vraga, to je čudno! No, meni je prav, da smo ju tako hitro dohiteli. — Milostivi knez bo. gotovo z nami prav posebno zadovoljen.u j ' Milici pomagajo na noge. S povešeno glavico stoji tu, ginljivo lepa v svoji zbeganosti. vendar pa hvaležna v srcu Bogu, da jo je rešil iz grozne n e v a r n o s t i , iz rok podivjanega razuzdanca. Če tudi je sedaj v oblasti lovcev — to so vsaj možje, ki jej ne bodo jemali dekliške časti. Maj sedaj pride, kar hoče, iz najhujšega je oteta — sedaj naj jo le h knezu peljejo in spoznajo glumaško sleparijo, da je bele. no pa bronaste polti. Da, Milica se celo ne plaši, da bodo izvedeli, kdo da je, in da jo bodo morebiti celo na smrt obsodili. Gotovo je strašno, končati pod krvnikovo roko, toda raje umre nedolžna, kakor pa da izgubi dekliški venec, da postanežrtva takega surovega razuzdanca, kakor je .rudeči Tomaž'. 206 — 34. p o g l a v j e . Grad napaden. Zanjka. — Obupana Amalija. — Skrajna nevarnost. — Hr^t sk a plemiča. Jurij Skopec je tukaj! — Boj. f * V nočnem miru leži obširni grad Podsmreko barona \F '' V. -v, ¦ i Toda vsi njegovi prebivalci ne spe, kajti dve temni po- • stavi korakate po dolgih prehodih. ^ | | To je razuzdani baron — in njegov nič boljši služabnik Martin. ..Ali si pa tudi popolnoma gotov, da boš ukrotil lepega j dekleta?" praša graščak menda že deseti pot. ..Vaša milost se bo sama prepričala, da ne mlatim p r a zn e « slame,“ tolaži prekanjeni lopov. x v I Hudobneža prideta pred bogato opravljeni sobi, v katerih * Amalija nestrpno čaka rešitve iz neznosnega in obupnega .položaja. — ; ffffl Sobi ste z visoko na stropu vzidanimi svetilkami ražsvit- 1 jeni in v vratih je napravljen majhen zapah, skozi katerega' so lahko skrivaj gleda'v razuzdančevo zlato kletko, kjer ima ‘ zaprto lopo žrtvo. ,,Ali spi?" praša baron nestrpno. Martin odmakne zapah ter gleda skozi malo luknjico. „ N e", odgovarja zamolklim glasom, „nienda sluti, da jo danes čakajo sladke urice. Vidim jo, da na divanu sedi in pazno gleda proti vratom.u „Hm, danes jo moram pritisniti na ljubeče srce," godrnja plemič, „jaz ne čakam več. Če sem že imel v igri tako nesrečo, smehljati se mi mora sreča vsaj v ljubezni.1' „To se bo tudi zgodilo, Vaša milostf— zastavil sem svojo besedo in zgodilo se bo, kakor sem obljubil." ..No, bodemo že videli.** | Martin zapah zopet zapre, toda s tako silo, da je lepa jetnica morala slišati ropot. - 207 - „ Za kaj si tako nepreviden?" rentači baron Frankovski nad služabnikom. „Ker je opreznost popolnoma nepotrebna," odgovarja prekanjeni lisjak. „Moni prav. samo da izpolniš svojo obljubo. Sicer se pa boj moje nemilosti." Martin se muza. Hitro zgrabi ključ ter odpre vrata. Amalija stoji pred svojo pogubo. Biiščečimi očmi poskoči kvišku in v desnici njeni se sveti bodalce. Frankovski se obrne, kakor bi hotel zbežati, toda n j e g o v n ičvredni služabnik v tem trenotku odločno stopi pred svojega gospodarja. ..Nazaj!" vpije Amalija visokim glasom, „nazaj, ali pa okusita mo je orožje! * Mart in se zaničljivo zakrohota. m u j'e kriči, devičica," roga se malopridni hlapec, ^izpustila bodete kmalu svoj pipec — hejsa, naučil sem se nečesa, kar mi bo dane s jako koristilo. B a r o n so čudi. Martin hipoma potegne iz žepa vrvico, koncem katere je "ipravljena zanj k a. Z voliko spretnostjo jo vrže proti Amal i j i— in zanjka se v/ije k r o g dekličinega vratu. Lopa. Amalija razljuteno zakriči. Hitro hoče zgrabiti za vrvico — prepozno, kajti v tem trenetkiPjo že Martin nategne. Takoj vzame zanjka nesrečni žrtvi sapo in stokajo se zgrudi A m a l i j a na tla.. -* • „ Odnehaj — odnehaj!" vpije baron razburjen, .,Ti mi bos dekleta zadavil!" „ K a j pa še," odgovarja Martin zmagonosno, ..samo malo k r o t im jo. milosti vi gospodam ko bo čutila, da ima dosti, postala bo pravo jagnje. To umetnost sem se učil od nekega Laha, ki je hjl dolgo časa v Ameriki. Martin vse to jako mirno govori — dokaz njegove brezim n o s t i . - 208 - Baron priskoči k dekletu, da bi jo zgrabil. Še se deklica brani ter kakor zblaznela suje z bodalom krog sebe, toda Martin je na to pripravljen. Z nova nategne lopov zanj ko in sedaj je Amalija vsled pomanjkanja zraka popolnoma onemogla. Na pol mrtva leži na tleh. „Tako, golobičica moja“, pravi Frankovski, ..sedaj Ti bomo roki povezali, da ne napraviš kake nesreče. In potem si popolnoma moja, potem velja moja volja, krasni otročiček. Ha, kako lepe urice me čakajo — hola — Martin — zveži jej mali ročici; izpustila je že bodalo.“ Služabnik nemudoma stori, kar zahteva njegov gospodar. Hitro vzame iz žepa pripravljene vezi in spretno nesrečnega dekleta poveže. Baron si poleg stoječ zadovoljno mane roki. Martin je gotov. ..Sedaj pridi, moj angeljček", pravi baron; „praznovala bova radostno poroko. Lepa soba naju že čaka, v njaj pa vse slasti nebeške ljubezni." ..Ali to res mislite, plemeniti lopov?" praša za njim jeklen glas. — Baron se bliskoma obrne. Vrata, katera je Martin le priprl, so zopet na stežaj odprta. V njih stojita hrvatska plemiča Oroslavič in Ljubobratovič. Martin je tako iznenaden, da s široko odprtimi usti zija na nepričakovana došleca. Baron pa v prvem trenutku misli, da sta to prikazni razburjene domišljije. Oroslavič stopi za korak naprej. ..Plemeniti lopov,u pravi orjaški Hrvat še jedenkrat, ..goljuf v igri, zapeljivec deklet, resnično, Vi ste sramota vsega plemstva, zavrženec!“ Baron se vzdrami. ..Kaj si dovoljujeta?" rujove kakor zaboden bivol, „ha, ali sta pozabila, da sta moja gosta? To jo moj grad pri tej priči ga mi imata zapustiti.1' . — 209 — Oroslavic se čudno smehlja. Mislite?“ praša hladnokrvno. V tora trenutku so Martin zgrudi na tla. Ljubobratovičeva pest ga jo dobro zadela. Oroslavic hitro razvozlja zanjko, ki se še vedno tesno oprijemlje vratu onesveščene Amalije. Martin se javkajoč pobira. »Teci po služabnike!-1 besni Frankovski, takoj naj mi vržejo ta dva pritepenca na cesto! S psi — * Daijo ne more govoriti. Pl Oroslavič stoji pred plemenitim lopovom. „Kaj, s psi rqe hočete izgnati, baron Frankovski?" zavpije gromovitim glasom. »Čakajte, to Vas bo drago stalo. In svoje sltfžabnike kličite kakor Vram drago, prišli vendar ne bodo.“ Bolestno javkanje se razlega po sobi. Martin poskusi, da smukne mimo Ljubobratoviča iz sobe, toda ta jo prepazljiv in pest njegova nesramnega hlapca zopet podere na tia. Martin rujove na vso kripljo. Ljubobratovič pa se glasno krohota. „Le javkaj, dečko,” pravi sedaj. „prokleta nesnaga — Ti Pi večji lopov, kakor Tvoj lepi gospodar, ki tudi ni piškavega o r e h a vreden! Nedolžnega dekleta loviš z zanjko, kakor konje- (j' ree pse — našo Amalijo — no čakaj, .še enkrat mi prideš blizo, pa Ti vse kosti polomim!" Baron stoji jjcakor pribit. V tem trenotku ga Oroslavič zgrabi za roko. Ali hočete že zopet dekleta v sramoto spraviti ?“ grmi nad njim grozovitim glasom. „Ali ni dosti, da tu doli v vasi že sedi v gostilni ubogo deklo ter noč in dan pretaka britke solze, ker jo jo baron Frankovski oropal dekliške časti? In kakor tej — godilo se je tudi drugim. Hej — Vi bogati graščak, kako morete vse to zagovarjati?" „Kdo je to — kdo sto Vi?“ vpije baron besen, „izpred očij mi pojdita — jaz — “ „Le potolažite se, midva ostaneva1-, pravi zali mož mirnim glasom, „ kaj ti sedaj sva midva gospodarja na tem gradu.“ 9a — 210 — „Ka) pravite?11 rujove baron, Vi — Vi hrvatski plemič — “ ,,Molčite, ali pa se izpozabim!" zagrmi Oroslavič nad njim, ..sedaj ste mi še premalo vredni, toda če me razkačite, spoznali bodete, s kom imate opraviti." „Kdo ste?” jeclja baron. ,,Hrvatski plemič gotovo ne", glasi se rezki odgovor, ..pač pa tolovajski glavar Jurij Skopec! Ali ste me razumeli, baron Frankovski? In sedaj Vam še enkrat svetujem — ostanite mirni, kajti znamenje sem že dal, in moji ljudje so že v gradu.” V potrdilo teh besedij so začuje zunaj glasno žvižganje. „Aha% meni Smukač — pl. Ljubobratovič — „iu so že naši tovariši. No, glavar, sedaj bomo pa baronovo gnezdo temeljito prebrskali." Baron.je bled ko stena. »Roparji, tolovaji!” stoka. „Jezik za zobmi!" zareži nad njim Smukač, ..jezik za zobmi, ali pa bodete naše rokovnjaške pesti okusili. Le še jedno tako besedo, pa Vas z vsemi Vašimi plemenitimi dostojanstvi vržem skozi okno!” . . . . . . • . J ¦ , ' Ta grožnja pomaga. Baron stoji kakor Lotova žena, ki se je nekdaj v sol premenila, Martin pa se, šklepetajoč z zobmi, vije v kotičku. Jurij Skopec pristopi k Amaliji. -'• ? So vedno je nezavestna, kajti surovi služabnik je nežni vrat ubogega dekleta tako močno zadrgnil, da se je revica skoro zadušila. Smukač to dobro opazi. Ves togoten zgrabi stol, odlomi mu nogo ter se zadere nad Martinom: „ Čakaj, pokveka, jaz Te bom učil, dekleta v z a n j k e lovili! Tega gotovo ne boš več storil, kajti dal Ti bom nekaj za spo- f min, kar vso svoje življenje ne boš pozabil." »Usmilite se", javka trepetajoči Martin. „Kaj, za usmiljenje beračiš?" zarohni nad njim Smukač. „Ali si bil Ti usmiljen z našo Amalijo? Skoro zadavil si jo! No, le čakaj!" Martin se vedno bolj stiska v kot, toda to Smukača čisto nič ne moti. Hitro zgrabi stoječega služabnika za suho bedro ter ga dvigne kakor žabo. „Milost milost — prosim Vas za vse odpuščanja — za vse — za vse —“ Toda to mu nič ne pomaga. Smukač je preveč razdražen, tembolj, ker je Amaliji že. od nekdaj skoro očetovski naklonjen. Ljuto vihti stolovo nogo ter ž njo udriha po hrbtu nesrečnega hlapčona. Martin kriči, kakor bi bil na raženj naboden. ..Pomagajte usmilite se — pomagajte, rešite. — !" kriči Martin na vse grlo. Smukač pa hlesti tako temeljito in jednakomerno, kakor bi iz starega kožuha iztepaval desetletni prah. Kmalu se na Martinovi suknji pokažejo krvave lise. Služabnikovo rujovenje postaje vedno zamolklejše. konečno pa še na tihem stoka. ,.Nc ubij ga!" opominja Jurij Skopec, ki krepko drži barona. „Xo, naj bo pa za sedaj dosti-1, pravi Smukač, ter še enkrat za nagrado udrihne po hrbtu hudobnega Martina, ki ¦ sedaj nezavesten obleži na tleh. ..Tako, da ne bo v'ee deklet v zanjke lovil", pravi tolovaj ter z nogo sune služabnika od sebe, da se zavali v kot. Potem stopi, rudeč v obrazu, z zavihtenim betom pred svojega glavarja. „No, glavar, ravno sem pri pravi volji ter se stvar da ob j e d n em zgotoviti. Dajte mi sedaj tega-le blagorodnega barončka, da ga malo pošegetam.'1 Juriju se svetijo oči kakor jastrebu. Pogledi njegovi ne obetajo nič dobrega možu, ki je. svoj imenitni stan porabil za take nesramne hudobije, in malo manjka, da glavar ne dovoli Smukaču, naj si na visokorodnem hrbtišču razuzdanega plemiča ohladi svojo jezo. „Ne”, pravi po kratkem premisleku, odločil sem se drugače. ..dobil bo svojo posebno kazen." Mej tem je v gradu postalo živo. čaje se, da ljudje letajo gori iu doli, preplašeni služabniki kriče — .vmes pa cvilijo ženski glasovi. „Aha", pravi Smukač ter se zadovoljno smeji, -to so hišine in kuharice, katere so naši ljudje splašili. No, marsikatera se je neprijetno zbudila iz sladkih sanj, ko so naši tovariši prilomastili v spalnico ter jih v samih srajcah iznenadili." Jurij Skopec ostane miren. „Teh deklet, ki so v tem gradu, ne more nikdd več pokvariti", pravi zamolklim, grozečim glasom. Zunaj postaja vedno glasneje. Tolovaji divjajo po gradu, iščejo pričakovane zaklade, toda ne najdejo ničesar, razven nekaj srebrne mizne oprave in drugih posod. Zapravljivec in razuzdanec nima posebne bogatije v zlatu. — Tolovaji so zaradi tega strašno razkačeni. Jurij Skopec praša barona: „Kje imate svoje zaklade'? Izročite jih, ali pa se Vara bo slabo godilo!" Jaz nimam nikakoršnih zakladov/- mrmra baron tet plašno pogleda na tolovajskega glavarja, ..zastonj jih pri meni iščete." „To Vam že verjamem," roga se Jurij, „toda Vaša oseba je ravno toliko vredna, kakor zlato in srebro. Vaši podložniki Vas bodo morali odkupiti in globoko v žep poseči." Baron misli, da ni dobro slišal. „Sabo mo hočeto vleči?" „Zakaj pa ne?" odgovarja glavar. „To bo enkrat nekoliko zabave za Vas, katero Vam iz srca privoščim. Škodovala Vam ne bo posebno, če bodete nekaj tednov ob suhem kruhu živeli — saj ste se do sedaj menda boljših stvari do dobrega preobjedli. Vi ste hoteli pri igri naše rumenjake pograbiti, sedaj bodemo pa mi z Vašimi tako storili.u Jurij Skopec vleče pri teh besedah barona proti odprtim vratom. ..Hej — Cekinar!" kliče na prehod. »Tukaj sem,1- odgovarja globok glas. „Vzerni tega-le moža, to je baron Frankovski. S svojo glavo mi jamčiš, da ne uide, kajti plačati nam bo moral knežjo odkupnino." t Dobro, glavar!" Cekinar stegne svojo orjaško desnico ter zgrabi tresočega se plemiča brez posebnega spoštovanja pred njegovim visokim stanom. Potem vleče strahopezljivca za sabo, roparji pa nadaljujejo svoje delo*-- plenijo, kar se jim zdi kaj vrednega. Jurij Skopec obrne se zopet proti nezavestni Amaliji. 85. p o g 1 a v j e. Pri opatu Benediktu. Pot v samostan. — Zaprti voz. — Skrivnost. — Začarana samostanska dvorana. — Strah pred strahovi in njegove posledice.- Kmetje v šentjanški dolini na Dolenjskem se danes zelo čudiio ko vidijo, da se po prašni cesti pomika nenavadna četa proti Škocijanu. Zali lovci na čilih konjih spremljajo popolnoma zaprt voz. Tudi psi so pri družbi, ki veselo vriska in prepeva lovske pesmi. . Kmetje majejo z glavami. „To so lovci kneza Podstrmskega,- mrmrajo, ..koga neki peljejo v zaprtem vozu?" Nam je to zagonetko lahko rešiti. V vozu sedite ubežnici, kateri so lovci dohiteli. — ravno, jo bila Milica v tako grozoviti nevarnosti. - 214 — Na povelje kneza Podstrmskega peljejo sedaj glumaško načelnico in Milico v samostan, kjer biva učeni opat Benedikt. Knez je hotel s prva Milico sam spremiti v samostan, toda nujni posli so ga poklicali na dunajski cesarski dvor. Zapustil je še v vaški krčmi povelje, naj popeljejo Milico, če jo dohite, z njeno gospodarico vred k učenemu menihu Benediktu. Pobožni mož je bil veliko let na visokih šolah obče spoštovani učitelj, toda naveličal se je mestnega hrupa ter prosil naklonjenega mu kneza Podstrmskega, da mu odkaže v svojem samostanu na Dolenjskem mirno sobico, v kateri bi živel le Bogu in pa svojim knjigam. Knez mu je to tudi radostnim srcem dovolil. Menihi so kmalu potem prijaznega in učenega moža izvolili za svojega ; samostanskega predstojnika. Logar, ki vodi celo četo, je korenjak, strog nasproti sam , sebi ter navajen z vojaško točnostjo izvrševati knezova povelja. Posadil je obe ženski v voz, ne zmeneč so za javkanje in ugovarjanje .glumaške načelnice, in sedaj je na poti ž njim8 proti samostanu. Konečno se pokaže sivkasto zidovje-starega samostan V vozu ženski niste sami, kajti njima nasproti sedi loW s sivkastimi brkami, ki mu segajo do ušes. Glumačica je v velikih skrbeh. „Ka.m naju peljejo?" praša menda že deseti pot. „Ne vem — bodete že videli," odgovarja starec čmerno. .,Oj, da sem morala nezavestna postati," mrmra prekanjena ženska; „dedec me je pa tudi strašno davil. Sedaj moram misliti, kako bi se mogla z dekličem rešiti — nobeden človek ne sme slutiti, da mislim na beg — hlinila se bom za pobožno in tiho, toda pri prvi ugodni priliki bom z Milico božala.14 Zelenosuknastemu bradaču njej nasproti se niti ne sanja, da babura preudarja, kako bi jo mogla popihati — pa kaj ga tudi kaj tacega briga! Voz je zaprt in se bo še-le odprl, ko bodo že za samostanskim zidovjem. To mu mora zadostovati. 215 - Sploh pa lovec ni poseben čestilec ženskega spola in vesel bo, ko se znebi neprijetne družbe. Babura molči. Skozi okno ne more gledati, ker je pregrajeno, čuti pa, k da g ro voz po klancu navzdol — zavora cvili. Konji se spuste v dir, kmalu potem pa se ustavijo pred [Ivelikimi samostanskimi vrati. » Na desni strani je deloma že razdrti samostan z veliko I k n j i ž n i c o in celicami, na levi prostorna gospodarska poslopja, I v ozadju pa z visokim zidom obdani vrt. Veleučeni opat stoji ravno pri visokem, obokanem oknu I svoje učilne sobe ter gleda na duhteči vrt. Tu začuje lovski rog s ceste, jezdeci skačejo raz konj in [ Začuden gleda menih zaprti voz. Zopet zadoni lovski rog. Vratar hitro odpira velika vrata, kajti na barvah spozna družbo da so službenci kneza Podstrmskega. ..Tukaj je pismo našega kneza, katerega naj nam Bog še \ mnoo-o l«t ohrani," pravi logar, ki vodi spremstvo, „in tukaj v | "vozu sedite dve ženski, kateri moram izročiti velečastitemu gospodu opatu." Čudeč se vzame vratar pismo ter ž njim odhiti k opatu. Ta mu pride že na stopnjicah nasproti, in ko si logar z tičem otepava prah od visokih škorenj, opat, že pismo odpisa in čita. Čelo so menihu zgubanči, toda ne toliko iz nejevolje, nego I faradi tega ker ga stvar zelo zanima. „Tako — tako," mrmra učeni starček, „Indijko naj tedaj izprašam in poizvem, iz katerega rodu te starodavne dežele deklina? In vrhu tega naj obe ženski varno zaprem, da ne Pobegnete ?" Zadnje besede opat glasno izpregovori. Logarja pogleda, ta pa z ramama zmaje. „To ni lahek nalog,“ meni stari opat. 'Zakaj pa ne?“ *Ker bi ženski moral takorekoč pod ključ djati." „No r godrnja stari logar, „kaj pa je pri tem? V samos t a n u imuc* do. hlapcev in tudi starih shramb, v katerih lahko — 216 — petdeset ljudi zaprete. Tam noter jih vtaknite, najbolje bo pod zemljo. “ Opat odmaje z glavo. „Saj niste hudodelnici," pravi s svojim milim, a zvenečim glasom. ..Toda glumaška sodrga je to,“ rentači zelenosuknež, „in • tako naj sam vrag — oprostite velečastiti gospod, da sem klel — v resnici sem veren kristijan, toda življenje v gozdu provzroči, da mi včasih kaka ojstra beseda uide." „Ze dobro — že dobro,“ pravi opat ter se nasmehlja, »znano mi je, da pri Vas lovcih človek no sme vsako besedo na zlato tehtnico devati. Kar se tiče oboh v vozu, jako težavno mi bo, ju viirno in vendar ne preodurno obdržali v zaporu.* „To pa želi milostiv knez, ne srneie jo upihati, tedaj je troba strogo paziti -— jedenkrat sta že zbežali, toda dohiteli smo ju zopet.u „Povejte mi, kako se jo vse to zgodilo,* pravi opat, .brat kletar nama bo preskrbel kapljico dobroga vina." Čmerni logarjevi obraz se takoj razjasni in ko opat tudi še ukaže, naj se tudi ostalemu spremstvu postreže, zavlada kmalu splošna veselost. Samostanska vina so od nekdaj že na dobrem glasu, p* tudi kak grižljaj se v samostanu vedno dobi. Logar gre z opatom v refektorij, hlapci pa na povelje pripeljejo obe jetnici. Opat še nobene ni videl, navlašč, ker hoče poprej celo dogodbo izvedeti. Logar se ne da dvakrat prositi. Naj prvo si krepko namoči grlo; precejšne posode ne odstavi poprej, dokler jo do dna ne izprazni. Potem prične pripovedovati. Opat verno posluša. Ko je povest pri kraji, vstane opat ter gre k vratom, k i ’ vodijo v sosedno sobo. Vrata malo odpre ter skozi špranjo-dolgo zre na ženski, ki v sosedni sobi sedite. Povrne se k logarju. „Da, deklina je neki iz Indijo,“ nadaljuje logar, kateremu je vino jezik razvezalo. ..Babura j« razna tuja imena povedala, da se je človeku kar v glavi zmešalo. Toliko pa sem si zapomnil, da je mej drugim tudi neko „Halelujo“ navedla.“ _Vi menite pač Himalajo?" pripomni opat mirno in prijazno. ..Mogoče se je tista st\rar tako imenovala. Ali je to kaj dobrega za pod zobe, velečastiti gospod opat?" Opat se nasmehlja. _To bi Vam bil neprebavljiv grižljej, moj dragi. Himalaja je namreč najvišje gorovje na celi zemlji.“ „Tako' — višje še, ko naše gorenjske gore?“ „Veliko — veliko višje!" zatrjuje menih. „Kdor vorjame! Naš Triglav in pa koroški Veliki zvonik sta ^otovo višja! Toda jaz raje molčim, opatu se ne smo oporekati. To je greh!“ Opat še marsikaj izprašuje o glumačicah, logar pa po svoji lo g a r sk i pameti odgovarja. Potem pa so zmisli, da bo treba proti domu odriniti. Opat ponudi celi družbi, naj ostane' v samostanu črcz noč, toda logar se za gostoljubnost zahvali. Vino mu tako že malo preveč roji po glavi. ..No zamerite, velečastiti gospod,“ pravi zelenosuknež, .visoka čast nam je, uživati gostoljubnost tako učenega in pobožnega moža; toda v zelenem gojzdu se veliko bolje prenočuje, kakor pa v samostanskem zidovji. Tukaj jo zrak tako mrzel, nenavaden in — hm — glas mu nekoliko omahuje, kakor bi ae h o te la beseda iz ust, ..sploh v Vašem samostanu ni vse, kakor bi moralo biti.“ Opat se smehlja. „Vi gotovo menite tisto pravljice, kajneda, moj dragi?" Logar zmaje svojo sivo glavo. „Jaz vem, kar vem, velečastiti gospod, Vaš samostan je že dolgo let na slabem glasu. Ko bi človek takole v najboljšem spanji iežal, pa bi prišli tisti neznanski smrtnobledi menihi s krsto na ramah, v kateri se mrlič zopet zbudi — puli - - hu — to ni nič za mene — tu bi že raje srečal .divjo vojsko ali pa ponočnega lovca. “ Črni Jurij 10 - 218 - „Da, da," pravi opat ter giblje svojo belo glavo, „tojele prazna vera. Kar je mrtvih tu doli — ti se ne povrnejo več na zemljo." „In vendar je marsikdo strahove videl,“ zatrjuje trdovratno logar, „da, da, sam sem jedenkrat z možem govoril, ki jo tu gori v takozvani ..začarani dvorani1- čudne reči doživel.“ „Mož se je gotovo motil.“ ,,Ne, videl je vse z lastnimi očmi!" Opat molči, ker ve, kako trdovratni so lovci v svoji prazni veri. — Ko se logar in vsi lovci s sedaj praznim vozom odslove, ko konjska kopita klopočejo, psi lajajo in lovski rogovi done. < cela družba pa po cesti dirja, da se kar praši za njo, — gleda opat Benedikt za njimi z milim smehljajem na častitljivem obrazu. „Da, da, samostansko vino celo takim možem tako razgreva glave, da pri belem dnevu vidijo strahove." Ivoj potem pa postane resen. '..Jetnici čakate na me,“ pravi opat, „in jetnici sta, čeravno vse drugače stoji v pismu. — Manjkati jima« ne sme nič, toda strogo ju moram stražiti.'4 Starček premišljuje, kam bi ju najbolj varno in vendar človekoljubno dal zapreti. V gospodarskih poslopjih, kjer stanujejo hlapci, ni pro- štora in tudi ne pripravnih sob. Pod zemljo je sicer mnogo trdnih kletij, toda sivček je predobrega srca, da bi se odločil, v take podzemeljske ječe zapirati ženski. Tega tudi knez Podstrmski ne želi. Ko opat tako premišljuje, spomni se praznoverskih besedij logarjevih. »Začarana dvorana", pravi opat, „resnično, to bi šlo. Ta jo prav blizu mojih sob, okna so trdno zamrežena, dvorana pa bi se prav lahko dala primerno premeniti v stanovanje. "\ rhu tega je pa na slabem glasu, govoriči se o strahovih, in prepričan sem, da bi hlapci na nočni straži same bojazni nikdar ne zaspali.'- — 219 — Opat se konečno odloči. Pokliče svojega oskrbnika, debelušastega in dobrovoljnega moža, kateremu razloži svoje želje. Ponižno ta posluša spoštovanega opata. Ko pa opat obmolkne, zgubanči se oskrbnikovo čelo. Kakor velečastiti gospod velevate,“ pravi, „toda kaj pa, hm, če nekega lepega jutra dobimo obe ženski tu gori zadavljeni ?“ Opat Benedikt zamahne nejevoljen z roko. ..Mislil sem,“ pravi začuden, „da je vsaj naš samostanski oskrbnik prost prazne vere.4* „Nisem praznoverec,“ zagovarja se oskrbnik, „toda tu gori v začarani dvorani — pa vendar ni vse tako, kakor bi moralo biti.*4 — „Ali, oskrbnik!'* „ Velečastiti gospod, kar vem, to vem! To se ne da tajiti! Ni še dolgo tega, ko so bila okna začarane dvorane o polnoči razsvetljena. “ „ Gotovo se je luna zrcalila v oknih." „In zadnjič se je čulo petje, prav dobro in natanko se je čulo,“ zatrjuje oskrbnik trdovratno. „To je bil veter, ki je pihljal." ,.Ne, prečastiti gospod opat, to so že davno umrli menihi prepevali." ..No, jaz imam zadosti," zavrača ga opat, „ storite, kakor sem Vam naročil. Priredite dvorano, kakor se gre za ljudi, ki so boljšega navajeni." Oskrbnik ima še marsikaj na srcu, toda predobro pozna sv o je g a samostanskega predstojnika ter raje molči. Opat čaka, da strašljivec odide, potem pa gre v stransko gobo, kjer glumaška načelnica z Milico težko pričakuje, kako se bo izšlo. Komaj opat vstopi, prične glumačica tako gostobesedično zatrjevati svojo nedolžnost in se pritoževati, javkati in prosjačiti, da. je opat Benedikt že v prvih trenotkih prepričan, s kako žonsko ima tu opraviti. Z roko zamahne ter joj uiti besedice ne privošči. _ 220 — Z velikim zanimanjem pa se obrne proti krasni Milici. Kako rada bi ta svoje tužno srce olajšala, ko gleda v mili in častitljivi obraz sivega starčka, toda preteč pogled glumaško načelnice jo spomni dane obljube. Opat nekaj časa z ojstrim očesom zre na obraz div nega dekleta, kateremu niti rujava barva ni mogla vzeti očarujoče ljubkosti. Ali učeni opat sluti sleparijo? Sicer ima Milica svoje lepe, modre oči povešene na tla, .toda modri menih jo vse dobro opazil. Sedaj prične v tujem, čudno donečem jeziku izpraševati mladega dekleta. To so čudna indijska narečja, ki so sivemu učenjaku dobro znana. Milica molči. Opat svoje ogovore večkrat predrugači, toda ves njegov trud je zastonj. Lepa deklica molči, kakor ji je strogo zaukazala hudobna babura. Glumačica so dola, kakor bi jo izpraševanje prav nič<«P brigalo. Toda opatovo oko jo vzlic starosti bistro in hinavka no more premotiti človeškega spoznavalca. Opat jc le včasih malo od strani pogleda, toda v teh trenotkih opazi mnogo. Častitljivi menih vidi baburi v dno srca, toda preveč je j pameten, da bi o tem govoril. Še nekolikokrat se obme k Milici z raznimi vprašanji, toda deklica molči, opat pa vidi, yda se revica trese po vsem telesu. „Za danes je dosti," pravi sam pri sebi, .premislil bom vse natanko, in ne motim se, če trdim, da se tukaj prikriva važna skrivnost." Samostanski oskrbnik vstopi. „ Velečastiti gospod," javlja, „ začara n a d v o r a n a je pripravljena, znesti sem dal vanjo postelje, zagrinjala in vse, kar je potrebno. Ali se hočete sami prepričati o vsem, kako sem dal urediti?" _Ni potrebno," odgovarja opat, „saj Vas poznam, oskrbnik. Razven nekaterih slubostij, katere ima vsak človek, ste najboljši 'in najzanesljivojši mož, kolikor jih poznam. Prav zadovoljen sem z Varni."' Oskrbnikov obraz se kar sveti same zadovoljnosti pri teh besedah. „Iu sedaj odvedite te ženski v novo stanovanje," ukazuje opat, „in potem straže tako razdelite, da bodeta vedno po dva hlapca čuvala pri vhodu. “ Opat se pri teh besedah obrne proti vratom, kjer stoje hlapci, čakajoč nadaljnih ukazov. Možakarji delajo zelo dolge obraze, da, vidi so jim, da so naravnost preplašeni. „Talco je naš prosvetli kuez veleval," naglaša opat pomenljivo. Samostanski hlapci sicer ponižno molče, gotovo pa je, da bi bili danes po noči raje v deveti deželi, kakor pa pred vrati začarane dvorane. Straža pred dvorano — joj — če pridejo — smrtnobledi menihi? Tudi oskrbniku se ne godi veliko boljo. „Tako lepa deklica," misli si, sočutno opazujoč Milico, „pa fliVj v takem prostoru prenočuje. Bog se usmili, in v resnici bi jni bilo žal, ko bi zjutraj cul, da so neznanske pošasti zadavile tako ljubkega otroka." — 222 — 36. p o g l a v j e . Po napadu. Ujeti baron in njegov sluga. - Amalija se zbudi. — Ljubezen. — Odhod. Nove nevarnosti. — Kako Jurij lovco premoti. Frankovskega lovski grad Podsmreko je temeljito oropan. Ker ni dosti gotovega denarja dobiti, pobere tolovaji vse, kar je količkaj vredno in se da odnesti. Rokovnjači se obremenijo celo z dragocenimi oblekami, orožjem in drugimi premičninami — saj se vse da v denar spraviti. • I Napad se je mojstrski izvršil. Jurij in Smukač sta izborno igrala vlogi hrvatskih plemičev in Smukaču se je tudi še posrečilo, v gozdu po loVski pojedini baronu s klobuka ukrasti dragoceno zapono. Tolovaji so se na grajski vrt vtihotapili in na dano zna- - menje, katero je'Jur ij Skopec poprej ž njimi dogovoril, ^drli v grad! t I Sedaj se pokaže, kaj premore tudi pri tolovajski četi po-^ korščina. Niti jedna vrata niso prezrta, kajti jeden sam služabnik; ki bi utekel, in mogel ljudi na pomoč poklicati, spravil bi vse tolovaje v veliko nevarnost. Da se pa to ne zgodi, skrbel je Jurij Skopec ter Ceki- * narju zaukazal, da mora vso izhode strogo zastražiti. Mej tem pa ostali ne držo križem rok. Vse služabnike povežejo ter jim usta s cunjami zamašo, ženske pa pol oblečene seženo skupaj v veliko sobo, kjer jih divji tolovaj straži. Ker ima čuvaj v obeh rokah napeto samokrese ter zatrjuje, da bo prvi, ki bo zakričala, neusmiljeno prerezal vrat, so ženske tihe kakor v grobu. Z jedno besedo, Jurij Skopec smo s svojimi tovariši zadovoljen biti. Kar so rokovnjači obljubili, to tudi brez ugovora store, t e r so na prvo znamenje pripravljeni, izvršiti dana jim povelja. Smukač mej tem poveže barona. Vzlic vsemu rotenju, javkanju in vsem prošnjam je razuzdanec kmalu tako dobro povezan, kakor njegov lopovski služabnik Martin. Jurij Skopec položi nezavestno Amalijo na divan. „Glavaru, pravi Smukač, „baroria vzamemo seboj, pa tudi njegovega služabnika ne postimo tukaj.“ „ Zakaj pa?“ „Hahaha, glavar, to bo imenitna šala! Služabnik mu bo moral streči, ko pridemo v svoje skrivališče. Haha, ali se bod em o krohotali, ko mu bo na prstenem krožniku nosil suh kruh in požirek vode.. Nam vsaj dolg čas ne bo v našem skrivnem tabo r i š ču/ - Jurij Skopec hoče oporekati, toda v zadnjem trenotku se ge premisli." „Dobro tedaj — vzemi ga sabo. Jaz imam še posebne namene in ni izključeno, da še nekaj časa tu ostanemo. Že zaradi odkupnine. Toda dobro mu zamaši usta, zlodej je v stanu, da p r i č n e kričati, ko bi začutil tuje ljudi v bližini.- .* „Se je že zgodilo, glavar11, pravi Smukač samozavestno, vražji služabnik ima toliko cunjo v ustih, da se mu, ko ga oprostimo, sklepi še nekaj časa ne bodo zaprli.“ Dobro, vleci oba vun, in sam osobno ju straži. Vse naj b o pripravljeno, da pri najmanjši nevarnosti takoj lahko zapustimo g ra d / Smukač se smeji. „ Veste kaj, glavar, mene bi mikalo, da še nekaj dnij t u k a j živimo v izobilji in veselji. Kuhinja je preskrbljena, vina s e nam ne majka, punice pa nam bodejo kratek čas delale. Veliko jih tako ne bode treba prositi." Jurij Skopec zmaje z glavo. „Ce se upaš za to skrbeti, da nas nikdo ne moti, za moj del. Toda sam si slišal, da se že jutri ostali lovci povrnejo. To b i bilo lepo presenečenje!" - 224 — Smukač zgrabi tiho javkajočega Martina ter ga povezanega z njegovo lastno zanjko, ne posebno previdno vleče iz sobe. — Nič bolje se ne godi baronu, s katerim se tako menda še^ ni postopalo, odkar so je porodil. Toda tolovaji imajo sedaj oblast v rokah. Baron se ne more upirati in Smukač ga vleče vun, kakor zveženj starih cunj. Smukač hoče obema'pokazati, kaj to pomeni, če se roparjem posreči tak napad. Jednega zgrabi za desno, drugega za levo nogo ter ju vleče za seboj, kakor drvarji bukov hlod. Za Smukačem, ki se svojemu glavarju prekanjeno namuza,. se zapro vrata — Jurij Skopec je sam. * js Ne, ni sam, na divanu leži lepa Amalija, katero predrzni tolovajski glavar opazuje. -Ali nisem prišel prepozno?- praša so sam sebe. „Bog zna, ali razuzdanec ni že v kaki noči poprej onečastil lepe deklice. Ha, potem ga — “ Jurij ne dokonča svojega govora, kajti Amalija se seda; zgane. Hitro stopi na stran, da ga Amalija ne more v prvem trenotku zapaziti. Zopet se po sobi začuje zdihljaj. »Oj, kaj se z menoj zgodilo ?" stoka Amalija, ..spominjam se — nesramnež — vrgel mi je zanjko okrog vratu — grdoba — oj — onečastil — me je l44 „Ne, Amalija!“ začuje se glas, ..lopov ni dosegel, kar je nameraval.'4 Glasnim krikom se deklica vsklone. -Kdo govori tukaj"?“ praša prestrašena. „Ali me več ne poznate ?“ praša Jurij Skopec, še vedno v ozadji stoječ, ,.ali ste me že pozabila?" Amalija je tako razburjena in iznenadena, da niti ne* spozna glasu onega moža, katerega njeno deviško srce tako strastno ljubi. ..Bodalce — kje je moje bodalce?41 mrmra, »braniti se/ moram!44 - 225 — „Zoper mene?“ smehlja se Jurij. ..Moje bodalce!" stoka Amalija pol obupana. Jurij Skopec vidi, kako je deklica še vsa iz sebe. „Pomirite seu, pravi ter stopi pred njo, „v pravom času sem še prišel, z menoj pa vsi tovariši, katere tudi poznate. Ali sedaj razumete, lepa Amalija?“ Amalija zre vanj, kakor da bi ga ne poznala. „Duh njegov!“ stoka prestrašena. ..Še živim", smehlja se Jurij Skopec, „hahaha, ali so me za mrtvega proglasili ?u ,,,Kudeči Tomaž' — “ ..Da, da, lopov, ž njim bodem tudi šo obračunal, ko pride pravi čas! Sedaj pa me poglejte, Amalija, ali še bolje sezite mi v roko — čutila bodete takoj, da sem človek od kostij in mesa, k ak o r vsak drugi." Amalija še vedno ne verjame svojim očem — ali res stoji p r ed njo mož, po katerem je toliko hrepenela, katerega je že kot mrtvega objokovala? „Ni mogoče!“ jeclja. Tu vzame Jurij Skopec njeno malo, tresočo se roko v svojo desnico. „Amalija“, pravi, ..da, jaz sem. Preoblečen kot plemič sem prišel v ta grad. Vedel seveda nisem, da Vas tukaj dobim, d r u g a č e bi so bil že poprej pri razuzdanem baronu zglasil. Toda d a n e s po noči sem se s Smukačem splazil za njim in glej — p o k a z a l nam je sarn pot v to sobo, ki je gotovo le pozlačena j e č a .“ Amalija molči, tem bolj pa govore njene oči. Še vedno se jej zdi, da sanja, še vedno ne more verjeti, d a jo .je ljubljeni Jurij v zadnjem trenotku rešil. Toda saj tukaj pred njo stoji, v krasni opravi hrvatskega plemiča, z dragocenim mečem ob strani. „Le čudite se“, smehlja se predrzni mož, „seveda moja zunanjos t ne kaže, da sem tolovajski glava!', toda kmalu bom z o p e t lovec z bodalom in samokresi, za pasom. Ali bi Vani bil k o t plemič bolj povšeči?" „Ne“, šepeta Amalija. 10a — 226 — „Tedaj. kot tolovajski glavar? — Kot tak Vam bolje ugajam?" Samo prikima, toda njene temne oči začno žareti, da, še več, iz njih švigajo iskre plamteče strasti. Amalija je živela v gojzdu, otrok narave jo ostala ter ne zna prikrivati, kar čuti njeno nepokvarjeno srce — naj ljubi ali pa sovraži. Vstati hoče. Toda strah jej tiči še v udih in oslabela se zopet nasloni na mehke blazine divana. „Oj, pomagal Vam bom", pravi Jurij Skopec sočutno. Amalija molči. Tu se tolovajski glavar vsede poleg nje. Kri se mu vroče pretaka po žilah, kajti spominja se Smukačevih besedij: „Pravi tolovajski glavar mora lepo nevesto imeti, potem ima še-le vse, kar tako sladi prosto življenje v gojzdu/' In ali ni tukaj krasna nevesta, iz katere očij žari strastna ljubezen ? Zakaj ne bi smel Amalijo svojo ljubico imenovati? Kdo mu to brani? Jurij Skopec ne ve. da ga tudi Milica ljubi, sedaj niti ne misli na divnega dekleta z zlatimi kodri in modrimi očmi. Vidi samo razkošno Amalijo. „Ali Vam je že bolje?-' praša. Deklica z glavo prikima. „Pustite me še malo časa", prosi tiho. Toda že se prvi smehljaj prikaže na njenih koralnih ustnicah. Jurij čuti, da mu vedno bolj vroče prihaja. Sam je ž njo, katero je rešil, in gotovo ju nikdo ne bo motil. — Pripogne se k njej. „Povejte mi, kaj se je tukaj zgodilo", šepeta, ..jaz bi rad vse natanko vedel — vse, odkar ste bežala iz hiše svojega strijca." — 227 — Amalija se nekoliko vsklone. „Ali no bodejo prišli preganjalci ?“ praša bojazljivo. Jurij Skopec se ponosno nasmehne. „To bodo raje opustili, kajti sedaj sem jaz gospodar na tem gradu. Nocoj se nam ni treba bati, da bi nas kdo motil, zjutraj ob prvem svitu pa odrinemo." Amalija se nasloni. Polutihim glasom pripoveduje o ,rudečem Tomažu4 in n j e g o v i h nakanah, o svojem begu skozi peč in dimnik — o potov a n j i i n dogodkih v gozdu in studencu do onega trenotka, ko j e j j e nesramni Martin vrgel zanjko okrog vratu. „Od tukaj naprej se več ne spominjam", pristavi potem t i h i m glasom. „Kar se je potem zgodilo", prične Jurij Skopec živahno, ^je kmalu povedano. Prišel sem s Smukačem tu sem ravno, ko je baron hotel svojo lepo žrtvo odnesti v spalnico. Toda kar je iskal, to je razuzdanec tudi našel, čeravno v vsem drugem pomenu, kakor bi si bil to ničvrednež želel.* Amalija ga žarečimi očmi gleda. „In Vi ste hoteli k meni bežati?-1 nadaljuje tolovajski g l a v a r.„ Da“, šepeta Amalija, „saj bi ne bilo prvikrat, da bi se pri t o l o v a j i h mudila. — Saj sem bila Vašega varstva gotova." Jurij Skopec pogleda divno, razkošno deklico. „Ali bi bila Vi mojemu varstvu zaupala?11 pravi počasi, „jaz s e m vendar tolovajski glavar; kaj menite, da je to dober varuh t a k o lepe deklice, kakor ste Vi?“ Amaliji se oči svetijo. „Da! Vi bi gotovo nobenemu tovarišu ne pustili, da bi se me dotaknil. Predrznež si gladi brado. „No, to je pač res", pravi ter se skrivnostno smehlja, „to bi se bilo zgodilo, toda tudi jaz sem sam mlad mož, in strast ni tuja mojemu srcu. Mari mislite, da sem kot tak sposoben a a očetovskega varuha?” „Če me le pred svojimi ljudmi branite", pravi deklica ter g l o b o k o zarudi, „za vse drugo se potem ne zmenim." Juriju Skopcu to zadostuje. - 228 — Amalija je otrok naravo — deklica, ki se ne zna hliniti — v njenih krasnih očeh se jasno bere. Tu notri gori vroče hrepenje po ljubezni — plamti strastno zahtevanje ljubečega srca. — In zopet se Jurij pripogne k njej. „Amalija“, pravi pogumni mož, „kaj bi ljudje rekli — moji tovariši namreč, če bi Vi na moji strani živela mej tolovaji ?“ Deklica se nasmeji — skoro nagajivo pogleda svojega rešitelja. „Rekli bodo — da som nevesta tolovajskega glavarja", odgovori skoro nerazumljivim glasom. Jurij razkošno deklico krepko objame. „Da, tolovajskega glavarja nevesta!" zakliče. „Amalija, Ti krasno dete, rešil sem Te Tvojih sovražnikov. Res to ni čin, s katerim bi se smol ponašati, kajti bila je to v prvi vrsti moja dolžnost. Zahvaliti se Ti moram že dvakrat za svoje življenje. Amalija, Ti lepa deklica, ali hočeš biti nevesta tolovajskega glavarja Jurija Skopca? Ne odgovori mu, toda strastno se oklene s svojima polnima rokama vratu ljubljenega moža. ..Jurij14, šepeta, „Tvoja sem, že .tako dolgo, s Teboj grem — stori z menoj, kar Ti je drago — da, Tvoja nevesta — Tvoja tovarišica v nevarnosti in smrti — s Teboj grem, kamor le hočeš — saj Te tako iskreno ljubim!" To je strast! . "S In Jurij Skopec? Ali je zadovoljen, da bo imel tako krasno ljubico? Menda že — le bliskoma vidi v duhu prikazen, mlado, divno, plavolaso deklico z milimi, modrimi očmi. Prikazen hipoma, kakor je prišla, tudi izgine! Jurij gleda ljubki obraz krasne Amalije, koralne njene ustnice, in strast ga premaga. Oj — ali ni on tolovajski glavar V Kdor mora ropati sme tudi ljubiti! Vroč poljub pritisne na Araalijine ustnice, poljubuje jo, da se deklica neznane sreče trese po celem bujnem telesu. — - 229 — „Amalija — Ju r i j !“ To ni ljubezen, kakor je drugod, kjer predsodki, šege in običaji boljših krogov v predpisane mfeje kujejo ta najblaženejši čut narave! t o je divja strast, žgoč ogenj! Poljub za poljubom! Usta se srečavajo v plamteči ljubezni, ves ostali svet jo pozabljen in iskreno se deklica pritiska na široka prsa svojega ljubimca. In ko ta mladostna dvojica tu uživa radosti prve ljubezni, rogovilijo rokovnjači po gradu ter iščejo skrite zaklade. Sedaj se bližajo koraki. Smukač se pokaže na pragu, ravno ko Amalija strastno poljubuje svojega tolovajskega ljubčka. „ Glavar!" zakliče Smukač, „čas je, da odrinemo, jutro se ž e mrači.“ Amalija se zgane. Smukač se dobrohotno zasmeja. „Oho, glavar, Vi tudi niste rok križem držali; ogledali ste se za zalo nevesto, kakor to pravemu glavarju prija. No, Amalija je kakor navlašč za to ustvarjena, vsi smo to že rekli, ju h e j , sedaj bo pri nas še-le lopo! Glavar, Vi imate srečo !u Jurij Skopec se ponosno smehlja, ko se Amalija stiska Jt njemu, toda temni izraz vendar popolnoma ne izgine iz njeg o v e g a lica, pozabiti vendar še ne more preteklosti. Spomin na sramoto, srd proti ženi grofa Sokolskega — to 4 voj e noče iz njegovega srca. Da, Jurij Skopec hoče živeti, uživati, ropati — toda tudi s e maščevati! Sedaj je zopet ves glavar. „Kako je,“ vpraša na kratko, „ali so vsi ljudje skupaj'?” ,.No, da, glavar / odgovarja Smukač, ..sedaj smo zopet vsi s k u p a j . Kar jih j e mladih, zabavali so se z ženskami, toda p ra v ste imeli, ko ste rekli, da teh punic, kar jih je v tem gradu, ni mogoče več pokvariti.* Amalija gleda ponosno na svojega ljubčka. Čeravno je strastna, čeravno se je tolikokrat mej tolovaji mudila, oponašati jej nikdo ne more, da ni ohranila svoje nedolžnosti. - 230 - Nikdo ni te krasne cvetke odtrgal, srce njeno bije le za jednega ljubljenega moža. In sedaj? Jurija je poljubovala, to je res, strastno ga objemala! Kaj še le bode, ko bo ž njim v tihi, molčeči noči v gojzdu, afi kaki jami, ali pa za razpalimi razvalinami poleg njega bivala? Tedaj — tedaj — Temno zarudi v lico. — — Jurij je zopet popolnoma glavar svoje čete. ..Ali je plen povezan?" praša. ,,Vse je v redu, glavar. Mnogo sicer ni, toda izplačalo se je vendar. Nekaj služabnikov smo z bodalci malo pošegetali. Oj, kako so skakali, javkali in stokali! Bilo je tako smešno, da smo se vsi krohotali. Izpovedali so konečno, kar so vedeli, in na dvorišču leži precejšnje število cul, ki so vredne, da jih seboj vzamemo. Denarja se nam za sedaj ne bo manjkalo, saj židje v mestih vse pokupijo." Jurij ponosno prikima z glavo. Dobro, Smukač, dani se, odrinemo. Pojdi, Amalija, sedaj greš z menoj !u Deklica se takoj obesi pod pazduho svojemu ljubimcu, f ..No, glavar," praša Smukač, „ali se ne bodete zopet za lovca preoblekli? Oprava leži zunaj poleg moje." Že mu hoče pritrditi, tu se še v zadnjem trenotku premisli. — ..Ne," pravi svojemu zaupnemu tovarišu, ..drugače sem se premislil. Jahala bodeva midva zopet kot plemiča." ..Toda, glavar, to bi bilo nevarno." ..Naj bo, toda jaz imam posebne namene. Tako je bolje, in iz baronovega hleva vzemi še nekaj konj." _ „Samo trije so tukaj, glavar." „Ah, tako, ostali so pri lovcih, katere danes pričakujejo. Tudi trije zadostujejo. Najmirnejšega naj jaha Amalija." „0, tudi na najognjevitejšem varno jaham," pripomni lepa deklica samozavestno. ..Verjamem Ti,“ odgovarja Jurij, ..toda bolje je tako, če ne sediš na tako divji živali. — Cekinar naj vzame drugega - 231 — konja,“ obrne se zopet k Smukaču, „na tretjem pa naj jaha baron, seveda dobro zvezan. Lopovski služabnik naj brusi svoje pete, in če se obotavlja, poskusi naj še enkrat, kako neprijetno bi6 diši." « ,,Dobro, glavar !u „Tedaj odrinimo, čas hitilu Smukač stopa prvi, za njim Skopec z Amalijo. Na dvorišči stoje tolovaji ter se dobre volje zabavajo, kajti roparski napad se je izvrstno obnesel. Na glavarjevo znamenje se oblože z ropom ter gredo proti izhodu, kjer stoje straže. Cekinar pa se še enkrat obrne proti baronovim služabnikom, ki so vsi skupaj v prostorni dvorani zaprti. Najprvo jim z bliščečim bodalom zapreti, potem pa preplašenim bojazljivcem pomoli dvoje nabasanih samokresov pod nos. „Sedaj napnite svoja ušesa, jazbeci/ pravi s tako pohlevnim glasom, kakor da bi bil najmiroljubnejši čiovok na zemlji. „Jaz grem za trenotek na vrt. Kdor pred pretekom jedne ure le črhne — samo jedno besedo zine — ta je že toliko, kakor m rtev in pokopan. Nasadim ga, kakor goloba na raženj — pri živem telesu ga spečem, da mu pa vrhu tega še malo vrat prerežpm, o tem niti ne govorim." Tolpa zbeganih služabnikov in deklet se stiska v kot. Cekinar pri vsej hladnokrvnosti ni mož, s katerim bi bilo dobro črešnje zobati. Dekle zatrjujejo, da bodo molčale kakor v grobu, služabniki p a tako ne morejo govoriti, ker so jim usta zamašena. .,Dobro — za Vas vse dobro, če me ubogate,“ pravi Cekinar, in oči se mu peklensko svetijo, „če pa ne, potem Vas pomorim, kakor mišjo zalego. Svet bi tako ne imel velike izgube, če Vas malo podavim.“ Še enkrat zamahne z bodalom, potem pa hiti za svojimi tovariši, ki so že zapustili grad. Konji rezgetajo. Amalija sedi na ženskem sedlu, katero so tolovaji našli v grajskem hlevu — dokaz, da so se na gradu včasih tudi druge ženske mudilo, ne samo zaprta dekleta. 232 Lepa Amalija so lahkotno giblje na čilem konjiči, Cekinar pa se trudapolno skobaca na visoko kobilo, kajti konj ni posebno vajen. Baron se klaverno drži v sedlu; razuzdanec je povezan kakor snop slame. „Ali smo vsi skupaj ?“ praša Jurij Skopec. „Vsi, glavar!" ..Tedaj odrinimo!1' Četa se poslovi. Jurij se obrne k Cekinarju, ki na kobili grozno rentači. „Ali si služabnike ukrotil?11 praša glavar. „Da, glavar — hej, hejsa — vražja žival ti ne bodo pred jedno ali dvema urama besedice zinili — hopsa — zlodjevo kljuse — kmalu bi bil doli telebnil.“ Amalija se prisrčno smeji, ko vidi, kako se oklepa čokasti Cekinar kobile krog vratu. Visokonoga žival menda čuti, da jezdec ni v sedlu doma, ter bi se ga rada znebila. Jurij Skopec posluša v daljavo. „Hitro — hitro — za drevje!" zakliče naenkrat. .,Ti, Smukač, ostaneš sam pri meni! Jezdeci prihajajo!" Hipoma izginejo tolovaji za drevjem ter vlečejo za sabo konje, na katerih sedi Amalija, Cekinar in baron Frankovski. Tudi je že zadnji čas, kajti ravnokar se na cesti v jutranjem mraku pokažejo temne postave. Lovci baronovi so,“ mrmra Jurij ter se obrne proti Smukaču. ..Sedaj pustite le mene govoriti/' Smukač dobro razume glavarja in jezdeca mirno pričakujeta lovce. Kmalu so blizu. „Hola — hoj!“ kliče globok glas, „kdo je že tako zgodaj pri grajskem vrtu — to je sumno!“ „Da, da,“ pravi drug lovec, „v grmovji je tudi tako nenavadno šumelo. Zgrabite puške in samokrese!1' ,.Grlavar, ali jo nismo zavozili ?" šepeta Smukač. Molči, Ti pravim!" — 233 - Jurij Skopec se lovcem približa. „He, kaj naj to pomeni?" praša mirnim glasom. „Od kedaj pa je navada, da se gosti barona Frankovskega od njegovih ljudi sumničijo'?“ Lovci prav blizu prijašejo. „Ej — tako, ali1 nista to oba hrvatska plemiča?“ praša stari zelenosuknjež, ki je na čelu čete. Starec gotovo še ne zaupa. „Hm, da, to sta gosta mojega gospoda,“ izpregovori zopet, „toda pri sv. Hubertu — zakaj tako zgodaj zapuščata grad Podsmreko ?“ Jurij Skopec ve, da je od njegovega odgovora vse odvisno, toda on ni mož, ki bi tako hitro prišel v zadrego. Mirno odgovarja: „Pot v Ljubljano je dolga in dobro se morava podvizati, če hočeva pravočasno tja priti. Zato sva tako zgodaj vstala, z dovoljenjem gospoda barona, s katerim sva preživela veselo noč. Ko bi bili Vi le nekaj minut poprej prišli, lahko bi bili svojega gospodarja videli." Jurij Skopec govori resnico, če tudi v drugem pomenu, kakor to lovci razumevajo. Logar se pomenljivo muza. P r e d o b r o p o zn a sv o j e g a g o sp oda r ja , n j e g o v e n a v a d e in — razvade. „ Morem si misliti,“ mrmra sam za se, „kaj se je zgodilo. Celo noč sta Hrvata ž njim igrala in mnogo izgubila. Hahaha, gospod baron v igri vedno dobiva. Sedaj hočeta ta dva hitro E Ljubl jano, da si zopet napolnita prazne mošnjičke.1' Jurij Skopec zapazi, da je sumnja pri lovcih izginila. Odkrije se ter počasi odjaha, lovci pa oddirjajo proti gradu. Do šestdeset mož je, vsi na konjih in dobro oboroženi, tedaj še jedenkrat toliko, kakor njegova četa, ki samo trideset tolovajev šteje. Juriju je znano, da bi bil boj z močnejšim sovražnikom poguben zanj in za njegove ljudi. * Glavar," šepeta Smukač, „kje pa so ostali ?u „ Čakaj!' - 234 - Glavar zamolklo zažvižga, toda njegovi tovariši ga vendar čujejo. V grmovji pokajo suhe veje — tolovaji so prikažejo jeden za drugim, tudi Amalija in baron. ..Hitro — hitro! ukazuje Jurij Skopec, J e nekaj minut nam preostaja, da jim utečemo. Lovci so odjahali na Podsmreko, v kratkem imamo vse za petami. Vsak naj krene svojo pot — kraj poznate, kjer se snidemo — sedaj velja pokazati sovražnikom, kako jih zna Jurij Skopec speljati na led!“ 37. p o g l a v j e . Na Kumu. Uboga dekleta. — Neznan tujec. — Čudna zahteva. — Pogumna Urlik*- Skrivna zveza. — Kdo so tujci? Na Dolenjskem, ne daleč od savske doline, se dviguje starodavni Kum, najvišja gora dolenje Kranjske. Vrhu nje stoji cerkvica, katero tudi še dandanes obiskuje mnogo pobožnikov, ki se ne plaše težavnega pota. Ob bregovih orjaškega Kuma se razprostirajo temni gojzdi in zeleni pašniki, po katerih se pase goved in drobnica. Pastirji veselo vriskajo ter prepevajo radostne dolenjske pesmi. Za časa naše povesti, kmalu potem, ko so še grozni Turki razsajali in klali ljudi po Slovenskem, pastirjev tu ni bilo. Opravljale so to službo mlade deklico zdravih lic in krepkih postav — same sirote, katerim je krvoločni sovražnik vsega krščanstva pomoril ali v sužnost odpeljal stariše in brate. Sedaj, ko so do dobrega naklestili Turka, oživele so se zopet vasi. - 235 - Krepka dekleta —. pastariee — so čile Dolenjke, sveže cvetlice — pa tudi svežih jezičkov. Na rudečih, ogorelih licih ne najdeš zadovoljnosti, ko v senci košate bukve zavživajo svojo skromno južino — suh črn kruh, katerega namakajo s hladno studenčnico. Jedna je posebno zala ter je nekaka zapovedniea mej s v o j i m i tovarišicami. To je Uršika iz Št. Jurija pod Kumom, kateri je tudi tu r šk i sovrag pomoril ljube stariše. Ovce in koze pase pri nekem skopem, trdosrčnem kmetu, t i ubogi pastarici komaj toliko daje, da se do dobrega naje. ^Glejte ta kruh; črn je ko oglje in trd ko kamen, in od teo-a ter k večjemu še sem ter tja od požirka kozjega mleka naj človek živi!" pravi Uršika svojim tovarišicam. „Nam se tudi bolje ne godi,“ pravi drugo dekle, ..noč in dan moramo biti pri živini, imamo pa komaj toliko, da pokrijemo svoje telo. To zimo nam kmetje niti črevljev ne bodo ' kupili ter bodemo morale bose po snegu gaziti. “ , Sramotno in grešno je,“ pripomni Uršika, katera je zelo p o g um n a in odločna, — ,',moj kmet je hujši kakor vsi drugi. plače sploh nimam nobene — skopuh misli, da mi Bog ve kako dobroto izkazuje, če mi daje suh kruh in kako staro cunjo za obleko. In upanja uboge siroto sploh nimamo, da se nam kaj zboljša. Pastirke, zaničevane pastirke ostanemo do groba, zaslužek naš pa bo žive dni suh kruh!" Da — da, tako je, — žalostno je,-> glasi se v dekliškem f t ro g u , „naši stariši so pomrli in s siroticami kmetje nimajo Rismiljen.ia- Nikdo bi se ne zmenil, če tudi poginemo — izfi b l ja j0 nas d° zadnje kapljice krvi. Ko bi katera izmed nas b o l e l a , bilo bi bolje za-njo, da se raje takoj vleže v hladni g r o b ' “Uršika jim prikima. _P r a v imate, “ pravi vsa razjarjena, .,toda to še ni vse! p om i s l i t e , kmet mi je obljubil boljšo obleko, boljšo hrano, celo g re v l j e in nogo vice - - toda — “ Obmolkne. ..Lahko si mislim, kaj zahteva od Tebe," pristavi jedna -tovarišic, saj si zala in čvrsta, Tvoj kmet pa ima starikavo in prepirljivo ženo, ki že dolgo boloha. Zabaval bi se rad s Tabo ter Te žrtvoval svoji nesramni požoljivosti. Grdoba!" Uršika jezno poskoči. „Saj sem mu pa tudi dala odgovor, kakoršen zasluži." pravi in ves obraz jej plamti srditosti. „Z vsemi desetimi nohtovi bi mu razpraskala vražji obraz. Godrnjaje se je umaknil, in sedaj se mi še slabše godi kakor poprej." , „Nam tudi — nam vsem.11 Vsled Uršikine pripovesti razodenejo tudi ostale deklice svoje težave in križe, in pri tem se pokaže, da več kmetov zalezuje svoje ženske posle. Uršika temno zre na tla. ..Oj, da bi mogla vso to revščino predrugačiti.“ govori sama za-se, ..kolikokrat sem že premišljala, ali bi ne bilo bolje, zbežati po širokem svetu. Toda kedo mi je porok, da se mi drugod ne bo še slabše godilo'? Tukaj se človek saj borno preživi!" „Da, da, Uršika ima prav!" „In čo pomislim, kako se tu godi," nadaljuje Uršika vneto; »kmetje so kar podivjani. Jeden slepari druzega. Ves svet '&ri od goljufije, boj s Turki je vso boljše čute pomoril." * .Zakaj bi bile me drugačne?" pripomni temnolasa pastarica, „t.udi me hodimo svoja pota, tako, kakor vsi drugi. Potem se nam bo tudi boljo godilo, jedle bomo dobro, oblačile se čedno in morebiti celo denar imele v žepih. “ Uršika se žalostno nasmehlja. „Kako hočeš to napraviti, Ti neskončna modrost?" praša jo konečno. Pastarica glavo povesi. -Tega seveda ne vem," pravi malodušno. „Aha, sedaj vidiš," poučuje jo Uršika, -tudi me si ne znamo pomagati. Če gremo od tod, lahko lakote poginemo, in živa duša se nas no bo usmilila, če vzamemo živino svojih gospodarjev seboj, preganjali nas bodo in rabeljuu izročili. S taticami kratko postopajo. Tedaj moramo svojo žalostno osodo še naprej prenašati, morda moramo celo postati žrtve svojih hudobnih kmetov, če nas po noči, trdno speče napadejo. Tako se je žo dvema izmed nas zgodilo. Udali sta se svojima gospo darjema, potem so jih pa kot ničvrednice dali pretepsti in iz deže lo izgnati." Uboge pastarice so žalostne. „Da, vso nam nič ne pomaga,“ pravijo, ,,bolje bi bilo, da bi že šest črevljev pod zemljo ležale." „Kaj pa še,“ začuje se globok možki glas, „škoda bi bilo tako svežih zalih punic.u Pastarice se bliskoma obrnejo. Za bližnjim grmom se prikaže bradat obraz. V tistih nemirnih časih se je dosti nevarnih rokovnjačev klatilo po svetu. Toda mož, ki bliže pristopi, ni podoben rokovnjaču, marveč poprej lovcu, čeravno nima puške seboj. Lovec je srednjih let, predrznega, toda ne grdega lica. Prijazno pozdravlja pastarice. „T am - le za grmom sem ležal ter nehote slišal Vaše pogovore,“ pravi nebrižno. Uršika globoko zarudi. ^In čuli ste, kar se je reklo?" praša hlastno, spominjaje se s v o je g a pohotnega gospodarja. Tujec se skrivnostno nasrnelilja. „Ivar nočem vedeti, tega tudi ne slišim," pravi mirno. Uršika je naravno dokle, glavica njena je prebrisana. Takoj spozna, da tujec ni navaden mož, da ni iz teh k r a je v , pa tudi ne hudobnež. ,No, Vi mi tudi ne bote mogli pomagati,u meni Uršika ter od strani pogleda možakarja. Kdo ve'?“ odgovarja lovec; ..toliko sem vsaj razumel, 4a posebno prijazno vse skupaj ne sodite o svojih gospodarjih." Tako je !u živahno zakliče Uršika, „me vse črtimo one fifcope, trdosrčne kmete, ki samo na to mislijo, kako bi nas bolje mučili. To rad verjamen,“ pripomni tujec ter se vsede poleg d e k le t . »Pomagati bi Vam morebiti vendar mogel — kdo ve!“ Vi?“ čudi se Uršika. „No. recimo, da imam še večje število tovarišev, ki niso o d t o d ! ” „Gotovo vojaki, ki se iz vojske vračajo?" praša Uršika meneč da je to vojak, ki je na poti proti domu, ali je pa celo pobegnil. „Naj pa Vaše mnenje velja,w pravi tujec, „tu na Kumu je samotno, in tu gori proti cerkvici zahaja malo ljudi?1' »Nobeden. Odkar je Turek tu razsajal, ljudje ne hodijo radi po samotnem gorovji.“ „Tem bolje,“ meni lovec, „no, povejte mi, zala dekleta, ali bi mi mogle — recimo za trideset ljudi — preskrbeti živeža ter ga tu gori znositi ?“ Pastarice se začudeno pogledujejo. „Seveda za dober denar ter primeren zaslužek,- pravi tujec tor pokaže celo pest svetlih srebrnikov. Uršika poskoči. ..Resnično, Vi ste preoblečen grof ali pa še kaj višjega!*1 „IIahaha,“ smeji se zelenosuknjež, _ne, ne, tu je moja roka, jaz sem navaden človek, kakor Vi. Grofi ne potrebujejo jedil, katere jim na skrivnem prinašajo pastarice." „To je res!“ „No, tukaj Vam izročam denar, toda nikdo ne sme vedeti, kam pride živež in za koga da je. Ali imate človeka, ki zna molčati, in ki bi vse preskrbel, kar bi Ve potem gori znosite?" Uršika premišlja. „Tacega človeka že poznam," izpregovori, ..to je kruljevi rešetar iz Ribnice. Ta je za vsako tako stvar rabljiv ter preži na denar, kakor vragec na ubogo dušo. Za svetle srebrnike pusti svoje življenje.14 ..Dobro, zala deklica,“ pravi tujec, „le zmenite so ž njim. To menda ne bo pretežko, dajal Vam bom d en a r , zvečer gonite svoje črede v Št. Jurij in zjutraj prinesite seboj, kar rešetar nakupi. Od tukaj naprej preskrbim jaz sam, kar je potrebno.” Izgovorivši izroči Uršiki srebrnike. ..Tretjina tega je Vaše plačilo,^ pristavi, ..denar razdelite med tovaršice, da me nobena ne izda.“ „Ne, nobena!u kriče dekleta kakor iz jednih ust, ..nobena Vas no izda, zadovoljni bodete z nami." „ Verjamem," odgovori tujec mirnodušno, „potem nam je vsem pomagano, kaj ni res?" - 239 — Uršika je radovedna. „Kje so pa Vaši tovariši?" praša. „Le ne radovedna biti, devičica, to je tajnost," glasi se odgovor. Glas tujčev je pri tem trd, skoro oduren. Uršika molči. Za svoje življenje bi rada izvedela, kdo je lovec in njegovi tovariši, in kje se skrivajo. Uvidi pa, da mož ne bo ničesar izdal, da je torej vsako izpraševanje zastonj. ,,Pri tem tedaj ostane,11 pravi tujec. Uršika je predrzna. „In koliko časa naj živež preskrbujemo?" „No, to še ni določeno. Mogoče kaka dva tedna, mogoče niti toliko časa." „Moj Bog,” stoče Uršika, ..potem se bodo pričela stara revščina.4- Tujec se skrivnostno smeji. „No, mogoče se bo dalo tudi v tem oziru nekoliko pomagati." Vi bi hoteli — ?" Sedaj ne morem še ničesar obljubovati. Vse je sedaj le od Vas vseh odvisno, ali se hočete po mojem naročilu ravnati, ali ne. O vsem tem se bodemo lahko še pozneje pogovorili. Sedaj Vam moram še nekaj povedati.14 „In to je?" „Ve vse mi morate obljubiti, da ne bodete svojih ovac in koza višje gonile, tudi ne same te meje prekoračile!'4 „Zakaj pa?“ čudi se Uršika. nTo je moja stvar,“ odgovori tujec rezko. ..Vaša drobnica *tna tudi tu doli dosti paše. Zgoraj pa je naša posest — tam **ima nikdo nič iskati.11 Uršika se igra s svetlimi srebrniki v svoji desnici. „No, dobro,” pravi po kratkem premisleku, „Vaša želja velja. Obljubujem Vam to v imenu svojih tovaršic, ki so v ^ d n o z mojimi ukrepi zadovoljne.14 — 240 — ..Pametno od deklet/ hvali tujec. .,Vašo ponudbo tedaj sprejmemo; hromi rešetar bo preskrbljal hrano, me pa znosimo vse tu gori. Da bo Ribničan molčal, za to jamčim, me pa tudi ne bodemo ničesar o tem blebetale." ..Nekaj nenavadnega pri dekletih," meni čudni mož. „Me smo drugačne, kakor vaške klepetulje," odgovarja Uršika samozavestno, ..skoro izključene smo iz človeške družbe, gospodarji s svojimi psi bolje ravnajo, ko z nami, zaradi tega srno pa tudi že v mladih letih samostojne. Oponašati pa nam vzlic vsemu nikdo ne more ničesar — ohranile smo svojo čast vzlic revščini in nadlogami." Lovec se odkrije. ..Resnično, svojega širokokrajnika niti pred knezom ne snamem, pred Vami, dekle, pa to storim. Kal’ je res, je res, no morem si drugače — Vi ste punica, kakoršnih še nisem dosti našel. “ Da, Uršika je bitje, čegar značaj je v sovražni okolici postal jeklen. Ponosna, samozavestna stoji pred tujcem. ..Tedaj od jutri naprej se prične donašanje," pravi tujec, „potem pridejo tudi moji tovariši, ki so že na poti semkaj. pa prst na usta, moja draga!" „Grob ne zna bolje molčati, kakor me.u ..Bodemo videli, me bo veselilo.“ „Zadovoljni bodete." Tujec pomoli roko, Uršika pa junaško z desnico vdari vanjo. — „Grom in strela, Vi ste res prava ženska, Vi bi marsikaterega moža osramotili.u Uršika se ponosno smeji — nenavadna hvala jej dobro de, čeravno ne ve, kdo stoji pred njo. Prijazno jej prikima tujec, trenotek pozneje pa že izgine za grmovjem. »Uršika/ zakliče jedna pastaric, „to je bil prav čuden človek — skoraj sem se g a bala.“ „Zakaj pa?“ vpraša Uršika, .,to je bil zal mož, ki mi je desetkrat ljubši kakor moj kmet. In na poglejte te trde sre- Jahala bodeva midva zopet kot plemiča, 241 — brnike, osemnajst jih je, šost od teh je naših, toda spravila bom jaz vse/ Uršika ima tolik vpliv, da jej nobena njena tovaršica ne ugovarja. Ne, vse jo pripoznavajo za svojo načelnico — Uršika, katero vse pozna kot odločen in jeklen značaj, sme ponosna biti na svojo veljavo. ,,In kaj pa hočete?" vpraša, „to je vsaj jedenkrat jasen žar v naše megleno življenje. Zaradi mene naj bo tujec, kdor hoče — meni je ljubši, ko moj gospodar." „Ali Uršika," vpraša jedna tovaršic bojazljivo, „kaj hočeš denar vzeti sabo v kmetovo hišo?" „Ne,“ pravi zala deklina, „to bi bila velika bedarija. Bodi popolnoma brez skrbi, skrila ga bom na takem kraji, kjer ga nobeden človek ne more najti. Ve vse me poznate — niti vinarja ne vzamem sama za-se, denar je nas vseh, skupno premoženje. “ Vse pastarice jej prikimajo. „Zaupamo Ti," kličejo zopet deklice. „Le ravnaj, kakor sama misliš, da je prav. Da, skrij denar, pozneje ga bodemo že potrebovale." „Prav gotovo." Deklice se sedaj drenjajo okrog Uršike. „Kdo neki je tujec?" povprašujejo radovedne. „Tega. ne morem vedeti." Jvaj pa Ti meniš, da je, Ti si vendar tako prebrisana — Ti sicer vendar vse veš.“ Lepa pastarica zmaje z rameni. „Ali je to kak lovec?" „Kdo ve?" „Oj, Ti že nekaj slutiš — povej nam vendar — Uršika govori," prosijo in silijo dekleta. Uršika se jih obrani. „Jaz nič ne vem," meni, »pustite me pri miru, vse drugo se bo že našlo. In sedaj pazite na mojo čredo, kajti še danes grem h kruljevemu rošetarju." Črni Jurij 11 — 242 38. p o g l a v j e . Povesti o strahovih. Opat Benedikt si ne ve pomagati. — Jetnici. — Ponočni obisk. — Skrivnosten razgovor. — Čuvaji na straži. — V strahu in trepetu! Obraz opata Benedikta je resen. „Kdo neki jo deklica:-'- vpraša se častitljivi starček menda že deseti pot, Indijka — skoro ne verjamem vzlic bronasti polti. Modre oči, te krasni zvezdi, te so vendar popolnoma pri nas doma, to so slovenske oči!" Oj, ko bi opat Benedikt vedel za celo resnico! Sreča za Milico, da v samostanu ni nun; gotovo bi jo preoblekle in v tem slučaji bi hitro spoznali sleparijo glumaške načelnice. Tako pa dajo glumačicama dve meniški kuti, kateri si morate na svojo glumaško opravo ogrniti. Opat Benedikt si ubija glavo. Starček je velik učenjak, toda tukaj je vsa njegova učenost pri kraji. Cenobija ne odgovarja na njegova vprašanja, nema je — kakor da bi niti jedne besedice indijskih narečij ne poznala. — Ubogi opat Benedikt! Knez Podstrmski bo kmalu hotel imeti poročilo — toda kaj naj poroča, ko skrivnosti krasnega dekleta nikdo ne more pojasniti V Pa tudi nekaj druzih lj udi j je v samostanu, ki si iz dna srca želo, da bi bili ženski v čudoviti deželi Indiji ostali, kjer poper raste in sladkor iz dreves pada. To so čuvaji pred začarano dvorano. Dolžnost jih veže, da po dva in dva stojita na straži pred dvorano, o kateri sc toliko strašnih reči pripoveduje. Ko se polnoč bliža, treseta se oba čuvaja, kakor palica na vodi. — 243 — Vsak trenotek pričakujeta, da se jima prikaže kak smrtnobled menih, ali pa da celo mrtvaški sprevod prikoraka. Marsikdo moli rožni venec ter se plašno ozira na okoli, k ad a r vihar buči ali celo čuki in sove prirede vstopnine prosto godbeno predstavo. Dosedaj niso nič posebnega opazili. Prikazal se ni še nobeden duh ali strah, in samostanski s hlapci že lažje dihajo. V začarani dvorani pa bivate ženski, ki bi bili tudi raje v daljni Indiji, kakor pa v samostanu na Dolenjskem. Grlumačica se boji, da bodo Milico natančneje preiskali in uboga preplašena revica misli na mučilnico in neusmiljenega krvnika. Za glumaško načelnico je velika tolažba, da ima sabo zadostno množino ono barve, s katero jo namazala Milici obraz, vrat, prsi, hrbet in roki. Z grožnjami prisili revno Milico, da se mora po celem o s ta lem životu namazati ž njo. Tako se vsaj prepreči najvefja nevarnost. ' Seveda je glumačici znano, da bo bronasta barva polagoma obledela, -če barve zmanjka, in potem mora priti cela s l e p a r i j a na dan. Toda vzlic vsemu zvita babura ne obupa. Zanaša se na svoje ljudi, prekanjene glumače, ki so se že v n a j večjih nevarnostih znali izmuzati. I n glumačico ta nada tudi no vara. Zamrežena okna čudne začarane dvorane, na katere 1 s t e n a h visijo že otemnele velike slike, vodijo na senčnati sam o s t a n s k i vrt. Milica vidi, da glumačica po cele ure, posebno po noči, p r j o knu stoji ter na vsak glas, ki prihaja od zunaj, pazljivo .poslušaČujejo se mili glasovi slavcev, kričanje sov in čukov, r e g l j a n j e žab in od daleč lajanje psov. To so glasovi narave. Znamenje pa, na katero babura nestrpno čaka, se noče .oglasiti, in nejevoljna se zopet vleže na posteljo. Tudi pošteni samostanski oskrbnik se zelo čudi. - 244 — Vsako jutro bojazljivo potrka na vrata začarane dvorane, in ko se glumačica prikaže pri odprtem vhodu, vpraša jo vsakokrat : ,,Aj, Vi še živite — strahovi so Vas tedaj nocoj še pri miru pustili. Kar pa še ni, to je še mogoče. Duhovi ne puste* da bi živi ljudje tam stanovali, kjer je njihovo bivališče. Gotovo se bo tukaj vsa stvar šo grozovito končala.“ Seveda jo potem prekanjena glumačica z raznimi vprašanji kmalu izvedela celo pripovest o strahovih v začarani dvorani. Ali s tem kaj posebnega namerava? Kdo ve? Milica navadno molči — z neko malobrižnostjo se je udala v svojo usodo. Sredi tretje noči se Milica nagioma zbudi. Glumačico vidi, da stoji pri oknu, skozi katero je vsled močnih železnih drogov in trdne mreže vsak beg nemogoč. Milica se v postelji vzravna. .,Kaj je ? “ vpraša še pol v spanji. „Pst — pst, tiho!“ šepeta babura, „moji ljudje so tukajr našli so naju." V tihi noči je slišala nenavadno znamenje, s katerim glumači mejsebojno sporazumevajo. Sedaj čuje, kako nekdo ob pristavljenem drogu kakor mačka kvišku pleza in kmalu se pri oknu prikaže temna postava. — ..Pst — ps t“, tiho mrmra glumačica, „ali si Ti, burkež?*" ..Da, načelnica." To je pajac, ki se ni bal truda in težav, ter je konečno zasledil gospodarico z ljubljeno Cenobijo. Sedaj visi ob mreži pri oknu. „Tukaj ste tedaj, gospodarica,“ pravi burkež, „to je vražje trdna ječa. No, kogar jedenkrat menihi zapro, ta tako hitro ne zagleda zlate prostosti." ,, Norec, rešiti me moraš. “ »Nemogoče, mi nimamo takega orodja, da bi take debeleželezne droge odstranili." - 245 - „Iti mora — pa na drug način.“ „Kako pa, načelnica?" „ Poslušaj!“ Babura prične tiho razkladati. „Hahaha," smeji se zamolklo burkež, ,,to bi bilo vse lepo, s amo če bo kdo verjel!“ „Prav gotovo!“ f „No, radoveden sem!" „Šlo bo, če Ti rečem!“ „Dobro, storil bom, kar je v moji moči. Kar je na meni ležeče, načelnica, bodete lahko zadovoljna.* „Zanašam se na Tel“ „Oj, storil bom, kakor ste mi naročili, toda za vspeh Vam n e morem jamčiti.“ „To je moja stvar! Sporoči drugim, da bodo pripravljeni! S e d a j zopet pojdi, da Te nikdo ne zapazi. Drugače bi bil ves n a § trud zastonj." Temna postava izgine. To se tako hitro in mirno zgodi, da Milica meni, vse to s o bile le sanje. Prašati pa si ne upa ničesar, ker pozna surovost grde babure. Slednja hitro smukne v posteljo in kmalu težko sopihanje dokazuje, da je trdno zaspala. Luna prisije skozi visoko, obokano okno in bleda meseč in a obseva stare slike na stenah. Uboga grofova hči, kdaj bo bila ura Tvoje konečne rešitve? — — — — — — — — — — — — — V'--- Zopet mine dan. Učeni opat je dolgo poročilo v potu svojega obraza izdelal, da je pošlje knezu Podstrmskemu. Tu je marsikaj napisanega, o indijskih rodovih, ki stanuje jo ob reki Ganges pa gori do snežnih orjakov himalajskega gorovja. — 246 — Vse to je lepo čitati in kaže veliko učenost, toda k a r kneza najbolj zanima, od kod da je čarobna indijska plesalka, o tem ni črkice v dolgem pismu. Vzlic temu pa mora dobiti knez poročilo in sivi opat s» oddahne, ko sel s pismom zapusti samostan. „Tako, sedaj naj se knez Podstrmski huduje, kakor hoče, storil sem, kar mi je bilo mogoče, toda v tem slučaji nobena učenost nič ne pomaga.“ Vse drugače mislita čuvaja, ki morata proti večeru zopet na stražo pred začarano dvorano. Tu stojita na dolgem, temnem prehodu v strahu in trepetu, kajti noč ima svojo moč, in oskrbnik sam tudi veruje, da ni v začarani dvorani vse tako, kakor bi moralo biti. Dva krepka možakarja sta danes na straži. Plašljivo se ozirata po prehodu; svetilnica le najbližjo okolico malo razsvetljuje, daljni koti pa ,so popolnoma temni. „Sain ne vem“, pravi prvi, „naš opat je sicer dobrota sama, boljšega gospoda si ne morem želeti. To pot pa nam gotovo ni naklonjen, drugače bi ne bil zapovedoval, da moramo ravno tukaj celo noč stražiti." „Prav imaš“, meni drugi junak, „to je strahovita strafr Raje bi stal na starem stolpu ali pa pod zemljo, kakor tukaj pred začarano dvorano — br r r !“ „Da, tudi mene obliva kurja polt po celem hrbtu", potrjuje mu tovariš, „samo čudim se, kako morete dve ženski še tu notri živeti. Po mojem mnenju bi jim bil moral že zdavnej kak duh zaviti vratova." „Mogoče sta sami coprnici." ,/Prav imaš, dragi, drugače bi ne mogli ceč živeti.“ „Toliko slabše za naju; strahovi krog naju, tu notri pa dve plašni coprnici. — sedaj vedno mislim na svojo blažena smrt ter se kesam vseh grehov, katere som svoje žive dni storil. “ „Meni se nič boljo ne godi.“ Ta junaški dvogovor pretrga velik netopir, ki po dolgem prehodu šviga sem ter rja. - 247 - „Hu — h u “, javkata samostanska' hlapca ter se tako stiskata, kakor bi hotela jeden v druzega zlezti. „Saj je bil to netopir.11 „ Ali si ga videl?14 „Videl, bil j e !“ „No, potem je dobro1*, meni drugi ter si briše pot s čela, „mislil sem že, da je bilo kaj druzega.u „Ne, netopir je bil. “ „Zaradi mene naj pride sto takih hudirjev, to je vsaj nekaj naravnega — toda tak smrtno bled menih — h u !“ „Bodi no tiho!11 „Z mrtvaško glavo, režečimi se zobmi, namestu prave glave —“ „ Molči, Ti pravim!“ „ln svetilnieo v koščeni roki.“ „ Nehaj mi, ali pa zbežim in Te samega pustim!11 „In iz očij se sveti ognjeno — hu — to je strašansko!" „ Človek, ali hočeš, da znorim?" Zopet se junaka na tesno stiskata v kot. „Da, da% stoka prvi, ..kar sem rekel, za to sem tudi porok. Griej, tu notri v začarani sobi je pred sto in toliko leti bival slovit alhimist*, kateremu so bile največjo skrivnosti znane. Ta je znal vraga, vse strahove in celo mrtve ljudi klicati, da so se mu morali prikazati. „Govori raje o čem drugem/1 ..Počakaj no, da Ti vse povem. Alhimist je bil jako učen mož, toda pobožnosti mu je manjkalo. Zapisal je svojo dušo v ragu, za to mu je moral pa črni pokazati vse peklenske u m e t n i j e . “ „Kar mu pa ni dosti pomagalo?11 „Kakor se vzame. Krasno in v veselji je živel, dokler ni p r iš la zadnja ura. Tu je bil peklenšček seveda takoj pri roki t e r je grozno rujoveč odnesel zapadlo mu dušo.“ * Alhimisti so bili pol učeni, pol vražjeverfti možje, ki so iskali ,kamen modrosti' ter skušali navadno kovino premeniti v zlato. Svet jim mora pa vsaj hvaležen biti, ker so bila njihova raziskavanja nekaka podlaga današnji jak o razviti kemijski vedi. 248 - ,Cuj, ali ne slišiš, da bije polunoči ?" „Da, da toda nisem Ti še vsega povedal. Zgoraj na koru se vidi še deset lukenj, kamor je hudobec svoje železne kremplje zasadil, ko je z alhimistovo dušo v peklo sfrčal. Zapustil pa je svojo skrivnost vendar poznejšemu svetu. Marsikdo bi lahko svojo srečo našel — seveda bi se moral peklenščka varovati." „Kako skrivnost pa?u „No, to so velike slike v začarani dvorani, te pomenijo celo copernijo in kdor bi jo znal brati, zapovedoval bi vsem hudobcem. No, jaz se ne bom trudil s to umetnostjo/ *Jaz tudi n e / „Pa drugi bi jo radi spoznali/ „Naj jo, jaz pa ne.1' „No, denar je lepa reč —u „Tiho, ali nisi cul ropot?" „Ne bodi neumen, to je bil v e te r / „Ne, ne, natanko sem slišal, bilo je tako, kakor bi se nama kdo po prehodu bližal.” „Pusti no, ni je žive duše!" . ! „Morda pa kaj druzega?" „Ne, motil si s e / rZa božjo voljo, tu je zopet, ali ne slišiš hu — h u # 1 glej — glej — tamle!“ Čuvaja grozno prestrašena zreta proti temnemu prehodu, na katerem se nekaj premiče. Toda to ni netopir, o ne, to je velika, strašanska postava, ki se počasi in vedno bliže drsa po kamenitih tleh. Uboga samostanska hlapca šklepetata z zobmi, kajti to, kar se jima bliža, ni človeško bitje, to je grozovita pošast z onega sveta. „ Jezus — Jezus,1* stoka prvi junaških Dolenjcev, „glej, oj, glej, kaj tukaj p r ih a ja / „Oj, Ti ljubi Bogec", javka njegov tovariš, ..to jo jeden menihov) ki nimajo miru pod zemljo/ Možakarja se krčevito oklepata jeden druzega. Vedno bliže in bliže prihaja prikazen, nogi vleče za sabo, to je bitje z druzega sveta, možka postava v zaprašeni, trohljivi meniški opravi. - 249 — Pošast nima več navadne glave, ne. sama globanja štrli iz kute. Čuden, moder, trepetajoč svit obdaja grozno postavo, ki se počasi pomika proti začarani dvorani. Čuvaja sta skoro ob pamet. Še je rešitev mogoča, stranski hodnik vodi na samostansko dvorišče — tja je še mogoče zbežati. In sedaj se začuje glas, nenavaden glas. To je zamolklo, tožno tarnanje, stokanje — prav tiho je, toda grozovito pretresa živce. „Hu — hu — h u “, glasi se zopet med zobmi koščene globanje, ki svoja usta odpira. „Beživa — beživa, zgrabil naju bou, javkata hlapca. Po hodniku divjata ter se zadej za vrata z obema rokama držita kakor bi se bala, da ju bo zdaj in zdaj hudoba zadavil. Čuvaja sta tako prestrašena, da niti vpiti ne moreta. In kaj bi jima tudi pomagalo, če začneta na pomoč klicati? Predno prihite tovariši, je prikazen že davno izginila? To tudi mislita junaka, ko priletita na dvorišče, kjer se v kotiček stiskata ter se kakor preplašena piščanca na vse strani bojazljivo ozirata. Dvorišče je od meseca popolnoma razsvetljeno in videla bodeta natanko, od katero strani bo prišel neznanski menih. Toda zastonj čakata, nič so ne prikaže — samotno in tiho je vse. Kje neki je menih z mrtvaško glavo? Ali se je povrnil v svoj grob, ali pa je skozi zaprta vrata v začarano dvorano kakor senca izginil, jutri bodete pa obe tuji ženski zadavljeni ležali na tleh ali pa v posteljah? — 250 - 39. p o g 1 a v j e. Novo domovje tolovajske čete. Smukač pričakuje tovariše. — Prihod zaljubljenca. — Jetnika. Ogenj ljubezni. „No, sedaj bi bili pa že lahko tu k a j ! Tristo vragov, se jim pa vendar ni kaj posebnega pripetilo? Po mojem mnenji bi morali sedaj dohajati, čeravno se posamezno bližajo proti Kumu." Bradat mož temnega obraza jo to, ki na Kumu za grmovjem tako sam sabo govori. Smukač je, tolovaj. Vedno in vedno pogleduje v dolino, kjer leži St. Jurij in druga sela. Večerni mrak se vlega na zemljo. „Resnično, čas je,“ mrmra predrzni mož, »temni se, in če postane popolnoma noč, spoznali se ne bodo več na tem vražjem hribu. “ Smukač se na vse strani ozira. V njegovi bližini je cerkvica z močnim ozidjem, nekolik nižje je mala kapelica in gosto grmovje prikriva vhod v po4‘ zemeljsko razpoklino, katero je po naključji izvohal. ..Krasno skrivališče,“ mrmra, „kakor ravno za nas tolovaje ustvarjeno. Skoda, da Jurij Skop.ec noče delj časa tukaj ostati! To Ti je nemiren duh, ta nas bo vodil db bogastva in — vrag vedi — tudi v nevarnosti." Smukač zmaje z ramami. ..Da, čuden človek je naš glavar,u nadaljuje v svojem samogovoru, predrzen do skrajnosti, pogumen, podjeten, toda glava njegova je trda — skoro bi rekel, da je svojeglaven. Jurij Skopec bi lahko delj časa tu ostal. Cela okolica bi se pred njim tresla in po celi Kranjski bi se samo pred njegovim imenom že vse balo. Toda ne zadostuje mu tol Dežela mu je prerevna, Jurij hoče sebe in nas vse obogatiti! Kaj neki namerava? Kako visoko letajo njegovi naklepi? No, meni je prav — zaupam mu in ž njim grem, ee treba, tudi v peklo!“ - 251 Tolovaj posluša v daljavo. Njegovo vajeno uho čuje tih ropot, ki se počasi bliža. „To so konji,“ šepeta Smukač, „jeden, dva, tri, resnično, to so naši! Konečno vendar pridejo! Čas je pa tudi že bil. Pr ip rav i l sem mej tem vse, v razpoki in za kapelico. Aha, so že tu k a j !“ Temne sence se bližajo po bregu navzgor. To so jezdeci, Smukačevo uho je dobro slišalo, vzlic temu, I da so konjska kopita s cunjami ovita. Jeden jezdec je nekoliko pred drugimi. ..Smukač!" zakliče zamolkel, toda možat glas. Tukaj sem, glavar !u „Ej, na-te se lahko zanašam, Ti si zvesta dušah „Grotovov glavar, tudi je vse najbolje preskrbljeno. Dobivali bodemo zadosti živeža, in celo zale punice so to, ki nam bodo vse, kar potrebujemo, pridno donašale." „Kaj praviš — • dekleta?-' praša skoro nejevoljno glavar, rali meniš, da bodo dekline molčale?" ,,Te prav gotovo," odgovarja Smukač mirno, „pozneje Tam bom vse povedal, glavar, in zadovoljni bodete z menoj. Toda sedaj stopite raz konja — pozno jo že in pot od tukaj je k ameni ta in strma.u ..Tedaj čakaj !“ Jur ij Skopec, prvi došlec, skoči raz konja, katerega prime S m u k a č za ujzdo. Tolovaj se samozavestno smeji. ,.Tudi za konje se nam ni treba bati; za gostim grmovjem K in drevjem je dosti pašnikov, da se bodejo lahko pasli in jih v e n d a r nikdo ne bo od zdolaj zapazil. Na vrh pa sedaj itak ne z a h a j a j o prebivalci sosednih vasij.“ Jur ij Skopec zadnje besede komaj še jposluša. Vrača se proti ostalim došlecem ter zgrabi konja, na katerem sec^ krasna Amalija, ki s polnima rokama objame ljubljenega moža, ko jo dvigne raz žival. „Jurij,u šepeta srečna, »ljubljenec moj — sedaj se mi ni t r e b a ničesar več bati.“ »Ne, ne boj se, dokler sem jaz poleg Tebe,“ odgovarja g l a v a r ognjevito. — 252 — Od rane ure, ko so roparji zapustili oropani grad, pa sedaj do poznega mraka si niso privoščili počitka. Pot je bila tem težavnejša, ker je bilo treba na barona paziti, ki sedi na konju kakor kupček nesreče. Tudi Martin je tukaj, s povezanimi rokami in zamašenimi ustmi. Capljati je moral peš. In če se je, nenavajen dolge hoje, začel nekoliko obotavljati, pošegatali so ga malo z bodalcem, pa je hitro začel skakati kakor mlad kozliček. „Cekinar!“ kliče Jurij Skopec. „ Tukaj sem, glavar !“ ..Izročim Ti jetnika. Tebi in Smukaču. Pelji ju v podzemeljsko votlino, katero Smukač dobro pozna ter jo je izvohal, ne da mu bi jaz o njoj kaj povedal. Vsi tovariši naj za sedaj tudi ostanejo tam, sena se ne manjka, da si napravijo primerna ležišča.u „Je že vse preskrbljeno, glavar/' odgovarja Smukač. „Za jetnika je prostora v ozadji votline, tam sta bolje spravljena nego na Podsmreki v ječah." „In kje naj pa jaz ostanem'?" praša Jurij ter pri tem iskreno pogleda lepo Amalijo, ki stoji poleg njega. Smukač se muza. »Glavar mora pri vsem imeti nekaj pred ostalimi. M ste mož, kateremu smo se vsi na smrt in življenje izročili. tega sem Vam tudi poseben prostorček izbral — pri stari kapclici, ne daleč od podzemeljske votline. Tam za kapelico je menda o svojem časi prebival kak puščavnik — čudili se bodete!" „ Stoj te/' odgovori Jurij Skopec, ..tako hitro to ne gre. Kako je s stražami — prezreti ne smemo niti najmanjše previdnosti." „Le povejte mi, kako Vi zahtevate," pravi Smukač, ki nikdar ne prezre, da je le podpoveljnik. .,Zadovoljni bodete. Seveda bodemo straže razstavili, toda menim, da jih bo šest zadostovalo. Te se bodo menjale.“ „Še nekaj,11 pripomni Jurij s svojim navadno rezkim glasom; „jaz moram v zvezi ostati s celo četo, ko bi se kaj nenavadnega pripetilo." „Za to bodeva s Cekinarjem skrbela,“ pravi Smukač. „ Čuvala bodeva pred vbodom v podzemeljsko razpoklino, ki ni daleč od kapelice. Dogovorjeno znamenje nas v malo trenotkih spravi vse na noge." ‘ Jurij Skopec je zadovoljen. „To mi zadostuje," ga hvali, „prva dolžnost je previdnost, p o t e m smemo še le na počitek misliti. Kako je pa z živežem? I m a m o ga komaj še za dva dni." Smukač se smeji. „Jutri pridejo moje zale pastarice, glavar. “ „To mi moraš še povedati. “ Tolovaj poroča, kar je treba vedeti. ^Dekleta bodo molčala,“ konča svojo povest, „to so uboge t r p i n č e n e pastarice, ki žele, da bi vrag vzel njihove kmete. Da, glavar , to bi bile prave ljubice za nas, vzemimo jih saboj! Kaj p o m a g a ves denar in blago, če nam manjka ognjevitih deklet _ tolovaj mora vedno imeti tudi tolovajsko ljubico, ki zanj s k r b i ter mu dolgi čas preganja. To je moje mnenje.“ Amalija pazljivo posluša. f Sedaj prime Jurija za roko. „Jurij," pravi tiho, poznam Te še-le kratek čas. Ali mi boš tudi zvest ostal, kadar Te bodejo srečavale druge lepe deklice?" Tolovajski glavar se smeji, toda to Amalije ne pomiri. „Ne skrbi zaradi tega, srček moj,“ tolaži jo Jurij, „saj si Ti moja jedina, moja krasna ljubica!" Amalija molči, toda na obrazu so jej pozna, da s tem ni ie izpreg°vor'la zadnje besede. Jurij Skopec kaže z roko v mračno dolino, kjer se temne postave prikažejo. „Tu prihajajo naši ljudje,“ pravi Smukaču, „pelji jih v podzemeljsko votlino. Načelnik mora vedno poprej za svoje podložnike skrbeti, predno misli sam na-se. Tudi smo mi jahali, t o v a r i š i so pa morali peš hoditi. Kakor hitro je vse v redu, p o k a ž i m i moje bivališče.“ Smukač hiti ljudem nasproti, Amalija pa zopet iskreno o b j a m e svojega ljubčka. — 254 - „Tvoja, Tvoja sem,“ šepeta, „še nikoli nisem ljubila, nikogar še več nego prijazno pogledala — toda Tvoja, Tvoja hočem biti, Tvoja ljubica, tolovajskega glavarja nevesta!“ Smuknč se vrača. „Vse je urejeno, glavar," javlja, ljudje so polnoštevilno v jami zbrani — tudi straže že določene, Cekinar pa jetnika v ozadju dupline t^ko lepo v varstvo spravlja, da sta celo pred peklom gotova, ko bi ju hotelo požreti." Jurij Skopec pristopi z Amalijo k zvestemu tovarišu. „Pelji naju h kapelici. Toda razdrapana je in ne vidim strehe, ki bi me slučajno dežja obvarovala." Smukač se zvito muza. „Le pridite, glavar; konja naj se tukaj paseta, ne bodeta ušla.“ Kaže jima pot, Jurij pa stopa z Amalijo za njim. Smukač stopi v pol razdrto kapelico. Čuki in netopirji domujejo tukaj ter prestrašeni sem ter tja letajo, ko trojica vstopi. Bog zj# i , kdaj je zadnjikrat tu noter prišel kak človek. Smukač se za to ponočnjake malo briga, temveč se obrne na levo od nekdanjega altarčka, kjer se stena naslanja' na hrib. Tam stoji velika skala, ki navidezno zapira v h o d v . temno luknjo. Tolovaj voditelj prižge svetilko, kakoršno imajo ljudje njegovega poklica vedno seboj. ,Tu glejte, glavar," pravi Smukač samozavestno, ..to sem sam izvohal. Tega skrivališča nikdo ne sluti. Začetkoma je bil vhod s kamenjem zamašen. Ko sem ga s težavo odvalil in iz kapelice znosil, našel sem malo izbico, v kateri je nekdaj menda stanoval kak puščavnik. Priredil sem, kar sem mogel, da je postalo primerno stanovanje za tolovajskega glavarja in njegovo nevesto. Sedaj vstopite, glavar 1“ Amalija se še tesneje pritisne k svojemu ljubčku. Smukač dvigne svetilko. In glej, pokaže se, če ne prostorna, pa vendar čista votlina, podprta z močnimi lesenimi stebri. — 255 — Dva surovo iz smrek stesana stola, na štirih v tla zabitih k o l ih ležeča plošča, v kotu iz sena in mahu ter volnenih odej napravljeno ležišče — to je oprava tega nenavadnega stano- Vanja. „Tam -le v kotu dobite nokaj steklenic vina, glavar," p r i s t a v i Smukač, „kapljica m napačna, zraven pa stoji košarica l j e d i l i , dosti za dva dni. In če stopite pred kapelico, zadostuje d o g o v o r j e n o znamenje, da smo hipoma pri Vas. Sedaj bodom io n je preskrbel. Lahko noč, glavar — dobro spite na Kumu! • C. Začarane princezinje Vam menda ne bo treba, ker ste si P r e s k r b e l i že sami lepega deklota." Smukač izgine. P u s t i l je svetilko na mizi ter ni vprašal, ali Amalija Ostane ali ne. Z a n j je to tako samo ob sebi umevno, da Amalija n ič >eč n e zapusti Jurija. Rešil jo je iz velike nevarnosti ter je postala nevesta tolovajskega glavarja. I n Amalija? N a prsih Jurijevih sloni — poljubuje ga z vročo, strastno ljubeznijo. Od mladih nog je bivala v gozdu — ne zmeni se za to, kaj p o r e k o drugi ljudje. Zadostuje jej, da ljubi — in ljubljena hoče biti. Toda v njenih prekrasnih očeh se nekaj blišči, kar bi žtoveku misliti dalo. ^ l i je to strah — bojazen? p- Amalijine besede nam to same razodevajo. Jurij," šepeta, ko jo on krepko objema, »Jurij, jaz sem Skoja, da, popolnoma Tvoja, Ti si mi rešil dekliško čast — j sem ^ V0Ja> ker Ti si moj rešitelj. In vse Ti bom dala, j e mojega, toda Razvneta deklica obmolči. „Kaj pomeni ta — ,toda‘?“ vpraša jo predrzni glavar. „ Veliko," pravi Amalija. „pojdi, da Ti povem.“ Jurij se vsede na stol, ljubica pa na njegovo naročje ter objame s polnima rokama. — 256 — „ Jurij,* prične ona zopet, „Ti si sedaj tolovajski glavar.'• „Da," zakliče on ponosno, „to sem in maščeval se bom za vse gorje, katero sem moral prestati. Pa tudi one nesrečneže bodem osvetil, katere brezsrčni krvoločniki tako kruto izsesavajoč „To je plemenito mišljeno!*1 zakliče deklica ognjevito, „toda sedaj Ti bom povedala, kaj tako teži mojo dušo. Taki možje, kakor si Ti, so železne odločnosti navdušeni, kadar zasledujejo svoje namene — toda v ljubezni jim dostikrat jedno dekle no zadostuje — taki ognjeni duhovi morajo premembo imeti.“ Jurij Skopec se smehlja. „Dragi otrok, Ti modruješ kakor izkušen možak ter govoriš, kakor izvleček vse učenosti. — Od kod pa Ti to vse veš?* — ..To mi pravi pamet, srcel" .,Oj, pojdi no, samo skrbi si delaš.“ »Ne, Jurij, ravno zaradi tega moram izgovoriti, kar mi teži srce. In predno sem popolnoma Tvoja, moraš tudi Ti do c-ola spoznati svojo Amalijo.11 Jurij jo radoveden pogleda. ..Jaz nisem še nikdar ljubila,“ nadaljuje ona, „to labko> prisežem, da si Ti prvi, komur svoje srce podarujem. — Toda Ti?« — „Tudi jaz ne —“ odgovori Jurij, toda besede se mu obotavljajo, predno mu pridejo črez ustnice. V duhu vidi ljubki dekliški obraz, obdan od zlatih kodrov, s čarobnimi, dušepolnimi, modrimi očmi. Kje je Milica? Toda hitro, kakor zvezda na poletnem nebu, kadar se utrine, izgine zopet prikazen. „Vorujem Ti,u poprime zopet besedo Amalija, »Smukač Te dobro pozna, ta mi je dostikrat pripovedoval, da si vedno za knjigami tičal, ko so drugi Tvoje starosti z lepimi dekliči kramljali. Toda sedaj si tolovajski glavar, ki si boš veliko bogastva nakopičil. “ „To tudi upam,u meni Jurij. P M ,No, dobro, tu pa ravno nastane nevarnos t/ nadaljuje Amalija s svojo modrostjo; „glej, Jurij, jaz vedno tako govorim, kakor mi je pri srcu. Ne izbiram besedij. Ti si mlad. lep, zal — ko boš š e - le bogat postal, pride tudi čas, ko se bo marsikatera ognjevita krasotica v Tvojo bližino vsiljevala. Ali me boš potem še ljubil ?“ Vedno, Amalija!" zakliče ognjevito, ter razkošno, krasno ljubico pritisne k sebi. Ta pa mu s svojo malo, snežnobelo roko zažuga; v njenih očeh se zasveti odločna resnost. „Jurij," pravi skoraj svečano, ..jaz ne zahtevam Tvoje prisege o večni ljubezni. Kaj pomagajo take prisege dekletom? Nobenih priseg se več ne prelomi, kakor ljubimskih. Da, le se smehljaj, toda čeravno sem mlada, vendar predobro poznam življenje. In če kdaj kako drugo na svoje srce pritisneš, kakor mene, premenila se bo Tvoja ljubezni plamteča, požrtvovalna Amalija v strašno maščevalno vragico, v furijo, potem ne bom Tvoj angelj, marveč — peklenšček/* Jurij se čudi. Da, iz temnih, prekrasnih očij lepega dekleta žari ogenj, gori divje pretenje. Ljubi me, ostani mi zvest!” kliče Amalija, ..potem sem Tvoja sužnjica, ki pozna le Tvojo voljo. Toda če me zapustiš, postala bom drugačna. Ne bom Te sedaj zapustila, v moški obleki Te bom spremljala, kjerkoli boš plenil in kaznoval hudobneže. S Teboj, ljubček moj, se bom bojevala, s Teboj bom umrla.* Jurij Skopec še iskreneje objame lepo deklico. Kaj mu je sedaj mari za ostali svet? Mati njegova, jedino bitje, ki ga je n a - s e vezalo, mati njegova je mrtva, on pa obdolžen, obsojen, preganjan. Jurij rfkopec je, čegar ime že veliko ljudij z grozo izgovarja. Tolovajski glavar hoče biti, živeti, ljubiti, uživati, bogatim krvoločnikom jemati od preobilega bogastva — da, tolovajski glavar, ki bo s svojimi divjimi tovariši strahovit postal na celem jugu. Smukač se ne povrne. — 258 - Kaj hoče pač tukaj, ker dobro ve, da si imata ta dva dosti povedati? Večina rokovnjačev že utrujena spi v svoji podzemeljski jami. — Notri pa, kjer je nokdaj prebival puščavnik, sedita zaljubljenca. Amalija pritiska svojo krasno glavo na široka prsa Jurija Skopea. „Ljubi me — ljubi me !“ šepeta ona, „da, ne zapusti me, ne vzemi nikdar druge na moje mesto.'1 Glavar se zopet smeji. ..Amalija, ne boj se tega, Ti si prelepa, predivna, ljubil Te bom vedno, Ti moja dušica, Ti nevesta tolovajskega glavarja !“ ..Da, Tvoja — Tvoja sem, stori z menoj, kar hočeš, Ti moj ljubček!” Ognjen poljub njen žge na njegovih ustnicah. Luč ugasne. — 40. p o g l a v j e . Opatovo sporočilo. Na gradu kneza Podstrniskega. — Knez in njegov sodnik. — Obsojena. — Neljubo poročilo. — Preganjajte jih! — Grešnica prosi milosti. — Mej obupom in strahom. — Odhod. # Dobrohotni knez Podstrmski je zopet na svojem gradu enakega imena. Dosedaj stari gospod še nikakoršnega poročila ni dobil iz Podsmreke, lovskega gradu grofa Frankovskega. 259 - Na Podsmreki je vse zmešano ter nikdo ne misli na to, da bi nezgodo baronovo naznanil njegovemu knežjemu bratrancu. .,%elel bi si, da bi bil zopet v zelenem gozdu," pravi Podstrmski sam pri sebi, .,to je jedino veselje, katero ima človek n a tem bornem svetu. Da, v zelenem gozdu je še življenje, tu je prostost, če morem za divjačino na čilem konji dirjati. Toda p red vsem moram nakopičeno dele izgotoviti. Koliko se je nerešenih spisov zopet nabralo! Moj Bog, kako me to utrudi, če moram praskati z gosjim peresom po papirju. Puška mi je desetkrat ljubša 1“ Stari gospod se po tej srčni olajšavi obrne proti oknu. Vrata se odpro, skozi katera vstopi\jegov sodnik, majhen, su h možicelj s krivim nosom sredi lisičjega obraza. Novi došlec gre do pisalne mize, na katero položi velik snopič listin. Potom prične pokašljevati. Najprvo tiho, pozneje vodno močneje, dokler se knez ne obrne. ¦ — „Tu je že zopet," go(knja častitljivi knez, ..resnično, zvite g a lisjaka, ki se imenuje mojega tajnika in sodnika, ne morem trpeti. To je hinavec, kateremu je dobro treba gledati na prste. P o zn a me tudi — boji so me, zvita kača. Toda ne morem ga pogrešati, preobilo je dela s j^sanjem in č^pveka z njegovimi zmožnostmi je težko dobiti.“ Sodnik so nekolikokrat ponižno prikloni. # „Pustite te šemarije," godrnja knez, ..vedno pri Vaših p o k r o n i h mislim, da sto črn jastreb, ki hoče skočiti na nedolžno kokoš.* t ^O -o , svetlost, kakošna primera za Vašega zvestega ta jn ik a in sodnika P „No, da, lepih besedij | e l Tam nikdar ne manjl§», toda meAe ne morete premotiti", hTOuje se stari knez, ..dajte mi sem vražje čečkarije, v katerih se itak nobena kristijanska | d u ša ne spozna. Zlodjevo pisarijo je tudi sam peklenšček iznašel, ]?i je tudi tako črn, kakor smrdljivo črnilo." Izpregovorivši vzame v roko gosje pero. I^o, kaj pa imate danes?" praša knez „Hihihi", prične tajnik in sodnik. ..danes ni veliko, svetlost.14 ..Hvala Bogu - pisarjenje smrtno sovražim — to so pač razsodbe — h e ? “ „Da, svetlost, pl. Sabina Rotenturnska je za krivo spoznana. Tri dni bo izpostavljena, potem od rabelja bičana ter konečno pregnana iz Podstrmskega ozemlja.11 „No, daleč jej ne bo treba bežati, da pride črez mejo mojega ozemlja'1, meni knez zagrizeno in slabe volje. \,Tako — tako, tedaj Sabina Rotenturnska je kriva. Poslušajte, sodnik, tega nikakor ne morem razumeti. Da ženska ni posebno veliko vredna, ne morem tajiti, vendar pa je plemenitega stanu." Mali možicelj dvigne svoji ostri rami. „Žalibog je resnično, svetlost1', pravi sodnik, „toda tukaj ne moremo ničesar predrugačiti. Sodba je izrečena. Saj je bila sodnija že itak usmiljena, kmetica bi bila gotovo na vislice obsojena; ker je obtoženka plemenitega stanu, glasi se sodba tako milostno.11 Knez orjaškimi koraki stopi proti malemu, suhemu sodniku, da ta hipoma bojazljivo odskoči. ^ „Stojte na svojem mestu11, zagrmi stari gospod svojim globokim glasom, „stojte in ne bojte se za svoje malenkostno življenje, pokveka! Saj Vas lahko s sapo poderem, ni Vas treba še-le zgrabiti. T o d | sedaj imanmz Vami o Rotenturnski Sabini govoriti. Res je ženska koma^ piškavega oreha vredna, toda lepa je, kakor je pregrešna. Hotela Vas ni s svojimi mehkimi rokami pbjeti, drugače bi se bila sodba vse drugače glasila " Sodnik se skrivaj grozno kremži. Skoro gotovo je^knez s svojo trditvijo pravo zadel, toda prekanjeni možicelj se dela, kakor bi bil s temi besedami v dnusrca razžaljen. i ^|pdba je pravična", kruii, Jjaz sem popolnoma nedolžen, svetlost — prisegam *— pri yWji časti.11 „Te imate tako malo, kakor vrag sam“ rentači stari knez. „Da, zlodej vsaj sem ter tja svojo besedo drži, Vam pa ne zaupam, kar je črnega pod nohtom. Kje je cunja?11 „ Tu kaj, svetlost.11 Knez vzame v roko sodbo, toda še vedno se prepišlja. Sabina pl. Rotenturnska je iz stare plemenitaške rodbine, t i je vsled turških navalov osiromašila. Mlada, lepa, razkošna in zelo pregrešna ter potratna, bila j e n a široko vsem poštenim ljudem v pohujšanje ter je konečno celo — dragocen prstan ukradla. L e njena plemenita rodovina jo rešuje krvnika, sodba je pa v en d a r precej stroga. Knez ni sovražnik žensk, ni nerad videl lepe Sabine — ^ v o r i č i se celo, da je bila Sabina skrivaj na gradu Podstrmskem. Tega vendar nikdo ne more dokazati — mogoče so to Samo prazne besede, toda knez se vendar obotavlja, sodbo podpisati. ^Sabipa^je lepa. Knez vidi v duhu njeno slečeno razkošno telo, katero krvnik s jjalicami tolče, da se po beli koži ulivajo l-udeče s»age. Skoro nejevoljen gleda knez na papir, že dvigne gosje ipero, d a bi podpisal. Lisičje oči sodnikove se svetijo. Svoji suhi roki si mane. h Čakaj, lepa Sabina", mrmra, „sedaj boš dobila svojo kazen za to k e r si me zaničljivo zavrnila, ko sem hotel imeti Tvojo n a k l o n j e n o s t . Hihihi, zraven bom stal, ko jo bodo slačili in p e t e p a v a l i _ Jjihihi — to je moja „osveta.‘' T u pridrdra voz na dvorišče. K n e z to sliši. Očividno mu je všeč, da ga ravnokar kdo moti. V veliko nejevoljo sodnikovo vrže pero stran, da se razsodba v s a s črnilom okioj^i. „Tu še manjka podpis, svetlostu, pravi sodnik strupeno ter s svojimi malimi zelenkastimi očmi zre na listino. >(E kaj) pustite svoj ostri jezik za zobmi!“ zakliče knez, vda moj podpis'manjka, toda pustite me v miru s svojim strup e n im zbadanjem, ali pa Vam vržem črnilnik na glavo, da b0 dete črni kakor satan, Vi zlobni hinavec." Sodnik si iz tega malo stori. Dobro pozna svojega gospoda, ki se vedno .huduje, kadar L>x-ide on v poslih k njemu. .,0j, to je opat Benedikt!" zakliče knez, ki je k oknu stopil. „No, ta mi je ravno prav došel.“ Ne traja dolgo, da učeni opat vstopi v dvorano, v kateri knez navadno sprejema svoje podložnike. ..No,- Vi krona vseh učenjakov. Vi studenec vse modrosti,“ zakliče knez, ..kaj pa mlada Indijka počenja?" „To je neka posebna stvar, svetlost", prične opat Benedikt, ki potem obširno in učeno poroča. Knez mirno posluša, dokler opat ne konča „Tako, tako", meni stari knez, „sedaj se vsedite, opat Benedikt, gotovo ste zelo trudni. In sedaj Vas.bom še-le izpraševal, kajti marsikaj mi je še nerazumljivo." Opat zre žalosten na tla. ..Tedaj deklica niti z besedico ne odgovarja?" povprašuje knez. — ..Niti ne črhne, svetlost." „No, sedaj vem v jedni minuti, kar iz cele Vaše četrt ure trajajoče pridige nisem mogel spoznati. Sedaj je prod vsem treba premisliti, kaj nam je storiti. Skoraj me mika, da deklico sem na grad —“ Knez Obmolči. . \ Doli na dvorišču klopotajo kopita dirjajočih konj. ^ ..No, kaj pa zopet to pomeni?" pravi knez. ,,Sicer bi človek samega dolgega časa kmalu umrl v tem starem gne^u, danes pa pride vse skupaj. Naj prvo sodnik, potem opat hej, ali niso to lovci mojega bratranca? Ta je gotovo zasledil kakega posebnega jelena." Upanje, da bo mogel odjahati na zanimiv lov, provzroči, da hipoma pozabi lepo Sabino in mlado Indijko. Na stopnjicah se začujejo koraki — klici — vrata se šiloma odpro. Lovec v prašni opravi vstopi. „Svetlost," sopiha, ,.na Podsmreki se je pripetila nesreča. Tolovaji so lovski grad napadli — bil je to, kakor pravijo, ,črni Juriji, vse je oropano in gospoda barona, našega milostnega graščaka, so s služabnikom Martinom vred odpeljali." ..Grom in strela!" zarujove knez Podstrmski, ki ne pomisli, da take kletvice niso za opatova ušesa primerne, „to je presneta stvar! Zakaj jo niste za lopovi udarili?" - 263 — „To se je tudi zgodilo, svetlost, toda bilo je, kakor da so s e rokovnjači v tla vdrli. Vse je po konci, toda nikdo ni videl n iti jednega sumnega človeka." „V gojzdu se skrivajo!" „Vse smo preiskali — z lovci in psi — toda o tolovajih ni duha ne sluha." „Že vidim, da mene manjka," pravi knez odločno. Baron je moj bratranec, ne morem ga pustiti v pesteh teh vražjih l o p o v o v . Hej — sodnik, pojdite doli in naročite, naj se najeti vojaki in lovci pripravijo. Veselil sem se lova — sedaj ga imam — toda zasledoval bom namesto divjačine ljudi!" Sodnik od strani gloda na razsodbo, ki nepodpisana leži na knezovi mizi. Toda sedaj ni niti časa niti priložnosti, da bi svojega gospoda za podpis opominjal. Suhi lisjak mora še potrpeti. Nejevoljen gre naročat, kakor tou je knez ukazal, ki sedaj od lovca zahteva natančnejšega ¦poročila. . Knez pri lo v č e v i povesti postaja vedno bolj jezen. „Taka sodrga," škriplje, ..in pa tolika predrznost, da se kot hrvatska plemiča v mojo družbo vtihotapita. Sedaj smo mi norci! Že imena Oroslavič in Ljubobratovič bi me morala opo- ' zoriti na to, da sta sumna. Zapono z dijamanti sta tudi ukradla. t5o, pokazal jima bom, kdo je knez Podstrmski. Dobili jih borno v pest, vzeli jim rop in gotovo bodo kmalu na vislicah bengljali. Kdo je to .črni Jur ij1, to ime mi je popolnoma neznano?" Toda meni ne,“ pravi lovec. „Se-le pred kratkim se ie pokazal v naših krajih s svojimi tolovaji. Pred njim vse trepeta in kmetje se prekrižavajo, ko čujejo ime Jurij Skopec ali pa ,črni J u r i j '.1' J n predrzni so,u huduje se knez, ..drugače bi no nastopali k o t plemiči. No, le čakajte, kmalu* Vam bom veselje skalil ijj ra belj bo dobil obilega dela." gopor kneza se je danes menda vse zarotilo, da ne more ^iti trenotek miru imeti. Zopet se glasovi začujejo, ljudje se bližajo dvorani, in k 0 k n e z povpraša po vzroku, odpro se vrata ter vstopi star žalostnega, potrtega lica. — 264 - „Resnično, to je Verner Rotenturnski," mrmra knez. Starček se knezu ponižno bliža. „Kaj je'?" vpraša knez na kratko, toda ne neprijazno, „danes sem z delom preobložen.'1 „Le nekaj trenutkov Vas bom motil, milost,“ prosi sivi Verner Rotenturnski. »Slišal sem, da hoče Vaša svetlost podpisati razsodbo zoper Sabino Rotenturnsko. Sicer je ta — sorodnica moje hiše, ojstro kazen zaslužila, toda da se javno izpostavi in tudi še pretepe, tega Vaša milost ne bo dovolila. To bi bila sramota za ves moj vedno vam udani rod.“ ,,Vaša in Vaše hiše zvestoba mi je znana," pravi knez, „toda Sabina Rotenturnska je zelo grešila." ..Položite jej glavo pred noge, le ne take sramotne kazni, ki vso mojo hišo ob jednem zadene," prosi starec. Knez se še ne more odločiti. Tu se zunaj na hodniku z nova začujejo razni glasovi, vrata se odpro in na pragu stoje beriči. Sredi njih je ženska — lepa deklica v sivi platneni opravi, v kakoršni so tiste čase morale grešnice delati javno pokoro. Roki njeni sta z drobno verižico zvezani — to je jetnica, Sabina Rotenturnska. Kako lepa jel Sicer kažejo črni obrobki krog njenih krasnih o^ij, da Je že do dna izpraznila kozarec življenja, toda to ne škodi njem lepoti. Divna je, resnično zapeljiva, celo v sivi o b l e k i , ki pokriva njeno krasno postavo. Že obraz njen ogreva moška srca, za njeno polno postavo pa bi jo lahko boginja zavidala. „Milosti prosim, svetli k n e z / pravi milim glasom. ,,Zaslužila ste ojstro kazen," zakliče knez. ..Položiti hočem svojo glavo pod krvnikovo sekiro,“ prosi Sabina z nova, „zaprite me v dosmrtno ječo, toda le ne palic, ki bi razmesarile moje telo. Pripravljena sem, da umrem, toda ne, da bi bila tepena." Knez skoro plašljivo zre na lepo grešnico, ki še vedno pred njim kleči. „Vse hočem storiti, kar Vaša svetlost zahteva,'1 stoka Sabina; ,samo palic mo oprostite, sramotnih palic.“ .Milosti prosim, svetli knez 13. ¦ w — 265 — Sodnik je še zunaj, da izvrši knezovo povelje. Neodločen gleda knez na klečečo hudodelnico. „No, videl bora, kaj se da storiti," pravi knez končno, „razsodbe še nisem podpisal. Mogoče, da določim drugo kazen, toda kazen mora biti. Peljite jetnico nazaj v zapor!" Sabina vstane. Srce njeno navdaja zopet upanje. Grešnica, ki od mladih nog že ne pozna drugega, ko uživati slasti življenja, ne ve, kaj je odkritosrčno kosanje - • o ne, samo kazni se hoče odtegniti. Zanaša se na svojo zapeljivo lepoto, ki je tudi na kneza napravila globok utis. Oj, Sabina pozna svet, prepričana je, da se bo njena osoda na bolje obrnila. Beriči jo odpeljejo. Na stopnjicah sreča sodnika. Ta se zgane, ko zagleda jetnico, kajti lisjak sluti, da je kneza prosila milosti. Te pravice jej nikdo ne more zabraniti3/kajti v tistih časih je smel vsak hudodelnik plemenitega stanu osebno prositi kneza za pomiloščenje. Sabina sodnika niti ne pogleda. Sedaj zopet upa, kajti knez jej je bil poprej dobroten. Zadnja rešilna pot jej je še vedno odprta — če jo tudi knez zapusti, potem lahko še vedno s svojo naklonjenostjo sodnika podkupi. Trdnimi koraki stopa proti svoji ječi, na dvorišči pa se »lase rogovi in bobni, ki kličejo vojake in lovce na zbirališče, da gredo preganjat tolovajskega glavarja, črnega Jurija. Črni Jurij 12 - 266 - 41. p o g l a v j e . Mej strahom in upom. Zopet na Kumu. — Neprijetna novica. — Uboge pastarice. — Skrivnostni tujci. — Čudna ponudba. — Konečni sklep. — Maščevanje. Na Kumu se ovce in koze mirno pasejo. Nikdo ne sluti, kaka strašna družba se skriva na vrhu Kuma — živa duša ne ve, da tam gori taborijo tolovaji Jurija Skopca. Le dekleta — pastarice — vedo, da so tu gori čudni ljudje, ki imajo gotovo tehtne vzroke, da se skrivajo pred svetom. Ce pravi pregovor, da ženske ne znajo molčati, tukaj gotovo ne >velja, kajti Uršika in njene tovaršice ne črhnejo besedice o tem, kar se je pripetilo. Kruljevi rešetar tudi molči, kajti če ima dober zaslužek, raje bi si jezik odgriznil, kakor da bi čvekal. Točno donaša živež, ki ga potem dekleta skrivaj na določenem mestu izročajo neznanemu tujcu. Razven njega ne vidijo nikogar, kakor nekaj temnih postav, ki se včasih mej grmovjem premičejo. Ubogim dekletom se sedaj še slabše godi, kakor kdaj poprej. Denar, ki ga dobivajo od tujca, morajo skrbno skrivati, pokazati ne smejo najmanjšega vinarja. Tri izmed deklic služijo pri bogatem kmetu v St. Juriju, toda ta mož je hudoben človek, ki pri najmanjši priliki surovo pretepava svoje posle. Tretje jutro po prihodu skrivnostnih mož pridejo dekleta bridko jokaje in tarnaje na Kum. Uršika takoj zapazi tovarišice, ter jim nasproti hiti, ž njo pa vse druge pastarice, da izvedo vzrok njihove tuge. Kako žalostno se glasi poročilo! • ..Kmet nam je sinoči dal velik lonec mleka,1- pripoveduje jedna izmed njih tor britke solze pretaka. „ Mleko je bilo - 267 - nekoliko grenko, toda bile smo žejne ter smo je hitro izpile. Potem smo zaspale — tako trdno, kakor še nikdar. In danes zjutraj — oj danes — hu — hu — hu — nam je kmet zaničljivo v obraz povedal, da se nam ni treba več braniti — k e r si je po noči sam vzel, kar mu nismo hotele dovoliti.u Uršika jezno zavpije. ..Nesramnež Vam je nekaj v mleko pomešal!'* „Seveda," glasi se klaverni odgovor, „ležale smo, kakor mrtve. Nikakor se nismo mogle zdramiti. Grdoba nas je — onečastil. “ Uršika stiska male pesti. „Oj, to je nesramno," se huduje, „kjer ni tožitelja, tam ni s o d n i k a . Slepar bi se Vam v obraz rogal ter vse tajil. Toda Vašo sramoto bomo maščevale.“ „Da, maščevale!" kličejo dekleta enoglasno. » „Kako naj se to zgodi?u ..Poslušajte m e ;‘ pravi Uršika, ..kakor se je našim trem prijateljicam zgodilo, tako se bo tudi nam pripetilo, kajti kmetje so vsi z g o v o r j e n i — eden vrag bo drugemu svetoval. Že danes p o n o č i nas morebiti čaka sramota." , . „Nikdar !“ vpijejo deklice, „raje poskačemo v vodo.“ „Ivaj pa še,“ pravi Uršika, „to bi bilo nepremišljeno. Kmetje bi nas komaj dali pokopati — veseli bi bili, da so se sirot tako po ceni iznebili. Jaz vse kaj druzega nameravam/1 ..Kaj pa?" Uršika je sedaj zopet načelnica, katero vse uboga. Poslušajte me," nadaljuje s svojim jasnim glasom, „kar se je zgodilo, ne da se popraviti. Toda ona grdoba, ki je tri i z m e d nas spravil v nesrečo, mora to drago poplačati. Napadle g a bodemo danes popoldan, ko gre od hišei. Njegove navade poznam dobro, po kosilu hodi na polje. Tu ga bodemo kaznovale." — „In kaj potem ?“ „To bom jaz določila/1 pravi Uršika zapovedujočim glasom. .,To vendar ne gre,“ opominja jedna izmed pastaric, „glej, Urš ik a , če silovito postopamo s kmetom, moramo vendar pos k a k a t i v vodo.” - 268 - Uršika zgubanči čelo. ,,Zakaj pa?" „Oj — kam pa naj potem bežimo — zgrabili nas bodejo — izročili rabelju." „Ne, to se ne bo zgodilo,“ odgovarja Uršika zamolklim glasom, sedaj Vam lahko povem, kar sem tako dolgo morala pred Vami prikrivati. Govorila sem z možem, kateremu donašamo živež." „In kaj je rekel ?“ ..Pridite sem bliže." Deklice slutijo, da bodejo gotovo slišale važno in zanimivo novico. Radovedno obstopijo svojo pogumno tovaršico. „Čujte tedaj! Pozval me je, naj se s svojimi prijateljicami pridružim onim skrivnostnim možem.“ „Ah — !" ..Tako je !“ „Kdo so pa ti tujci?“ „Naj bodo, kdor hočejo,“ odgovori Uršika, ,.če gremo ž njimi, živele bodemo veselo, dobro jedle in pile, oblačile sejep0 ter imele denarja, kolikor ga bodemo potrebovale." „To so rokovnjači!" zakliče jedna izmed pastaric. J „Za moj del," pravi Uršika temnim obrazom, „moj sklep je trden. Naši kmetje nam jemljejo deviško čast, tepo nas in.,. - grje ravnajo z nami, kakor z živino. Tujci nas bodo ljubili, živele bomo brez vsakih skrbi ter življenje uživale. Jaz grem ž njimi!" . „ Urš ik a !“ „Da, jaz grem ž njimi!" zakliče pastarica odločno. „Kaj naj še počnem na Kumu? Mlada sem, ali naj so tukaj v revščini postaram, brez veselja, brez upanja? — Katera gre še z mano." ..Mi!" pravijo tri pastarice, ki so ravnokar solznimi očmi pripovedovale o svoji sramoti. Ostalih devet deklic molči. ..Ali nočete z nami i t i? “ vpraša Uršika rezkim glasom. ..Ali hočete svojim kmetom robovati, ki Vas bodo gotovo tudi dekliške časti oropali?" — 269 - Ubožice se ne morejo odločiti. „Le ostanite," norčuje so Uršika, „kmetje Vas bodo hoteli imeti za ljubice, potem pa Vas bodo izročili za nagrado rabelju. Jtte bodemo v ljubezni in veselju živele, Ve pa se bodete kesale." — „Toda, če so tolovaji?" „Hahaha," smeje se Uršika, „Ve ste' mi prave. Poprej ste hotele v vodo poskakati, sedaj pa se zopet tresete. Ali je to Vaša cela naklonjenost do mene'? Ali mi niste obljubile, da greste povsod z menoj? Le pojdite k svojim kmetom, kjer Vas Žo čaka mleko, da Vas ponoči omoti. In če postanete ljubice s v o j i h krutih gospodarjev, ne bo za Vas rešitve na tem svetu. Bogu se bodete morale zahvaliti, če Vas bodo samo s psi odgnali od hiš." Pastarice težko sopejo. ,.Me bodemo proste!" kliče Uršika z žarečimi očmi; „tujci so p r o s t i ljudje, ki se nobenemu gospodarju ne klanjajo. Lepo bodo z nami ravnali. Vsaka si sme onega izbrati, ki jej je povšeči, nobena ne bo primorana trpeti, da se jej bliža mož, katerega no mara. Da, da, le odpirajte usta, to sem s tujcem že d o g o v o r i l a . In tukaj-le poglejte, kaj mi je že podaril. Prisezam Vam pri sv0Ji dekliški časti, da za to darilo ni zahteval niti poljuba.u ¦ Deklice se čudijo. Uršika vzame iz žepa zlato verižico, dva prstana in uhane z dragocenimi kameni. „0j , kako krasno! " Uršika spravi dragocenosti zopet v žep. „Tako, sedaj veste, kaj sem dogovorila,1’ pravi mirno. Tujci bodo kmalu Kum zapustili. Sedaj ali nikdar; svojo ned o l ž n o s t izgubite tako tudi pri kmetih, in to s surovim nasils tv om . Zadnjikrat Vas prašam, katera gre z menoj?" Tu vse pastarice obstopijo svojo ognjevito ter pogumno načelnico. „Vse, vse gremo s Teboj!" zakličejo odločno v svojem obupanj i . ,,Da, napravimo konec svoji revščini. Toda poprej se Jiočemo nad kmeti maščevati." „To sem pričakovala," pravi Uršika. — 270 — Maščevanje — maščevanje!" kličejo tri onečaščene pastarice. ^Maščevale se bodete, pojdite z menoj!" .,Kdaj?" „Takoj zdaj-ie!" Uršika odhaja. „Kaj hočeš storiti ?“ kličejo druge deklice. Maščevati se za njegovo hudobijo," pravi Uršika zamolklo in odločno. Sedaj je grdoba na polji, tam, kjer ga njegovi hlapci ne morejo slišati. Pozneje Vam povem, kaj sem sklenila." * Deklice z začudenjem zro na svojo voditeljico, ki je menda vse dobro premislila, kar namerava storiti. To dokazuje že njen bledi obraz, ki je sicer tako cvetoč, kakor razcveteja vrtnica. Uršika je gotovo vse noči prebedela v dvomu, kaj naj ukrene, da bi bilo za vse prav. Pojdite z menoj," pravi razburjena, koze in ovce ne bodo ušle, saj poznajo svoje pašnike. Vse moramo' biti združene, ko se gre za to, da osvetimo sramoto svojih sester. V slogi jena& rešitev, le tako se moremo svoje nesreče obraniti." Strasti se vzbujajo v prsih ubogih deklet, toda vendar Se nekoliko omahujejo. Uršika to zapazi. Za trenotek opazuje blede obraze svojih tovaršic, potem pa pristopi k votlemu drevesu in potegne iz njegove vdolbina temno steklenico. *,Kaj je to ? “ vpraša jedna izmed pastaric. ..Vino, sladko laško vino," pravi Uršika. »Tujec mi je je podaril. Toda vino je pristno, v njem ni omotice, kakor v kmetovem mleku. Ali ste že kdaj vino pokusile?" „Ne, še nikoli!" glasi se odgovor. ,No, pa to sedaj storite," zakliče Uršika, pijte tedaj plemenito kapljico, kakoršno imajo bogatini vsak dan na svoji mizi. če gremo s tujci, imele bodemo tak užitek še velikokrat." — Pastarice molče, toda radovedne gledajo, kako potegne Uršika iz trohljivega drevesa srebrno kupico. — 271 — To je gotovo tudi darilo neznanega tujca. Toda nobena več no povprašuje, temveč vsaka čaka, kdaj b o prišla na-njo vrsta, da poskusi tujo sladčico. Dosedaj poznajo le mleko in vodo. Sedaj bodo prvipot v svojem življenji spoznale, kako dobro se godi plemenitažem in bogatincem. Drenjajo se okrog Uršike. Ta napolni kupico ter jo ponudi najbližnji. Uboga pastarica najprvo pokuša, potem pa sladko vino s la s tn o izsrka. „Oj, oj, kako dobro — kako sladkft — kako se to takoj k a k o r ogenj razliva po ži lah!“ Uršika se čudno smehlja. Vedno z nova polni kupico ter je podaja svojim tovaršieam, ki srebajo nenavadno tekočino. Steklenica je sedaj prazna, vsaka deklica je dobila polno kupico ognjevitega vina. Toda sedaj so popolnoma premenjene. Neodločnost jih je zapustila, oči sem jim žare, preteče besede se čujejo iz njihovih rudečih ust. Urš ik a ima prav!“ kličejo, ^maščevati se hočemo nad hudobo, ki je naše sestre spravil v sramoto!“ O j“, smeji se načelnica pastaric, „ali ste se sedaj izpreflbmile? Ne, tukaj se ne smemo več obotavljati, marveč moramo o d lo čn o ravnati. Odločilna ura je odbila, sedaj se gre za to ali hočemo v veselji živeti ali pa borno poginiti. Kdo gre % menoj, da kaznujemo nesramnega kme ta ?11 „Me v s e ! “ kliče celo krdelo. In urno hite po strmi stezi navzdol, Uršika pa vsem na .Čelu. — — 272 — 42. p o g l a v j e . Jurij Skopec kot glavar. Jurij se zbudi iz ljubezenske omotice. — Na novo delo! — Ločitev. Skrivnosten roparski napad. »Sedaj sva se pa dosti ljubkala, moj srček, sedaj moram postati zopet oni mož, kojega ime svet s strahom navdaja. Tolovajski glavar sem in svojim moram pokazati, da ljubezen iz mene ni napravila mehkužneža. Sedaj velja, da zopet napravimo bogat plen." „Oj, Jurij", prosi sladak glas, „Jurij, ostani pri svoji Amaliji I Glej, objemam Te s svojima rokama, ne izpustim Te, ljubček, o ne, ostani pri meni, poljubuj me, dokler v Tvojem objemu ne izdihnem svoje duše!" „Ko se povrnem, sem zopet ves Tvoj, sedaj pa moram • biti mož, ki je svojim ljudem prisegel zvestobo." Q E g Jurij Skopec se izvije iz mehkega objema svoje čudovito krasne ljubice. Da, tam poleg razdrte kapelice, kjer je nekdaj živel in Bogu zaspal pobožen puščavnik, tam je sedaj skrivališče strastno zaljubljene dvojice. Amalija je tolovajskega glavarja nevesta, navezana je nanj z vsemi vezmi razdražene ljubezenske strasti, noče ga pustiti iz svojih polnih rok, dva dni in dve noči ga je, ponosnega moža, obdržala v rožastih sponah, toda sedaj se Jurij Skopec probudi in srce njegovo zopet divje koperni po novih pustolovskih činih. Zaklade hoče pripleniti — svoje tovariše voditi, bliskoma pokazati se tam, kjer ga — tolovaja — najmanj pričakujujo. Amalija se zdihujoča vrže na ležišče. ..Ali se kmalu povrneš?“ toguje v strastni bolesti. „Kmalu, ljubica moja — kmalu“, odgovarja Jurij Skopee ter pritisne vroč poljub na njene rudeče ustnice. „Spavaj, dete, spavaj, kmalu sem zopet pri svoji Amaliji.'1 - 273 - V nekaterih minutah je Jurij gotov. V čedni lovski opravi, bodalo in samokresa za pasom — tako stoji ponosni mož pred svojo ljubico. Amalija si s svojo snežnobelo, polno roko podpira krasno glavico ter ljubečim pogledom zre v moža, katerega zdaj imenuje svojega. Tu se na njenem obrazu pokaže teman izraz. ,,Ali mi bo Jurij zvest ostal?“ .šepetajo njene koralasie ustnice. Jur ij jo še enkrat nemo pozdravi z roko ter izgine skozi izhod. — Zunaj se jutro še-le mraei, solnce še ni izšlo in le na v z h o d u kaže rumenkasta proga na obzorji, da bodo kmalu prisijali prvi žarki. Tolovajski glavar gre proti podzemeljski jami, kjer tabore njegovi tovariši. V jamo niti ne stopi, ker ve, da je oni, katerega išče, pri vhodu, kakor je to obljubil. „ Sm u k a č ! “ zakliče Jurij poluglasno. V grmovji zašumi in postava poklicanega se prikaže. ..Aj, tukaj s i? ” pravi tolovajski glavar. „Da, glavar, na straži, kakor to mora biti, odkar sva s Cekinarjem postala Vaša poveljnika. No, glavar, kaj vstajate lafeo zgodaj — mislil sem, da Vas še objemajo mehke Amalij ine roke!" Sedaj moram na vse kaj druzega misliti. “ Seveda, to moramo1', odgovori Smukač, ,saj smo roparji, toda dekleta so vendar prežala, in upam, da bodete tudi mene t k ra tk em objemali polni roki ter me pritiskali na ljubečo s ree.“ Jur ij Skopec zgubanči čelo. „No, no, glavar", meni Smukač, „to Vam menda ne ugaja. T o d a kaj hočete, tudi mi ostali nočemo menihi postati. Pravi to lo v a j mora svojo ljubico imeti, potem še-le prav uživa svoje p ro s to življenje/ ,,Ničesar nimam zoper to“, odgovarja mladi glavar, .,toda p o z a b i t i ne smeš, da ženske rade postanejo izdajalke.14 12» — 274 - „Oj, kaj pa še% smeji se Smukač, „te punice, s katerimi se hočemo za vselej združiti, je svet tako rekoč že izključil —¦ čeravno ni bolj nedolžnih ovčic na svetu, kakor so te. Pravim Vam, glavar, poprej se bodo dale na male kosce razsekati, predno nas izdajo.” „Dobro, recimo, da je tako. Toda Vas jo trideset mož — nastal bo prepir in pretep, ker začetkoma ne bo mogel vsak svJjega dekleta dobiti. In razpor je huda stvar v tolovajski četi.“ — Smukač se namuza. ,,Povejte mi, zakaj ste pa glavar?" praša nedolžno, ..za hudirja — pred Vami se vse boji kot pred peklenščkom. Če s svojim groznim glasom med nje zagrmite, kadar bi prepir nastal, poznal bi ga rad, ki bi se Juriju Skopcu ustavljal!" Tolovaj je pravo zadel. Jurij se ponosno nasmehne — prsi se mu dvigajo, kajti srce njegovo čuti, kako lepo je biti tak neomejen gospodar svojih ljudij. „Pozneje se bo vse našlo", pravi črez nekoliko časa, ..sed-ij izberi dvajset mož. Šli bomo po nov plen. Cekinar preval® tukaj, dokler se ne povrnemo, poveljništvo in skrbi za red " odločnosti mu ne manjka, ki je za to potrebna. * ,,Meni tudi ne“, opomni Smukač, nekoliko ljubosumen. ..To vem”, pravi Jurij Skopec prijazno, „toda Tebe p:i mojih podjetjih no morem pogrešati, Tebe bolj potrebujem, kak' r Cekinarja, čeravno je tudi on jako rabljiv mož." Smukaču so obraz nad to pohvalo samega veselja kar sveti, kajti glavar v tem oziru ni posebno radodaren. ,.Kam pa udarimo ta pot?" praša tolovaj radoveden. „To boš izvedel, ko pridemo na lice mesta", glasi se glavarjev odgovor. »Hm, da, in koliko časa bo trajalo, da se zopet povrnemo?" „K večjemu dva dni. Ali se Ti tako mudi?u „Da, glavar”, pravi Smukač, ..tega ne morem tajiti. Prišel sem obravnavati s pastarieami, o katerih sem Vam že tolikokrat pravil. Punice.. nam vendar živež donašajo. Oj, to so Vam izvrstne, krasne deklice, o izdajalstvu se pri njih niti misliti ne sme — te nas tudi v nevarnosti ne bodo zapustile/' „Mogoče“, meni Jurij Skopec, ..toda dekleta se rade prejninjajo, kakor vreme meseca aprila." „Oho, ali svoji Amaliji' tudi ne zaupate?“ „Dokler se mož in žena ljubita, ni izdajalstva“, pripomni m l a d i mož resnim obrazom, „toda marsikaj se lahko pripeti, k a r napravi iz ženske peklensko furijo.“ „Kaj ne da, če se mož svoji ljubici izneveri ..Včasih si zaljubljene ženske to le domišljujejo, v najm a n j š i stvarici slutijo nezvestobo, potem iz angelja postane v r a giea, predno še spozna, da se je motila.“ ' ^Glavar1-, zakliče Smukač, „Vi v resnici govorite kakor t i sk a n a knjiga.11 „To tudi vem iz knjig, katere so učeni in izkušeni možje pisali." „Seveda, Vi ste desetkrat bolj pametni, kakor mi vsi s k u p a j " , meni Smukač, ..zato Vas pa tudi na veke hočemo imeti za svojega glavarja. Jaz sem vendar prav imel, ko sem rekel: Jur ij Skopec bo še enkrat naš načelnik.“ Želel bi si, da nisi prav imelu, izpregovori glavar temnim obrazom. „Toda osoda je triko hotela imeti, in njej se nikdo ne more upirati. Sedaj pa zberi dvajset mož, solnce se bo takoj prikazalo in do opoludne moramo preko gorovja napraviti ¦dolgo p o t / Smukač se dolgo ne premišlja. Hitro gre v bližnjo jamo, da oboroži zahtevano število t o l o v a j e v . Kmalu potem se v jutranji megli pokažejo črne poj a v e ’__ rokovnjači se hitro zbirajo krog svojega predrznega glavarja. Ju r i j Skopec si ogleda svoje ljudi. Vsi so dobro preskrbljeni z orožjem, vsak ima puško, dva samokre sa in bodalo, nekateri celo težke sablje, ki so se že v ma rsikaterem boji proti Turkom blisketale. Smukač pristopi. „Ali naj Vam pripeljem konja, glavar?" „ N e “ , glasi se odgovor, ,.če moram kako priliko poizved e t i , tedaj nastopam kot plemič, sedeč na čilem konji. Danes p a V a s vodim kot tolovajski glavar!" - 276 - i *Živio — naš glavar!" zadoni iz dvajset grl. Jurij se obrne proti Cekinarju, ki je prihitel. *Ti prevzameš odgovornost za čas moje odsotnosti," ukazuje, ..skrbi za to, da se nikdo ne približa našemu skrivališču. Ko bi se pa to zgodilo, izoguite se vsakemu nasilstvu po možnosti, vendar pa morate dotičnika vjeti in tukaj pridržati. Če pride pa večje število preganjalcev, potem ostanite vsi v podzemeljski jami, tudi Amalijo vzemite tja. Tam Vas nikdo ne bo iskal." „Vse se bo zgodilo, kakor velevate, glavar.* ^Dobro, zanašam se na Te, kajti premišjen si in premeten. Ostalih deset mož zadostuje za potrebne straže, na katere mi posebno strogo pazi. No, pa saj na Kum itak nikdo ne pride, iščejo nas vse drugod." Cekinar prikima. „Stopajte!“ zapoveduje Jurij Skopee ter z roko zamahne proti severu. »Stopajte urnih korakov, kajti bogat plen nas* čaka, katerega bomo na Kum prinesli." 43. p o g l a v j e . Načrt kneza Podstrmskega. Knez bolan. — Sodnik. — Preganjalci se povrnejo. — Vse iskanje zastonj t Lepa gresnica. — Težka volitev. — Sabina dobi svoje naročilo. • | Na Podstrmskem gradu nepotrpežljivo čaka knez na povratek svojih ljudij, katere je zoper tolovaje poslal. Rad bi bil knez Podstrmski svoje vojake in lovce spremljal, toda računal ni s svojim protinom. To boli in skeli, to ščiplje in vleče po knezovih nogah grozovito. Preklinjajo in z debelo obvezanima nogama mora knez mirno sedeti v naslonjaču. - 277 - 'Stari gospod zaradi tega ni posebno dobre volje, kajti z domačimi opravki se ne bavi rad, lov mu je desetkrat ljubši. Včeraj zjutraj so preganjalci rokovnjačev odjahali, danes s e že večer dela in nikdo se še ni povrnil. Kneza nadleguje dolgi čas. Opata Benedikta je že poslal v samostan nazaj, da še p o s k u s i izvedeti, od kod je skrivnostna Indijka. Sabina Rotenturnska pa čaka še odločilne sodbe. „To je vražja stvar !” rentači knez; „tukaj sedim s svojo p u t i k o in protinom, grozovito se dolgočasim in zdravnik mi je v r h u tega še vino prepovedal. Vodo naj pijem — brrr — da se n i i žabe v želodci zarede. Zlodej vzemi vse mazače z njihovimi kapljicami in mazili!" Služabnik se pokaže pri vratih. Kaj pa hočeš?" rohni knez vesel, da ima sedaj vsaj človeka, nad katerim si lahko malo ohladi svojo jezico. „Ali naj že zope t vzamem kapljice — zgubi se mi ž njimi — vun ž njimi!" „Svetli knez — sodnik je tukaj." .Aj tako, dobro, naj le vstopi hinavski lisjak.1-' To ni posebno uljudno vabilo, toda služabnik je že knezovih krepkih izrazov navajen. Hitro odstopi, namestu njega pa se prikaže sodnik z debelim snopičem listin pod pazduho. Knez se srdito nasmehne. Tako je prav," rentači, „putika me- tlači in vrhu tega naj še poro v roko vzamem! Za vraga, to bi bilo vendar bolje, da se takoj v grob vležem, tam bom vsaj mir imel. Bliže, suhi i o s t n j a k , bliže! Kaj pa je že zopet?" S o d n ik se čudovito kremži. Svojega gospoda dobro pozna, kako slabe volje je takrat, k a d a r ga protin nadleguje. Toda hrepenenje njegovo po maščevanji je huje, ko vsi d ru g i čuti — prinesel je sabo razsodbo, s katero se Sabina o b so ja v javno izjiostavljenje, izbičanje in v prognanstvo. Danes mora knez podpisati. pisarjenjem ne bo danes nič,“ zakliče knez, „to naj sam e j c l e n š č e k prenaša — imam itak že dosti bolečin. Proč s pereS om, tC)da vsedite se semkaj, da igrava partijo ,landsknehta‘. Sodnikov obraz postane strašno dolg. ..Ta igra mi je popolnoma neznana, svetlost.* „Kaj?" huduje se knez. ..Vi hočete biti moj tajnik in sodnik, pa niti ,landsknehta‘ ne znate igrati? Vi ste v resnici žalosten dečko! Kaj pa ste se vendar učili, povejte mi no!“ „Pravoslovje — državno vedo in še več drugih učenostij,"' odgovarja možicelj razžaljen. „Kaj pa meni vse to pomaga," rentači bolnik, „če ne znate igrati? Z Vašimi vedami pojdite rakom žvižgat in ribam pet! To je moje mnenje! Sedaj se pa vsedite — kaj pa prav za prav od mene hočete imeti ?“ „V uradnih poslih sem prišel semkaj." „Tako? Kaj pa moja putika*? Človek, ali se Vam cisto nič ne smilim? Vrag Vas vzemi in pa Vaše uradne poslepo v rh u ! “ .,Svetlost, razsodba zoper Sabino —" „Ka-aj? Pišem naj tudi še? Izgubi se mi, pokveka — vun z Vami!" »Svetlost!" Knez zgrabi steklenico za zdravila, ki poleg n j e g a , s t # „Ali se mi res ne poberete, lisjak? ..Svetlost — razsodba!" „Razbijem Vam steklenico na Vaši plešasti butici!" — »" grmi knez Podstrmski — „meni tako zdravilo nič ne pomaga, morebiti pa vsaj na Vaši buči potem začne poganjati. Zadnjikrat Vam pravim — izgubite se mi izpred oči!" Sodnik ve, da je skrajni čas, če se sedaj odstrani, in bliskoma izgine skozi vrata. Stokaje postavi knez zdravilo na mizo. ..Gotovo mu bi bil steklenico na glavi razbil,” godrnja, „toda zdravilo je vražje drago, da celi tajnik in sodnik ni toliko vreden." Knez bi še dalje rentačil, kar so zasliši na dvorišči klopotanje konjskih kopit, ob jednem pa kričanje mnogoštevilnih človeških glasov. ,,Oho, kaj pa to pomeni?" pravi knez Podstrmski. „\ojaki in lovci se vračajo. No, gotovo so celo tolovajsko krdelo zgrabili. Bodemo takoj slišali.'' Knez zgrabi poleg njega stoječi zvonec ter prične tako temeljito zvoniti, da služabniki vsi prestrašeni prihite. Ali so se vojaki povrnili ?“ zagromi knez. ..Povrnili, milostivi knez." / ..Načelniki naj pridejo k meni, stojte — ali so jetnike pripeljali?" ..Ne, svetlost." ..Dobro, tednj so vse potolkli in mojega bratranca osvobodili — čakam - - hitro *— brzo!“ ¦ Na stopnjieah se zač ujej o težki koraki — vrata se odpro in pr$d kneza stopi nekaj zaprašenih mož. Načelniki so vojakov in lovcev. „Ivje je moj bratranec?" zakliče knez, „ali se je že na Podsmreko povrnil?" ,,Ne, svetlost." „Oho, kaj se to pravi? Oproščen je vendar že?" ..Žaiibog se to do sedaj še ni zgodilo, milostivi knez," odgovarja star .logar klaverno. „Vse smo preiskali, psi so vsak kotiček prevohali, toda o roparjih ni duha ne sluha. Obraz knezov temno zarubi. „Tu zdaj vidimo, kakošen direndaj nastane, če mene ni zraven," jezi se knez. „Vi hočete biti lovci, ki morajo znati poiskati malo veverico, Vi pa še cele tolovajske čete ne najdete! Grom in strela, ali Vas ni sram ?“ Logar je izkušen mož. ^Svetlost," pravi, „ tolo-vaji so bili že daleč, ko smo jih začeli preganjati. Bog zna, kje so že. Sicer nismo niti jednega gumnega moža videli, toda rokovnjači so morebiti preoblečeni pobežali." ..Menite?11 roga se knez, ..in pa z dvema jetnikoma, z n i o j im bratrancem, za katerega bodo lopovi gotovo visoko odkupnino zahtevali? To povejte komu drugemu, pa ne meni! Tolovaji se kje skrivajo ter se iz Vaše bedarije norčujejo. Člov ek bi kar iz kože skočil!" Logar hoče zopet odgovoriti. Knez Podstrmski pa zopet zgrabi steklenico z zdravili. -Jezik za zobmi," rentači knez, ..ali pa Vam vržem steklenico s peklenskim zdravilom tako na Vašo glavo, da se - 280 - Vam bodo naenkrat vsi tolovaji celega sveta pred očmi zablisketali. Ali ste že kdaj kaj tacega slišali? Odpelje mi dobra kopa rokovnjačev mojega bratranca iz njegovega lastnega gradu — potom ga pa niti izvohati ne morejo. Ali ni, da bi človek kar znorel *?“ Načelniki preganjalcev gledajo v svoji zadregi na tla. Preiskali so vsak grmiček in kotiček, celih šestintrideset ur niso prišli iz sedla, sedaj pa ta nezadovoljnost knezova! „ Glejte, da se mi izgubite!" zarohni knez z nova. „Že vidim, da moram drugače postopati, če hočem vrage dobiti v pest. Ze vem, kaj mi je storiti. O, dobro, da sem se domislil." Načelniki se obotavljajo. „Vun!" renči knez, ..vlezite se spat, mogoče se Vam potem o tolovajih kaj sanja!“ Možje klaverno odhajajo, kajti mislijo, da bo razjarjeni knez sedaj nad njimi hladil svojo jezo. Knez zopet ljuto zvoni. Sedaj pa dlje časa traja, kakor prvikrat, da prihite služabniki, kajti boje se njegove togote. Konečno pa vendar morajo ubogati. Bojazljivo odpro vrata ter pri njih obstoje, češ, če prid« sila, hitro lahko izginemo. „Kje pa za vraga tičite!" grmi knez, „to je resnično sramota, koliko časa moram zvoniti. Ali se morda bojite, plašljivi zajci, h e ‘? Zadnji čas je že bil, da ste prišli, drugače —" Zapretenje z desnico dopolni njegove besede. Služabnikom se na obrazu bere strahopetnost. „No, le ne poskrijte se mi v mišje luknje," nadaljuje knez. „Sedaj mi hitro pripeljite Sabino Rotenturnsko. Brzo!" Služabniki izginejo. Dolgo časa traja, predno se knezovo povelje izvrši. Knez pa se mej tem huduje nad preganjalci tolovajev, češ, svoje dolžnosti niso izpolnili. Knez v svojom samogovoru še-le preneha, ko se pri vratih začujejo težki koraki. Vrata se odpro in v dvorano stopita dva beriča, sredi njih pa lepa, lahkomišljena Sabina Rotenturnska. - 281 - Roki njeni sta še vedno s tanko verižico povezani in divno njeno telo pokriva siva platnena pokorniška oprava. Sedaj pade na kolena, enaka kesajoči se Magdaleni. Pri vsem tem pa na skrivnem opazuje kneza, od katerega j e odvisna njena osoda. Sabina bi rada izvedela, kaj jej preti, boji se, da bi knez potrdi l razsodbo. Prosila je pač, naj jej raje polože glavo pred noge, toda to je bila hinavščina, Sabina noče umreti, marveč živeti in veselje uživati. Sedaj visi mej upom in strahom. „Pustite me samega z obsojpnko“, zapoveduje knez. Služabniki in beriči se pokorno poslove ter za sabo vrata zflpro. — „Usmilite se me!" prosi Sabina ter milo kneza pogleda. Usmilite se me revice, ki je že toliko prestala v ječi.“ .Zakaj pa imaš predolge prste?“ zavrne jo kratko knez; * to je hudodelstvo, katero se mora kaznovati.11 Sabina povzdigne svoji roki, da se rokava njene prevelike oprave zavišeta nazaj. Dvoje čudovito lepih, okroglih in snežnobelih rok se pokaže.V se to se zgodi navlašč, Sabina je premetena lisica. | Dobro ve, da je prelepa — da je zapeljive zunanjosti in da.kaez nikdar ni bil sovražnik ženskih krasotic. O ne, ni še dolgo tega — kar .je v knežjem gradu tudi ona pri neki veselici s knezom zaupno kramljala. Tudi knez se menda spominja onih ur, kajti strogi izraz na n jeg o v em obrazu izgine. Sabina Rotenturnska", prične knez, ..zaslužila ste strogo kazen.“ Milost", prosi grešnica z na tla povešeno glavo, kakor bi p r ič a k o v a la , da jo krvnik zdajci obglavi. Da, hinavka izborno igra skesano Magdaleno. Kazen mora biti“, povzame knez besedo, raz ven če iz- Vrgite to, kar Vam velevam. Potem Vas pomilostim." Sabina pogleda kvišku — njene čarobne oči se žare. — 282 — -Kaj naj storim, svetlost?" šepeta krasna grešnica. Tolovajskega glavarja mi morate vjeti", glasi se knezov odgovor, glavarja in njegove divje tovariše.“ Sabina meni, da ni prav slišala. „To naj storim jaz?" jeclja. „Kdo drugi pa ? ’1 zavrne jo stari gospod, kateri zopet čuti bolečine v nogah. ..Moji ljudje te^a niso mogli izvršiti, toda prisloviea pravi, če hočeš hudiča vjoti, pošlji ponj lepo žensko! j Da, tako je, Sabina Rotenturnska! Vi morate Jurija Skopca, ali kakor ga imenujejo ,črnega Jurija' in celo njegovo tolovajsko četo v mojo oblast zvabiti. Potem Vam kazen odpustim, da, ostati smete v deželi in še denarja Vam dam povrh." Sabini se oči zopet zasvetijo. ..Svetlost, dajte svoji služkinji — dajte ubogi grešnici natančnejša navodila, potem storim vse, kar je v moji moči/ Knez Podstrmski se režaje nasloni nazaj. ..No. dobro — razložil .Vam bom svoj načrt. Sabina pl. Rotenturnska, Vi ste že marsikateremu možkemu glavo zmešala — sedaj poskusite to svojo srečo pri tolovajskem glavarju. Lepa ste, kakor sam greh, menim, da se Vam ne more izjaloviti Vaša poskušnja." Sabina se za trenotek nasmehne. ..In kje nai dobim Jurija Skopca?“ ..Ko bi jaz to vedel, bilo bi marsikaj drugače“, rentači knez; ..iščite ga, kajti kar ne premore moška pamet, tam mora na pomoč prihiteti ženska zvijača." Sabina se začne zanimati za stvar. -Ali se tolovajski glavar še mudi v deželi?" izprašuje. | Knez Podstrmski jej na kratko razloži, kar se je n* Podsmreki zgodilo. ..Potem ga ne smem daleč od tod iskati", zakliče Sabina zaupno, .,gotovo se kje skriva, da dobi za jetnika visoko odkupnino. Prepričana sem celo, da ni daleč od Podsmreke/ ..Saj pravim", mrmra knez, ..jedna ženska je bolj prebrisana, kakor deset, molkih, kadar se gre za to, da so kaj poizve. Sabina Rotenturska je svoji nalogi gotovo k os / Srpo pogleda na klečečo grešnico. „Vezij Vas bomo osvobodili*, pravi knez, .,toda ne mislite, da imate zaradi tega že celo prostost. Beriči Vas bodo spremljali, opazovali Vas bodo, kamorkoli se obrnete.11 Lepa Sabina tako milo pogleda kneza, kakor nedolžno jagnje. -Dobro razumevam Vašo milost ter ne bom nikdar pozabila, da sem jetnica, koje osodo drži v roki moj milostivi knez.“ Ta pot se da knez prevariti, kajti ne vidi, kako čudno se sveti v očeh vražje ženske. „ Poslušajte'1, prične zopet knez, ^razložiti Vam hočem natanko, kaj nameravam. Tolovajski glavar se mora v Vas zaljubiti, preskrbeli Vas bodemo z lepimi oblačili, in sam vrag bi moral biti proti mojemu načrtu, da bi se ne posrečil. Naloga Vaša Vam bo tem manj neprijetna, ker je Jurij Skopec zal, mlad in krepak mož.u „ Razumevam", odgovarja Sabina, ..gledati moram, da padem v roke predrznemu tolovaju, katerega bom potem v ye^QrVd bo kmalu gotova. Av, to še vedno skeli, fcudno, da ni nobenega trnja videti!"* Široko jo maha proti vasi. Kmalu pride do svojega bogatega domovja. Kmetica stoji na pragu. - 288 - Kislo se drži, kajti čeravno ne ve, da je kmet pri pastaricah kaj dosegel, vendar jej je dobro znano, da njen mož lazi za mladimi deklicami. In o tem niti govoriti ne sme. Kmet je gospodar v svoji hiši, ki ne pripušča, da bi s e | kdo v njegove zadeve mešal. Kmetica je hodila dostikrat vsa | potolčena okrog, če mu je le količkaj ugovarjala. Zaradi tega mora molčati, da ne razdraži surovega hišnega ' gospodarja. ..Ali je večerja gotova?-1 zareži kmet nad svojo ženo. „Notri stoji na mizi.“ Kmet gre noter. _Kaj pa Ti je?“ izprašuje ga kmetica, „Ti si naenkrat tako prebledel." Nesramnež si briše pot s čela. „Ne vem, kaj mi je ,“ stoka, „pri vrbah sem spal v senci ter se morebiti prehladil." »Pri tej vročini*?" meni kmetica neverjetno, mogoče se ti je kaj druzega pripetilo.u „Ne,“ pravi kmet odločno. — „Govoril sem še f lU f ff? dom botrom, potem pa se vlegel. Oj, kako me mrazi!“® „Pa mi vendar ne boš zbolel?” „Tako slabo mi naenkrat prihaja,“ stoka hudobnež, — „v križu mi tiči, in pa pred očmi mi je kar temno, kakor bi skozi meglo gledal." Kmetico začne skrbeti, kajti četudi je kmet res grdo njo postopal, bolnika bi pa vendar ne imela rada v hiši. Poklicati da hitro brivca, ki je ob jednem tudi nek zdravnik. čeravno o zdravništvu razume toliko, kakor zajec na^ boben, vendar je grozno šteman na svojo učenost. Hitro pride h kmetu, ki je v celi vasi najbolj bogat. „Hm,“ pravi, držeč kmetovo debelo in mrzlo roko, ležali ste pod vrbami, tam je mokrotno in hladno, ter ste si prav pošteno mrzlico nakopali.11 „Kaj pa še!“ ugovarja kmetica. — 289 - _Ali morebiti Vi več razumete, kakor ja z ?11 pravi brivec nevoljen. „ Vaš mož ima mrzlico, v posteljo mora ter se dobro potiti." ..Pri tej vročini?" „Da, pri tej vročini!" zapoveduje mazač, ter kmeta za žilo tiplje. ..Žila Vam jako močno bije, trese Vas tudi, le bitro v posteljo! Dobro se potite, to je glavna stvar! Napravil Vam bom zdravilo, ki Vam bo zopet na noge pomagalo: Tedaj v posteljo — nemudoma!“ Tu ne pomaga nobeden ugovor. Kmeta vedno bolj mrazi, kmetica mora nasproti brivcu odnehati. Spravi svojega moža v spalnico, kjer se ta hitro vleže. ..Noter do ušes ga mi pokrijte1*, zapovedal je mazač. Kmetica to tudi stori, in od kmeta se kmalu druzega ne vidi, ko nos. Spotiti pa se kmet vzlic temu ne more, marveč vedno bolj stoka, da ga mrazi in da jo vedno slabejši. Kmetica se prične bati. Hitro hiti proti brivčevi hiši, ki ravno meša pravo — mešanico. Poleg lipovega cvetja žveplo, poleg bezgovih jagod smrečja smola in pa še nekaj terpentinovega olja po vrhu. Vse to pa pomešano s pelinovim žganjem in s kuhano vodo. Kmetica vije roki, ko jej izborni duh te godlje vdarja v nos. „Jezus!“ kriči, .,to-le mešanico naj moj mož zavžije!u „Grotovo“, odgovarja brivec ravnodušno ter z jezikom zacmoka, „to Vam je izvrstna moja iznajdba." Hitro tedaj pridite, mojemu možu je vedno slabše!“ ..Takoj, takoj — samo malo zavreti mora moje zdravilo.“ ..Le kmalu pridite!“ Brivec pričakuje dobro plačo, zaraditega se tudi dolgo ne mudi. > Kmalu jo primaha za kmetico, v roki držeč veliko steklenico z zdravilom, ki se še vedno kadi. Crni Jurij 13 290 - »Tukaj smo", pravi samozavestno, „le poglejte, mati, kako je zdravilo izborno postalo. Kar vleče se!" „ Ali naj moj mož to takoj zavžije?" praša kmetica. „Seveda, takoj!“ Brivec poseže v suknjo ter izvleče iz nje velikansko roženo žlico, ki menda najmanj pol poliča drži. „Tako — kje je kmet?u .,Tu zraven v spalnici. Pričelo se mu je že mešati.” „To je od mrzlice." Mazač prvi vstopi. „No, kje je pa kmet?" praša ves začuden. „Tukaj-le v postelji: saj sto rekli, da naj se poti.* „Aj. tako, popolnoma ste ga zadelali! Resnično, že se mu blede. No, kmetica, sedaj ga nekoliko odkrijte, da mu bom vlil jedno žlico zdravila!” Kmetica uboga, on pa naliva velikansko žlico zdravila iz steklenice. Prepričan je, da izvrstna njegova iznajdba pomaga zoper vseh devet različnih mrzlic. ,/fako, kmet,- sedaj odprite usta prav na široko, to je eu- . dovito sredstvo, ki Vam bo hitro pomagalo.“ Kmet tega niti ne sliši. Nerazumljive besede mrmra, oči njegove so že skoro steklene — obraz temno rudeč in zatekel. »Glejte no, kakšen je že", tarna kmetica. „To je od mrzlice. Toda ust noče odpreti. Hej, kmet, hej, oče, zdravilo vzemite!" Kmet srpo gloda v prazni zrak. „Hu — hu — jeclja, ..zdnj pridejo, hu — račun zahtevajo od mene — hu —“ i . . ; ..Kaj pa pravi?" praša kmetica. ..Neumnosti11, odgovarja brivec, ..že vidim, da moram odločno postopati. Držite ga, mati, dobro za nos, potem bo že usta odprl, da vanj vlijem zdravilo." Kmetica hoče ubogati. Naenkrat prične bolnik z rokama biti krog sebe. — 291 - Prvi udarec zadene brivčevo velikansko žlico, da se vse ...dragoceno zdravilo“ po postelji razlije. Drugi, močnejši udarec zadene ženo, ki se tuleče zvali pod posteljo. Žena rujove kakor zaboden vol, brivec pa se po vsem telesu trese. Nobeden si ne upa v spalnico, pobegnila sta oba iz nje — hlapci in dekle so pa vsi še na polji. Kmet vedno bolj razsaja. Bolečine ga grozno mučijo, peni se pri ustih, toda vedno s l a b e j š i postaja. Le še na tihem stoka, potem popolnoma obmolkne. Posli se vračajo domov ter na vrišč v hiši hite gledat, kaj se je zgodilo. Nekaj časa cela družina strahopetno posluša pri spalničnih dur ih, ali bo kmet znova pričel razgrajati. Toda sedaj je vse tiho. Konečno stopijo v spalnico. Kakšen prizor se nudi njihovim očem! Postelja razdrapana, perilo raztrgano, kmet pa na tleh ležeč grozno premenjen — ves višnjev in zabuhel v obrazu, oči njegove pa steklene zro proti stropu. Kmetica javka, da se po celi hiši razlega - sesede se na stol te r vije roki. Tu je vsaka človeška pomoč zastonj — kmet je mrtev! ,,Kolika sreča", mrmra brivec-mazač, ki se s svojo s t e k l e n i c o iz hiše izmuzne, ..kolika sreča, da je kmet poprej umrl predno sem mu vlil zdravilo. Ko bi bil potem umrl o b d o l ž e v a l i bi bili mene. Tu sem prav srečno svojo kožo o d n e s e l ! “ — 292 — 45. p o g l a v j e . V Veliki srebrni zaklad. V ,srebrnem možu*. — Škrat. — Rudarji v strahu in trepetu. — čudni dogodki. — Tuji rudar. Globoko pod zemljo, v rudokopu ,Srebrni mož4, veliko pridnih rok vrta in seka, prevaža in kujo, kajti rudnik daje obilo srebra. Ravnokar marljivi delavci počivajo. Zavžiti hočejo svojo skromno južino ter se na vsakdanjem sestanku zbirajo. Naenkrat se začuje iz temnega rova: »Škrat — joj — škrat!" Mlad rudar plane iz rova proti svojim tovarišem, ki ga začudeni gledajo. „Kaj pa Ti je ?11 prašajo grozovito prestrašenega, „zakaj pa tako rujoveš?" »Videl — sem — ga h „Koga pa, govori vendar 1“ „Škrata — hu — kakšen je bil!-* Tovariši se smejejo, vendar pa bolj prisiljeno, kajti vražjeverni so od nekdaj ti možje, ki morajo skoro vse svoje žive dni pod zemljo prebiti. „Škrata ni“, pravi star nadzornik, ki zapazi, da se rudarji že plaho ozirajo proti temnemu rovu. .,Bog zna, kaj si videl!" Mladi rudar težko sopiha. „Ne motim se“, pritrjuje ves iz sebe, „tam doli sem bil pri drugem razkrižju, ko sem nekaj temnega zapazil. Bližalo se je proti meni. Nobenega koraka nisem čul, toda črno postavo, široko kakor štiri možakarji, sem natanko opazil, in pa dvoježarečih očij, ki so me hotele predreti. Vse pa je zopet.naenkrat, izginilo, pošast se je menda v trdo skalo vdrla.” To poročilo ne ostane brez vtisa. — 298 — Nekaj rudarjev se prekriža, vsi se drenjajo bolj na tesno, madzornik pa se huduje nad vražjo vero. „Je že mogoče, daj e naš tovariš kaj neznanskega videl", ¦meni star rudar zamolklim glasom, odkar smo zasledili bogato žilo ,Srebrni mož‘, tu zdolaj ni vs‘e tako, kakor bi moralo biti. Jaz sam sem predvčeranjim videl modro luč, ki se je semtertja zibala, kakor bi jo roka kakega duha pregibala, in da se nisem varal, pričajo lahko moji tovariši, ki me že toliko let pri delu poznajo." Nadzornik tudi temu ugovarja. ..Motili se niste", pravi starcu, .toda to je bil plin; ti n e v a r n i plini se zopet prikazujejo, zaradi tega bodite s svojimi svetilkami previdni." „Ne, to ni bil plin“, godrnja stari rudar, ..saj sem vedno pravil, odkar smo pričeli, v ,Srebrnem možu‘ delati, da duhovi -čuvajo zaklade, ker jih nočejo človeškim rokam prepustiti. “ ..To je bedarija!" rentači nadzornik. „Ne, resnica je", zagovarja se starec, „da, ko bi bil tukaj nov rov, ne rekel bi besedice. Toda ,Srebrni mož‘ je starodaven rov, delali so v njem že pred več sto leti in že takrat bogato rudo kopali. Kako je vse prišlo, ne vem natanko, toliko pa je gotovo, da je nekdo ta rudnik proklel, na kar se je rov zasul, potem pa so ga škrati prevzeli v svojo posest. Duhovi so sedaj razkačeni, ker jih motimo v njihovem kraljestvu." Starec tako prepričevalno govori, da'mora celo nadzornik molčati. Čudne stvari so se našle v starem, in zopet slučajno odkritem rovu. To je resnica. Ni š e dolgo tega, da so delavci našli dvoje mrtvih mož, r u d a r j e v , katera je pred mnogimi in mnogimi leti tu doli pod zemljo dohitela nagla smrt. Grof Stolberg, lastnik rudokopa, pa se za vse to malo briga, kajti njemu je le mar za neizmerno bogastvo, ki tu doli leži v ogromnih skladih. Prišel je že večkrat osebno v stari rov, da si ogleda z n k la d e plemenite kovine, katere nabirajo njegovi marljivi delavci. — 294 — Krstil je sam stari rov, kojega prejšnje ime ni nikomur znano. * Jeden mrličev, katerega so tu našli, bil je popolnoma s srebrno rudo obdan, in sedaj se imenuje rudnik ,Srebrni mož.‘ Rudarji delajo pridno, plača v primeri k drugim zaslužkom tedanjega časa ni ravno pičla. Ko pa po drugih rudnikih kopljejo rudarji raztreseni pod zemljo, delajo tukaj vsi le skupno na jednem mestu — strah pred škrati in drugimi duhovi je prevelik. Vsi pazljivo poslušajo, ko jim mladi tovariš še enkrat natanko pripoveduje, kako se mu je škrat prikazal. Nadzornik je pogumen mož. Sam gre v temni rov doomenjenega razkrižja. Tam stoje navpične lestvice, po katerih hodijo delavci na beli dan in pa zopet v rudnik na delo. Nadzornik ne zapazi žive duše, pa tudi o duhovih ni duha ne sluha. Zaradi tega se vrne. Hitro pogleda še v stranski hodnik, kjer leže pridob|/0J3/ zakladi nakopičeni. Tudi tukaj ni nič nenavadnega, vse je v popolnem tedu. .,Bog zna, kaj so ti babjeverci videli," mrmra, .,kar norčavi so vsi, ker tu v starem rovu po njihovem mnenji straši. No, s časom se bodo že pomirili." Povrne se zopet k svojim ljudem, ki zavživajo skromno južino ter se pri tem živahno pomenkujejo. ,,No,'ali s teka j videli, nadzornik?” prašajo ga radovedni. ..Niti sence ni tam, Vi strahopetne^," glasi se odgovor; „zakaj sem-pa jaz šel popolnoma sam v stari rov?“ J u vendar sem videl, kar sem povedal," zatrjuje mladi rudar, ..in če treba, tudi na to prisežem. “ Nadzornik ga hoče ojstro zavrniti. ..Oho, kdo pa tu sem prihaja?" zakliče neki izmed rudarjev ter kaže L>roti staremu rovu, „saj smo vendar vsi tukaj zbrani!" Vsem, razvon nadzorniku, se vidi strah na obrazu. $ ® | P - 295 - „Ej, kdo bo neki? Kak uradnik našega milostivega grofa j e , “ pravi nadzornik, „kaj je pri tem čudnega, da nas kak tak v jami obišče?" ..Toda zunaj je sedaj noč/‘ „Vem, ali grof se hoče ravno prepričati, če smo po noči k a k o r po dnevu pridni.“ Koraki se začujejo. Koj potem zagledajo plašljivi delavci pri vhodu starega ro v a temno moško postavo. „Hu — škrat joj! —“ vpije mladi rudar prestrašen . . t u je škrat s svojimi žarečimi očmi.“ Kratek smeh mu odgovarja. ..Hahaha — škratje so manjših postav,1' glasi se iz ust n e z n a n e g a tujca, „kaj se bojite? Človek sem, kakor Vi vsi.“ Rudarji se čudijo. \ Io ž visoke rasti stopi iz rova, veličastna, orjaška postava, k i je v črn plašč popolnoma zagrnena. Širok klobuk pokriva temni, možko-lepi obraz, iz katerega žari dvoje oči kakor zvezdi. Nadzornik je prvi, ki se ohrabri. „Kdo ste — kaj hočete?" praša ter stopi korak naprej. „No, navaden človek,'- smehlja se tujec, „to menda vendar vidite?" ..Kako pridete v jamo?" ..Zgoraj pri vhodu ni bilo nikogar, zaradi tega sem splez a l doli po lestvicah, kajti v Stolbergovem rudniku se dela noč in. dan." .,To je vse res, toda prašara Vas, kaj pa hočete? Ali iščete de la kot rudar?" Recimo, da je tako," pravi tujec popolnoma miren. ,Ne vidi se Vam, da ste rudar." „Kaj mora zunanjost vedno kazati, kaj da je človek?" p r a š a temni tujec, krog njegovih ustnic pa se izraža poteza, k a k o r bi se hotel norčevati. „Da," rentači nadzornik že razdražen, „če pride rudar za clelo prosit, oblečen je svojemu stanu primerno, s kladvom in dletom, Vi 'pa se ogrinjate v plašč, da se nit® Vaša postava ne vidi.“ Tujec se čudno smehlja. „Tu doli jo mrzel prepih," meni počasnim naglasom. Nadzornik nenavadnega obiskovalca nezaupno meri od nog do glave. „Za YTas nimam dela," huduje se nadzornik, „pa tudi ko bi ga imel, sprejel bi Vas vendar ne. Ne ugajate mi. Zapustite takoj jamo — dva rudarja Vas bodeta do izhoda spremila.* Tujec mirno stoji in vzravnaje svojo postavo opazuje rudarje s svojimi bliščečimi se očmi, kakor da bi jim hotel na dnu srca brati. Kdo je skrivnostni tujec? 4(i. p o g 1 a v j e. Burkeževa obljuba. Knezov sel. — V začarani dvorani. — Prestrašena čuvaja Ponočni obisk. — Težavna zahteva. . Opat Benedikt se zopet povrne v grad. Za sedaj ne skuša z novim izpraševanjem izvedeti resnico, kdo je skrivnostna lepotica, kajti najprej mora druga važna, učena dela dovršiti, pri katerih je treba z nerazdeljenim, bistrim duhom vstrajati. Ostali menihi in bratje se za skrivnostni tujki malo brigajo. , - | Tem bolj pa hlapci, ki se morajo v straži pred začarano dvorano menjavati; ti strašljivci kar z zobmi sklopotajo. Znana jim je prikazen, ki je oba stražnika onikrat prestrašila ter ju spodila v beg na samostansko dvorišče. Možakarja sta to najmanj že stokrat pripovedovala, seveda sta po stari navadi toliko pristavila, da so se poslušalcem lasje kar ježili. Fred odločbo. S strahom in trepetom hodijo na stražo. Res, da se neznanski menih ni več prikazal, toda hlapca, t i po noči pred začarano dvorano stojita, sta vsak trenotek pripravljena, da začneta pete brusiti. Opat Benedikt o nenavadnem dogodku ničesa ne ve. Hlapci z oskrbnikom vred se boje opatove jeze, kajti častitljivi menih je velik sovražnik prazne vere. Ka j bi tudi pomagalo, če samostanskemu predstojniku poročajo o strahoviti prikazni'? Opat bi vendar ne verjel, norčeval bi se 12 hlapcev ali pa jih celo kaznoval. T u je bolj pametno, da se molči. Seveda so samostanski hlapci zelo radovedni, ali sta ženski v z a č a r a n i dvorani kaj opazili v dotični noči. Povprašujejo starega samostanskega brata, ki jetnicama donaša jedila, toda ta, čeravno sam praznoveren, ni ničesar mo^el pozvediti od zaprte glumačice in njene indijske plesalke. Hlapci se temu jako čudijo. Zanašali so se, da bodo drugo jutro našli obe jetnici z zavitima vratovoma mrtvi v postelji. Toda obe sta zdravi, da, celo ničesa ne vesta o prikazni. T a je vendar proti vsem pravilom pri strahovih! Sta r i brat, ki skrbi za jetnici, teh seveda ne sme naravnost povpraševati, toda ali ne zadostuje, da se ženski zaradi prikazni ne pritožujete ? Zopet mine nekaj dnij. S trepetom prihajajo hlapci vsako noč na stražo pred ivorano, toda o menihu z mrtvaško glavo ni duha ne 'Čuva ji se polagoma vsaj nekoliko pomirijo; menijo, da je duh m e n i h o v le za jedno samo noč moral iz svojega nepoznu- Za to pa se lovci samostanski prično pritoževati, posebno, k a d a r pridejo po opravilih k opatu. m V gozdu so zopet lovski tatovi," pripovedujejo o priliki Svojih obiskov, „našli smo zanjke, v katerih je bila':di^alina V e ta . Nekaterikrat smo tudi sumne postave opazili - - toda ln- L om a so zopet izginile, predno smo jih mogli zgrabiti." nega groba vstati. - 298 — -Mogoče so to cigani," modrujejo samostanski hlapci. .,Že mogoče, toda tatinska sodrga naj se le pazi. Pokazali jim bomo, kaj so lovci, kajti v samostanski bližini se taka nesnaga ne sme okrog klatiti.u Temu nikdo posebne važnosti ne pripisuje,- saj ni prvikrat, da so neopravičenci po samostanskem gozdu v zanjke lovili divjačino. Začarana dvorana je sedaj predmet vsakdanjih pogovorov. Pripovedujejo si zopet z nova vse stare bajke o strahovih, ki se tičejo neznanske dvorane, vsak pa se čuva, glasno o tem govoriti, boječ se, da bi častitljivi opat ne zvedel o plašljivosti svojih podložnikov. — Konečno se v samostanu vse globoko oddahne. Nekega poletja po soparni poletni noči prijaha sel kneza 1’odstrmskega v samostan. Pismo svojega gospoda prinaša, katero izroči opatu Benediktu. Ivo se potem v gospodarskem poslopji krepča pri poštenem zajuterku, pripoveduje radovednim hlapcem, da knez zahteva, naj se že v dveh dneh odvedete jetnici na Podstrmski grad. ..Pojutrajšnim pride voz s primernim spremstvom, ^ glumačico z mlado Indijko odpeljal na knezovo graščino/ konča sel svoje poročilo. To je jedenkrat nekaj veselega po takih strašnih nočeh. -Hvala Bogu, sedaj se lahko kmalu oddahnemo! Še dve noči, potem smo se iznebili vražjih žensk — v začarano dvorano t pa nas potem nikdo več ne spravi! Naj pošasti tam rogovilija kakor hočejo!" Ob tisti uri, ko se to pri družini godi, gre opat Benenedikt proti začaranf dvorani. Vrata se odpro in v dvorano stopi opat brez spremljevalca, ker hoče sam govoriti z jetnicama. »* Milica sedi pri gosto zamreženem visokem oknu ter sanjavo zre na samostanski vrt, za kojega visokim ozidjem dvigujejo gozdni velikani svoje vrhove proti nebu. Grlumačica stopi opatu nasproti. — 299 - Molči, toda njene\ male, prekanjene oči prašaje zro na častitljivi obraz starega opata. Opat milim pogledom opazuje lepo, žalostno deklico pri oknu. Še pokriva bronasto - rajava barva nežno polt divne Milice. toda že pričenja bledeti. Ali opat to zapazi? Molči o tem, ker ni njegova navada, veliko govoriti o tem, k a r misli in v duhu preudarja. Resen se obrne proti glumačici. ..Ravnokar je prišlo pismo od kneza Podstrmskega," pravi o p a t važnim naglasom. Babura se prestraši, vendar pa prikriva, kako je vznemirjena. .,Kaj želi knez'?" praša in glas njen se nekoliko trese. Opat zopet gleda na Milico, ki ga je molče pozdravila, p o tem pa se z nova žalostno obrnila proti oknu. „Vaše bivanje v tem samostanu bo pojutrajšnjim končano,“ p r a v i opat, ..potem Vas bomo z deklico vred odpeljali na grad kneza Podstrmskega.u Glumačica prebledi. „V ječo?" jeclja. ..Že mogoče, da je varen zapor že pripravljen,“ meni opat. ..Toda nisem samo zaradi tega poročila prišel danes k Vam, marveč Vas hočem nekaj važnega prašati.u Babura posluša. „0nega mladega dekleta se tiče", nadaljuje opat Benedikt Zarn(,lklim glasom. ..Jaz vsaj sedaj opravičeno dvojim, da je t a k o z v a n a Indijka res indijskega rodu." Glumačica zopet menja barvo. Sedaj še-le spozna, da ni mogoče, učenega opata varati začel je sumiti — poročal je o tem knezu. In vendar no sme pokazati — kako je vznemirjena — n e v a r n o s t i mora v oči gledati. , Deklica je Indijka'4, odgovarja trdnim glasom, „jaz ne mo ren i druzega reči — če naju knez na svojo odgovornost da — 300 - zapreti — braniti se ne morem, toda to je nasilstvo, ki se bo gotovo še maščevalo." V zadnjih besedah se skriva neko pretenje. Opat to tudi dobro čujo. „Na to Vam ne morem odgovarjati", pravi častitljivi mož, ..jaz sem mož miru. ki se bliža svojemu grobu. Ali res nočete svoje izpovedbe predrugačiti?" „Ne, ker ne morem!" ,.No, dobro, pojutrajšnjim bodo po Vas prišli, da Vas v varnem spremstvu odvedejo h knozu. Kaj bo knez Podstrmski potem ukrenil, tega ne vem — tudi nimam pravice, o tem govoriti." Opat Benedikt se obrne proti vratom. Tam še malo postoji, menda še vedno upa, da se bo trdovratna glumačica v zadnjem trenotku premislila. Vse zastonj 1 Babura se malomarno obrne, in s tihim vzdihljajem zapusti opat začarano dvorano, zapustivši v krempljih hudobne ženske ubogo, lepo deklico, ki se mu, dobrohotnemu s ta rčk u , tako smili. ..Pobegniti morave" — šepeta vražja babura, „še danes morave biti rešeni iz tega samostana, kajti na Podstrmskem gradu nama bo to nemogoče. Zapili naju bodo tam v kako temnico — Milico bodo strahovali, mene morebiti mučili, da izvedo resnico. Ne, to se ne sme zgoditi, oj, ko bi moji ljudje vendar danes prišli, in — “ Kar babura dalje mrmra, je nerazumljivo. Milica vse potrpežljivo prenaša — molči, čeravno ve. da jej nova nevarnost preti — milo se proti sinjemu nebu ozira — tam gori je Oče vseh nesrečnih ljudij!" — — — — — Ta večer gresta hlapca veiiko lažjega srca na stražo. Od onega neznanskega večera se ni nič nenavadnega pripetilo. „Še danes in jut r i“, pravita čuvaja, ..potem smo vsi rešeni ter se nam ni treba bati tu pred začarano dvorano strašanskih m e n ih o v . Potem bodemo vsaj mirno spali v svojih posteljah. — 301 — Zakaj niso že danes odpeljali vražjih žensk. Čim prej, tem bolje!" To sta ona dva hlapca krepkih postav, ki sta že zadnjič s ta la na straži, ko se je grozoviti menih prikazal. Vzlic vzajemnemu izpodbujanju jima je tesno pri srcu, k a k o r da bi ju kaj posebnega pričakovalo. Kri se jima liitrejo po žilah pretaka ter se plašljivo ozirata po hodniku, na katerem je zadnjipot grozna prikazen mr tvega meniha proti dvorani korakala, toda danes ne vidita in n e slišita nič nenavadnega. Zunaj, na samostanskem vrtu, pa bi oprezen opazovalec prav lahko čul neke nenavadne glasove. Slišal bi, kako se oglašajo čuki onostran vrtnega ozidja. Iz obokanega in zamreženega okna začarane dvorane zamolklo odgovarja seva — vražja babura. Črez zid se plazi temna človeška senca ter izgine v vrtu. To ni čuk, to je človek, ki pod začarano dvorano obstane ter na vse strani pazljivo posluša. Koj potem pristavi ob zid dolg drog, ob katerem spretno in tiho kakor mačka pleza proti visokemu oknu, kjer se z obema rokama prime za železno mrežo. „Tukaj sem, načelnica", začuje se zamolkel, komaj razumljiv glas. To je burkež glumaške čete, ki je zopet prišel poizvedovat, kaj mu načelnica veleva. Ta ga že pričakuje pri oknu. ..Ali si Ti, pajac?" I „Da, čul sem znamenje." ..Oprostiti naju morate", šepeta vražja ženska, ..zadnji čas je že, kajti pojutrašnjim naju odpeljejo na Podstrmski grad. Skozi okno je pot nemogoča, železo je premočno, tudi ko bi imeli potrebno orodje. Toda saj Ti je itak že znan moj drugi na č r t . ” Burkež zasiče. ..To jo težavno11, šepeta, ..kako naj Vaju pa rešimo?“ „ Pogum velja! Začetek je itak že storjen. Mislite na zalo Vliiico, ta je izgubljena, če pride na knezov grad. Barva njene - 302 - polti že bledi, spoznali bodo sleparijo. Gotovo naju tam tudi skupaj .ne bodo zaprli." Pajac povesi glavo. ..Kar je mogoče, bodemo storili", meni po daljšem premolku, „toda malo imam upanja, da se nam posreči/ ..Storite, kar je v Vaših močeh, drugače sva izgubljeni. In kaj ste Vi vsi brez mene — telo brez glave. Razkropili Vas bodo, lakote bodete poginili. V prihodnji noči Vas pričakujem." ..Storili bodemo vse po Vaši volji." „Ali so ključi že ponarejeni?" praša grda babura. ..Herkul se še ukvarfa ž njimi", odgovarja burkež ves potrt, „saj je izučen ključavničar, toda samostanski ključi so umetno izdelani, zaraditega potrebuje toliko časa. Toda priganjal ga bom. Ko bi naš Golijat le potrebno imel, tako se mora pa z najpriprostejšimi sredstvi mučiti." „Rešiti naju morate — drugače je vse izgubljeno!” „Načelnica, pripravljen sem vse storiti — že zaradi lepe Cenobije!“ „To Ti rada verjamem", pravi babura trpko, „kaj oe, mene bi pa mirno prepustil bridki osodi.1' „ Gotovo ne, načelnica!" „Ne govori mi, kar vem, to vem! Toliko Ti pa povem, da je jutri zadnja ura, ki nam še preostaja." Se nekaj trenotkov se čuje šepetanje, potem se glumač ob drogu spusti na vrt, drog skrije in kmalu potem izgine v temni noči. - 303 - 47. j) o g l a v j e . Uršika in tolovaj. ?o dovr šenem dejanji. — Čudni pogoji. — Vzbujena ljubezen. — V St. Juriju. Razuzdanec in njegova hlapca. — Nesramen načrt. Pas tar ice iz Št. Jurija so pri svojih čredah, kajti od vrbovja, p r i katerem je spal kaznovani kmet, povrnile so se takoj n a g o r o . K a j so je prav za prav zgodilo, ne vedo. Videle so pač n i o d r a s a , toda kmet je odšel domov — Uršika pa na vsa vpraš a n j a svojih tovarišic molči. .Pazite na mojo drobnico!" zakliče svojim prijateljicam, povrnem se kmaltj, toda da nobena ne gre za menoj — drugače postanem huda." Ur š ik a je nenavadno močna in gibčna, zaradi tega jo tudi ubogajo. Pazijo na njeno čredo, urna deklica pa hiti po strmi stezi v hrib te r kmalu izgine za grmovjem. Šele pri razdrti kapelici obstane. * L e p a pastarica zažvižga s svojimi rudečimi ustnicami ter se ozira po okolici. . K m a l u potem se začuje v bližini jednako znamenje. Ob jednem se v bližnjem grmovju pokaže krepka postava predrznega moža. To je Oekinar, poveljnik Jurjevih tolovajev, ki so ostali tta Kumu. . .P s t — Ps t>" zakliče tolovaj, „tukaj sem — lepa Uršika." Dek l ic a se Cekinarju počasi bliža, ki kaže na z mahom % raščeno skalo. ^Vsedite se, lepa Uršika," pravi tolovaj, „čakal sem že n a Vas.- „Al i res?'1 praša pastarica ter se vsede poleg Cekinarja. T a jo občudovaje gleda. — 304 — Saj je pa njena postava tudi vitka in polna, kakor jih je malo tacih deklet. ¦ . Uršika si sramežljivo popravi naprsno ruto, ko zapazi njegove poželjive poglede. Cekinar se nasmehlja. ..To bo kmalu drugače,'1 pravi, „to krasno telo bo pokrivala svilena obleka. Da, vse bodete imela, lepa Uršika, kar Vam srce poželi, kajti Vi niste samo divna, marveč tudi prebrisana, pametna deklica." Uršika zre pred se. ..Ivaj pa Vam je ? “ praša Cekinar, ki dobro ve, da si naklonjenosti te nenavadne lepotice ne more pridobiti s predrznostjo. .,Ali se Vam je kaj pripetilo?" .,Da, pripetilo se mi j e !“ „Obo!” meni tolovaj ter nehote zgrabi samokres, „ali so morda kmetje za naše skrivališče izvedeli?" »Ne,“ ga hitro tolaži, ..vse kaj druzega me teži! Usmrtila — sem — človeka!" Zadnje besede izgovarja na tihem in obraz njen prebledi ko zid. Cekinar se vsede bližje k njej. Prime jo za roko, katere mu ona ne odtegne. ..Kako se tresete," pravi mladi tolovaj, k a t e r e g a divjost je v dekličini bližini popolnoma izginila. „Vi ste človeka usmrtila j — Vi — Uršika? No, to je moral pa hudoben človek biti!" ..Bil'je!" ..Povejte mi, kako se je to zgodilo?“ Žalostnim, tresočim glasom Uršika poroča o dogodbi pf vrbovji. ..Razdražila sem modrasa," pristavi skoraj hlastno, ^pretresala sem ga v zabojčku toliko časa, da je ves razsrden planil iz njega ter kmeta v bedro pičil. Hotela sem se za svoje tri prijateljice maščevati, zgodilo se je po moji volji — toda sedaj, o Bog, kako to v srcu žge, kakor peklenski ogenj — oj — oj!" Cekinar jo pritisne k sebi. On je Uršiki podaril zlatnino, on jo je pregovoril, naj se s svojimi tovarišicami pridruži tolovajem. - 305 „Sedaj sem morilka," ihti Uršika pol obupana, kajti sedaj se še-le vsega svojega dejanja zaveda. Cekinar zmaje z glavo. »Vi ste bila le maščevalka," tolaži jo, „kmet je tri Vaše p r i j a t e l j i c e nesramno oropal deviške nedolžnosti, to je bila za ta k o hudobijo še premajhna kazen. Da, ponosen sem, da ste t a k o ravnala, sedaj je vsaj globok prepad mej Vami in Vašo (preteklostjo. Uršika sklene roki. ..To je res,“ pravi ter neha solze pretakati, »kar se je z o -o d i lo , * ne dii se več predrugačiti. Sedaj je kmet gotovo že \ mr tev." „Upam, in za tako nesnago tudi ni nobena škoda,“ huduje so mladi tolovaj, »vrag bi bil Vas vse s svojimi prijatelji s p r a v i l v sramoto." »Da, to je tudi nameraval," pristavi Uršika, .,poslušala sem skrivaj, ko se je s svojim sosedom pogovarjal, da mu bode rial omotice. Ž njo naj bi potem jaz in moja sodružica danes po noči postali žrtvi vražjega gospodarja. Toda pičeni kmet ima strup gotovo skrit, ne bo ga mogel dati svojim sosedom, in če je umrl, vzel je gotovo skrivnost o tem peklenskem sredstvu na drugi svet." „No, potem Vam ni treba tugovati,* Uršika, marveč bodite v e s e la , da tak lopov ne more nikomur več škodovati. Hahaha, k r a sn a misel je bila z modrasom, nikdo Vam ne more ničesa d o k a z a t i , niti najmanjša sumnja Vas ne more zadeti." Glejte, Uršika," pravi, „tam-le se je strupena kača grela n a solnci . Zgrabil sem jo hitro, da me ni mogla pičiti, ter sem jo v t a k n i l v zabojček, katerega sem potem Vam izročil. To sem storil, ker ste me prašala, ali sem toliko pogumen,#da gledam n e v a r n o s t i v obraz, in nisem tat, ki se samo po noči okrog pla zi. “ Uršika ga po strani pogleda. „Da, Vi ste pogumen, " • pravi odkritosrčno, »predrzen j u n a k !“ Cekinar se srčno zasmeje. „To je res," odgovori Uršika temnega obraza. Cekinar kaže na bližnji grm. — 806 - ,. Kolika hvala,” meni. „No, Uršika, upam, da se bodeva še boljo spoznala.'* Sedaj deklici bleda lica temno zarude. Tolovaj jej stisne*'desnico. Uršika,” pravi, „Vi ste deklica, kakoršnih je malo na svetu. Samo naš glavar ima nevesto, ki Vam je v mnogih ozirih jednaka. Tudi ona je junakinja, da, še eeio predrznejša, odločnejša, kakor Vi. In lopa je, da som v resnici dostikrat zavidal glavarja.“ * Uršika se nagloma obrne proti tolovaju. „Glavarja?" praša pol prestrašena, pol radovedna, ..oj — sedaj vem, Vi sto tolovaji, sedaj mi ne morete tega več tajiti." ,.Uršika, to Vam je itak žo znano.” „Ne, samo slutila sem,” odgovori zamišljena, ..in vendar se Vas itisem bala. Žalostna osoda moja in mojih prijateljic bila mi jo dokaz, da nam druzega ne preostaja, nego da sprejmemo Vašo ponudbo.u Cekin ar poskoči. „Oj, Ve hočelo z nami iti, Uršika?" zakliče radostno in oči se mu začno bliskati. ,.Da, sklenile smo to," pravi pastarica resnim obratom- ..toda ne mislite, da se Vam hočemo na milost in nemilo*1 izročiti. O ne, bila sem svojim tovaršieam vedno nekaka načelnica; če sem kaj odredila, zgodilo s e j e vodno tako —^ nobena se ni upala niti godrnjati. Tega bi tudi no bila trpela*" Pri teh besedah stegne svoji lepi krepki roki, kakor ni hotola svojo moč pokazati. „Mene niti mož ne premaga,” pristavi, ,.ali bi pa moral biti nenavadno močan." Cekinar jej krepko stisne desnico. .Uršika,” izpregovori tolovaj ter jej v oči pogleda, „vso dobro razumem, toda to Vam moram vendar povedati, da če. pridejo Vase zale tovaršice k nam. no manjkalo se jim bo ponudeb. Vse so tako lepe, sveže punice ..Samo ob sebi umevno,*' “pretrga mu ona besedo, ..toda prosto sme vsaka voliti, nobeni so ne sme sila delati. Ravno zaradi tega som prišla danes semkaj. Če ' hoče katera mojih - 307 - prijateljic kakega tolovaja ljubiti — dobro. Toda to se mora prostovoljno zgoditi — to zahtevam, kajti sedaj govorim kot zastopnica svojih tovaršic." .,Uršika," smeji se Cekinar, .,škoda, da niste postala možak. Resnično, Vi ste rojena načelnica! Toda mi se bomo že pobota l i , moj glavar ravno tako misli, kakor jaz." Deklica mu odločno pogleda v oči. „Slušajte me," pravi, „ali imate kaj orožja odveč?" ,,Več, ko zadosti — celo skladišče polno, da moremo nove v s to p iv š e člane dobro oborožiti. Naš glavar namerava velike r e č i , toda puščal bo kri samo bogatin,cem. Nikdar ne .bo revež od nas imel škode." „To mi je povšeči," prikima Uršika z glavo, .,to sem si tu d i že poprej po Vašem govorjenji mislila, kajti z navadnimi morilci bi se ne pajdašila." ..To tudi nismo." ..Dobro — tedaj poslušajte moje pogoje." Cekinarja nenavadna strogost lepe pastarice skoro izner . a d j a . .,Slušam Vas, kraljica vseh pastaric," šali se tolovaj. Uršika se ne da premotiti. „Nas je vseh skupaj z menoj vred dvanajst," prične odločnim glasom, ..tedaj zahtevamo dvanajst samokresov z zadostnim streljivom in ravno toliko bodal." Cekinar meni, da ni prav slišal. ,.Oemu pa, Uršika?" „To je naša prva in poglavitna zahteva; če nam tej ne u g o d i te , gremo na tuje /1 ,,Toda čemu pa orožje?" „To Vam bom takoj povedala," odgovori Uršika. „Mi smo p o g um n a dekleta — ne mevžaste punice. Če tudi ne znamo s t r e l j a t i , naučile se bomo to kmalu, spretne pa smo tako, da b om o glode bodal kmalu prekosile Vas možakarje." ('ekinar molči. „In ko bomo- imele “orožje," nadaljuje Uršika, ..in bodete V i zapustili ta kraj, prišle bodemo za Vami. Toda - in sedaj pr ide . važen pogoj nikdar se ne bodemo med Vas mešale, - 308 nikdar imele z Vami skupnega taborišča bodi si v gojzdu ali kje drugod, ker sicer bi nastal prepir — da, tekla bi celo kri." „ Zakaj pa?" „Vas je trideset mož, mogoče celo več, nas pa je samo dvanajst deklic — nastati mora nevoščljivost in prepir.” „Ivako prebrisana ste, Uršika!" Poslušajte dalje! Taborile bomo vedno v Vaši bližini, toda zahtevamo, da sme k nam samo oni priti, kateremu dovolimo. Po dnevu hočemo vedno same biti, in vodila bom svoje tovarišice tudi jedino jaz sama.“ Cekinar dvigne desnico. Uršika,“ pravi, „Vi slabo poznate našega glavarja. Temu mora vse ubogati! Za vraga — pomirjene greste lahko z nami, ne bo se Vam nič žalega zgodilo." Uršika zmaje z lepo glavo. ..Ne, iz tega ne bo nič,“ zavrne ga odločno. „Vaš glavar je dostikrat odsoten — tudi če ga kdo drug zastopa, razpor bi bil neizogibljiv. Me smo četa za-se, prisegamo Vam pa, da . prvič ničesar ne izdamo — drugič, da Vas nikdar ne zapustimo. Če Vam je to prav, dogovorite se s svojimi tovariši ali p z glavarjem. Od svojih pogojev niti pičico ne odneham. — & moje tovaršice z Vami občujejo — store naj to z onimi, katere ljubijo. Niso hinavske — govore tako, kakor jim srce veleva. Premislite si celo stvar, natančneje se lahko kak drugi dan pomenimo. “ Cekinar odmaje živahno z rokami. „Tu je vsak premislek odveč, Uršika. Poznam Vas. Odločna ste, vstrajala bodete pri svojem sklepu. Jn če natanko pomislim, pametne so Vaše zahteve. Da, prepir bi nasta), ko bi Ve z nami bivale v jednem taborišči. Tako se pa tega ni treba bati, in mali prepirčki se tem lažje poravnajo. In kar se tiče orožja, sporočil bom to glavarju, ki se itak kmalu povrne. Menim, da Vam bo samokrese in bodala izročil.“ ,.To tudi upam." „In kaj hočete z orožjem počejj '?u praša tolovaj. Braniti se,“ odgovarja Uršika odločno, „braniti se, ko bi se kdo predrznil, nasilno s svojo poželjivostjo zoper nas pošto- - 309 - pati. Branile se bodemo pa tudi, če bo druga nevarnost pretila -— da, bojevale se bomo z Vami zoper Vaše sovražnike." „Grom in strela, Vi ste pa pogumna,u smeji se Cekinar, ..hahaha, pri prvem strelu vse zbežite." „0 — videli bodete, da so tudi dekleta pogumna, dekleta, ki se morajo že od mladih nog s sovražnim jim svetom boriti," zakliče Uršika plamtečimi očmi. Tolovaj jo vos začuden gleda. Resnično," pravi, „Vi ste prekrasna, Uršika. Toda povejte mi — če se vse tako zgodi, kakor Vi zahtevate — " „To tudi upam!i- „Dobro, recimo, da je vse že tako. Ali bi si Vi potem tudi ljubčka izvolila?* Uršika globoko zarudi. ..Tega še ne vem”, šepeta tiho. „Tedaj izključeno ni, da si ga izvolite, Uršika. Glejte, jaz sem Vaše tovarišice sicer le mimogrede videl, toda zale so vse. Iu v e n d a r srce moje le za jedno samo bije, in to ste Vi, Uršika. Če b o d e t e 'mene izvolila, zadovoljna bodete, druge nobene ne maram." Deklica hipoma vstane. . .T a k o daleč še nismo”, šepeta. Prsi njene se valovito dvigujejo, žareče njene oči pa zalo tolovajevo postavo pogledajo od strani. „Ali hočete moje pogoje glavarju naznaniti ?” „Kakor hitro se povrne, Uršika." „Kdaj se bo to zgodilo ?” „Jurij Skopec je hotel samo dva dni izostati.‘- Dobro — tedaj se bodeva zopet sešla. Živež dobite na dogovorjenem kraji. Sedaj mi ostanite zdravi!" ..Uršika — Uršika!” kliče Cekinar. V teku se deklica še enkrat ozre — pozdravi ga z roko, ne u s t a v i pa se, marveč zarudelimi lici in urnih nog hiti po strmi st®2' navzdol. Z v e č e r ženo pastarice svoje črede proti St. Juriju. Uršika jim še ni povedala, kaj je imela na vrhu Kuma o p r a v i t i , marveč je le mimogrede omenila, da se bo že prih o d n je dni nekaj važnega pripetilo. - 310 — Deklice so s tem zadovoljne, saj vidijo, da se njihova žalostna usoda nikdar ne bo pri kmetih na bolje obrnila. Ali morajo s tujci iti, ali pa pri svojih gospodarjih v revščini in sili, mogoče colo v sramoti svoje borno življenje končati. V St. Juriju je seveda velika razburjenost. Ker je kmet tako nagloma umrl, poklicali so zdravnika iz mesta — v resnici učenega moža, ki je na prvi pogled spoznal, da je kmet umrl, ker ga je strupena kača pičila. Saj se še sedaj poznate na bedru grozno zatekli rani. Pastaric pri tem živa duša ne sumniči, ker vsakdo misli, da ga je modras v spanji napadel. Seveda je po vasi splošno žalovanje, kajti kmet je bil jeden najbogatejših v St. Juriju. Najbolj pa se nad nepričakovano njegovo smrtjo togoti Tršikin gospodar. Saj mu je ranjki sosed omotico obljubil, s pomočjo katere je hotel svojo zalo pastarico v spanji oropati dekliške časti. Ta lepa nada mu je sedaj splavala po vodi, kajti nesramni kmet je sredstvo gotovo kje skrito imel, kdo naj je sedqj najde, in če bi se tudi to zgodilo, kdo pa ve, kako in kaj naJ se porabi ? Toda kmetova strast je zdaj vzbujena. Ze od nekdaj ni navajen, posebne ozire imeti na svojo starikavo ženo, toda ne upa si pa vendar, napasti dekleta po noči, ki je nenavadno močna. Toda zvita buča si ve pomagati. Za nekaj časa je dva tuja laška delavca najel, ki hoče* : po dovršenem delu vrniti se proti Trstu. Kmet ju dobro pozna — ta dva sta za vse pripravljena, samo če pri tem dobro zaslužita. In na to zida nesramni kmet svoje črne naklepe. Ko zvečer Uršika goni svojo drobnico v hlev — lepša je danes vsled notranje razburjenosti, kakor drugikrat - pokliče kmet oba Laha na stran. ..Ali gresta zopet na potovanje?" ju praša. ..Da, kmet, pojutrašnjim svoje delo končava, potem se povrneva domov." — 311 — „No, kruli poželjivi dedec, »potrebovala bi za popotnico lep denar. “ „Seveda, gospodar, denar je vedno potreben. “ ^Zaslužita si ga!" „Ivako, kme t?“ Ivmet s prstom pokaže na Uršiko, ki ravnokar stopa iz hleva v hišo, kjer jo čaka skromna večerja. ,.Imel bi jo rad — Uršiko", šepeta tiho. „Hm, izročiva naj jo Vam, kmet'?“ „Da, povezano in z zamašenimi ustmi, da se ne bo mogla b r a n i t i . Punica ima vražje moči.1- „To pa ne gre." ..Tako — zakaj pa ne?" ..Hahaha, kmet,, Uršika spi z drugimi dekleti skupaj. To bi bilo kričanje — ne, to ni mogoče!“ „ Norca, kakršna sta !k' huduje se pohotnež. „Seveda tako ne °re. Toda pojutrašnjim zjutraj, ko’ odhajata, splazita se za deklino, ko žene svojo čredo na Kum. To se zgodi na vse zgodaj in napasti jo morata med grmičevjem. Druga dekleta ženo svojo živino še-le pol ure pozneje na pašo. Tu imam časa dovolj, da jo v stran ponesem ter se ž njo poradostim, kakor mi srce zahteva." i Laha se krohotata. To st.a brezsrčna suroveža, ki le po dobrem zaslužku hiepenita. S- To Vam pa že storiva", se muzata. % S ta l bom v bližini", pravi kmet, ..kakor hitro mi izročita dekleta, dobila bodeta svoje plačilo." ..Koliko pa, kmet?“ Razuzdanec imenuje tako visoko svoto, da bi jo Lahona Nikdar no bila pričakovala. Toda premetena sta ter tega ne Povesta. Ravno nasprotno. Se več zahtevata in po daljšem baranl «tnji s e zjedinijo o znesku, kateri naj Uršika s svojo dekliško l^ g t jo poplača. Konečno jo vse dogovorjeno. In ko kmet mimo hiše gredoč skozi okno zagleda zalo Uršiko — ki ravnokar zavživa svoj košček črnega kruha — mrmra nesramnež: ,Le čakaj, Ti razkošna ptičica. Ti nisi hotela mojih prošenj uslišati — sedaj boš pa vendar moja. Hahaha, čeravno moj sosed več ne živi, sredstev mi vendar ne manjka, da ukrotim takega trdovratnega dekliča." 48. p o g l a v j e . Plen tolovajskega glavarja. V rovu. — Nenavadni obiskovalec. — Prepir. — Bridke resnice. — »Kdo sera?" — Stvar se drugače zasuče. - - Srebrni zaklad. J I V duhu zapustimo Kum in Št. Jurij ter poglej1330 rudnik ,Srebrni mož*. Tu stoji skrivnostni tujec pred nadzornikom in rudarji, ki začudeni in nejevoljni zro v nepoklicanega gosta. „Kaj pa še hočete tukaj ?" zadere se nadzornik nad njim, ..ali Vam nisem rekel, da ne potrebujem več delavcev? H«N Janez, Jaka, peljita moža do izhoda, kjer naj gleda, da se tf hitro izgubi!" Skrivnostni mož mirno stoji. ..Meni se tako ne mudiu, pravi nadzorniku,' -tak rudnik me zelo zanima. Dajte, razkažite mi ga natančneje!" Načelnik postane togoten. „To mi je pa že preveč!" kriči, „kakova šega je to, da plezate v jamo, ne da bi Vam kdo dovolil. To ne gre — to j« celo strogo prepovedano. Hitro so mi poberite, ali pa bodett občutili, kako trde pesti imajo moji ljudje." Tujec niti z očesom ne migne. • f i l t r i 'lVI Vse kaj druzega me teži! Usmrtila človeka! i. |. — 313 ,,Jaz ostanem, tukaj mi j t prav všeč, ogledal si bom ,Srebrnega moža' natančneje." -Sedaj je konec moji potrpežljivosti", se zadere, ..to Ti je p r a v nesramen človek, ki se hoče iz mene še norčevati. Tega p a vendar ne trpim! Alo, rudarji — to je potepač, ki je prišel tu doli, da nas obsiplje s svojimi strupenimi zbadanji." Tujec se niti za korak ne premakne, ko vidi, da ga hočejo napasti. — Nekaj jih že dviguje pesti proti njemu. „Le ne prenaglite se!" zagrmi nad njim, da hipoma o d s k o č i j o nazaj — ..ne bodite nespametni, kajti to bi Vas drago s t a l o . Niti na misel mi no pride, da bi se iz poštenih delavcev n o r č e v a l . One, toda odgovorite mi najedno vprašanje. Ali ima o-rof Stolberg tu doli velikanski zaklad © Nadzornik zaničljivo zamahne z roko. „Kaj Vas to briga?" praša temnirn obrazom. ..Več, kakor si Vi mislite", odgovarja tujec, .,ker predobro veni. da grof Stolberg srebro na kup grabi, njegovi delavci pa si morajo svoj borni kruh ob potu svojega obraza služiti." Rudarji se pogledujejo. Plača njihova res ni volika — toda od kod to ve tuji mož. — Drugačega mnenja pa jo nadzornik. _Kako so morete predrzni ti o našem milosti vem grofu s l a b o govoriti kruli kakor razkačen merjasec. „Oj, jaz si še kaj druzega upam", zavrne ga tujec. ..Kaj — kako?" ..Da. jaz si še vse kaj druzega upam“, glasi se rezki odo- ovor. ..Jaz celo trdim, da je grof Stolberg brezsrčni oderuh, k i svojim ljudem kožo črez ušesa vleče, da bi le poprej pom n o ž i l svoje velikansko premoženje. To je moje mnenje! In Vi me nikdar ne bodete drugače prepričali." Načelnik kar togpte besni. ..Zgrabite ga!" kriči svojim rudarjem, ..to je nesramnež, vjemite ga!" ..Le semkaj pojdite, nadzornik", zapreti tujec. „Vi sto tu d i hlapčon grofov, ki >ie svojemu gospodarju prikupuje. Da — da, le preminjajte barvo, to je vedno znamenje slabe vesti." Nadzornik skače serntertja. kakor opica v zaprti kletki. Crni Jurij 14 — 314 — „Pri tej priči mi zgrabite tega človeka," zapoveduje, ..zvežite ga, sramotil je milostivega grofa, v ječo ž njim!1” Rudarji zopet pritiskajo na tujca. Mož ima sicer prav, toda delavci jedo kruh grofa Stolberga, čeravno jim je plača pičlo odmerjena. Skrivnostni tujec dvigne desnico. .,Čuvajte se!" zakliče nadzorniku, „ti ubogi ljudje ne morejo za to, če ubogajo Vašemu povelju, ker misliti morajo na svoj košček kruha. Toda gorje Vam, nadzornik, če ostanete pri svojem žuganji, obračunal bom z Vami, da se Vam bodo lasje ježili." Nadzornik odskoči. „Kdo ste?" sopiha. „Hahaha, kako ste Vi radovedni," norčuje se tujec, „no, izvedeli bodete to še v pravem času!'1 Nadzornik plane razljuten na govornika. „Sam Vas vlečem pred grofa!" rujove togotno. Tujec dvigne pest. , Bolesten krik — nadzornik se valja po tleh! „To je bil samo mal opomin/1 pravi tujec mirno, .toda pazite, drugi pot se Vam bo še huje godilo!*' Nadzornik se pobere. ..Zgrabite nesramneža!" besni ves iz sebe. Rudarji se obotavljajo. . ..Zgrabite ga, ali pa ste danes grofu zadnjikrat služili — spravim Vas vse ob kruh!" rujove uradnik. Tujec se neznansko zasmeje. ..O — sedaj kažete svoj pravi obraz," zakliče preteč, „čuvajte se! ‘‘ Nadzornik se togote kar peni. ..Kdo ste'?“ rujove kakor zdivjan bivol. Iz ozadja v rovu se začuje žvižganje. V tem trenutku stopi tujec za korak naprej. „Vi hočete vedeti, kdo da sem?" praša ter razgrne svoj plašč. Rudarji osupnejo. To ni rudar, kajti zelena lovska suknja oklepa orjaško postavo, ob pasu mu visi lovski nož, poleg katerega se svetita dva samokresa in bodalo. Nadzorniku se zdi, da sanja. „Da nisem rudar," oglasi se skrivnostni mož, „to sedaj vidite. Toda tudi lovec nisem, kakor bi kdo to. mislil. Važne ’ vzroke imam, da se mudim sedaj tu pod zemljo namestu v gojzdu." Nadzornik se zgane. „To je tolovaj!“ zarujove na ves glas. Tujec se smehlja. ,,Za moj del me imenujte tudi tolovaja, kaj to mene briga? Slišal sem vedno, da nadzorniki v Stolberških jamah dobivajo visoke nagrade za to, da k delu priganjajo uboge rudarje, ki morajo itak že težko delati, samo da more strogi gospod grof več srebra na kup spravljati. Kolikor več ima tak brezsrčnež, toliko pohlepnejši j e !“ Začetkom se nadzornik pač boji samokresov, ki so gotovo nabasani, toda konečno je tujec le eden mož, tukaj pa stoji nad štirideset rudarjev, katerih vsak ima orodje — kladvo in diete, tudi za silo nevarno v krepki pesti. „ človek, kako se morete predrzniti, našega naj milosti vejše°' a grofa tako nesramno psovati?" . „To ni psovanje," glasi se mirni odgovor, „marveč gola resnica." Nadzornik se proti svojim delavcem obrne. „Kako morete trpeti, da ta tolovaj, ki se je v našo jamo ¦vtihotapil, tako psuje našega gospoda?14 rujove togotno. „Halo, z g r a b i t e ga, da pravična kazen zadene nesramneža!" Tujec sklene roki na prsih. ., Pridite vender," pravi zaničljivo, ..čakam. Žal bi mi bilo, ko bi Vi zapeljali uboge rudarje h kaki nepremišljenosti. Ne n a m e r a v a m , biti sovražen revnim družinskim očetom. Tudi bi ta k napad nobenega pomena ne imel." Nadzornik pa misli, da je sedaj pravi trenotek, polastiti se predrznega tujca. Kladvo, ki je drži v desnici, dvigne, da bi grozovito ž njim udaril nasprotnika. Tu se v ozadji začujejo koraki. ..Hej," zagrmi surov glas, .,iz rok z Vašim kladvom, ali p a Vam svinčenko zapodim v Vašo trmasto bučo! — “ 31« — Nadzornik odskoči. Za tujcem se pokažejo naenkrat postave, ki s svojimi samokresi merijo na rudarje. »Usmiljeni Bog v nebesih!“ stoče uradnik, ,.cqla tolp a ' tolovajev je v jami izgubljeni smo!" „Da, ko bi bil jaz krvoločnik," meni tujec, ..napravil bi sedaj z Vami prav kratek račun. Toda konečno imate tudi Vi, nadzornik, ženo in otroke doma, zaradi tega prizanašam Vašemu bornemu življenju. Toda slabo jo bodete izkupili, če se le še enkrat podstopite, nasprotovati — Juriju Skopcu!" To ime ima žo polno veljavo. „Jurij Skopec je v ,Srebrnem možuV' jecljajo preplašeni rudarji ter se stiskajo ob steno. „Ne bojte se!" zakliče tolovajski glavar, kajti ta je prišel v rudnik ,Srebrni mož'. Vam bornim revežem ne storim nič žalega. Da je vsak upor zastonj, to vidite, kajti moji ljudje v tem oziru ne poznajo nobene šale. Tako, sedaj me poznate, in Vi, nadzornik, bodete sedaj moj vodnik.” „Kaj naj storim?" jeclja strahopetnež. „Razkazali mi bodete jamo,-1 zagrmi tolovajski g-|arar strašnim glasom nad njim, ..ali mislite, da sem iz samegs zega časa.splezal tu doli? Dobro mi je znano, da je tukaj nakopičeno srebro, ker ste naleteli na bogato žilo. Jaz nujno potrebujem ta zaklad, grof Stolberg zaradi tega še vedno ne bo osiromašil." Nadzornik se ne gane z mesta. Tu zgrabi Jurij Skopec uradnika za roko. „Ali bo kmalu?" se mu zagrozi, „ne spravite me v jezo, potem se Vam ne bo dobro godilo!" Nadzornik ječi, kajti železna pest tolovajskega glavarja mu stiska roko, kakor bi bila v kleščah. „ Naprej!" ukazuje grobni tolovaj, proti hodniku, kjer leži čisto srebro. Da jo zaklad tu doli, to dobro vem, mojim ljudem ga je treba le v vreče spraviti." Tu ne pomaga nobeden ugovor. Nekaj tolovajev ostane pri rudarjih, da jili stražijo — drugi pa grejo za svojim glavarjem, ki šiloma za sabo vleče tresočega se nadzornika. - 317 - Uradnik od strani gleda samokres, ki ga Jurij Skopec drži v svoji desnici, potem pa se ozre v odločni obraz grozovitega moža. Tu no pomaga nobeno javkanje in prosjačenje, uradnik mora ubogati, kajti Jurij Skopec se ne da varati. ..Kje leži srebro?" zakriči gromovitim glasom, da se uradnik konečno uda svoji usodi. Trepetaje pokaže na stranski hodnik, čegar vhod je zaprt z močnimi lesenimi vrati. ..Kliuč sem!“ veleva tolovajski glavar, „Vi ste nadzornik, tedaj je ključ v Vaši posesti. Hitro, ali —“ Jurij nameri samokres, toda pretenja niti ni treba, kajti u r a d n i k hitro seže v žep ter privleče iz njega velik ključ. „Odpri, Smukač!“ zaukazuje Jurij Skopec svojemu podpoveljniku, ki kakor zvest pes ne gre od svojega načelnika. Smukač si ne da to dvakrat reči. Kjer se gre za plen, je vedno prvi pred vsemi, zaradi tega hitro odpre vrata, ki so močno z železom kovana. Jurij Skopec iztrga nadzorniku svetilko iz rok ter posveti v hodnik. Tu se sveti in blisketa, tu leže celi kupi čistega srebra iz bogate žile, na katero so rudarji slučajno naleteli. Tolovajski glavar se obrne k svojim ljudem. Nabašite svoje vreče," zapoveduje, „toda vsak naj vzame le toliko, kolikor more nositi. Le ne pretežkih bremen, to bi Uitm lahko postalo nevarno!" Tolovaji nemudoma store, kakor jim je glavar veleval. Smukač je pred leti kot rudar služil svoj kruh. Kot vešča k izbira, najčistejše kose, katere tolovaji urno spravljajo v vreče od močnega platna. Jurij Skopec vse nadzoruje. Nadzornika šg vedno drži za roko, ki s tiho jezo opazuje, k ako rokovnjači plenijo. Kmalu je petnajst vreč napolnjenih, kajti pet mož mora biti v varstvo svojim s srebrom obloženim tovarišem. Jurij kratko veleva. ..Sedaj je dosti! V teh petnajstih vrečah je velikansko premoženje. Sedaj pojdi, Smukač, po tovariše, ki stražijo ru — 318 — darje, da se nam pridružijo. Toda hitro, čas beži, in ko se dan zasvita, moramo biti že daleč od tod." Smukač hiti proti rovu, kjer pet tolovajev z napetimi samokresi straži preplašene rudarje. „Da se mi nikdo ne gane z mesta!“ zagrmi podnačeluik nad njimi, „kdor pred pretekom jedne ure pride k izhodu, ustrelili ga bodemo pri tej priči. Če vam je življenje ljubo, ostanite tu k a j !“ Nikdo ne oporeka. Smukač hiti s petorico tovarišev proti izhodu rova. Težko obremenjeni tolovaji že plezajo pa lestvicah, Jurij Skopec z nadzornikom pa stoji od zdolaj. „Vi greste z nami,“ pravi tolovajski glavar uradniku, ki vsled tega grozno prebledi. »Usmilite se me, ženo in otroke imam!“ „Ravno zaradi tega se Vam ne bo nič hudega zgodilo-. — Vi bodete nekaj časa z nami šli, da ne bodete inogli ljudij na pomoč klicati. Ne obotavljajte se, to nima nikakoršnega pomena! Po preteku pol ure Vas izpustim, potem pa Je hitite grofu pripovedovat, kaj s e j e pripetilo. Nas vendar ne bodete zgrabili." Kaj naj stori nadzornik? Molče se uda svoji osodi, kajti pogled na odločni oto1 tolovajskega glavarja mu pravi, da je vsako obotavljanje nevarno. Ko so že vsi s srebrom obloženi rokovnjači zgoraj, spleza Jurij Skopec z uradnikom za njimi, zadnja pa je petorica neoboroženih tolovajev kot straža. Toda nevarnost še ni pri kraji, kajti predrzneži morajo še mimo stanovanj rudarjev, in če jih le kdo zapazi, hiti ta po pomoč in boj z veliko mnogobrojnejšimi preganjalci je neizogiben. — 319 - 49. p o g l a v j e . Sprevod duhov. Sevihta po noči. — Čuvaja pred začarano dvorano. — V strahu in trepetu. Opat Benedikt v začarani dvorani. „ Tedaj še to noč, to je zadnja, da morava tukaj na straži stati. Hvala Bogu, da je tako! Le še to si želim, da bi se kmalu zadelo daniti, kajti kdo ve, ali bo danes vse tako mirno, kakor zadnje noči.“ Tako govori jeden izmed obeh samostanskih hlapcev, ki pred začarano dvorano na straži stojita ter se plaho ozirata po temnih hodnikih. V začarani dvorani sedita glumačica in njena nesrečna iadijska plesalka. J u t r i zjutraj pride voz in spremstvo kneza Podstrmskega, da o d v e d e j o obe jetnici na knezov grad. V samostanu je zaradi tega vse zadovoljno. Do sedaj se razven mrtvaškega meniha ni nič nenad n e g a prikazalo, toda najbolj prebrisani hlapci trdijo, da se strahovi najraje takrat prikazujejo, kadar jih najmanj pričakuješ. Prva straža je že minula in rešena dva junaka sta vesela, 4 , jima nikdar več ne bo treba stati na grozoviti straži. I Njujina naslednika pa stojita s strahom pred začarano dvora no, kajti bliža se polunočna ura. * Skušata se z razgovori tolažiti, čeravno le šepetata, kakor da bi s e bala, da bi ju mogel kak duh slišati. . „Da bi le že današnja noč minula,“ meni prvi, „meni je 'tako čudno pri srcu!“ „In meni se nič bolje no godi,“ zatrjuje njegov tovariš. »Tudi meni jo tako tesno v prsih, kakor da bi se danes še kaj Posebnega moralo zgoditi. Saj sva ravno midva bila tako nesrečna, da sva videla neznanskega meniha.“ „Tiho bo'di — drugače zopet pride. Duhovi in mrliči vse s liš i jo!“ - 320 - Oba se treseta kakor trepetlika. ..Oj, kar zmisliti se ne smem one noči! Joj, kako svat takrat tekla! Tako urnih nog š e 'v svojem življenji nisem bil P In kako je menih stokal — hu — kar lasje se mi ježe.“ „Molči no, če Te prosim!" „ln potem je šel proti vratom,“ nadaljuje klepetuljasti hlapec, „prav natanko sem to videl. Tukaj-le jo stal — prav dobro vem! Stavim, da je bil tudi v začarani dvorani." „Ze mogoče, toda jetnici drugo jutro o teni nista ničesar omenili. “ „Ker sta copernici," zatrjuje prvi, „da — da, tako je. lahko mi verjameš. Vražji ženski sta copernici, ki sta zagovorih duha, drugače bi jima bil gotovo vratova zavil.“ „To Ti rad verjamem." „Jaz sem le zadovoljen, da žo jutri odpeljejo babnici, ka- , teri nista, kakor bi morali biti!" „Prav imaš! Čuj — ali ne bije poluno6i?“ „Ne še, tri četrt na dvanajst je!" „ Tedaj še četrt ure manjka! Ko bi le danes ne M zun:U tak vihar! Le čuj, to je naznansko!" Hlapec se ne moti. Minoli dan jo bil vroč in se bliža nevihta. Grom se že-- čuje. — Semtertja se zabliska in vihar buči okrog starih samostanskih poslopij, da čuki preplašeni kriče. Z jedno besedo, to je noč, kakor navlašč za duhove io strahove ustvarjena. Nevihta postaja vedno silncjša. Strela udarja v bližini in pogubouosni oblaki vise ravn» nad samostanom, kajti kadar se zabliska,, jasno so prehodi žvepleno razsvitljeni. Sedaj bije ura polnoči. Preplašena hlapca skupno molita, kajti vsak trenutek, lahko strela udari v samostan. Z orjaško silo se ploha vliva, in bojazen pred streic preplašenima hlapcema niti ne pripušča misliti na strahove in duhove. — 321 - Nevihta razljuteno razsaja. Blisk za bliskom, grom za gromom, kakor bi se bližal sodnji dan! Naenkrat se hlapca spogledata. Luč svetilnice obseva bleda obraza možakarjev, ki v kotu blizo vrat klečita in molčita. „Kaj pa je to'?“ šepeta prvi. „Resni čnoodgovar j a drugi zamolklim glasom, ,.čuje se k a k o r cerkveno petje. “ „Da, in bliža se!" „ Mogoče je to opat z ostalimi menihi.“ „Že mogoče !u Grom pretresa celo samostansko poslopje. To je ravno tako, kakor bi se nevihta ne mogla ločiti od samostana. Blisk se podi za bliskom, grom za gromom. Hlapca se oddahneta. To je opat, ki s svojimi sobrati moli in poje, da bi odvrnil strelo od samostana. Tu zopet poslušata. ,To niso naši pevci,- meni prvi, „petje doni tako zamolklo — grozno!" „Joj — joj — glej — gloj!“ stoka njegov smrtno bledi tovariš. Ta se obrne. Gči mu skoro iz glave stopijo, usta so mu do ušes odprta. Tam doli na prehodu je neznanski, moder svit, ki se počasi bliža. Včasih ugasne, kadar blisk razsvetli prehod; tedaj pa se p o k a ž e j o temne postave, ki se počasi premikajo. „Vsi dobri duhovi,“ jeclja zgovorni hlapec, „o Jezus — konec naju je — menihi — mrtvaški menihi — pridejo!" Njegov tovariš je strahu n\i pol mrtev. Oba so jeden druzega oklepata — klečita — noge jih več no nosijo — na beg niti ne mislita, — o ne, saj bi tudi bežati n e mogla. 14a — 322 — Grla sta jima kakor izsušena, niti vpiti ne moreta, in trepetaje lazita po vseh štirih pod neko vdolbino v nasprotnem kotu. — Svetilnica še vedno gori pri vratih, pozabila sta jo sabo vzeti. 4 Kak strašanski prizor! Tu prihaja mrtvaški sprevod — osem menihov v pol trohnelih kutah, kapuce globoko na glavo pritisnjene, da se obrazov nič ne vidi. In zamolkla mrtvaška pesem se glasi mej treskanjem in gromenjem. Osem menihov nosi tovor hu — veliko široko krsto — na svojih ramah. Modri odsev, kateri sta videla hlapca, prihaja od krste, kakor bi gorela. Hlapcema se lasje ježe; sprevod se počasi bliža začarani dvorani. Petje preneha, toda ne v zbranih dolgih glasovih, marveč z zategnenimi hu — hu — hu —. kakor bi prihajali iz črnega groba. Hlapca, z mrzlim potom oblita, mislita, da jima je zadnja ura odbila. Ustnice se jima premikajo, toda le v mislih izgovarjata molitve za umirajoče. Sprevod se ne bliža njujinemu skrivališču. Hvala Bogu! Hlapca bi so najraje zarila v zid, ko menihi, z rokami proti njima mahaje, drsajo mimo. Z zobmi šklopotaje se drug k drugemu pritiskata. Neznanski menihi obstoje pred začarano dvorano in krsto postavijo na tla. Hlapca ne vesta, kaj se sedaj zgodi. Oči zatisneta, ne vidita in ne slišita več, pač pa pričakujeta, da ju bo zdaj in zdaj zgrabila za vrat mrzla, koščena roka. — To se ne zgodi. Grom pretresa celo samostansko poslopje. — 323 — Po hodniku pa se začujejo glasovi, kakor bi kdo s težavo odpiral vrata. „Sedaj sta copernici izgubljeni,“ misli si jeden preplašenih hlapcev, „da — da, zdaj gredo po vražji ženski — vzeli ju bodo sabo v samostansko rakev — ali pa takoj neusmiljeno zadavili. “ Silno zagrmi! Prav blizo samostana je morala strela vd a r i t i ! Čuvaja se pol nezavestna zgrudita na tla. Pobereta se še-le, ko njihova ušesa z nova začujejo mr tvaško pesem, ko se zopet po hodniku začne razlegati zam o l k e l „hu — hu — h u \ In ko v trepetu pogledata na hodnik, misleča, da sta že na onem svetu, vidita, da se neznanski sprevod pomika zopet mimo njiju nazaj. Menihi imajo krsto zopet na ramah, toda hitreje stopajo, % kak o r poprej. Tudi nevihta pojenj uje. Grom se sicer še vedno razlega — toda ploha se ne vliva več tako silno — bliski se prikazujejo v daljših premorih in vihar ne buči več tako močno. Hlapca se še krčevito objemata, ko je neznanska prikazen že davno izginila na hodniku. ..Kaj pa zdaj ?“ šepeta prvi hlapec, kateremu zobje glasno klopočejo. p r05 _ proč!u stoka drugi. % „Kam? “ „K opatu — pri pobožnem možu sva varna; poročati morava, kar sva videla. O moj usmiljeni Bog, to pomeni veliko n e s re čo !“ „ Ali so že odšli ?“ javka tovariš. „Da, da, duhovi so izginili — beživa po stranskem preh o d u !1' Kolena se jima šibijo, ko vstajata. Potem pa pričneta divjati, kakor bi ju sam hudobec podil, p r o t i samostanskemu dvorišču, ki je kakor po veliki povodnji polno luž. - 324 - Junaška hlapca hitita proti opatovemu stanovanju, v katerem' gori luč, ter se ne zmenita za to, da blatna voda škropi na vse strani, pa tudi po njihovi obleki. Pobožni mož je mej nevihto vstal ter molil za samostan,, da bi ga Vsemogočni obvaroval nesreče. Na vratih njegove spalnice začneta zdaj hlapca s pestmi tolči ter na vse grlo vpiti: „Velečast,iti gospod opat — gospod — nekaj strašnega seje zgodilo!" „Kaj je ? “ praša opat z milim glasom. „Velečastiti gospod, čuvaja sVa, pred začarano dvorano sa nama je prikazal neznanski mrtvaški sprevod, osem menihov s krs to!“ besediči jeden samostanskih hlapcev. »Čakajta,” odgovori začudeno častitljivi starček, „takoj pridem!“ Opat ne pusti hlapca dolgo čakati. Nekaj trenutkov pozneje stopi nekako radoveden iz svojega stanovanja. Razburjenost hlapcev mu dokazuje, da se je tukaj moralo nekaj nenavadnega pripetiti. V „Kje imata svetilko?” vpraša opat Benedikt. „To sva zgoraj pustila, velečastiti gospod.“ „Tedaj je tam luč — pojdita z mano, pogledal bom, ka} se je zgodilo." Hlapca gresta bolj pogumno za opatom, kajti prepričana sta, da v bližini tako pobožnega moža., kakor je opat Benedikt, duhovi izgube svojo peklensko moč. Da, pred samostanskim opatom bodo duhovi in strahovi morali bežati. Hitro prekoračijo lužasto dvorišče ter pridejo na hodnik, ki vodi proti začarani dvorani. Tu stoji goreča svetilka čuvajev, o prikazni pa ni več duha ne sluha. Opat Benedikt se ozira na vse strani, pregleda ključavnico začarane dvorane, h kateri ima on sam ključ. Tu je vse v redu. Zapahi so zapiti, ključavnica tudi. in vrhu tega častitljiv; starček še pri kljuki poskusi — tu se ni nič zgodilo, kar bi moglo vznemirjati. Hlapca stojita za pogumnim opatom ter se plašno ozirata nazaj. — „Velečastiti gospod, menihi so bili v začarani dvorani," šepeta klepetuljasti hlapec. ,.To je nemogoče, vrata so pravilno zaprta.- ..Kaj pa strahovom in duhovom pomenijo zakljenjena v ra ta ?“ Opat se smehlja. „Bog v«, kaj sta videla?" „Velečastiti gospod opat, prisezava Vam, da je bil tukaj mr tv a šk i sprevod, midva oba se vendar ne moreva ob jednem motiti. Tudi je nekaj pri ključavnici škripalo. Da, čula sva, k a k o r bi se bila vrata v začarano dvorano odpirala." Opat Benedikt se zopet smehlja. „To je bila sama domišljija," pravi resnim glasom; ..Bog ¦zna, kaj vaju je splašilo, pri taki hudi nevihti se vidijo včasih res* čudne, človeku nerazumljive reči. Sedaj počakajta, poslal bom semkaj ostale hlapce, da se ne bodeta več plašila. Prekujta noč v njihovi družbi. Tukaj je vse v redu — razburjena domišljija Vaju je varala!" 50. p o g l a v j e . Napad. V n a j v e č j i — Rešitev. — Zaljubljenca. — Jetniki. — Kazenska sodnija. Kako tolovaji kaznujejo. — Prihod glavarjev. * Na Kumu in Št. Juriju se ni nič premenilo. Nesramnega kmeta so. pokopali — sedaj daje račun večn em u sodniku, uboge pastarice pa svoje črede na Kum gonijo, k a k o r poprej. Uršika s pomočjo svojih tovaršic skrbi za živež tolovajev. Lepa deklica ne sluti, da se nad njeno glavo zbirajo črni oblaki, da nesramni njen kruhodajalec namerava, oropati jo dekliške časti. Tako napoči usodepolno jutro, katerega hočeta laška delavca izvršiti svoj naklep. Sinoči ju je kmet izplačal, kajti delo je končano, in pri tej priliki jima je pokazal mošnjo, v kateri so kaj prijetno zveneli trdi sreberniki. » „To .dobita jutri zjutraj, če dobim Uršiko povezano v svojo oblast,“ pristavil je grdobež. Laha sta pripravljena, zaslužiti si takozvane Judeževe groše. Odkar so tujci na Kumu, goni Uršika svojo drobnico že pri prvem jutranjem svitu na goro, da more nekoliko kramljati z mladim, ljubeznivim tolovajem, predno pridejo njene tovarišice za njo. Cekinar jej je vedno bolj povšeči. Že pri prvem jutranjem mraku vstane, ne da bi zbudila drugih deklet, ki spe v ravno isti sobi. Hitro si v hladni vodnjakovi vodi umije obraz in roki, potem pa izpusti ovce in koze iz hleva. Pri tem opazi kmeta, ki gre v skedenj, kakor bi hotel tam pregledati nakopičene žitne zaklade. Uršika se ne briga za svojega gospodarja, katerega zaradi njegovih nesramnih zasledovanj zaničuje iz dna srca. Čudi se sicer nekoliko, da je kmet tako zgodaj že vstalT ne gleda pa za njim, ki se za skedenj prišedši plazi po stranski stezi ob grmovji proti Kumu. Drobnica caplja po navadni poti v goro, Uršika pa v žep vtakne kos črnega kruha — živež za celi dan do večera. Pri tem se prikaže skrivnosten smehljaj na njenem zalem obrazu. „To bo kmalu drugače”, šepeta, „sedaj sem okusila, kakožive bogatinci. Mladi tolovaj mi je dal pečenke, slanine in viij.a.. Oj, to bo radostno življenje!“ * Obraz se jej sicer za trenotek stemni, ko se zmisli svoje prihodnosti, toda z mladostno čilostjo kmalu prepodi neprijetne misli. — - 327 - Ovce in koze skakljajo, kajti pot v goro že poznajo — tudi ne potrebujejo psa čuvaja, svojo pastarieo na/ migljaj ubogajo. Uršika stopa za njimi. Včeraj je zopet veliko živeža na goro spravila, toda le malo trenotkov je mogla s Cekinarjem govoriti. Tolovaju se je preveč mudilo. „Sama ne vem, kaj mi je danes", pravi Uršika sama pri sebi, „tako čudno mi je pri srcu; kaj neki to pomeni? Ali bom morda zbolela? Ne, čelo moje je hladno, srce ne bije mrzličasto le takrat, ko na njega mislim, se to zgodi. Res ne vem, tako te sno mi je, kakor bi me nekaj neprijetnega pričakovalo — velika n e s r e č a !" Počasi koraka v goro. Drobnica je že daleč pred njo, urno skače po bregu navzgor. da bi kolikor mogoče hitro prišla na pašnik. Uršika pride do gostega grmovja. Tu rastejo lešniki, breze in razno trnje, goščava je neprodirljiva. Uršika prične hitreje stopati, kajti tukaj je zrak tako zaduhel. gori na Kumu pa čist in svež, tam lahko prosto diha. — Ne ozira se po okolici, da, niti ne čuje, da se v grmovji suhe veje lomijo. To je kaka divja žival, ki proti jutru išče svoj brlog. Znova zašumi v grmovji. Sedaj glasneje, kakor prvipot. Uršika se presenečena ozre. i p rep o zn o ! Velika žuljava roka se pritisne na njena usta, dve krepki pesti pa jo zgrabite za ramo. „Ali Te imamo, ljubica?'1 smeji se surov glas, „hahaha to je bolje šlo, kakor sva mislila!“ Uršika spozna, da je napadena, tudi sta jej laška delavca po obrazih znana. Obupno se brani. Uršika jo nenavadno krepka in spretna, to jej pa malo p om a g a , kajti oba Lahona sta pravcata velikana. Deklica je hitro premagana. Zastonj je njen upor; usta so jej zamašena, roki na hrbtu zvezani. Uršika skoraj omedleva, ko iz grma stopi tretja oseba — njen gospodar. „Ali imata divjo mačko?1- praša hlapca. „Da, kmet — toda lahko ni šlo — le glejte, kako me je razpraskala1', pravi starejši lopov. „No, tukaj imata obliž, ki Vama bo zacelil rnne“, odgovarja razveseljeni kmet, denar sta pošteno zaslužila — sedaj mi dajta dekleta.1- Uršika se hoče še enkrat upirati. Ves njen trud pa je zastonj — predobro sta jo vražja Laha povezala. „Ali se mi pa divja mačka ne bo iztrgala V’1 praša kmet ter jima izroči mošnjo z denarjem. ..Gotovo ne, ta Vam ne uide več — no, želiva Vam veliko zabave — hahaha — tudi midva si bodeva dober zajutrek privoščila. “ Kmet se reži. Krepko dvigne tresočo se Uršiko — da bi jo nesel v grmovje. Deklica suje z nogama. .,Hej!" zakliče jeden Lahov, „ povezala bodeva punici tudi nogi." „Ni treba", pravi nesramni kmet, „sedaj bom že sam ž njo gotov — joj, postala bo pohlevna in ljubezniva — ko bo spoznala, da se ne da stvar več predrugačiti. Tako, srček — sedaj si moja ljubica — hahaha — imam Te vendar in —“ Zadnje besede mu obtiče v grlu. Grozovit udarec z ročajem samokresa zadene njegovo debelo butico. Nezavesten se zgrudi na tla — toda Uršika ne pade ž njim — že jo objema krepka roka. Laška delavca začneta rentačiti. „ProkletoI“ vpije prvi, kakšni ljudje so pa to?“ Drugi kolne s pravcato laško spretnostjo in surovostjo. Postave se prikažejo med grmovjem. „ Z vežite pse h zagrmi zapovedujoč glas, obračunal bom ž njimi pozneje!* — 329 — Lahona hočeta pobegniti. Zastonj — hipoma jih tolovaji obkolijo. Pesti in samokresni ročaji se vsipajo na ujujini buči, da bliskoma na tla telebneta. Hitro so vsi trije povezani. Rokovnjači jih odneso v goro, in le še dve osebi ostan e te v grmovji — zvezana Uršika in njen rešitelj. To je Cekinar. Hitro je reši vezij — odveže jej ruto od ust ter težko sopihajočo deklico nese k skali, ki je z mahom obraščena. Tam jo tako varno posadi na naravni sedež, kakor bi bila še majhen otrok, katerega je treba še nežno čuvati. Vse to se zgodi, predno se Uršika do dobrega zave. „Tedaj sem vendar šo o pravem času prišel", pravi Cek in a r vesel; „ videl sem z gore, kako sta se najprvo oba lopova priplazila in v grmovji skrila, potem pa je za njima prišel kme t. To so mi je sumno zdelo, vzel S9m šest svojih tovarišev sabo in ravno še v zadnjem trenotku prišel na lice mesta. No, ti trije se bodo kesali!" Uršika se težavno vzravna. „Nesramnež-, stoka, „hotel je — “ „Kaj je hotel, si lahko mislim", poseže jej v besedo Cek in a r , „saj je nesnaga to sam dosti glasno povedal. Taka gr d o b a ! V Št. Juriju so menda vsi kmetje kar obsedeni na lepa d e k l e t a ! Oho, skrbel bom za to, da se kaj tacega ne bo več t p r i p e t i l o ! Resnično, ta vražja zalega je hudobnejša kakor mi tolovaji !u Uršika mu poda roko. »Zahvaliti se Vam moram za svojo č a s t \ pravi tiho. „Nič zahvale ni treba, Uršika, to je bila moja dolžnost! f lo h o , ali naj svojega dekleta pustim v krempljih takega pek le n sk e g a hudobneža?1-' Bledi Uršikin obraz globoko zarudi. Cekinar jo z zaljubljenimi pogledi opazuje. „ Uršika", pravi, ..Vi ste prelepa, in ča mi tudi zamerite, j e d e n poljubček pa moram sedaj imeti.'1 In mladi zaljubljenec ne ostane samo pri svojih bes e d a h . - 330 - Hitro se pripogne ter jo na rudeče ustnice poljubi. Uršika se ne huduje. To Cekinarja neznansko razveseli, in po pregovoru — .jedenkrat je nobedenkrat' — jo v drugič strastno poljubi. Sedaj pa se mu brani. Spominjajte se najinega dogovora", pravi mlademu tolovaju, „saj veste, kaj ste mi obljubili.1' ..In jaz sem tudi mož-beseda“, odgovori predrzni Oekinar. ...Mi tolovaji nismo mevže, in za vraga, Cekinar še ni nikdar svoje besede prelomil. Toda mislim si pa vendar, da moja lepa Uršika ve, koga si bo izbrala, kadar Jurij Skopec sprejme njene pogoje.1' Deklica molči, toda tembolj govore njene pametne oči. Cekinar odstrani zadnjo vez z njenih polnih, okroglih rok, na katerih se poznajo rudeči sledovi trdno zadrgnene vrvice, „Taka surovost!“ huduje se tolovaj, .,povezali so Vas lopovi, kakor najhujšo hudodelnieo! No, za to mi bodo dobip plačali, pomnili bodo svoje dni na današnje jufro." Uršika ga pogleda. j š& t „Ali jih bodete umorili?“ praša bojazljivo. - -4*58Pr> ^ ..Ne", odgovori Cekinar, „to nam je Jurij Skopec strogo prepovedal. Glavar v tem oziru ne razume nobene šale. Vzlic temu pa jo bodo vsi trije dobro skupili!" „Če le kmet ne bo ničesa izdal", šepeta Uršika. ..Varoval se bo tega.“ ,Toda če imate vjetega, pogrešali in iskali ga bodejo in morda prišli na Kum." „To nič ne de, ljubica, danes se mora vse odločiti. Glavar se danes gotovo povrne, in potem je moj prvi posel, da mu poročam o Vaših pogojih. Sprejel jih bo, to naj bo le moja skrb. In potem zapustimo Kum, poiščemo si drugo skrivališče. Vi in Vaše tovarišice pa bodete za nami prišle." Uršika ne ugovarja več, posebno ko še tolovaj pristavi: ..Kmet se bo kmalu v Št. Jurij povrnil, toda z neprijetnim spominom, to Vam zagotavljam. In molčal bo, za to zastavljam svojo besedo. Ne manjka mi sredstev, da mu za zmerom zamašim usta!" - 381 - Oči njegove pri tem tako togotno žare, da je Uršika prep r ič an a : ta mož je železnega značaja! Počasi vstane. „Moje prijateljice dohajajo," pravi ter z roko kaže proti grmovju, , sedaj se morava ločiti." Cekinar z veseljem opazi, da ga Uršika prav posebno pogleduje, le za malo trenotkov, toda kolika udanost se blišči v n j e n i h krasnih očeh! „Da, tudi jaz moram v goro." pravi Cekinar, .,toda jeden poljubček bom pa še dobil, ali ne, Uršika?" Ta se od njega obrne. „Dva imam že," meni Cekinar, „toda vseh dobrih reči mora biti troje, ali ni res, preljuba Uršika? Saj sem ga tudi z a s l u ž i l . “ Deklica se hipoma obrne. f Trenotek pozneje leži na njegovih širokih prsih, njeni me h k i roki objamete njegov vrat in poljub — ognjevit in nežen, kak o r ga more le plamteča ljubezen dati gori na njegovih ustnicah. Potem pa se iztrga iz njegovega objema, in ko se Cek in a r obrne, vidi jo, da hitro kakor srna leti svojim tovaršicam n ap ro t i . „Sedaj' p&Zagotovo poznam svojo bodočo ljubico," mrmra mladi to ^ v a j . „Uršika bo mene izbrala, to je tako gotovo, fcakor amen v očenašu! Sedaj pa moram gledati, da kmalu pridem v jamo. Tam bom te tri vrage na večne čase zaznamoval!" Cekinar se še enkrat ozre za Uršiko, ki se je pridružila • d ru g im pastaricam. ..Tako, v njihovi družbi se jej ne more nič žalega več pripetiti," pravi tolovaj sam pri sebi, stopajoč proti vrhu Kuma. Kma lu pride v podzemeljsko votlino. P r i svitu jutranjega solnca, ki pada skozi grmovje pri v h o d u v jamo, vidi postave treh zločincev. Kmet je tudi povezan; udarec na njegovo trdo bučo mu n i d o s t i škodoval. Na tleh leži, z nogami brca in strašno rujove. „Na pomoč, umoriti me hočejo!" kriči, ko Cekinar vstopi. „Le vpij, Ti nesnaga," pravi podnačelnik, „tu gori te živa duša ne sliši. In ko bi te celo peklo culo, ne mignil bi nobeden vrag za Te niti z mazincem, Ti grdavž!“ Kmetu stopa mrzel pot na čelo. Povsod vidi oborožene možakarje, ki temno zro nanj. „Usmilite se me, pustite mi življenje," stoka, „dam Vam denarja, bogat sem, veliko srebrnikov imam." Cekinar se muza. „Teh se ne bomo branili, moj dragi. Toda sedaj to ne gre, v St. Jurij sedaj ne moremo iti. Zadržujejo nas drugi važni posli. Najprvo moramo ta-le dva lopova kaznovati. Hej, tovariš, prinesite ju semkaj!“ Povelje se izvrši. Roparji oba Laha zgrabijo ter jima odvežejo usta. > Hipoma začneta na ves glas javkati. ^Usmilite se naju,u prosjačita, „usmilitese; kmet je vsega vzrok. Obljubil nama je plačilo, če zgrabiva dekliča. Kaj kmet ž njima namerava, ni nama bilo znano." Cekinar lažnjivca tako brcne s težko nogo, da se stokajoč na drugo stran prevali. -Prokleti lopov!“ zagrmi tolovaj nad njim; „ali ni dosti. da si izvršil tako surovost, sedaj nas hočeš še s svojimi opehariti. Tega se mi je še manjkalo — ali misliš, da smo mi ljudje Tvoje baže?" Milost — milosti" ..Kmet, nama je dal denar," javka drugi Lah, „da poveževa dekleta, katero je hotel onečastiti.“ „Aha," meni Cekinar, ,,sedaj pride resnica na dan. Kje imata zaslužene Judeževe groše?" Denar ima moj tovariš v žepu..u .,Ljudje, preiščite j u !“ Tolovaji hitro ubogajo in kmalu imajo mošnjo s srebrniki v rokah. Najdejo še več denarja — zasluženo dnino. ..Tega se ne d o ta k n em o ,p ra v i Cekinar, „to je plača teh nesramnežev, to naj obdržita. Toda denar v mošnji bomo med se razdelili." Tolovaji se razvesele. P o t e m tu d i kmeta preiščejo. Pri njem najdejo marsikaj. Tu je težka srebrna verižica, velika ura jajčaste podobe, tudi denar. Cekinar vse spravi kot dober plen, kmet pa še vedno rujove n a vse pretege. Naj le kriči, tukaj v jami med tolovaji mu ne bo nikdo prihitel na pomoč. Rokovnjači se veselo krohotajo, ko vidijo, v kakem strahu je r a z u z d a n i kmet. ..Kaj storimo ž njim?* praša j eden tolovajev. „Jaz sem za to da ga pri živem telesu spečemo, naj prvo na eni strani, potem pa na drugi, da bo postal lepo rujav in bo hrustal, kakor m l a d , pečen pujsek.11 ^Pomagajte, pomagajte!" ruj o ve kmet. Ja z pa predlagam, da ga oderemo na meh, kakor so to v p r e j š n j i h časih večkrat storili roparski vitezi.“ Kmetu zastane kri po vseh žilah. „Ne, streljajmo nanj. debeli njegov trebušček pa naj bo naša tarča, č e je bil vedno pisancev sit, poskusi naj, kako mu teknejo naše svinčenke.” L , „Usmiljeni Bog,“ stoka kmet, ..izgubljen sem!" m C e k i n a r se zaničljivo obrne od njega. Prišel bo nazadnje na vrsto,“ pravi svojim ljudem, „ sedaj najprvo s tema-le dvema obračunal. Na Laško naj neseta Itanin, da jima bo za vselej veselje prešlo, na tak način slu- M od razuzdancev denar. Hej - pomnila bodeta današnji dan do Črnega groba! /Kaj naj storimo % lopovoma?“ praša jeden tolovajev. Hm, mislim, najboljše bo to-le: Grdobi, ki je dekliču a§il usta, odrežimo desno uho, drugemu pa levo, da bodeta n a svojem potovanji na Laško lahko še vedno na obe strani slišala." j- ju — im — hu,“ javkata Lahona ter brcata po tleh, j e tega ne, le tega ne!" Cekinar sedaj ni zaljubljeni mož, ne, divji tolovaj je, pred rz e n in brezsrčen rokovnjač, čegar ime razširja strah in trepet. „Za milost beračita?1' praša norčevaje se. „Bodite nama .milostiv!" „No, dobro, saj nisem brez srca, predrugačil bom razsodbo." Tolovaji začudeni pogledajo svojega podnačelnika. „Kaj naj to pomeni?” mrmra jeden izmed njih, „ali Ce- I kinarja več ne poznam? Taka sodrga zasluži vendar ojstro * kazen — odrezano uho je še vse premalo za taka hudobneža." Laha se oddahneta. „Da, predrugačil bom svojo razsodbo,1- nadaljuje Cekinar ter skrivaj nagajivo namigne svojim tovarišem. „Tebi smo hoteli poprej dosuo uho odrezati," obrne se k prvemu delavcu, „ali ni bilo tako?" ,.Da, da!" tali Lah, ..usmilite se me!" „To bom tudi storil," pravi Cekinar, „Ti boš svoje desno uho obdržal.” ,.Oj, hvala Vam, hvala!" ,.In Ti boš svoje levo uho obdržal," meni Cekinar, obrnivši se k drugemu Lahu. „Oj hvala, tisočera hvala!” kliče ta, kateremu s e težak kamen od srca odvali. Tolovaji se čudijo. „Ta dva ušesa bodeta obdržala,1' zakliče sedaj tolovajski podnačelnik glasno, ..zato bodemo pa prvemu levo in drugemu desno uho odrezali. — Naj se menjata! To je moja neovrgljiva razsodba — moja milost — in pri tem ostane!” Veselo krohotanje se razlega po jami, vmes pa se čuje plašno javkanje obeh laških delavcev. „Cekinar je zlatega denarja — cekinov vreden — hahaha! Človek bi samega smeha počil! Živio Cekinar!" Podnačelnik namigne. „Tako, sedaj napravimo konec tej zadevi,- zapoveduje, „čas je, da se kazen izvrši. Sedaj ne pomaga nobeno javkanje, lopova; zaznamoval Vaju bom, da nikdar ne bodeta pozabila svojih hudobij! — Tovariši, žurite se!“ Laha grozovito tulita, toda to jima malo pomaga. Tolovaji polože dve bodali na žrjavico, ki v kotu jame tli, kajti nočejo, da bi Laha preveč krvavela. - 335 - Kmet je samega strahu že na pol mrtev. „ Milost!“ javka, „dal Vam bom veliko denarja — veliko d e n a r j a — toda ne režite mi ušes — ne, prosim Vas, kakor se Bo g v nebesih prosi!" Oekinar se grozovito zakrohota. „Hahaha, Ti mrcina, sedaj znaš javkati in cviliti! Toda ib o g o Uršiko bi bil neusmiljeno svoji pohotnosti žrtvoval, morda .jo celo mučil! Vzlie temu pa bom s tabo usmiljeno postopal, ne bom ti dal ušes odrezati. “ Kmet se ojunači. „Dal Vam bom veliko denarja!“ stoka. „Odrezali mu bomo nos,“ predlaga jeden tolovajev. „No,w pravi Cekinar, „kaj tacega ne storimo. Bodete že videli, kaj menim s tem.u ' „Haha! Cekinar bo že pravo pogodil, da nam dolgčas ne p o s t a n e , " kličejo tolovaji. „E kaj, obljubil sem mu, da mu ne odrežemo ušes. To se bo tudi zgodilo; obdržal bo oba ušesa, toda da mu bo pri vsakem manjkala polovica — to nas bo jako malo brigalo." Zopet se razlega po jami presrčno krohotanje, da se k m e t o v o javkanje niti ne čuje. ,Denite še dve bodali na žrjavico,1- veleva Cekinar. povelje se izvrši. p r v i dve bodali sta mej tem rudeče-žareči postali. Hitro, ne obotavljajte se,* pravi tolovaj, „ naj prvo Laha. IMtem pi'id« pa kmet na vrsto." \ Zastonj je sedaj vse brcanje, rujovenje, vpitje, prosjačenje, tolovaji izvrše načelnikov ukaz. L a š k a delavca vlečejo k ognju, kjer vsakemu odrežejo po j e dno uho. Grozovito bolestno kričanje se razlega po jami, katero p o s t a n e prav nečloveško, ko jima maščevalci pritisnejo na rani r a z b e l j e n o železo, da ustavijo krvavenje. Kme t je kar ob pamet. prekl inja in rentači, prosi, javka in obljubuje roparjem v s e s v o je premoženje. Sedaj pride tudi on na vrsto. Ušesi mu puste, toda le zgornji del, spodnji polovici pa mu tolovaji z ostrimi bodali odrežejo. Kmet rujove kakor besna zver, tuli, razgraja in stoka, da bi se ga kamen usmilil. Zastonj! Tudi njemu rane izžgo, da krvavenje hipoma preneha. Potem strogo kaznovane zlobneže obvežejo. ..Ali naj jih sedaj izpustimo?" praša jeden tolovajev. Cekinar hoče odgovoriti, tu pa 'se od zunaj začuje znamenje. .,Oho, to je naša s traža!“ zakliče Cekinar. „Da — da — nekdo prihaja!” „Hitro poglejmo, kaj je ! “ Cekinar hiti proti izhodu. . ! Zopet zadoni znamenje. Tolovaji se kar drenjajo, vsak hoče biti prvi zunaj. ..Glavar, naš glavar je došel!" razlega se veselo vpitjeŽe se vidi prihajajoča tolpa tolovajev. „Buzarona“, kriči Cekinar, „ti so pa srečo imeli,— težke vreče nosijo sabo. Hola, glavar — tukaj smo vsi skupaj!“ p \ Jurij Skopee je izmed vseh prvi, čeravno nosi težko breme. Sedaj si obriše pot z razgretega čela. ..Sreča nam jo bila mila“, pravi resno, ..da, celo veliko srečo smo imeli, kajti le za las je manjkalo, da nas rudarji grofa Stolberga niso zajeli. Menda so od raznih rudnikov imeS kakov shod, vendar pa smo jim še v zadnjem treuotku upihali. Sedaj smo tukaj s celim zakladom čistega srebra, ki je toliko vreden, kakor kovan denar. To je temelj našega bodočega bogastva." Cekinar vrže klobuk kvišku. „Živio, glavar! Kaj sem Vam vedno pravil, da morate naš glavar postati. Boljšega ne dobimo na celem svetu. Juhuliu! Tako tolovajsko življenje mora človeka veseliti!" Jurij Skopec odmahne z desnico. ..Že dobro —", pravi, „ne govorimo sedaj o tem. Kaj je sicer tukaj novega?" Hlapcema se lasje ježe; sprevod se začarani dvorani bliža, ..Nekaj že", muza se Cekinar, ,,in sicer še nekaj prav posebnega." „Oj — ali so morda celo naše skrivališče iztaknili ?“ praša tolovajski glavar. ..Ne, tega ne! Nevarnosti ni nobene, glavar. Toda menim, da to raje pozneje povem, kajti trudni ste menda zadosti." Ljudje že, jaz pa neu, odgovori Jurij Skopec, ki je kakor od jekla in železa. „Ko tovariši spravljajo srebro, poveš mi lahko vse, kar je treba.“ Cekinar je s tem zadovoljen. Bolje sedaj, kakor pozneje", meni; „sicer ne upam, da o-lavar pritrdi Uršikinim zahtevam, toda konečno se bo dalo tudi z Jurijem Skopcem govoriti." V jami je velik ropot. Rokovnjači, ki so doma ostali, prejemljejo od svojih tov a r i š e v težke vreče ter jih nosijo v ozadje jame. ' Tam jih zlagajo na kup, tolovaji pa, ki so bili dve noči brez spanja, počepajo kakor mrtvi na svoja ležišča. Jurij Skopoc namigne Cekinarju. Ta ga razume. Malo trenotkov pozneje sedita tolovajski glavar in njegov podnačelnik v kotu jame. Cekinar prične natanko poročati, kaj se je med glavarjevo odsotnostjo pripetilo. h f Čudi se, da ga Jurij Skopec niti jedenkrat ne pretrga v | pripovesti, in zdi se mu, da je to slabo znamenje. I Tudi opazi, da se glavarju nekaterikrat na obrazu prikaže skrivnosten smehljaj. Poročilo je končano. .,Poslušat sem Te do zadnjega, Cekinar", pravi Ju r j S k o p e c zelo mirno, „pastarice hočejo tedaj takorekoč za-se pos e b n o četo ustanoviti — oborožene, morda mislijo celo samos t o j n o pleniti. “ „Tega ne verjamem, glavar." „In zakaj bi se to ne moglo zgoditi'?" praša mladi glavar, k a k o r bi sam sabo govoril. „Ne bilo bi prvikrat, o ne, tako deklice so včasih zelo odločne — da, celo junaško-pogumne. In zala Uršika jim hoče biti načelnica — resnično, to mora biti jzvanredna deklica." črni Jurij la — »88 „Moja ljubica1-, odgovori Cekina? hlastno, »upam, da me bo zelo rada imela, moja Uršika." Jurij Skopec se smehlja. .,Ne bodi no ljubosumen, jaz imam svojo Amalijo. In cela zadeva mi prav ugaja. To ni bilo dobro, da je bila Amalija vedno tako sama med nami — pozneje bi bil gotovo prepir nastal — zaradi tega naj se moja ljubica pridruži pastaricam/ Cekinar meni, da ni prav slišal. »Kako, glavar, Vi sprejmete vse pogoje, ki jih stavijo pa starice'?“ -Seveda jih sprejmem.“ ,.In dali jim bodete orožje?“ v ..Zakaj pa ne; deklice se morajo vendar braniti?” . -Oj, glavar,, kako sem Vam hvaležen! In s kmetom sem prav postopal ?“ ^ < r Da ! Lahona naj jo pobrišeta, kamor hočeta, pohotna grdoba pa bo na veji visela." ..Živio, glavar, to me veseli! Že vidim — Vi ste pravi mož — postali bodete slovit, da, pred Vami se bode cola dežela tresla, kakor gotovo mi je Cekinar ime!" -Ali misliš ?“ praša Jurij Skopec temnega obraza. »Da, da, tako je!" zatrjuje Cekinar radostno razvnet: J*ti imam Vas na čelu, ne bojim se niti hudiča niti beriča! sedaj hitim Uršiki poročat veselo novico, dekleta me gotovo že nestrpno pričakujejo. Ovce m koze naj gredo same v St. Jurij, dekleta pa vzamemo mi sabo!" „To se pravi, pastarice bodo ločene od nas potovale, kakor je to Uršika zahtevala", odgovori Jurij Skopec rezko, -to je jako pametno dekle. Sedaj pa pojdi, Cekinar, kajti jutri na vse zgodaj bodemo zapustili Kum. Tukaj nismo več varni; kmetje bodo kmalu začeli sumiti." - Ali gremo daleč od tod, glavar?" ,,Za sedaj gremo proti Št. Rupertu, tam si bodemo poiskali skrivališče, jaz sam in Smukač bodeva poizvedela, kar je treba. Žuri se, Cekinar, hiti k pastaricam, kajti vsak trenotek je dragocen." — m - 51. p o g l a v j e . Rešitev uganjke. Sprems tvo. — Pobegnili sta! — Vse iskanje zastonj! — Preganjanje ubežnic. Opražen voz zadrdra na prostorno kamenito samostansko dvorišče. Poleg voza jaha precejšnje število dobro oboroženih vojak o v in lovcev kneza Podstrmskega. Opat Benedikt je ravnokar vstal, kajti zgodaj je še in solnce pošilja še-le prve zlate žarke na krasne dolenjske pokrajine. „Hej!" kliče načelnik spremstva, „smo že tukaj! Dan obeta da bo vroč postal, zaradi tega hočemo takoj zopet odriniti, da bomo ravno opoldne počivali." Po viharni noči je napočilo krasno jutro. Solnce stoji na temnomodrem nebu, ptičice prepevajo po livadah, z jodno besedo, to je dan, kakor ga doživimo le v po- • letnem času. Kje sta jetnici?" prašajo jezdeci samostanske hlapce, .pripeljite ju sem, kajti na gradu Podstrmskem je za skrivnostni ienski že pripravljeno varno bivališče.“ Samostanski hlapci se na vsa usta reže. Straže pred začarano dvorano, ta vražja straža, ta je sedaj pVkraji, hvala Bogu! Vsakemu izmed hlapcev se odvali težek /r am e n ° d s r c a - Kmalu se približa vratar z velikim svežnjem ključev, opat B e n e d i k t pa zaukaže, naj se spremstvo pogosti z nekaterimi vrči vina. Del jahalcev stopi raz konje ter gre s hlapci, da pripeljejo jetnici iz začarane dvorane. Tam je vse v redu. Straža stoji na svojem mestu, ključavnica in zapahi zapip i r a jo velika vrata — tu ne more niti majhna miška uiti. Vrata odpirajo. Zapahi cvilijo, ključi rožljajo. — 340 — „Primaruha!“ pravi jeden izmed vojakov, ,,ženski imate pa varno spravljeni. Tu notri so bili menda poprej uporni menihi zaprti?" Samostanski hlapci so v veliki zadregi. Svoje menihe visoko spoštujejo, kajti pobožni možje so- resnici dobrotni svojim podložnikom, celi okolici. In pa tak^ vprašanje o neubogljivih menihih! Vojaki res ne poznajo, kaj je rahločutnost! Vrata se odpro. čuvaja, ki sta po noči tukaj stala, nista navzoča, zaradi tega tudi ni nikdo posebno radoveden. Le načelnik spremstva vstopi. Z resnimi besedami hoče jetnici pozvati, naj se takoj pripravite na odhod, toda obraz njegov se naenkrat nekako podaljša. Kaj neki vidi, da se tako čudi? Morda ga nenavadna lepota indijske deklice tako iznenadja? Načelnik se na vse strani ozira. Pogleda na postelji, ki v kotu stojite — prazni s te ! „No, no,1' godrnja možak, „ poskrili sta se, ko ste ču/i’1110.- krepak glas. Kar bi vsak na njegovem mestu storil, stori on — poklekne ter pogleda pod postelji. Tudi tu zdolaj ni nikogar. »No, seveda,“ pravi načelnik spremstva, .,misliti si moreni, kje sta. Prezgodaj smo prišli, v sami srajci sta, in zaradi tega sta se v tole veliko staro omaro skrili." Hitro stopi k velikanski omari, v kateri bi bilo prostora za obleko cele samostanske družine. „Le vun z Vama!" vpije načelnik, trkajoč ob lesena vrata, „nikdo Vaju ne gleda, toda mudi se nam, hitro se napravita!" V orjaški omari je vse tiho. „Morda se res ženski oblačita," meni vojak nestrpno. „toda jaz nimam časa! Če-prav nekoliko zacvilita, škodovalo* jima ne bo čisto nič." Šiloma odpre vrata. 341 — Obraz njegov se še bolj zdaljša, kajti ko pogleda noter, n e vidi ničesar, nego prazne lesene stene. „ Vraga, kaj pa to pomeni?" zakliče načelnik ter se obrne proti samostanskim hlapcem, ,,kje pa sta ženski?" Toda vse njegovo kričanje nič ne pomaga. Hlapci lazijo in iščejo po vseh kotih, gledajo celo v razpokline starodavnega zidovja, kakor bi se mogli tam notri sk r iv a t i . „Ali ste res popolnoma norčavi?" rentači načelnik sprems tv a , ,v teh razpoklinah ima komaj navaden netopir dosti prostora?" ..Mogoče sta se pa res v dva netopirja spremenili,1' meni je d e n izmed prebrisanih hlapcev, „jaz vsaj sem vedno trdil, da j e stara babura čarovnica. In tudi mlada rujavka ni bila poš tena kristijanka." „Kaj pa še, to je neumno blebetanje!" rujove razkačeni v o j a k : „toda povejte mi, zakaj ste pa pustili, da sta ženski pobegnili?'' „Prosim, prosim, gospod," glasi se odgovor, ..le poglejte močno železno mrežo pred oknom. Tu skozi se še mačka ne more izmuzniti." 1 - ..To je res." . I n vrata so trdno zaklenjena, zapahi so močni, gospod •opat sam ima ključ do vrat, ni ga dal iz rok. Sinoči, sta bili obe tu notri, ko smo jima večerjo prinesli." „Kaj to vse mene briga? Jedino to Vas prašam — kje sta jetnici? To hočem na vsak način vedeti!" rohni dolgob r k a s t i načelnik. Hlapci se z budalastimi obrazi pogledujejo. „ č e jih ni, potem ju je gotovo' peklenšček sabo vzel," j3fl-poiiini bojazljivo)jeden izmed hlapcev; „saj pa danes ponoči tukaj ni. bilo drugače, kakor na sodni dan. Nad samostanom je r a z s a j a l a grozna nevihta, pred začarano dvorano je strašilo — č u v a j a , ki sta ob dvanajsti uri stražila, sta videla celo mrtvaški s p r e v o d menihov. Vojak se razsrdi. „Kaj mislite, da sem res tak bedak?" zagrmi silnim glas om . .Kje sta jetnici? Odgovorite mi, ali pa bo moja sablja p o l a po Vaših krivih grbah." - 342 - Ta neuljuden ogovor pobožne samostanske hlapce jako užali. — Sicer so, kot samostanski služabniki, pohlevni, vendar pa tudi pravi Dolenjci, ki imajo, če treba, jeziček dobro namazan. ..Kaj, pretepavati nas hočete?" pravi orjaški Gorjanec, „no, če do tega pride, znamo si tudi mi rokave zavihati. Sve1 tujem Vam, da svoj drog kar pustite v nožnici!" Razpor je gotov! Vojak zavihti svojo sabljo, samostanski hlapci zgrabijo, kar jim ravno pride v roke, — zdaj in zdaj bodo trde butice krvavele. Najlepši pretep v tihem samostanu se pričenja — tu se s prehoda sem začuje globok, odločen glas. ..Stojte — mirujte — ne kalite samostanskega miru!" veleva opat Bonedikt, ki se urnimi koraki bliža. Načelnik spremstva spravi sabljo v nožnico, čeravno je bil ravnokor pripravljen, udrihati krog sebe, kakor zoper divjega Turka. „Velečastiti gospod opat, jetnic ni tukaj!" pravi srditim glasom. .,Ni tukaj?" ponavlja opat, ..to je popolnoma nemogoče' Sinoči so jima prinesli večerjo — potem sem vzel ključ sabo v svoje stanovanje. Tam se ga živa duša ni dotaknila." „ln vse je bilo pravilno zaprto,” dostavljajo samostanski hlapci. „Zapahi — ključavnica — vse je bilo v najlepšem redu.* — „To tudi jaz izpričujem," pravi opat Benedikt, ..po polnoči sem se osebno prepričal, ker sta moja dva varuha trdila, # da ju je grozno strašilo. Jetnici se menda v veliki omari , skrivate. “ ..Ne, prečastiti gospod, tu notri sem vse dobro pregledal in preiskal. “ Opat osupne. .,Toda beg je popolnoma nemogoč,u zakliče, „le poglejte okno — tu skozi ne more nobeden človek uiti." ..Tedaj je kdo izdajalec," godrnja načelnik spremstva ter grdo gleda na samostanske hlapce. Opat Benedikt z glavo zmaje. „Za samostanske hlapce sem jaz porok," pravi mirno, toda odločno, „to so ljudje, ki ne poznajo izdajalstva. Mogoče, da so se po noči, ko je huda nevihta razsajala, nekoliko preveč bali — da,»bojazljiva čuvaja sta za trenotek celo svoje mesto pred začarano dvorano zapustila, ker sta menila, da sta videla strahove. Toda jetnicama pri najboljši volji nista mogla pomagati; le poglejte umetno narejeni ključ, kakoršnega ne premore z lepo drug samostan. Ali ste pa vse kote že do dobrega preiskali?* Samostanski hlapci z nova prično iskati. Ni ga kotička, v kateri ne bi pogledali, vse špranje preiščejo, da bi zasačili jetnici. Toda A’es trud je zastonj — ietnic ni več v začarani dvorani. To je res prava zagonetka. Hlapci med seboj šepetajo. , Sedaj vemo, kaj ponočna prikazen pomeni,“ pravijo na tihem, ..to so bili peklenski strahovi, ki so obe copernici sabo 'vzeli. “ — Opat Benedikt vse sliši. Nobene. besede ne reče, predobro pozna svoje poštene ljudi. — Zvesti so in zanesljivi, toda vražjeverni, in zoper to bolezen ni zdravil. Zunaj na hodniku se začuje ropot in vpitje. Koraki se bližajo in trenotek pozneje pridrvi samostanski hlapec v začarano dvorano. „Prečastiti gospod/' sopiha, ..gospod opat, nekaj sem n a š e l ! ” .,Bliže stopi, moj dragi!" Hlapec se prerine do opata — v roki drži rujavo opravo staro meniško kuto. „To je zadaj na prehodu ležalo," poroča ves zasopen; „vele,častiti gospod, sedaj nama bodete vendar verjeli. Strahovi so ponoči tukaj in jedna peklenskih pošastij je tam svojo opravo proč vrgla." - 844 Opat Benedikt se smehlja. „To niso bile pošasti — bili so ljudje," pravi resnobno. „Ko bi bili res duhovi prišli v začarano dvorano, pustili ne bi takih vidnih sledov za sabo." „Toda prečastiti gospod — meniška kuta!" • „Ni pokrivala duha, marveč človeka, dragi moj! Tu so predrzneži svoje burke uganjali. Sedaj tudi jaz verujem na mrtvaški sprevod, toda s tem razločkom, da so se pod meniško opravo skrivali — zavezniki obeh skrivnostnih žensk, ne pa duhovi. “ »Samostanski hlapci zijajo z odprtimi ustmi v pobožnega opata. „Toda vrata?" „Kdo ve, s kakimi pripravami so jih odprli," odgovarja starček, „čuvaj je vendar trdil, da je slišal šum, kakor bi se vrata odpirala. Bodočnost nam bo še-le pokazala, kako se je vse to zgodilo. -Jedno pa je nedvomno, da so glumači oprostili svojo načelnico in ,indijsko plesalko'." Poveljniku spremstva se obraz podaljša. „No, to je lepa stvar;" pravi slabe volje; .,«e pridem k knezu s takim poročilom — slabo se mi bo godilo. “ .,Zakaj pa'?" praša opat, ..Yi ste vendar popolnoma nedolžen." ..Seveda sem nedolžen! Toda kaj povprašuje naš gospod po tem? Ivdor mu pride s tako novico, vlije se nanj ploha, kakor še nikdar! To čutim že po vseh udih." „Sel bom jaz z Vami," pravi opat, „naj pa meno zadene njegova nemilost." .,Oj, to hočete s t o r i t i v s k l i k n e načelnik vesel. ..PIvala Bogu, ne bo se mi tedaj tako hudo godilo. Pri Vas, milostivi gospod opat, bo knez vsaj bolj jezo brzdal.” „Samostanski hlapci naj naj prvo gredo ubežnici iskat." zapoveduje opat Benedikt, „in nekaj Vaših jahalcev naj jim pri tem pomaga. Mogoče, da se v bližini kje skrivate. Pobegniti sta mogli le skozi vrata," Samostanski hjapci sicer z ramami zmajejo, toda opatovemu povelju ne oporekajo. Pričnejo iskati. Vojaki voljni zasedejo konje ter oddirjajo proti gozdu, da tam zasledujejo ubežni jetnici. Skoro nikdo ne veruje, da ju bodejo zopet zasačili, in marsikateri hlapec sam pri sebi mrmra : „Kaj pomaga vse iskanje — pota v peklo vendar ne poznamo. Jetnici nista bežali — to se bile peklenske pošasti, ki so se ponoči prikazale. Po copernici je prišel sam peklenšček, in takoj naj me obesijo, če to ni res!" 52. p o g l a v j e . Skrivnostna kmetica. V šentrupertski krčmi. — Neznanska gospa. — Čudna tajnost. V šentrupertski gostilni ..pri jelenu- sedita dva gosta za mizo. — Nodaleč od njiju, na klopi poleg velike zelene peči, sedi kmetski oblečena žena, ki gotovo ni od tod doma, kajti poleg nje leži potna cula. Ruto na glavi ima tako globoko doli zavezano, da se njenega obraza skoraj nič ne vidi. Kmetica je menda zelo utrujena, glava jej visi na prsi. iakor bi spala. Grotovo si je tudi roki ranila, kajti okrog prstov ima bel fabec zavit. Gosta sta mimogrede kmetico površno pogledala. „Ta trdno spi," pravi prvi velike in krepke postave in rudečkastih las. ..Slišala naju tedaj ne bo,1’ pripomni drugi. ..Tudi jaz sem tega mnenja, vendar je pa bolje, da tiho g o v o r i v a . " — 346 — ,,Xo, seveda, to se samo ob sebi umeva. Krčmar ima v hlevu opraviti, tedaj se lahko zopet posvetujeva." Možakarja sta stara znanca. Jeden je Amalijin strijc, bivši hinavski pajdaš tolovajev — drugi je ,rudeči Tomaž‘, smrtni sovražnik glavarja Jurija Skopca. ..Jedno je gotovo," pravi strijc, ..Jurij Skopec ne more biti s svojim krdelom daleč od tod skrit. Saj sva slišala, da ga povsod tu iščejo, ker je bil toliko predrzen, da je celo odpeljal barona Frankovskega." ,Rudeči Tomaž1 čmerno prikima. .,Da, Jurij Skopec ima vse hudiče v sebi, toda tudi zanj bo odbila prava ura. Grom in strela, če ga dobim v pest, poslal ga bom k vsem vragom, poprej pa ga bom mučil, da se bodo vsi rabelji čudili moji spretnosti!'* ..Pst, ne tako glasno," opominja tovariš, „ravnokar se mi je zdelo, da se je kmetica zganila." Tomaž pogleda nezaupno proti peči. „Ivaj pa še," pravi potem, „ta spi, kakor polh po zimi. In pa mlada je menda, kakor se mi dozdeva, čeravno je ruta popolnoma prikriva." ..Pusti no kmetico pri miru, kaj pa Te briga?' men' strijc, kakor hitro vidiš predpasnik, naenkrat pos tane š zaljubljen." „No, saj pa tudi samo jedenkrat živim na tem zapeljivem svetu." — .,Ti si nepoboljšljiv; mislil sem vedno, da imaš samo Amalijo tako rad." Tomažu se začno oči svetiti. .,Seveda, Amalija je pa tudi najlepša. Ko bi njo imel, ne zmenil bi se za nobeno drugo. Bog zna, kje je? Menda vendar ni z Jurijem Skopcem skupaj ?“ ..Nemogoče ni." Tomaž stisne pesti. ..Prokleto — tri sto vragov!" se togoti. „Ce sta se sešla. praznovala sta tudi takoj poroko — brez cerkvenoga blagoslova — hu — kar iz kože bi skočil, če se tega zmislim," reče Tomaž. — 347 — Bolje, da ostaneš v koži,‘‘ pravi stric suhoparno, ..človek ima samo jedno, in pravijo, da ni nič posebno prijetnega, če koga na meh odero. Sploh je pa mogoče, da Amalija še križem blodi.u .Toda slišala nisva ničesa o njej, čeravno sva povsod povpraševala po deklini. Jeden ali drugi bi jo bil moral vendar videti, saj je že njena lepota nekaj nenavadnega v naših krajih." Stric mu prikima. „Prav imaš, ljubi Tomaž, moja nečakinja je prekrasna, pa tudi prebrisana. Dobro ve, da lepota njena ni vsakdanja in da bi jo marsikdo nadlegoval, ko bi jo kje na samoti v kakšnem gozdu našel. Skriva se gotovo po gojzdih, to ti je premetena ptica.'1 — Tomažu se obraz hudobno skremži. „Stavim življenje, da jo pri prokletem Juriju Skopcu najdeva !u Stric nezaupno zre proti peči, toda kni6tica menda še vedno trdno spi. „No, saj bodeva videla," pravi potem, „ Jurij Skopec nama gotovo ne uide, kakor sem jaz njegovim ljudem. Oho, to bi moralo že nekaj posebnega biti, da ne dobiva Amalije zopet v pes t — zanesti se smeš na to, Tomaž!" Tolovaj mu molče pritrdi. Sedaj začneta prav na tihem šepetati — gotovo se o nav d a l j n i h korakih posvetujeta. Naenkrat oba obmolkneta. Kmetica v kotu pri peči se je k zganila. Culo se je, kakor da bi zdehala. Kmetica se sedaj izpod rute po sobi ozira, kakor bi kaj iskala. Morebiti hoče oditi, kajti mala posodica pred njo, v kateri je bilo mleko, je prazna. Gosta sta popolnoma mirna. Čakata, da kmetica odide, potem bodeta še le svoje pos v e t o v a n j e nadaljevala. ,Rudeči Tomaž' jo bolj oprezno ogleduje, toda spoznati ne more, je-li mlada ali stara. — 348 - Tolovaj se zgane. Bliskoma se tujka približa mizi, za katero sedita gosta. V tistem trenutku tudi že pri njima stoji. „Vidva iščeta Jurija Skopca?" praša tih glas, ki pa gotovo prihaja iz mladega grla. Stric prebledi. Gledal je poprej skozi okno, ,rudeči Tomaž" pa komaj verjame svojim ušesom. Tristo vragov!" zaškriplje. „Tiho!" šepeče jasen glas, ..če iščeta Jurija Skopca, sem Vaša zaveznica. To Vama celo pripomore k lepemu zaslužku.- Možakarja strme pogledata. To se prav vabljivo glasi, toda kdo naj tujki zaupa? ,Rudeči Tomaž' je surov silovitež. „Oho, ta mi je na poti,4* misli si. „Ko sem enkrat ž njo v gozdu, odbila jej bo zadnja ura. Ta mi je zelo sumljiva in zdi se mi prenevarna.“ Stric gotovo jednako misli, toda tujka, kateri ruta prikriva obraz, vendar natanko opazi, kako se možakarja temnimi pogledi prikimata. , Poznam vaju," nadaljuje kmetica, ..poznam vaju, kajti vajine besede poprej so mi povedale, kdo da sta. Slišala senl vse, kajti potuhnila sem se, kakor da bi spala. “ .,Prokleto!“ rentači Tomaž. Roko stegne, kakor bi hotel kmetico zgrabiti za vrat. Bliskoma ta odskoči. „Le počasi,u oglasi se tujka preteč, „jaz nisem sama. Četudi ne vidita mojih spremljevalcev, vendar jih lahko pokličem. Tedaj bodita pametna!“ Tomažu se na obrazu bere, kako je osupnen. ..No, to je lepa reč," godrnja, „tu sva pa zašla v peklensko zagato." Stric se obrne proti kmetici. ..Kdo ste pa Vi?“ praša pol radoveden, pol razdražen. „Ni treba, da kdo ve, kdo in kaj sem," zavrne ga tujka odurno, ..toliko naj Vama zadostuje, da nisem kmetica.” — 849 — „Ne, to je imenitna gospa," misli si Tomaž, „to se že koj čuje. Za vraga, ljubše bi mi bilo. da bi bil sto milj od tukaj oddaljen!“ Tujka pokaže na stole. .,Vsedita se," pravi zapovedujočim glasom, »govoriti imam z Vama." Možakarja tak razgovor čisto nič ne mika, toda kaj hočeta? Njeni spremljevalci v bližini — bes te lopi — tu ni mogoče dolgo izbirati! Kaj naj počneta ? Pri vratih ali skozi okno bežati, to bi bilo toliko, kakor n a s p r o t n i k e še-le nase opozoriti. Jeden sam krik skrivnostne ženske, in izgubljena s t a ! Zaradi tega se rokovnjača zopet vsedota, toda tako, da sta vsak trenotek na beg pripravljena. Tujka se smeji; čuje se glas, kakor bi glasen krohot šiloma zadrževala. „No, kakor se vidi, sta pametna, in kmalu se bodemo zjedinili, posebno če mi hočeta odkritosrčno odgovoriti na moja prašanja. Poprej sem vaju poslušala — vidva sta tedaj sov r a ž n ik a Jurija Skopca?" „Da, sovražnika!* mrmra stric. „ Gotovo vama je kaj hudega storil. Govorila sta o neki deklini, katero vama je, kakor 'slutim, odpeljal?" „Tako je,“ pritrdi hitro stari stric. „Dobro," nadaljuje kmetica, „ne zanima me, kdo da sta p r a v za prav. Vsekako imata vzrok, da se pred svetom zataj u j e t a , kajti dobre vesti nimata. Le mirno ostanita na sedežih, m e n e se vama ni treba bati. Pokažita mi samo, kje je Jurij Slcopec, in plačilo moje ne bo prepičlo.“ Rokovnjača se pogledata. Ni dvombe, to je skrivnost, kane razumeta. Gotovo pa je, da se jima tujke ni treba bati. Ko bi ju hotela ugonobiti, poklicala bi bila že davno s v o j e neznane spremljevalce. V tem slučaju bi bila oba izgubljena. - 850 — ..Pričnimo tedaj," nadaljuje kmetica, katere obraz se še vedno skriva pod ruto, „slišala sem, da se je Jurij Skopec tu v okolici pokazal. Vidva gotovo poznata razna skrivališča v tem okraji!" Tomaž se ojači. „Res je ta k o / pravi odločno, „če ste že vse slišala, zakaj bi potem tajil! Da, Jurij Skopec je deklico odpeljal, nečakinjo mojega tovariša in mojo nevesto. In to punico hočeva zopet imeti. “ Začuje se tiho smejanje. ..No. če je deklina Vaša nevesta, gotovo se je v tolovajskega glavarja zaljubila. Drugače bi vama ne bila ušla. Toda to me ne briga — Jurij Skopec je neki zal, mlad mož?u Tomaž postane zaupljiv. „Bedast teleban je ! “ zakliče, „človek, za katerim se morebiti kaka ženska prismoda ozira, meni pa nikakor ne ugaja. In kakor hitro ga dobim, pobijem ga na mestu!*1 To je seveda navadna baharija, kajti Tomažu je predobro znano, kako nevaren nasprotnik je Jurij Skopec. Tujka so dela, kakor bi tolovaju vse verjela. ..Dobro, dobro,“ pravi, „toda nekaj vama moram priponiniti. Jurija Skopca mi ne smeta ubiti, marveč ga mi morata živega izročiti v mojo oblast. Ali sta me razumela?" Hudobneža strmita. „Da, ali ste Vi v stanu, da ga v svoji oblasti obdržite?* čudi se Tomaž. ..Saj sta slišala, da nisem sama. Moji spremljevalci ostanejo nevidni, ,toda v pravem trenutku mi pridejo na pomoč. Storita tedaj, kar zahtevam, in ne bodeta se kesala. Dobila bodeta zopet deklino nazaj, in povrhu še bogato nagrado. Tudi se ne bojita, da Vaju izdam.“ Stric pogleda svojega tovariša. »Kaj pa Ti meniš, Tomaž?” . • > . L Tolovaj že davno ve, da govori ž njim mladostna ženska. Njegova zaljubljenost se oglaša. .Ta se ne skriva zastonj za ruto," misli sam pri sebi, r o ne, gotovo ima prav lep obrazek. In na roki se je robec pre — 351 — maknil, joj, kako belo, nežno ročico sem opazil. Ta tujka gotovo ni kmetica, marveč nekaj posebnega, morebiti — hm — me čaka še prijetna zabava." „Jaz sem pripravljen," pristavi glasno, »zapovedujte, in storil bom vse, da si pridobim Vašo zadovoljnost." „ Aj, to je tudi Vaša sreča," odgovori tujka, »kajti povem Vama, da me je v tej zadevi odposlal jako imeniten in moo- očen gospod. Če se mi najmanjše zlo pripeti, izgubljena sta oba rabelj Vaju bo na male kosce razrezal." Stricu postane tesno. ,,Raje bi imel, da bi s to vražjo žensko nikdar ne bil skupaj prišel % meni na tihem. Tujka, ostane popolnoma mirna. »Obrnimo se naj prvo proti Ivumu“, nadaljuje, „tudi tam gori je neki veliko skrivališč.* „In ijekaj sva tudi midva namenjena1-, izda se Tomaž. „Tem bolje, potem imamo vsi trije jedno smer pred sabo. Tedaj pri tem ostane — jaz dobim tolovajskega glavarja, vidva pa deklino in plačilo. In sedaj, naprej, zapustimo St. Rupert k' Zunaj n a polji se laliko bol natanko pomenimo.1' Kmetica gre proti vratom. T o m a ž i n stric gresta za skrivnostno tujko, toda možakarjema ni njg k aj lahko pri srcu, plašno se ozirata, ali se ne bodo zdaj ^idai prikazali čudni in nevidni spremljevalci te skrivnostne t u t e . ' — - 352 - 53. p o g l a v j e . Zenska tolovajska družba se osnuje. Amalija in pastarice. — Nova obleka. — Kazenska sodnija. — Odhod združenih čet. Cekinar hiti po strmi stezi navzdol. Prišedši do visokega borovca obstane ter zamolklo zažvižga. — Hipoma se začuje v gosto zaraščenem gr m o vi i, da se nekdo bliža. — Uršikina lepa glavica se pokaže med vejami in njene krasne oči zro na mladega tolovaja. ..Glavar je došel!“ zakliče Cekinar. „No, in — .,Vse Tvoje pogoje dovoli, Uršika," pravi tolovaj. po svoje tovaršice, prinesel Vam bom orožje. Tukaj na tem mestu se snidemo in vse potrebno ukrenemo ter se natančneje dogovorimo. “ Uršika ga za trenotek resno pogleda. Hoče mu že prepovedati, da je ne sme tako zaupno ogovarjati, toda spomni se velike usluge, za katero mora mlademu tolovaju na večne čase hvaležna biti. Prsa se jej hitro dvigujejo — ni dvojbe, da je Cekinarji naklonjena — da, ni mu samo hvaležna, temveč v njenem srcu kraljuje zanj še globokejši čut. Hitro odide po svoje tovaršice. Komaj pol ure pozneje se povrne s pastaricami, katere so nenavadno resne in blede, toda oči se jim svetijo kakor svetle zvezde. Sedaj ne morejo več nazaj, most za njimi je podrt —j postale so sodružice tolovajev. ..Kje so, Uršika," praša jedna pastaric, ..saj nikogar ne vidim?" „Tu prihaja,“ pravi Uršika, toda hipoma obmolkne. i Cekinar ni sam. Težko obložen sopiha, na rami ima veliko vrečo samih samokresov, bodal in streljiva. Ob njegovi strani pa koraka ponosna, visoka moška postava, in poleg njega, oprta na njegovo roko, plavolasa, krasna deklica. To je tolovajski glavar Jurij Skopec in njegova ljubica Amalija. Glavar opazuje pastarice. „To so tedaj naši novi zavezniki", pravi smehljajočim obrazom, ..glej, Amalija, sedaj nisi več sama. Upam, da boš pri teh ubogih deklicah, ki so vzlic svoji mladosti že toliko br idkega prestale, našla dobre prijateljice.“ Uršika stoji nepremično na svojem mestu. Amalija nekaj časa nemo opazuje lepo pastarico, potem pa izpusti roko svojega ljubčka ter hitro stopi k Uršiki ter ji pomoli roko. „Vi ste mi všeč-1, zakliče Amalija, „,Vas imam že sedaj rada — bodive si prijateljici!" Uršika jej seže v roko. „Kdo je to?" praša tiho, na Jurija Skopca zroč. „Moj ljubček", odgovori Amalija, ne brez ljubosumnosti. „ N a č e l n i k prostih tolovajev Vam ugaja, kaj n e ? “ Uršika se smehlja. „To je tedaj sloviti tolovajski glavar", mrmra skoro sama p r i s e b i — „no, če je to Vaš dragi, oba sta kakor jeden za d ru g eg a rojena." Amaliji se obraz zjasni. Zaupno dene svojo polno roko Uršiki okrog vratu. „Da, ljubim ga, ljubim ga strastno", šepeta ter svojega J u r i j a ognjevito, nežno pogleda, ,.ko bi ga katera druga ljubila, u s m r t i l a bi jo — kajti jedino moj mora biti. Nezvestoba njeg o v a b i me spravila ob pamet, jaz bi znorela." „Rada verjamem", odgovarja Uršika ter se skrivaj ozre n a Cekinarja, ..tudi jaz hočem samo jednega ljubiti — in tega ne sme nobena druga objemati." Cekinar izlaga orožje na travo. — 354 - „To je bilo presneto težko*-, pravi, „tukaj so bodala, tukaj-le samokresi in poleg njih streljivo. Ivo pridemo na primeren kraj, učil bom vse basati in streljati. Tukaj je to nemogoče, ker bi nas lahko v St. Juriju slišali." „Ni potrebno", zavrne ga Uršika, „moj oče je bil logar, zaradi tega mi je dobro znano, kako je treba samokres v roko vzeti. Te so moje tovarišice, katerim jaz zapovedujem. Ali bo gospodična tudi pri nas ostala'?‘- Amalija prikima. „Moj ljubček mi je že vse povedal", pravi, ..pridružila se bom tedaj Vaši četi. Samo da bodemo vedno poleg glavnega krdela ostale." ,.Samo ob sebi se to umeva”, odgovori jej Uršika, ki je sedaj naenkrat drugačna postala, „to smo obljubile. Oborožite se t e d a j o b r n e se k pastaricam, ..od tega trenotka naprej ne smemo več misliti, kaj je bilo, preteklost leži za nami.” Deklice si hitro orožje mej seboj razdele. „Stojte!“ zakliče Jurij Skopec, ki dopadljivo opazuje razkošne, krepke postave pastaric, „v teh bornih oblekah mi ne ostanete. Predlagam Vam nastopno. Glejte, v ženskih krilih bi preveliko pozornost obračale na-se, tudi bi Vas v marsičem nadlegovala taka oprava. Svetujem Vam tedaj, da se preoblečete za moške, seveda ne za zmeraj, temveč le za mej potjo. Ko pridemo za dlje časa v taborišče, oblačite se zopet po svoje, in skrbel bom potem, da bo Vaša obleka vredna vsake plemenite gospe." Deklice se smeje. Tudi Uršika takoj pritrdi. Amaliji pa se na obrazu prikaže nezadovoljnost. Ni jej povšeči, da Jurij Skopec tako prijazno kramlja s pastaricami, v njenem srcu se oglaša ljubosumnost. Ali jej bo zvest ostal? ..Paziti moram nanj“, šepetajo njene rudeče, polne ustnice, „moj mora biti, samo moj, in nobena druga se ga ne sme dota k n i t i / Dva druga tolovaja se prikažeta. Na ramah imata velike cule, katere na glavarjevo znamonje odložita. ,,Tako“‘, pravi grozoviti mož, ..tukaj je moška obleka v bogati izberi. Slabo bo s črevlji, kajti Vaše nožiče so premajhne, toda pozneje se bo dalo tudi v tem oziru pomagati. Sedaj vzemite to, dokler kaj boljšega ne dobimo. Pred vsem pa ne pozabite, svoje dolge lase dobro skriti pod širckokrajniki!“ „In sedaj se ne mudite preveč, kajti danes po noči zapustimo Kum. — Amalija, tudi Ti se preobleci za moškega — tako je bolje." „Kakor Ti velevaš, ljubček moj", šepeta krasotica. Tolovaji se umaknejo. Cekinar z glavarjem hitro odide, ostala dva tolovaja pa jako počasi korakata. Gotovo so jima pastarice všeč, — menda si jih hočeta še jed enkra t ogledati, morebiti celo pri tem, ko se preoblačijo. Toda Uršika je rojena načelnica. ..Tri izmed nas vzamejo nabasane samokrese ter se tako kot straže razpostavijo, da nas nikdo ne more motiti. Ostale pa se bodemo v grrnovji preoblekle; svojih strganih cunj nam niti ni treba hraniti." ' Povelje se takoj izvrši. Tri deklice se s samokresi in bodalci oborože ter se primerno na stražo postavijo. Ostale pa vlečejo cule v grmovje. Kmalu se začuje tiho smejanje, izza grmovja se sem ter t ja pokaže bela roka ali polno pleče. Nenavadna obleka jih mudi pri oblačenju, toda konečno tudi niso okorne. Kmalu se prikažejo za moške preoblečene, in širokokraj- »nfki jim kaj pogumno tiče na zalih glavicah. Samo preveliki in težki črevlji^ ti jim delajo nekoliko preglavice. Tudi Amalija se je za moškega preoblekla, Uršiki pa tiči že orožje za pasom. Pastarica si ogleda svoje malo krdelce. Sedaj se straže menjavajo, da se tudi zadnje tri deklice morejo preobleči, in ko se to zgodi, povežejo prejšnjo siromaško obleko v razne cule. — 356 — Te poskrijejo mej skalnatimi razpoklinami, kjer jih gotovo ne bo nikdo našel. Uršika je zadovoljna. Znamenje da, kakor se je od Cekinarja naučila, in kmalu prihiti mladi tolovaj. „G-otove smo;1 pravi Uršika. „In izborno Vam vsem pristoja oprava!" zakliče tolovaj. „Oj, Uršika, kako rad bi Te takoj objel in iz vsega srca poljubil." Ona zmaje z glavo. „Kaj pa najin dogovor?" ga opominja. „No, da, saj nisem ničesar pozabil. Vse je tedaj v redu. Obleko in orožje imate, streljivo in živež je tam le nakopičeno. Z živežem moramo vodno za nekaj dnij preskrbljeni biti.u „Samo ob sebi umevno*, zavrne ga Uršika resno, „svojo dolžnost in odgovornost poznam dobro. Le bodite brez skrbi, naše straže bodo zelo pazljive." Cekinar se zasmeji. ,,Ali proti nam, U r š ik i '?“ praša tiho. „Ivakor se vzame," odgovori ona skoraj nagajivo, „to je samo od tega odvisno, kako se bodete Vi, naši moški tovariši vedli. Pred vsem pa je treba stražiti, da nas sovražnik ne na~ pade. Meni se za gotovo zdi, da nas že preganjajo." „Naj nas le, toda našli nas ne bodo/' „Vi zelo zaupno govorite." „Ker našega glavarja ne poznaš, Uršika. Povem Ti, to Ti je mož — no, nočem ga preveč hvaliti, drugače se še vanj zaljubiš in to bi me presneto skelelo. “ Amalija stoji prav v bližini. Za grmom skrita oprezno posluša, vidi se jej na obrazu, da nestrpno čaka, kako bo Uršika odgovorila. Lepa bivša pastarica zmaje s polnima ramama. ^Tolovajski glavar ima prekrasno ljubico," odgovori mirno, „in sramotno bi bilo, ko bi se kak tretji človek mej ta dva zaljubljenca vmešaval. Ne, vsak mož mora imeti samo jednega dekleta, to je moje mnenje." Amaliji se obraz same zadovoljnosti sveti. „ Moja draga Uršika, u šepeta, „da, dobra, plemenita je, čer a v n o je samo siromašna pastarica. Oj, kako jej bom zvesta to v a r š ic a in prijateljica, že sedaj jo ljubim." v Cekinar se smeji. „Tedaj je vse v redu,“ pravi, „in odrinili bodemo proti §t. Rupertu. Odidemo vsi skupaj, potem pa greste Ve nekoliko fca nami- Glavar naš pozna tam blizu mal prepad, v katerem i z v r s t n o skrivališče. Blizo tam je razvalina starega poslopja - malo zidu je še, vendar pa sredi gozda in toliko podzemeljtiega prostora, nekdanje kleti, da ste pred vsako nevihto zavarovane. Tam bodete taborile, hahaha! Taborišče dekliških to lo v a jev ! “ Ur š ikin obraz ostane nepremenjen. „Seveda smo sedaj to,“ pravi resno, „tolovajske deklice, kajti nazaj ne moremo več in — tudi nočemo!" Cekinar se hoče nekoliko pošaliti. „Zakaj pa ne?" pravi; „kmet lahko izgine — Vas bi nihče ne sumničil, č e se kesate svojega sklepa, lahko takoj zopet postanete pastarice. Urš ika ga odločno pogleda. Pokazati Ti hočem, da so vsi mostovi za nami podrti, “ pravi resno. Cekinar veselo zavriska. „ Uršika, ljubica, Ti me zaupno tičeš — juhuhu! — Ur- %, k ak o Te imam rad!" K „ N e sedaj,” zakliče deklica, ljubeznjivo ga pogleda, toda z desnico se ga obrani, „ne sedaj, France, pozneje, poklicala Te bodem. Najprej hočemo pokazati, kaj je iz ubogih pastaric postalo. “ „Kaj nameravaš?" praša tolovaj. „Kmeta čem imeti,“ odgovori Uršika odločno, „povej to glavarju, preverjena sem, da mi ne odbije moje prošnje. Oba Laha naj pete brusita, kamor hočeta, potem ko sta dobila svojo ^azen, kmetu pa, ki me je ob čast hotel spraviti, nikoli ne prizanesem.” Cekinar plamtečimi očmi gleda svojo lepo ter mogočno Gubico. - 358 - „Tri sto medvedov, Ti si pa res deklica, kakoršnih je malo na »vetu/ občuduje jo tolovaj, „v resnici, Uršika, Ti si zame kakor ustvarjena. Takega dekleta sem si že davno želel imeti — nobene mevžo, marveč junakinjo, ki se bo poleg mene borila. To je srčna radost, oj, ko bi Te le enkrat smel goreče poljubiti !" „lz te moke za sedaj še ne bo kruha, dragi moj,“ smeji se Uršika nagajivo. „Kaj naj si pa moje tovaršice mislijo, že njihova načelnica žo prvi dan leži v naročji moškega tolovaja! Ne, čas bo prišel, morda kmalu, ko Ti bom izkazala svojo hvaležnost, da si me rešil iz kmetovih krempljev. Da, to Ti obljubujem, toda sedaj sem samo načelnica svojih dekliških tolovajev !" Cekinar je nad vse srečen. ..Resnično, Uršika,u smeji se, .,prav bojim se, tako bojevito se Ti oko sveti.“ „Oj, z nami se tudi ni dobro šaliti,“ odgovarja mu pol resno, pol nagajivo. „Toda sedaj pojdi in povej Juriju Skopcu, da bi jaz sama rada kmeta kaznovala. Nesramnež bi bil še mnogo deklet svoji pohotnosti žrtvoval, to Ti je trdosrčen, bogat nesramnež.” Cekinar jej prikima. Dobro, Uršika, grem k glavarju, tudi sem prepričan, d a Ti usliši prošnjo, ker nima najmanjših vzrokov, da bi T i jo odbil." — Tedaj pojdi!" Mladi tolovaj odhiti. Uršika gleda za njim. Tu se njenega vratu oklene mehka roka. Obrnivši se, zapazi lepo Amalijo. Uršika je iznenadena. „Ti si moja ljuba prijateljica/1 šepeta krasna deklica, ..slišala sem vse — le pomisli, bila sem že ljubosumna, ker sem Te poprej videla tako prijazno govoriti z Jurijem Skopcem. Toda Ti si dobra, Ti drugega ljubiš, samo jednega, to vem. Kaj ne, Uršika, da hočeve biti prijateljici?.“ Uršika Amalijo tudi objame in sklenjena je zveza — prijateljstvo do črnega groba. Sedaj so vse deklice preoblečene. Ravno' tako je, kakor da bi bile z moško opravo tudi tnoško odločnost oblekle. Lepe oči ne zro več v široki svet pohlevno in milo, o ne. Sedaj se blišče ponosno, predrzno — na lepih obrazih se bere t o č n o s t in male ročice večkrat segajo za usnjat pas, kjer tifi m orilno orožje, kakor bi zdaj in zdaj hotele pričeti ljut in krvav boj. Tudi Amalija je preoblečena in oborožena. To jej ni nič novega, tako je že večkrat kretala mej tolovaji. Amalija zna tudi orožje dobro sukati. Ravnokar govori z Uršiko, ki radovedna ogleduje svoj samokres ter petelina nateguje m _zopet sprožuje, kakor bi hotela poskusiti, ali je njena mala, nežna ročica dosti krepka ali ne.T u se začujejo glasovi, vmes pa zamolklo ječanje. Cekinar so pokaže. Za njim stopajo trije tolovaji, ki strašno povezan snop vlečejo za sabo. To je človek. Da, to je oni kmet, ki je danes zjutraj hotel Uršiko onetsstiti — sedaj leži javkajoč pred njo. Tukaj imaš satana," pravi Cekinar. ..Glavar Te pozdravni* ter Ti da sporočiti, da s kmetavzarjem drage volje postopa La h a bodemo poprej še grozno našeškali,, pri našem odiodj p.x naj bežita — povrnila se k nam gotovo več ne bodeta. « — Uršika svojemu ljubčeku hvaležno prikima. Ti vse moje želje izpolnuješ, France,“ šepeta, globoko ?arudela, ..sedaj se tudi Tebi ne bo treba pritoževati, da sem trdosrčna. V- prvem taborišču — pridi — čakaj potrpežljivo do *edaj — “ Hipoma (preneha govoriti. Cekinar je presrečen, kajti Uršikino obljubo dobro razumeva. Sedaj počasi odide, ostali trije roparji pa korakajo za ^jim. — Kmet leži pred Uršiko povezan, ki ga nekaj časa ostro ^L>azuje. — 360 Grlava njegova je tako v cunje povita, da ga ni moč spoznati. Vse tolovajke ga obstopijo. Prete mu s pestmi. Kmet je začetkoma sicer presenečen — koneeno pa spozna pastarice po glasih. Z nova začne javkati. Tu stopi Uršika prav zraven njega. Pripogne se k svojemu bivšemu gospodarju. ..Ali me več ne poznate?" zavpije glasno nad njim- ..Grdoba, hoteli ste me svoji pohotnosti žrtvovati, toda Bog mi je v pravem času poslal rešitelja iz velike nevarnosti. Kdor hoče mene imeti, tega moram poprej ljubiti. Vi ne bodete nobene več v nesrečo spravili. V ribniku, tu doli. bodete delali pokoro za svoje hudobije.” Kmet s široko odprtimi očmi zija v lepi, razvneti obraz svoje bivše pastarice. Človek bi ne verjel, da je to še Uršika od danes zjutraj — strele odločne srditosti švigajo iz njenih krasnih, plamtečih očij. - V moški opravi — oborožena — to ni več pastarica to je pravcata tolovajka. Toda v kmetu se vzbuja stara trma — stara zvijača — da, prepričan je, da je že prestal največjo in najhujšo nevarnost. ..Čuvaj se," škriplje kmet, ..jaz nisem zastonj najbogatej^ [ kmet v Št, Juriju, kdor se me le najmanje dotakne, izkupiljo bo grozno. Kaj pomeni to šemarjenje z moškimi oblekami. Oho, le malo počakaj, kmalu Ti pokažem, kdo da smo mi kmetje! Ze sedaj me pogrešajo v vasi, gotovo me že iščejo!" Uršiki se niti vredno ne zdi, da bi mu odgovorila. Svojim tovaršicam namigne, ki nemo povelje dobro razumejo. Vedno jim’ je bila načelnica, vsaka poteza na njeneffi obrazu jim je znana. Kmet tuli kakor zaboden vol, ko ga preoblečeno dekli« krepko dvignejo. ,Vidva iščeta Jurija Skopcar" praša' tih glas. - 361 - Ž njim hite po strmem Kumu navzdol, proti velikemu r ibnjaku. Uršika gre za njimi zadnja. ' Od časa do časa se skrivaj ozira nazaj, kakor bi pričakovala, da se jej bodo tolovaji pridružili. Toda nikogar ne zagleda. Prosti sinovi gojzda ostanejo mož-beseda, svojim mlad o s tn im tovaršicam nočejo ničesa predpisovati. Uršiki se zaziblje ponosen smehljaj na obrazu. Sedaj še-le čuti, koliko moč ima, sedaj je še-le pravcata n a č e l n i c a dekliških tolovajev, kajti obljubila je, da bo vedno p o d p i r a l a Jurij Skopčeve ljudi. Kmet strašansko javka. ,,Zamašite mu usta,” veleva z glasom neomejene poveljnice, sicer bi njegovo brezmejno kričanje lahko v Št. Juriju slišali.14 Hipoma tolovajke ubogajo. Kričanje premolkne — hudobneža vlečejo naprej, konečno pridejo do ribnjaka. Uršika zdaj h kmetu pristopi, ki kar besni in v smrtnem strahu brca ter so premetava. Ves njegov trud >pa mu nič ne pomaga, vezi so pretrdne, ne more se jih oprostiti. Uršika še jedenkrat veleva — prav skrivnostno tiho — kakor bi se bala, da jo tovaršice ne bodo ubogale. Deklice tudi osupnejo, pa le za j eden treuotek. Spomnijo se vse bede in sramote, katero so morale pres n i pred sabo vidijo one tri /prijateljice, ki so že postale žrtve takega nesramneža. Vse raztogotene planejo nad kmeta. Velike, težke kamne privežejo na konce vrvi, s katerimi ste rnu roki Povezt;ni- Potem ga, kakor hlod zavale tik na breg ribnjaka. „Doli s teboj!” zakliče Uršika razljutenim glasom, „doli k povodnim deklicam, ki tu v vodi domujejo. Tam na dnu r i b n j a k a poskusi svojo srečo, ali se dajo povodna dekleta svoje č a s t i oropati. Na zemlji nimaš ničesar več iskati !li č rn i Jurij 18 Kmet brca in se vije. Vse svoje moči napenja, da bi se ojjiostil - zastonj! Uršika ga sune z nogo' — Štrbunk! Voda pluskne visoko — široki kolobarji vznemiajajo ribnjakovo površino — Konečno prihajajo od dna le še zračni mehurji, oznanjujoč, da tu doli leži kaznovan hudobnež! Bledih obrazov zro bivše pastarice v ribnjak, toda Uršika jim ne da duška, da bi mnogo premišljevale o izvršenem činu. ..Nazaj na hrib!" zakliče svojim tovaršicam. „Ne pozabite, kar smo svojim možkim sodrugom obljubile, da jih nikdar ne zapustimo! Hitro na Kum, pripraviti se moramo na odhod — oprezno stražiti — kajti Sentjurčanje bodo kmalu kmeta iskali. Žurite se — če me oči ne varajo, prihajajo tam doli že kmetje." Uršika prva hiti v breg, tovarišice pa za njo, in kmalu izginejo krasne, vitke in vendar krepke postave za gostim grmičevjem. 54. p o g l a v j e . Tihorepčevo priznanje. Poročilo iz Ljubljane. — Pritlikovceve l is t ine .— Razkritja. — Kje je Milica? Kaj je z grofom Sokolskim? Povedali so mu, da se je Jurij Skopec — tolovajski glavar — vtihotapil po noči v njegov grad, toda nikdo ne ve, kam se je grozoviti bivši lovec potem obrnil. Grof še vedno veruje lažem svoje lepe soproge, ki hinavsko tarna, da jo je takrat hotel Jurij Skopec časti oropati. Tako se vragica v jednomer še vedno hlini, ker noče, da bi grof prenehal lovca zasledovati. Njeno pregrešno srce hrepeni po nekdanjem zalem lovcu ne more ga pozabiti — še vedno ga hoče vzlic vsemu, kar se je pripetilo, vjeti v svoje mreže. Grof Sokolski se no boji niti truda niti troškov, da bi izvedel, kje se predrznež mudi, mej tem pa se pripeti nekaj novega, čudnega, kar ves grad Sokolski s svojimi prebivalci spravi v največjo razburjenost. Tiste dni, ko se Jurij Skopec s svojimi divjimi tovariši mudi na Kumu, pride sel iz Ljubljane na grad Sokolski. Moža so poslali sodniki ljubljanskega mesta, v pismu pa, ki g a donaša, stoji kratko poročilo, naj pride grof Sokolski n em u d om a v Ljubljano, kjer so se dogodile važne reči. Lepa grofica se zavzame, kajti pri tem misli, da se gotovo gre za Jurija fekopca. Opetovano prigovarja svojemu soprogu, naj v slučaju, da «o vjeli Jurija Skopca, naglaša svojo lastno graščinsko sodno ob la s t ter da bivšega lovca pripeljati na Sokolsko. Drugo jutro zgodaj se odpelje plemič v spremstvu oboroženih služabnikov v glavno deželno mesto. Prišedši tja gre v sodno hišo pod Trančo, kjer ga že nestrpno pričakujejo. Običajno se pozdravijo — zelo uljudno, kajti grof Sokolski je imeniten in vpliven graščak. Potem prvi sodnik plemiču namigne in važne gube na n j e g o v em obrazu pričajo, da mu ima nekaj prav imenitnega povedati. „Vaši milosti je znano, da je ušla tatica, ki je milostivo ffospo grofico okradla," prične sodnik svoje poročilo. Plemič potrdi. Obraz njegov je teman, kajti kakor hitro ga kdo opomni Milice, oglaša se mu vest, čeravno ne ve, zakaj. Milica je bila le služkinja njegove soproge, toda kadar koli je gledal v ljubki obrazek krasnega dekleta, spominjati se je moral preteklih dnij. Bila je tudi krasna deklica s plavimi laski in modrimi očmi — njegova prva ljubezen. — Divna hčerka starega vašk eg a krojača, ha, če se grof Sokolski spominja onih zveličavnih časov potem — — 364 — Glas sodnikov ga iz sanjarij probudi. „Vaša milost ve, da je neko na duhu bolno, toda telesno > orjaško močno človeče rešilo tatico iz jede, oziroma mučilnice.- „Znano mi je to,“ odgovori grof Sokolski, „prosil sem tudi tukajšno krvavo sodnijo, naj v tem slučaju raje milostno nego strogo postopa, naj umobolnega pritlikavca ne obsodi na smrt." „To bi se tudi ne bilo z g o d i lo ,g la s i se odgovor, „norca smo zaprli v trdno ječo, toda železni drogi pri oknu so bili prešibki za njegove nenavadne moči — ušel nam je !“ „Ni mogoče !“* „Da, ušel nam je," ponavlja sodnik, ..toda v njegovi ječi smo našli nekaj listin, katerih vsebina bo gotovo zanimala Vašo milost — razven če se pokaže, da so ponarejene/ Grof Sokolski prebledi. Kaj neki to pomeni — zakaj plemič tako plaho pogleduje na sodnika, ko ta z mize jemlje nekaj starih, dobro zapečatenih papirjev ? Pečati so prelomljeni, t.o opazi grof še-le sedaj — seveda, sodnija mora vse poprej vedeti. Molče prejme grof Sokolski iz sodnikovih rok listine. Trese se grof po vsem životu, ko stopi s papirji k oknu, in ko jih prebere, je lice njegovo bolj bledo, ko zid temne sodnijske sobane. Ali se mu vest oglaša'? Kdo ve? Menda mu krčijo srce celo trpkejši čuti — kesanje in prepozno bridko spoznanje. Sodniki molče ter se brigajo le za svoje delo, predsednik pa oprezno zre na grofa, kakor bi hotel z njegovega obraza brati, kakovi čuti ga navdajajo. Grofu zdaj roka k tlom zamahne, iz očij se mu zasveti neznanska bolest. Hripavim glasom praša: ..Ali nimate nobenega poročila, kje je sedaj obtoženka?" Sodnik zmaje z ramama. „Došlo nam je sicer več vestij, toda pokazalo se je, da niso zanesljive. Jeden pravi, da je videl tntico tu, drugi, da jo je srečal tam — Grof Sokolski glasno zastoče, ko čuje, da uradnik Milico imenuje tatico. „P o mojem mnenju ni nikdo drugi kakor Jurij Skopec o d p e l ja l jetnice,“ pripomni prvi sodnik. „Skoraj gotovo je sedaj i v n je g o v i tolovajski četi." Plemič omahne, kakor bi ga bila zadela strela. „To tudi še,“ stoka, ..Milica pri njem! Ha, iskal jo bom, najti jo moram.'' Grof Sokolski se vzravna. Obraz njegov je skoraj lojeno sivkast, vendar ne omahuje, t r a v n o sc mu pozna, da mu je to le z velikim naporom mogoče. — „ Zahvaljujem se strogim gospodom sodnikom," priporoča se z am o lk l im glasom. Prvi sodnik z glavo mogočno prikima. „K.o bi pritlikavec prišel na Sokolsko, prosimo poročila.“ pravi uradno-suhoparno. KDa, da — zgodilo se bo to,u jeclja grof. Graščak ne ve, kako zapusti temno poslopje pod Trančo, kakor v sanjah se vsede na voz — ne gleda niti na desno, niti na* levo, srpo zre pred se, od časa do časa pa se iz njegovih prs začuje zamolklo ječanje. Tako se povrne na svoj grad. Večer je že, grofica je v svojih sobah, toda soprog ne popraša po njej. „Kje je Tihorepec?u zakriči prvemu služabniku, ki mu pride n a s p r o t i . 1 S lu g a se močno prestraši — grofa še nikdar ni videl takega. Trepetajoč in bojazljiv spremi grofa do sobe, v kateri se mudi gra jski oskrbnik. „Pus t i me samega,“ veleva mu plemič, ..prepovedujem Ti, v s t o p i t i v to izbo. In da me nikdo tukaj ne moti, ali si me r a z u m e l ? „Da, da, milostivi gospod!" Grof divja v sobo. Tihorepec ima pač od nekdaj že slabo vest, prestraši se o - r o z n o , ko grof O v izbo prilomasti. — 366 — # Nehote hoče zbežati, toda graščak ga že drži za vrat. ..Lopov, ropar, slepar!“ škriplje plemič, „Ti vražja pokveka, Tvoje spletke so postale očite, ko beli dan!" Hinavec čuti grofovo železno pest, zaradi tega prične milo javkati in stokati. „Kaj — kaj — se je zgodilo?" Grof potegne iz žepa listine, katere je dobil v Ljubljani. .,Slepar, vražji hudobnež, ali poznaš te-le listine?" Oskrbnik se vije kakor črv. „Da, da,“ stoka, „da — poznam j i h / Grof ga v neznanski togoti trese. ..Nesramni goljuf, nalagal si me! Oni skrivni zakon, kateri sem sklenil s Katinko, lepo krojačevo hčerko, bii je samo Tebi znan. Moral sem takrat iti v vojsko, in ko sem se povrnil, bila je, Katinka mrtva, moja preijubljena Katinka! Toda stricranjke, oni uraobolni pritlikavec, je imel pismene dokaze v rokah, da je Katinka zapustila otroka." „Hu — hu — hu,w tuli oskrbnik, ki maha v zraku sem ter tja kakor zvon ob vrvi. ..Priznaj 1“ zarujove grof groznim glasom, „kje ja otmk ?* ..Ne — ne — vem — menda — umr l / Grofov obraz ni več človeški. Zopet pretresa hinavca, da obupno stoka. .Nesramnež, zadavim Te, kje je otrok?" „Ne vem — milost — milost!" .,Kje je moj otrok — prašam še jedenkrat, lopov!“ zagrmi grof nad njim, in iz njegovih oči švigajo strele neznanske razljutenosti. „Res ne vem, ne, ne, ne vem!" .,Ali je bila deklica, ali je bil deček?" Hudobnež trdovratno molči. Sedaj grof sam sebe več ne pozna. Graščak je močan mož. Z jeduo roko vleče oskrbnika k oknu. Naenkrat je odprto. ..Zlodej v človeški podobi,“ grči grof hripavo, „ali vidiš tu doli grajski jarek? Vem, da no znaš plavati — če mi hitro ne govoriš resnice, vržem Te tu doli, kakor steklega psa!~ Tihorepou spozna svoj nevarni položaj. Pogled v skremženi obraz graščakov mu je dukaz, da se p lemič ne šali. Že čuti, da ga močna grofova roka dviguje — že visi v z ra k u , tu pride iz njegovih ust neznanski krik. »Usmiljenje, milostni grof — bila je — deklica." Grof Sokolski strašno zastoka. Koka njegova še vedno drži oskrbnika, potem pa ga z g ro z o v i to silo loputne na tla. „U — u — umiram V' ječi grdoba. „Ti umiraš ?“ krohota so grof, ..hahaha, Ti pokveka, bolj se Tvoja črna duša drži, kakor večnega žida! Kje je deklica _ priznaj!" Hinavec se valja po tleh, kakor bi ga grozne bolečine mučile. Toda grof se od prekanjenega lisjaka ne da premotiti. Z nova ga zgrabi. „Pes oslcrbniški“, zagrmi nad njim, „znano mi je, da je Milica moja hči; čudil sem se dostikrat, kako je bila moji predragi Katinki je d n ak a / Oskrbnik še vedno molči. Grof ga zopet dvigne. ..Peklenski vrag!" zavpije togotno, „Tvoja zadnja ura je odbila !“ Že ga hoče vreči v prepad. „Stojte — stojte", javka nesramnež glasno, „vse priznavam, vse — vse — da — Milica je hči milostivega gospoda grofa.“ Grof nesramneža izpusti, toda uiti ta vendar ne more, kaj t i graščak mu zapira jedmi izhod. „ Tedaj vendar res, Ti lopov!" zakliče plemič, „ha, skoraj s em slutil — jaz nesrečnež sem svojega lastnega otroka, svoje j a s t n o meso in kri v mučilnico poslal. Kje je sedaj ubogo dete p r i Juriju Skopcu? Oj, kri mi zastaja po žilah!" Tihorepec bi se rad iz sobe izmuzal. Toda grof Sokolski ga ne pusti iz očij. — 368 - „Ti pasja duša“, se zopet zadere nad njim, ,,Ti pokveka, ki si goljufal Boga, ko Te je stvaril, zakaj si mi resnico prikrival?“ Tihorepec vidi grofovo stisneno pest. Jeden sam udarec ž njo bi mu razbil črepinjo. „Jaz — sem —“ „ Zakaj? — Govori!" „Bal sem se —“ ..Kaj, mrhovina, Ti si se bal? Govori resnico,, ali pa Tezadavim kakor mačko!“ Oskrbnik vidi, da je grofu vse britka resnica. „Tukaj stoji črno na belem", zagrmi grof. kaaoč na listine. „Znano Ti je bilo, da je Katinka porodila. Zakaj si mi to zamolčal ?“ Tihorepec odpira usta, kakor bi mu hudobec sedel na zatilniku. „Mislil — sem — da je bil oni zakon navidezen, ne vem,, da je duhovnik —“ ^Gotovo naju je duhovnik poročil", zavpije grof. ,in t0 J0 bilo tudi Tebi znano, čeravno tajiš. Ha, kdo bi mi sedaj brani.1, ko bi te pri tej priči pobil, Ti zverska grdoba!" Grof zavihti pest. ..Prizanesite mi“, cvili hinavski oskrbnik, ..iskal bom iz gubljeno!“ ,To je Tvoja sreča'1, škriplje grof, „drugače bi Te bit kratkim potom poslal tje, kamor že davno spadaš — v dno« pekla. Še jedenkrat To prašam, zaknj si mi prikrival resnieo?" ..Menil sem, da je Milica nezakonska", javka hudobne?. ..Lopov, tega nikdar nisi v e r je l', kriči grof, „in dokazan Ti morem, da to ni bilo resnično. Četudi je Milica hči vaškega, dekleta, moj pravi otrok je vendar. Milico hočem zopet imeti, naj velja, kar hoče!“ „Saj jo hočem isk a t i !“ ..To je tudi Tvoja dolžnost, in dal Ti bom v Ta namenlovce sabo. Jutri zjutraj moraš biti že na poti, in čuvaj se„ slepar, da me zopet ne varaš. Bila bi to Tvoja zadnja ura.'- Oskrbnik poklekne pred grofa. 369 — Tuli in javka, cvili in sklepa roki, toda grof se ne zmeni za njegovo hinavsko prosjačenje. „ Takoj bom izbral lovce, ki Te bodo spremljevali!“ zakliče grof, potem pa hitro zapusti sobo. Tihorepec še vedno kleči na tleh, še vedno stoka. Tu se vrata z nova odpro. Razkošna, krasna ženska vstopi. Oskrbnik gloda v peklensko-lepi, sedaj smrtno-biedi obraz o-i-ofičin. O Namigne mu. „Danes po noči Te pričakujem, v skrivnem hodniku", šepeta, ..govoriti moram s Tabo, predno jo začneš iskati, kajti s l i š a l a sem vse — vse!" Tihorepec hoče vstati. Ostani, kjer si, ne gani se“, sika grofica, kakor razdražena kača, „toda danes po noti pridi, da Ti naročim, kar je treba." 55. p o g l a v j e . [ V ljubljanski gostilni. * V tolovajskem taborišču. — Načrti. — Smukačev nalog. — Spoznan. Zopet smo v svežem zelenem gozdu. Da, na Dolenjskem blizu Šentjanške doline, v gostem gozdu, kamor redkokdaj stopi človeška noga. Tukaj ob ozki stezi, ki jo vešče lovčevo oko komaj spozna, gori mal ogenj. Krog njega sede predrzne postave v lovskih opravah, oborožene od nog do glave. To so Jurij Skopčevi divji tovariši. Glavar leži na mehkem mahovji in se ravnokar posvetuje s Smukačem, Cekinar pa sodi pri ostali družbi. 16a „Glavar", pravi Smukač, ..pustili smo srebro v podzemeljski jami na Kumu. Toda v Ljubljani je nekaj Židov, ki bi je radi kupili.“ Skopec odmahne z roko. „To je vse dobro in lepo", odgovori, „todu Židje plačujejo tako slabo, da me nikakor ne mika, vreči naš bogat plen tem pijavkam v nenasito žrelo.“ Smukač se muza. ,,Prepustite to skrb le meni. glavar", pravi, ..jaz imam posebno spretnost v občevanji s Hebrejci. Zadovoljni bodete z menoj in dobili bodemo pošteno skupilo za srebro." „In kako bodemo srebro v Ljubljano spravili?” „To n&j Židje sami preskrbe", zavrne Smukač. ..Privedel bom kupee na lice mesta, potem naj plačajo, dobro plačajo, četudi še tako tarnajo in „Jojmeni!“ vpijejo. Srebro nam je le nadležno in nam je gotovi denar nujno potreben." „Da, tega nam manjka.“ „Tedaj to meni prepustite, glavar. Odidem v Ljubljano, kjer bom z Mojzesom in Natanom obravnaval." ..Toda bodi previden !u „Glavar, saj mer vendar poznate." Sedaj se Cekinar približa. „No", praša Jurij Skopec, „kje so dekleta ?“ ..To so Vam izborno pirnice!" odgovarja Cekinar veselim obrazom, ..utaborile so se tako, da j e kaj! Tako skrito, da jih jaz sam nisem mogel najti. Se-le dogovorjeno znamenje me je privedlo na pravo sled. Vsa čast Vaši lepi nevesti, glavar, ta je v gojzdu doma!" ..In Uršika?" Cekinar se smeji. ..Ta je rojena poveljnica, resnično, če človok gleda dekleta v lovskih opravah — misliti bi moral, da so to krasni mladeniči. Poprej so si zajutrek pripravljale in njihove straže so bile tako razpostavljene, da se jim ni kdo ne more skrivaj približati." „Dobro", pravi Jurij Skopec. .,to je tedaj v redu. Znano Ti je, da bodemo sedaj najprvo izropali samostan pri Št. Ru pertu. Sicer ta samostan ni več to, kar je bil pred turškimi - 371 — navali, toda izvedel sem za gotovo, da je še sedaj mnogo bog a s tv a v podzemeljskih hodnikih nakopičenega, katero so pred Tu rk i poskrili in je do današnjega dne tam pustili. Obiskali bodemo tedaj samostan, toda nikomur se ne sme nič žalega storiti. Poznam rov, po katerem se od zunaj pride v podzemeljsk e hodnike samostana. Podpoveljnika sta s tem zadovoljna. Zjutraj zgodaj je še, celo noč so potovali, potrebni so počitka. Le neutrudljivi Smukač se odpravlja v Ljubljano. Kmalu pokriva njegove krepke ude kmečka oprava, pod katero je orožje dobro skrito. Cekinar ga nekoliko pota spremlja. „Zavidam Teu, pravi Smukač svojemu prijatelju. „Napravil si lepi, Uršiki veliko uslugo, za katero se Ti bo kmalu zahvalila. “ -f/ C e \ in a r vzdihne. ..Mogoče, — kdo ve, dosedaj še ni črhnila besede o I . ¦ tem." ,*Pojdi no, prijatelj, ne bodi nor! Mi smo tolovaji, ki žive in uživajo, zakaj je ne prašaš, ali bi Te ne hotela objeti?“ Cekinar zmaje z glavo. „Ti Uršike še ne poznaš", odgovarja, .,to Ti je nenavadno ¦dekle — ta se ne vr^e prvemu, ki ga sreča, okrog vratu, temveč hoče, da si jo kdo zasluži. Upam pa, da bo prej ali slej postala moja ljubica." „No> da, saj sem vedno rekel, da Tebi posebne muhe po glavi roj i jo. Ko bi bil jaz na Tvojem mestu, šel bi naravnost k njej ter rekel: Tukaj sem, Uršika, rešil sem Te iz kmetovih krempljev* in sedaj bodi Ti moja!" „In ravno pri Uršiki naglica ni dobra.“ „No, ,vsak po svoje! Mene bi moral videti, ko bi mi bila k a te ra izmed njenih tovarišic posebno všeč, kako hitro bi me o b j em a l a / „Kaj Ti ni nobena po godu?" - ¦* „Res, vse so sveže in zale. Toda ta k e ;«kakoršne si jaz im, ni m0j , njimi. Grlej, Cekinar, jaz bi imel najraje kaj jš e g a , tako ljubico, ki je lepa, razkošna, vsa nora same - 372 — ljubezenske strasti, ki skoraj umori svojega ljubčka iz same plamteče ljubezni." »Ti pa visoko letaš." ..Naj letam, zakaj bi tudi v tem oziru jaz ne imel sreče'? Tudi se mi ne mudi. Sedaj pa se morava ločiti, hiteti mi je treba, če hočem v pravem času priti v Ljubljano, predno zapro mestna vrata. Ostani mi zdrav in veliko sreče Ti želim pri lepi Uršiki!“ »Hvala! Te srečo se tudi- ne branimi" .,In ne bodi mevža — pogum velja! Dekleta se navadno ne branijo, če jih pravi možak krepko objame in prav prisrčno poljubi." ..Bodom že videl. “ „Rekel'sem Ti že, ne bodi mevža! Sedaj pa zdravo!" * „ Srečen pot!“ Smukač poda svojemu prijatelju roko ter kmalu izgine za drevjem. t Proti večeru je že, ko pride v Ljubljano. Tolovaj dobro ve. v kaki nevarnosti je, toda predrzneža to ne straši. Tudi ni prvi pot, da obišče gostilno na Starem trgu, kjer marsikdo občuje, ki ima dosti vzrokov, da se pred obiastnijami skriva. Smukač se oprezno bliža znani krčmi. Najprvo pogleda v vežo, potem skozi okuo, ali je vse v redu. — V kremni ni druzega človeka, kakor gostilničar sam. Smukač vstopi. Krčmar ga dobro sprejme, kajti takoj sluti, da je dobil gosta, pri katerem se da kaj zaslužiti m ki je prišel po posebnih opravkih. Smukač si naroči kupico dolenjea, tudi nekoliko za pod zobe, in hitro mu gospodar prinese naročeno večerjo. „Kaj je novega?" praša gost mimogrede, .,z dežele prihajam. kjer se malo novic čuje.“ Krčmar ga od strani pogleda, oči se mu prekaujeno zasvetijo, vendar pa se dela, kakor bi bil največji volek na božjem svetu. — „0j, tu bi Vam lahko marsikaj povedal", pravi. ,.Pred v s em so zaeoli tolovaji grozno razsajati. Saj je neki .črni Jur ij1 a l i Ju r i j Skopec, kakor so menda piše, celo plemenitega barona F r a n k o v s k e g a odpeljal, iti še danes ga proti odkupnini ni iz p u s t i l .1' Smukač slastno srka rudeSo vinsko kapljico. ./Kaj mi ne pravite!” čudi se, ko postavi prazno kupico na mizo, kakor bi danes prvipot slišal ime Jurija Skopca. ,,Da,“ nadaljuje krčmar, ki zvito opazuje svojega gosta, al i ni to več ko predrzno, da rokovnjač tako postopa z imen i tn im gospodom?" Nesramno je to", pritrjuje Smukač živahno, „prav pred r z n o je kaj tacega! Kdo pa je prav za prav ta predrzni Jurij S k o p e c ? “ ..Tega nikdo natanko ne ve. Ni še dolgo tega, da se je s svojo tolpo prikazal, in že si je pridobil žalostno slavo. Sam Bog zna, kaj bo počel z ubogim baronom!" „Bog vse ve, to je res“, pripomni Smukač. ,Ali ste po opravkih v Ljubljani?" praša radovedni krčmar . P o opravkih, prav važnih opravkih! Rad bi se z nekater imi ljudmi tu pomenil. Ali morem dobiti aa danes sobo pri Vas?" ..Seveda, seveda-’, pritrjuje krčmar ter si mane roki, „so- ' bieo Vam pripravim, v kateri Vas ne bo nikdo motil." „Dobro, to mi je ravno prav." ..Ali ljudje že vedo, da ste dcšli?" izprašuje krčmar. »Ne, prosil bi Vas, da jih Vi pokličete." Gostilničar postane še bolj radoveden. „Kdo so pa ti ljudje ?“ ..Žida v Židovski stezi, Mojzes in Natan.” Sedaj krčmar spozna, da to ni kmet, ki sedi pred njim, k a j t i kranjski kmetje ne občujejo z zloglasnimi Židi. „Tu se da zaslužiti! Toda prebrisan moraš biti," misli si k rčm a r . „To Vam rad preskrbim, toda čas je drag, in poklicati ju moram jaz sam." — 374 — „Že dobro, stari slepar,“ zagodrnja Smukač, ki hi t ra opazi, kam pes taco moli. »Zadovoljni bodete z menoj, toda samo tedaj, če znate jezik za zobmi držati.“ „Da, da, jaz znam molčati kot črni grob," zatrjuje krčmar, ki je sedaj prepričan, da je njegov gost tolovaj. „Danes, ko se popolnoma stemni, naj prideta Mojzes in Natan?“ „Ob jednajstih, poproj n e !“ »Dobro, sporočil jima bom." „In sedaj mi pokažite sobo, truden sem, kakor lovski pesr in počitek mi je potreben. Bog zna, ali bom po noči imel priliko, da pridem v posteljo." Krčmar postrežljivo hiti k vratom. »Pojdite z menoj," zakliče, „odkažem Vam sobico, kjer Vas ne bo nikdo niti videl niti slišal.“ Ta krčmarjeva postrežljivost je lahko umevna, kajti Smukač se je navlašč v žepu z denarjem poigral. Tak žvenk je nebeška godba v krčmarjevih ušesih. Možakarja zapustita sobo ter gresta po ozkih stopnjicak v prvo nadstropje, kjer je nekaj sobic za tujce. Smukač je. v svoje misli zatopljen, zaradi tega ne zaPaZ1^ da se neka vrata na hodniku tiho odpro. Teman obraz se pokaže pri špranji ter takoj zopet izgiue- Ko stopita hišni gospodar in gost v sobo, pomoli nekdo zopet mršavo glavo na hodnik. Ko odide krčmar po stopnjicah v pritličje, stopi iz izb& velika moška postava. To je ,rudeči TomažL. Bos stopa previdno k nasprotnim vratom, kjer prav tiha potrka. Nekaj časa je vse tiho, potem se ključ v vratih zavrti, pri katerih se pokaže krasen dekliški obraz. „Kaj pa hočete?" praša tih glas. »Nekaj važnega Vam imam povedati." .,Aj, tako? Toda ne uganjajte mi zopet neumnostij s svojozaljubljenostjo," pravi Sabina Rotenturnska, kajti ona stoji na pragu svoje sobe. — 375 „Ne, ne, ne bojto sel" „No, kaj pa je tako važnega?” „ Ravnokar je došel jeden izmed Jurij Skopčevih ljudij,“ še p e ta rokovnjač, „prav natanko sem ga spoznal." ..Ali se ne motite?" ..Ne, nikdar ne, kajti Smukač — tako ga tolovaji imenuj e jo — je moj stari znanec. Sedaj je zaupnik Jurija Skopca, ki n e more biti daleč od tod." Sabini se oči zasvetijo. ..Nemudoma poizvejte, kar nam je treba vedeti," zapoved u je živahno. „Ali bi ne bilo bolje, da ga s tovarišem napadeva, povež e v a ter na Podstrmski grad odpeljeva, kjer bi moral vse pr izna t i ?“ „To bi bila največja neumnost, katero bi mogli napraviti. J u r i j Skopec bi to hitro zvedel ter se v varnost odmaknil. Ne, tolovajskega glavarja se moram živega polastiti." ,Rudeči Tomaž‘ se za ušesi praska. ..Zakaj pa ne mrtvega, saj bi to tudi ne bilo tako napačno V" ..Ker toga nočem! Obljubila sem. da knezu Podstrmskemu iz ro č im Jur ija Skopca živega. -Hm, no, bodem videi, kaj so da storiti." ..Le poizvejte, kje se nevarni tolovaj mudi,“ poučuje ga le p a razuzdanka, ..vse drugo je moja skrb. Samo to hočem vedeti, kje je črni Jurij. Potem bom divjega bivola že sama ukroti la. In da se mi to posreči, ha, za to mi je porok moja z a p e l j i v a lepota, kateri so se že vse drugi možje pokorili, kak o r pa tak tolovajski glavar!" / — 376 - 56. p o g l a v j e . Izgubljena! Brilko kesanje. — Peklenska ženska. — Crn naklep. - Tihorepčev odhod. Grof Sokolski nima več. miru. Odkar ve, da je Milica, bivša hišina lepo soproge, njegova hči, postal je ponosni mož ves drug človek. Strašno kesanje mori njegovo dušo. Grof Sokolski je krasno Katinko, hčer vaškega krojača, iskreno ljubil. Takrat ni mogel na to misliti, da bi javno pripoznal ljubico za svojo soprogo — tega že stanovska razlika ni pripuščala. Toda mladi grof je vzlic vsemu hotel biti srečen. Katinka je bila ravno tako krepostna, kakor lepa, tedaj si jo je mogel le preko oltarja prisvojiti. Tudi Katinka jo graščakovega sina ljubila, toda premotiti se ni dala, dekliška čast jej je bila več vredna, kakor strast mladostnega srca. In vse hinavsko prigovarjanje Tihorepče'’0 — lisjak je bil takrat jedini grofov zaupnik — bilo je zastonj. Katinka je ostala poštena. Konečno je Tihorepec zaljubljenemu grofiču nasvetoval, naj se z ljubico poroči — toda le navidezno, kajti duhovnik, ki bi blagoslovil zakonsko zvezo, ne bil bi pravcati posvečenec, zakon bi tedaj tudi ne bil veljaven. Začetkoma se je grof Sokolski branil — čast, komur čast gre —¦' odločno branil, da bi izvršil tako hudobno nakano. Toda konečno je strast zmagala — grofič je privolil; v tihi polnočni uri se je na skrivnem kraji poročil z lepo Katinko. Ta poroka pa ni bila navidezna, kakor je sedaj grof izvedel, kajti duhovnik je bil v resnici posvečenje Gospodov. Še več! Iz tega pravilnega zakona se mu je porodila hčerka, k; je sedaj zanj izgubljena. Kaki čuti navdajajo grofa, ko vse to premišljuje! - 377 - Katinka je sicer umrla, ko je odšel na vojsko, toda zapustila mu je sad vroče, svete ljubezni. Oj, kako to boli, kako to v srcu skeli — to je grozno! Tihorepec mora hčerko iskati, mora jo v očetov grad pripeljati! — — Hinavski lisjak je v svoji sobi zaprt, iz katere pride še-le ohjednajsti uri, da obišče lepo grofico. T a ga sprejme v svoji spalnici. Vra ž ja ženska se sicer Tihorepca ogiba, toda danes ga potrebuje. Osk rb n ik se je boji, kakor ona njega. Ko stoji pred njo, hoče na dolgo in široko dokazovati svojo nedolžnost, toda grofica mu rezko prereže besedo. ..Molči, sama vse natanko vem, kaj mi hočeš povedati, saj sem vse slišala. Grof je odločil, da Te morata dva lovca spremljati. Kdo sta ta dva?" ,.France in Boštjan.“ ..Oj, France, ta mi je ravno prav," vzklikne vragica; ,dobro, ta naj dekleta tudi pripelje." „ Milosti va gospa —" ..Pusti me, da izgovorim,” se zareži nad njim, ..gotovo je treba, da poiščeš Milico, kajti ona je jedini dedič grofovega bogastva. Vem, da bo moj soprog dekletu vse zapustil - kajti ffieni ne zaupa več — slišal jo marsikaj iz mojega prejšnjega življenja, od kod, to mi je še uganjka.'“ „Meni tudi." „Je z ik za zobmi, tepec! Saj vse vem! Težko Ti ne bo, da z o p e t najdeš izgubljeno." Oskrbnik zija v lepo grofico. „Ne težko?" „Ne, butec, kajti Jurij Skopec in nikdo drugi je Milico odpeljal. Spominjam se, kako je bil prijazen ž njo. Slučajno je izvedel, da jo imajo v Ljubljani zaprto, kaj tacega je hitro znano, in prišel je po njo, ko je bila po pritlikovcu iz ječe rešena.L* Tihorepec široko odpira usta. „Da, da," pravi po daljšem premolku, „to je vse mogoče, in Vaša milost je tedaj lahko brez skrbij. Če je Milica pri — 378 — Juriju Skopcu, postala je njegova ljubica. Tako pa Vam ne more postati nevarna." Grofica z nogo zacepta. „Ti si in ostaneš butec," sika, mojega soproga bi vse to malo brigalo. Poznam ga, zadovoljen bo, da le zopet objame svojo ljubo hčerko. Krojačeva Katinka je bila njegova prva ljubezen, in ta se ne da tako lahko iz srca izruvati, ali si me razumel?" •• H „ Razumem 1“ „To je tudi Tvoja sreča, sicer bi drugače s Teboj govorila. France ne pozna drugega kakor denar. Podkupiti ga mi moraš!* ..čemu?" ..Da umori deklino," škriplje furija, ..jaz sama moram podedovati veliko grofovo bogastvo, jaz sama.“ Tihorepec se prestrašen na stol sesede. Iz govora vražje ženske dobro čuje, da jej je tudi že grof nadležen — gotovo se hoče tudi njega iznebiti. „Ti boš storil, kar Ti velevam/ pravi grofica zamolklo. „Da, da,“ stoka on ter zopet na noge poskoči. ..Ne blebetaj mi samo: da, da; s tem še nisem zadovoljna. Tebi. grdoba, ne bo težko, vrniti se in poročati, da Milica reč ne živi." ..To bo že France vse preskrbel.“ ..Verjamem, toda v roke hočem dobiti jasen dokaz. Tušem glej, Tihorepec — kaj je to?“ Grofica mu pokaže košarico. Čudne oblike je, kakor pinja, katero nosijo učeni zdravniki na glavi. Lepa žena sedaj dvigne pokrov. Znotraj je košarica z neprijetno dišečo volno podložena. Pomoli mu košarico. „To boš sabo vzel.“ „Čemu pa, milost?" ..Tepec, čemu so pa košare, kakor da vanje spravljamo stvari. Prinesel mi jo boš nazaj napolnjeno." ..Napolnjeno?" ..Da," sika lepa kača, ,,ta košarica ima lastnost, da nikdo ne more izvohati, kaj je' v njej. Tudi mrtvaškega smradu se ne čuti iz nje.u — 379 - „Ka—aj ?“ „Oblika košarice Ti mora že povedati, da gre vanjo ravno — človeška glava!" ..Človeška glava V** • „Da, Miličina glava/' šepeta hudobica. ..Prinesti mi jo mo i ‘a š v dokaz, da prokleta deklina ni več med živimi! Da, ujeno glavo moram imeti, in to čim preje, tem bolje!" Tihorepec je hudobnež, da ga večjega ni treba iskati, toda po celem životu se trese, ko drži osodepolno košarico v roki. — „Tebi ne bo treba, da jo umoriš, to je lovčeva stvar. Tu mi moraš nekaj druzega preskrbeti — naj se zgodi, kakor se hoče. Pripeljati mi moraš bivšega lovca Jurija, in obogatim Te, kakor se Ti ni nikdar sanjalo.“ Oskrbnik se grozno skremži. „Da, da, to bi bilo vse prav in lepo! Toda Jurij Skopec je sedaj tolovajski glavar." „No, iif kaj je pri tem?-1 , Umori me pri tej priči, če me dobi v pest. Saj pravijo, kako je krvoločen." „Kdo Ti je to pripovedoval?" _Povsod se govori o tem. kako grozovit tolovajski glavar je postal." ..Tem bolje, ukrotila ga bom.“ ..Skopec je grozovit!" „Ne verjamem tega." „Da, da, milost, Jurija Skopca se vse boji." „Lepi ženski nasproti postane največji krvoločnik krotak. In imeti ga moram, ali me razumeš, drugače Te zadavim. Moj soprog bo kmalu odpotoval, potem sem jaz tukaj samovladarica. Kdor me ne uboga — boji naj se me — poznaš me — da nikomur ne prizanesem/1 Oskrbniku se na obrazu bere strah. „Vse bom poskusil, kar je v mojih močeh, toda — „Kaj toda? Ne potrebujem Tvojih ugovorov, marveč Tvojih dejanj! Kje se je tolovajski glavar Jurij Skopec nazadnje pokazal ?” itUm — 380 — / rmL ,,Na Kumu." „Bobro, pojdi tja z lovcema. Tamošnji gojzdi so dobro skrivališče. Bodite previdni, in za vraga, posrečiti se Vam mora vse. Milica mora umreti, glavo njeno hočem videti, in pripelji mi Jurija, ali si me slišal?" „Da, da, slišal!" ..Tedaj pojdi!" Lepa vragica ga šiloma sune v skrivni hodnik. Tihorepec je danes že toliko strahu zavžil, da se jej ne zoperstavlja — molče odide, vražja babura pa zmagonosno gleda za njim. „To je moj suženj," šepeta, „in če mo ne uboga, živel je zadnji dan, grdoba!" In tako pravi sama pri sebi tudi še drugo jutro, ko oskrbnik z lovcema odhaja. V njihovih potnih culah pa je ona košarica, katera pripravljena za Miličino krasno glavico. Lovec France je proti visoki nagradi obfjubil, da bo usmrtil nesrečno grofovo hčer, kjerkoli mu pride v roko. 57. p o g 1 a v j e. Odhod v taborišče. Obravnave /. Židi. — Sabina se Smukaču približa. — Zaljubljeni tolovaj. Pozno na večer je že, ko se dve temni postavi bližate krčmi na Starem trgu. Krčmar sprejme pozna gosta. To sta dva zamazana Žida, njujine prekanjene male oči in kriva nosova pričata, da sta dva ,prepeličarja\ Krčmar stopi jima že v veži nasproti. „Aj, tukaj sta, Mojzes in Natan," ju pozdravi, .,tako je prav, Aredno točna, kakor ura." Seveda,“ noslja Mojzes, „pri kupčiji je najprvo treba točnosti. Kje pa je mož, ki ima nekaj na prodaj „V zadnji sobi na levo, saj sta pri meni znana, kakor doma. “ Prepeličarja se tiho v tujem jeziku pomenkujeta, potem pa hi t ro odideta po stopnjieah v prvo nadstropje. Krčmar zapre hišna vrata ter odide v skrivališče, kjer lahko vse čuje, kar se govori v zadnji sobi na levo. ' Mož hoče imeti tudi svoj delež od kupčijo. Smukač odpre vrata, ko čuje, da nekdo prav previdno potrka. Žida sta mu stara znanca, s katerima je imel že veliko opravkov. „ Čudež božji,“ pravi prebrisani Mojzes, ko vstopi, — „ali ni to — “ Ne izgovori, kajti Smukač mu krepko položi široko roko na usta, potem pa varno zapre vrata za prišlecema. Prepeličar si ne stori dosti iz čudnega pozdrava, glavna stvar mu je — dobiček. „Srečni so morali biti zadnji časi/- pravi Mojzes svojemu tovarišu, ..drugače bi Smukač ne bil tako oduren." „ Molči, židovska grdoba," zarentači orjaški tolovaj nad njim, «ali Ti nisem že prej prepovedal, da ne imenuj mojega imena. “ I „ Prosim — “ ., Jezik za zobmi. Kaftan, ne, Natan Ti je menda ime, stari slepar, sedaj imam jaz besedo!" Žida pristopita. Smukača vedno veseli, če more prepeličarja malo podražiti. Zaradi tega zgrabi Mojzesa ter ga tako trdno posadi na stol, da mu kar kosti pokajo. Natana pa sune na klop, da britko zaječi. „Gospod naših očetov,“ stoka Natan, „ineni ni posebno dobro 1" ..Molči, suha južina, kmalu Ti bo odleglo. Zadnji pot sta mo oba zopet prav pošteno osleparila, prav za prav bi moral z Vama vse drugače postopati." Prepeličarja javkata. ..Abraham in vsi proroki," evili navihani Mojzes, „gospod Sinu—“ -Molči, ali pa Ti nos prikrajšam!" „Vsi proroki in očaki so mi priča, da zadnjič nisva čisto nič zaslužila, da, v svojo zgubo sva kupila. Prisezava Vam, gospod!" „Vajine prisege niso piškavega oreha vredne. Javkati znata in tarnati, toda mene ne premotita več. Danes bodeta morala poštena biti, drugače —" „Kaj imate na prodaj, gospod?" ..Tu poglejta!" Smukač vzame kos srebra iz svoje torbe. Srebro se blišči, še bolj pa zvite oči prekanjenih Židov, katerima se začno roke tresti. „Ali imate več tega blaga?" „Hahaha,“ smeji se Smukač, ,.ali mislite, da nam sam0 jeden košček zadostuje. Do štiri stote ga je!" Mojzes in Natan se hitro pogledata, potem pa, kakor na povelje, se začneta kislo držati. Smukač se roga: ..Ali Vaju ščiplje — he?" praša; „morda sta se češnja preobjedla? Že mogoče!" .,I\aj mislite, gospod?" pravi Natan visokim glasom, ,,toda kaj hočeva z Vašim blagom? Srebro nima nobene vrednosti več." „Skoraj zastonj se danes dobiva,- javka Mojzes. „Da, da, kar na cesti se lahko pobira." Smukač pozna svoja prepeličarja. ..Kje pa leži?" praša. »Jaz ga grem hitro pobirat." Natan milo stoka. ..Kaj naj Vam ponudimo? Štiri stote srebra! Svinec bi nama bil ljubši." Smukač se po sobi ozira. — 383 — „Kaj pa iščete ?“ praša Natan bojazljivo. .Svojo palico," zarentači tolovaj, „da Vama malo namažeih umazano kožo.1' „Bog pravični, kaj se hudujete ?“ „Iver sta oba taka sleparja, da jih ni večjih pod milim nebom." „Pri vseh prorokih, poštena sva! Toda srebro — srebro — kaj naj počneva ž njim?“ • „ Nehajte mi javkati, drugače postanem divji. Za Vajino poštenost se nobeden pes ne zmeni. Ali mislita, da imam čas, poslušati take bedarije? Hej, Mojzes, Natan, ali kupita srebro, da ali ne?" „Saj bi se dalo za pozneje spraviti/1 pripomni Natan bojazljivo. „ Mogoče se mu cena poviša. Sedaj pa ni več vredno, ko navaden kremen, nobeden človek bi ga nama ne odkupil/ — Smukač pozna svoje ljudi. Preteč se ozre v kot, kjer stoji njegova potna gorjača — češ, zdaj in zdaj bo plesala po vajinem hrbtišču! „Poberita se mi vun!" zarentači nad njima, ,.hitro — vun, poklicati bom dal Abrahama, ž njim se bom že pobotal!” Sedaj nastane pravi sodni dan. Mojzes in Natan klepetata, kakor bi bilo tu celo zborovanje — prosita, moledujeta, zatrjujeta, prisegata — toda Smukač o s t a n e miren sredi babilonskega kričanja. „ Jezik za zobmi!“ zarujove, tukaj ni židovska šola. Ali hočeta, da Vaju vun vržem? Jaz bom obravnaval sedaj z Abrahamom." ..Midva plačava mnogo več!“ javka Mojzes. „Tako — tako, ravnokar pa nista hotela čisto nič ponuditi! No, jaz sem Vaju sit; glejta, da se mi takoj izpred oči zgubita! “ „Ne, ne, poslušajte vendar, strogi gospod, saj beseda ni konj 1“ — ,.Tedaj govorita, kakor se gre, jaz nimam časa!" ..Tedaj štiri do pet stotov ga je ? “ praša Mojzes. „Tako nekako." Prepeličar imenuje skromno svotico,' toda komaj izgovori zadnjo b&sedo, že se urno skrije za veliko mizo. In urnost njegova je bila na pravem mestu, kajti Smukač togotno dvigne svojo orjaško pest. ..Prokleti slepar/1 preti tolovaj, .,zdaj Te moram pa vendar zgrabiti in skozi okno na dvorišče k ljubljanskim podganam vreei. “ — „Le ne jeze, ta škoduje,14 tarna Mojzes. Jvako si upaš, tako oderuško ceno imenovati?" zarujove Smukač. Prestrašeni Mojzes svoto hitro podvoji, kajti Smukačeva pest jo že v nevarni bližini. ..Lopov/' zagrmi Smukač, ..čakaj, če Te jedenkrat dobim j v pest!” Čudež božji, “ javka Mojzes, njegov tovariš pa se za dva stola postavi, — ..čudež božji, ali je gospod h u d ! Kupčijo naj napravim, rad storim to, toda tepen biti ne maram. Potem me kupčija nič ne veseli." Smukač se ne da premotiti. Taki prizori, kakor danes, so se že večkrat vršilk«*8* tega prične prepeličarja po sobi pojati, in vrhu tega J§t»® ter tjo malo pod rebra suno. Mojzes in Natan prestrašena stokata, toda ne preglasno, kajti prič nočeta imeti, ko sklepata tako zanimivo kupno pogodbo. — Konečno Smukač odneha. Žida se oddahneta. „Tako,“ pravi tolovaj, .sedaj imata pet minut časa, da se premislita, č e se do tedaj ne zjedinita, vržem \ aju vun in daai poklicati Abrahama/ Zaradi Abrahama nastane zopet tarnanje in klepetanje, potem pa prepeličarja glavi skupaj stisneta in se živahno v židovskem jeziku posvetujeta. Pet minut še ne preteče, ko ponudita svoto, katera se Smukaču še smešno nizka, vendar pa vsaj tolika zdi, da se prične na podlagi nje s kupcema dalje pogajati. Po daljši razpravi obljubita Mojzes in Natan, da prevzameta srebro za primerno ceno. Tihorepec se prestrašen na stol vsede. Smukač pri tem žejen postane. Hitro se z Židoma še dogovori, kje se bodo drugi dan snidJi, potem pa gre vzlic pozni uri še v pritličje, da si malo namoči suho grlo. Gostilna sedaj ni prazna. Krčmar ima pri steklenicah opraviti, za mizo pri oknu pa sodi kmetica. „Raca na vodi", mrmra Smukač, „ta pa menda ni napačna. Ko bi človek le mogel njen obraz videti!“ K točilni mizi pristopi. „Ali je to Vaša hči?-' praša krčmarja. „Ne", odgovori ta tiho, ..tujka je, ki jutri naprej potuje. Sicer pa živahno dete, ki menda kako šalo razume, in lepa je tudi, da je ka j !“ Te besedo zadostujejo, da hitro vzbude Smukačevo radovednost. Tujka se navidezno ne briga zanj — skozi okno zre, čeravno je zunaj tema, kakoi v peklu. Tolovaj se vsede k sosedni mizi, krčmar pa hiti iz sobe, da p r e s k rb i naročeno jed in pijačo. Tu se tujka obrne. Sabina Rotentyrska je. Žar iz njenih krasnih očij zadene tolovaja, kateremu vsled Djene nenavadne lepote nastane gorko pri srcu. „Ta gotovo ni kmetica“, misli si Smukač, ko se prvega presenečenja otrese, „ne, take rožice ne cveto na kmetih. In pa te nežni, beli ročici, oho, to je skrivnostna ženska, stavim, da je .preoblečena." Radovednost njegova postaja vedno večja. Smukač ni mevža, kakor je to svojemu prijatelju Cekinarju o p o r e k a l , kadar se gre za to, da so z lepo deklico seznani. „Vi ste na potovanji, če se ne motim", prične tolovaj, ki dobro opazi, kako ga Sabina pogleduje. ..Tako je “, odgovarja ona zvonkim glasom, „v Ljubljani le p r e n o č u j em , da se nekoliko okrepčam." Smukač jo nekoliko začuden glfeda od nog glave. .,Oprostite, da sem toliko predrzen, toda zdi se mi, da ta gostilna ni pravo prenočišče za Vas. Tu sem prihajajo večkrat Črni Jurij 17 — 386 — gostje, ki niso navajeni, posebno oliko kazati nasproti lepiu\ ženskam." Sabina ostane popolnoma mirna. „Ne bojim se takih surovežev”, pravi malomarno. Smukač osupne. Kaj naj to pomeni ? Ali je ženska kak vohun'? No bilo bi prvipot, da bi oblastnije tako žensko za poizvedovanje o ubeglih zločincih poslale med svet. Mogočo pa jo tudi, da je navidezna kmetica sama ubegla hudodelnica. ki so pred preganjalci skriva. »Kam pa ste jutri namenjena?” praša Smukne lepega dekleta. „Na Dolenjsko proti Mokronogu", odgovori ona hitro. „Tako, tako, tjekaj se tudi jaz jutri povrnem. Ali'sama potujete?" „Sama. Zakaj pa ne?“ /Pot je nevarna ter vodi skozi gojzde. Lahko bi se Vam kaj neprijetnega pripetile." ..Kaj neki?" praša tujka smehljajočim so obrazom, j „No, recimo, da Vas sreča tolpa rokovnjačev !u „Ti bi mi gotovo nič žalega ne storili”, odgovarja Sabina mirno, oči pa se jej svetijo kakor risu v-temni noči. Smukača prevzame radovednost. Nenavadno je že, da tako lepa ženska prenočuje v gostilni, ki ni na najboljšem glasu. Potem potuje brez spremstva — po nevarnih pokrajina!:, kjer tolovaji rogovilijo — ni dvojbe, da se hoče ljudij izogibati. — Smukač je sedaj preverjen, da je to ubegla jetnica, ki se preoblečena hoče preganjalcem izmuzniti. ..Jutri popoludne potujem proti St. Rupertu", pravi, „lahko bi Vas na poti spremljeval, imate vsaj jednega zaščitnika poleg sebe.1- — ,.To bi mi bilo prijetno", smehlja se Sabina, ,.\ašo ponudbo hvaležno sprejmem.” — 387 — „Ta ni budalasta“, misli si tolovaj. „Ko bi naju pa kdo napadel1', pristavi glasno, ,,1-ecimo,— d a naju sreča tak tolovajski glavar s svojimi tovariši'? Mogoče celo zloglasni in predrzni Jurij Skopec? Kaj pa bi Vi k temu r e k l a ?'“ Sabina se zopet nasmehlja. .Ka j naj rečem — potom bi vsaj tega slovitega moža s p o z n a l a . Umoril bi me vendar ne.“ „To sicer ne — toda —u Smukač jo prašaje pogleda. ,.E k a j“, pravi Sabina lahkomišljeno, „jaz grem jutri v Mokronog, in ko bi me kar dve taki tolovajski četi pričakovali." Smukač sedaj vse ve. Po njegovem prepričanji je lepa tujka ubegla zločinka, ki bi se gotovo tudi tolovajem pridružila, samo da se odtegne kazni. — Sabina menda sluti njegovo modrovanje. Spoznati da v prikritih besedah, da ima tolovaj s svojo Ali je res bivši ponosni lovec v svoji obupnosti šel mej tolovaje? Ko bi Milica to mogla poizvedeti! Mož blagega značaja, katerega se njena neomadeževana duša tako iskreno oklepa — pa rokovnjač? Globoko vzdihne. „Ljubila bi ga vendar - le — do smrti — da, še preko groba," šepetajo njene rudeče ustnice. Milica se naenkrat zgane. Izza grmovja prihajajo čudni glasovi, nekako grgranje, ki prihaja vedn je trudna. Sabina v svoji bistri premetenosti hitro spozna, da ima tukaj že sovražnico, še več — nekaj prašanj in Uršikin odkritosrčni odgovor jej pove, da je to ljubica strašnega tolovajskega glavarja. Čuden, zmagonosen smehljaj zaigra okrog polnih, rudečih ustnic lepe deklice, kajti Sabini je načrt, po katerem hoče ravnati, že jasen. „Ko bi le že Jurija Skopca spoznala", šepota opetovanor .ha, lep, zal mož mora to biti. Toda umreti mora, jaz sama g a bom krvniku izročila — da, krvniku." Uršika pogreša Amalijo. Pogledati hoče. kje je, ter Sabino pri ognji samo pusti. Proti utici odide. 417 — „ Amalija!“ zakliče, „ali že spiš?u „Ne“, odgovarja ta zamolklo in tiho, -čuvam. “ Zakaj pa ne ostaneš pri ognji ?“ „Nočem, ker ne morem došlo žensko trpeti. Čemu neki jo je moral Smukač pripeljati?" „Grlej, glej, ali Ti je res tako zoperna?“ _Da — zelo!“ »Zakaj p a ? “ „To Ti bom pozneje povedala, Uršika. Sicer jej pa tudi ne z a u p a m — preoblečena je! Prepričana sem, da je izdajalka!* „Jaz pa mislim, da vse preveč črno vidiš, draga Amalija11, z a v r n e jo Uršika. „Tudi jaz menim, da je ženska iz imenitne hiše, toda iz njene govorice sem posnela, da je nekaj storila, kar postava strogo kaznuje. Smukač je previden človek, gotovo je poprej poizvedel, kaj in kako je ž njo.u I&.,, „0 ne, samo zatelebal se je v njo“, jezi se Amalija, „Bog lna kako se je ž njo seznanil. No, Jurij Skopec jo bo že prerešetal, in gorje njej, če skušnje ne prestane — pogreznila se bo na mestu v črni grob!" „0j, priseči mora grozno prisego, ki jo bo na veke z nami združila!-' „Pojdi no. kaj je taki vohunji na krivi prisegi ležeče?" r o g a , se Amalija. „Ne morem je trpeti, čutim jo — prelepa mi j e I’1 Uršika se skrivaj smehlja, kajti ,sedaj spozna, da Amaliji le ljubosumnost narekuje vse te besede. Amalija naenkrat kvišku poskoči. „Kaj se tukaj obotavljamo14, zakliče strastno, „čemu neki? J u r i ju Skopcu bom pokazala, kaj me premoremo! Ali nismo izvedele, da Blanski grad ni daleč od tod? Ha, kaj bi bilo na tem, ako ga danes po noči napademo? Tebe vzamem sabo in šes t drugih tovarišic — to zadostuje, kajti na Blanskem je le malo služabnikov. Ostale dekline naj tu ostanejo in strogo stražijo sumno tujko’ — in pri tem ostane!” „In kaj nameravaš z vsem tem?" „0j, veliko, neskončno veliko. Jurij Skopec naj spozna, kaj premoremo, to ga bo z nova na-me privezalo. In znano 18a 418 — Ti je, Uršika — proste hočemo biti — lastno krdelo ženskih tolovajev! Pojdi, polnočna ura ni več daleč — hajdimo na Blansko, in ko se dan zasvita, smo ob pravem času zopet v taborišču!“ Navdušene Amalijine besede vsplamte tudi ostale predrzne tolovaj k e. Uršika hoče tudi pokazati, kaj vse premore ženska zvijača. Po kratkem posvetovanji je napad na Blanski grad sklenjena stvar. Ker so vse, razven Sabine, moški preoblečene, smatrali jih bodo za tolovaje — tako vsaj sodi Amalija, ki vsa razburjena hiti od ute do ute, da vzdrami tovarišice. Dekleta so vsa navdušena za predrzno podjetje, vsaka želi, da bi se odlikovala. Komaj četrt ure pozneje so vse od nog do glave oborožene. Amalija ostalim tovarišicam ojstro. zabičuje, naj ne puste iz očij neznane tujke. Začetkoma hočejo vsa dekleta iti z Amalijo in Uršika nečno pa se udajo strogemu povelju. Ura je komaj jedna črez polnoč, ko se temne postave urnih korakov pomikajo po tihem gojzdu proti nasprotni strani, kakor je odšel Jurij Skopee. Tam na strmem, z zelenjem obraščenem griču leži Blanski grad! — 419 — 6:2. p o g 1' a v j e. Predrznost tolovajskega glavarja. v podzemeljskih samostanskih shrambah. — Zaklad. — Presenečenje. Vojaki so došli! — Spoznani! — Ločen od tovarišev. Ubogi samostanski oskrbnik meni, da je sodni dan ' prišel. ,Sladki Polde' ga drži za Zavratnik in če se debeli mož f }e nekoliko obotavlja, zadone na njegovo uho razne neprijetne obljube. Polde govori o odrezanih nosovih in ušesih — o tem, kako se človek kuha v vrelem olji, kako zna on za pete obešati in o drugih takih zabavnih rečeh, s katerim znajo ljuti tolovaji krotiti uporne ljudi. I Jur ij Skopec, ki tej nejednaki dvojici neposredno sledi, se srdito smeji, ko opazi, kako se oskrbnik trese; Poldeta ne ovira v njegovi zabavi. Sedaj stopajo v podzemeljske prostore. Tu ' doli so dragoceni zakladi nakopičeni, katere so pred turškimi divjaki poskrili. In sedaj si jih hoče Jurij Skopec prisvojiti. Ubogi samostanski oskrbnik si želi, da bi bil tisoč milj od tukaj proč. Ta sramota, da mora sam zaklade tolovajskemu glavarju po k a z a t i ! ,Sladki Polde' skrbi za to, da revežu niti na misel ne pride beg, kajti drži ga za Zavratnik tako trdno, da komaj še sope. — Sedaj pridejo na lice mesta. ,.Kjeso nakopičene dragocenosti?“ zarujove Polde neznansk im glasom. Odgovori, trebušar, ali pa Ti moje bodalce skozi kožo in mast potipa Tvoje stare kosti!" Ta strašna grožnja hitro pomaga. Bled. opotekajoč se, pokaže oskrbnik na navidezno trden z id . — \ *ir,rycun ob>rCi ich — 420 „Tu — tu", jeclja, „tukaj bodete našli tajni vhod — ključ s pozlačeno levovo glavo odpre vrata." Polde se na vsa usta reži. „Stari menihi so bili pa res premeteni ptički. Sedaj bomo poskusih svojo srečo ter rekli ,Sesam, odpri se‘!"o Jurij Skopec posluša proti stopnjicam, kjer se čujejo urni težki koraki. „Hej, kaj je ? “ praša glavar. „CHavar, glavar!" kriči tolovaj, „sam hudič se je z verige odtrgal! Pred samostanom stoji celo število konjikov, lovcev in vojakov, ki burno zahtevajo naj se jim odpre!“ Tolovaji se zganejo, na oskrbnikovem obrazu pa zasije žar novega upa. „Ali so nas zapazili?“ povprašuje Jurij Skopec. »Ne, toda iz gojzda prihajajo, ker so nas gotovo zasledovali. Z jedno besedo, nestrpno zahtevajo, da se jim odprejo vrata. “ „ln kaj ste odgovorili?" ,,Da moramo samostanskega oskrbnika poprej zbuditi, k e r ima on ključe." „ Dobro ste pogodili, hrabri tovariši," hvali jih Jurij Skopec, katerega tudi v tem nevarnem položaji ne za pusti hladnokrvnost. ^Sedaj me pazljivo poslušajte: Ti, Polde, ostaneš & ljudmi tu doli, odpri shrambo, v kateri leže mnogobrojne dragocenosti/ „Ali glavar, poprej se moramo vendar bojevati," čudi se ,sladki Polde'. „Kaj še,“ odgovarja tolovajski glavar; „pri tem ostane, kar sem rekel. Napolnite vse vreče, kolikor le moremo odnesti. Zvezajte jih trdno — in počakajte, da se zopet povrnem. Oskrbnika vzamem sabo.” „Toda, glavar —“ „ Ubogaj te,- kar sem Vam rekel in 110 izgubljajte časa! Polde, Ti mi paziš na to, da se vse po mojem ukazu izvrši' Jaz pa grem gori, od koder Vam pošljem ostale tovariše, da Vam pri delu pomagajo." . ' • Jurij Skopec zgrabi stokajočega samostanskega oskrbnika za roko ter ga za sabo po stopnjicah vleče, kakor bi debeli mož ne bil težji od malega peresca. — 421 - Na dvorišči mu tolovaji že nasproti prihajajo. „ Glavar, glavar, pred vratini je najmanj tristo sovražnikov, ki nujno zahtevajo, da se jim odpre." „Dobro! Ali ste hlapce povezali in jim usta zamašili?1' „Da, povezani so!“ „Tedaj le hitite v podzemeljsko shrambo, kjer dobite ostale tovariše, jaz pa grem k vratom." „Razumemo, glavar!1' Jur ij Skopec tira svojo javkajočo žrtvo za sabo. „Čas pridobljen, vse pridobljeno," šepeta, ter glasno pris tavi : .,Sedaj me poslušajte, debeluhar — ali vidite to-le bodalce ? To Vam hipoma prereže vrat, če ne storite vsega, kar Vam velevam!“ Glavarjev glas je jekleno-odločen. „Milost — jaz — sem — mrtev,“ ječi revež. „Za sedaj ste še prav živi,* roga se mu Jurij Skopec srditim obrazom, „in če ste pameten, ni se Vam treba bati za življenje. Sedaj pa k vratom, da zadržujete konjike, ki ne sinejo tako hitro v samostan priti. Ali ste me razumeli?" rohni glavar.„ Da, da, toda to ni mogoče!" „Tako — ni mogoče?" Oskrbnik se v smrtnem strahu zgane, kajti na debelem vratu začuti mrzlo železo ojstrega bodala. Milost,” javka, „jaz sem še tako mlad — nočem še umreti." „Ali bodete konjike zadrževali — ali ne?" . „Da, bom!" „In da nas ne izdaste!" preti tolovajski glavar, ,.za Vami stojim — pri prvi besedi, ki jo spoznam za napačno, imate bodalo v vratu.' Svojo žrtvo neusmiljeno vleče k velikim samostanskim v r a t o m . Oskrbnik se na vse strani zvija. Tu leži nekaj opatovih hlapcev, katere stražijo srditi tolovaji. — Pr i svitu svetilnice pa opazi glavar štiri mrtve velikanske pse. — 422 - ..Te pasjo mrhe so nam dale največ opravila/ poroča rokovnjač, ki zapoveduje tukajšnjemu oddelku, »proklete živali so marsikaterega izmed nas težko ranile, predno smo jih podavili. u ..Človeka niste nobenega usmrtili ?“ »Ne, glavar!" „Tem bolje!” Jurij Skopec vleče trepetajočega oskrbnika k mali linici pri vratih, kajti prod vrati stoječi vojaki so vedno bolj nepotrpežljivi. „Za vraga, odprite!“ rujove orjaški glas, „ali naj v mokrem gojzdu prenočujemo, kakor — tolovaji?" Oskrbnik odpre linico, v smrtnem strahu, kajti tik za njim stoji tolovajski glavar. „Potrpite, potrpite!" zakliče, „kdo pa je zunaj '?“ »Grom in strela, vojaki in lovci kneza Podstrmskega smo, ki smo že od ranega jutra za tolovaji. Sedai hočemo v samostanu prenočiti!“ Jurij Skopec oskrbniku nekaj na uho zašepeta — poučuje ga, kako naj odgovarja. ..Počakajte vendar malo, saj ne g o r i / tolaži j ih tresoči se oskrbnik, .,poklical bom hlapce ter jim ukazal, da preskrbe stanovanje za toliko ljudij in konj.“ »Pustite nas vendar najprvo v samostan!“ zadere se jeden vojakov nad njim ves togoten. Jurij Skopec zopet oskrbniku nekaj zašepeta. „To bi Vam nič ne koristilo,” odgovarja trebušasti možak, „saj Vam je vse jedno, ali stojite pred vratmi ali znotraj na dvorišči pod milim nebom." „Ne blebetajte tako bedasto, prenočišče si bodemo že sami preskrbeli," zarujove razdraženi načelnik vojakov, „odprite, ali pa se bojte knezove nemilosti!" „Da, da, že pr idem/ glasi se odgovor. Jurij Skopec je dosegel, kar je hotel — pridobil je nekoliko časa. Ko se samostanski oskrbnik tukaj z vojaki pogaja, imeli so tolovaji pod zemljo menda dosti časa, da so napolnili svoje vreče. — - 423 - Obrne se tedaj k svojim ljudem. Sedaj pojdite v podzemeljski hodnik k svojim tovarišem. Tam vzemite vreče na ramo ter pridite gori na prehod s križevim potom. Tam me čakajte, da se povrnem. Kakor hitro ste v križevem hodniku, dajte mi znamenje. Ali ste me razumeli ?“ .,Razumeli, glavar!" .,Tedaj se ne obotavljajte !•' Tolovaji imajo toliko zaupanje do svojega glavarja, da ne čakajo daljšega povelja. Prepričajo se še jedenkrat hitro, če so hlapci dobro povezani, potem pa hite, kamor jih je prebrisani in nevstrašeni glavar poslal. Jurij Skopec ostane globoko zamišljen na svojem nevarnem mestu. Zunaj konjiki vedno silneje rentačijo in razgrajajo, kajti dež j ih je do kože premočil. ,.Ali nam bodete že jedenkrat odprli, oskrbnik!" vpijejo jezni, -to je že odveč, kako dolgo moramo čakati. Odprite, ali pa razbijemo v ra ta !“ To je pa lažje rečeno, nego storjeno, kajti samostanska vrata so neznansko močna. Jurij Skopčev položaj je jako nevaren, kajti vojaki in hlapci, če začno kaj sumiti, lahko skozi čuvajevo okno splezajo in tolovajski predrznež je popolnoma sam sredi povezanih hlapcev. Vendar vstraja. Vojaki zunaj grozovito preklinjajo, in ker na smrt prestrašeni oskrbnik več ne odgovarja, stopi nekaj nestrpnežev na sedlo svojih konj ter pogledajo skozi okno nad velikimi vratmi v razsvetljeno vežo. Jurij Skopec tega hipoma ne zapazi. Ko pa sliši krike velikega začudenja, hitro ugasne svetilnico. — Prepozno! » „Hola, tu notri se je nekaj pripetilo! “ kriči j eden vojakov. „Na tleh leže povezani možje, prav natanko smo jih videli. In poleg njih stoji neki od nog do glave oborožen dedec — hej, to mora nekaj pomeniti!“ Jurij Skopec je popolnoma tih. — 424 — Zanaša se na močna sa/nostanska vrata, in ko bi kdo poskusil skozi okno plezati, hitro bi mu zasadil bodalo v zatilnik. — Toda stvar se vse drugače zasuče. Očividno tolovaji pri povezovanji samostanskih hlapcev niso dosti oprezno postopali, ali pa se je kdo izmed služabnikov poprej skril, predno so ga zgrabili. Z jedno besedo, Jurij Skopec naenkrat čuje, da zapahi škripljejo ter se potem stranska vrata odpro, ki vodijo v opatovo stanovanje. Hitro hoče Tje planiti, toda v tem trenotku začuje glasno kričanje. „Na pomoč, pomagajte !li rujove samostanski hlapec, „semkaj, semkaj, tolovaji so napadli samostan!“ Samo jeden trenotek je vse tiho, potem pa se začuje klopotanje konjskih kopit in rožljanje orožja — vojaki in lovci z golimi sabljami v roki in glasno kričeč divjajo, ko so raz konje poskakali, skozi odprta vrata na dvorišče. Jurij Skopec je v največji nevarnosti, kajti pot v hodnik, kjer ga njegovi ljudje čakajo, mu je zaprta. Ravno v tem hipu začuje dogovorjeno znamenje, da s o j njegovi tovariši z oropanimi dragocenostmi že na križeven* hodniku. Do njih ne more več, vojakov je celo dvorišče tako polno, da se kar drenjajo. Tu Jurij Skopec z nova zgrabi debelega samostanskega oskrbnika. Nesrečnež misli, da mu je zadnja ura odbila — ustnice le še mrmrajo molitev za umirajoče. Sedaj mu Jurij ne zapove, naj molči, marveč ga pusti, naj drage volje javka in stoka. In tako debelega oskrbnika pred se porivajoč, popolnoma sam proti tri sto vojakom in lovcem koraka, ki kričeč vihte svoje orožje. 42,j - 63. p o g l a v j e . , Prvi plen dekliških tolovajev. ro podjetje tolovajk. — Blanski »rad in njegova gospoda. — Predrzen napad. — Strašanski prizor na gradu. — Ženska strast. B la n sk i grad leži na griču v nočnem miru. Nikdo ne sluti, da so predrzne tolovajke v bližini. Tudi 'bi j ih k d o v lovski opravi in oborožene zagledal, ne mislil ida so bile pastarice in še pred kratkem na Kumu pasle ovce koze. Bile so krasne tolovajke. B la n sk a gospoda ni na najboljšem glasu. G o s p o d i n gospa, kakor tudi odrasli otroci so po eeli ^lici r a z v p i t i , da ne znajo druzega bolje, kakor svoje ljudi y*. — ¦N a B la n sk em gradu je veliko dela, malo jela, plača je tofd a komaj kot taka zasluži ime, čeravno je graščak imovit, ftogat. S 'poda tega noče priznavati, kajti skop je, da je groza, in igt kdo praša, kako mu kaj gre, prične Blanski gospod tarifi 0 s la b ih časih, da bi se ga kamen na cesti usmilil. Člobi mis l i l , da strada, toda miza njegova je dan za dnem bo- "lo obložena. Na njej stoje najboljše sladčice, vina se v kleti ne manjka, "celej gosposki družini se vidi, da je rejena, kakor mladi ^ski. V ta grad sta Amalija in Uršika namenjeni, da s svojimi Viš ieami izvršite prvi tolovajski napad. Ker ima Blanski gospod iz same skoposti le najnujnejše Srebne služabnike najete, bati se pogumnim tolovajskim de- Wm ni p o s e b n e g a upora, tudi ko bi se vsi pri vlomu tolovajk ^dili.A malija in Uršika se posvetujete. Z grozovito prisego in obljubo so vse jedna z drugo ^zane. - 426 — Tudi Sabina bo morala pozneje priseči. In ker so vse nenavadno pogumne, nevarne niso nič manj, kakor Jurij Skopčevi divji tovariši. Uršika pozna celo okolico Blanskega gradu, kajti že nekaterikrat je skopemu graščaku iz St. Jurija prignala prodano drobnico. Noč je sicer temna, toda predrzna načelnica tolovajk ne izgreši poti. Urnih korakov se tolovajke bližajo med drevjem stoječemu gradu. Grmi in bliska se. Dež se vliva kako iz kadi. To jili ne moti, moška oprava in pa prejšnje življenje kot pastarice učinjata, da se jako malo brigajo za slabo vreme; najmanj Amalija, ki je že toliko časa poprej živela mej tolovaji. ^ Kmalu pridejo na grič pred grad. Pri svitu bliskov vidijo visok zid, ki obdaja Blanski gol kakor malo trdnjavico. Amalija in Uršika stojita skupaj. „Kako bomo prišle noter?" praša zadnja nekako d regi. — „Xič lažjega, kot to,u glasi se odgovor. ..Tu leži nek*, posekanih dreves, katerih se še veje drže. Jedno teh priškrnimo na zid in urno bodemo gori. Ko smo na dvorišči, premo vrata, da imamo prost izhod.“ Svet je dober. Mlada dekleta so krepka in nekaj trenotkov pozneje sli drevo ob zidu. Hitro sta dva ženska tolovaja vrh zidu, katerima pomoli spodaj stoječe tovaršice drugo drevo, ki na onej strani zid® omogoči plezanje na dvorišče. Vse se vrši oprezno in mirno. Malo minut pozneje stoji vseh osem predrznih dekiet ns dvorišču. Sadaj še-le vidijo, kaj je moška oprava vredna — v ženski krilih bi jim tega nikdar ne bilo mogoče izvršiti. J — 427 — Kaj sedaj? Psi so na drugem dvorišči — ni se jih treba bati. Tudi so še živali pri tem slabem vremenu zarile v svoje kože, ali pa Ileže v hlevih. Amal ija si ve pomagati. Drevo od zidu prislonijo h grajskemu oknu v prvem Nadstropji. Tje gori spleza Skopeeva ljubica. V roki ima s smolo namazano volneno ruto, katero pritisne n a okno. U p r e se proti steklu z obema razprostrtima rokama. Nekaj žalega to zaškriplje, toda steklo obvisi na smolnati ruti, ne da: bj padlo n a tla ter zaropotalo. S ed a j okno od znotraj popolnoma odpre ter skoči v temno sobo, s am o k r e s v desnici držeč, bodalo med zobmi — puška pa itj vis i n a rami. V s e tolovajke so dobro oborožene. K m a lu je Uršika pri njej, za njo pa še štiri tovaršiee, itali d v e pa ostanete doli, da stražite drevo ob zidu in izhod [ J o ž i g r a j s k a vrata na prosto. K o bo nevarnost nastala, treba bo misliti na beg. Seda j prižge Uršika tatinsko svetilnico, ki je tako nai J » r a v l j e n a , da se z zapahom da luč hitro zakriti. p r i luči zagledajo tolovajke krasno opravljeno sobano. .,Ali Ti je ta dvorana znana?" praša glavarjeva ljubica ; Uršiko. Ta z glavo odkima. „V notranje grajske prostore nisem nikdar prišla, toliko j)a vem, da graščak z vso svojo družino stanuje v tem nadstropji in da so tukaj tudi spalnice." „Dobro, prišle bomo že do njih," pripomni Amalija zadovoljno, „od zunaj so pač vrata zaprli — to se pravi proti hodniku, tu znotraj pa nas nobena ključavnica ne bo motila.“ Uršika se ozira. .,Preiščimo tukaj vse shrambe" — pravi vneto, „upam, da dobimo že tukaj nekaj plena." Amalija se pomenljivo zasmehlja. — 428 — »Draga Uršika, že vidim, da si novinka in ne veš, kako se hitro pride do bogastva. Prepusti danes vse meni, kajti od tolovajev sem se marsikaj naučila. Toda zadovoljna boš z menoj in ko boš jedenkrat videla, kako se v skrivni noči postopa — pomagala mi boš v bodoče pri jednakih prilikah krepko in vspešno.“ Uršika so čudi. .,Da, kam pa gremo ?“ Zopet se Amalija smehlja. J spalnico gospode,“ pravi tolovajskega glavarja nevesta, „tam bodemo vse izvedele, kar nam je treba." Uršika se zgane. »Toda, Amalija, če se prebude — če začno kričati, nas je samo šest oseb.“ „Hahaha, to bodi moja skrb! Strah in trepet jim bo usta zapiral. Zaupaj mi, Uršika, jaz vem, kaj delam, kajti skušnja človeka izuči. Blanski graščak ima le malo služabnikov — in. ti so večinoma že stari — za mlade in dražje je preskop.* Uršika se ozira po sobi. „Jaz bi pa vendar mislila, da je tukaj dosti dragoceno — zlatnine in oblek.“ Videla bodeš, da so te stvari drugod shranjene. In sed$ pojdi za menoj — v spalnico Blanske gospode." Graščak še ne spi. Na postelji leži ter se s svojo soprogo pomenkuje, ker zaradi hude ure ne more očesa zatisniti. „Hin, hm, kaj sam že hotel reči,“ godrnja grdi skopuh. „Starega kočijaža bom tudi odpustil. Ne potrebujem ga več, ker drugi služabnik zna tudi voziti.“ Soproga mu prikima. „Prav imaš! Starec ima že premalo močij. Že zadnjič sera mu rekla, da ni več za nobeno rabo. Tu pa je začel stokati in javkati — besedičiti o bolni ženi, toda niti poslušala ga nisem. Takega tarnanja ne morem prenašati." „Tako je ! Če ta druhal dvajset ali tr ideset let služi, misli nazadnje, da jo bom do smrti pasel — nenasitna sodrga! - 429 - „Da, nesramni so dosti." „Mi moramo sploh bolj štediti," nadaljuje graščakova so- Proga, „stari služabniki so že dobri, dokler morejo delati, toda tozneje jih moramo kar od hiše zapoditi!" „Tako moramo postopati!" „Čuj, ali ni nekaj zašumelo?" „To je menda iz sosedne sobe došlo, kjer otroci spe. Pra- Ti, žena, naš dečko je pa že tak, da mu ga ni z lepo acega. Pravi Blanski bo to! Včeraj jahalni hlapec belca ni dostno očedil.” _Da, da, te grdobe so vsak dan zanikernejše," tarna grain ja , »samo lenobo bi pasli in pa ž r l i!“ „No, moj ljubki sinko g a je pa tudi do dobrega našeškal," Nadaljuje Blanski gospod, „s svincem napolnjeni bič njegov je toliko č a s a plesal po zlodjevem hrbtu, da se je vrag po tleh % 1. “ 1 . I n potem?'4 T e p e c je prišel k meni pritoževat se. Tu je pa ravno ¦ pravega naletel; naklestil sem ga tako, da sedaj v svoji itmnati le ži.“ ..Tedaj ne more sedaj nobenega dela opravljati?" „Z a moj del, naj le leži, saj mu pa tudi ne dam nič jesti. Unuh n a j gre, kamor hoče, vreden ni počenega groša." Vred n a soproga mu pritrjuje. „ J a z imam pa z Avrelijo take križe, “ izpregovori po kratkem premolku. „Ta tudi misli, ker je že deset let moja tišina, da sme vse zahtevati. No, včeraj sem jej pa pokazala, Var jej gre. Nesramnica je mojo hčer pri česanji za lase cukala, tia je ubožica zastokala. Primazala sem ji zaradi tega dve taki Zaušnici, da je kar padla, potem sem jo pa še s škarjami v Slogo tako zbodla., da je kar krvavela. Joj, kako je javkala, človek bi bil samega smehu kmalu počil.* „Vsi skupaj niso zanič.“ „Da, nesramni so in predrzni — predobro se jim godi. Pol manj jim bom dala kuhati. Ko bodo izstradani, bodo že ponižni postali kakor jagnjeta." ^Popolnoma moj nazor.“ — 430 — „Jutri bom mojega služabnika tudi moral pretepsti. Vrag je glavnik nekam založil — zaprl ga bom potem v klet, da bo vedel, kaj je lakota in žeja." ^Cuj, že zopet je zašumelo." Lepa zakonska dvojica posluša. Toda zopet je vse tiho — menda so miši škrbljale. „Da, z ljudmi moramo biti še vsi drugačni! Dokler so krepki in voljni, nič ne rečem, tu jim je treba zadostne hrane, no, in pa nekaj plače tudi, seveda! Ko pa onemorejo — tedaj pa le proč ž njimi. Kdo bo zastonj pasel tako sodrgo!-1 „ Res je, usmiljenje bi tukaj ne bilo na pravem mestu. Vražji zlodje bi se kar prevzeli ter bi nadležni postali." Šumenje se tretjič začuje. Grraščak radovedno gleda proti vratom v drugo sobo, kjer visi ležale zastor. Zdi se mu pri slabi nočni luči, da se tam neka temna senca pregiblje. Prestrašen se zgane. „Hej — kaj je pa to — ali vidiš, draga žena?" Brezsrčnež obmolkne. Ivai' oči njegove vidijo, ni nič kaj prijetnega — samota^ z napetim petelinom je proti njemu namerjen. To orožje drži mala, krepka roka. Blanska zakonska dvojica čuje jasen glas, ki pohiglasro in pa odločno veleva: „Kdor se gane ali zavpije, razbijem mu hipoma črepinj^!" »Usmiljeni Bog,“ javka graščakinja, „kdo je to?" Nikdo ne odgovori, zato pa se v polutemi pri zastoru pokaže šest od glave do nog oboroženih postav. Samokresi in bodala se svetijo — puškine cevi tudi nič prijetnega ne obetajo. S strahom in trepetom gleda Blanska gospoda na nepoklicane goste. Graščak v prvem hipu meni, da se mu vse to sanja. Zunanjost kaže, da so to moški, toda pod širokokrajniki zapazi sveže dekliške obraze, iz katerih se bliskajo preteče oei. „Kdo ste?u ječi stari skopuh. Z a n i č l j i v smeh mu odgovarja. „Tolovajke smo," predstavlja se Skopčeva ljubica, „ki 1 *mo Vas prišle na Blansko obiskat. Slišale smo Vajin ljubezni |»lni razgovor, ki nam je dokazal, da ne zaslužita nikakor- Inega usmiljenja — lopova!" Graščak sedaj ve, da to niso sanje in da se pod lovskimi oblekami skrivajo razkošne dekliške postave. Začetkoma meni, da so neznanke uprizorile zakasnelo p r e d p u s tn o šalo, toda mrzla cev samokresa, nastavljena na njegovo sence, ga pouči, da to ni nikakoršna šala. »Brezsrčni zlodej,u škriplje krasna Amalija, ki poleg njega Roji, .k d o me sedaj more zadrževati, da Ti ne razbijem Tvoje »rde glave na male kosce?" Graščak se grozno piestraši. .Ž e n a — pozvoni — služabnikom,“ stoka in mrzel pot ga obliva. Zopet zadoni srdit smeh. — le zvonita,li roga se lepa tolovajica, „hahaha, 'Vaših š t i r ih ali petih starikavih slug se presneto malo bojimo. Vaši hlapci bi se le veselili, ko bi se tacega vražjega gospodama mogli iznebiti. Vun iz postelje, grdoba!u G r a š č a k hoče zavpiti, toda groze samo usta odpira ir* »molki o gr^i. F - U r š ik a ga zgrabi, Amalija pa še vedno s samokresom Bžnj meri. T r e n o t e k pozneje telebne stari skopuh iz postelje na tla. Odrasli sin in hči spita v sosedni sobi trdno kakor dva jazbeca, n e zbudita se, čeravno je graščak z veliko silo treščil ob tla.G rdoba stoka in brca. < Ama l i ja se pripogne k njemu. ^poslušajte me sedaj,11 pravi rezko in strogo, „pokazati nam morate, kje imate vso svojo gotovino in dragocenosti, Vaša žena p a lukaj ostane pod našim varstvom. Ne obotavljajte se, d r u g a č e se bojte najhujšega!u Graščak se po vsem životu trese. Vzlie temu misli, da mu bo kaka zvijača pomagala. — Grozno se moti! — 432 — ..Jaz nimam denarja", jeclja ter plašno gleda na svoj lepo sovražnico. Amalija se malo zmeni za njegove besede. Bila je že večkrat pri roparskih napadih navzoča onih časih, ko še Jurij Skopec ni bil tolovajski glavar, ter tanko ve, kako je v takih slučajih treba postopati. Hladnokrvno potegne bodalo izza pasa. Graščak se neznansko prestraši, ko na golih prsih mrzlo ost bodala. „Kje je Tvoj denar?“ sika Amalija. „Nimam ga", taji trdovratnež. V tem trenotku pa tudi že bolestno zaječi, kajti je bodalo trdneje pritismla in skopuh z grozo opazi, da krvavih kapljic rudeči njegovo srajco. „Vi nočete drugače? Dobro, pokazala Vam bom, da. šalim." Roko z bodalom k sunku dvigne. Prizanesite mi“, javka graščak, ki se sedaj kako petlika trese, „vse — vse Vam bom dal — kar zahtev hočem Vam —“ „Aha, vrag postaja ponižnejši“, norčuje se Ama hitro — nam se mudi. Uršika, glej, da bodo vreče pripr upam, da bodemo vse napolnile." Jedna tolovajk ostane z napetim samokresom poleg] stelje, v kateri leži brezsrčna graščakinja na pol mrtva. Ostala petorica pa grdega skopuha zgrabi ter silo kvišku potegne. ..Hitro, ali pa Vam ušesa in nos odrežem11, preti Ama ki ga niti za trenotek ne izpusti iz očij. „Kje imate denar i zlatnino spravljeno? In zapomnite si — pri prvem glasu,! katerim bi nas hoteli izdati, Vam do ročaja porinem bodalo^ črno srce!“ Graščak je strahopetnež. Stoka in javka, da ga je grdo slišali. Amalija ga zgrabi za Zavratnik svilene srajce, ..Hitro, ali pa Vam napravim urne noge! Denar in c gocenosti nam brzo izročite, če Vam je le količkaj na življe ležeče 1" oskrbnik, a l i s o ž e n i s t e na spa li? 1 1 R r r r r r — s m r č i t a d a l j e . - 433 - GrožDja pomaga. S k o p u h n im a n o b e n e pomoči^ o tro k a sp i ta — s lu ž a b n ik i p a v d r u g em p o s lo p ji stanujejo. Rešitev je popolnoma nemogoča! Vendar pa ne mara svojega premoženja izročiti ter upa, da se bo s primeroma malo svoto otresel tolovajk. Amalija postane nepotrpežljiva. „No, ali bo kmalu?“ praša ter mu zopet kožo rani. „Da, da — vse Vam pokažem- , ječi graščak, „tu zraven v jedilnici v škrinji dobite ves denar, kar ga sedaj premorem. “ „ Pokažite nam pot!- s Amalija ga sune proti vratom, ostale tolovajke pa ga s trdimi črevlji brcajo, da milo stoka. Vendar pa hitro koraka s svojimi spremljevalkami v jedilnico. Tatinske svetilnice razsvetljujejo veliko dvorano, katere okna so z zastori pregrnena. B a t i se tedaj ni treba, da bi kdo od zunaj zapazil nenav a d n i ponočni obisk. „Kje je denar?- praša Amalija srdito. Graščak pokaže na starinsko skrinjo, ki je zaprta. „Ključ sem!“ veleva Amalija. Zdihujoč gre hišni gospodar k stenski shrambi, na katere v r a t ič a s prstom pritisne. Trenotek pozneje pomoli tolovajki ključ. Skopčeva ljubica ga oprezno opazuje. Ne zaupa mu popolnoma, kajti sluti, da jej bo pokazal le majhen del svojega premoženja. Vendar pa nobene besedice ne reče, temveč moleč izroči U r š ik i ključ, ki nemudoma odpre skrinjo. Tu notri leži marsikaj poželjenja vrednega, svilena obleka, nokaj zlatnine in zabojček blišeeeih se srebrnikov. Tolovajke hitro vse v svoje vreče pobašejo. Skopuh se v ustnice grize in grdo gleda, ko vidi, kako tolovajke z njegovimi stvarmi postopajo; vzlic temu se mu iz očij sveti zvita prekanjenost. Črni Jurij 19 — 434 — To Amalija tudi zapazi. Bliskoma se obrne proti njemu. „To je tedaj vse, kar premorete*?u Blanski prikima. „Da, da“, javka, „pri teh slabih časih je sploh še čudež, da sem si toliko prihranil. Turška sila — ta nadloga, me je skoraj popolnoma na beraško palico spravila. Oj, to jo gorje!" Amalija ga srpo gleda. „Vi tedaj nimate nobenih dragocenostij več?" „Ne, nobenih več!" „Ali morete to priseči'?" praša ga tolovajka še vedno mirno. „Da, da% jeclja graščak, ter se na tihem veseli, da mu tolovajska poveljnica tako rada vse verjame. „Lahko prisežem — takoj — pri tej priči. “ Amalija togotno zasika. „Nesramni lažnjivech zadere se nad njim, ..ha, spoznali bodete kmalu, da se ne dam za norca imeti! Vrzite ga na tla — bo saj izvedel, kdo stoji pred .njim." Graščak hoče bežati, toda že ga drže krepke dekliške pesti kakor v kleščah. Hipoma je hudobnež na tleh. Brca in stoka, toda Amalija se za to ne zmeni, marveč mu hladnokrvno nastavi bodalo na vrat. „Siepar, izgubljeni ste", preti mu razdražena rokovnjačiea. ..zabodem Vas, kakor prešiča, lažnjiva nesnaga!" »Milost — milost", stoka skopuh, ki meni, da mu je zadnja ura odbila. *„Vse Vam dam, vse, samo pustite me živeti.“ Amalija ga divje potegne kvišku. ...Lopov1-, sika, ,.hitro nam pokaži svoje premoženje, ali ste me razumeli? Če se le ustavljate, odrežem Vam in Vaši ženi ud za udom. Sedaj je moje potrpežljivosti konec." Graščak zdihuje, da bi se ga kamen usmilil, ko mu pa ojstro bodalo znova na prsih nareže kožo, hiti urnih nog skozi več sob v skrivno čumnato. — 435 — ¦ Tam pokaže bled kakor smrt na zastor, za katerim stoji železna blagajna. Ključ je skrit v kotu pod opeko, in kmalu je težki pokrov o d p r t . T u notri se blišče pri svitu tatinskih svetilnic — cekini, > v svoje roke, kajti tatvina se vedno s smrtjo kaznuje, vrhu tega so pa pri uporu tudi še jed n ega rudarskega uradnika ubili. S takimi obupanci lahko vse pričnemo, in mislim, da najprvo iztrgamo Juriju Skopcu krasno Amalijo/- „ Seveda," zakliče ,ruaeči Tomaž4, ..Amalija mora moja žena postati, potem bomo pa Jurija Skopca posnemali ter živeli kot pravi tolovaji." • ,,Počasi — p o č a s i , s v a r i ga Kramar, „naglica ni dobra. Kdo bo pa tako neumen ter zamotaval lepo nagrado, katero 465 — n am a je tujka obljubila? Sedaj smo še pošteni meščani, dokler n ima v a zaslužka v žepu. Potem še-le storiva, kar se nama zljubi." „Prav imate, popolnoma prav, Kramar. Kaj pa nama je n a jp rv o stor iti?11 „ Naj poprej morava najti skrivališče, da naši na pol izs t r a d a n i ljudje zopet pridejo da zaželjenega počitka. Stavim, d a je Jurij Skopec v dolinici skril mnogo lepih rečij — no, pa saj se bova na lastne oči prepričala!“ „ Tedaj pa odrinimo!“ Pridružita se podivjanim rudarjem, ki so v svoji revščini bolj strašilom med turšico podobni, kakor ljudem. Sedaj so samega glada krotki, toda Kramar dobro ve, da bodo pri prvi ugodni priliki pokazali, kako ljuti divjaki so. Bivše rudarje pelje v skrito dolinico v razpoklino. Jur ij Skopec pri slednji ni postavil straže, češ, saj podzemeljske jame itak nobeden ne najde. Tudi so barona Frankovskega v drugo oddaljeno skrivališče s služabnikom vred odpeljali, potem pa vhod zadelali. To pa Tomaža in Kramarja ne premoti. Svojim ljudem ukažeta, naj kamenje odvale. „ J ama ? “ čudi se najdivjiši izmed nekdanjih rudarjev. „K a j hočemo tu notri, ali nas imate za norca?11 „Rekel sem Vam, da odvalite kamenje,“ zavrne jih Kram a r . „Ubogajte, potem bodete že videli, da sem imel prav!“ Godrnjaje ubogajo izstradanei. Začetkoma delajo le malomarno, konečno, ko zagledajo temn o razpoklino, vedno urneje. Kmalu je vhod prost. Urno prižgo trske, ki leže v jami. Tam koncem razpokiine so nakopičene vreče. Ko jih odvežejo, zagledajo bliščeč zaklad, srebrnino in zlatnino, poleg tega pa tudi veliko živeža. Uporniki samega veselja vriskajo. «No, kaj sem Vam rekel?“ zakliče Kramar ponosno. ,Sedaj imate^ dosti, da si napolnite želodce. Saj je pa tu d i zadnji čas! Čudež je, da se ne sliši, kako Vam kosti šklopotajo.“ - 466 Možje se hočejo dragocenosti polastiti. Stoj te, kam se Vam tako mudi?1' ukazuje Kramar. ., To nima nobenega pomena, da bi se mi vsi težko obložili. Razdelili bodemo med nas samo, kar je gotovega denarja tukaj, vse ostalo pa v kaki drugi razpoklini poskrili. Takih se tu v okolici ne manjka." .,To je ros,“ odgovarja jeden možakarjev. ..Jaz sem iz tega kraja doma, znano mi je dosti skrivališč, kakoršno potrebujemo. " Glavna stvar je, da podzemeljska jama ne bo preveč oddaljena." „Ne, ne, nedaleč od tukaj je razvalina nekdanjega gradu. Tam je še nekaj dobro ohranjenih kletij, v katerih smo se že večkrat skrivali. Tudi ne pride tja z lepo kak človek, ker okoličani mislijo, da bivši vitez, posostnik gradu, na razvalinah po noči straši.1' ..To je ugodno! Vsak naj vzame jedno vrečo. Toliko bodete že močni, pozneje pa pošljem po jedi in pijačo." Rudarji se za ušesi praskajo. ..To he gre, da bi kdo izmed nas med ljudi zahajal — preveč smo tukaj znani — takoj bi nas zgrabili.'1 „Dobro*, odgovarja Kramar, preskrboval Vas bom tedaj jaz s potrebnim živežem in pijačo. Ali ste še toliko jaki, da bodete mogli vreče nositi?" ..Seveda — seveda!" kličejo podivjanci, ..če smo že toliko časa stradali, bodemo tudi še ta mali trud pretrpeli." Takoj so poprimejo dela. Dosti jih je, da naenkrat odneso ves plen. Kramar spremlja poteče se rudarje, ,rudeči Tomaž’ pa s; da v razpoklini še opraviti, in ko je gotov, zakrije vhod s k a menjem, da nikdo ne opazi, kak neprijeten obisk je bil v jam.’.. Srdito se Tomaž reži. „No, sedaj naj le pride prokloti -Jurij Skopee”, godrnja surovež, ..ta bo glodal — hahaha — kaj bi dal za to, ko bi mogel njegov obraz videti." Počasi odide Tomaž za svojimi tovariši, katere uobi v razvalinah že utaborjene. — 467 — Ukradeni plen je v obokani kleti skrit, le nekaj vreč z ž ive ž em odpro divji možakarji, da si privoščijo pošteno južino p o dovršenem delu. Kramarju je na tem ležeče, da se pridobljeni tovariši kol i k o r mogoče hitro okrepčajo. Ko kroži kozarec z rudeeim dolenjcem, postanejo izstrad a n e ! kmalu dobre voljo. Vince j im razgreva srce in če se jim sme verjeti — prip r a v l j e n i so sedaj tudi v peklo iti. „To so mi pravi korenjaki”, misli si Kramar na tihem, d a da, e.“ „Ali se v tem oziru ne motite? Mogoče ste moža z dek le tom zamenjali?" Ogljar Tone se zakroliota. „Kaj mislite, da sem slep?" glasi se odgovor. „Hahaha, jedno oko sem sicer izgubil, toda bolje vidim, kakor jastreb. Noben e g a moža ni bilo mej dekleti, to prav natanko vem." ,Rudeči Tomaž4 se obrne h Kramarju. »To je prečudna stvar", pravi, ,.ki si jo moramo ogledati." „Upam, da Jurij Skopec ni daleč od tukaj.l' „In p a oprezni moramo biti, ko se taborišču bližamo." previdnost je vedno potrebna." - 470 - Mej tem ostala družba šepeta. Tonetovo poročilo je njihove živce razburilo. Vsi možakarji, ki se v razvalinah skrivajo, so surovi razuzdanci. Dolgo časa že niso videli ženske, sedaj pa čujejo, da je v bližini celo krdelo razkošnih krasotic. Od ust do ust gredo besede: .,če ogljar Tone resnico govori, imeli bodemo kmalu veselico. Napadli bodemo dekleta, oho, puuice bodo naše postale, saj že dolgo nismo nobene objemali!“ 69. p o g 1 a v j e. V podzemeljskem hodniku. Predrzen načrt. — Skrivnostno znamenje. — Smukačev sprejem v dekliškem' taboru. — Jerica. Dani se. . V tolovajskem taboru je že živahno, straže se menjajo pri malem ognji se kuha zajutrek. Straže morajo biti zelo pazljive, kajti tolovaji vedo, da je do tristo vojakov in lovcev prišlo v samostan ter da se bo pre ganjanje kmalu pričelo. Jurij Skopec ve, da ga povsod iščejo, toda tabor je jako dobro izbran in skrit, zaradi tega upa, da semkaj ne bodo tako kmalu zašli. Ostane lahko tukaj ter se mu ni treba umakniti. Jur ija Skopca navdajajo še druge misli. ^ . Fante, njegov novi tovariš, mu je sinoči pravil, da jfk Andrej Černič v okolici samostanski dobro znan, ker ie tukaj, %-ji'kje rojen. Zaradi tega poklice mladega tolovaja z nežnim dekliškim obrazom. Černič menda ne potrebuje dosti spanja, kajti bil je že pri prvem svitu dneva na nogah. Jurij Skopec mu prisrčno seže v roko. Ali niste še od včerajšnje dolge poti truden?" »Ne, glavar, pravcati tolovaj tudi ne sme biti preveč mehkužen,'' glasi so njegov prostodušni odgovor. Jurij Skopec ga prijazno gleda. Mladi mož mu vedno bolj ugaja. „Vi ste Dolenjec, iz tukajšnjega kraja doma?" izprašuje ga Jurij. ,,Da, g la v a r / odgovarja mladostni tolovaj, ,,tukaj je moja zibelka tekla. Vsaka steza mi jo tu znana, in če treba, dam Vam rad zahtevana pojasnila.” ..Ali ste dosti pogumen, da bi Vas smrtna nevarnost ne strašila ?" „Tolovaj sem, to zadostuje." ..Dobro, prepričan sem. da Vam smem zaupati. Glejte, plenili smo zadnjo noč v samostanu poleg Št. Ruperta, toda pustiti smo morali velikansko bogatijo v podzemeljski rakvi, do katere vhod mi je neznan." ..Do rakvo?" . Da, tam leži glavni zaklad, kateri so za časa turške sile v samostanu poskrili. Ta velikanski zaklad si moram na vsak na č in prisvojiti. Toda ne vem, kako priti do njega, pot mi je zaprta. “ „Zakaj zaprta?" ..Rakev zapirajo močna železna vrata, vrhu tega pa so sedaj v samostanu straže potrojene. Res ne vem, kako bi v rakev prišel." Černič zamišljen glavo povesi. Dlje časa zre nemo v ogenj, kakor bi se hotel nečesa iz davne preteklosti spominjati. Naenkrat se zgane. J n vendar mora biti neka tajna pot v rakev," zakliče živahno. — 472 „Kaj pravite ?" „Da, posebna pot vodi v podzemeljsko rakev," nadaljuje mladi mož, „moj oče mi je večkrat, o tem pravil, toda vedno naglašal, da je posebna pot tudi za največjega predrzneža nevarna. u „Kje je pot?" „To bi bilo treba še-le iskati. Toliko je gotovo, da od griča tu v gojzdu, na katerem stoji kapelica, vodi podzemeljski rov v samostan, in sicer ravno v hodnik, iz katerega se pride v rakev." „To je le pravljica." ..Ne. skrivna pot obstoji," zakliče Černič živahno, ..moj oče ni bil prijatelj bajk." ..Morebiti je pa rov zasut."' ..To bi bilo mogoče, gotovo pa je, da jo skrivna pot v resnici vodila v samostan. Da, spominjam se sedaj prav natanko, kako mi je ranjki oče pravil, da se morajo starodavne podobe najti, ki kažejo pot proti samostanu. In kot otrok sem jedenkra t tudi tako podobo videl." ..Kakošna pa je bila podoba?" „Menih v skalo izsekan, z eno roko v neko smer kazoč. Pozneje nisem meniha več našel, mogoče da ga je grmičevje zakrilo." Juriju Skopcu ne manjka domišljije. Njegovemu ognjevitemu duhu zadostuje le mal znak, da se kake stvari odločno poprime. ..Kje je oni hribček s kapelico na vrhu?" izprašuje radovedno. — ..Tamle za smrečevjem," odgovarja Černič, „od tukaj je četrt ure oddaljen." „To je pa jako daleč od samostana." ..Seveda, saj je pa tudi pot zelo dolga. To je moj oče velikokrat trdil." Jurij Skopec se več no obotavlja. „Jutro na vse zgodaj je," pravi kvišku poskočivši, ..straže so razpostavljene, nevarnost nam nobena nujno ne preti. Pojdite z mano na grič, Černič!" „Priprayljen sem, glavar!” Jurij Skopec ima mladega moža vedno rajši. To je tak prijatelj, kakoršnega si je Jurij vedno želel — m la d , pogumen in vendar skromen, v resnici, on je plemenite g a duha. Da, to je njegov spremljevalec, ki mu bo veliko več koristil, kakor Smukač in Cekinar skupaj. Ogrneta se s plaščema, kajti v gojzdu je še hladno, potem pa urn ih korakov odideta proti omenjenemu griču. Kmalu sta na vrhu. Tu tolovajski glavar obstoji. Posluša na vse strani, potem pa spleza na visoko smreko, raz katero vidi daloč na okrog. Vse je tiho, le ptički pozdravljajo Stvarnika nad sinjim nebom in po samotnih livadah sredi razprostranega gojzda se mirno pasejo sme. Jur ij Skopec spleza zopet na tla. „Vse je v redu," pravi Černiču: ..preganjalci me iščejo, kakor sem slutil, proti severu, ali pa še stražijo šentrupertski samostan." rTo je mogoče." »Sedaj pa glejva, ali ne moreva najti v skalo izsekanega meniha.1' Černič je tukaj znan. Po najskrivnejših stezah, katerih bi tujec niti ne zapazil, stopa skozi grmovje. Pri raztrganih skalah obstoji. „Mislim, da sem tukaj-le kje kot otrok videl takega men ih a / - pravi po daljšem premišljevanji. „ Posekati morava gosto grmovje,“ odgovori mu tolovajski glavar.S voj lovski nož potegne iz nožnice ter začne krepko udriha t i po vejevji, da vse kar navskriž leti. Toda kar zagledata, ko je goščava odstranjena, ni druzega ko črna zemlja, groblja in pesek, ne pa omenjena skalnata plošča.„ Tedaj je bolj na le v o / meni Černič. Jurij Skopec udriha z lovskim nožem, da se mu v velikih s r a g a h pot poliva. - 474 — Tu obstoji Černič. ..Ta kraj se mi zdi znan." ,Tukaj-le pri ma linc ah/ ..Že vidim." Lovski nož se blisketa v jutranjem solnci. ..Stojte — stojte!“ zakliče Černič. Glavar preneha. -Kaj pa je ? ' ..Tu — tu — ali ni to menihova glava v skali ?‘‘ vpraša novinec. Jurij Skopec se pripogne. (jrlej — tu v skalovje je vsekana podoba meniška! Komaj je še spoznati, tako jo razpadla vsi e d vremenskega vpliva. Menih kaže z roko proti jugo-zapadu. ..Tamle v dolini mora biti vhod v podzemeljski rov — ali ne mislite tudi Vi tako, Černič?" zakliče živahno tolovajski glavar. Mladi tovariš mu prikima. ..1 'a, da, našla bodeva vhod. glavar, to se pravi, če še reč jadnakih kamenitih podob najdeva. Jedna ne zadostuje, kajti če tam pri onem nasprotnem griču ne najdeva drugi podobe, bo ves najin trud zastonj. Prvi breg dobro poznam, tam ni nobenega vhoda, pač pa mora tam biti še drug menih, ki nama bo pokazal novo smer.” .Le hitro ga pojdiva iskat!" Tolovaja kmalu izgineta za grmovjem, ki pokriva celo dolino. — — — — — — — — — — — — — Poglejmo zopet v tolovajski tabor! Vse je tiho, kajti tolovaji so utrujeni, ker že več nočij niso imeli pravega počitka. Ravnokar stopa izza grmovja korenjaški mož — za njim pa zala ženska prekanjenega obraza. Živahno se pomenkujeta. ..To je jako zanimivo," pravi Jera. ..Dekleta so tedaj same zase ustanovile nekako tolovajsko četo. Habaha, gotovo se sedaj postavljajo, kakor petelin na gnojišči, ter menijo, Bog zna kake čudeže bodo delale.” — 475 - Smukač jej prikima. -Stvar ima tudi svojo dobro stran,“ odgovarja, ,,tega mnenja je tudi glavar. Veliko prepira in pretepa bo izostalo, k e r dekleta z nami skupaj ne žive." Ženska se zaničljivo smeji. „No, Vi ste pa res prav pohlevni tolovaji vsi skupaj," draži vražja Jera, „tako ponižni in krotki, kakor si more to le želeti kako oblastno, ošabno dekletce." Smukač se razjari. n Mi in pohlevni ?“ zarentači, resnično, Vi govorite tako, ker nas še ne poznate! Jurij Skopčevih divjih tovarišev niti sam satan ne more v kozji rog ugnati." J e ra se sladko smeji, da se pokaže cela vrsta lepih belih zobčkov. .Hahaha, saj je pa tudi marsikatera deklina hujši, ko sto v r a g o v / ' zakliče živahno, „sicer Vas pa nisem hotela žaliti. P o v e j t e mi, ali so dekleta še mlada in lepa — ali pa morda starikava, katerim že zadnji zvonec klenka'?" Smukač se muza. „No, saj jih bodete videla," meni, „Liahaha, te niso niti #*grde, marveč sveže, zdrave in zale — nekatero pravcate krasotice — da — da — celo v moški obleki take, da bi jih človek kar ljubka!." „Oj, oj, Vi že kar pesmice zlagate," zbada g a Hrvatova žena, ,.to pa le raje kar opustite. Iz Vaših prejšnjih opazk sem p o sn e la , da so dekline preveč nepristopne. “ Smukač globoko vzdihne. „Tu imate prav, Jerica. Dosedaj je jedina Amalija zaljubljena — samo ona uživa v glavarjevem objemu ljubezen. Uršika mojega tovariša od dne do dne tolaži, ker ga pa menda ljubi, postala bo vendar prej ali slej njegova." ,.Dobro srečo," pravi Hrvatova soproga, ..toda jaz sem neverjetna. Le take punice zvedo, kako lepo je biti samostojen, potem se dosti ne zmenijo za moško ljubezen.u ..Ivaj pa še! Dekleta se tudi ne morejo ljubezni izogniti —" zakliče Smukač živahno, „hahaha, to so sveže deklice, katerih srca tudi željno hrepene po onih sladkih uricah, ki so največja slast na tern božjem svetu. “ „Saj sem že prej rekla, Smukač je črez ušesa zaljubljen! — Kje pa je dekliško taborišče ?“ .,Prav blizo sva že. Kmalu bo zaklicala straža,‘‘ odgovori Smukač. „Kaj, straže so tudi razpostavile V" „Seveda, ravno tako, kakor pri nas." Jera z glavo zmajeva, toda molči ter zamišljeno stopa za Smukačem. Naenkrat zašumi v grmovji. ,.Stoj —!“ začuje se odločen dekliški glas in puškina cev se zasveti v žarkih jutranjega solnea. Smukač se smeji. „Jaz sem, Lenčika!" zakliče, „Smukač, ki bi rad z Vami govoril." Dekliška straža se mu ne umakne. „Kaj hočete?" odgovarja mu zapovedujočim glasom, ,.kar imate povedati, storite to tukaj, vstop v naš tabor pa je odslej prepovedan." Tolovaj meni, da se Lenčika šali. Mirno stopa naprej, tu pa razdražena deklica nanj s puško pomeri. ..Niti korak dalje!" veleva mu odločno, ..nobeden moški ne sme brez posebnega dovoljenja v naš tabor." > „Ne uganjajte burk. Lenčika," godrnja Smukač ter se ^ hitro pripogne. „Puška Vam je še neznana stvar ter bi se sprožila." 1 ' . . » „Povem Vam, da se bo tudi sprožila: če le šo jeden k^- rak naprej storite, gotova Vam je k roglja. " Smukač obstoji. »Tri sto medvedov, kake neumnosti so pa to?” rentači slabe volje. „Z Uršiko moram govoriti." ..Pa počakajte, d a jo poprašam," odgovarja Lenčika osorno. ..Toda ne ganite se mi z mesta! Hej, Lizika, semkaj pojdi in strogo pazi, saj veš, kaj imaš storiti!" Lenčika izgine, zato pa poleg v grmovji zašumi in Smukač vidi, da je druga puška nanj namerjena. „Ali so dekleta od samega hudiča obsedene?" godrnja togotno. ..Menda so vse skupaj znorele. No. če Jurij Skopec to izve, ta jim bo že uro navil!" Lenčika se hipoma povrne. ,,Kar imate povedati, zaupajte meni,“ zakliče Smukaču še od hitrega teka spehana, „Uršika noče z Vami govoriti. Strogo je moškim prepovedan vstop v naš tabor. Tedaj prosim, pojdite nazaj —" Smukač je vročekrven človek. Zgane se, kakor bi vzlic vsemu hotel divjati naprej, toda Lenčika pomeri s puško nanj. ,,Nazaj!" zakliče ona, .,ali pa Vas porušite dve kroglji, kajti tudi Lizika bo streljala!" Smukač je ves iz sebe. Najraje bi oba dekleta na tla pometal ter v tabor odhitel, toda puški mu tako od blizu pretite, da ga kroglji ne morete zgrešiti. In da se straži ne šalite, to dokazujeta njuna temna obraza. „No, kaj hočete?*' praša Lenčika še jedenkrat. ,,To samo Uršiki povem!" ..Potem kar izginite!“ glasi se odgovor. „No, dobro, g rem,p a svojo pot," godrnja Smukač ter se obrne — Ozira se, kje je Hrvatova žena. Nikjer je ni, menda se za kakim grmom skriva. Čmeren se vrača v tolovajski tabor, kmalu pa se mu pridruži zapeljiva Jera. Krog njenih polnih in rodečih ustnic se ziblje nagajiv smeh — „Ne bila bi si mislila, da se bo moje prorokovanje tako hitro izpolnilo/ pravi po kratkem premoru. Smukač vskipi. „Babnice so vse znorele,“ zakliče, „kaj tacega še ni bilo, odkar svet stoji! No, to moram nemudoma povedati glavar ju!" „ Glavar je s Černičem odšel!“ ., Povrnil se bo kma lu / J e ra se zaupno obesi na njegovo roko. „Bodite pametni", šepeta zapeljivka. „Vi ste korenjak, zal mož, to Vam mora zavist pustiti. In če se mi zaupate, bodete kmalu svojo Uršiko objemali. Kar se ne da šiloma, mora se z zvijačo doseči." — 478 — Smukač jo prašaje pogleda. ..No razumem, kaj hočete s tem reči.* „Hahaha — govorila sem dosti jasno," smeji se Hrvatovka. ..Pozneje grem v dekliški tabor, mene ne bodo zavrnile.“ „Ne, Vas ne. saj Vam je od glavarja tam prostor odkazan!“ „No, in potem bodem že storila, kar je v moji moči, da Vaša Uršika —“ Smukač je ne pusti izgovoriti. „Uršika ni moja ljubica," poseže jej v besedo, ,,marveč le dobra prijateljica. Moj tovariš Cekinar jo je iz velike nevarnosti rešil ter upa, da bo njegova postala. Jaz pa si hočem drugega dekleta pridobiti, žensko, katero sem iz Ljubljane sabo pripeljal. “ ..Tako — tako,“ zbada ga lepa Jera, ..no, zdi se mi, da ta tudi noče dosti o Vas slišati." „ Vrag naj vzame to celo babjo sodrgo," huduje se Smukač; „ naj prvo se mi je dobrikala, včeraj pa je že z glavarjem prijazno kramljala. Mene pri tem še pogledala ni!" , Jurij Skopec jej je menda bolj všeč!" Smukač zamrmra nekaj nerazumljivega v brado. ..Seveda, tako lep niste Vi, kakor je glavar,“ nadaljuje prekanjena kača, Jo d a le zaupajte mi! In ko bi Cekinar tudi predolgo časa moral zdihovati, obrne naj se potolažen do mene. -Večjega veselja ne poznam, kakor če morem tako trpko punieo pregovoriti, da postane krotka kakor grlica nasproti svojemu častilcu. ” Smukač od strani pogleduje razko.šuo Joro, ki tako očito kaže svoj malovredni značaj. „ Vi ste bila menda tudi že v vseh visokih šolah." pravi tolovaj po daljšem premolku. Jera se razuzdano zasmehlja. ..Kaj tacega bi zaljubljen mož nasproti ženski ne smel izgovoriti," kara ga ona, pri tem pa prav prijazno pogleda. ..Danes zjutraj ste mi pravili, da ste se z Jurijem Skopcem tudi že kot hrvatski plemič preoblekli." ..Seveda sem to storil in pa prav izvrstno svojo vlogo igral." muza se Smukač samozavestno. „Tako, tako — no, potem se morate pa kot plemič tudi laskavo nasproti ženskam vesti,“ šali se Jera. Zopet ga zadene izpodbujajoc pogled iz njenih lepih, žarečih oči j . ‘Smukač ni novinec v ljubezni. Hrvat je suhljat, skoraj pritlikav možicelj, ki je le vsled svoje zvijače nevaren. Znan je kot neprekosljiv vohun, toda pri tolovajskih napadih se stiska raje na stran. Smukač to premišljuje. „Uzor lepega moža Vaš Janko ravno ni. Ali si niste mogli kaj boljšega izbrati. Jerica?" Ona zmaje svoji polni rami. _Če ni lep, je pa zvit, kakor star lisjak." ..Kaj pa Vam to pomaga?- „Ve'<\ kakor si morete misliti, gospod Smukač," norčuje se lepa Jera. ...Moj mož mi prinaša več premoženja, kakor najmočnejši tolovaj, in dobro živim poleg njega."' ,Že mogoče," odgovarja Smukač, ki dobro opazi, kam meri razkošna žena s svojimi besedami. ..Že mogoče, toda Vaš slabotni, mali možicelj vendar ni pravi mož za tako lepo, mlado in zdravo ženo, kakor ste Vi!“ J e ra ga pomenljivo pogleda. „0 tem molčim,u šepeta, ..saj pa moj možicelj ni edin; moški na svetu. Toda kaj bom take stvari na veliki zvon obešala ?“ Smukač sedaj ne more več dvojiti, kakega mišljenja J o prekanjena zapeljivka. Lepa Sabina Rotenturnska je pozabljena — Smukač je zopet stari, divji tolovaj. Z desnico objame svojo spremljevalko okrog pasa ter krene na stransko stezo. J e r a se ne brani njegove družbe. - 480 - 70. p o g l a v j e . Jera, lepa grešnica. Na novo delovanje! — Pot v globočino. — Pod zemljo. — Zakonski prizor. Skrivnostni hodnik. — Zapreka. Opoludansko solnce vroče pripeka, ko se Jurij Skopec in Černič z izleta v tabor povrneta. Tolovajski glavar ni človek, ki mora vsako novico hitro izbobnati, zaradi tega je njegov obraz tudi popolnoma miren. Tudi Andrej Černič se vede, kakor bi prihajal z navadnega izprehoda. \ tolovajskem taboru je vse tiho — ogenj je pogašen — le sem ter tja pogleda kak zaspan obraz iz utice, ko tolovajska prijatelja mimo njih korakata. »Vstanite!u razlega se Jurijev krepki glas. »Dosti dolgo ste spali, sedaj Vas zopet Saka novo delo." .,Kam pa gremo'?“ praša Cekinar ter si mane z očij^- spanec. .,V samostan pri Št. Rupertu,“ odgovarja predrzni glavar. Cekinar ga pogleda, kakor bi mu ne verjel. „Ne zamerite mi, glavar,1' pravi ter z glavo maje, „to bi bilo pa vendar nekoliko preveč tvegano. Gotovo kar mrgoli v samostanu vojakov in lovcev. Niti miška bi se pri teh razmerah ne mogla vtihotapiti." ..Pač pa mi,“ odgovarja Jurij Skopec mirno. „Se jedenkrat bomo samostan obiskali. Kje je Smukač ? Z nami naj gre. Ti ostaneš tukaj, da zapoveduješ doma ostalim ljudem. Kje je Smukač, ali še spi?“ Cekinar stopi iz svoje utice. Pogleda v sosedni preprosti šotor, v katerem njegov tovariš prebiva, toda prazen je. ,,No, kje je pa Smukač ?u čudi se Cekinar ves zavzet. „Tukaj spm,“ odgovarja hripav glas z nasprotne strani, „kaj misliš, da jaz tako dolgo spim, kakor Ti, zaspanec?" Prisegamo !“ zakličejo dekleta kakor iz jedilih ust. 481 Smukač stopi izza grma. Obraz ima razgret in skrivaj se ozira na stran, kjer se r a z k o š n a ženska postava tihotapski plazi v utico. To je lepa Jera, ki se k svojemu možu vrača. Jur iju Skopcu rojijo sedaj druge reči po glavi, zaradi tega se tudi za vse to ne zmeni. „Ti me spremljaš," ukazuje Smukaču, ...deset drugih ljudi bo zadostovalo, ki naj sabo vzamejo močne platnene vreče. „V r a g a / misli si Cekinar, „glavar že tako govori, kakor bi imel samostanski zaklad v svojem žepu. Če se le ne bo pri tem opekel; pravijo, da ni dobro na medvedovo kožo piti.~ Grlasno si ne upa ničesa reči, kajti znano mu je, da Jurij Skopec ne trpi ugovorov. V taboru je vse živahno. Smukač hitro izbere deset mož, ki so od nog do glave oboroženi ter imajo na hrbtu privezane velike vreče. Ju r i j Skopec ogleduje svoje tovariše. Od ust do ust gre novica, da hoče glavar še jedenkrat obiskati samostan. — Ivo Smukač že izbere svoje tovariše, pride lepa Jera do kolibe, v kateri stanuje ujen mož Janko Hrvat. poprej si zvita grešuica še lase pogladi, potem pa smukne v mračno utico. „ Je ra ,“ čivka visok, tenak glas, „Jera!“ .Tuka j sem - kaj pa hočeš?" odgovarja mu žena rezko. Kje si bila?" strupeno sika Janko, ki še leži na ležišču od s en a in mahovine. „Že dve uri sem zbujen, in ves ta čas te -ni bilo tukaj. Sedaj mi povej, kje si se potikala — pri tej priči mi povej!“ Žena se malomarno vrže na svoje jednako ležišče. Hahaha," roga se mu zaničljivo, „to se glasi, kakor pri i z p o v e d i -Ali misliš, da bom lenuharila, ko je jutro tako k rasno „Nikar mi ne pravi, da nisi bila dosti trudna,'1 rentači ma l i možiček. .Nisem bila, ne!“ 5 „To povej komu drugemu," sika mala žabica, „Bog ve, kje si se klatila! Poznam to, kako se oziraš po moških. Baba povem Ti — “ Črni Jurij 2] — 482 ..Kaj pa, Ti revše?u .Čuvaj se,“ sopiha Janko, /Pi si moja žena. in ge Te zasačim s kom drugim, potem me boš še-le spoznala, kdo da sem —“ „Hahaha, kaj bi pa potem storil?" draži ga Jera. »Umorim Te," škriplje Hrvat. Žena se glasno zakroliota. „Ti si mi v resnici pravi trinog/- roga se mu hudomušno, .,hahaha, Ti velikan me hočeš usmrtiti? Poskusi no, Ti revica, ki Te z mazineem prevrnem!" ..Baba. ne togoti me! ' „Glej ga no, glej. to človeče bi me nazadnje res še ugriznilo!" ,,Ce me ogoljufaš, zadavim Te v spanji!" kriči Janko ves divji. „In to bi bila tudi moja pravica, za Tabo pa bi niti vrabci ne čivkali!“ Jera se več ne smeji. Svojega moža pozna — njegovo prekanjenost in hudobnost, »Prav ima že," misli si razkošna greš niča, ..čuvati jse ga moram, kajti v stanu je, da tudi izvrši svojo grožnjo. Ce me spečo začne daviti, ne reši me živa duša. Toda dokazal mi ne bo ničesa, preveč sem prebrisana. S Smukačem morava biti S* bolj previdna. Oj, to je vendar mož, ne pa taka pokveka kakor je Janko. Njegovo poljube še sedaj čutim. Ta ima ogenj, takega ljubčka imam rada!" »Kaj pa tako na enkrat molčiš?" rentači ljubosumnež. „Ali misliš, da bom na Tvoje prismodarije tudi še odgovarjala?". zavrne ga Jera oduruo. ,.Sedaj me pusti pri miru in prizanašaj mi s svojim sumničenjem, ki nima niti nog niti glave" Izleže se ter obrne v steno. Molči, čeravno jo Janko Se vedno' izprašuje. Slednji togotno stiska pesti. «jp „Lepa je, moja ženka", mrmra sam sabo, :,krasna, zapeljiva,' toda po njej j 3. če vara. Sedaj bom oprezno opazoval in gorje jej, če jo na napačni poti zasačim!" — J — — — — 488 - Poglejmo za Jurijem Skopeem in njegovimi spremljevalci! S Smukačem, Černičem in še desetimi tolovaji je odšel proti griču s kapelico na vrhu. Kmalu pridejo do prve, sedaj grmičevja proste meniške postave, katero tolovaji začudeni gledajo. Nekoliko pozneje pridejo do jednake sohe ob bregu sosednega griča. Ko se pa tretji kameniti menih pokaže, ki ima roko proti zapadu obrneno, polasti se tolovajev nestrpna radovednost. O tem ni dvojiti, te podobe nekaj posebnega pomenijo! Jurij Skopec koraka ob bregu navzgor, obrne se krog velike skale ter tam postoji. „Tukaj je 1', pravi mirno. Možje so drenjajo za njim. Od malinčevega in drugega grmovja prikrita jim zeva izpod skalo velika temna luknja nasproti. rKaj je to ? - praša Smukač. „Podzemeljski hodnik", odgovarja Jurij Skopec, ki drži v roki snop slame. .Pot, ki jo nastopimo, je nevarna. Dajte mi svetilnico sem, Černič, jaz grem kot prvi." Černič mu jo hitro pomoli, in ko je več svetilnic prižganih, stopijo v luknjo. Prvi je Jurij Skopec, drugi Černič, za njim Smukač, konečno ostali tolovaji. Težko se skozi luknjo prerinejo, koj potem pa čutijo pod sabo trohnele stopnjice, ki vodijo daleč pod zemljo. Jurij Skopec poskuša korak za korakom ter si sveti pred s e . Petdeset stopnjic je, in ko stopi ž njih, stoji njegova n oga> v blatni vodi. Grozen vzduh je tu doli, kajti zračnice, ki so dopuščale sveži zrak v podzemeljski rov, so že davno zamašene. To pa predrznega glavarja ne moti. Počasi koraka naprej, ko vsi njegovi tovariši zastajajo. „Glavar“, stoka Smukač, „meni prihaja slabo — dušim se^ v tem zraku.“ Glavar zgrabi snopič slame ter ga zažge ter začne ž njim sem ter tja mahati. - 484 — Čudno višnjevka&li plamen šviga po tmini — dokaz, da je zrak tu doli popolnoma pokvarjen. Jurij Skopec je to tudi pričakoval. Goreča slama je zrak nekoliko očistila, tolovajem nekoliko odleže. ..Glavar!" kliče Smukač, „v tej prokleti luknji ne bodemo prišli naprej, tu notri moramo vsi borno poginiti. Vrnimo, s.e na prosto !u „ Nikdar! Naprej!" „To je nemogoče!" „černič“, pravi glavar, .,daj mi steklenico z jesihom." Mladi tolovaj vzame iz torbe obsežno steklenico ter pomoli vsakemn tolovaju svileno ruto, ki jo poproj v josihu namoči. ^Zavežite si ruto preko ust", ukazuje Jurij Skopec, ki pa tega sredstva ne mara; „to Vam bo pomagalo zoper sprijeni zrak. Jaz si ga bom z gorečo slamo čistil." 'P o t jih pelje naprej. Kmalu pridejo do novega zadržka. Strop se je vdrl ter zapira prehod. Treba je grobljo odstraniti. Po daljšem trudu je zapreka premagana. Tolovaji lezejo skozi nastalo luknjo v ono^transki del prehoda. Zopet se družba ustavi. Tu je več stranskih hodnikov, ki se izgubljajo v tmini. Sedaj je dober svet drag. Tolovaje že zapušča vse upanje. Jurij Skopec se obrne ter gleda bistrim očesom v smer. od koder so prišli. ..Naprej!“ ukazuje, „ta-]e hodnik je pravi.* Zrak je slabši, treba je svileno rute vedno z nova v jesihu namakati. Jurij Skopec je v resnici kakor od jekla, treba ni rute, le od časa do časa suče krog sebe prižgan snopič slame, da prše iskro na vse strani. Korak za korakom se pomičejo dalje. 485 Včasih sfrči velik netopir mimo njih. in da postane pot kolikor mogoče neznanska, zagledajo sedaj v stranskih vdolb in ah ostanke strohnenih krst. Bog zna, koliko časa že tu doli leže. V zaduhlem zraku je moralo vse zgniti. Le sem ter tja vidijo kako bledo človeško lobanjo, ki predrzneže iz globokih očesnih jam temno pogleduje. Toda tolovaji se za to ne brigajo, smrti se ne plaše, ker jej morajo skoraj vsak dan v obraz gledati. Hodnika še vedno ni konca ne kraja. Preko krst morajo plezati, potem ‘iopet črez razvaline podr tega stropa. Pot traja že nad jedno uro. Kmalu se obrne na levo, kmalu na desno, potem vodi zopet v ravni smeri. Jurij Skopec ne kaže nobene utrujenosti. Tovariši stokajo, tem bolj, ker ne verujejo, da bi danes mogli kaj opraviti. Le tolovajski glavar hiti ponosnim korakom naprej in njegove orlove oči švigajo bistro na vse strani. Tolovaji ga občudujejo. Vedno bolj spoznavajo, koliko je njihov glavar vreden, da, samo on jih more po takih potih voditi — on, in nikdo drugi. — Jurij Skopec obstoji. Tovariši se drenjajo za njim — čuje se nejevoljno godrnjanje. P red malo družbo se dviguje trden, veliko črevijev debel zid. — Tu je prehod zaprt — utrujeni tolovaji radovedni zro na svojega glavarja, ki mirnim obrazom opazuje nepremagljivo zapreko. — 486 — 71. p o g 1 a v j e. Odhod v kočevske gojzde. Skrivnostni ogleduh. — Amalijin sklep. — Cekinar išče Uršiko. — Jerini naklepi. — Besni soprog. V taborišči dekliških tolovajev je Lenčika zopet straže prosta. Ponosno se bliža Amaliji ter jej poroča, kaj se je pripetilo. „Prav si postopala", hvalijo lepa glavarjeva ljubica, „nobeden mož ne sme stopiti v naš tabor, držati se hočemo neomajano svoje prisege.u Sabina stoji v bližini. Zaničljiv smeh se pokaže na njenem lepem obrazu, kar pa nikdo ne opazi, kajti krasna grešnica se zna zatajevati. Sicer je Sabina sedaj oblečena, kakor njene — posestrine. Da, Sabina je zapeljiva. Lovska 'oprava ne more prikrivati njene razkošne zapeljivosti, marveč je tem divnejša v nenavadni obleki. Amalija jo grozno zavida. Saj si mora tudi vedno in vedno priznavati, da je tujka mnogo lepša od nje. „Sedaj naj še živi", šepeta Amalija, .,toda če se moja slutnja uresniči — če bi jo hotel Jurij imeti za svojo ljubico, zadelo jo bo moje bodalce v hinavsko srce." Druga deklica pristopi. Lizika je, ki je poprej z Lenčiko odgnala Smukača. ..No, kaj pa Ti je?" praša jo Amalija, ki vidi, d a je mlada tolovajka razburjena. Videla sem tujega moža!" ..Kje pa?u ..Tam poleg griča s kapelico." .,Ali je bil oborožen?" „N e . “ „Zakaj ga nisi zgrabila ?“ izprašuje jo Amalija. — 487 - .Poklicala sem ga ter s puško nanj pomerila, toda že v istem trenotku je izginil za gostim drevjem. Po njegovi zunanjosti je bil ogljar. Mislim, da je ogleduh, ki je izvohal naše taborišče/' Amalija se zamisli. Proti griču zre, toda ničesar ne vidi in ne sliši. ,Uršika!" kliče lepa deklina, Uršika!” Takoj prihiti klicana prijateljica. Amalija jej pove, kar je slišala od Lizike, in ta jo vemo posluša. ,,Nevarnost nam preti," pravi Uršika konečno, „ogljarji so povsod revni ljudje in ogleduh si menda opravičeno obeta, da bo dobil veliko nagrado, če nas oblastnijam ovadi." .Ka j misliš, da nam je storiti?1* .To prepuščam Tebi,11 odgovarja Uršika brez vsakega premisleka. Amalija neodločena zre v oni kraj, kjer je tabor tolovajskih tovarišev. Odločila sem se ž e / pravi po daljšem molčanji. ..Res, da sem nevesta Jurija Skopca, toda bolje je, če me nekaj časa ne vidi. Hrepenel bo potem po meni z nova se bo ljubezen njegova še bolj vzbudila ter ne bo več mislil na druge. Ali nisi tudi Ti tega mnenja?” Ta z ramama zmaje. ..Glavar je nenavaden človek." odgovarja po daljšem premoru, -ni tak, kakor so drugi." ..Ravno zaradi tega naj me nekaj časa pogreša, Uršika. Skr ivaj bodemo odšle ter se v popolnoma drugem kraji utaborile. Ce bodo tolovaji po nas hrepeneli in zdihovali — iščejo naj n a s ! " „Dobro — strinjam sc s Tabo!“ „Ali pa ne boš želela, da bi hitro nazaj prišla, Uršika?" nadaljuje Amalija. ;*V"saj Cekinarja bo v srcu bolelo, da si se mu umaknila, predno si postala njegova.” Uršika zarudi. „Meni se ne mudi," odgovori rezko, .kolikor daljše je hrepenenje, toliko bolj vroča ljubezen. Da, Franceta ljubim, - 488 - toda kolikor pozneje se mu udam, tem bolj bo njegova zvestoba vstrajala." Amaliji se divni obraz stemni. ..Prav imaš," šepeta bolestno, -prehitro sem postala Jurijeva ljubica." „Oprosti,“ zakliče Uršika hitro, ..nisem Te hotela žaliti, draga moja.“ „Saj tega nisi storila. Toda ne obotavljajmo se. marveč odidimo hitro kakor mogoče. Ni izključeno, J a oni ogljar poroča na Blanski grad, kar je izvohani l." „Menda je bil res kak vohun." „Povej tovaršicam, naj se pripravijo na odhod. “ Uršika odhiti. Njej tolovajke ravno tako ubogajo kakor Amaliji. Pove jim, da si gredo novo taborišče iskat. Amalija Sabino skrivaj opazuje. Radovedna je, kaj k temu povelju poreče. „Ce je le nekoliko z Jurijem dogovorjena, branila se bo z nami iti,-' misli si Amalija. Moti se. Sabina je takoj pripravljena na odhod, ne da bi se obotavljala. Zakaj neki? Ali nima Sabina Rotenturnska nalog, da na vsak način oblastnijam izroči Jurija Skopca? In sedaj hoče s tolovajskimi deklicami drugam oditi, ne da bi svojima skrivnima zaveznikoma dala najpotrebnejših pojasnil? Kaj neki to pomeni ? , Na to je samo jeden odgovor mogoč.: žensko srce uganjka! r/ Amalija postopa previdno. Dvoje tovaršic pošlje na grič, ..da pregledate, kje se ogljar morebiti še skriva, in ali nikdo ne' bo njihovega odhoda opazoval. — Kmalu se izposlanki vrnete. Poročate, da na daleč in široko ni žive duše najti, druge pa zopet javljajo, da je v moškem taboru vse tiho. — 489 — Svoje utice puste stati in ogenj sredi njih goreti, da bi premotile s tem slučajnega opazovalca. Posamezne se z orožjem in plenom skozi grmovje plazijo, n a določenem mestu pa se zopet snidejo. ..Kam sedaj?” „V kočevske gojzde. Tam so goščave, v katere ne stopi nobena človeška noga. tam se bodemo utaborile." Deklice si mislijo, da ima Amalija posebne namene, ker si je ravno ta zapuščoni kraj izbrala. Toda ne povprašujejo, zaupajo jej, ker vedo, da je nabrala veliko izkušenj, ko je poprej ruej tolovaji živela. Kmalu izginejo krasne dekliške postave v zali lovski opravi za grmovjem. — — — — _ — — Zapuščen je mali tabor. L e ogenj še gori ter svoj tenak, sivkast dim pošilja proti srojenJu nebu. S> V sosednem grmovji šumi ter se lomijo veje. ' Oborožen mož se bliža — Cekinar. Smu k a č mu je le površno omenil, kako neprijazno je bil v dekliškem taboru sprejet. Sedaj se hoče sam prepričati. Videti le hočem, ali so dekleta res tako stroga postala." govori nam sabo. .Meni se zdi, da je Smukač preodurno zarežal nad njimi. Ob jednem hočem z Uršiko govoriti in radoveden sem ali bo na mene tudi pomerila s puško, čeravno sem jo rešil s r a m o t e . Res, prav radoveden sem.“ Cekinar se počasi bliža. V s a k trenotok pričakuje, da ga bo straža ustavila. Tovar iš Smukač mu jo povedal, da so dekleta pomnožila svoje straže. _Oho — tukaj ni žive duše." mrmra. „in vendar sem že pr i taboru. Tu gori ogenj. Pristopil bom k njemu, menda me v e n d a r brez opomina ne bodo takoj ustrelile." Predrzno se rine skozi goščavo in brez strahu koraka na malo livado, ženski tabor. _Jaz sem, Cekinar !“ zakliče iz previdnosti glasno. — 490 — Nobenega odgovora ne čuje. ..Kaj pa je to — ali so vse izletele? Na rop vendar niso šle — sedaj, pri belem dnevu. Ne, to je nemogoče — in pa vsaj nekaj straž bi bile doma pustilo!" Zopet klice, toda odgovarja mu samo odmev iz temnega gojzda. Mladi tolovaj pogleda v prostorno utico in sedaj mu je vse jasno. ^ .Odšle so, odšle," mrmra ves iznenaden, ..odnesle so sabo vse — orožje, plen, odejo — vse — vse." ('ekinar je kar iz sebe. Vse pregleda, išče sled, da bi izvedel, kam so se obrnile — ves njegov trud je zastonj! V mehkem mahovji ne zapazi nobenega sledu malih nog. / Jezen se vsede k ognju. 0 ..To je tedaj zahvala,“ togoti se, ..rešil sem Uršiko iz razuzdaneevih krempljev, sedaj pa se poslovi brez besede, ne da bi mi le v roko segla." ..Nikar ne togujte, saj se bo kmalu vrnila," oglasi se za njim ženska. Presenečen se obrne. Tu stoji Jera, soproga zvitega Jankota Hrvata. Gotovo jej je znano, kaj se je v dekliškem tabora zgodilo. — .,Da, da,“ nadaljuje, „punice so naenkrat postale trmoglave. Čutijo se dosti močne ter hočejo popolnoma samostojne postati. Toda njihovo veselje ne bo dolgo trajalo." »Ne," rentači Cekinar, ..Jurij Skopec jih bo že zopet nazaj privedel." ..Zakaj pa?" smeji sp Jera, ..dekline se bodo še same rade povrnile. Kdo bi za njimi letal, in pri takih svojeglavkah se s •silo itak nič ne opravi. Same moraio priti ter ponižno odpuščanja prositi. In da bodo to storile, prepustite le meni.“ ..Vam?" čudi se Cekinar. ..No, zakaj pa ne? Ženska zvijača veliko več premore, kakor moška silovitost. Zaupajte meni in našla boru gotovo ubežnice." — 491 — P r i teh besedah dopadljivo zre na Cekinarja, kajti lepa r a z u z d a n k a ni huda, če more kolikor mogoče veliko ljubimcev imeti. — Z očmi ga kar naravnost izpodbuja, naj ne bo preveč boječ. toda v svojo jezo izprevidi, da tu njena zapeljivost ničesa ne doseže. „Tako tnalo/ 1 misli si Hrvatova žena, „menda niti ne opazi, kako mi je všeč. No, razvozljala mu bom že jezik, zal in mlad je — veliko bolje mi ugaja, kakor njegov tovariš Smukač.14 T i k njega pristopi. Cekin ar je popolnoma v misli utopljen, ko položi Jera na njegovo ramo svojo malo roko. V tem trenotku se začuje strašansko rujovenie. Cekinar preplašen poskoči, kajti izza grmovja divja mal mož. k i jima besno z desnico preti. % ..Ali sem Te vendar zasačil, prešestnica ?“ besni možiček tej- vihti svetlo bodalo. N a prvi pogled Cekinar spozna, da je nevarnost velika, tem bolj, ker ima -Jerin soprog tudi dva nabasana samokresa za pasom. „Moj mož — Janko 1“ kriči Jera, „dedec je znorel — kaj hoče od mene?*' „Nesramna baba!“ kriči Janko z visokim, tankim glasom, ki mu večkrat prekine, ..irneia si dogovorjen sestanek — čakaj - ja z Te bom — “ | Ostale besede obtiče mu v grlu. J a n k o ne pazi na korenine, izpodtakne se ter telebi v m a l i n o v grm, kjer se s trnjem obile koprive družijo v jako neprijetno ležišče. Tu notri brca mali ljubosumnež, ki razpraskan od trnja in ope č en od kopriv, začne neusmiljeno javkati. Je ra se sedaj naenkrat prične krohotati, ko vidi, kako njena zakonska polovica stoka. Cekinarju pa se mož smili. Hitro s svojimi močnimi in visokimi škornji potepta trnje, ter ljubosumneža zgrabi s krepko pestjo za Zavratnik. — 492 Iztrga ga iz neprijetnega položaja, pri tem pa ga trnje neznansko opraska. Jankn stoji pred svojo ljubo -Jerico. Obraz mu krvavi, kakor bi prihajal iz mačje vojske, in velika njegova ušesa so od opeklin rudeča, kakor dolenjski cviček. Janko Hrvat poskakuje, kakor bi tlačil kislo zelje, ter še vedno britko zdihuje. ..Ali si se nekoliko ohladil," roga se mu ljubeznjiva ženka. ..drugipot pa ne divjaj tako, če s poštenim človekom izpregovorim nekaj nedolžnih besedic." „Poznam Te, hinavka," tuli Janko, »ljubkati si se hotela ž njim. Toda prej Te zadavim, ničvrednica, ali pa nisem Janko Hrvat!"- „Ne nori!" zadere se Cekinar nad njim. ,.s Tvojo ženo sem se o vseh drugih rečeh razgovarjal, kakor pa Ti misliš. Obseden si menda — čemu te muči ljubosumnost po nepotrebnem. Še pogledal nisem Tvoje Jere.” ..Ne govori mi, lahkomišljenko predobro poznam," rujove Janko kakor divji tur, ..goljufati me hoče. toda t o 'mora občutiti! Kje je moje bodalo? — Tu je! — Sedaj jej bom iz živega telesa nezvesto srce iztrgal zakoljem jo, kakor teleta, čakaj me, jaz Ti pokažem!" Jera prestrašena kriči ter beži v tolovajski tabor — za njo pa Janko vihti ojstro bodalo ter besni, da se kakor slep zaletava v drevje. Cekinar odhiti urnih korakov za lepo zakonsko dvojico, da prepreči naj večjo nesrečo. s. r t * •• ' 493 — 72. p o g 1 a v i e. Skrivališče v mrtvaški rak. vi. P o s a d k a v samostanu. — Na preži. — Rešeni zakladi. — Strašansko iznenadonje. V meniškem samostanu pri St, Rupertu je grozovita razburjenost. Ke r je vseh vojakov in lovcev do treh sto, odposlali so Davkarjev prihod. — V obupu. Kaj zahteva nesramnež za svojo usmiljenost. Mej smrekami in skalami blizo Gorjancev stoji mala kočica. V njej prebiva star logar, mož, ki je vse svoje žive dni te žk o delal, s svojo jedino hčerko Ivanko. Poprej je starec svoj vsakdanji kruh imel, sedaj pa se je skrb oglasila, ker leži bolan že več mesecev. — 510 - Ivanka, zala devojčica, ima križe in težave. Streči mora svojemu očetu in pri tem skrbeti za potrebni živež. — Revica noč in dan prede, da si prisluži nekaj krajcaijev, toda kaj pomaga ta borni dohodek, ko je zdravnik tako drag? Kos za kosom pohištva mora iz hiše, da ne pogineta lakote. In tudi tisti mali groši — skupilo za pohištvo — jima le* za malo časa pomagajo, in ko se bolezen na bolje obrne, ni pri hiši skoro suhe skorjice. Logar je tudi še slab. Izgubil je svojo službo, kajti graščinska gospoda bolnih služabnikov ne potrebuje, in predno bo mogel delati, izteklo bo še veliko vode v Savo. Vendar bi se še vsa revščina prenašala, kajti pridna Ivanka neumorno za to skrbi, da ljubljeni oče ne trpi lakote. Toda drugi črni oblaki se zbirajo nad kočo — davek bo treba plačati. Davkar, ki pobira desetino, se bo oglasil, trdosrčnost njegova je na daleč in široko znana. Ta človek ne pozna, kaj je usmiljenost — kmetje se tresejo, kadar se pri njih oglaša s svojimi hlapci. Kolika nesreča za bolnega logar ja! Vsako uro lahko davkar pride, v hiši je pa komaj potrebni živež. S čim naj plača desetino? Sila je velika. — Pozno popoldan je že, ko se logar, na klopi pri peči sedeč,, naenkrat prestraši. „Ivanka!“ Hčerka, ki pri kolovratu sedi, ga prašaje pogleda. „Ali ničesa ne slišiš, ljuba hčerka ?u „I)a — oče,“ šepeta lepa deklica, ..klopotanje konjskih kopit se čuje.“ „Moj nebeški Oče, to je davkar,“ stoka stari logar, „dar to je on, kdo drugi bi semkaj prihajal? Joj, joj, Ivanka, kako naj se ga odkrižava, ko nimava bora pri hiši?” Ivanka se skrbno ozira skozi okno. .. Prosila bom prav lepo gospoda, dragi oče, da naji še malo počaka.“ — 511 — Logar se bridko zasmeji. „Vi se smejete, oče?“ praša Ivanka vsa zavzeta. „Da. ljubo dete," pravi starček, „smejati se moram, toda to je smeh obupa!" „Ne razumem Vas.“ „Ti praviš, da boš prosila davkarja, da naji počaka?" „Da, saj menda ne bo tako nečloveški." „Kdo ve ?“ izgovarja logar počasi, „že mogoče, da se naji u smi l i — če —“ „Kaj menite, oče?" „To ni nič za Te, dragi otrok," zakliče starček, „molčiva raji o tem. Moj Bog, že so pred vratmi. Hitro teci odpirat, Ivanka, davkar ne čaka rad." Deklica vstane, v tem trenutku pa čuje, kako nekdo nestrpno razbija na hišnih vratih. „Odprite!" rujove hripav glas, »odprite, kajti prišel sem po desetino. Hitro, kajti pri taki siromaški sodrgi se ne dolgo m u d i l !“ ..Davkar je!" mrmra stari logar. Ivanka odpre vrata. Zunaj sedi na dobro gleštanem konju širokopleč, trebušat m o ž v gosposki opravi. Poleg njega stoje štirje možje, beriči, katerih vsak ima v roki leskovko — kajti pri upornih kmetih pobirajo desetino tudi s pomočjo palic. Strašljivo zre mlada deklica v temne odurne obraze mož, davkar pa z dopadajenjem ogleduje nežno in vendar k rep k o razvito logarjevo hčerko. Da, tudi davkar ima srce, toda ne nasproti ubogim kmetom — tlačanom, marveč le pri lepih deklicah. „Kje je logar?" praša strogi uradnik. „Oče je v hiši," odgovarja Ivanka tiho, ..bil je veliko tednov bolan ter je tako slab, da ga nogi še ne nosite." „Ej, paperlapa," huduje se davkar. „To že poznamo, sama lenoba ga veže na posteljo — delo mu ne diši. Toda — naj ie lenuhar i — kaj meni to ma r? Plača naj desetino, hlapci čakajo n a - njo." Iv an k a prebledi. — 512 - .Oj, ljubi nebeški Oče,* jeclja, „mi srno tako ubožni. Moj oče so bili tako dolgo bolni, vse smo morali prodati. Nimamo drugega živeža, ko sam kruh." Davkar se porogljivo muza. „Tako — tako, torej res le sam ljubi kruhek ?“ vpraša ter se na visokem svojem konju skloni naprej. „Res smo tako ubožni," potrjuje Ivanka. „Tedaj ne bo nič z desetino V" „Ne, milostivi gospod, v resnici nimamo denarja, da bi plačali.” Ivanka ima že nekoliko več poguma. Pričakovala je namreč, da se bo davkar tukaj razjezil in grozno razsajal. Ker se pa to, česar se je tako bala, ni zgodilo, meni v svoji nedolžnosti, da strogi gospod vendar čuti neko usmiljenje in da so ga ganile Ivankine besede. Uboga Ivanka! Kako malo pozna tega satana v človeški podobi, ki je ostal doslej le vsled tega miren, ker se mu zdi Ivanka tako lepa, tako zapeljiva. Davkar stopi s konja. A vidi se, da se godi to zelo nerodno, kajti strogi ošabnež je debel in se maje prav okorno prav kakor bi hodil po bergljah. Ivanki pa je tako tesno pri srcu, kakor bi vedela, da jo čaka nekaj neprijetnega. .,Držite mojega k o n ja / zakliče davkar beričem ter jih ob jednem pomenljivo pogleda. Videti je, da so hlapčoni ta pogled svojega brezsrčnega gospodarja dobro razumeli, kajti takoj se odpravijo proti bližnjemu gozdu, kjer se pomenkujoč posedejo. Davkar se približa Ivanki, ki ga vsa preplašena boječe pogleduje. „No, kako pa ti je ime, otrok moj ?“ vpraša debeluhar malomarno. ,,Ivanka." -a.-jj „Ah — tako, Ivanka, — prav lepo ime. Zdaj mi pa povej, otrok, ali je res, da nimate prav nobenega denarja za desetino pri hiši V" 513 - „Ne. gospod!" Ivanko posili jok. ..No, 110, ne javkaj mi takoj," meni debeluhar nejevoljen, ..kislih obrazov ne morem trpeti, le vesele deklice mi ugajajo. Povej mi, ali naj Vas za nekoliko časa počakam ?“ Logarjevo hčerko navdajajo novi upi. „0j, gospod, ko bi hoteli tako dobri biti," šepeta Ivanka. „No, malo spremi me, pri tem se lahko pogovoriva!" meni davkar. Prime jo za roko ter trepetajočo deklico odpelje proti smrečevji. Pri malem oknu kočice se za trenotek pokaže bledi obraz starega logarja. Vso je slišal, toda svoje hčerke ne kliče nazaj, predobro jo pozna. Ivanka je pridno, pobožno dekle; gotovo ne bo ničesar storila, kar bi se ne strinjalo z njeno častjo. Davkar je drugega mnenja. Grdoba misli, da je deklica tako ubogljiva, da hoče vse storiti, kar bo od nje zahteval, samo da z desetino nekaj časa potrpi.R azuzdanec pelje svojo žrtvo v gojzd, kjer pohotnež svoje orjaško telo težavno položi v mehko mahovino. Ivanka stoji pred njim. „ Ted oj odloga želiš, krasno dete?“ hlini se hinavec sočutno, „to je vse prav in lepo, toda zastonj še smrti ni, ljuba Ivanka.'1 Deklica ga začudena gleda. „Jaz nisem trinog," nadaljuje davkar sladkim glasom, ..oj, srce imam, mehko kakor maslo, nikomur ne morem nič žalega storiti, najmanje pa tako ljubki, zali punčiki, kakor si Ti. Kes, potolažiti Te moram, to mi moje dobro srce veleva, Ivanka." Logarjevi hčerki je tako čudno, tesno v prsih. Oče so vedno pravili, da davkar nima srca za ubogo ljudstvo, marveč kremen, katerega ne more nihče omehčati. In sedaj govori debeli gospod tako prijazno, očetovsko ž njo! Ali so se oče motili'? No, prekanjeni lisjak, ki tu pred njo sedi, dobro ve, kako je treba z dekliči postopati — kakor mačka krog vrele kaše. — „Vaš dolg znaša precejšnjo svolieo", pravi hudobnež. „ Žali bog, da je tako1-, zdihuje Ivanka, ..toda oče bodo kmalu okrevali in potom bodo tudi kaj zaslužili." „Toda do tedaj bo še dolgo časa trajalo. No, Ivanka, rekel sem Ti že, da nisem trinog. Potrpel bom tedaj še nekoliko." Deklica se razveseli. »To se pravi pristavi hitro nesramnež, »zastonj ni nična svetu. Za svojo dobroto zahtevam tudi primerno plačilo.” Ivanka se zopet prestraši. ..Da, primerno plačilo", šepeta sladkim obrazom debelubir. »Glej, Ivanka, če izpolnim Tvojo prošnjo, založiti moram la Tvojega očeta denar do tedaj iz lastnega žepa." To je seveda debela laž, toda kaj razume mlado dekle o takih stvareh? ..Oče Vam bodo gotovo vse povrnili." .. Mogoče, ljuba Ivanka, toda to mi ne zadostuje. Ti ni e moraš že naprej poplačati za mojo dobroto.” \ * Deklica odstopi. ,.Jaz?“ jeclja Ivanka, „oj ne, tega ne morem storiti, kg-.f’ sem tako revna." Grdoba se na vsa usta reži. „Ivdo Ti pravi, da si uboga, ko imaš v izobilji, kar jo velike vrednosti? Najprvo svoj sveži, ko kri rudeči obrazek, lepe oči, maie, poljubkov vredne ustnice in zalo postavo, ki mi. jako ugaja." Ivanka se po vsem telesu trese. „Ne razumem Vas." Davkar jo prime za roko. Norica!" zakliče. »Ti si še cel otrok, povedati Ti moram še-le, kar bi Tvoje prijateljice takoj razumele. Ali Ti Tvoje tovaršice, ko se ž njimi na večer shajaš, niso še razodele gotovih skrivnostij ?" Deklica ga prašaje pogleda. ..Delati moram pridno, da mi ne ostaja časa za pohajkovanje." „Oj. Ti ljuba nedolžnost", smeji se davkar, „no, tedaj Te moram jaz sam poučiti. Povej mi, Ivanka, ali ste dekleta samo za delo na svetu — ali pa tudi, da imajo moški z Vami svoje veselje ?u .V resnici, ne razumem Vas, gospod!" /T a k a neumnost11, jezi se razuzdanec na tihem, potem pa se potolaži, misleč si: „To je pravcata rajska nedolžnost. Tem bolje, sem vsaj jaz prvi, ki si odtrga to zalo cvetko.u Glasno pr is tavi: »Pojdi sem ter prisedi!“ Potegne jo k sebi na tla. Ivanka se mu skuša iztrgati. „Ali boš takoj mirna!" zapreti jej hudobnež. „Grlej, dober človek sem, da ni boljšega na svetu, toda če me kdo razjezi, nepoznani nobenih ozirov več.“ fž- „Oj, moj Bog — kaj pa zahtevate od mene ?“ _,Rada me moraš imeti“, huduje se grozovitež, „ali misliš, da bom zastonj s Tabo svoj čas tratil? Hitro me objemi in poljubi." » Ivanka sedi, kakor bi bila od mrtvouda zadeta. „No, ali bo kmalu'1, preti jej davkar, „ali še nisi nikogar poljubila, h e ? “ ,,Očeta pač že.“ „No, pa si misli, da sem jaz Tvoj oče“, norčuje se vražji .človek. Ivanka z glavo zmaje. -Tega ne morem storiti. “ „Norica, moraš!" ,,Ne, ne!“ „Že vidim, da moram druge strane naviti1-, togoti se grdi pohotnež, katerega Ivankina lepota vedno bolj razvnema. „Ali beračica, da bom jaz, imenitni davkar, zastonj tukaj s e d e l? Za desetino hočem počakati, toda zato moraš moja p o s t a t i ! ‘ — 516 — ¦A * S svojo medvedjo taco objame nežnega dekliča ter pritisne k sebi. Hitro kakor blisk se mu revica iztrga. Plamtečimi očmi, temno zarudela stoji pred razuzdancem, ki poželjivo ogleduje svojo nedolžno žrtvo. Sedaj, ko se mu brani, zdi se mu tem lepša, zopet jo hoče za roko zgrabiti. „Pustite me!" kriči Ivanka. Davkar jo grdo pogleda. „Ti divja mačka, Ti!" grozi jej, „ali boš prijazneje z menoj govorila? Rada me moraš imeti, dobrikati se mi moraš — drugače —u ..Drugače?" šepeta ubogo dete. Grdoba se strašno zasmeji. »Potem bom drugače postopal s Tabo in Tvojim starcem. Vreči bom dal Tvojega očeta v najhujši zapor, kamor že davno spada. “ Ivanka bolestno zastoče. „ Mojega očeta, pa v zapor?" ..Da, v zapor, dokler ne plača dolga." ..Starega, bolnega moža?" „E kaj, lenuh j e !“ zarentači neusmiljeni graščinski davkar. ..Pri suhem kruhu in smrdljivi vodi bo že zopet okreval s takimi ljudmi postopam tako, kakor zaslužijo, in marsikaterega trdovratneža sem omehčali" „Vi ste neusmiljeni!“ „Ne, izvršujem le svojo dolžnost, zato sem tudi davkar. Kdor ne plača, mora iti v luknjo!“ ..Milostiv bodite, strogi gospod!" „Saj sem Ti že rekel, da imam zlato srce, samo ljubiti me moraš. Tedaj ne brani se dolgo ter nemudoma zopet prisedi, tukaj k meni.“ Zgrabi jo za roko. Revica zastoče. „Pustite me vendar!" Dekličin upor še bolj razplamti razuzdančevo strast. f Krepko jo drži za roko ter vleče k sebi, deklica pa vse sile napenja, da bi se ga ubranila. „Tvojega očeta pahnem v ječo", grozi se grdoba. ..Ne storite mi tega, lepo Vas prosim.” ..Uslišim Ti prošnjo, toda le tedaj, če postaneš moja. Glej, m n a mehkem mahovji je dobro sedeti, in če me prav gorko p o l ju b i š , dam Ti polno pest srebrnikov." „Pustite me!" „Le ne upiraj se po nepotrebnem, saj Ti kaj drugega ne preostaja. Moja si !” .Jn če mi celo kraljestvo darujete, Vas ne maram“, stoče uboo-o dete, ki nehote sluti, kaka nevarnost jej preti. Nedolžna in čista je kakor angeljček, toda ženski čuti se oglašajo ter jo svare pred hudobnežem. „Ne čenčaj mi!" preti davkar. „Ali boš hitro ubogala?" ,.Ne, nikdar !” Tedaj naj Tvoj oče lakote pogine!" straši jo grozovitež. Oj, ljubi Bog, usmili se Ti mene!“ .Smešno11, rentači lopov, „Bog ima dosti drugih skrbij, da bi se za take beraške dekline brigal. Sedaj se k meni vsedi, moja potrpežljivost je pri kraji.'1 Ivanka je nežna deklica. Čuti, da je hudobnež mnogo močnejši od nje, vendar se revica z vsemi svojimi silami upira zapeljivcu, ki jo vleče k sebi. Davka r se razjezi. Ti potepenka Ti”, sika silovitež, „če prostovoljno ne postaneš” moja, bodem pa z grdo postopal proti Tebi, in potem ne računaj več n a -mojo milost. Beriči so mi zvesto udani, molčali bodo k ak o r grob. Stokrat jih smeš na pomoč klicati, in vendar boš moja!" „ Izpustite me!“ „ Ali se boš k meni vsedla?1' „ N ik d a r !“ „Babnica, moraš!” Ivanka hoče kričati. Tu jej davkar surovo položi svojo velikansko roko na treso č e se ustnice. — 518 — .,\Ioja si sedaj!" škriplje razuzdanec. Ivanka skoraj obupuje. Sedaj veruje, da jej je Gče prav popisal neusmiljenega in razuzdanega davkarja, ki ima namestu srca trd kamen v pršili. — V duhu vidi že revica svojega ljubljenega očeta v temni ječi, sama pa bo brez strehe in kruha morala od hiše do hiše beračiti. Ali res ni rešitelja iz te velike nevarnosti? Da, rešiti more svojega očeta, toda sama bi morala izgubiti dekliško čast. In to je nemogoče! Predobro pozna logar svojo hčer, drugače bi je ne bil pustil z znanim razuzdancem same. Ubogo dete se ne bo izpozabilo — poprej bo revica vse raje prenašala, predno bi se udala hudobnežu. Davkar postane sedaj kar besen. Pričakoval je, da bo hitro dosegel, kar njegova črna duša namerava, in sedaj se mu tako krepko ustavlja nežna deklica, ki je začetkoma tako voljno šla ž njim. „Zlodja, če nočeš mojih srebrnikov, jih pa sam obdržim. Moj/a boš pa vendar', če se mi tudi celo peklo zoperstavljal Ali misliš, da zastonj tukaj sedim že celo uro v Tvoji druščini, Ti hudobna, bedasta norica! In če potem od Poncija do Pilata letaš — kaj se jaz za to zmenim? Visoka gospoda ima več opraviti, kakor pa se s takimi kmetskimi deklicami ukvarjati. Pritožuj se potem, kolikor hočeš, za to se nobeden pes ne zmeni. Vse Tvoje čivkanje me ne bo motilo, moja ljubica si, in pri tem ostane, če ne z lepo, pa z grdo.“' Davkar je močan hrust. Zgrabil je Ivaukini polni roki kakor s kleščami — uboga žrtva mu ne more več uiti. Logarjeva hčerka se na vse moči napenja, da bi se oprostila, toda siloviti pohotnež je ne izpusti iz svojih vražjih krempljev. Strast njegova postaja od minute do minute večja — skore besni, kakor divji bivol. — 519 - Z žarečimi očmi zre na olivno krasoto uboge premagane Ivanke. ,,Norec bi bil," sika nesramnež, ..hahaha, ko bi ne botel porabiti ugodne prilike. Le pridi na moje goreče srce, ljubica, moja si in ne boš mi ušla." Deklica hoče zopet zavpiti. Toda zverski davkar jej s surovo pestjo masi usta, da se začuje le zamolklo ječanje. Ivanka se upira s skrajno obupnostjo. Zastonj! — Grdoba jo peklensko drži. v krempljih — moči jej pešajo v grozovitem boji za dekliško časti i 5. p o g l a v j e . Jurij Skopec' v zapuščenem dekliškem taboru. P r e d odhodom. — Skrivnostni list. — Nova ljubezen. — Odpotovanje proti v kostanje-, iški cesti. V tolovajskem taboru pridno delajo. Vse priplenjene stvari povezujejo v primerna bremena, k a te ra hoče Jurij Skopec preko hribov in dolin s svojimi tov a r i š i prenesti na s Polde,toni dogovorjeno mesto pri Kostanjevici. In pri tem morajo s podvojeno opreznostjo in pogumnostjo stražiti tabor. Neprenehoma krožijo urni tolovaji kot straže krog taborišča. - Jedni pohajajo daleč doli proti samostanu, drugi zopet preže na samotnih gozdnih stezah. - 520 - Da, previdnost je sedaj nujno potrebna! Od prve strani lahko' vsak trenotek prilomastijo mnogoštevilni vojaki in lovci, ki so sedaj vsled Jurij Skopčeve predrznosti neznansko razijučoni. Na drugi strani pa morajo paziti na Kramarja in mudečega Tomaža‘, ki sta tako prekanjeno oropala strašnega tolovajskega glavarja. Zoper ta dva rokovnjača obrača se vsa srditost divjih tolovajev. Tomaž in Kramar imata dosti povoda, da se varno skrivata s svojimi pajdaši, kajti gorje jima, če prideta razjarjenim tolovajem v pesti. Tudi Jurij Slcopec sam je zaukazal, naj 'takoj pobijejo prokleta hudobneža, kjerkoli ju srečajo na samem. Ta glavarjev ukaz ugaja posebno tovarišema Smukaču in Cekinarju. Neprestano se trudita, da dobita kak sled sovraženih bivših tovarišev. Toda prekanjena lisjaka sta preveč premetena ves trud Jurij Skopčevih ljudij je zastonj! Predno pogledamo, kam sta se Kramar in Tomaž s svojimi rokovnjači skrila, ostanimo še nekoliko v tolovajskem taboru! Ko imajo vsi tolovaji svoj nujni posel, Jurij Skopec ne ostane pri njih. Zaukazal je, kar je bilo potrebno, ko pa vidi, da vsi izvršujejo dani jim nalog, odide hitro skozi goščavo v bivši dekliški tabor. Tam je vse zapuščeno. Utice od zelenih vej sicer še stoje — tudi pepel ugašenega ognja je še tam, od koder se je pred kratkim dvigal siv dim proti nebu, sicer pa je vse mftvo in osamljeno — nič se ne gane. Skopec pa s tem še ni zadovoljen. Površno se ozre na okoli, kakor bi se hotel prepričati, da ga nikdo ne opazuje. Da, površen je njegov pogled, toda bister in prodirljiv — hipoma je glavar prepričan, da ni žive duše v bližini, ki bi ga opazovala. — 521 — „Sam sem,1' šepeta predrznež. Pripogne so ter vstopi v zeleno utico, v kateri sta stanovali Amalija in Uršika. Vse preišče, da bi dobil kako znamenje od svoje odišle ljubice. Z a s to n j ! Tovaršici Amalija in Uršika nista zapustili niti najmanjšega sledu. J u r i ju Skopcu se čelo zgubanči. „Ah a — svojo trmo mi hoče pokazati/' mrmra, „svojo voljo hoče imeti ter doseči, da bi se jej potem kot prosjak približal. No, pozna me slabo — ne bom letal za njo — ne. nikdar! Amalija je lepa, toda nikdar me ne bo podjarmila; njene vezi, četudi so od samih rožic spletene, bom raztrgal kajti J u r i j Skopec sem, tolovajski glavar!" Grozovitež zapusti s srditostjo Amalijino uto ter vstopi v bližnjo. Ta ro je govoril s krasno tujko, katero je Smukač iz Ljubk e s a b o pripeljal. i J u r i j Skopec ve, da je tu notri stanovala razkošna lepota, te r vstopi. Polumračno je v utici, zaradi tega s krepko roko razruši streho.S edaj je svetlo, da more vse natanko pregledati in preiskati. — Ozira se na vse strani. N a e n k r a t urno stegne desnico, kakor bi hotel vjeti kako žuželko. T u mej zelenimi vejami se nekaj belega sveti — košček tesno zvitega papirja. L e glavarjevo orlovo oko je moglo zapaziti to malo stvarieo. Ju r i j Skopec zvitek odvije. „ Papir je popisan,u šepeta, „da — gotovo je lepa tujka sk r i la to poročilo." Na papirju stoje kratke besede: „Kdor me ima rad — naj me išče — dala se mu bom najti. Sabina.1* Jurij Skopec pač najmanj desetkrat prebere te vrstice, kakor bi se jih hotel na pamet naučiti. Potem ogleduje še pisavo natanko. Crke pričajo, da je roka, ki jih je pisala, zelo izvežbana. Da, ta ženska mora biti nenavadno olikana. ..To ni pisava kake kmetiee," šepeta Jurij Skopec, „vrhu tega pa vaške lepotice sploh ne znajo pisati. Sabina mora biti iz imenitne hiše, tudi krstno njeno ime že to dokazuje. In ta list je meni namenjen — zapeljivo-divna deklica je slutila, da bom semkaj prišel." Od papirja prihaja fin duh — kakor ga rabijo le v najboljših krogih. ..Našel Te bom, Sabina,” govori tolovajski glavar sam sabo, oči se mu pa nenavadno svetijo. „Da, našel Te bom, Ti krasna devojčica! In potem b'o Amalija svojo trmo britko obžalovala." Počasi zapusti uto, ko se je v njej še jedenkrat ozrl po vseh kotih. Jurij Skopec se povrne k svojini tovarišem, ki čakajo na njegovo povelje, da odneso plon proti jugo-vzhodu v gcjzd nad kostanjeviško cesto. — — — — — — - - - J — — Kje sta Kramar in ,rudeči Tomaž' s svojimi ničvrednimi spremljevalci'? Lopova dobro vesta, da sta z zaničljivim pismom, katero sta v razpoklini pustila, do skrajnosti razjezila Jurija Slcopea. Dobro poznata predrznega moža, ki si je v tako kratkem času že prisvojil strašno slavo; zaradi tega tudi ne mislita na to, da bi so mu očitno zoperstavljala. Plen spravita v razvalinah, katere jima je rudar pokazal, gotovino in nekaj srebra pa vzameta sabo. Za to si hočeta kupiti oblek in orožja, da ž njimi preskrbita svoje pajdaše. V tedanjih časih ni bilo težko kaj tacega kupiti — so vedno imeli tako blago na prodaj. Tomaž odide sam, da kupi potrebne stvari, Kramar pa hoče mej tem časom uporne rudarje izvežbati za prave tolovaje. — 523 - Nikomur ne smejo prizanašati, pomore in oropajo naj vse, Jcar jim pride v roke. To so peklenske nakane, toda Tomaž in Kramar mislita, d;> bodeta na ta način najprej obogatela, in to jima potem zadostuje. Že prvo jutro potem, ko sta oropala Jur ija Skopca, napravi la sta s pajdaši vred dolgo pot, da bi se kolikor mogoče oddaljila od nevarnega tolovajskega glavarja. Ko Kramar svojim rokovnjačem razklada peklenske načrte in ,rudeči Tomaž4 kupuje obleko ter orožje, ima pa ogljar Tone svoj posebni nalog. Prekanjeni lopov namreč preoblečenih deklet ne izpusti iz očesa. — K rama r in Tomaž sta mu dala potrebnih navodil in lepo svotico denarja. Dogovorili so se, kam bodeta lopovska prijatelja za ogljarjem pošiljala svoje šele. Ogljar Tone je hitro zapazil, da so so dekleta proti jugu obrnila- f— .Rudeči Tomaž' se na večer drugega dne iz Ljubljane povrne. Opravil je menda dobro, kajti rudeeelasec se široko reži, ko podaja svojemu tovarišu roko. ..Ali je vse v redu?" praša Kramar živahno. Seveda, in bolje je šlo, kakor sem pričakoval. Res, da sem se moral zopet do Židov obrniti, kajti ti so jedini, ki kupujejo ukradeno blago, toda kaj Češ?" Kramarju se obraz skremži. „No, zopet imava veliko izgubo," tarna hudobnež, »predobro poznam prepeličarje! Ti vražji Židje skoraj ničesa'ne plačajo za oropano blago." „Oj, ne tarnaj mi, Kramar," odgovarja Tomaž. „Jutr i bomo kupčijo dognali v hribu pri Radečah. Židje po našem s reb ru kar koprne. Dali nam bodo zanj razven lepe svotiee den a r ja še dve veliki culi oblek, ki bodo za vse najine ljudi več ko zadostovale, konečno pa še puške, samokrese, bodala in zadostno množino streljiva, da bi celi državi lahko napovedala vojsko. - 524 - „No, naj bode/4 godrnja Kramar, ..glavna stvar je. da moreva rudarje oborožiti in obleči, kajti sedanje njihove puške niso piškavega oreha vredne. Ce nas Židje le ne bodo z orožjem osleparili." „Za to sem že jaz skrbel ter sam vse izbral/' „Tem bolje.u .Rudeči Tomaž1 leži poleg svojega tovariša pri ognji, rudarji pa lenuharijo, kakor se komu zljubi. Ali ogljarja Toneta ni tukaj?" praša Tomaž. ..Ne, šel je vohunit za skrivnostnimi dekleti," pripoveduje Kramar. „ Jutri pošljem za njim sela, kajti dogovorila sva se o raznih krajih, kjer se bo ž njimi sešel." Tomaž zre zamišljen pred se. „Ne morem si. pomagati," pravi po daljšem premolku, ..vedno moram misliti na Amalijo, kadar se spomnim teh preoblečenih deklet. Glavo stavim, da je bila pri njih. Škoda, da nisem mogel pogledati v tabor." ,, Potrpi, vse se bo v pravem času zgodilo,“ tolaži ga Kramar, „saj se nama tako ne mudi. Sicer pa jaz mislim, da je Amalija pri Juriju Skopcu, v katerega je bila vsa norčav;; " Tomaž stiska pesti. „Joj, ko bi mogel prokletega Skopca le kmalu zadaviti," škriplje. „Ce ga drugi pot vzamem na muho, gotovo ga moj* k roglja ne bo i zgreši la. “ Kramar svareč dvigne desnico. „čuvaj se, Tomaž," ga opominja, „saj Ti rad verjamem, da smrtno sovražiš Jurija Skopca. V tem oziru si lahko roki podava, kajti tudi meni bi bilo ljubše, če ga danes vrag pobere namesto jutri. Toda pred vsem morava biti previdna, kajti tolovaji sedaj gotovo že vedo, da sva jih oropala." Tomaž se peklensko reži. „Hahaha, to je bilo nekaj vredno! Oj, koliko bi bil dal za to, ko bi bil mogel videti obraz Jurija Skopca, ko si je ogledoval izpraznjeno razpoklino — to je moralo biti grozno smešno!" „Seveda se je zlodej nezuansko togo til. “ „Hudič ga mora vzeti,” sika Tomaž, ..oj, ko bi ga mogel na samem srečati." „Potem si izgubljen," svari pa Kramar. „Jaz ne, pač pa Jurij Skopec," roga se Tomaž. J lo h o . pr ipla z i l bi se za njim ter mu od zadej zapodil v črepinjo sv in č en bob. Da, tako bi jaz storil." „Če Jurij Skopee ne bo hitrejši od Tebe, Tomaž. Ti ga š e ne poznaš zadosti. Povem Ti, ta človek je zvit in strašansko močan, kakor menda nobeden drug na svetu.“ „Ne bojim se ga,“ odgovarja Tomaž, vendar ne več ta k o širokoustno. „Čuvaj se,1' pravi Kramar, ..Jurija Skopca je le z zvijačo mogoče premagati. In to bo moja stvar, da ugonobim tega nev a rn eg a sovražnika. Ti mi boš pri tem le pomagal, toda s surovo silovitostjo pri njem ničesa ne opraviva. Sedaj poslušaj, kako nameravam zlodju past nastaviti. Ali si že našo lepo žensko pozabil, ki naju je najela ?“ „Ne, nisem je pozabil." .,Povem Ti tedaj, da bo Jurij Skbpec s pomočjo le krasne zenske žalostno poginil. Ko si se v Ljubljani mudil, izmislil 'f lL si poseben načrt, ki si mi mora posrečiti. Pridi bliže, J f ln a ž . prisedi semkaj, to Ti moram natanko povedati in potem - bo prišel satan po Jurija Skopca, na to se smeš zanašati!" : — - - 76. p o g I a v j e. Neljuba prašanja. P re o b le č e n i tolovaj. — Pred moritvijo. — Polde zasluži ime ,sladkega' ter se mu človeški čuti vzbude. — Židovski trgovci. — Sumnja. Polna luna stoji na jasnem nočnem nebu. Vetrič šumlja po drSvji, hlad se vlega na razgreto zemljo k ra sn a noč! V kmetski hišici nad cesto, ki vodi iz Kostanjevice \jovomesto, vse spi razven jednega — ki čuje in strašanske n a k le p e kuje. To je Polde, ki je bil tako prijazno pod streho sprejet. To gostoljubnost hoče grdo poplačati. Tolovaj sliši, da kmetica še dolgo časa po izbi in kuhinji pospravlja. Konečno ugasne luč v kuhinji in v celi hiši vse potihne. Polde čaka še dobro uro. „8aj je vse jedno, ali jih pokoljem pred ali pa po polnoči," govori sam sabo. „Nikdo me ni videl tu gori prihajati, zaradi tega me ne bo tudi nikdo mogel sumničiti. Kdo bi si tudi mislil, da je stari krošnjar kaj tacega izvršil, hahaha.u' Tolovaj tiho vstaja. Svoje bodalce poskusi ob levem palcu, ali je dosti ojstro, kakor bi hotel še nocoj poklati petdeset ljudi j „Na delo,“ mrmra, ..čas je, kajti potem bom moral morebiti cele ure iskati, oredno pridem do denarja. Koga naj najprvo pošljem na drugi svet — kmetico, otroka ali mlado deklo? No, pričnimo pri zadnji, ta koj poleg kuhinje spi, ta mi je najprva pri rokah.“ Tolovaj stoji sredi veže. Mesečina obseva njegovo orjaško postavo, ki sed aj ni sključena, in pa dolgo belo brado, ki skoraj popolnoma skriva njegov surovi obraz. Poldo je divja grdoba. Nič ga ne veseli bolj, kakor če more v nedolžni krvi umivati svoje medvedje tace. Veliko umorov je že izvršil — toda nasproti svojim tovarišem molči o njih. .Sladki Polde; je pravcat tolovaj, človek, ki ne ve, kaj so človeški čuti. Iz njegovih malih očij se sveti krvoločnost. Lahko bi tu kradel in potem pobegnil — toda varno hoče postopati, zaradi tega mora nedolžna četvorica poprej umreti — zaklati hoče kmetico z ubogima otročičema in mlado deklo. Morilec se plazi po veži. Znano mu je, da so dekla ni od znotraj zaprla, kajti tu v okolici se že veliko let ni prikazal noben tolovaj. In to sedaj Poldetu ugaja. Nobeden duh bi se ne mogel bolj tiho premikati, kakor neotesani tolovaj, ki se kakor mačka bliža kuhinjskim vratom, | bodalo v desnici držeč. Dekla trdno spi. Služabnica mora celi dan težko delati, tedaj ni čudo, da ima ta k zdrav spance. Polde stoji pred vratmi. Ne odpre jih, ker ve. da bi preveč zaškripala. Toda tudi za slučaj je pripravljen, hitro potegne iz žepa steklenico in kurje pero. V nekaterih tronotkih so že stežaji in kljuka namazani. „Sed;ij se vrata ne bodo oglašala,“ reži se vražji hudobnež ter prime za kljuko. Po id e .se ni motil, vrata se liho odpro. Tu v čumnati sije skozi okno bleda luna. Pri njenem svitu zagleda tolovaj mlado deklo, ki leži na s^oji borni postelji. , Deklica je zala Dolenjka, zdrava, sveža in okrogla. Še pol otrok je vendar razvita kakor mlada devičica. Toda vsa njena nedolžna lepota ne more ganiti groznega irvoločneža. Kai povprašuje grozoviti ,sladki Poide‘ po dekliški k r a soti. videti mora rudečo kri, prej ne bo zadovoljen. Deklica se v spanju sladko smehlja — Bog ve, kaj lepega se jej sanja ? „E kaj," godrnja Polde temnega obraza, ..jedenkrat mora tako umreti, kaj je na tem ležeče, ali prej ali .slej zapusti ta svet. Hi t ro jo bom umoril, krepko jej prerežem vrat, pa bo!" V desnici se mu blišči bodalo. Bliže pristopi ter dvigne roko, da pokonča cvetoče človeško življenje. U a e n k ra t Polde svojo glavo vskione. Čudno, — sapo vleče skozi nosnice, kakor lovski pes. k a d a r zavoha divjačino. „Grom in strela,“ šepeta tolovaj tiho, „hm, kaj pa je to? To dobro diši, resnično — izvrstno diš i/- Zopet voha divji razbojnik. - 528 - Sedaj spozna, od kod prihaja prijetni duh. Deklino spalnico loči le tenka lesena stena od kuhinje. Iz te prihaja oni dobri vonj tako ljubko, da tolovaj po-'] zabi vse svoje črne nakane. Sedaj pokaže, da ga tovariši opravičeno imenujejo gladkega Poldeta\ Počasi vtakne bodalo v žep, potem pa izgine iz čumnate, vedno vohajoč po zraku. Polde zopet stoji v veži, toda ne vleže so, marveč se obrne na desno — proti kuhinji. Vrata v kuhinjo so samo prislonjena in ko jih odpre, v d ari še bolj prijeten duh v njegov nos. ..Resnično," muza se krvoločnik, ..nisem se motil. Kmetica je pekla in cvrla. Joj, kako to dobro diši, krofi so in pa medena potica — boljšega ni na svetu!" Divji tolovaj je ves predrugačen. Še pred nekaterimi trenotki ves besen, želeč pretakati nedolžno kri, oblizuje se sedaj, kakor sedemnajstleten pastir, predno dobi prvi poljubček od svoje pastarice. Polde se bliža ognjišču. Tu stoji na beli deski potvica, v veliki skledjp4 ce^ ocvrtih bobov. Tolovaju se oči svetijo, toda ne krvoločnosti, marveft le poželjive požrešnosti. Zopet zgrabi bodalo, zavihti je ter sune — ne v človeškivrat — temveč globoko v potvico, od katere si odreže velikanski kos. Kako to tekne — kako to diši! Tu stoji srditi krvoločnik v kmetski kuhinji ter otepa kos potvice, kakor hi že col teden ne bil nič jedel. Tako požrešen menda tudi volk ni, ki je v mrazu več dnij stradal. „To je izvrstna ženska, ta kmetica," muza se Polde. ..Peči in creti zna izborno, škoda bi bilo take kuharice — pustiti jo moram pri življenju!" Velikanski kos medenovke je žo izginil za sivo bradov.^ Polde sedaj seže v veliko skledo z ocvrtimi bobi. ki ga tako uljudno vabijo. . V e l i k i B o g — t o l o v a j s k i g l a v a r j u r i j S k o p e c ! “ s t o č e t o l s t i m o ž , k a t e r e m u s e k o l e n a š i b i j o . - 529 - „Hencojte!“ mrmra tolovaj, ..kako dobro so se jej ponesli. Boljših svoje žive dni nisem dobil med zobe. Kar razlivajo se na jeziku, joj, joj, in pa koliko jih je! Kdo neki je kmetico učil delati take nebeške slaščice?” Krof za krofom izginja v neznanskem njegovem žrelu, toda vsaka stvar ima na svetil svoje meje, tako tudi Poldetov želodec. Nič kaj rad ne preneha ,sladki Polde‘ v prijetnem delovanji. Milo ogleduje potvico in bobe, ki so za druga usta namenjeni. „Kaj ?“ zarentači tolovaj naenkrat tiho, „potico in krofe naj tuka j pustim, da jih bo kmet s hlapcem pohrustal V Tega ne s torim na noben način, vse poberem ter sabo odnesem, imam vsaj med potjo kaj za prigrizek. Niti drobtinice ne pustim kmetu, kaj tacega mi no pride na misel! Kje je vreča, vun s cunjami in noter z dobrimi rečmi! Takih slaščic že z lepo nisem nosil na hrbtu!" Izgovorjeno — storjeno! Polde iz vreče cunje kar na tla strese, ker nima vzroka, ria bi zdaj še kaj prikrival. Noče čakati jutra, da se kmetica probudi ter vidi, da jej je pecivo izginilo. Poišče v kuhinji dvoje čednih prtov, v jednega zavije potico, v drugega pa ocvrte bobe. Vse pa potem spravi v vrečo. Ko je to storjeno, tolovaj čudno pogleda proti vratom, za k a t e r im i spi kmetica s svojima otročičema. „Ženska,” šepeta ,sladki Polde', „Ti imaš srečo! Brez iz v r s tn e Tvojo medene potice in krofov bi sedaj že s prerezanim v ra tom krvava ležala v svoji postelji. Tvoja kuhinjska izvežb a n o s t Ti je rešila življenje. — To mi je preslastno teknilo, n is em Te mogel umoriti, ker sem ti moral hvaležen postati." ,S ladki Polde' zadnje besede skoraj ginjen izgovarja; kar bi vse prošnje celega sveta ne bile dosegle, to se je posrečilo m edenovki in bobom. Tudi najljutejši tolovaj ima svojo slabo stran. Poldetova sladkosnednost, je štirim ljudem življenje rešila. Crni Jur ij 93 — 530 — Tolovaj sliši v Kostanjevici cerkveno uro biti. „Dve je “, mrmra, -jutro se bliža, tedaj moram oditi. Na kmetov denar lahko pozabim, saj smo v samostanu velikansko bogastvo oplenili, delež moj bo tedaj precejšen. Potica in krofi pa so jedino moji, in privoščil si jih bom tudi jedino sebi.“ Izgovorivši vrže Polde vrečo na hrbet. Brez truda zleze skozi okno na vrt, iu sicer tako previdno, da ga niti pes ne čuje, ki leži na verigo privezan v svoji utici. — Neoviran pride židovski krošnjar na cesto, ki vodi iz Kostanjevice v Novomesto. Po tej koraka neznanski hudobnož proti Novemu mestu, izogibajoč se hiš in vasij. Ko zasije jutranje solnce, sedi ob cesti pod košato tepko. Polde jo že zopet lačen ter jeden krof za drugim maši v svoja široka usta. Pri tem pa oprezno posluša, ali se mu kdo ne približuje. V Novem mestu je semenj, treba bo tedaj še celi dan skoraj celo noč čakati. Preskrbljen je z jedjo, voda pa v sili tudi pomaga zoper žejo. — Ko se do dobrega naje, odide v gosto smrečevje ter v grmovji skrit trdno zaspi saj celo noč ni očesa zatisnil. Drugo jutro pri prvem svitu sedi pod isto hruško. Sinoči je bil novomeški sejm končan. Zagrebški Židje >e bodo danes gotovo tu pripeljali. Znano mu je že od kmetice, ki je tako dobra kuharica, da jih je več voz odšlo na sejm, in na podlagi te novice si je osnoval svoj načrt. Čakati mu menda ne bo treba dolgo, kajti nikdo bolj ne ve, da je čas zlato, kakor ravno prekanjeni, toda neutrudljivi židovski tržeč. Kmalu začuje od daleč židovsko vozove drdrati. „Aha, že prihajajo1*, misli si Polde vesel. „Gotovo so moji ,soverniki', katerim se mudi, da bi kolikor prej prišli domov v Zagreb. No, čakajte, Vi krivonosci, ravno na pravega bodete naleteli." — 531 — Polde zadnji košček medene potice debelo požre, potem p a se sklone, hrbet se mu skrivi — sedaj je židovski starček A b r a h am , ki se je onemogel zgrudil ob cesti. . Drdranje prihaja vedno bliže. Sedaj se prikažeta dva vozova, nad katerima so napeti -d ro g o v i in preko teh platnene plahte zagrnjene. Konjiči klav e r n o povešajo glave — menda se svojih mladih let že več ne s p om in ja jo . Spredaj na prvem vozu tolovaj zapazi v svojo radost krivonosega prepeličarja. Za njim na slami sedi poleg zabojev in vreč še drugi žid, v nas lednjem vozu pa je več oseb, menda tudi sami zagrebški židovski trgovci. P rv i voz je sedaj blizo. „Stoj te!“ klice Polde hripavim, nosljajočim glasom, ..jaz sem istaai Abraham — ne morem več dalje, moje oslabele noge tub n e nosijo več dalje. Vzemite me na voz, namenjen sem v Zagreb." K e r Polde židovsko govorico natanko posnema ter se tudi sicer vede kot židovski krošnjar, hitro prvi voz obstoji. Hebrejci si od nekdaj jeden drugemu pomagajo, kjer le morejo, kajti preganjajo in sovražijo jih od vseh stranij. Oče Abraham z veliko težavo spleza na voz. „Ali ste hoteli v Novo mesto praša ga prvi žid, ki drži v ajete v roki ter poka z bičem. „Da, dau, stoka Abraham milo, „toda mej potjo sem zbolel t e r moral pri kmetih dva dni ostati. Bog naših očetov naj Vam p o v r n e , ker tako usmiljeno ravnate z menoj.“ Trgovca mislita, d a je stari mož v resnici židovski krošnjar, t e r ne slutita, da sta na voz vzela grozovitega tolovaja iz strašne J u r i j Skopčeve razbojniške čete. Ponudita mu jesti, toda Polde po čresnju dišečo jed uljudno o d k lo n i l e morem nič jesti", javka, „postiti se moram, da se moj Jjolni želodec zopet ozdravi. Oj, kolika nesreča, da nisem mogel v Novo mesto na sejm, kjer bi bil napravil dobro kupčijo. Oj, (5re l ik ° denarja mi je bolezen požrla !u Žida si ogledata Abrahamovo vrečo, ki leži na vozu. „Malo blaga imate sabo, Abraham*, pripomni voznik, „s teni vendar ne morete napraviti dobro kupčijo!" „To ni vse, kar je mojega", odgovarja Polde, „moje blago leži v Brežicah. Tam je bodete naložili, za dobro plačilo in lepe besede." Tolovaj prav računi, da bodeta Žida z njegovo ponudbo takoj zadovoljna, kajti skoraj vso svojo robo sta na sejmu pro dala, voz je prazen, in pravi Hebrejec se nikdar ne brani zaslužka, kjerkoli se mu nudi. Zaradi tega sta hitro pripravljena, naložiti njegovo blago ter tako tudi nazaj grede nekaj zaslužiti. Sedaj pa pride Polde v zadrego. Povprašujeta, kje ima oče Abraham svoje blago spravljeno in kako se dotična gostilna imenuje. Polde hitro imenuje gostilno v Brežicah, čeravno ve, ds ga -Jurij Skopec že med Kostanjevico in Brežicami z oropanim plenom v gojzdu nad cesto pričakuje. Zida začneta glav: stikati. „Kaj to pomeni?" šepeta jeden drugemu, ..stari Abwi«D! imenuje ,Rujavega konjiča' v Brežicah, in ta gostilna je že pred štirinajstimi dnevi pogorela. Saj sva to izvedela od brodarja, ki naju je zadnjič v Brežicah črez Savo prepeljal/ Polde sliši, da žida mej seboj šepetata. Žalibog ne razume hebrejski, v katerem se žida na vozu pomenkujeta. Jedno je gotovo, da sta žida začela nezaupna postajati. Hebrejca nekaj sumita, to opazi na njijinih obrazih in pogledih, s katerimi se proti njemu ozirata. ..Tri sto vragov“, misli si predrzni tolovaj, ..nekaj ni tu v redu! Toda kaj? Moja obleka in maska sta taki, da ne morete boljši biti, nosljam tudi tako, kakor bi bil že sto stotov čresnja požrl. Zagovoril se menda vendar nisem? Proklota prepeličarja. la vražja sodrga mora tudi vedno nezaupna biti!" Žida še vodno šepetata. Toda niti jedne druge besede ni čuti, kakor hebrejske, tako da navihani Polde vzlic vsej opreznosti ne more ničesa razumeti. - 583 — Stvar mu postaja jako neprijetna. „Kaj to pomeni?" povprašuje se v jedno mer sam pri sebi. „Nekaj sumničita ta vražja krivonosca — toda kaj in zakaj ? k' Žida pa ga od strani z nezaupnimi pogledi pogledujeta. Polde, .sladki Polde‘, kam si zavozil s svojim ,Kujavim konj ič em'? 77. p q g 1 a v j e. Nepričakovana pomoč. Žrtev z v e r in sk e g a nečloveka. — Bolni oče hoče svojo hčer rešiti. — Sila pred pravico! — Ost se na drugo stran obrne. Iv a n k a se še vedno bori z davkarjem. S t r a h premaguje ubogega otroka, in ko se nenadoma za-, suče te r čuti, da se je hudobneževa roka od njenih ust zmaknila, prestrašena na vse grlo zakriči na pomoč. D a v k a r se močno raztogoti. _Prokleta mačka, vpiti tudi hočeš?“ sika grdoba, „no, č a k a j , videla boš, da Ti to ne bo prav nič pomagalo. Nisem se s T a b o toliko časa zastonj mudil, sedaj hočem za to svoje planilo imeti. In če se mi hitro ne udaš, poginil bo lakote Tvoj o č e v ječ i." Iv an k a vse sile napenja, da bi se ga ubranila. Sluti, da je njena dekliška čast v nevarnosti in z nova se r a z le g a po gojzdu njen klic na pomoč. Bližajo se težki koraki. To j e stari logar, ki je slišal klicanje svoje za čast boreče s e h č e rk e . Vzlic slabosti in komaj prestani bolezni hiti, kolikor ga mo re jo tresoče noge nositi. — 534 — .,0j, tukaj prihaja grdi lenuhar," krohota se davkar, „hahaha, saj sem takoj rekel, da zna prokleti hinavec dobro le tati. Vse je sleparija! No. čakaj, stari lenuh, ki same lenobe nočeš desetine plačati, v zaduhli ječi se bodeš zvijal k ak o r kača!“ Logar stopi k svoji hčerki. „Mojega otroka mi izpustite!‘‘ zakliče odločno brezčastnemu davkarju. Ta svojo žrtvo tem trdneje prime. „Kako, kaj?" zarujove hudobnež besno ter se tudi dekličinemu očetu nasproti pokaže v pravi luči. „Vi hočete dekleta tudi še braniti? To je moja ljubica, sama se mi je ponudila, sedaj pa se samo zaradi tega brani, ker sem jej premalo denarja obljubil!" Ivanka zaječi. „Oče, ljubi oče, pomagajte mi!" Davkar se divje krohota. /Paka hinavka! Sedaj se dela sveto, poprej me je pa z dobrikanjem zapeljevala. Nesramna je dosti s svojimi zahtevami — to jej bom že poplačal — proč, stari slepar, tukaj nimate ničesa iskati — proč v staro Vašo kolibo, z dekli^m bom že sam opravil, kar je meni ljubo." V „Oče, oče!“ zdihuje Ivanka v grozni duševni bolesti, ,.o8e, hudobnež me hoče ugonobiti!" Starček jej hiti na pomoč. , Izpustite mojo hčerko," zapoveduje logar slabotnim glasom, „pri tej priči mi jo izpustite! Mene le zaprite, ker ne morem plačati desetine, toda z mojim otrokom nimate ničesa opraviti!“ Davkar se peklensko reži. „Ali nič druzega ne želite, stari bebec?" roga se v hudobni nagajivosti. „Iz te moke ne bo kruha — šli bodete v ječo, za to Vam jamčim, toda Vaše hčerke ne dam iz rok,, sama je rekla, da me hoče ljubkati, in norec bi bil, ko bi n& hotel njene ponudbe sprejeti." „ Nesramni — lopov," stoka stari, borni logar. ..Oče, oče!" razlega se daleč po gojzdu. Davkar glasno zažvižga. — 535 — Znamenje velja beričem, ki se hitro približajo. »Hej!“ zapoveduje graščinski uradnik, ..zgrabite mi to-le suho južino in odvedite jo v zapor, ker noče plačati desetine. Hitro, ne obotavljajte se, zaspanci — za nekaj ur pridem za Vami !" Z nova zasadi svoje peklensko kremplje v nežni Ivankini ročici. — „Oče,“ stoka revica, ..mož me hoče pokončati, pomagajte svojemu ot ro k u !“ Oslabeli starček se obupno bori s surovimi in razuzdanimi beriči. — Zastonj je njegov upor, kajti močni beriči ga sunejo, da pade silovito na tla. Zgrabijo ga nečloveški hlapci ter reveža preklinjajo vlečejo po strmi stezi navzdol. Zgoraj stoji davkar. K sebi stiska nesrečnega dekliča ter se reži, ko vidi, kako t,er iči surovo ravnajo z bolnim logarjem. „Tako, sedaj sem sam," pravi nesramnež zmagovito. „To bi m i še manjkalo, da bi mi taka beraška sodrga ugovarjala! Punic a je sedaj moja — sedaj se bom ž njo razveseljeval, in ko bi se mi s am a v r a g protivil. Pridi, srček, praznovala bodeva veselo poroko v zelenem gojzdu, ptiči pa nama bodo prepevali name s tu ženitovanjske godbe." Nesramnež šiloma dvigne stokajočo revico ter jo nese nazaj na mehko mahovje. Ubožica se ne more več braniti, postati mora žrtva nečlov e šk eg a hudobneža! Davkar položi skoro onemoglo Ivanko na tla. Deklica se protivi. . Razuzdanec hoče planiti na izgubljenega, zalega dekliča, ko se naenkrat zgane. Za grmom nekaj zašumi. „Ali take stvari tudi spadajo med uradniško poslovanje in uradovanje graščinskega davkarja'?“ začuje se .krepak, čist glas. — Grdoba se obrne. Nedaleč od njega sloni ob deblu orjaške smreke podoba lovski opravljenega — moža — ? Ne, to ni mož, to je krasna deklica! Za pasom skrivnostno tujke zapazi davkar bodalo in dva samokresa. Presenečeni zverski uradnik gleda divno žensko v moškiobleki. „ Kdo ste?’1 zarentači potem odurno nad njo, „kaj pomeni tako našemarjenje tukaj v gojzdu?” „To Vas čisto nič ne briga,“ glasi se predrzni odgovor. ..Tukaj imam jaz izpraševati, ne pa Vi!" Davkar se razljučen zgane. .,He, ali ne veste, kdo sem ja z ? ” ..Gotovo mi je to znano, saj sem Vas že poprej davkarja imenovala. Vi ste nesramnež, ki hoče ubogega dekleta v nesrečo pahniti. Ali nimam prav? “ ,,Poberi se mi,“ sopiha surovež, „proč s Tabo, pri tej priči!" „Zakaj pa?‘‘ praša ga skrivnostna nasprotnica hladnokrvno, „meni je ravno tukaj, ta hladni prostor všeč, tedaj tudi ostanem." „Moji beriči Vas bodo že odgnali.” Tujka pokaže z roko na stezo. „Tu doli so Vaši surovi beriči,“ odgovarja mu mirno. ..Starega, slabotnega logarja vlečejo v ječo. Tega nisem mogla zabraniti, čeravno sem Vas že dlje časa za grmom opazovala. Bila sem do sedaj še sama." Davkar osupne. Ozre se po okolici, toda nikogar ne zapazi. Pred njim leži na mahovji bleda in upala Ivanka onesveščena. Zaljubljenost njegova se zopet oglaša. Misli si, da je za moškega preoblečena ženska kaka norica, ki se v svoji bolni domišljiji potika po gojzdih. In ker ima sam dvoje samokresov in pa sabljo ob strani, ne straši se je ter jo hoče v beg zapoditi. — 537 — ^Spravite se mi izpred oči!“ zarohni zopet nad njo, „ali p a bodete okusila, kako diši moja svinčenka v dobro nabitem samokresu.u . Radovedna sem na to,“ odgovarja tujka ter sama prime samokres za pasom. „Ne dotaknite se svoje žrtve, ali pa se bodete čudili, kako znam jaz streljati," konča deklica v moški obleki. Dav k a r kar besni. Vse drugo pozabi, desnico dvigne. Blisk — grom! Toda ob drevesu stoječa lepa in nevstrašena ženska se zaničljivo smeji. „Samokres je lepa iznajdba.* roga se mu, ,toda meriti mora človek dobro, če hoče kaj zadeti." .Stoj , kača! To bo moja druga kroglja dokazala," rujove silovitež. Ničvrednež od jeze poskakuje. Z nova potegne samokres iz žepa. T u prifrči nekaj po zraku. H Davk a r ju se dozdeva, kakor bi strela švignila mimo njegovih očij. To je nenavaden lovski nož, ki zadene njegovo napeto desnico. K r i se curkoma vlije. D av k a r grozno zarujove. Samokres izpusti na tla ter se javkajoč obrne. Za njim se zasliši glasen smeh. Graščinski uradnik vidi celo število lovsko opravljenih deklic, ki so vse dobro oborožene ter ga plamtečimi očmi merijo od nog do glave. J e d n a teh skrivnostnih tujk, visoka, krepka in krasna p os tava stoji, lovski nož v roki držeč, poleg njega. Ž njim mu je samokres iz desnice izbila. Davkar se plašno ozira. Sedaj stopi prva tujka od drevesa. „Dobro si napravila, ljuba Uršika," zakliče, .hotela sem le g a . moža živega dobiti v pest.u - 538 — „Zakaj si pa pustila na-se streljati, Amalija?" glasi se odgovor, „lopov bi Te bil lahko zadel." „Hahaha,“ smeji se lepa Skopčeva ljubica, „tega se ni bilo treba bati. Debela njegova roka je omahovala. Nesramnež zna samo deklice onečaščevati, katere se mu ne morejo braniti, ne pa orožje rabiti." Graščinski uradnik sedaj izprevidi, da mu preti huda nevarnost. Hitro hoče pobegniti, toda predno se mu to posreči, čuti, kako ga zgrabi veliko majhnih toda krepkih rok. ..Tukaj mi ostaneš,“ zapoveduje mu Uršika, „hahaha, Ti zverska grdoba, tako hitro nam ne boš ušel. Ali misliš, lopov, da boš brez kazni uganjal svoje hudobije?“ Davkar se začne potiti. Obupano se bori, da bi se oprostil, toda to je izgubljen trud, dekleta so nenavadno močna. Predno se še dobro zave, povezane so mu noge in roke s krepkimi jermeni. Sedaj hoče davkar vpiti. Toda že pri prvem poskusu mu zamaše ruto v usta ter mu jo tako trdno privežejo, da stopijo nesramnemu hudobnežu oči iz obraza. Potem ga zgrabijo ter'polože na mahovje, na katerem j® hotel malo trenotkov popreje izvršiti svojo hudobijo. Krog njega pa se drenjajo lepe tolovajske deklice. Na njihovih obrazih se vidi razljučena srditost, iz njihovih očij švigajo strele — ni dvoma, da graščinskega oskrbnika čaka grozna kazen! - 539 — 78. p o g l a v j e . Nova nevarnost preti. Spoznan. — Polde zdivja. — Blagohlepnost premaga strah. - - Neprijetna novica. Židovska vozova sta zapustila Kostanjevico. „ Vražja stvar,“ mrmra Polde sam za-se, ko vidi, da ga Žida vedno nezaupneje opazujeta, satanska Hebrejca sumita; ko bi le vedel, kaj ju je do tega privedlo, kajti moja oprava mora v en d a r v redu biti!" Tolovaj nima zrcala, da bi se v njem pogledal, toda prepričan je, da je hrvatska Žida vse kaj druzega iznenadilo. Polde tu je kmalu vse jasno, kajti voznik se ravnokar k njemu obrne. % Rokovnjač postane pazljiv. ..Vaše blago leži tedaj pri ,Kujavem konjiču' v Brežicah?" praša g a Žid po daljšem premolku, „ali niste tako rekli, oče Abraham?" „Bog pravični, kaj naj ponavljam,“ odgovarja Polde, ..tam leži moje premoženje, moje blago, ki je velike vrednosti." „Tako — tako, to je čudno!" „Kako to — čudno?" „Ker je gostilna pred štirnajstimi dnevi pogorela," pravi židovski voznik poudarjaje vsako besedo. Polde je v prvem trenutku ves iznenaden, kar Žida tudi zapazita. Potem prične pa milo javkati. „Vaj, vaj!" kliče, „joj, kolika nesreča, pogorelo mi je, kar sem imel — ra0Je blag0 ~ moJa r°ba — vse izgubljeno, joj me n i !“ „Tako,“ misli si Polde, ^vidva me ne bodeta v kozji rog u g n a la , vidva krivonosa prepeličarja." Toda voznik se ne da prevarati. — 540 - ..Oče Abr aham, p r avi zelo resno, „Vi ste menda že zelo stari, zato Vas spomin zapušča." ..Kako t o '?“ ..Rekli ste poprej, da ste še-le pred nekaterimi dnevi dali tje v shrambo svoje blago." ..Zagovoril sem se." ..Tudi je vse drugo zelo neverjetno," pristavi voznik nezaupno, ..zakaj niste dali svojega blaga v Novo mesto pripeljati?" ..Ker sem hotel sam zraven biti.“ ..Tako, tako, in potem greste samo z veliko vrečo na hrbtu v Novo mesto? To je vendar več ko čudno.“ Polde ni tako hitro v zadregi. ,,Hotel sem med potjo krošnjariti.“ „Toda Vaše trditve se glede časa ne vjemajo. Gostilna pri ,Kujavemu konjiču1 je že pred štirinajstimi dnevi popolnoma pogorela." ..Bil sem mej tem časom v drugih krajih.k „Čudno, zakaj ste vedno sami hodili." ..Varčen sem tor se bojim troškov,“ zakliče tolovaj. Žida majeta z glavama. Obraza njujina sta resna in položaj postaja za ,sladk»Ka Poldeta4 vedno neprijetniši. Prepeličarja gotovo nekaj sumita in Polde opazi, kako ga vedno od strani gledata. ..Grom in strela," misli si Polde. „zlodja me kar nesramno pogledujeta! Hm, igrati moram svojo vlogo naprej, tukaj jima še ne smem razodeti, kaj se prav za prav pod starim Abrahamom skriva. To bi bilo nevarno, ker dela na polji vse polno kmetov. Bolj doli proti Savi, tam se ne bom več zatajeval, toda tukaj mi ne kaže drugega!" Prekanjeni tolovaj prične zopet stokati. ..Kako me moj spomin zapušča/ zdihuje milo, „tako star revež sem — da, v starosti se človek lahko moti. Menil sem svoje blago pri .Belem konjiču' v Sevnici, ko sem govoril o , Ruj a vem konjiču1 v Brežicah. Tu sploh sedaj nimam nobene robe, prenesel sem jo že v Sevnico. Joj, joj — kolika škoda, da nisem prišel na sejm v Novem mestu!" :v.; — 541 Toda Hebrejca sta vse jedno nezaupna. Tolovaj se je sicer izvrstno preoblekel, toda premotiti se v en d a r ne dasta. t Zopet ae na tihem pomenkujeta v hebrejskem jeziku — k a te ra skrivnost Poldetu nikakor ne ugaja. Sklene tedaj grozno obupan postati. „Joj — joj," javka tolovaj ter si ruje sivo brado, ..moja l bolezen mi je hudo škodovala, na svoja stara leta bom moral f še beračiti." Polde pri tem svoji mršavi ponarejeni bradi preveč zaupa. Naenkra t Žida začudena zakričita. Iva r vidita, je tudi preveč nenavadno. Polovica tolovajeve brade se je odkršila. P o id e je sam ves osupnen, ko jo drži v roki. Še bolj se prestraši, ko naenkrat voz obstoji. N e daleč od ceste je na polji veliko kmetov in zagrebška j jh hočeta ravnokar na pomoč klicati, kajti slutita, da Jfflata n a vozu nevarnega človeka. P o ld e se pa naenkrat; strežne. Voznika, ki hoče z voza skočiti, zgrabi s svojo orjaško pestjo za Zavratnik. „Tukaj mi ostaneš, krivonosi pes," žarentači stari Abraham, k i hipoma postano močan, kakor mlad hrust, ..tu mi o s ta n e š , Ti prepeličar — drugače Ti porinem bodalo med rebra." ..Bog pravični,'- stoka strahopetaež, „to je — to je — “ Drugi žid se hoče mimo njega iz voza izmuzniti. Toda Poldo je oprezen — ubogega reveža tako brcne, da se stokajoč zavali nazaj na slamo. „Kdor zapusti voz, je v istem hipu mrtev," preti jima tolovaj. .Jn jezik za zobmi — švedrasta krivonosca — kdor m i le zine, po njem jo! Jaz sem član Jurij SkopČeve tolov a jsk e čete!“ „Bog pravični — mrtva sva!" ..Gotovo, razrežem Vaju za klobase, če mi le črhneta. Tedaj molčita, ali pa se Vama slabo godi." ..Jehova, pomozi nama," stoka voznik, katerega ,sladki P o ld e ' potegne na voz. »Revna sva, kakor cerkvena miš, na - 542 - vozu ni blaga, ni denarja, kar sva na sejmu izkupila, dala sva v shrambo znanemu trgovcu v Novem mestu, ker so ceste tako nevarne." „ Vse vem," grozi so tolovaj, „previdni ste, židovska sodrga, i7, izkušnje mi je že znano, da se ne izplača, stikati po vajinih umazanih kaftanih. Tudi nisem prišel k Vama, da Vaju oropam, nego zato, da sabo vzamete moje blago in mi zanj izplačate lepo svotico gotovega denarja. Drugače sta oba izgubljena, kajti jaz sem Polde, in prokleto malo mi je na tem ležeče, če dvema Židoma prerežem vratova.“ Strašljivca se malo oddahneta. „ Gospod hoče z nama kupčijo napraviti?" praša voznik. „Jaz ne, toda moj glavar Jurij Skopec. Tamle doli, kjer na desni stoje velike smreke ob cesti, bodemo z vozom obstali ter vse, kar bodo moji tovariši prinesli, na voz naložili. To se ne bo nikomur čudno zdelo, če imata na vozu blago, in brez ovir bodemo kmalu prišli v Zagreb." .,Bog pravični," javka zopet voznik, ..velika tolovajska četa hoče na mojem vozu sedeti V" ..Bog obvaruj," oponaša ga .sladki Polde4. „Samo s tr a ž o bodeta sabo vzela, zaradi večje varnosti, ali me razumeta — kajti Židom se ne sme nikdar preveč zaupati. Potem pa bodeta lahko dobro kupčijo napravila — v Zagrebu bodeta svoje blagajne odprla, kajti mi imamo res lepe, krasne stvarice v svoji shrambi. Žida se še bolj pomirita. Sicer se novica, da je bil samostan pri St. Rupertu oropan, še ni tako daleč raznesla, toda Žida sta propričana, da bodeta imela priliko oropane bogatije kupiti. In misel na ,lepo kupčijo4 prevlada vse njujine pomisleke. ..Izpustite me,“ prosi voznik, katerega tolovaj še vedno krepko drži. Ali bodeta tudi pametna?" „Da, da, storila bodeva, kar veliki tolovajski glavar od naju zahteva." Polde pozna svoje ljudi. Straliopetneža sicer izpusti, ob jednem pa odpre svoj kaftan, pod katerim se pokaže njegova lovska suknja. Ka r žida zagledata, ne zdi se jima posebno prijetno, kajti z a Poldetovim pasom tiči cela orožnica samokresov in bodal. „Le poglejta, krivonosca,1' zapreti jima, ..tukaj vidita moje ! spremljevalce, od katerih se nikdar ne ločim. Tale bodala so ojstro nabrušena in ob jednem zastrupljena. — Kaj, ne verjam e ta ? No, da bo vsaj jeden izmed Vaju prepričan, da resnico govorim, zabodel bom drugega hitro, bo vsaj zopet jeden He- Ibreje e manj na svetu." P r i teh besedah potegne bliščeče se bodalo ter voznika tako °rdo pogleda, kakor bi ga hotel pri tej priči požreti. Žid pade na kolena. Vse verjameva, velikodušni gospod tolovaj, prosim Vas, vtaknite nazaj to-le ojstro reč, da se ne pripeti nesreča!" Storila b o d e v a vse, kar nama strogi gospod veleva." TO je tudi Vajina sreča“, roga se tolovaj, ki se krasno zabava s prestrašenima prepeličarjema. »Poleg bodal imam ‘udi s am o k r e s e . Vsi so nabasani, vsak s šestimi malimi krogljami, s i « r a z s e k a n e , da prav velika luknja nastane. Glejta sem, krironosca, ko bi se tale stvarica sedaj izprožila." In Polde se jima pod nosoma igra s samokresom. Zo p e t nastane milo javkanje. No, za sedaj Vama prizanašam", pristavi grozni razbojnik, ,za sedaj Vama še darujem borno življenje. Tako, sedaj poženita, m ko pridemo do smrečevja, razložita vse svojim sovernikom na drugem vozu. Če se bo kdo branil, kupiti naše blago, potem naj se le veseli, kajti Jurij Skopec ne pozna nobene šale. In kar se mene tiče. ne veseli me nič bolj. kakor če moram komu ušesa odrezati." Polde si tudi drugo polovico brade odtrga ter ljuto gleda, da b i s® uboga žida najraje kar v zemljo zarila. Kaj hočeta tudi storiti — udati se morata v svojo britko o s o d o!S icer je dosti kmetov na polji, toda prestrašena žida niti ne misli ta na to, da bi jih na pomoč poklicala, kajti potem bi j im a tolovaj gotovo ne prizanašal. Razven tega pa imata upanje, da napravita dobro kupčijo dob ič ek se ne sme nikdar zamotavati/' Polde jih ne pusti iz očij. _ 544 — ..No, sedaj sta se izpametovala," pravi, ..tedaj moremo tudi pošteno besedo izpregovoriti. Naš plen je velik, zlate in srebrne posode imamo, dragoceno svileno robo. Globoko bodeta morala v svojo denarnico poseči." Žida zreta zamišljeno pred-se. * .,0e le ne pride uradno preiskovanje!" pravita nazadnje v vidnem strahu. .,Kaj je to zopet?" praša Polde osupnen, „kakošno preiskovanje?" „No, odkar so ceste tako negotove postale ter se od vseh stranij toliko čuje o tolovajskih napadih, zahtevalo je prebivalstvo, naj se pota strožje nadzorujejo. Vrhu tega iščejo povsod barona Frankovskega, katerega so roparji odpeljali. Ni tedaj nemogoče, da naenkrat pridrvi kakih sto vojakov, ki obkolijo voz ter ga preiščejo. Na poti v Novo mesto se nama je tako pripetilo in zadržana sva bila dobri dve uri." Poldetu se obraz zmrači. ..Bes te lopi, to bi ne bilo prijetno", pravi, ..toda zanašam se na svojo srečo. Vse bomo naložili in v Zagreb odpeljali. Pri U‘m ostane! In sedaj mi ne odgovarjajta več, moja bodala so mi koj pri roki!" Žida obmolkneta. Kaj bi jima tudi pomagalo, ko bi se ustavljala — tolovaj ostane tolovaj! Tudi ne bo prvikrat, da takim ljudem odkupujeta oropano blago, kajti pri tem se da najbolje zaslužiti. Polde se zamisli. .. Prokleto proiskovanje", misli si rokovnjač, „to bi bila sitna stvar — ko bi vojaki pregledali voz. Kajti mnogoštevilna straža nima na bornem vozu prostora, k večjemu deset mož, drugače so vse polomi. In ko bi toliko krdelo vojakov pridirjalo, zapustiti bi morali bogati plen. Grom in strela! Najbolje bo, da uidi glavarju to zamolčim — prerili se bodemo že na kakov način, kajti mi tolovaji imamo srečo. Naprej tedaj!" 545 — 79. p o g l a v j e . Ivankina nesreča. D a v k a r j a vlečejo seboj. — Potovanje po Gorjancih. — V novem taboru. Neznanske priprave. — Davkar kot živ svečnik. Amalija in Uršika sta se s svojim malim krdelom pola s t i l i davkarja. Tudi Sabina Rotenturnska je pri družbi in divna deklica je ra v n o tako oblečena, kakor ostale tovaršice. Včasih se Sabina nekako porogljivo ozira po Amaliji, ki se v ed e kot poveljnica ter pusti le Uršiko kot sebi jednako veljati. A l i Sabina na Jurija Skopca misli? Oj, nerazumljivo je žensko srce, in lepa grešnica upa, da je t o l o v a j s k i glavar našel njen listek. Sedaj se zanima za to, kar se ravnokar godi. Amalija je ukazala, naj povežejo davkarja kakor snop slame. ..Odriniti moramo nemudoma”, pravi sedaj Uršiki, „ kaj ti 'mogoče je, da so doli v Kostanjevici slišali strel. Tudi se morebiti beriči povrnejo. Naprej! Vzemite davkarja sabo, pozneje se bom še-le odločila, kaj naj se ž njim zgodi." „ In deklica?" praša Uršika. ..Naj gre tudi z nami", odgovarja Amalija resno. „ Tukaj bi t a k o n e bila varna, temveč bi kmalu postala žrtev razuzdancev. G o t o v o pa bi jo zaprli, ker bodo pogrešali davkarja. Bolje je t e d a j , tla gre z nami." ..Onesveščena je.“ _Tu je studenec s svežo vodo", odgovarja Amalija. ..Pošk ro p i jej obraz z mrzlo studenčnico, pa se bo kmalu zavedla. J u r i j Skopec je vedno rekel, da se bo za reveže in nesrečneže p o t e g o v a l , no njegova ljubica — njegova Amalija ga bo posn em a la ter mu ne bo delala sramote." 23a — 54fi — Pri teh besedah pogleda proti Sabini, toda krasni obraz lepe grešnice je kakor iz mramorja izsekan. „Kako se zatajuje1', sika Amalija, „stavim, da me na tihem zasmehuje. Ta je nevarna kača, ki mi hoče srce mojega Jurija iztrgati. Toda če postane predrzna — pazila bom strogo nanjo, potem gorje jej, če se moja sumnja uresniči.‘- Mej tem je Uršika Ivankin obraz z vodo poškropila. Ubogo dete tiho zdihuje — potem odpre svoje dolge svi lene trepalnice ter se plašno ozira po okolici, v neznane preoblečene tujke. „Kaj se je z mano zgodilo V" stoka revica, počasi pa se spomni zadnjih dogodkov. „Oj, moj Bog, mene je — “ „Nič se ni zgodilo", tolaži jo Amalija pristopivša. Boji se, da bi nesrečnica v svoji obupanosti ne storila kaj nepremišljenega. »Prišle smo še v pravem času", pristavi lepa tolovajka, „da smo zabranile hudobno nakano. Tam-le leži grdoba, ki Te je hotel onečastiti. — Povezan je, zverski človek, in ne bo ušei svoji kazni.1- „Moj oče“, zdihuje Ivanka, „moj ubogi oče!" gj „Nisem ga mogla rešiti1-, odgovarja Amalija, „vsaj za sedaj ne, kajti vražji davkar ga je dal v ječo odpeljati. Toda ne obupaj, ljubo dete, *mogoče bo, da rešimo Tvojega očeta." Ivanka z glavo odmaje. Oprostiti si hoče svojo roko, toda Amalija jo krepko drži. — ..Pustite mo", tuguje deklica, ..hvaležna sem Vam, da ste rešile mojo čast. Toda sedaj moram doli v Kostanjevico. Ce je moj oče v ječi, hočem biti tudi jaz zaprta. Prositi hočem gospode sodnike na kolenih, da smem biti pri svojem očetu, potem bom vsaj mogla ubogemu revežu streči." Amalija ginjena zre na krasno dete. Izgubila je ona sama že v najnežnejši mladosti svoje stariše ter ne pozna otroške ljubezni, marveč le strast. Danes prvi pot vidi, kaj je hvaležna udanost. „ Pustite mo, da odidem", prosi Ivanka milo, „moj staii oče je tako slaboten — potrebuje me tako — oj, izpustite me!" — 547 — Amalija z glavo odkima. „Ne, to je nemogoče, Ti bi le v svojo pogubo hitela.1* Ivanka jo pogleda s široko odprtimi očmi. ^Nedolžna revica'4, nadaljuje čudno smehljaje se glavarje v a ljubica, ..ali misliš, da se Te kdo usmili? Davkar ti pač ne more škodovati, toda njegovi beriči niso nič boljši od gospodarja, in potem bi Te nikdo ne mogel več rešiti. Če hočeš jt i — braniti Ti ne smem, toda povem Ti, da bo potem Tvoja čast zopet v nevarnosti. — Oni suroveži bodo slastno planili n ad T e .“ Iv an k a se skoro zgrudi. »Usmiljeni nebeški Oče, kaj naj vendar storim?” „Z nami pojdi“, glasi se Amalijin odgovor, ..varovale Te bodemo ter skušale, da Ti oprostimo očeta. “ „Kdo pa ste Vi?- čudi se logarjeva hči, ko ogleduje nenav ad n o opravo lepih deklic. „ Proste hčere gojzdov in hribov- , poučuje jo Amalija, „ne izprašuj dalje, hočemo Ti samo dobro. In sedaj pojdi ter poveži jjojo culo — kajti mogoče je, da boš morala dlje časa prebirati v g‘° jZ(^u- se> kajti ko se povrnejo beriči iz Kostanjevice, moramo biti že daleč od tukaj.“ Iv a n k a ni mehkužna — marveč pravo slovensko dekle, ki je moralo okusiti že dosti bridkega. Vroče solzice se jej sicer še po bledih licih polivajo, toda ubogljivo gre v hišico in že malo trenotkov pozneje se povrne z ma lo culo v roki. Veliko obleke in perila itak nima. — Še j e d e n k r a t se milo ozre doli v dolino, kjer zdihuje sedaj njen ubogi oče, potem pa odide z deklicami, ki sabo vlečejo zvezanega davkarja. Amalija stopa poleg Uršike, Sabina pa kot zadnja zraven Lenčike, katera ima tajni nalog, da. posebno opazuje tujo krasotico. „Kaj nameravaš z davkarjem?" praša Uršika svojo tovarnico, ko so že dlje časa hitro korakale. » Kaznovala ga bom, ker ne zasluži, da bi mu prizan a š a la . ' „Ali ga hočeš usmrtiti?" „To je še neodločeno,- glasi se skrivnostni odgovor. „0 teIn bo slučaj govoril." »Slučaj? — Ne razumem Te, moja draga.- 548 - „Bodeš že videla, in to takoj, kakor hitro smo v varnosti,“ odgovarja jej Amalija po ovinkih. Uršika molči, ker pozna svojo prijateljico. Amalija je pri daljšem občevanji Ijubeznjiva — včasih pa kaj čudna — skoraj odurna, razljuti se grozno, če jej kdo z mnogimi vprašanji postane nadležen. In čeravno je Uršika tudi poveljnica svojih tovaršic. Amalija ima vendar vrhovno načelništvo ter ne trpi nobenih ugovorov. Ubogajo jo tudi vse tolovajke, kajti razven tega, da je ljubica glavarjeva, občudujejo tovaršice njeno odločnost in bistroumnost. Ivanka se polagoma malo pomiri. Poleg Sabine in Lenčike stopa. Logarjeva hči se ozre in prvi njen pogled zadene krasno izdajalko, koje razkošna in divna postava tudi tiči, v moški opravi. Sabina Rotenturnska se ne zmeni za ubogo logarjevo deklico. Naenkrat pravi Ivanka tihim glasom: ..Zdi se mi, da sem Vas že videla," izpregovori deJrliftl nehote ter vpira radovedne svoje oči v Sabino. Nagovorjena se vidno zgane. ..Ti me poznaš?" pravi ošabno in porogljivo. „To je pomota. Ti si še na pol otrok in gotovo nisi prišla dalje, kakor do Kostanjevice. Tukaj pa še nikdar v svojem življenji nisem bila.“ — „Saj tukaj tudi ni bilo, ko sem Vas videl,a,“ zagovarja se Ivanka trdovratno, „ne, to je bilo na Podstrmskem gradu, tam sem bila s svojim, sedaj tako nesrečnim očetom — pred jednim letom." Zopet se Sabina zgane. „In tam si me videla?- pravi zaničljivo. „Da, toda takrat ste nosila dragoceno obleko. Bila ste taka, kakor kaka kneginja, in stala ste uidi zraven kneza Podstrmskega. Sabina so obrne. »Norica!‘ zareži nad njo, „to jo pomota, jaz tudi — še nikoli — nisem bila na Podstrmskem in tudi videla še nisem tega gradu. “ - 549 - S tem je razgovor končan, toda Lenčika je vse slišala te r sklene, da bo pri prvi priliki to povedala svojej načelnici Amaliji- Mogoče, da se bo dala pri tem odkriti tajnost, ki še vedno obdaja lepo tujko. Za sedaj se dela Lenčika, kakor bi jo cela stvar nič ne r igala. Tako se pomika četa skozi gojzd, dekleta pa, ki stražijo v k a r j a * Se od časa do časa menjavajo. P o t je zelo utrudljiva. K e r je davkar pretežak, da bi ga nosile, oprostile so ga vezij n a nogah ter ga, ne oziraje se na njegovo stokanje, porivajo bre z usmiljenja pred se. Č e se .hoče upirati ali na tla vreči — zadostuje, da mu bodalo pod nos pokažejo, in če posebno nagaja, zbadajo ga po malem _ T a k opomin vselej pomaga, da urno kakor srna skače po 'bregu navzgor . . p o t t ra ja že ure in ure, da nastopi mrak. Zdaj pridejo v malo gorsko dolinico, ki je s smrečevjem •;n grmovjem gosto zaraščena in v kateri leže velike skale raztresene. — Za k a j so si deklice v lovskih opravah ravno to dolinico, izbrale k o t začasno ležišče, to ve Amalija jedina, ki pozna vse Gorjance. Sedaj hoče Amalija nekaj časa tu gori ostati, da bo potem J u r i j Skopee po daljši ločitvi tem živahneje hrepenel priti v n je n g o r k i , ljubezni polni objem. p o g re ša t i jo mora, grobno pogrešati; išče naj jo potem v s v o j e m obupu, potem pa je nikdar več ne sme od sebe pustiti. T o d a Amalija ne pozna Jurija Skopca, ne ve, da njegov oo-njeviti duh potrebuje večno premembo. Z a sedaj se ziblje glavarjeva ljubica še v sladkih in lepih n ad ah.S aj je pa Jurij Skopec še-le nekaj malih ur ž njo preživel v g ° reči ljubezni — gotovo si zopet želi take neznanske sreče. ¦ ' — 550 — .,Da, pogrešati me mora,“ mrmra večkrat Ama lija sama za-se, »hrepeneti mora po meni, potem pa zopet p o h i t im na njegovo srce.“ — Deklice se na nekem mestu zbero, katero jim pokaže načelnica. Hitro nastane živahno gibanje, nemudoma postavljajo preproste utice od smrekovih in drugih vej, ki jim bodo prenočišče za jedno noč. Amalija pa se približa davkarju, ki leži kakor polna vreča na tleh ter klaverno stoče. Ruta mu zapira usta, kajti mej potjo ni smel kričati, sedaj je pa ta previdnost odveč. Amalija pozna te kraje ter ve, da ure hoda na okrog ni žive duše. Zaukaže tedaj Lenčiki, da odstrani ruto od ust zverinskega razuzdanca. Deklica povelje hitro izvrši. Jetnik se globoko oddahne. -Na pomoč — na pomoč 1“ cvili kakor prešiček, H g* ima mesar v rokah. Amalija se glasno smeji. „Le upijte na vse pretege, grdoba," zadere se nad. njim, -tukaj Vas nikdo ne čuje, in če tudi rujovete, kakor zaboden voliček.“ Davkar vidi, da so same deklice krog njega, zaradi tega mu zraste greben. »Napadle ste me, mučile, zvezale in semkaj vlekle,“ začne razgrajati, »to se Vam bo še vražje utepalo, kajti jaz sem veljaven mož, katerega povsod visoko čislajo. Čuvajte se — Vaša predrznost se bo grozno maščevala." Amalija se na vse grlo zakrohota. »Izvrstno/ zakliče, »sedaj kaže zver svoje kremplje. No, izprevidel bo, da se ne sme nikdo z nami šaliti. Lenčika, Lizika, privežita ga na ono smreko ter mu roki na spodnji dve veji raztegnita. Ali me razumeta, kako to mislim?*4 vpraša načelnica. Tolovajki molče prikimate. Davkar strašansko rujove. — 551 — | To vse mu nič ne pomaga, krepki bivši pastarici potegneta abeluharja kvišku. Neusmiljeno ga sujeta k veliki smreki, kateri veje globoko &li vise. 2 je rmeni privežete davkarjevo telo na deblo smreke, in o se to zgodi, vzamete mu najprvo spone z jedne roke, katero litfo vodoravno na vejo pridrgnete. I s to se zgodi z drugo roko. D a v k a r stoji sedaj ob smreki, kakor levi razbojnik, ki je II kr ižan. Ama l i ja opazuje nesramneža. T a k o je prav!* izpregovori, „sedaj bo moral biti naš ^ečnik Urš ika , prinesi hitro troje voščenih sveč, katere smo *iele še z Blanskega sabo.“ U r š i k a hitro prinese zahtevane sveče. Ama l i ja vzame jedno ter jo prižge. Sedaj stoji pred davkarjem, ki še vedno javka, potem pa ^m ^ ro z n o preti. Amalija se ne briga za njegovo rentačenje. Svečo drži tako, da raztopljeni vosek kaplja na razuzdank o lasuljo- Menda ga pri tein nekoliko peče, kajti zverski zapeljivec ,lirične s t ra šan sk o rujoveti. Tudi to ne moti Amalije. Na tekoči vosek pritisne gorečo svečo, da trdno stoji na '•avkarjevi g lavi . To j e čuden prizori A m a l i j a še ni gotova, kajti na jednak način pritrdi po svečo na obe roki nečloveškega razuzdanca.* S e v e d a pri tem ta neznansko tuli, ko ga raztopljeni vosek Ua goli koži speče. V večernem mraku se besneči davkar s tremi gorečimi svečami vidi ; kakor bi bil to velikanski svečnik. p o n o s e n menda ni na to,, kajti glasovi, kateri prihajajo iz njegovega hripavega grla, niso več človeški. • Resničen dogodek! Kronika ,Hercynia curiosa‘, zrezek 4.. poglavje:?!). Dekleta se prisrčno krohotajo. „Tako, to je dobro 1“ zakliče Amalija ter žarečimi očmi ogleduje svoje delo. „Uršika, Lizika, Lenčika, prinesite semkaj svoje puške, tudi mojo, uprizorile bomo tukaj-le malo strelno vajo.“ — Davkar grozovito zatuli. „Huhu, — na pomoč, — huhuhu, umoriti mo hočejo — hu — u — u !** Zastonj je ves njegov krik, nikdo mu ne bo tu g or i v sa-* moti pomagal! Uršika in ostale tovaršiee prihajajo, le dve ste pr i popolnoma onemogli Ivanki. Amalija zgrabi puško. Deset korakov od davkarja se vstopi ter pomeri na svečo, ki gori na njegovi desnici. '80. p o g l a v j e . Pri smrečevji. Tolovajski plen. — Strah pred krvnikom. — Na vozu. — Polde ljubka starega znanca. — Skrivnostni krik. rStojte — stojte, tukaj je pravo mesto! Ustavite konja, ali pa bodete okusili moje bodalo, Mojzes!1' Tako zapoveduje Polde, ki zapazi smrečevje na desni nad cesto. Tudi drugi voz židovskih trgovcev prihaja. Prepeličarji se grozno prestrašijo, ko čujejo, kak gost je prisedel na prvi voz. Začetkoma hočejo oddirjati in voznik dviguje že bič, da bi pognal konja. Hipoma stoji divja postava za Djim. Ubožira se ne more več braniti, postati mora žrtva nečlove šk eg a hudobneža! 2 4 . Dolg židovski kaftan pokriva njegovo orjaško postavo, p o d njim pa se vidi lovska oprava in polno orožja za širokim pasom. „J a z sem Polde iz Jurij Skopčeve čete." žarentači divji to lo v a j , ^tedaj bodite lepo ubogljivi, Vi krivonosci. Kdor skuša p o b e g n i t i , teg a nasadim kakor prepelico; ustavite konja — tiho m i b o d i te — ali pa ste vsi izgubljeni!" Nikdo ne misli na beg ali ugovarjanje. Grozoviti razbojnik z bodalom v roki je gotovo vsak trenotek pripravljen, da začne klati kakor mesar — bolje je tedaj, da se udajo. Polde krepko zabrlizga na dva prsta. Znamenje se daleč na okrog razlega, goščava pri smrečevji se začne pregibati. Pr ikažejo se možje, ki nosijp težka bremena. Vedno več jih je in srca židovskim trgovcem močno utripajo, k o zagledajo nad trideset strašnih mož, ki težavno prihajajo p o bregu navzdol. Izza grmovja stopita dva krasna lovca — Jurij Skopec in Andrej Černič. Cekina r in Smukač sta pri ljudeh, ki donašajo bogate dragocenosti. ..Ali je vse v redu?" praša glavar Poldeta, ki si ravnokar slači dolgi kaitan. „V se , glavar, in bolje je šlo, kakor sem si mislil, kajti n a e n k r a t sem zajel dva voza. Mej potjo je sicer nastala neka r a z p r t i j a m e d menoj in pa Mojzesom s tovariši vred, toda por a v n a l i smo jo prijateljskim potom." »Kaj ne da, prepeličar, da sva se mej potjo prav dobro r a z um e l a ? 1 .,Da, da,” jeclja nagovorjeni v smrtnem strahu. „To so Vam bogati trgovci, glavar." nadaljuje ,sladki P o ld e ‘, denarja imajo ko slame ter ves naš plon lahko poku pijo. Ali ni res, Vi krivonosci?" obrne se hipoma k Židom. _Kaj ne, da bomo kupčijo gladko sklenili, he?" „Da, da, gospod/' stokajo ubogi Hebrejci, „če imate dragocene stvari, dali Vam bomo za-nje, kolikor je-le v naših močeh. Črni Jur ij 24 — 554 - „Hm, komaj dvajseti del fjrave vrednosti,u godrnja Polde, ,.Vas že poznam. Hej, slepar, Vi tukaj v drugem vozu, Vi mi menda niste tuj! Kupili ste od mene dve srebrni skledi — tega je komaj leto dnij — za kos kruha s surovim maslom sem Vam ju moral dati, ker ste trdili, da je to navaden kositar. In vendar je bilo čisto srebro. Vi goljufi! No. čakajte, ta pot Vas bom zgrabil, da se bodete krvavo potili. In če dobro ne plačate, obesil Vas bom v Vaših dolgih kaftanih kar za pete.“ — Mej tem, ko Polde tako pohlevno govori s hrva tsk imi Židi, naložili so tolovaji čudno hitro svoja bremena na oba voza. Seveda to ni vse, kar so iz samostana odnesli. Jurij Skopee je kovani denar in velik del svojega plena skril na varnem kraji. To se je sredi temne noči zgodilo, da nobeden vohun ne bo mogel več zaklada najti. Tu sem so le prinesli srebrne in zlate posode ter nekaj svilenih reči j. Te hočejo v Zagrebu Židom prodati, ki bodo morali lepo svoto denarja izplačati. Židje so v velikanskem strahu. „ Visoki gospod tolovajski glavar,“ prične jeden izmed njih- ..ali hočete slišati ponižno besedoV" „Kaj hočeš, žid:;" zarentači Jurij Skopee. Hebrejcev ne ljubi, kajti njegovo mater so nekdaj grozno skubili, in tega mladi mož ne more pozabiti. Prepeličar so trese po vsem životu. Veliko je že slišal o Juriju Skopcu, toda takega si ni predstavljal, tako veličastnega — mogočnega — s takimi ognjenimi očmi. Šiloma se ojači. ..Tako nevarno je,“ stoka, „peljati ukradeno blago v Zagreb. Vsi iahko pridemo v nesrečo. Ali gospod tolovajski glavar ne more drugače spraviti blago na Hrvatsko?" „Ne, ne morem in tudi nočem!“ zarujove Jurij Skopee nad njim. „Vi ste mi pravi ptički! Zakaj naj bi Vam kupčijo že lajšal. Vreče in zaboji ostanejo na vozovih, ob jednem pa primerna oddelka mojih mož kot straža. Jaz sam odidem z ostalimi ljudmi po drugi poti v Zagreb.“ — 009 — Hebrejec stoka, kakor bi ga kdo na meh drl. „To me lahko spravi na vislice," jeclja v smrtnem s t rah u ^ „Že mogoče,“ roga se mu Jurij Skopec, ..saj je na vešalah ' tudi še dosti prostora za take židovske pijavke." Tolovajskega glavarja veseli, če jih more v strah spraviti. „ L e čuvajte se,“ pravi jim hladnokrvno, „da Vas ne zgrabijo. J a z za svoj del sem se premislil. Peljal se bom z Vami. Č e rn ič , Vi greste z menoj, tudi Polde in sedem drugih tovar iš e v . Smukač in Cekinar pa bodeta po stranskih potih z ostalimi l ju dm i prišla za nami na Hrvatsko." Židom se šibijo kolena. „Bog pravični — krvoločni tolovajski glavar Jurij Skopec se h o č e na mojem vozu peljati — oj žalost, oj nesreča. Jehova, pomagaj svojemu hlapcu !* ..Ali mi boš hitro molčal, Ti kislica,” zareži Skopec nad nj im. .,sedaj sem sit Tvojega javkanja. Hej, Polde 1“ ..Tukaj sem, glavar. Ali naj tega-le prepeličarja malo z V a lom pošegetam? To bi me grozno veselilo!" „Ali je vse' naloženo?" ..Vse, glavar!" p ! ..Dobro, tedaj se ne bomo več obotavljali, kajti če nas sreča k a k voz, takoj bi pričeli sumničiti, ker nas je toliko ljudij skupaj zbranih.’ Hola, Cekinar, Smukač, vidva vodita ostale tovariše v Zagreb. V gostilni pred Ilico, biizu sv. Duha, se bodemo o pravem času sešli." Cekinar in Smukač nista moža, ki bi dosti besedičila. K ra tk o se pozdravijo in predno se Hebrejci zavedo, sede že njihovi ljubeznivi spremljevalci na vozovih, ostali tolovaji pa hit ro izginejo za lesničevjem. P rvi voznik zdihujoč zleze na voz in njegov strah se ne zmanjša, ko vidi, da grozoviti tolovajski glavar tik za njim na slami leži. Vsi tolovaji so oboroženi in gotovo je, da niti za pičico n e bodo odjenjali od svojega namena. Tu ne pomaga javkanje in šklopotanje z zobmi. Jur ij Skopec samo jednega ali drugega pogleda, pa vsak em u preide veselje, da bi glasno tožil ali govoril o uradnem preiskovanji. - 55ti — Tudi Polde ni o preiskovanji ničesa omenil, za radi tega misli glavar, da bodo brez zaprek lahko prišli v Zagreb. Černič in še trije drugi tolovaji so pri Juriju Skopcu v prvem vozu, Polde z ostalimi tovariši pa je prisedel na druga kola. — Pri Brežicah se prepeljejo preko Save. Kmalu so na samotni cesti. Tu postane Polde poreden. V njegovem vozu sta samo dva Žida, mlad voznik in pa star, sivobradat prepeličar, ki je ,sladkega Poldeta' pri kupčiji s srebrnima skledama tako osleparil. To je grozovitemu razbojniku ravno prijetna prilika, da si ohladi svojo jezico. .Stari slepar," sopiha ,sladki Polde', ..ali si mi prišel vendar pod kremplje. Čakaj, židovski pes, sedaj Ti celo mršavo brado izrujem.“ ^Izpustite me!" Polde se za Židovo javkanje malo zmeni. Še danes ga jezi, da je bil tako ogoljufan. Starega hebrejskega sleparja zgrabi za kaftan ter ga prične silovito lomastiti. Ostali tovariši se prisrčno krohotajo ter prete m la d em u vozniku, ki se hoče potegniti za svojega sovernika. Polde je sedaj v pravem elementu. ..Ali naj Ti oči izderem, mrhovina," rentači n a d plašljiveem, „ali pa naj Ti ušesa odrežem, stari slepar? No, kaj je, dam Ti na izbero, ker sem človek z mehkim srcem. Tedaj voli — ušesa ali oči, Ti mevža — saj vidiš, da me je sama dobrota, drugače bi Te ob oboje spravil.“ Vse to je seveda navidezno zapreteno, da bi se Žid tem bolj bal, kajti Polde dobro ve, da bi Jurij Skopec ne t rp e l kaj tacega. In nakana se mu le predobro posreči. Žid vidi, kako se tolovaju oči neusmiljeno svetijo. V strahu in trepetu pade na kolena. »Prizanesite mi, visoki gospod,“ milo javka revež. „Kaj pa še !“ rontači Polde, „oči ali ušesa, no, ali bo kmalu? — Prijatelji, držite ga malo, že vidim, da si bom s am moral izbrati.“ — 557 — ^Usmilite se me!u tuli prestrašeni Hebrejec. Polde in tovariši se kraljevsko zabavajo ter ne mislijo še tako hitro napraviti konec grozni burki. Zopet zareži divji razbojnik nad njim. Revež je bolj mrtev kakor živ. Tu se mej krohotanjem naenkrat začuje čuden, zategnen s to k . — Polde poskoči kvišku. „Ha “ — kriči tolovaj, „kaj je pa to? Slišal sem glas, k a k o r bi prihajal iz ženskih us t / ‘ P r i tem ojstro pogleda mladega voznika, ki je sam tudi odividno neznansko prestrašen. „Kdo je kričal?" oglasi se zopet Polde. „Resnično, če se ne motim, tukaj na vozu je nekdo skrit. Za vraga, tovariši, to si moramo natančneje ogledati. Tamle v kotu je bilo, mej obema v r e č am a , ki sta bili že poprej na vozu.“ Star i Hebrejec se Poldetu za kolena oklepa. & „Usmiljenje!“ javka. „Ne, ne,“ reži se tolovaj srdito, usmiljenj a ne poznam. Najprvo bodemo pogledali, kdo je tukaj tako čivkal, potem pa bom Tebi, Ti suha pokveka, ušesa odrezal. Da. da, prav gotovo — ušesa si pridržim v spomin na Tvojo sleparijo, to bo moje odškodovanje.11 Znova se začuje globoko zdihovanje. ^Usmiljenje/ stoka Žid, „koliko denarja hočete imeti?" „Ne motim se, to je bil ženski glas. He, odvalite oni v r e č i, za njima se nekdo skriva. Hitro — to bo zabava!“ Krohotajo izvrše tolovaji Poldetovo povelje. — 558 — 81. p o g l a v j e . v Živa tarča. Strelne vaje. — Davkarjeva kazen. — Ogljar Tone in Kramar obiščeta tolovajke. ^Pomagajte — pomagajte!" Zategneni plašni kriki so razlegajo po večerni tišini in srebrno jasni smehi jim odgovarjajo. Tu stoji davkar, privezan ob smreko, z gorečimi svečami na glavi in obeh rokah. Strel zagrmi. Kroglja udari v vejo, prav blizo sveče, ki je na nesramneževo desnico prilepljena. „Skoraj sem zadela,“ zakliče Amalija. ..Uršika, sedaj si Ti na vrsti, potem pridete pa Lizika in Lenčika. Maj prvo bodemo merile na levo, za to na desno svečo, konečno pa na ono vrh glave. Tako se bodemo vežbale v streljanji." „Po — m a — gaj — te ! ruj o ve zverski uradnik v sm r tn em strahu, kajti boji se, da ga bo zdaj in zdaj kroglja zadela- Lepe tolovajke pa se srčno krohotajo. Uršika pristopi ter pomeri na levo svečo. Blisk — pok! Tudi ta kroglja vdari prav blizu sveče skozi veje. Sedaj pride Lizika na vrsto. Ali je bolj nerodna, kakor pa njene tovaršlce, ali pa bolj poredna, to ni gotovo. Z jedno besedo, puška v trenotku, ko se izproži, zamahne navzdol, davkar pa grozovito zarujove. Kroglja mu je malo kože odstrelila, kri se mu polije. Ko hudobnež to vidi, hripavo in nečloveško besni: ..Mrtev sem, mrtev sem, ustrelile so me!" Amalija in tovarišico se glasno smejijo, davkar pa tuli kakor zaboden voliček. „Na pomoč, rešite me, počasi me hočejo umoriti — pomagajte !“ „ Mislila som, da ste že mrtvi, grdoba,“ zakliče mu Amalija srdito. „Toda motila sem se — prav živi ste še. In malo t is t ih kapljic krvi Vam ne škoduje, saj ste dokazali, da ste prevročekrvni. Prihranile smo Vam samo pijavke.“ Ta tolažba ga ne more pomiriti, tem manj, ker vidi, da d e k l ic a zopet nanj meri — Lenčika. Oče njen je bil lovec. Sveča v onem trenotku ugasne, ko s e zabliska strel. Črez sredo je prestreljena. Lepe tolovajke jej odobravajo ploskajo. Amalija hoče sedaj tudi pokazati, kaj da zna. Hitro se vstopi, pomeri — izproži. Davkar javka, sveča pa leži razbita na tleh. Glavarjeva ljubica je izborno streljala. „ Sedaj bodemo proti nesramneževi glavi merile,u pravi Amalija. „Haha, naj se grdoba le v smrtnem strahu vije.“ In tega jej ni treba še posebej reči, kajti davkar je že bolj mrtev kakor živ. „ Umoriti me hočejo, počasi do smrti mučiti, “ stoka o b u p a n . Amalija se grozno zakrohota. Puško povesi ter stopi k razuzdancu, ki jo debelo gleda. ..Lopov!" zakliče Jurijeva ljubica, „ne pozabite mi, da s te hoteli izvršiti veliko gršo hubobijo. Tamle v utici leži uboga Iv an k a . Ko bi me ne bile prišle, umorili bi bili Vi deviško nedolžnost. Dekliška čast je toliko, kakor človeško življenje — deJklica brez časti je mrtva! Moriti ste hoteli, sedaj imate pravično kazen. Davkar zdivja. Njegov surovi značaj se ne more zatajevati, celo sedaj, ko xnu nevarnost preti. „Kaj bi bilo to beraški vlačugi š k o d o v a lo š k r ip l j e nes r a m n e ž , „saj sem hotel njenega očeta z desetino počakati, da, d ek l in i celo denar podariti. Ali ni to dosti iepo“?“ „Res, zelo častno41, roga se mu Amalija. „Da, to sem hotel storiti'4, nadaljuje davkar, „le samo pras a j te beraško zalego, celo pest trdih srebrnikov sem jej ponujal, — 560 — ž njimi bi bila lahko desetkrat očetu k zdravju pripomogla, toda hotela ni!“ „Ne", zakliče Amalija togotno, „mlademu dekletu je čast več vredna, kakor vsi zakladi celega sveta." Davkar jo od strani pogleduje. „Tu poznam Dolenjke bolje", sika strupeno. *Samo tu deklina je bila tako trdovratna, menda ker jej je bilo to p re malo denarja. Če kakemu dekletu tu vržem samo jeden srebrnik v naročje, hitro je ljubeznjiva z menoj.“ Amalija stiska svoje male pesti. -In ker poznate dvoje, troje takih vlačug, potem pa mislite, da smete z vsako deklico tako nesramno postopati ?" zakliče vsa divja. „Oj, še veliko hudobnejši ste, k a k o r sem mislila. Resnično, kaj me zadržuje, da ne zasadim bodalo v Vaše črno srce V" Že dviguje roko. Smrtno orožje se pri luči sveče neznansko zasveti. Davkar grozovito zakriči. »Pomagajte — more me — morilke!" Amalija se obrne. Brzdati se moram'-, šepeta, ..grdoba mi je potrebna, če hočem ubogega logarja oprostiti. Oj, moj krasni ljubček mora ponosen biti na svojo Amalijo. Samo vražje tujke se moram iznebiti, potem Jurij Skopee ne bo hotel poznati druge, nego samo mene." Lepa tolovajka zopet k tovaršicam pristopi. ..Sedaj bodemo merile na svečo, ki gori na glavi tega h u dobneža", zakliče glasno. Davkar zopet na vse grlo rujove, Amalija pa namigno prijateljicam. .,Merite visoko1', šepeta, ..nočem ga usmrtiti." .,Zaslužil je desetkratno smrt", ugovarja Lizika. „Le po mislite, kako smo šentjurijskega kmeta kaznovale.” „To je res." ..Tedaj mora tudi ta vrag umreti." ..Stojte — stojte", veleva Amalija tihim glasom. ..človeka potrebujemo, sicer bodo ubogega logarja do smrti mučili. C e — 561 — pa vedo, da davkar živi, napeti bodo morali druge strune in potem bom že jaz pogoje narekovala." Deklice odnehajo, posebno ker jej tudi Uršika pritrdi. „Saj ga lahko strašimo, da bo smrten pot potil", nadaljuje Amalija, „ prizanašale mu ne bodemo, ravno narobe. Misli naj, da g a vsak trenotek pričakuje peklenšček. Ostane pa naj pri življenju, pokazale bodemo Juriju Skopcu, da znamo tudi me tako postopati, kakor on. Ponosen mora biti na nas." Nevarno vežbanje v streljanji se nadaljuje. Sveča na glavi pregrešnega graščinskega uradnika vedno hit reje in nižje gori, kroglje pa treskajo v debelo deblo orjaške smreke. Najprvo kriči grdoba vsaj desetkrat po vrsti, da je bolj k a k o r popolnoma mrtev. Deklice se veselo krohotajo. Potem pa glas njegov vedno slabejši, vedno bolj hripavo crfo-rajoč postane m konečno obmolkne. Le na tem se še pozna, da je pri življenji, ker se njegov r e j e n i život od časa do časa pretresa. v „Stojte", ukazuje Amalija, „za danes je dosti — sveče na glavi ni nobena zadela." „Še jeden strel", prosi Lenčika. Pomeri — blisk — pok — sveča ugasne. Davka r z nogama brca — dokaz, da ni zadet. ,.To je bil mojstrski strel", hvali Amalija, „toda sedaj bodemo s streijivom štcdile. Potrebovalo je bodemo še dobro." Lizika pokaže na razuzdanca. „Ali naj ga odvežemo?" ,,Ne, zločincu ne bo čisto nič škodovalo, če celo noč ostane p r iv e z a n , kakor je; nam vsaj ne bo mogel uiti! Če more spati želim mu lahko noč! Me bodemo sedaj večerjale, po dolgi poti nam bo gotovo jed slastno dišala.” „Da, da!" kličejo lepe deklice. Kmalu sede tolovajke krog velike skale, ki jim mora biti za mizo. Straže so razpostavljene, kajti tudi v tej divji puščobi previdnost ni odveč. — 562 Toda nobena izmod njih ne sluti, da zro štiri žareče oči v njihov tabor ter oprezno opazujejo vse, kar se godi v dekliškem taboru. Tu gori ob strmi pečini sta skrita dva moža. Nista še dolgo tam. Še-le streli so ju privabili; za grmovjem na preži ležita. Kdo sta? Kramar in ogljar Tone kakor zamaknena gledata na nenavadni prizor. „Tu doli so", šepeta ogljar Tone. ,.Tam-le vidim Amalijo", sika Kramar. ,.Ha, moja slutnja, tukaj je — brez moškega varstva ne bo mi težko, dobiti jo zopet v svojo pest." Ogljar Tone razume zadnje besedo. ..No, tako lahka ta stvar ne bo“, pravi premeteni ogljar. ..Deklice tu doli so za moške preoblečene, pogumne so menda tudi. Stavim, da se bodo prav odločno branile, ko bi jih hotela napasti." Kramar zaničljivo odkima. „Ej, to so konečno vendar same punice, treba nama bo samo malo previdnosti. Prepričan sem, da po noči vse spe, kakor bi bile mrtve: zaradi tega jih bodemo lahko iznenadili.“ Ogljar Tono zmaje z glavo. ..Tudi v tem oziru Vam ne morem pritrditi", odgovarja počasi, „saj sem sam opazil, da so z veliko premišljono>tjo razpostavile stražo, ki bodo takoj naznanile vsakega, ki bi se jim hotel približati." ..Gotovo, po dnevi, to rad verjamem. Tu se strašansko postavljajo, kakor da bi bile Bog si ga vedi k a j ! Po noči pa spi cela družba, svojo glavo stavim!“ Ogljar Tone je drugega mnenja, toda ne ugovarja ter raje molči. — Kramarju se oči svetijo, ko gleda v dolinico. ..To je kakor navlašč“, pravi, „naši ljudje hrepene po svežihpunicah — razkošnih ljubicah, kakoršne so te tu doli. Vi se menda takega srčka tudi ne bodete branili, kaj ne da, ogljar Tone V“ — 563 — »Gotovo bi se ne hudoval, ko bi mogel tako okroglo ljubico objeti; posebno mi pa ugaja ona, ki vedno z Vašo nečakinjo govori. To je krasna ptičica 1“ „P a tudi ostale niso napačne, vse so zale in okrogle. Ogl ja r Tone, pri tem tedaj ostane, kar sem rekel 1 Po svoje to v a r iše bodeva šla in v prvi ugodni noči jih potem napademo. P la č a za naš trud nam potem gotovo ne izostane.u „S tem sem zadovoljen!" Možakarja si prikimata ter potem jeden za drugim skrivaj ¦odideta iskat svoje pajdaše na pomoč. 82. p o g l a v j e . Lepa Židinja. Divja d ru žb a . — Polde in njegov plen. — Boj za čast! — Jurij Skopec in njegovi tovariši. — Jezdeci prihajajo! J u r i j Skopec in njegovi tovariši ne morejo slišati krika in k ro h o tan ja na drugem vozu, ki prvemu sledi najmanj sto k o ra k o v pozneje. To Polde natanko ve in zaradi tega tudi svoje surovosti ne brzda. Grozno ga veseli, da more tako neusmiljeno mučiti u b o g a Žida. Sedaj tolovaj išče osebo, ki je tako plašno kričala, skrivn o s t n o žensko, ki mora biti na vozu. Dva njegova tovariša držita mej tem trepetajočega starca, o s i a l a dva rokovnjača pa pretita z raznimi grožnjami bojazljiv em u vozniku. Polde preko vreč na slamo telebne. Hitro jih na stran odmakne, in njegove mačje oči skušajo p rodre t i polumrak pod plahto. — 564 — Naenkrat stegne svojo orjaško roko. Koj na to se začuje tih krik, jecljanje in stokanje, kakor bi na smrt preplašeno bitjo milosti prosilo. „Hahaha,“ krohota se divji tolovaj, „saj sem si takoj misli.L da je tukaj nekdo skrit. Vun s Tabo, puniea, kajti gotov.sen>, da se tukaj ženska skriva." „Lea, moj ubogi otrok, “ stoka židovski starec, katerega tolovaja sem ter tja sujeta. „Aj, tako — Lea se zove deklina," roga s e ,sladki Poldek „no, le sem pridi, srček ljubeznjivi — ogledati Te moram bolj« pri luči.“ Tolovaji se radovedno ozirajo v kot voza, od kcder Poldovleče upirajočo se osebo. Zopet se začuje bolesten vsklik. „Moja Lea," jeclja stari Hebrejec, »mučiti hočejo mojega ubogega otroka!" „Grlej jo no," rentači divji rokovnjač srdito, „menda mi* hoče ta mačka celo razpraskati! Tu ne pomaga nobeden upor. semkaj na luč mi moraš, židovka!" Silovito jo potegne izza vreč proti svojim tolovajskim tovarišem. „Grom in strela, ta je pa lepa?" Polde tako zakliče, ko vidi, kako krasna je mlada Židinja. — Tesna njena oprava se oklepa postave, za katero bi ju smela zavidati boginja lepote. To je Lea, hči starega Žida, Črni njeni lasje so se v boji s tolovajem razsuli ter sed? j kakor plašč obdajajo divnega dekleta. Da, nenavadno lepa je Lea, kakor hčere starega testamenta — o katerih krasoti popeva čarobna Salomonova visok:: pesem. To je hči starega zagrebškega Žida, ki milo zdihuje posvojeni očetu. Polde pa poželjivo zre v divni, sedaj smrtnobledi obraz, mlade deklice, v koje ko noč temnih velikih očeh se bliščijo svetle solzice. .,To je dober lov," se zmagonosno reži divji razbojnik. „kdo bi si bil mislil, da ima stari goljuf tako krasno hčerko? Pojdi, sem, prisrčna Lea, pusti, da Te bolje ogledam, krasotica d e k le t ! " Revica se obupno vije pod tolovajevo orjaško pestjo, ki n e izpusti uboge žrtve. „Jaz zidov gotovo no l jubim/ pravi grdoba, „če pa vidim ž id ovskega dekliča tako lepega, kakor je to-le divno dete, potem p a svojo jezo na prepeličarje popolnoma pozabim. Tri sto medvedov, kako male, rudeče ustnice ima! Vredne so, da jih poljubim. Ne bodi sitna, Lea, nič Ti ne pomaga — kar hitro ,mi daj sladek poljubček!" Stari Izraelec javka. .. Pustite mojega otroka pri miru,“ prosi, „skril sem Leo, ko so došli Jurij Skopčevi ljudje. Izpustite jo — prekolnem ga, ki bi je j kaj žalega storil!” Polde se divje krohota. ..Hahaha, preklinjaj, kolikor hočeš, stari jazbec, in če Vam je to l ik o n a tem ležeče, potem si le privoščite kletvin, kolikor peharov Vam jih je drago. Toda tudi jaz hočem imeti svojo dobro zabavo, in v ta namen mi je ta zala punčika ravno p rav a ." „Oče, rešite me!" zdihuje Lea. Obupno se ustavlja Poldetu, stari židovski trgovec pa se na vse pretege napenja, da bi se tolovajema iztrgal in prihitel s v o j em u otroku na pomoč. * Tudi mladi voznik je kakor iz sebe, menda je ljubimec le p e g a dekleta. Divji, surovi tolovaji pa se na vse grlo krohotajo, kajti b re z napora morejo strahovati oba moža. Kmalu se svetla bodala blisketajo pred obrazoma obupajo č i h zidov — ves njujin trud je zastonj! V strahu in trepetu se ozira Žid na svojo hčerko. Divjaki pa Poldeta izpodbujajo. „Polde, ne odnehaj!“ kličejo mej groznim smehom, .,dek l i c a Te mora rada imeti, potem pridemo mi na vrsto, hej, to ijo vesela vožnja!" — 566 — Polde si ne da to dvakrat reči. Ognjevito objema razkošno postavo lepe Židinje ter jo skuša poljubiti. In da z jednim poljubom ne bo zadovoljen, to dokazujejo njegove oči, iz katerih se sveti zverska strast in nestrpna poželjivost po lepi deklici. Svojo ubogo žrtvo hočo zopet vleči v polumračni zadnji del voza. — Lea je v strašni nevarnosti, kajti .sladki Polde* je najsilovitejši izmed Skopčevih tolovajev ter nikdar ne prizanaša dekliški časti. Še jedenkrat. se oglasi bolesten krik iz ust, na katera Polde hipoma pritisne svojo široko dlan, da bi revica ne mogla več vpiti. „Ali mi boš hitro molčala,'4 preti jej nečlovek, „čakaj, jaz Ti bom pokazal, kaj se to pravi, če se meni taka punica upira, kakor si T i ! “ „ Veselo poroko Ti želimo!" rujovojo rokovnjači. Polde hoče svojo lepo žrtvo na vreče položiti. Se se Lea bori v svojem obupu, toda moči jo zapuščajopostaja jej temno pred očmi, še malo trenotkov in izgubila svojo dekliško časti Tu se tolovaji na vozu prestrašeni zganejo, kajti naenkrat se pokaže med njimi visoka vitka postava, temnega in zalega obraza. »Glavar,“ šepetajo preplašeni. .,Kaj se godi tukaj?" pruša Jurij Skopec strogo. ..Ravnokar sem slišal žensko na pomoč klicati. “ ..Prokleto! To je glavar!“ mrmra sedaj tudi Polde. „0 jT jaz tepec, da nisem dekliču takoj zamašil usta! Sedaj naj se pa le pripravim na hudo uro, grmelo bo dobro! Vraga, Jurij S k o pec ne pozna nobene šalo!“ „ Ali bom dobil odgovor — ali ne ?“ zarentači glavar togotno, ko tolovaji še vedno molče. Grlavarjev obraz postane temno rudeč in med njegovimi obrvmi se pokaže globoka guba — znamenje, da je grozna razkačen. — 567 — Jedea rokovnjačev se konečno oglasi. „Ta-le stari prepelica!1 je svojo hčer skril,•* razjasnuje bojazljivo, „in ker smo se s starcem malo pošalili, je punica zakričala. No, in pa Polde je hotel mlado Židinjo poljubiti — to je vse!" „Ne, ne," stoka stari Žid, „moji Lei so hoteli vse kaj hujšega storiti. Oj, veliki, mogočni glavar, varujte nas, drugače smo izgubljeni!“ Jur ij Skopec prodira s svojimi orlovimi očmi polumrak v ozadji voza. »Izpusti mi deklico, Polde," zapoveduje z glasom, ki ne dopušča ugovora. Tolovaj hipoma uboga. Godrnjaje, toda voljno izpusti Leo, ki se hoče zopet, zariti me d vreče. Tu začuje lepa Židinja, da jo glavar s prijaznim glasom k l ič e nazaj. „Pojdite sem, deklica," pravi zali mož, „ne bojte se, nič ž a leg a se Vam ne bo zgodilo. Tukaj le k svojemu očetu prisedite!" Lea se počasi bliža. Po celem životu se trese, kajti tukaj pred njo stoji oni grozoviti tolovajski glavar, o katerem je že toliko groznega slišala. V duhu si ga je predstavljala kot nekako grdobo, divjaka z mršavo brado in ljutim obrazom. Presenečena zre zaradi tega v nenavadno zalega, mladega moža — tolovajskega glavarja - ki upira svoje ognjevite oči v divno Židinjo. Tudi Jurij Skopec je iznenaden. To je v resnici krasotica, kakoršne še ni videl — pristna razkošnost z nedolžno ljubezujivostjo iz jutrovih dežel spojena pravcata kraljičina iz ,tisoč in jedne noči‘. Glavar je kar zamaknjen v lepi obrazek. Stari Hebrejec se prestraši, ko zapazi glavarjev pogled. Misli si, da njegovi hčerki preti nova nevarnost; toda Jurij Skopec se zna zatajevati. . 1 — 568 ..Zdaj že dobro vem. kaj so je tukaj vršilo," nadaljuje glavar, „Ti, Polde, ne poznaš nobene meje. Molči, ne opravičuj se! — Priznavam, da si rabljiv in izboren tovariš, toda surov si! No, sedaj ostanem na tem vozu, da preprečim nadaljno razgrajanje in razuzdanost. Lea, le ostanite pri svojem očetu — nikdo Vas ne bo niti z najmanjšo besedico več razžalil." — Po teh besedah se vsede blizo voznika. Res čudno, kako veljavo ima ta človek nasproti takim surovežem! Molče se ,sladki Polde' potuhne, kajti dobro ve, da ni prijetno z glavarjem navskriž priti. Tudi ljubeznjiva Lea se ubogljivo vsede poleg svojega očeta. — „No, le čakaj,'- misli si Polde, „ne boš mi ušla, prepelica! Tudi za-te bo prišla prava ura! Ko pridemo v Zagreb, potem Te bom v lastni hiši obiskal — vedno Tvoj stari oče ni doma, tudi glavar ni vedno poleg, da bi Te varoval — potem bodeva še-le praznovala veselo poroko!“ V tem trenotku se oglasi boječi židovski voznik tresočim glasom: ..Tam — tam-le#— prihajajo vojaki!" ..No, in kaj je pri teih?“ praša tolovajski glavar Jurij Skopec mirno. ..Vse polno jih je,“ javka Žid, ,.in če se ne motim, so to dragonci, ki bodo preiskali naša vozova. Oj, izgubljeni smo — našli bodo Vaš plen — vsi skupaj pridemo na vešala !u - 569 83. p o g l a v j e . Prihod na Medvedjem gradu. Pot p r e k o Uskokov. — Ljubosumnost. — Zvita Jera. — Graščakovi nečakinji. • Ko se Jurij Skopee polje proti Zagrebu, krenejo ostali tolovaji n a levo v Gorjance. Preko Uskokov hočejo od zapada priti v Zagreb. V rh u tega imata Smukač in Cekinar poseben nalog od svojega glavarja. Podnačelnika naj lepe tolovajke iščeta in Juriju Skopcu ni bilo t re b a dosti izpodbujati svoja zaupnika, katerima je itak veliko n a tem ležeče, da izvesta, kje se trmoglave deklice ffivide. -— p o s e b n o Cekinar ^hrepeni po svoji Uršiki. Sm u k a č se lahko tolaži, da ne more krasno Sabino imeti 2a sv o jo ljubico, kajti zapeljiva Jera Hrvatova, ta lahkomišljenka, skrbi za to, da mu ni treba Bog ve kako pogrešati sladko ljubezen. Sicer je Janko Hrvat peklensko ljubosumen, toda ženska zvijača je vedno zmagovalka. J a n k o svoje Jere ne izpusti iz očij, in vendar se je prekanjena in nezvesta kača nekaterikrat sešla s Smukačem na skrivnem. Seveda je njujin sestanek trajal le malo časa, toda zal ju b l j en c a morata tudi s tem biti zadovoljna. Smukač je zopet v gojzdu z Jerico skupaj. „Potrpi, ljubček,“ šepeta razuzdanka, tesno ga poljubovaje, »sredstvo mi je znano, ki nama bo pripomoglo do cele kra sn e noči. Moj dedec ima omotno sredstvo. Kdorkoli je zaužije, spi šest do osem ur trdno, ko bi poleg njega tudi s topovi streljali. Izmuzala mu bom nekaj kapljic ter mu jih pome ša la v večerjo. Toda previdna morava biti, kajti Janko je ves zlodjev v svoji divji ljubosumnosti." - 570 - ..Tako stori, srček moj ljubeznjivi!" pritrjuje jej Smukač živahno. Lepa grešniea se iskreno poslovi od njega ter urno hiti proti taboru. Janko jo že išče; hitro jo je pogrešal. -Kje si bila že zopet?" zadere se nad njo. .,Jagode sem brala," mu mirno odgovarja žena, ^le poglej, cel predpasnik jih imam!" ..Sama mi ne boš po gojzdu letala, tega ne trpim!" sika Hrvat strupeno. Kje je Smukač, ali Ti je morda pri nabiranji jagod pomagal?" ..Kaj pa še! Žive duše nisem srečala v gojzdu,“ laže se hinavka. ., Kdo Ti to verjame?" zadere se ljubosumnež nad njo. „ Povem Ti, Jera, da se me čuvaj! Kakor hitro te s Smukačem skupaj dobim, bo nesreča gotova !“ _Pa ga vendar ne boš pretepal?" norčuje se lepa grešnic-a, v duhu primerjajoč suhljatega, skoro pritlikavega Jankota s krepkim Smukačem. „Kaj bom ž njim storil, to je moja stvar," repenči se ro' kovnjač. „Ne boj se, doživela boš tako hudo u r o . da Te bo groza preletavala! Varuj se — in sedaj ostaneš p o leg meM — drugače —!“ Janko jo grdo od strani pogleda ter urno koraka za tolovajsko četo. — Smukač in Cekinar ne slutita, da gresta nekaj časa prav blizu taborišča dekliških tolovajk. Ker je dolinica gori v skalovji skrita, pod katerim vodi steza, mirno koraka Cekinar svojo pot, ne vedoč, kako blizo mu je ljubljena Uršika. — Tolovaji so namenjeni na Hrvatsko, toda poprej se morajo odpočiti, tako jim je veleval sam Jurij Skopec, kajti zadnji dnevi so biU jako utrudljivi. Nevarnosti so jim pretile od vseh strani, stražiti so morali po noči in po dnevi in zadnjo noč nikdo izmed njih ni zatisnil očesa. Odločijo se tedaj, da bodo prenočevali v razvalinah starega Medvedjega gradu. ,r — 571 — Tam je vse polno skrivališč, ki so tolovajem prav dobro znana. — Jur ij Skopec vseh svojih ljudij v Zagrebu ne potrebuje, zaradi tega se je ž njimi dogovoril, da se bodo na drugem k ra j i sešli, ko bo v Zagrebu s svojimi opravili gotov. Ko večerno solnce zahaja, stoje rokovnjači na bregu zadnjega jugovzhodnega uskoškega hriba. Večerna zarija tam doli na ravnem z rudečim svitom obliva razvaline Medvedjega gradu. Oddahnejo se za trenotek, da se popolnoma zmrači, potem pa se po bregu navzdol počasi bližajo hrvatski ravnini. Ko je ura že blizo polnoči, pridejo do Medvedjega gradu. T u je Smukač kakor doma. J a r e k okoli gradu je poln kamenja in groblje, tako da tolovaji brez posebnih težav priplezajo do razpalega zidovja. Po d njim je veliko podzemeljskih shramb. Nekatere so \ raetom iz okolice znane; marsikdo je že tam zaklade kopal, jajti niej ljudstvom je govorica razširjena, da so stari vitezi, Li go tukaj stanovali, skrili veliko bogastvo. Nikdo še ni ničesa našel, zaradi tega si sedaj pripovedujejo, da se zaklad pogrezne globoko v zemljo, kakor hitro se mu kdo približa. Za te shrambe se tolovaji ne zmenijo, kajti lahko bi jih kdo tam zasledil. Smukač pozna boljše skrivališče. Obrne se hitro na desno k velikemu štirioglatemu stolpu, čegar očrneli ostanki se na pol skrivajo za gostim grmovjem. Smukač se težavno prerine skozi goščavo. „Vse je v redu,'- mrmra tolovaj, ..skrivališča še ni nikdo našel- Saj so pa železna vrata tudi tako umetno pobarvana, da j ih živa duša ne more od sivega skalovja razločevati. Varni bodemo tedaj tu notri vzlic bližini ljudij." Smukač mej tem samogovorom odpre zarujavela vrata. Znotraj je temno kakor v peklu, zaradi tega urno prižge svetilnieo, ko so tolovaji za sabo varno zopet zaprli vrata. Kdo ve. ali ni zopet ravno sedaj o polnoči prišel kak trdovraten kmetič kopat zaklad, ko je za drag denar od stare sleparske ciganke izvedel novo molitvico, kako bi se dal zaklad privezati na prostor, kjer leži, ne da bi se pogreznil globoko v zemljo. Zunaj pri vhodu za grmovjem ostaneta dva tolovaja kot straži. V podzemeljski shrambi, kamor so prišli rokovnjači, je suho in čedno. Zrak tu notri je čist. Da, celo noknj snopov dobro ohranjene slame leži v kotu, kar dokazuje, da so bili tu že večkrat jednakt gosti. Odejo ima itak vsak tolovaj seboj. Lačni so, toda še bolj trudni. Počitka so nujno potrebni. Celo Smukač, ta neumorni podnačelnik, komaj še gleda, kar ljubosumni Janko Hrvat opazi z velikim zadovoljstvom. Suhljati možiček si postelje v kotu pri neki vdolbini — kajti svoji lepi ženi ne zaupa niti preko pota, ker ve, kako se njegova boljša polovica zanima za zale moške. Jera se mora prav pri zidu vleči. Janko pa se zavali pred njo na slamo, da ga razuzdanka ne bo mogla brez njegove vednosti zapustiti. Vrhu tega spi Janko kakor zajec pri najmanjšem šumu se zbudi. Jera skrivaj pogleduje, kam bo Janko položil culo, katero je sabo prinesel. . s’ V njej je mnogo dragocenih rečij spravljenih, mej temi tudi ono oinotne kapljice, o katerih je Smukaču pravila. Toliko jih je v steklenici, da bi si lahko prisvojila primerno množino, ne da bi ljubosumni njen Janko mogel kaj zapaziti. Toda tolovaj je previden. Lepa Jera ni nič Jcaj zadovoljna, ko vidi, da si Janko dene culo za podzglavje. Sedaj niti misliti ne more na to, da bi jo odvezala — Janko bi pri najmanjši taki poskušnji kvišku skočil. Zapeljivi lahkomišljenki no preostaja drugega, nego potolažiti se ter mirno čakati na boljšo priliko. Tudi Jera je trudna in kmalu je v podzemeljski shrambi grobna tišina. 573 — Noč mine brez posebnih dogodkov, drugo jutro sta pa Smuka č in Pante prva po konci. Pante je še precej mlad, toda ravno tako divji, kakor Polde, ki se je z Jurijem Skopcem v Zagreb odpeljal. Skrivaj opazuje Smukača, ki se od strani ozira v kot. k je r leži lepa Jera. Smukač se zgane, ko začuje poleg sebe poluglason smeli. „Al i se že zopet za Jankotovo zono obračaš?" šepeta P an te . „Rad Ti verjamem, da Ti je razkošna Jera povšeči, toda H rv a t je ljubosumen, ko sam satan.“ ,,Ki naj ga tudi čim preje tem bolje pobere," godrnja S m u k a č . „No, privoščim Ti Tvojo srečo, če ravno ne morem ta jiti, d a bi bil jaz sam že rad lepo babnico na srce pritisnil. Zapazil sem, tovariš, da Ti je naklonjena, o meni pa ni hotela nič v e d e t i . No, zaradi tega ne bom glave klaverno povešal, saj je d r u g ih lepih žensk dosti na svetu in pri njih velja le pogum 1 Najljubše pa so mi one. ki postanejo moje zoper njihovo ¦voljo.” „Ti tedaj nisi nič boljši od ,sladkega Poldeta'!" Dosti takih prijetnih dogodbic bi Ti lahko povedal. Joj, prijatelj, koliko lepega sem doživel na Štajerskem — to je bilo v e s e l j e ! Tam je bilo neko mlado dekle — toda povedal Ti bom to dogodbico drugi pot — take reči se najbolje pri kozarcu vina prilegajo. Smukač mu prikima. r Sedaj nama tudi časa primankuje. Pojdiva pogledat stražo." Tolovaja stopita na prosto. Solnce stoji že visoko na nebu, vendar jo tam doli pri o - r a š č i n i vse mirno in tiho. Za grmovjem stojita dva tolovaja na straži. „Ali sta kaj sumnega zapazila?” praša ju Smukač zamolklim glasom. wTu v razvalinah ni bil ni kdo. D ru z g a nisva slišala, k a k o r čuko in sove. Toda na vse zgodaj je prišel v graščino ta In doli obisk. Videla sva dva voza, iz katerih sta stopili dve — 574 — ženski. Tudi nekaj jezdecev je bilo poleg. Vsi so odšli v g ra ščino, kjer so jih menda pričakovali." Pante postane radoveden. -Hm, čudno," oglasi se slednji, „ta okolica mi je povsem znana. Graščina je imenitno opravljena, toda že nekaj časa nikdo v njej ne stanuje, ker je gospodar, star, čmerikav gospod, vedno na potovanji." ..Mogoče so prišli sorodniki," pripomni Smukač. „Vsaj takih graščaku menda vendar ne manjka." Pante mu pritrdi. ..Že mogoče, čeravno nisem nikoli slišal, da bi bil kdo tu-sem na obisk prišel, ki bi bil v sorodstvu z graščakom. Tedaj ženske z moškim spremstvom so bile — za vraga, to st moramo nekoliko natančneje ogledati!" Straža pokaže z roko proti graščini. ..Natanko sva videla," pristavi, „da sta bili dve ženski, in mladi sta morali tudi biti, kajti urnih nog sta poskakali z vozov." -Tako, tako,“ mrmra Pante. „No, zlodej me takoj vzemi, ee ne grem v graščino, da izvem, kaj je na vsem tem! Smukač, ali greš z menoj ?“ -Človek, ali se Ti je naenkrat pamet zmešala? Bodimo zadovoljni, če moremo tu nekaj dni mirno ostati. Če Te kdo zagleda, hitro nam bodo preganjalci za petami. Tukaj ni gojzda blizo, kamor bi se mogli rešiti." Pante je trdovraten. Velik prijatelj je lepih deklet in žena, zaradi tega se ne da pregovoriti. -Le prepusti to stvar meni," pravi Smukaču, „mene še ne poznaš, in tukaj sem znan kakor doma. Pred vsem ne bo danes prvi pot, da grem v graščino, čudiš se — hahaha, toda predno sem postal tolovaj, bil sem hlapec tu doli v graščini. Takrat, je še stari gospod tukaj prebival. Najbolj ga je veselilo, če je mogel nad mojo glavo svoj bič vihteti. Zaklel sem se takrat, da ga umorim. Sreča njegova, da je na tujem, drugače bi ga bil že davno poslal tje, kjer muh n i !“ Smukač ni nič kaj s Pantetovo namero zadovoljen. — 575 — Sklicuje se konečno celo na svoje podpoveljništvo ter hode tovarišu prepovedati, da ne sme iti v graščino. Toda pri tem si opeče prste. „Ti mi nimaš ničesa u k a zo v a t i ,ž a ren ta č i Pante, „da, ko bi bil Jur ij Skopec tukaj, temu bi ubogal. Toda pri tako malih in za sebnih zabavah si ne dam ničesa predpisavati. Če nočeš i ma n o iti, grem pa sam.u K a j naj Smukač stori? Sklene tedaj, da gre s predrznim tovarišem, ne toliko iz Radovednosti, kakor zaradi tega, da vsaj kolikor mogoče prepreči večjo neprevidnost. „Dobro tedaj,“ pravi po daljšem premisleku, „šel bom s Teboj, toda odrinila bodeva še-le ponoči tjekaj." „Samo ob sebi umevno,- mu odgovarja sodrug, ki se polena globoko zamisli. N a e n k ra t se zgane. „ Poslušaj me, Smukač," izpregovori, „ravnokar se nečesa spominjam. Graščak je imel dvoje nečakinj. Bili sta nekdaj še mladi, toda nosova sta vihali, kakor dve princezinji. Oho, če sta Te dve prišli, potem si lahko takoj ohladim svojo jezo n a d njima.“ „Zakaj jozo?“ bN o, no,” rentači Pante, „če sta ošabnici videli, da me je strijc pretepaval, nista se samo radostno in škodoželjno smejali, marveč mu tudi pridno pomagali. Posebno starejša je bila prava strupena kača. Imela je tenak jahalni bič, ki je bil menda od železnih žic spleten. Dvakrat me je ž njim po glavi udarila, da me jo peklo, kakor peklenski ogenj." Smukač molči. „Danes po noči bodeva šla v graščino," šepeta Pante, bodi brez skrbi, tovariš, poznam mesto, na katerem bodeva v grad prišla, naj imajo še toliko psov in čuvajev. In ee sta prišli d ek lin i od takrat na obisk — potem bi lahko takoj —•• Ostalih besedij ni mogoče več razumeti. — 576 — 84. p o g l a v j e . V silnem strahu. Dragonci pridejo! Zmešnjava. — Jur ij Skopec pokaže; kaj je premetenost. Preganjanje. Jurij Skopec ve od voznika, da se jim hitro bliža četa konjikov. O uradnih preiskovanjih ni mu nič znano, ki se sedaj po cestah vrše, in še-le od Žida izve to, ko ga natanko izpraša. Sedaj je dober svet drag; konji ki so že blizo in cesta proti Zagrebu je tukaj na planem ter cela okolica nezarašeena. da bi jih vojaki hitro zapazili, ko bi tolovaji hoteli na katerokoli stran pobegniti. In ko bi to tudi mogoče bilo, izgubljen bi bil potem bogati plen, ki je na vozeh naložen. Tega Jurij Skopec na nobeden način noče dopustiti. Dragonci se vedno bolj bližajo. Okrog štirideset jih je, vsi s palaši in močnimi samokresi oboroženi. Mogoče, da iščejo tolovaje, ki so oropali samostan pri St. Rupertu, toda stari žid meni, da se gre tukaj le za uradno preiskovanje. In tudi to se ne sme izvršiti, kajti takoj bi vojaki zapazili, kake dragocenosti so skrite v vrečah. Vsi se radovedno ozirajo na Jurija Skopca, kajti če on sodaj ne pomaga, potem so vsi izgubljeni. Strašni glavar je popolnoma miren. „ Polde", zapoveduje premišljeno, „tcci hitro k prvemu vozu, naj se ustavi. “ „Že stoji, glavar !“ „Oj, to’ mi je ravno prilično. Poženite konja, in kakor hitro smo poleg prvega voza, ustavile !“ Tako se zgodi. Deset korakov od davkarja še vstopi ter pomeri na svečo, ki gori na njegovi desnici. 25- - 577 — Okrog in okrog je ravnina — ob desni teče Sava, ob levi, proti hrvatskem Zagorju pa je gojzd dobre četrt ure oddaljen. Jurij Skopec čaka, da se platneni plahti na vozovih jedna druge dotaknete, potem pa šepetaje veleva svojem ljudem, kako morajo postopati. „Nikdo ne sme bežati", zapoveduje jim, „teh bogatih zakladov ne smemo zapustiti. Ali naj se nam naši sovražniki potem še rogajo! Le storite, kakor sem Vam povedal — ostalo pa meni prepustite!“ Tolovaji ubogajo. Razdele se po vozovih, Jurij Skopec .pa mirno pričakuje bližajoče se vojake., Hebrejci polni strahu menijo, da je zdaj prišla njihova zadnja ura. Mrmraje' molijo, dokler jim Skopec tega strogo ne p r e p o v e . Sedaj so dragonci prav blizo. Vodi jih star narednik, mož debelega, bakrenega obraza in z velikanskimi, gostimi brkarni. Sablje rožljajo. „Stojte, štejte!" rujove narednik hripavim glasom, čeravno k a k o r pribita stojita vozova na cesti. Jur ij Skopec ima poleg sebe na slami puško, da jo vsak tr e n o t e k lahko zgrabi in je vojaki vendar nikakor ne morejo z a g led a t i . „Kaj hočete od nas?" odgovarja tolovajski glavar osorno in srpo upira svoj pogled v narednika. „Kako si upate mirne potovalee sredi ceste ustavljati ?“ Narednik si srdito više brke. „ Glej te ga no mladega človeka, ki je še za ušesi moker in si upa tako s starimi vojaki govoriti!" V Jurij Skopčevih očeh se jezno zasveti, vendar ostane le d e n o miren. „Kaj hočete, prašam Vas še jedenkrat?u „Vozove bodemo preiskali, dečko“, zagrmi strogi narednik, „ z a to smo tu na cesti, in sicer vsled uradne naredbe.“ Črni Ju r i j 25 - 578 - „0 tej mi ni nič znano.u „Saj sedaj o njej slišite, tedaj molčite, če nočete imeti neprijetnostij. Vsebina vseli voz, ki prihajajo po cesti, se mora preiskati. “ .Od kedaj pa je ta uradna naredba?“ praša Jurij Skopec nedolžnim obrazom. -Že nekaj tednov, ker je bilo preveč nerednostij. Sedaj pa je dosti govoričenja, moji dragonci bodo takoj pričeli preiskovanje/' Jurij Skopec se vzravna. „To si odločno prepovedujem", odgovarja hladnokrvno in mirnim glasom. Narednik meni, da ni prav slišal. -Moja vozova pustite v miru", nadaljuje tolovajski glavar. ..nikdo se jih ne bo dotaknil!- -Ali se Vam pamet meša'?" tuli srditi poveljnik. „Ali se hočete oblastniji upirati -To mi še na misel ne pride." -No, to je Vaša sreča!" ..Vendar pa nikdo ne bo voz preiskaval", pripomni Jurij Skopec mirno. -Ali ste*od samega vraga obsedeni, dečko'?•* »Nikakor ne”, odgovarja predrznež, kroteč svojo jezo. -Jaz samo previdno ravnam — kajti po mojem mnenji Vi nist^ dragonci!“ Narednik se samega začudenja nad tako predrznostjo skoraj s konja zgrudi. -Oho, kaj pa smo potem ?“ vpije togotno. „Nič druzegti, ko preoblečeni tolovaji ste vi!-‘ nadaljuje Jurij Skopec. „To bi tudi ne bilo- nič novega. Tu v bližini so sedaj potika neki Jurij Skopec — dosti se o njem pripoveduje- Prav lahko je tedaj mogoče, da ste se kot dragonci preoblekli, da bi tem lažje in brez ovirov ropali." Narednik potegne konja za ujzdo, da se žival vspne ravno kakor sveča. „Tri sto vragov", zakolne, „sedaj je m o j a 'potrpežljivost pri kraji! Prokleti mlečnik, ali me bodete Vi imeli za norca? — 579 — No, že vidim, da Vam moram s plošnatim palašem našteti nekaj gorkih preko hrbta.1- Iz Jur ij Skopčevih očij švigajo strele strastne jeze. „Le poskusite!11 razlega se njegov gromoviti glas. „In še jed en k ra t ponavljam: Vi ste preoblečeni tolovaji!" Divji tovariši v vozu se grozno čudijo predrzni zvijači glavarjevi. Drugačega mnenja pa je narednik. „Tepec, ali ne poznate cesarske dragonske oprave ?“ besni v o j a š k i poveljnik. „To mi vsak krojač lahko ponaredi*, odgovarja Jurij Skopec. „Še jedenkrat Vam pravim, da ste rokovnjači, in nikdo «e mojima vozovoma ne sme približati. Dragonci prično grozovito razgrajati. Te glavarjeve besede smatrajo za veliko razžaljenje in narednik same togote sebe več ne pozna. „ Čakaj no, Ti mladi butec, moj palaš bo toliko časa plesal po Tvojem hrbtu, da boš za milost javkal.“ Svojega konja izpodbode proti glavarju ter potegne palaš iz nožnice. Ju r i j Skopec sedaj zgrabi puško. Trenotek pozneje se močno zasveti puškina cev v solnčnih žarkih. .,Ne pridite mi bliže!“ zakliče predrzni tolovajski glavar. . J a z dobro merim in ravno tako dobro streljam, hitro bi sicer cestni prah poljubili." Narednik brzda svojega konja. „Lopov!“ vpije ves besen, „ali se hočete res oblastniji upira ti ? “ „Oblastniji ne“, odgovarja Jurij Skopec, „pač pa preoblečenim tolovajem, ki ste gotovo Vi!“ Narednik se obrne k svojim ljudem. Vojaki!1' kriči, .,ali ste slišali, kako nas je ta-le mladi p o t e p u h razžalil? Ali bodete kaj tacega mirno trpeli ?“ „Ne, n e !u kriče dragonci. „Zgrabite samokrese ter ustrelite rokovnjača z voza*, zapoveduje razljučeni narednik. - 580 — „Pozor!" zakliče Jurij Skopec z glasom, ki nadvladuje rujovenje vojakov. „ Pozor, preoblečeni tolovaji nas hočejo napasti. Pokažite jim, kako znamo mi streljati." ; ; ;j Dragonci z nova bradajo svoje konje, kajti zelo se začudijo, da je iz voznih plaht veliko pušk na nje namerjenih. .,Znano mi je, kako nevarne so sodaj ceste“, odgovarja mirno. »Zaradi tega som se dobro preskrbel. In če nas ne pustite pri miru, sprejeli Vas bodemo neprijetno — moji ljudje izvrstno streljajo.” Naredniku sapo zapira. Menil je, da so v obeh vozovih le trije ali štirje vozniki in gospodarji, sedaj pa je v njegovo začudenje toliko oboroženih mož na njih. ,,'i’o je sumno“, kriči poveljnik, „ha, taka predrznost! Sedaj sem preverjen, da se na vozeh skrivajo tolovaji.“ Jurij Skopec odmahne z roko. „Ne žalite mi mojih služabnikov*, pravi mirno, „to so poštenjaki. In če se sedaj hitro ne odpravite — ležalo Vas bo trenotek pozneje deset v svoji krvi. Nobena naša kroglja ne bo zastonj!“ Dragonci več ne razgrajajo. Deloma so še novinci — ki še nikdar niso slišali svinčenke žvižgati mimo ušes. Nekaj jih začne tako svoje konje brzdati in sukati, da se vedno bolj odstranjujejo od vozov. Narednik peklensko preklinja. To je junaški vojak, ki se je že v neštevilnih vojskah boril, toda kaj naj sedaj prične s svojimi strahopezljivimi dragonci. Premisli se, da Zagreb ni več daleč. ..Zadnji pot Vas prašam", rujove, „ali se mi hočete res upirati?” „Prav gotovo, kajti z razbojniki postopam kratkim potom. “ Narednik se kar peni same togote. Tolovajske puške na vozovih se prično čudno gibati, ob jednem pa zapodi del vojakov svoje konje v dir. In glej, ti junaki znajo izvrstno jahati — proč od sovražnika ! „Kam hočete — proklete mevže?" rujove dragonski narednik. „Konji so nam zdivjali, ne moremo jih več brzdati11, glasi se odgovor, in dragonci beže, kakor bi jih sam peklenšček podil. Komaj deset dragoncev ostane pri poveljniku. ,,Napre j !“ zapoveduje Jurij Skopec, ki zgrabi vajete. ..Drugi voz naj dirja takoj za nami!“ „Prišli bodemo v Zagreb“, tarna stari žid, „in tam nas bodo zgrabili." „Le malo počakajte," smehlja se Jurij Skopec, „saj ste v ide li, kako smo se dragoncev ubranili. Našel bom tudi še sredstvo, da se jih popolnoma iznebimo." Z glavo majaje se stari Hebrejec ozira po vojakih, ki nekaj pozneje slede vozovoma. Tudi ostali Židje so popolnoma obupani, kajti prepričani so, d a j ih čaka kolo in vešala. Samo Lea molči. Vsklonjena stoji lepa Židinja poleg svojega očeta in njene črne, krasne oči se vpirajo včasih v zalo postavo tolovajskega glavar ja. Da, Lea občuduje pogumnega Jurija Skopca, ki je tako predrzno odvrnil silno nevarnost. Jur ij Skopec pa še ni zadovoljen. Zadnjemu vozu ukaže, naj zapelje naprej, sam pa stoji sedaj v ozadji voza, skozi malo luknjo opazujoč vojake, ki jim s ledijo. Gotovo jih hočejo do Zagreba zasledovati, kjer bodo takoj zgrabili upornega poveljnika sumnih voz. — 582 - 8o. p o g l a v j e . Tolovajke v nevarnosti. Četa rokovnjačev. — Kramar in Tomaž kujeta naklepe. — Nebrzdana brezzakonitost. Na severno-zapadni strani Uskokov tabori razdivjana četaT katero sta Kramar in Tomaž osnovala iz upornih rudarjev in ogljarja Toneta. To niso tolovaji, kakor je Jurij Skopčevo krdelo, — ne. ti ljudje ne poznajo reda in pokorščine. To je razuzdana sodrga, ki hoče moriti in pleniti, kjerkoli se jej nudi prilika. In če si dosti pripleni, razšla se bo na vse vetrove, kakor se je združila. Ce hoče ,rudeči Tomaž' zapovedovati, rogajo se mu k večjemu nekdanji rudarji. Da, jeden izmed njih, pravcat velikan, je Tomaža že tako pri neki taki priliki neusmiljeno nalomastil, da je iz ust in nosa krvavel. Le z veliko silo se Kramarju posreči, da prepreči prelivanje krvi. Amalijin stric ima še največ veljave, kajti vsi pripoznavajo njegovo zvijačo in prebrisanost. Ogljar Tone je v gojzdu ostal, da sledi deklicam ter jih ne izpusti iz očij. Še-le danes proti večeru se je Kramar povrnil in prva njegova beseda je bila, da je čmernemu Tomažu povedal, kuko sta z ogljarjem Tonetom mej dekliško družbo zapazila krasno Amalijo. Tomaž se grozno razveseli. Tedaj vendar ni pri Juriju Skopcu,“ zakliče ves veselr „joj, to je novica, ki je zlata vredna! Skočil bi same radosti tako visoko, kakor je ta-le smreka, pod katero sedim.” ..Kakošen pa ste?“ praša ga Kramar. „Vaš nos je ves zatečen, ustnice so kar višnjeve.u Tomaž se hudobno ozre na ono stran, kjer leže zverinski rokovnjači. „Padel sem," pravi zamolklim glasom, „izpodtaknil sem se ob korenino, ko sem —“ „Ne, raje recite, ob mojo pest,“ oglasi se orjaški rudar, ki je čul zadnje Tomaževe besede. „Glejte, Kramar, hotel je biti poveljnik, jaz pa sem mu takoj pokazal, da si od njega ne damo čisto nič zapovedovati." Tomaž nerazumljivo mrmra. „Bodita vendar pametna ter se ne prepirajta,“ pomiruje ju Kramar, „iz tega se ne bo skuhalo nič dobrega za nas. Skupaj hočemo delati in skupaj ropati, ne pa jeden drugemu kosti lomiti." „Dobro ste govorili/1 zakliče velikan, „toda Tomaž mora potem pameten biti! Zapoveduje naj komu drugemu, ne pa n am ! “ — „Tega Vam tudi ni treba trpeti, toda nekoliko sloge nam ie pa vendar treba," nadaljuje Kramar. „Kako naj se nam posreči kak roparski napad, če bo vsak delal, kar bo hotel. J e d e n mora biti vodnik drugih, drugače nas bo peklenšček vse pobra l .u „Jaz bom potem vodnik," oglasi se Tomaž. „Ti že ne," vpije orjaški rudar, „o Tebi nočemo ničesa slišati. Kramarju bodemo za silo ubogali, kadar gremo ropat, k e r je zvita buča. Ti lenuhar pa nisi čisto nič več, kakor mi vsi drugi." Tomaž se kislo drži. Grozno ga togoti, da se ti ljudje upirajo njegovi volji, ker meni, da si je dosti zaslug pridobil za četo. „Najraje bi zopet z Vami šel sam," zašepeta tiho Kramarju. »Nemogoče, ljudi že zaradi tega potrebujeva, ker se hočeva nad Jurijem Skopcein maščevati. Bodi pameten, Tomaž, tuliti moraš z volkovi." „Toda dolgin je preveč predrzen.14 „Pusti ga pri miru." Tomaž se srdito ozira proti orjaškemu rokovnjaču, ta nič manj proti temu. Ne manjka dosti, da se pretepača zopet ne spoprimeta. — 584 — „Kaj pa uie tako grdo gledaš ?“ rujove bivši rudar. „!Saj veste, kako sem Vas včeraj za nos pocukal. Pri tem ostane, da Kramar vse odredi, kadar gremo ropat, pozneje pa smo vsi jednaki — vse je skupno!“ „L)a, da, tako velja!" kriče rokovnjači. „Ne pride mi niti na misel,* meni Tomaž sam pri sebi. „Jaz, in Kramar bodeva že skrbela za to, da dobiva večji del plena za-se. Bedaste rudarje ne bo težko opehariti, in če dobim Amalijo v svojo last, moja bo in nikdo drug se je ne sme dotakniti, sicer bo nesreča gotova!" Orjaški rudar se Kramarju približa. „Kaj pa je z dekleti?u praša navihano. „Oglja* Tone nam je pravil, da nam hočete lepe, sveže in razkošne punice preskrbeti. “ Kramar mu prikima. ,,Seveda, toda tako daleč še nismo.” „Oho, dekleta so v gojzdu, ne bo tedaj težko, da jih polovimo.* ^Oborožene so.“ Orjak se glasno zasmeji. rCe ni drugih zaprek, potem to skrb le nam prepustite. Hitro bomo ž njimi gotovi. Kaj ve taka ženska, kako je rabiti orožje V “ „In vendar dekleta to dobro vedo.“ „Tako, tako,“ godrnja hrust, „no, jih bodemo pa napadli, ko bodo spale. To bo še-le prava zabava, če jih bomo pol slečene presenečili. Hihihi, zdi se mi že, da jih čujem, kako bodo cvililo. Kar veselim se že te izborne šale!” Kramar premišljuje. Prav za prav ga malo mika, da bi peljal te divjake v dekliški tabor, in tudi razdraženi Tomaž je ž njim jednega mnenja. Toda na drugi strani je treba pomisliti, da ogljar Tone ve, kje se deklice mude; lahko bi tedaj on peljal tolovaje do tabora, in to Kramarju zadostuje. „Dobro," izpregovori Amalijin strijc, „storil bom rad vse, kar je v mojih močeh. Toda ta pogoj stavim, da si vsak izmed Vas izbere samo jednega dekleta.” - 585 — Rudar osupne. »Ali j ih je dosti za nas vse?" „Upam, da jih je.“ „Oho, dekline so skupna last nas vseh," rujove surovež, ..kaj se bomo tukaj še le pričkali! Prememba nas veseli, vsak naj si jo izbere, katera mu ravnokar ugaja, in nikdo ne sme ljub osumi ti." Tomaž cuka Kramarja za rokav. „Raj e opustiva to stvar." „ Prepozno j e !“ „Zakaj p a ? “ ,.No, ogljar Tone dekleta zasleduje. Ce ne gremo vsi skupaj, v stanu so potepuhi, da gredo sami po Amalijo," šepeče Kramar. ,.To bi bilo za vraga !“ „Premetene zvijače nama je treba. “ „ Jaz moram Amalijo sam imeti." ,Saj jo bodete tudi imeli,* odgovarja stric na tihem. .Menda ne bo tako težko, da preslepiva te butce." Sedaj postane orjak pozoren. ¦ Hej, kake skrivnosti pa imata?" kriči nezaupno. „Nič n i ! “ „Kaj se skrivaj dogovarjata?" P rav nič se ne dogovarjava," opravičuje se Kramar živahno. »Deklice bodo skupna last." To bi Vama tudi svetoval," glasi se svojeglavni odgovor. Prokleto, hitro bi nastal direndaj, ko bi hotel kdo drugega mnenja biti. Mi smo vsi jednaki — vsi — in rudečelasi butelj tam-le nai se Preve^ ne širokousti, drugače ga čresnem po šobi, da mu bo še bolj zatekla!" Tomaž, katerega se tičejo zadnje besede, hoče togoten prisko č i t i . Kramar mu položi roko na ramo. „Bodite pametni," šepeta, ,.kako vrednost ima to. če razkačiva po nepotrebnem ljudi, in hrust, ki vedno zabavlja, je v resnici kakor medved močan." — 586 — „Jaz pa tega ne prenašam," škriplje tolovaj. „Oho,“ zbada orjaški rudar, .,hej, rudečelasec, Ti si menda druzega mnenja. Pojdi no sem, če Te preveč koža srbi. Ko Ti nekaj reber starem, postal boš pohleven kakor domača grlica. “ Tomaž kar besni. Le malo manjka, da ne plane na svojega nasprotnika. Toda Kramar je treznejši ter svojega razljučenega tovariša zadržuje. „Človek, molči! Za božjo voljo, ali res hočeš hiteti v svojo pogubo." Bivši rudar se razkorači ter zaviše rokava. Mišičasti njegovi roki poučujejo ,rudečega Tomaža', da bi bil v tem dvoboji gotovo grozovito poražen. „Pojdi no sem, Ti rudeča butica," roga se mu protivnik, „rad bi Te malo zmečkal, Ti hinavski slepar! Tukaj ne poznamo nobenega poveljništva, to Ti še jedenkrat ponavljam, .leden je toliko, ko drugi, in le Kramar nas-bo pri roparskih napadih vodil." Tomaž gg plašljivo umakne. ..Hahaha, ali si se izpametoval,“ roga se silovitež, ,.no, to je Tvoja sreča, sicer bi Ti bil vse kosti polomil. V bodoče pa bodi previdnejši, da ne izgubim potrpežljivosti in Ti ne dam takega spomina na pot, da se g a z a vse svoje žive dni ne iznebiš." Tomaž se izmuzne na stran. „Le potrpi," sika na tihem, „tudi na-me bo prišla vrsta; potem Ti bom na večne čase zamašil Tvoja široka usta.“ Kramar mu namiguje, naj bo miren, kajti razdivjani rudar čaka le na priliko, da bi se mogel s Tomažem do dobrega spoprijeti. Amalijinemu stricu se posreči, da za trenotek poravna razpor, toda jeze mej srditima nasprotnikoma ne more pogasiti. — Merita se skrivaj s togotnimi pogledi od strani, posebno Tomaž se kar peni, najraje bi svojega sovražnika zavratno napadel in zaklal. — 587 — V e n d a r mora izprevideti, da mu vsi črni naklepi nič ne pomag a jo , kajti bivši rudar se ne bo dal iznenaditi. Dobro pozna ,rudečega Tomaža', večkrat se je že prepr iča l , k a k o surov je njegov nasprotnik, ki bi hitro porabil najm a n j š o sovražnikovo neprevidnost, ko bi mu le mogel do živega p r i t i . — V taborišču rokovnjačev je kakor pred hudo uro. Vsak trenotek se prav lahko zopet prične prepir in po b o j . Skoraj oddahnejo se, ko začujejo znano znamenje, da se nekdo bliža. „Ogljar Tone — ogljar Tone pr ihaja!“ kriče potepuhi na ves g la s . ..Kmalu se med smrekami pokaže postava zvitega ogleduha, ki se potem truden vsede. Rokovnjači ga verno poslušajo, ko jim pripoveduje o dek l i š k ih tolovajih. „Tristo vragov!“ kriči orjaški rudar, „te punice morajo b i t i od samega zlodja! In davkarja so vjele? S krogljami so n a n j streljale?" Ogljar Tone sklepa svoje poročilo. »Deklice sem zasledoval v gorovji. Utaborile so se konečno v brezno, pri vrhu nekega hriba, kjer so zgradile trdne utice. Iz tega sem posnel, da hočejo dlje časa tam ostati.“ „Tem bolje, napadli jih bodemo po noči, ko bodo spale. D e k l i š k e straže bomo poprej povezali,“ vpijejo divjaki. .,Seveda,“ pritrjuje ogljar Tone, „in jaz sam bom deklice, ]ci b o d o stražile, iznenadil ter jim usta zamašil, predno bodo m o g l e kričati. Hejsa — to bo veselje — kako lepa noč nas č a k a ! Hahaha — jedna je krasnejša od druge — tri so pa p r a v c a t e rožice. Posebno jedna od teh — ta Vam je divna, k a k o r vila — tako čarobnih očij in zapeljive postave, kakoršne še n i s em nikdar videl.“ Kramar ,rudečega Tomaža1 sune. „To je skrivnostna ženska, katero sva v Ljubljani spoz n a l a . “ — ..Da, ona je." — 588 — „Kaj naj zdaj storimo?" „Počakajmo do noči." „Hej, kdo bo tukaj čakal?" kriče divji suroveži. „Hajdimo v Gorjance, na vrh hriba, kjer nas naše ljubice čakajo. Sedaj bo pri nas še-le pravo življenje, ko bo vsak objemal svojo razkošno žensko!" 86. p o g 1 a v j e. Pot preko streh. Dva predrzneža. — Pante-jevi ljubimski dogodki. — Soba za hišine. ¦ Pred spalnico plemenitašic. Polna luna stoji na nočnem nebu in njeni bledi žarki čarobno obsevajo razvaline Medvedjega gradu. Kje so oni časi, ko so v tem gradu bivali stari vitezi v Njihove kosti že davno trohne in zob časa počasi roda neprenehoma razjeda ostanke nekdanjega trdnega gradu. Tudi na novo graščino tam doli razliva mesec svojo srebrno luč. Kaj se tam ob plotu pri grajskem vrtu premika? Dvoje temnih senc se bliža graščini, in ko morata za trenotek na mesečino stopiti, spoznamo v njih P anteta in Smukača. Sedaj obstaneta. ,.Noč je krasna," šepeta Pante, „kakor ustvarjena za zaljubljence. Smukač, jaz slutim, da bodeva tudi midva imela nocoj srečo. Dobro sem tukaj znan — hahaha, s praznimi rokami se gotovo ne bodeva vračala/' Smukač mu molče pritrdi. Sicer je navajen zapovedovati, ker je pa Pante tukaj kakor doma, prepušča se danes vodstvu svojega tovariša. — 589 — P a n t e jednako Černiču veliko drži na svojo zunanjost in ker n i n a p a č n e postave, gotovo so se dekleta rade ozirale za njim. — S p om in i na one čase, ko je tukaj služboval, začeli so se mu v z b u ja t i . „Grlej, Smukač,” šepeta Pante, ko za trenotek počivata, .one-le kme tske hišice bi lahko marsikaj o meni pripovedovale. Če je le k a k kmet imel zalo hčerko, bil sem gotovo njen skrivni ljubček. Hahaha, marsikatera lepotica, ki je imela že drugega za ženina, je meni po noči svoje okence odpirala. Da, to so bili lepi časi, imel sem toliko ljubic, kolikor sem si jih želel.“ Smu k a č skoraj zavistno pogleda svojega tovariša. „Da, srečo si imel, Pante,“ odgovarja mu za nekaj časa. .Za v r a g a , jaz se v tem ne morem s Tabo meriti. Toda povej mi, k a k o bova prišla v graščino?" „ P le z a t i bova morala preko streh, toda ne boj se, niso preveč s trme . Le za mano stopaj, sedaj morava ob temle starem % g o r i pr it i.“ Sm u k a č se ne obotavlja, marveč spretno sledi svojemu tovarišu. K m a lu sta na strehi gospodarskega poslopja. K a k o r mački se ob zidu še višje oskrbnikove hiše, ki tik ob h lev ih stoji, pomikata naprej. V senci bi j ih nikdo od zdolaj ne mogel zapaziti. T a k o prideta na drugo streho in konečno do graščine same. — p a n t e se m okno vspne, za njim .tudi Smukač. „A l i si ,že večkrat hodil po tej nevarni p o t i p r a š a ga Smukač šepetaj e. „Mislim, da,“ odgovarja Pante na tihem; „bila je tu notri lepa hiš ina , katero sem marsikdaj po noči obiskal. Povem Ti, tovariš, punica je bila strastno v me zatelebana. Preživel sem krasne urice v njenem objemu.'- „Ali je še tukaj?" „Ne, postala je že davno žena poštenega hrvatskega krčmarja. Pr ihranila si je precejšno svotico denarja — tudi nasproti graščaku samemu je bila . zelo ljubezniva — hahaha — sedaj je pa spoštovana soproga ter lastna gospodinja. Danes - 590 — nobeden ne poprašuje, kakšna je bila poprej — tako je na svetu. “ Okno je zaradi vročine odprto. Hitro poskačeta v sobo. „Tukaj v tej dvorani ne bodeva našla nobenih zakladov," pripomni Pante, „ne mudiva se tedaj tukaj. Sploh graščakovih stvarij ne bodeva mogla ropati, kajti gospodar je skopuh, ki je gotovo sabo vzel ali drugam dal spraviti vse, kar je le količkaj vredno. In vendar se nama bo trud izplačal, to le meni prepusti in videl boš, kakemu ptičku si zaupa l/ V dvorani je vse pohištvo s platnom prevlečeno — dokaz, da graščaka ni doma. Pante gre miren v drugo sobo. Vrata niso zaklenjena, in ko vstopita, vidita, da je tukaj hišna .oprava še bolj dragocena. Pante obstoji. „To je bila nekdaj krasna ženska soba,“ šepeta; »graščak, ki tudi ni bil svetnik, se je tukaj večkrat s svojimi ljubicami zabaval — vsaka mu je bila dobra. Hišine, ki so tukaj služile, bi lahko marsikaj povedale, kake razuzdane veselice so se tu notri vršile. Tudi meni je marsikatera taka zanimiva dogodbica zrjana.u Smukač misli le na plen. „Ali tukaj ni ničesa, kar bi se izplačalo, da sabo vzameva?" „Ne, tovariš, tukaj bi bil vsak trud zastonj — graščak je preveč nezaupen, da bi kaj doma puščal." Zakaj sva pa potem semkaj prišla?" godrnja tolovaj slabe volje. „Le potrpi, prijatelj, videl boš. kaj zna Pante. In sedaj bodiva mirna, menim, da prideva takoj k spalnici obeh graščakovih nečakinj.“ „0nih, ki sta prišli na obisk?" „Da, onih," nadaljuje Pante. „Glej, Smukač, mene zopet hrbet boli, kajti nikdar nisem onega biča pozabil. Vragici sta sedaj tako-lo blizo tri do štirindvajset let stari — razkošni gospodični, toda neusmiljeni, ki sta me v svojo zabavo pretepavali. In kakor sta trdosrčni, tako je tudi njunin značaj - 591 - pokvarjen. Razuzdani sta — posebno glede moških imate jako široko vest. Čeravno sta premožni, vendar se še nobeden snubač ni oglasil, kajti znani sta. da od dne do dne menjavate svoje ljubimce." Smuka č postane pozoren. „In tuka j notri, meniš, je njujina spalnica?" „Mislim, da se ne motim." „Hm, zlatnine in denarja jima menda ne manjka?“ izprašuje Smukač . „Saj se bodeva o tem tukaj prepričala." P a n t e svojega tovariša še jedenkrat opomni, naj se koior m o g o č e ogiblje vsakega ropota. Na p r s t ih se bližata vratom ter oprezno poslušata, predno Jante p r im e za kljuko. V r a g a , mislil sem si to že naprej! Dekleti sta se z za- ^hom od. znotraj zaprli!" ^ Sm u k a č na tihem zagodrnja. ' K a k o naj tukaj, noter prideva?“ I p ^ t — pst,“ svari ga tolovaj, „le tiho za mano stopaj!” T ih o ta p s k i se plazita do drugih malih tapetnih vratič. T u d i ta so zaprta. P a n t e se zaradi tega ne da motiti. Glej, tovariš1', šepeta, „za temi vraticami je spala ona ijišina, k i je bila moja ljubica. Če jih je pozabila odprta pustiti, odprl sem si j ih dostikrat sam.“ Hi t ro vzame iz žepa železno kljuko, katero previdno vtakne r ključavnico. Vra t ič a so trenotek pozneje že odprta in tolovaja vstopita f malo sobico. P r a z n a je. Graščakovi nečakinji ali nista nobene služabnice sabo pripeljali, a4i pa, kar je verjetneje, ta kje drugod spi. Smuka č so čudi, da tu nikdo ne leži, Pante pa se mu 5a t ih em smeji. Tovariš, gospodičini sta imenitnega stanu, gotovo tedaj nista, b rez služabnice došli. Toda prepričan sem bil, da tu notri nikogar ne najdeva/ , Zakaj p a ? “ .,Ali ne veš, da imajo taki bogati ljudje vedno služabnike blizo sebe, če po noči kaj potrebujejo'? Toda ne pozabi mi, da so nečakinji tu-sem na g rad spremili tudi moški. Nekaj’jahalcev je bilo poleg voz.“ „To je bila straža, ker so ceste sedaj tako nevarne." ..Tukaj v tej okolici ni nobeno nevarnosti. Deklici imata v Zagrebu svojo hišo, toda tam je preveč radovednih očij. Tukaj sta bolj prosti, kakor v mestu. “ „.Ej, Ti meniš tedaj —?“ „Ne delaj se no tako neumnega! Jezdeci so bili služabniki, vmes pa gotovo tudi dva ljubimca razuzdank, ki sta se jima mej potjo pridružila. Izgovor je hitro pri rokah — in danes po noči — no, ali ne slutiš, kaj hočem reči?" „NeI“ „Ne zameri mi, Smukač, toda Ti si pravi tepec, kar se tiče ljubezni. Ali si ne moreš na prstih sešteti, zakaj sta prišli nečakinji na grad? Hahaha, svojo glavo stavim, da ju bodeta spremljevalca danes po noči obiskala, kajti tukaj ni vohunov. Zaradi tega pa hišina tudi drugod spi, kajti ravno taki posli imajo poleg radovednosti tudi tenka ušesa. Ali me sedaj razumeš — Ti, jagnje nedolžnosti?" „Da, da“, mrmra Smukač nekoliko razžaljen, „toda povej mi, Pante, ali ni to preveč nevarno, če pri punicah naletiva tudi na dva ljubimca ?“ „Mogoče“, odgovarja Pante popolnoma mirno. »Toda najpreje bodeta še-le prišla. Glej, Smukač, tu so druga vrata, ki vodijo na dolg hodnik, po katerem se pride na levo stran graščine. Tam spita ljubimca.“ „Dobro, toda kako hočeš izvedeti, ali sta možakarja že pri svojih ljubicah, ali pa bodeta še-le prišla?" „Za to imam svoja ušesa“, odgovarja Pante, ..jaz slišim travo rasti, zanesti se smeš na-me. Sedaj pa tukaj ostani popolnoma miren, jaz grem k vratom, za katerimi spita nečakinji.” Smukač uboga, Pante pa se tiho po prstih plazi proti spalnici. Pri vratih čepi nekaj časa, potem pa pride nazaj k svojemu tovarišu. — 593 - , Človek, midva imava srečo1*, poroča. ..Gospodičini se razgovarjate — nisem se motil, svojih ljubčkov pričakujete, ki bodeta o polunoči prišla.u „Do tedaj ni več daleč. “ „P ra v imaš.“ „ Tedaj pa tukaj ne smeva ostati, možakarja- bodeta gotovo po tem hodniku prišla k svojima ljubicama/' „ Gotovo, moj dragi, in potrkala bodeta na vrata. “ „Toda — ?u „Kaj pa hočeš?“ „Ne razumem Te, Pant.e.“ r P o v em Ti, da si norec, dragi moj Smukač. Kot tolovaj si r e s z l a t e g a denarja vreden, toda glede spletk in zvijač si pa p r a v a r e v ic a nasproti meni. Le odpri svoja ušesa in me pos l u š a j , kaj nama je storiti." Nek a j časa tiho šepeta. Smuka č odmahne z dosnico. „Ne, to je prenevarno/ „Ah, bedarija, če sva le nekoliko zvita, mora se nama p o s r e č i t i . " „ S am o jeden krik — “ „ L e stori, kakor sem Ti rekel — drugače bi v resnici l a h k o zašla v zagato. Tukaj-le sem stopi, tovariš, ter pokaži, d a si pravi tolovaj Jurij Skopčeve čete. Drugače ne maram o T e b i čisto nič več slišati." Smukač z glavo zmajeva, vendar pa stopi, kamor mu je p r e k a n je n i in predrzni tovariš odkazal mesto. Kaj pričakuje zaljubljenca, ko prideta pred duri svojih i z v o l j e n k ? 25a 594 — 87. p o g l a v j e . Dober strel. Preganjani rokovnjači. Bog po gozdu. — Jur i j Skopec skrivaj posluša žida. — Lepa Lea. ..Glavar, naša stvar iui nič ko j ne ugaja." „Zakaj?" praša Jurij Skopec svojega tovariša Poldeta, ki skozi plahto zre na dragonce. „ Vojaki jahajo koj za nami", odgovarja ,sladki Polde1, „in narednik svoje ljudi izpodbuja, .naj nas napadejo.” „Kaj po^no dragonci?" .,Hitreje jahajo sedaj da, zdi se mi, da hočejo poveljusvojega načelnika ubogati." ,.Ali misliš, da nas bodo napadli?" „Got,ovo, glavar — saj slišim, kako polni jeze kriče in preklinjajo." Jurij Skopec so ozira po Lei, toda no vidi je več, menda se je zopet med vreče zarila. „Glavar!” kliče Polde, „ali naj streljamo?" „Ne še!" „Toda dragonci dirjajo proti nam — palaše in samokrese drže v svojih rokah pripravljene. Stavim, da bodo kmalu kroglje mimo nas žvižgale." Jurij Skopec pristopi k Poldetu. „Daj mi svojo puško!" Tolovaj mu jo izroči in sedaj gleda glavar skozi luknjo v plahni. Nevarnost je res velika, kajti dragonci drve za vozovoma ter ju morajo kmalu dohiteti. Narednik kriči kakor besen ter izpodbuja svoje ljudi. „Na-nje, hrabri vojaki!" rujove stari bojevnik ,,'ne brigajte se za to, kaj taka sodrga pravi. Tolovaji so, toliko Vam rečem, zaradi tega pa jim dajte najprvo svinčen pozdrav iz samokresov, potem pa s palaši udrihajte po njihovih buticah.* Klopotanje konjskih kopit se razlega in cestni prah se kakor oblak dviguje za njimi — že so blizo voz — tu Jurij Skopec s puško pomeri. Skozi plahto se zabliska — konj narednikov se zvali na cesto te r podere sabo svojega jahalca. „ Izgubi to se mi izpred oči j I" zagrmi orjaški glas Jurija Skopca, .,mi smo pošteni trgovci ter nam taki rokovnjači ne smejo blizo priti!" Mej vojaki nastane grozna zmešnjava. Ju r i j Skopec ni streljal na narednika, nego le na njegovega konja, toda vojaki vidijo, kako resen je položaj. Narednik se izkobaca izpod mrtvega konja. Dajte mi drugega konja“, besni ves iz sebe, ..drugega konja z a -m e — hitro in potem hajdi nad sodrgo!“ Poveljnik se zastonj repenči. Dragonci vidijo, koliko pušk gleda izza plahte na vozu ler menijo, zdaj in zdaj bodo svinčenke prižvižgale. Obrnejo se ter hitro dirjajo nazaj, od koder so prišli. Narednik krevlja za njimi ter sopiha kakor star kovaški meh- — ..Konja — konja!" kriči za ubežniki. Dragonci pa so menda drugačnega mnenja, mislijo si, Bog si je sam sebi najprvo brado ustvaril. Zaradi tega dirjajo naprej, ne da bi se brigali za svojega poveljnika. Jur ij Skopec spozna ugodni trenotek. Hitro — hit ro!“ kliče Poldetu. »Vozniki naj poženo — pr i ovinku ceste nas bodo vojaki izgrešili — hitro — vsak tren o t e k j e dragocen — potem naj nas le iščejo!“ Povelju ubogajo. Pri ovinku sega gojzd do ceste. Hitro krenejo na levo. Nekaj časa še vodi malo rabljiv kolovoz, potem se prične aroščava. Židje tarnajo, toda neuatrašljivi tolovaji se malo zmenijo zanje. — Polde iztrga vozniku vajet« ter udriha po kljusetih, kakor bi bil znorel. Černič v drugem vozu stori isto, in kmalu so v varstvu starodavnih ter gosto zaraščenih gojzdov mej Zagorjem in Slemenom. Konečno zapove Jurij Skopec, naj se ustavijo. Starikavi konjiči se po vsem telesu penijo, noge se jim tresejo od nenavadnega dira. Izprežejo jih ter s slamo krepko obdrgnejo. Strašljivi Hebrejci sedaj še-le začno javkati. . „J°j, joj 1“ zdihuje stari Abraham, ki na svoji plešasti glavi zastonj išče las, katere bi si mogel v svojem obupu izruvati. „Joj, kolika nesreča! Vse nas bodo obesili — vsi skupaj bodemo prišli na vešala.“ To je zopet nekaj za ,sladkega Poldeta1. Seveda,“ roga se hudobno, ..Abraham, Ti krivonosi grdavž, sedaj si postal naš tolovajski tovariš. Dobil boš samokres in ostro bodalo, potom greva midva skupaj ropat — tristo kosmatih medvedov, kako grozovita tolovajska dvojica boder . , midva!" Stari Hebrejec se neznansko prestraši. .,Bog pravični — za tolovaja me hočejo narediti!” čivka v na j višji h glasovih. „No, zakaj pa n e ? “ draži ga Polde, katerega Židov strah nepopisljivo zabava. ..Koj potem, se bodeva začela v streljanji vaditi, tovariš Abraham. In posebno tolovajsko ime dobiš, kakor je imamo mi vsi. Ali ni res, prijatelji, Abraham se bo odslej zval ,krvava britka sablja4 — le poglejte, saj ima noge dosti krive I" Gromovit krohot sledi tem besedam, Polde pa zgrabi Žida za ramo. ..Dušica!" nadaljuje grdoba, ..ko bi Ti ne imel tako umazanega kaftana, pritisnil bi Te na srce. toda bojim se, da se na Te prilepim! Sedaj boš hodil plenit, hrabro sc boš bojeval, kajti svoj priimek si moraš še-le zaslužiti." Žid si želi, da bi bil v Jeruzalemu ali pa še dalje od tega, kajti Poldetovo šalo smatra za resnico ter meni, da bo s — 597 — svojimi soverniki v resnici moral postati rokovnjač v Skopčevi | družbi. „Ne bodi no preveč pohleven, Ti krivonogi slepar,“ zbada ga „ s ladki Polde*, ,glilia vkup štrihaM Namesto da boš ljudi skubil, boš pa kar očitno ropal! Konečno je to jedna in ista stvar. In sedaj bodeva skupaj popila steklenico žganja — ko pride priložnost, bodeva tudi svinjsko glavo pohrustala ter se pri tem pobratila, Ti krivonosa, razmršena pošast! Živio, pobrat im!" „Bog pravični, kolik greh! stoka ubožec. »Žganje naj pijem, prepovedano meso naj jem — ne, raje se postim na večne č a s e !“ „Ne blebetaj mi neumnostij,u norčuje se surovi tolovaj. .Ko boš zadosti lačen, jedel boš, kar Ti bo ravno med zobe prišlo — če j ih imaš namreč še kaj. In potem bodeva šla plenit! A b rah am, Ti boš najprvi v hiše plezal, kajti pokazati moraš k a k o pogumen pajdaš si. Tukaj imaš samokres — Tvoj je " l e zgrabi ga ter ga dobro rabi!1- Žid se samega strahu pretresa. ..Izprožil se bo — izprožil se bo!“ kriči smrtno preplašen. .Bou' moj ih očakov, ustrelil me bo do mrtvega — kar sam od sebe.-1 — Polde mu porine samokres za umazani pas, ki mu veže ofjj-gnjeni in maščobe polni kaftan. Tolovaji se na vse grlo krohotajo, kajti Abraham stoji k ak o r Lotova žena ter moli roki od sebe z razprostrtimi prsti. Obraz se mu kislo kremži. „Bog pravični, vzemite to stvar stran, gospod tolovaj,”' s t o k a ,krvava britka sablja’, „ kaj ti samokres strelja, potem je n e s r e č a gotova! Oprostite me tega nevarnega orožja — samega s t r a h u umiram!" ,.Le umiraj, Abraham," smeji se Polde, potem boš pa z o p e t tem bolj živ. Sedaj pa streljaj, samokres je nabasan — le streljaj — dragi Abraham, če ne — “ Jurij Skopec pristopi. ..Sedaj je dosti šale," pravi Poldetu, „šum bi lahko ljudi pr ivabil in ni nemogoče, da bodo dragonci na vseh straneh preiskavah gojzde. Najprvo moramo straže razpostaviti — da smo vsaj svarjeni, ko bi se sovražniki približali. Tedaj mirujte, danes ponoči ostanemo tukaj." Glavarjevemu povelju se mora ubogati. Polde vzame zopet svoj samokres — stari Abraham se oddahue.. Jurij Skopec ukaže, naj potegnejo vozova v gosto grmovje, kajti bele plahte se lahko od daleč zapazijo. Potem pregleda svoje spremljevalce. ..Kje je deklica?" povprašuje predrznež, ki se na okrog ozira. — Stari Abraham pokaže v goščavo. „Ne zamerite, veliki glavar,“ pravi tresočim se glasom, ..moja hči je mislila, da bi se jej lahko še kaj neprijetnega pripetilo. Ostala bo v grmovji, ker se boji Vaših neusmiljenih ljudij!“ Juriju Skopcu se čelo nagubanči. „Ali misliš, da imam tako malo veljave pri svoj ih ljudeh'? Žid, meni se zdi, da me še ne poznaš !“ „Milost, milost,“ javka plašljivec, „ne jezite se nad menoj, nisem Vas hotel razžaliti.” ..Ne, tega tudi nisi v stanu storiti,* naglaša trpko Jur ij Skopec, „če sem za Vašo hčerjo povpraševal, storil sem to le zaradi njene varnosti. Nikakor ni dobr^, če se sama mudi v gojzdu, kajti tam je dosti potepuhov, ki ne poznajo zakona. Mej mojimi ljudmi pa vlada vojaški red." Stari prepeličar ne pove, ali glavarju verjame ali ne — kratko malo, ne stori stopinje, da bi poklical svojo hčerko, marveč le v jedno blebeta, kako udan je mlademu tolovajskemu glavarju. Jurija Skopca začno ušesa boleti. Starega klepetača pusti stati, kjer je, ter gre k svojim ljudem, ki si pripravljajo svoja ležišča za noč. Danes ni treba utic. Vozova s pregrnenima plahtama sta zadostna bivališča za jedno noč in na slami ter vrečah kmalu tolovaji smrče kakor stari jazbeci. Le straže mirno stoje na svojih mestih, kakor bi bile kamenite. Tudi Jurij Skopee ne pozna utrujenosti. Tih sedi poleg voza. Večerje ne kuhajo, kajti ogenj in dim bi lahko privabila ' Sovražnike. Glav a r se obrne včasih proti Židom, ki v bližini na tleh | f-epe. živahno kramljajo ter prav smešno z rokami mahajo po ttaku. Razgovarjajo se v hebrejskem jeziku. Menijo, da j ih tolovajski glavar ne more razumeti — toda tootijo se. J u r i j Skopee je veliko čital, pridno se učil — posebno pa Se je z a tuje jezike brigal. Hebrejski jezik mu je znan, vendar Pa ne more vsega slišati, kar se Židje pomenkujejo, ker le na Shem šepetajo. S ta r i Abraham ima glavno besedo. „K a j mi zdihuješ, Levi/1 pravi svojemu mlademu tovarišu, -Lea je v varnosti, kjer se jej ni treba bati tolovajev." To d a glavar je obljubil, da jo bo pred njimi čuval,“ ugovarja Levi. „E j , kdo bo tolovaju verjel,1' zavrača ga starec. „In ko bi Jurij Sk o p e e spal, napadli bi jo lahko diviaki. Ko bi bila nesreča gotova , ne pomagala bi nam več glavarjeva jeza. To je ffloje mnenje!" J u r i j Skopee ne razume nobene besede več. To je zopet drug jezik, ki mu je neznan — menda kako dogovorjeno tajno narečje. Ke r se Židje večkrat proti njemu obrnejo, misli si Jurij Skopee, da jeden drugega izpodbujajo, naj kolikor mogoče malo p o n u d i j o za bogati tolovajski plen. Tovariši spe na vozovih poleg dragocenosti, tedaj se ni treba bati, da bi Židje ž njimi pobegnili. Vrhu tega so tudi prebojazljivi. Jur ij Skopee ve, da so strahopetci popolnoma v njegovih i-okab. Ko vstane, zapazi, v kakem strahu zro prepeličarji proti njemu. — 600 — -Kam pa greste, glavar?" zakliče Abraham tresočim se glasom, -ne pustite nas samih z Vašimi ljudmi skupaj, drugače smo vsi izgubljeni. “ -Ne bojte se,“ odgovarja Jurij Skopec zaničljivo, -moji ljudje predobro vedo, kdo sem jaz. Straže grem samo pregledavat.“ Orjaški mož izgine za grmovjem. Kmalu so vse straže pregledane — vse je v redu. Jurij Skopec gre naprej, ne proti vozovoma, marveč globočeje v temni gozd, zamišljen, kakor je njegova navada, če je sam. Tam leže velike skale ob vznožji hribov hrvatskega Zagorja. — Na jedno teh z mahom poraščenih skal so vsede. Popoldan je. Solnce pošilja svoje gorke žarke skozi gosto vejevje. Na drevji se igrajo veverice — glavar jih niti ne zapazi. > Naenkrat začuje njegovo uho neko praskanje. Hitro se ozre. Dvoje črnih, žarečih oči zapazi. Tu zgoraj, mej lesničevjem, vidi krasno žensko glavico, k i gleda čudno plašljivo in vendar prijazno nanj. „Lea!“ zakliče Jurij Skopec nehote. Lepa Židinja mu ne odgovori, toda oči ne odmakne od njega. — Jurij Skopec hipoma vstane, in tu se deklica zgane, kakor bi hotela bežati. -Ostanite, ostanite!“ pomiruje jo tolovajski glavar, nne bom Vam nič žalega storil.u -Toda bojim se Vas,“ glasi se odgovor. -Kaj, bojite se me? Zakaj pa? Ali Vas nisem branil, ko so bili moji ljudje presiloviti?1* „Da, to je vse res," pravi deklica in iz njeinh oči se sveti hvaležnost, -vendar pa se Vas bojim, kajti iz Vaših oči berem strast, da, čutim, da poštena deklica v Vaši bližini ni varna." Jurij Skopec se smehlja. — 601 — „Neumno dete," jo zavrača, „jaz nisem razuzdanec in n ik d a r ne bom deklice silil, da mi dovoli to, kar jej srce samo ne veleva. “ Dobro opazi predrznež, kako pri teh njegovih besedah Židinja globoko zarudi. Le a je neizrekljivo ljubka v svoji zadregi. Tudi na Jurij Skopeevem lepem obrazu se prikaže rudecica. Od nekdaj že občuduje žensko lepoto, in Lea je divna k a k o r boginja — obrazek njen je tako nenavadno krasen, kakor si j e nekdaj predstavljal hčere jutrovih dežel. „Pr idi doli,“ vabi jo Jurij Skopec. „Ne, bojim se Vas.“ „Saj sem Ti vendar že rekel, rožica, da Ti ne storim nič žalega. “ „Tega tudi ne mislim, toda bojim se lastnega srca," govori le p a Lea bolj sama s seboj. Zadnj ih besed glavar ne razume. „Le k meni pridite,“ kliče Jurij Skopec znova. ..Povedal sem že Vašemu očetu, kako neprevidno ravnate, da ste zapustila voz. Po gojzdih se potikajo potepuhi in cigani, ti so Vam bolj nevarni kakor moji ljudje." Le a se bojazljivo ozira na vse strani. „Ali je to res ?“ „Jaz se ne la ž em/ zavrne jo Jurij Skopec ponosno in odločno. .,In Vi mi ne bodete nič žalega storili, če pridem doli k V am ? -1 „Ne, svojo besedo zastavljam, Lea.u Še jedenkrat ga plašno pogleda in njegov resni, temni ter v e n d a r tako zali obraz jo pomiri. Njena vitka in polna postava se skrije med grmovjem, km a lu potem pa se urnih korakov približa tolovajskemu glavar ju. — Jurij Skopec občuduje njeno divno krasoto. Sedaj še-le natanko vidi, kako lepa je in kako jej pristuje* svetla, svilena oprava. Črni Jur ij 26 - 602 - Spominjaje se dane besede se Jurij Skopec nasloni na smreko. „ Veseli me, da mi zaupate^, pravi za nekoliko časa in oči se mu zadovoljno svetijo, ko vidi pred seboj tako zalo deklico. „Ne bodete se kesala, Lea — kajti niti dotaknil se Vas ne bom, pa tudi nobeden mojih ljudij.“ ..Hvala Vam, ah, kako sem Vam hvaležna!“ Lea je še mlada, toda kakor vse deklice jutrovih dežel, zgodaj razvita. Jednaka je razcveteli vrtnici, ki odpira svoj kelih ter pričakuje, kdaj jo bo kdo odtrgal. In ta vrtnica ima tudi trnje, kajti Jurij Skopec je v vozu videl, kako obupno se je upirala ,sladkemu Poldetu' — da, ga celo praskala. „Stari Abraham nima prav, da Vas sabo na potovanje jemlje,“ nadaljuje tolovajski glavar, „kako lahko bi Vas rokovnjači napadli, ki bi potem ne prizanašali Vaši lepoti.“ Lea vidno prebledi. „Do sedaj se ni še nič tacega pripetilo," odgovarja plahim glasom, .,oče me vedno dobro skrivajo. Pravijo, da bi me v Zagrebu v naši hiši tudi lahko v njihovi odsotnosti kak silovitež napadel.‘‘ ,.Tam bi bila vendar bolj varna,“ pripomni Jurij Skopec. ..Ali ni mladi voznik Vaš ženin, Vaš ljubček?" Mirno odkima ona s svojo glavico. ..Ne, to mi ni znano.“ Jurij Skopec osupne. „Tega ne razumem, Lea, kaj pomenijo Vaše besede?" Lepa Židinja zre v tla. ..Oče mi še niso povedali, čegava žena bom postala. Mogoče Levijeva, toda rekel mi do sedaj tega ni še nikdo." To se malobrižno glasi. .,Aj, tako,* oglasi se glavar skoraj zaničljivo. ..Pozabil sem, da Židje obljubujejo svoje hčere brez njihovega dovoljenja. Kdor je bogatejši, dobi lepšo ženo, ne da bi jo kdo prašal, ali hoče ali noče. Ali ni tako?“ ..Da," pritrjuje mu Lea hlastno, „tako je naša šega." — 608 — „K i n i veliko vredna!" zakliče Jurij Skopec. „Kje ostane tu l ju b e z e n ? " .L e a zarudi — potem prebledi — ne pogleda svojega tov a r i š a , marveč srpo zre na mahovje, v katero se vdira njena m a l a n o ž ič a . J u r i ju Skopcu p.avre kri. S e d a j naenkrat čuti, kako lepo je prosto življenje v g o z d u . D a n e s lahko objema jedno krasotico, jutri hiti druga zala d ek l ic a n a njegovo srce — saj se vendar vse ženske rade ozirajo z a njim, nenavadno zalim možem! „ L e a ! “ šepeta glavar. Dekl ic a se zgane. „A l i še ne poznate, kaj je ljubezen'?" L e a molči. wAli Levija ne ljubite? „Ne !" jecljajo njene ustnice. S Tedaj je Vaše srce še prosto, krasna, ljuba Le a?” zai l ič e tolovajski glavar. „Ali naj Vas jaz učim ljubiti, zalo dete, s tra s tno , goreče ljubiti, da človek pozabi ves svet?11 Seda j se mu umakne. „ Ljubiti, ljubiti — ne, ne h Predrznež pozabi, kaj je obljubil deklici. S a j j e pa ta tudi zapeljivo lepa, k a k o r ljubice v e rnikov v M o h am e d o v em raji, Pr ibliža se jej. Iz njegovih očij se sveti poželjivost, svoji roki hoče steg n i t i , da bi jo pritisnil na goreče srce. „Lea, jaz Te bom učil ljubiti.1' Deklica glasno zakriči. „Ne, ne, potem sem izgubljena," stoka trepetaje Židinja ter začne bežati po gojzdu, kakor pojana zver. Jur ij Skopec hiti za njo. „Lea, Lea, ostani!" kliče jo živahno, „tukaj v gojzdu so c ig a n i , v svojo nesrečo hitiš!" Za s to n j ! - 604 — Lea izgine mej grmovjem in vsi njihovi klici je ne privabijo iz skrivališča — Jurij Skopec se mora sam povrniti taborišče. Glavar se ne more iznebiti slutnje, da Židinji preti nova nevarnost, zaradi tega oprezno posluša, ali ne bo zdaj in zdaj zaslišal, da ga krasna Lea kliče na pomoč. 88. p o g 1 a v j e. Na Uskokih. Lejie ,co[>ernice'. — Amalijina ljubosumnost. — Skrivnostni vohun. ..Copernice so na Uskokih!'1 Tako si ljudstvo pripoveduje, ki stanuje v Gorjancih iQ sosednih nižjih dolinah. Vražja vera na svetu nikdar popol- • noma ne izgine. Tako trdijo posebno možje, ki hodijo v hribe zelišča nabirat. — Pravijo, da so videli pravcate čarovnice, ki so na brezovih metlah švigale okrog hribov. Imele so na glavi rogove ter strašansko vriščale. Nikdo se ne upa več v Gorjance, katerih se sedaj ogibljejo, posebno stare ženice, ki so poprej tam suhljad nabirale. Kdo bi si tudi želel, da bi mu te hudobne čarovnice, zavile vrat? Na vsej tej govorici je pa vendar nekaj resnice! Tam gori pri vrhu prebivajo ženska bitja, ki menda nočejo, da bi jih kdo motil. Seveda to niso suhe, grde babure, kakor jih opisuje ljudska govorica, marveč so mlade, sveže in zale deklice. — 605 — Z jedno besedo, tolovajke so, naše stare znanke. Amalija dobro ve, da prihaja sem gori dosti revnih liudij zelišča in suha drva nabirat. Zaradi tega je veselo našemarjenje zaukazala, s katerim je pregnala te nadležne?e. Že nekaj dni pozneje so tolovajke z uspehom lahko zadovoljne. Ni kdo se ne upa več zahajati v Gorjance. Same hodijo sedaj nižje doli po poljske pridelke na njive in zeljnike, seveda po noči, da jih nikdo ne more zaslediti. Tudi divjačine se ne manjka po gojzdih, katero love v zanjke, ker bi bilo prenevarno streljati ter s tem tujo pozornost na-se obračati. Deklice hočejo tu gori toliko časa ostati, da si priplenijo bogate zaklade — Jurij Skopec mora biti ž njimi zadovoljen ter j ih pohvaliti. Sabina Rotenturnska se od svojih tovaršie v nobenem oziru ne razločuje — oblečena in oborožena je ravno tako, kakor ostale tolovajke. Tolovajke so z zapeljivo izdajalko zelo prijazne, razven Amalije, ki jo vedno bolj črti. Sluti, da je ta tujka njena tekmovalka v ljubezni Jurija Skopca. Ravno zaradi tega je sklenila, da se za nekaj časa .loči od svojega ljubčka, kor meni, da bo s tem toliko bolje na-se navezala svojega izvoljenca. — — Nekaj tolovajk je šlo po živež na polje v doline, druge se bavijo s pripravami za večerjo — ob ognji, poleg katerega sedita Amalija in Uršika, v naravni vdolbini pod pečino, se na ražnju suče velik kos srne. Večer je. V mehkem mahovji leži ne daleč od ognjišča lepa Sabina. „Že zopet lenuhari,“ sika Amalija svoji prijateljici v uho, „ta ženska menda nikdar ni ljubila dela." Uršika molči, kajti Sabina jej je postala prijetna tovarišica in Amalijinega sovraštva si ne moro prav razlagati. ..Bog ve, kaj je bila poprej,“ nadaljuje Amalija strastno. „Vedno hoče več veljati kakor me. Oj, kako mi je zoprna; veliko bi dala za to, da bi je nikdar ne bila videla. “ Sabina mirno leži. Še ne obrne se, čeravno je nekaj besed slišala. „Da, hinavka je,“ oglasi se zopet Amalija, „in najmanj desetkrat je že prašala, kdaj se bomo z Jurijem Skopcem združile. Naj le čaka — sedaj hočemo še svojo prostost uživati ter kolikor mogoče veliko plena v svoje skrivališče spraviti." „Da, da, ne mudi se nam,“ pripomni Uršika sanjasto. „Se-le, ko bo France izprevidel, da sem ga vredna, potem — potem ga bom iskreno objemala." Sabina vstane. Zaničljiv smeh se ziblje krog njenih malih ust, ko se počasi obrne proti groblji, ki leži med dvema pečinama. Sama ne ve, kam je prav za prav namenjena — v duhu gleda ponosnega, zalega moža. „Jurij Skopec,“ šepeta Sabina, „ha, ne mislim več na svojo obljubo, katero sem dala knezu. Kje je moj razum, moja prebrisanost, moj ponos — da, še več, kje moje mirno srce? Divja strast, se mi pretaka po žilah, čutim, da moram tega moža ljubiti. Ne morem ga več izdati.11 Tako govori Sabina sama pri sebi ter ne zapazi, da je zabredla vedno globočeje v skalovje. Naenkrat obstoji. . Kamen se je pred njo strkijal po groblji navzdol. Sabina je preverjena, da se to ni slučajno zgodilo, ter ob jednem meni, da je slišala človeško stopinjo. Ozre se gori proti vrhu. Nikogar ne vidi, mej pečinami ni žive duše. Cuj — zopet prihaja od zgoraj kamen. Sabina ostreje pogleduje v višino. ..Oj, sedaj vidim postavo," šepeta lepa grešnica. „Kdo neki jo to?" — Ogleduh vrhu skal se je zopet skril. Sabina postane radovedna. Hitro se prepriča, če sta samokresa za pasom nabasana, tudi bodalo potegne na pol iz nožnice, da jej bo v slučaju potrebe bolj ročno. Sabina Rotenturnska je v orožji dobro izvežbana — že v mladih letih je bila krasna r a z u z d a n k a pravcata Amaconka. - 607 - Ozre se proti taborišča. Razgled v tej smeri jej zapirajo skale, tedaj tudi nje ne morejo zapaziti tolovajske tovaršice. To jej ravno ugaja, kajti skrivaj hoče splezati na vrh pečin, da izve, kdo se tu gori okrog plazi. Sicer bi tega ne storila, toda obraz moža, katerega je za kratek trenotek zapazila, zdi se jej znan, in pogled njen je bister k a k o r jastrebov. U rn o začne kvišku plezati ter kmalu pride do skale, za katero je ogleduh izginil. T u ni nikogar, toda njeno uho začuje šumenje, kakor bi se k d o po pesku plazil. S ab in a zgrabi samokres. V t re h širokih skokih je za sosedno pečino — krasna deklica stoji pred možakarjem, ki čepi na tleh. „Grlejte no,“ pravi Sabina porogljivo, „ali ste res Vi? Tedaj' se nisem motila, ko sem mislila, da sem zagledala znan 4raz.“ rTo je Kramar, Amalijin stric, ki se tega sestanka z lepo Sabino nič kaj ne veseli, S a b in a ga ostro pogleda. .Z a k a j se skrivate?“ praša ga krasotica. „Saj ste vendar morali vedeti, kdo prihaja tu gori.“ „Ne, ne, nisem Vas tako hitro spoznal% odgovarja Kramar k i se počasi otrese presenečenja. „Mislil sem, da je to kaka druga deklina, kajti v moški obleki niste več ona kmetica katero sem Vas dosedaj vedno videl.11 Sabina ni posebno zadovoljna z načinom, kako stari rok o v n j a č ž njo govori. Četudi mej tolovajkami velja za vlačugo, ki se pred oblastnijami skriva, takemu človeku nasproti ne more pozabiti, da je plemenitega stanu. Že ga hoče odločno zavrniti, toda še ob pravem času se sp om n i , kako vlogo mora za zmiraj igrati, če se noče popoln om a izdati. Tudi jej Kramar ne da prilike, da bi ga predolgo izpraš ev a la . - 608 - „Kje je Jurij Skopec?1' prevzame prekanjenec besedo. ..Zasledoval sem Vas do semkaj, čeravno mi je znano, da ste se od tolovajskega glavarja ločile. Kaj pomeni to?“ Sabina ga od strani pogleduje. ..Jurij Skopec ima svojo opravke drugod”, odgovarja hinavka, „toda povrnil se bo kmalu in potem bodemo zopet združene prebivale ž njim in njegovimi tovariši.* Kramar zmajeva z glavo. „ln v moški opravi?“ čudi se zvita buča, vda, da, nisem bil malo presenečen, ko sem zagledal to nenavadno dekliško družbo.” »Treba je z volkovi tuliti", pravi Sabina. „Toda povejte mi, kje je Vaš tovariš?" „Ta me pričakuje v dogovorjeni gostilni." „Tako — tako —u izgovarja počasi Sabina, ki se pri tem kakor ris ozira po okolici. ^Povejte mi, kdo je pa tu z Vami skupaj, kajti zdi se mi, da sem ravnokar tam-le za grmovjem zagledala popolnoma tuj obraz?" Kramar se vidno prestraši. „ Gotovo niste dobro videli", odgovarja hitro, ..kajti pnsel sem sam — kdo naj bi bil z menoj ?“ Sabina zre navidezno proti grmovju, v resnici pa od strani pogleduje tolovaja. Kramar tega ne opazi. „Sedaj le zopet pojdite11, pravi Sabina, „kajti mogoče je, da se glavar še-le v nekaterih tednih povrne. “ „Za vraga, ali naj se toliko časa tu okrog potikam ?“ „Kdor hoče denar služiti, mora za to tudi kaj žrtvovati", odgovarja mu Sabina ravnodušno. ^Storite, kakor sem Vam rekla, ter bodite previdni, kajti mojo tovarišice so zelo nezaupne. Ce Vas opazijo — lahko doživite, da slišite svinčenke žvižgati, in dekleta dobro streljajo/ Kramar nekaj zagodrnja, kar Sabina ne more razumeti, glasi se pa nekako tako, kakor surova kletvina. ., Jaz se moram sedaj v taborišče povrniti*1, nadaljuje lepa grešnica, „sicer bi postala moja odsotnost dekletom sumn a . Človek bi ne verjel, kako prekanjene so te deklice — pri n a j - 60» — manjši sumnji, da jih nameravam izdati, bila bi jaz hipoma umor jena/- Kramar molči. „Tedaj bodite previdni", opominja ga še jedenkrat Sabina, „jaz pa bom že gledala, da bom mogla z Vami prilično govoriti. In sedaj mi zdravstvujte ter ne pozabite obljubljenega plačila." Sabina mu z glavo prikima ter urno kakor srna odhiti navzdol. ¦ Kmalu izgine za skalovjem. Krama r se obrne ter hoče svoje skrivališče zapustiti, v tem trenotku pa se pred njim prikaže ogljar Tone, ki se hudomušno reži. Kramar se togotno zadere nad n j im: „Vedno ste tako zvit, ravno danes pa ste morali svojo m r ša v o butico izza grmovja pomoliti! Deklina Vas je zapazila in ime l sem svoje ljube križe, da sem jo premotil." E kaj", smeji se prekanjenec, „saj sem prav natanko iLl iša l , kaj ste ž njo govorili. Tri sto vragov, ženska je tako lepa , da sem si jo moral natančneje ogledati.“ „Če le ni začela sumiti.u ,.Tega ne verjamem", pravi ogljar Tone. ,.Sieer pa Vi sa ini trdite, da hoče ta deklina tolovajskega glavarja ugon o b i t i . ” „Tako je pač v Ljubljani govorila, toda zdi se mi, da je sedaj vsa drugačna postala. Tone, naša nakana se nam ne bo ta k o lahko posrečila.-- „Hahaha - - jaz sem drugega mnenja. Napadli bodemo deklice speče, da niti upiti ne bodo utegnile. In če danes po noči ne pojde, potem jutri zvečer prav gotovo — po naše ljudi <>rem, jut r i bodemo imeli svoje lepe, ognjevite ljubice, ko bi se nam tudi vsi hudiči upirali." — — — — — — — — Ženska srca so nerazumljiva. Ko pride Sabina lahkih korakov v taborišče, svetijo se jej oči kakor žrjavica in na njenem krasnem obličji se bere t rden sklep. 2(ia - 610 — Da, v tej uri je lepa grešnica dosedanje življenje zaključila, mostove hoče za sabo podreti, ki jo še vežejo z ostalim svetom — ne zmeni se več niti za svoje obljube, niti za obljubljeno milost kneza Podstrmskega. Se jedenkrat se ozre na pečine, katere je ravnokar zapustila, koj potem pa vstopi v malo utico, v kateri stanuje z Uršiko. 89. p o g 1 a v j e. Jurij Skopec reši Leo. Jur ij Skopec v gozdu. — Klic na pomoč. — Od kod si V — Čista ljubezen. Sovražniki se bližajo. Dani se. V gozdu je še noč s svojimi temnimi sencami, vendar pa jutranja zarja že obseva vrhove dreves — megle se delijo. Velika vozova stojita v gostem grmovji in izpod belili plaht se čuje smrčanje spečih tolovajev. Tudi židje dremljejo, toda tako lahko, da se pri najmanjšem* šumu probude. Iz tmine stopa na jutranji zrak visoka postava — tolovajski glavar Jurij Skopec. Tudi on je počival, kajti njegov ognjeviti duh se ne more upirati železnemu zakonu narave. Prvi pa se zbudi on, hitro pregleda razpostavljene stražo, mej katerimi je tudi .sladki Polde‘. Ali je vse v redu ?“ „Yse, glavar, nobenega sumnega glasu nisem slišal, in če nas vojaki iščejo, prav gotovo so ravno na nasprotno stran odšli." — 611 — „Dobro, to mi je ljubo, kajti sklenil sem, da nekaj dnij tuka j ostanemo. Potem bodo gotovo že nekoliko odnehali, če ne popolnoma opustili preganjanje. Pozneje se bodemo po drugi poti onstrane Slemena črez Prigorje v Zagreb odpeljali." Polde molči, kajti svojemu glavarju nepogojno zaupa. „ Polde, ali se ne spominjaš, da si danes po noči slišal kako kr ičanje na pomoč, žensko vpitje ?“ „Ne, glavar", godrnja divji tolovaj, „ničesa nisem slišal, lepo židovsko dekle je bilo tilio. Taka nezaupna sodrga! Deklina se je skrila, iz strahu, da bi jej kdo ne rekel kake Žale b e s e d ic e ." Glav a r z roko zamahne. „Zaka j si vedno tako divji in surov, Polde:-' Poznaš me, 4a n is em nevoščljiv — vsak naj se svojega življenja veseli. Toda dekleta s surovo silo nadlegovati — tega ne dopuščam ter kaj tacega tu d i nikdar ne bom trpel. P o ld e se kislo drži. „ Glavar , saj je bilo to le židovsko dekle. Ko bi bili Vi le m i n u t i kasneje prišli, postala b i bila tako krotka, kakor grlica.' „Ne, tega ne dovoljujem. Ce Te kako dekle prostovoljno ijubi, Polde, potem se ž njo drage volje zabavaj. Sicer nimam fad d a bi se z nami ženske družile, toda v takih slučajih se mora jedno oko zatisniti. Poišči si ljubico mej Amalijinimi tovarišicami.” Po ld e se tako kremži, da postane njegov obraz neznansko oduren. „Glavar, Vi lahko tako govorite1-, mrmra divjak, „ker vse ženske za Vami nore. Jaz sem pa grda pošast, zaradi tega si moram šiloma vzeti, kar z lepo ne dobim. Sicer bi vse svoje žive dni zastonj letal za dekleti. In Židinja je tudi taka zaljubljena mačka. Da, da, le nikar mi z glavo ne majajte, in vendar je ta k o — če jo le v gozdu srečate, hitro bo hitela v Vaš objem. “ Motiš se, Lea je nedolžno dete — skrila se je, ker se boji nas ils tva.“ Polde je slabe volje. „Čemu so pa dekleta sicer na svetu ?“ godrnja, „če ne za to, da j ih ljubkamo in objemamo — drugače bi bile popolnoma - 612 - odveč. In vrag naj me vzame, če si kmalu ne preskrbim dekleta, ki mora biti lepo in ognjevito. In če si moram tudi šiloma prisvojiti ljubico — glavar mi menda ne bo vedno na potk“ — Zadnje besede le sam za se izgovarja, kajti glavarja se boji, ki strogo gleda na rod in pokorščino. Jurij Skopec je že odšel. V večjem krogu hoče pregledati okolico ter se ob jednem prepričati, ali od ceste sem ne preti nobena nevarnost. Včasih za trenotek postoji. Za razne glasove gozdnih živalij se ne zmeni, oprezno pa posluša ter se bistrim pogledom ozira na vse strani. „Ze zopet čujem", šepeta Jurij Skopec, ..to je bolestno kr ičanje — daleč od tukaj — drug na mojem mestu bi ga niti ne slišal.* Kakor veter začne dirjati po temnem gozdu. Vedno bliže prihaja krikom. Grmovje se lomi — ne ustavlja ga niti trnje niti goščava. Preko skal skače kakor jelen. Gozd se začne svitati, drevje postaja redkejše. Sedaj se slišijo posamezni divji glasovi — vmes žensko vpitje. Tolovajski glavar prihiti na malo livado. Nenavaden prizor se mu prikaže. Pet raztrganih, podivjanih mož stoji krog mlade ženske, ki se obupano bori s preganjalci, ki so jo menda ravno v teni trenutku dohiteli — čuje se, kako obkoljena deklica težko sopiha. „Grom in strela," rujove jeden izmed rokovnjačev, „mi imamo pa res srečo! Punica je taka, ko mleko in kri. Ce se ne motim, je celo židovka. To pa nas ne bo motilo, imeli bodemo ž njo svojo zabavo.“ „Lea,“ čudi se Jurij Skopec. Da, to je prekrasna Lea, hči starega židovskega trgovca Abrahama. Lepa deklica ne more več upiti, kajti jeden divjakov jej s surovo roko maši usta. « Hej, tovariši, hitro jo nesimo v jamo," kličejo grdobe, ..hahaha, to bo veselo življenje. Dobro je bilo, da smo na vse .zgodaj pogledali v gozd.11 Divje krohotanje se razlega daleč na okrog. Druhal hoče s svojo krasno žrtvo oditi. ..Stojte!" zagrmi za njimi orjaški glas, .,stojte!" Rokovnjači se bliskoma obrnejo ter urno zgrabijo svoje orožje. P red njimi stoji zal, krepak mož v lovski opravi. V vsaki roki drži nabasan samokres, namerjen proti divjakom. ..Izpustite dekleta!11 zapoveduje pogumni tolovajski glavar, .takoj mi jo izpustite — sicer — “ ..Za vraga, samo jeden je,11 kriče rokovnjači. „S tem bomo hitro gotovi! Udri ga!" „ Varujte se, grdobe," oglasi se z nova predrznež. „Ali Vas morda mika, izkušati se s tolovajskim glavarjem Jurijem Skopc em? “ Prestrašeno kričanje se začuje. „Satan in peklo — to je Jurij Skopec — rešite se — proč, p ro č , Jurij Skopec nas bo na male kosce raztrgal!11 vpije jeden. — Rokovnjači beže, kakor bi jih sam peklenšček podil. Vsak hoče drugega prehiteti, da bi le prej prišel iz Jurij Skopčeve bližine. Tolovajski glavar meri za njimi, potem pa samokresa mirno vta k n e za pas. „Škoda bi bilo svinčenk,'1 mrmra glavar, „in strel bi lahko tuje ljudi privabil. Lopovi naj le bežijo, gotovo jih ne bo Teč n a z a j .1,1 Lea je oproščena. Revica kleči težko sopihajoč na trati — objokane oči si pokr iva z rokama, boji se še vedno, da se bodo grozoviteži povrnili. Sedaj začuje trden korak poleg sebe. „Kaj sem Vam pravil,- oglasi se glavar, »zakaj me niste u b o g a la , ko sem Vas svaril? Ce ne bi bil prišel še v zadnjem t r e n o tk u , postala bi bila žrtev razdivjanih strastij." - 614 - Lea ne ruore odgovarjati. Jurij Skopec se ponosno ozira na ono stran, kamor so potepuhi zbežali. Tako slovit je tedaj že, tak strah razširja njegovo ime, da samo ono zadostuje nasproti petorici oboroženih rokovnjačev, ki pred njim beže kakor pred mnogoštevilnim sovražnikom. Ponosno se mu prsi dvigajo, kajti Jurij Skopee je častiželjen — sedaj čuti, da je v resnici pravcat gospodar temnih gozdov. Lea se še vedno po celom životu trese. Vendar pa ga s svojimi čarobnimi očmi pogleduje — moža, ki jo je že dvakrat rešil iz velike nevarnosti. Jurij Skopee jej pomaga na noge. ..Pojdite z mano k vozovoma,“ pravi odločnim glasomr ..tukaj v gozdu ne smete več sama ostati. Nespametno dete, a li Vam nisem rekel, da hitite v svojo pogubo? Slabo bi se Vam bilo godilo, kajti taki potepuhi so hujši v svoji strasti, k ak o r divja zverina." .,Oj, hvala Vam — prisrčno se Vam zahvaljujem, rešitelj moj!;- — Glavar se nasmehlja ter odpelje potem krasno Židinjo v smrečevje. Ali ni orel iztrgal kragulju rop, da ga odnese v lastno gnezdo ? Lea nekaj jednakega čuti — boji se nove nevarnosti, k i jej preti iz lastnega srca. Hvaležna mora biti svojemu rešitelju, ki jo je drugi p o t otel iz še večje nevarnosti. Ali bo Jurij Skopec njeno slabost porabil? Lea je obupno bežala pred preganjalci, ki so naenkrat iz grmovja na-njo planili. Čuti, da jo moči zapuščajo, ob jednem pa tudi zapazi, da predrzni tolovajski glavar ognjevito pogleduje njeno razkošno postavo. In čudno, zaradi tega mu niti huda ne more biti, srce njeno, ki še nikdar ni ljubilo, trepeta v dosedaj neznanih slad kih čutih, ime, ki je v njenih prsih z zlatimi črkami zapisano, glasi se Jurij Skopec da, tolovajski glavar jej je postal iz voljeni junak. P r i tem se zmisli prepada, ki jo loči od njega. Tolovajski glavar je, katerega je človeška družba izpahnila — ona pa zaničevana Židinja. Kaj naj iz tega postane, če uboga svojemu srcu — če Ju r i ju Skopeu razodene, kaj zanj čuti. Lea je sicer mlada, toda zelo pametna deklica, kateri je marsikaj znano, kar je drugim deklicam njene starosti zaprta k n j ig a z devetimi pečati. Na potovanji z očetom se je njen duh izbistril. Kaj bo iz nje, če Jurij Skopec izve, kaj se v njenem srcu g o d i — In čudno, tolovajski glavar menda čita njene skrivnostne misli- -— „Lea," pravi pogumni mož zamolklim glasom, „ali veste, d a sem pridobil nekake pravice do Vas?- Deklica molči. Jurij Skopec čuti, kako težko se Lea opira na njegovo roifo — revica je trudna, nežni nožiči je nočete nikamor več n o s i t i . — Ozre se ter zapazi z mahom obraščeno skalo; tjekaj pelje skoraj onemoglo Židinjo. „Odpočijte se,“ pravi trepetajočemu dekletu, ..predno odideva k vozovoma." Lea si ne upa ugovarjati. Pred njenimi očmi se jej temni, nogi se jej tresete — kakor prelomljena lilija pade lepa deklica na mehko zeleno mahovje. — Jurij Skopec se vsede poleg nje. Čuti, da mu je razkošna lepotica naklonjena — objame jp krog vitkega pasa. Lea se strese. „To imate od tega, ker ste sama po gojzdu letala," šepeta zali glavar. „Pri vozovih ste bila gotova, kajti tam bi Vas bil jaz čuval." - 616 - ..Bala som se grdega velikana, ki me je prvi na vozu iztaknil, in — in — " ,.In tudi pred menoj, ali ni re s ?“ spopolnjuje smehljaje se •Jurij Skopec njen stavek. Lea mu ne odgovori. Tesneje se oklepa njegova desnica njenega' krasnega telesa, kajti Jurij Skopec vidi, da se deklica komaj še po konci drži. — „Čudim se, da ima stari Abraham tako lepo hčerko,*' izpregovori glavar, da bi jo nekoliko razjasnil. „Oče Abraham je le moj vzgojitelj. Pravega očeta nisem nikdar poznala." Jurij Skopec osupne. „Židinja pa s te ‘?“ „V tej veri sem vzrastla. Ali sem bila poprej krščena, ne vem,“ odgovarja Lea. ..Moje rojstvo je skrivnostno. Vendar pa se še spominjam nekaterih dogodkov iz mojih otroških let. V duhu vidim ljudi krog sebe, ki so bili vse drugače oblečeni in napravljeni, kakor Hebrejci — ki so tudi iz jutrovih dežel doma.1- — ..Ali mi morete isto obleko popisati?" izprašuje jo Skopee radoveden. Lea mu željo izpolni. Tolovajski glavar jo verno posluša. ..Bila ste na Turškem," pravi konečno njen rešitelj. „Da. da, že koj od začetka sem opazil, da Vaša zunanjost ni popolnoma židovska. Abraham Vas je menda ukradel ali kupil — na Turškem se večkrat zgodi, da stariši oddajajo svoje otroke, dosti sem o tem čital." Lea ga začudeno pogleda. Ne more si raztolmačiti, da bi bil tolovajski glawar toliko učen, kajti dosedaj je mislila, da je Jurij Skopec neolikan, priprost človek. ..Nedvojno Vas je stari Abraham iz Turčije sabo pripeljal," nadaljuje glavar. »Bog ve, kaj starec z Vami namerava. Zidom ne zaupam preko ceste — vsi skupaj so sleparji." Lea zamahne z roko. ..Ne govorite tako — to ni prav!“ šepeta. »Oče Abraham me zelo ljubi, dober je z menoj, da si boljšega no morem želeti." - 617- - »In vendar Vas bo dal kakemu bogatemu Židu za ženo, ne da bi Vas prašal, ali ljubite dotičnega človeka. Ali ni res tako, L e a ? “ Deklica globoko zarudi. Ju r i j Skopec se pripogne k njej. „Lea,u šepeta jej na uho, »izvedel bom, kdo so Vaši stariši. Sta r i Abraham mi mora vse priznati — mora!“ zatrjuje glavar. L e a proseč sklene svoji roki. „Ne bodite ž njim oduren,” iskreno prosi, „z menoj je tako ljub — tako dober! Ne maram, da se mu kaj neprijetnega zgodi, k e r ga imam resnično rada.“ J u r i j Skopec jo z dopadajenjem gleda. K a k o ljubka, kako krasna je, kakor ljubice vernikov v Mohamedovem raji. _ Vi ste prelepa deklica, Lea,1- pravi predrznež ter je hipoma poljubi na rudeče ustnice. L e a tiho vsklikne. p r e s la b je njen upor, ki itak ni resen — Jurij Skopec jo fjjnjevito pritisne na prsi ter strastno poljubuje — Lea se ne irani! -— A l i je to hvaležnost? — Ne, drug, globočji čut jo vabi na n j e g o v o srce. Poljubi jo žgo na ustnicah — toda ne brani se j i h . V en d a r jo pri tem pamet ne zapusti. K o Jur ij Skopec vsled njene naklonjenosti postane vedno p r e d r z n e j š i , sune ga odločno od sebe. „Lepa krasotica iz jutrovih dežel,u zakliče tolovajski glavar, -h a , ljubiš me, čitam to v Tvojih divnih očeh — Lea, draga deklica, osreči me!“ L e a poskoči kvišku. Njena mladostna čilavost in trdnost je premagala žensko slabost. „ Vaše poljube sem prejela," izpregovori odločno, lica pa jej žare, da je krasna kakor čarobna vila, „toda mojo dekliško čast morate spoštovati. “ Jur i j Skopec jo hoče zgrabiti, toda ona ga prehiti. Predno se glavar zave, leži ljubka Židinja zopet na njeOgovem srcu. - 618 — Jurij Skopec sam ne ve, kako se mu zgodi, hipoma čuti na svojih ustih njene goreče poljube. ..Prizanašajte mi,“ prosi Lea. „Res je, da Vas ljubim, da, da, saj Vam moram toliko hvaležna biti! Toda Vi niste hudoben človek, kaj ne, da mi ne bodete vzeli, kar ste mi dvakrat rešili največjega bogastva mlade deklice'?" Z rokama se ga oklepa okrog vratu, pri tem ga pa milo gleda v oči — dve svetli solzici jej zdrkneta po žarečih baržunastih licih. „Prizanašajte moji dekliški časti," šepeta Lea. „Saj ste tako blagodušen junak, in pa, ali je treba vedno grešiti, če se dva ljubita?“ Tolovajski glavar postane zelo resen. ..Prav imate Lea,“ pravi za nekoliko časa. ..Saj vidim, da so še deklice na svetu, ki so poštene, čeravno ljubijo. Oj, sedaj Vas še-le obožujem — le pojdite z menoj, ne bojte se me, Vaša pravična želja mi je sveta. Vaše ljubezni ne zahtevam silovito, ne — ljubiti me morate prostovoljno, kakor Vam srce veleva." « Njene divne oči se svetijo kakor ogenj. Še jeden vroč, strasten poljub, poljub plamteče ljubezni začuti predrzni tolovajski glavar na svojih ustnicah, potem pa gresta mirno jeden poleg drugega, kakor bi se ne bilo nič pripetilo. — Jurij Skopec mora zatajevanje tega nenavadnega dekleta občudovati. Predno pa more to izreči, kar misli, začuje njegovo uho daljen glas. Neustrašljivi mož se zgane. Zopet se sedaj razločno razlega: trara, trara, t r a r a ta ta ta t To so rogovi dragoncev — vojaki prihajajo, ki iščejo predrzne tolovaje. —. 619 — 90. p o g l avtj e. Neprijetno iznenadenjo. Napad. — Premagana ljubimca. — Zapreteno maščevanje. • Smešna prememba. V graščini pod razvalinami Medvedjega gradu je vse m j rn 0 nikdo ne ve, kako nevarna gosta sta se po noči preko streh vtihotapila. V krasno opravljeni spalnici lahkomišljeni graščakovi nečakinji pričakujete svoja ljubimca, zunaj na hodniku pa prežita tolovaja. Ni jima treba dolgo čakati. ..Mislim, da že prihajata.” šepeta Pante. Natanko čujem sedaj, d a se nama bližajo mehki, drsajoči koraki. Pozor, saj veš, \;ako d a sva se dogovorila! Bodi oprezen, najmanjša neprevidnost naju lahko spravi v veliko nesrečo!“ „Bodi brez skrbi,“ odgovarja Smukač, „no, to bo pa res lepa noč p os ta la . „Tiho, tukaj s ta!“ Dve osebi, zaviti v bela plašča, stojita pred vratmi. Kl juč v njih se zavrti, ponočna obiskovalca stopita v prvo sobo, za katero leži spalnica razuzdanih ljubic. Menda sta se imenitna gospoda tako oblekla, da bi preplašila služabnike, katere bi slučajno srečala. Ko vstopita, ne zapazita, da sta takoj za njima dve temni postavi smuknili v sobo. „Tukaj sva," pravi jpden zaljubljencev, „no, bolje je šlo, kakor sem mislil. Žive duše nisva srečala. Sedaj pa trikrat potrkajva, kakor je dogovorjeno." „Da, le potrkaj — “ Menda hoče tovariš še nekaj pristaviti, toda besede .mu zastanejo v grlu. Krepka roka mu stiska vrat, jednako se godi njegovemu sodrugu. - 620 ~ V istem hipu dobita tudi že krepke udarce po glavah, se jima naenkrat pred očmi stemni. t Ko se zavesta, ležita na tleh na hodniku povezana — dve neznanski postavi pa vihtita nad njima bodala. ..Pri prvem glasu," pretita tolovaja zamolklo in odločno. ..pri prvem kriku imata železo mod rebri. Molčita ali pa sta pri tej priči mrtva!" Prestrašena plemiča se niti dihati ne upata. Prepričana sta, da sta prišla nevarnima človekoma v kremplje — udati se morata v svojo osodo. Pante in Smukač sta napad izborno izvršila — tako urno in mirno, da graščakovi nečakinji nista ničesa zapazili. Zgubljena gospodiča ležita na hodniku, namesto pri svojih ljubicah. „Sedaj bom z Vama govoril," izpregovori Smukač, *in sicer kratko, odločno in zaupno, kakor je to moja navada. Odprita tedaj svoja ušesa/ kajti dvakrat isto poi^vljati ne ljubim. Kratkega spomina ne priznavam, marveč pozabljivca z bodalom potipam, da se bolj vzdrami." Ta ogovor ima svoj vspeh, kajti napadenca sta bleda in zelena samega strahu. Smukač svojega moža trdneje prime. ,.Vse mi je že znano,“ nadaljuje, »tedaj se mi ne izgovarjajte na dolgo in široko. Danes po noči sta hotela graščakovi nečakinji obiskati, kar bi bilo seveda zelo prijetno. Taka zaljubljena noč je krasna — če vmes ne posežeta dva tolovaja." Plemič na tihem zastoče. ..Aha." norčuje se Smukač, ..ljubček zdihuje po izgubljeni sreči. No, rad Ti verjamem, da bi raje imel, ko bi Te mehki ročici objemali, ne pa moja krepka roka. Hej, Pante, ali si svojega moža že preiskal ?u „Seveda, našel sem napolnjeno denarnico, lepo uro in nekaj prstanov." „Pri meni je vspeh skoraj jednak,“ smeji se Smukač. ..Take dragocenosti so pri naji dveh dobro spravljene — saj jih pa tudi lahko porabimo." Plemiča začneta glasneje stokati. - 33 — Čeravno ni meseca na nebu, jasna poletna noč je vendar samo polumračna, neštevilni broj zvezdic daje toliko luči, da Amalijine bistre oči lahko prodirajo v okolico. La h k ih korakov se bliža drugi soteski, po prstih stopa stopinjo za stopinjo proti prostoru, na katerem bi morala stati Sabina n a straži. „Ah ,u zašepeta naenkrat, ,.kje je Sabina, ne vidim je?" Deklica obstoji. Ozira se na levo in desno — straže ni n ik je r ! „Ha, kaj pomeni to?u misli si Amalija, „ali je morebiti > ubežala? Nemogoče ni, kajti nikdar jej nisem zaupala. Za Boga, bati se nam je izdajstva!" Z glavo zmajaje gre Jurij Skopčeva ljubica po soteski naprej, kma lu stoji pri nasprotnem izhodu. ..Sabina,“ kliče načelnica, ..Sabina!“ Nobenega odgovora ni. L e p a Amalija kliče vedno glasneje, toda o straži ni niti duha n i t i sluha. „Ha, pobegnila je,1- sika Amalija, .,ni dvojbe, zaradi tega je tudi tako silila, da hoče stražo prevzeti. In sedaj nastane prašanje,' iz katerega vzroka nas je zapustila? Ali nas hoče res izdati? Mogoče — toda na drugi strani si mislim, da je šla Jurija Skopca iskat, mojega Jurija — ha, morda sta celo zmenjena 1 č e je to res, postala bom divja furija — besna norica, k i bo z veliko slastjo kruto zadavila svojo sovražnico!“ Amal ija je vsa iz sebe. V svoji ljubosumnosti celo pozabi, da jih Sabina morda hoče izdati. Vedno bolj se jej utrjuje slutnja, da sta se tolovajski glavar in lepa grešnica na skrivnem sešla. Toda kje? Amalija se sedaj grozno kesa, da je s svojimi tovaršicami zapustila tolovajsko četo. Niti ne vo, kje se sedaj Juri Skopec s svojimi tovariši mudi, o tem je hotela še-le pozneje poizvedovati. Ali se ljubljeni Jurij in zapeljiva Sabina že objemata, ali je ona, ki je vse svojemu ljubčku žrtvovala, sedaj ogoljufana, zasmehovana norica ? — «84 — Kri jej silovito divja po žilah! — — — — — — Poglejmo sedaj za krasno Sabino, ki je samolastno zapustila odkazano jej stražo. Lepa zapeljivka je splezala proti vrhu ter sedaj sloni ob skali, ne daleč od tod, kjer je danes s Kramarjem govorila. Od časa do časa zadržuje sapo, da bi bolje mogla poslušati — najmanjši ropot ne uide njenemu ostremu posluhu. Včasih pridrklja mal kamenček proti nji, toda to je naravno, ker se kamni sami od sebe krušijo od pečin. Naenkrat se Sabina naprej pripogne. Kaj je to? Z nova se vsipa groblja proti nji, toda v toliki obilici na j<‘den hip, da prihaja to gotovo od človeške noge. In vrhu tega še čuje noko škripanje, kakor šumi pesek pod čreviji — ali ni to šepetanje človeških glasov? Nekdo se bliža. Sabini se kakor risu svetijo oči. Polumrak poletne noči jej je ravno ugoden, daleč med skalovjr mora natančno vse razločiti. Glej — tam-le se premičojo temne postave. Njo samo skala popolnoma zakriva. Mirno stoji, kakor bi bila pribita, puška ujena je proti tihotapcem namerjena. Natanko čuje tihe človeške glasove. ..Ali nismo izgrešili prave poti?“ ..Ne," odgovarja drug, Sabini znan glas, „tu doli pridemo naravnost v taborišče lepih deklet. Znano mi je, da tukaj ni nobene straže, vohunil sem dosti časa tu okrog. Gotovo bomo našli punice speče.” ,Ter poroko brez duhovnov praznovali/ pripomni nekdo drugi. — Sabina opazi, da je zadnji govornik mož velike postave, katerega ne pozna, oni drugi pa je Kramar, njen nezvesti zaveznik. -Zaradi tega so bili tedaj tukaj,“ misli si Sabina, *moja slutnja me tedaj ni va ra la / — 635 — Bližajoči se napadniki za trenotek obstoje, da poslušajo doli v prepad, potem pa hitro lazijo navzdol. Sabina pomeri na prvo temno postavo, zabliska se, in pri bledem hipnem svitu vidi, da se je mož zgrudil na tla. Odmev strela pa se zamolklo razlega mej pečevjem. Divje proklinjanje se začuje, teptanje s težkimi nogami, temne postave beže, toda no proti dekliškemu taboru, marveč proč od njega. „Prav tako je, kakor sem si mislila,1* šepeta Sabina. „Lopovi so nas hoteli napasti, to sem takoj izpoznala, ko sem poleg Kramarja zapazila tuj obraz. — Ab, sedaj se mi mora Amal ija še zahvaliti in tudi Jurij Skopec bo izvedel, da sem rešila deklice." Pogumna zapeljivka svojo puško mirno na novo baše. Pred njo na tleh nekdo grozovito stoka; zadeti rokovnjač ni ubit, marveč le težko ranjen. Zopet se začujejo koraki. Sedaj prihajajo od zdolaj proti vrhu osebo, male dekliško nožiče hite po groblji. V taboru je vse na nogah — gosto besedičenje in kričanje se razlega po prepadu. „Kaj se je tukaj zgodilo ?“ prašuje Amalija, ki stoji za skalo. „Kdo je tu gori, odgovor tirjam, ali pa bom streljala!" „Tega ne bo treba,“ odgovori Sabina mirno. ..Prepodila sem že nočne ptiče in upam, da se no bodo več povrnili." Amalija začudena vsklikne. „Vi ste tukaj, Sabina?" Hitro stopi izza skale' ter se prikaže svoji tekmovalki. „Da, jaz sem tukaj," pripomni lepa ^rešnica mirnim glasom. »Streljala sem, ker sem hotela odpoditi rokovnjač6.“ Ostale tolovajke pristopijo, baklje čarobno razsvetljujejo divjo okolico. „Kako ste si upala svojo stražo zapustiti?" zadere se Amalija nad svojo nasprotnico, „ali ne veste, da je to strogo prepovedano ?“ _Gotovo mi je to znano," odgovarja Sabina ravnodušno. „Stala sem tam tudi dlje časa, toda začula sem glasove, ki so mi bili povod, da sem premenila svoje stališče. Prišla je cela tolpa potepuhov, ki so nas hoteli napasti. Jednega sem na tla podrla — tam-le leži." Deklice dvignejo svoje baklje. Resnično, tu leži divji možakar v razcapani rudarski opravi ter neznansko stoče. Iz rane na njegovi rami teče kri — ranjenec mora trpeti grozovite bolečine. Amalija je vsa iz sebe. Upala je, da bo mogla sovraženo tekmovalko kaznovati, sedaj je pa Sabina postala rešiteljica svojih tovaršic. Kaj poreče k temu Jurij Skopec, ko to izve — oj, najraje bi besnela, vendar pa mora molčati, mogoče pozneje Sabino celo pohvaliti. Lepa grešnica je sedaj sama nekaka poveljnica. »Dvignite tega človeka,* zapoveduje iznenadenim tolovajkam, „ter ga nesite v tabor, kjer ga bodemo za silo obvezale. Tale dohod moramo odslej seveda stražiti — zdi se mi, da se v Uskokih klati še veliko take sodrge.1' Amalija na tihem divja. Saj tudi vidi, kako deklice uneto ubogajo ter neso ranjenca v tabor. Dve deklici takoj stopite namestu Sabine k vhodu v sotesko, Sabina pa spremlja ostale tolovajke. ki ranjenca neso doli v taborišče. Amalija koraka poleg črtene nasprotnice. ..Treba Vam ni bilo streljati," sika strupeno, „slišalo se je menda daleč doli v doline." ,.Kaj to škoduje,'1 meni Sabina nagajivo. „Tam doli vse spi. -In če je kdo čul daljni strel, mislil si bo, da je kak lovski tat streljal na srno.” Tem besedam ni mogoče ugovarjati. Ali Sabina ve, kako jeza tare njeno tekmovalko. Menda že, kajti hudomušno se včasih ozre proti svoji spremljevalki. Tako pridejo v tabor. Uršika ranjenca za silo obveže, da mu vsaj kri ustavi — pri tem možakar grozovito in zamolklo stoče. - (>37 - „Lahko ga takoj zaslišimo,“ pravi Sabina, ki radovedna zre v surovi obraz jetnikov, ..pozneje, ko pritisne mrzlica, tega ne bodemo več mogle storiti.“ Zadovoljna je, da to ni niti Kramar niti ,vudeči Tomaž1, katerega je njena kroglja zadela, marveč le neznan spremljevalec njenih nekdanjih zaveznikov. Amalija hoče, da tovaršice ne prezro, kdo je tukaj prav za p r a v načelnica. Navidezno se za Sabinine besede ne zmeni, vendar pa stori, k a r je ta rekla. V Amalijini desnici se zasveti ojstro bodalo. „Priznaj, lopov," zakriči nad ranjencem, „kaj si nameraval s svojimi pajdaši? Takoj govori resnico, ali pa Ti brez usmiljenja prerežem vrat." Bivši rudar menda nikdar ni bil posebno pogumen, sedaj ga je pa še boleča huda rana oslabila. „ Prizanesite mojemu življenju," jeclja, ..saj Vam hočem vse povedati." „Kdo si?1' zarentači Amalija nad njim, ..h kateri tolpi p r ip a d a š —?“ „Dosedaj smo se borno preživeli z lovskim ropom," stoka ranjenec, „toda Kramar in ,rudeči Tomaž* sta nas pregovorila, da smo ustanovili tolovajsko četo. Danes po noči smo hoteli Va š tabor napasti, ker so moji tovariši hrepeneli po lepih dek le t ih . Ja z sam se za ženske ne zmenim, da, prav gotovo se čisto nič ne brigam za-nje. Prosim, imejte usmiljenje, ne umor ite me!" Amalija se zgane. „ Kramar in Tomaž sta tu," šepetajo njene rudeče ustnice, .h a , to je meni veljalo — skrivaj so nas opazovali ti nesramni lopovi. “ Sabina pristopi. „No,“ praša porogljivo, „ali mi sedaj niste hvaležnosti dolžna ?" Hudoben pogled jej odgovarja. Sabina si ničesa ne stori iz tega. Hudomušno se smehlja, da bi Amalija najraje na vse grlo zarentačiia. - 638 Ostale deklice pa se drenjajo krog Sabine. „To ste izvrstno pogodila," kličete Uršika in Lizika, „ resnično, slabo bi se nam bilo godilo, ko bi nas bili potepuhi speče napadli. “ Amalija bi svojo nasprotnico najraje na tla pobila, načelnica hoče biti in sedaj vidi, kako hraber čin je lepa Sabina izvršila. K vsemu temu dogodku se tudi še pridružuje skrb za bodočnost. Amalija pozna svojega strica, ravno tako ,rudečega Tomaža', ki jo bodeta neprestano zasledovala. Ali bi ¦ no bilo najbolje, ko bi se tolovajke z Jurijem Skopcem zopet združile, tam bi se rokovnjači gotovo ne upali dekleta napasti. Uršika nekaj jodnacoga celo glasno izrazi, toda pri Amaliji se takoj zopet oglasi trmoglavost. „Ne, me ostanemo tukaj,'- odgovarja osorno. »Ali naj pred tolpo takih razcapancev bežimo'? Jaz ne poznam, kaj j(/strahopetnost. Od danes naprej bo treba strožje stražiti, potem se lopovi ne bodo blizo upali. Ta sodrga je mevžasta, kajti pri prvem strelu so že bežali, kakor bi jih vrag podil.“ ^Mogoče so se pa le umaknili, da nas z nova napadejo," pripomni Uršika. Pri teh besedah dekleta osupnejo. Celo Amalija mora priznati, da bodo potepuhi gotovo drugipot poskusili, ali bi se na drug način ne dalo dekliškim tolovajem do živega priti. Deklice tedaj sklenejo, da bodo ostali del noči s puškami v rokah prebdele. Dve tolovajki stražite pri vjetem davkarju in ranjenem rudarju. Vse druge gredo za skale, kjer so pred sovražnimi krog- Ijami zavarovane. Od tod poslušajo v krasno poletno noč in kmalu se prepričajo, kako prav je imela podnačelnica Uršika s svojim svarilom. — Razločno se razlegajo tajna sovražna znamenja od raznih strani. — 639 - Nedvojno se potepuhi, ki so se na begu razkropili, zopet zbirajo. •Nekaj žvižgov se euje prav od blizo. Dekleta morajo biti pripravljena na nov napad, željno pričakujejo jutra, ko jim bo dnevna luž bolje kazala, od kod bo pr ihajal sovražnik. Toda do tedaj je še nekaj ur. Rokovnjaška znamenja so vedno bolj bližajo, lopovi so menda sklonili, da hočejo svojega tovariša krvavo maščevati — one deklice pa, ki jih ne pomore, žrtvovati svojim zverskim strasti ni. 92. p o g l a v j e . Ljubosumni trgovec. N e v a r n o s t gre mimo. — Lev miški prizanaša. —^Grozovita tolovajska prisega. Tolovaj Jurij Skopec je slišal trobiti oddaljene vojaško rogove. Hitro gre z Loo na grič ob levi roki, toda tudi tam goii ne more ničesa zapaziti, ker mu visoke smreke zapirajo ves razgled. To ga pa dosti ne moti. „ Počakajte tukaj, krasna Lea,“ pravi svoji lepi spremljevalki, * povrnem se kmalu — že v nekaterih minutah. “ Predno mu more deklica odgovoriti, začne predrzni tolovaj plezati na orjaško smreko. Z nenavadno spretnostjo se Jurij Skopec od veje do veje pomika kvišku, dokler ne pride do vrha visokega drevesa. Tu gori se mu odpre zaželjeni razgled. - 640 — Gozd leži pod njim, kakor velik zemljevid, onstran goščave pa se vije cesta proti Prigorju. Orlovo njegove oči vidijo dolgo temno vrsto, ki se urno premika po cesti. ,,'fo so dragonci," mrmra predrznež. Veliko jih je, dobili so pomoč, menda so vojaki tudi po gojzdu stikali ter so jih potem rogovi zopet skupaj sklicali.“ Jurij Skopec je sedaj prepričan, da ne preti nobena neposredna nevarnost. Trobentanje se ocl daleč razlega, toda vojaki dirjajo proti severu, meneč, da se velika vozova itak nista mogla v goščavo preriti. Kolika čast za-me,“ nadaljuje tolovajski glavar v samogovoru, ..hahaha, najmanj tri- do štiristo jih je. Menda prav slutijo, da se je pod plahtami židovskih voz sam Jurij Skopec skrival. No, kaj taki boječi dragonci menijo, me presneto malo briga!" — Se jedenkrat. se ozre na vse strani, ko pa nič sumnega ne zapazi, zapusti svoj nevarni prostor na visoki smreki. Tu zdolaj stoji Lea. Jurij Skopec jo prijazno gleda — vedno divnejša se mu zdi. Pri belem dnevu vidi, da deklica ne more biti židovske krvi, čeravno njene čarobne oči pričajo da je hči jutrovih dežel. — „Ali se sedaj k vozovoma povrneva?"' praša ga zala deklica plašljivo. .,Seveda/- odgovarja tolovajski glavar, ,,samo prepričati som se hotel, če nam nobena nujna nevarnost ne preti. Vendar pa moramo biti oprezni, kajti če nas vojaki izvohajo, slabo bi so nam godilo." Lea se vsled njegovih besed ne prestraši — dokaz, kako zaupanje jo navdaja do Skopčeve prebrisanosti. V Jurijevih prsih se zopet strast vzbuja. Čuti, da bo le redkokdaj mogel kakega dekleta čisto ljubiti — trgati hoče jedno lepo rožico za drugo, razveseljevati so njenega duha in krasote — potem pa si zopet izbrati drugo, krasnejšo. Da, Milica — ko bi bila ta rožica tukaj, o tem je Jurij Skopec prepričan — nje ne bi prišteval k drugim ljubicam. Toda revica je Bog ve kje, morebiti že mrtva! Predrzni tolovajski glavar hoče živeti, svojo kratko srečo uživati, dokler le more. Kdo vo, kaj ga čaka že v nekaterih d n eh ? — Najmanjša neprevidnost ga lahko izroči oblastnijam — tam pa ga čaka krsrnik, milosti potem ne more nobene pričakovati. ..Nič ni tacega, lepa moja deklica, samo zamislil sem se v svojo bodočnost." .,Da, b odočnos t,šepe ta Lea sanjavo. Ne brani Juriju Skopcu, ko jo ta krog pasu objame, stopajoč po bregu navzdol. Da, ne upira se mu, ko se nekaterikrat pripogne ter jo n a rudeče ustnice strastno poljubi. Saj mu to lahko dovoli! Lea ljubi zalega, ponosnega moža. Z vso strastjo svoje vroče, južne krvi se ga oklepa njena duša — toda ženska preb r isanos t je pri tetri ne zapusti. Jur ij Skopec tudi ne hrepeni po veselji, kajti v duhu o le d a kolo — vešala — krvavo sekiro! Konečno se vendar otrese neprijetnih mislij, zopet vidi poleg sebe ljubki obraz krasne spremljevalke in z nova gori njegov poljub na njenih ustnicah. Naenkrat se Lea zgane. Tudi Jurij so nehote vzravna, od onih smrek ob strani steze se je zaslišal nenavaden krik. Nekako zamolklo grgranje sledi vskliku, kakor bi kdo v ra z l ju č en i ljubosumnosti debelo požiral svojo neznansko jezo. Začuden zre Jurij Skopec v goščavo, iz katere stopa neki ^ možak. To je mladi židovski voznik, na katerega vozu se ;e Lea pred tolovaji skrivala. Židov obraz je skrernžen, iz njegovih malih in črnih očij švigajo strele silovite jeze proti ponosnemu gospodarju gozdov. Jurij Skopec se zaničljivo namuzne. »Ali ni to Levi?* praša k Lei obrnen. „Da, da1-, odgovarja ta na tihem, „menim, da ga je oče Abraham meni odločil za moža.“ Malomarno zre Jurij Skopec na čokastega, krivonogega moža, ki se jima bliža kakor srdit škrat. ..Levi ima menda veliko denarja:J" praša glavar suhoparno. Lea z glavico prikima. Mladi Hebrejec stoji pred dvojico. Hripav je njegov glas, obraz skoro siv in život se mu pretresa, kakor bi ga krč lomil. ..To je moja nevesta", škriplje prepeličar, ..moja bodoča soproga. “ Ali res V" praša ga .lurij Skopec ter meri od nog do glave. ..Kako se upate, tako krasno deklico za svojo zahtevati?" — Te besede spravijo Levija skoro ob pamet. Kakor star kozel začne okrog skakati, .Jurij Skopec pa ga smehljaje gleda. ..Abraham mi je Leo obljubil'-, čivka. „Vi ste jo poljubili mojo nevesto poljubili, glavar!1- Jurij Skopec ga znova pomeri od nog do glave. -Joj, joj", oponaša židovskega ženina, ..poljubil sem lepo Leo — ker ima tako rudcče ustnice - • seveda. Levi — ali hočeš videti, kako jo bom še jedenkrat poljubil?" Glavar deklico k sebi pritisne. ..No poskusite mi tega!" škriplje Žid. „pri Bogu mojih očakov, postal bi jaz kruta zverina! Lea je moja, ljubim jo. hočem jo sam imeti." Jurij Skopec se glasno zasmeji. ..Resnično, Levi", norčuje se, -rad bi Te videl, kako se boš premenil v kruto zverino. V zajca — kaj ne, da? lu potem boš grozno tekel?1- ' ^ „Ne, tiger bora postal1', besni mali prepeličarček v vedno večji jezi. ..Hahaha, lep tiger bo to-i, roga se mu Jurij Skopec. .,Poprej pojdiva raje v tabor, da Ti bodo moji ljudje namazali — 643 - nekaj marog po krivem hrbtu ter staro metlo privezali za rep. Potem pa divjaj kot krut tiger okoli, kolikor Ti je drago.“ To roganje ga še bolj razjari. In ko tako sopiha in škriplje, pripogne se Jurij Skopee h i t ro k Lei ter jo glasno poljubi na mala ustica. „ Pustite me", prosi deklica, ..drugače se bo kaka nesreča pripetila. “ „Hahaha", glasi se Skopčev odgovor, »takih-le pritlikovcev m o ra pol stotine priti, in potem si bom dal jedno roko priveza t i , k e r bi bila še druga preveč za — nje.“ Levi grozovito zatuli. „ Čuvaj te se!" kliče Lea. Jur ij Skopec se hipoma obrne proti Židu, ki bliskoma pot e g n e iz žepa dolg, ojster nož. Kakor zver rujoveč se pripogne, da bi planil na tolovajs k e g a glavarja. „Umr i!“ besni razljučenec. Jur i ju Skopcu se ne zdi vredno, da bi rabil orožje. Mirno pričakuje nasprotnikov napad, ki poskoči proti n j e m u , da ga bo v prvem hipu porušil. Toda Levi ne pozna svojega protivnika. Jur ij Skopec dvigne nogo — sunek s težkim jahalnim šk o rn jem zadene napadnikovo telo — bolesten krik se začuje — stokanje, javkanje. Levi leži deset korakov od glavarja na mahovji, prekl injajoč in se roteč. Jur ij Skopec inu zapreti z desnico. ,Ti strupena zavratna kačau, zagrmi nad žiaorn. ..Glej no, od zadaj me je hotel zaklati. Čakaj, grdoba, za pete Te bom dal obesiti, in sicer se bo to takoj zgodilo!" Tolovajski glavar je strašen v svoji jezi. „L o p o v , škriplje grozovitež, „Tvoja zadnja ura Ti je odklenkala !“ V tem trenotku se mehka roka vleže na njegovo ramo — druga, mrzlično-vroča ročica pa prime njegovo levico. „ Milost V P1'08* Lea< -'ue morite, to bi za Vas ne bilo častno." — 644 J eden tronotek zre Jurij Skopec v bledo obličje krasne Židinje, potem pa mu desnica k tlom zamahne. „I)a, Lea. resnico govorite, lev bo miši prizanesel. Ta-le mrčes je tako grd, da se mu gnjusi, ko bi ga moral z nogo streti. Grdoba naj svoje borno življenje obdrži." ..Zahvaljujem se Vam", šepeta Lea, in pogled, ki ga iz njenih oeij zadene, obljubujo mu nebeške radosti. ..Glej, da se mi pobereš izpred oči j ! * zapoveduje glavar javkajočemu in rotečemu se Židu, ki v srcu želi, da bi vse egiptske nadloge prišle nad nasprotnika, ..glej, da se mi takoj pobereš — sicer —“ Jurij Skopec seže za pas, kjer tiči nevarno orožje. ..Mojo nevesto mi dajte", sopiha Levi. „Leo bom sam spremil v tabor“, roga se mu Jurij Skopec, „in ne čudil bi se, ko bi do tja dobil od nje še nekaj vročih poljubčkov. To je ljubezen, Ti krivonogi slepar, kaj meniš, da se ta da prisiliti ..Lea bo šla z menoj!" rogovili Žid. ,„Ne bližaj se mi“, zapreti Jurij Skopec grozovitim glasom. ..če Te še enkrat brcnem, ležal boš štirinajst anij, Ti pokveka! Pojdi, lepa Lea, k vozovoma greva in Tam bom Tvojemu vzgojevatelju Abrahamu povedal, kako pobalinsko se je Levi vedel. “ Ne da bi še jodenkrat pogledal poraženega ,žeaina‘, odide glavar s svojo ljubico. ..Moj Bog, lcako se bo to končalo?“ zdihuje Lea, ..Levi bo vse očetu povedal in potem bom morala jaz trpeti.“ Juriju Skopcu se čelo zgubanči. ..Trpeti? No, to bodemo še le videli. Pri tem imam tudi še jaz malo besedico izpregovoriti. Če Te bo Abraham zaradi tega mučil, imel bode z menoj opraviti. In da mu to ne bo prijetna zabava, to si Abraham lahko misli.“ ..Kako se bo to končalo'?" ponavlja lopa deklica v svojem strahu. ..Dobro za Vas, moje drago dete. Levija ne bodete vzela za moža! Ali ga morda ljubite?" Zarudela Lea s svojo ljubko glavico odkima. „Kako vprašanje, kaj ne?“ smehlja se Jurij Skopec, „saj vem. koga ljubite, divna Lea. Toda bodite brez skrbi, moja roka daleč sega, to je tudi Abrahamu znano. Večkrat bom poizvedoval, kako se Vam godi, tudi ko se bodeva ločila. Gorje starca, če bo grdo z Vami ravnal, grozno bi ga kaznoval." „Ne govorite tako", prosi ga Lea. „P rav tako — najin razgovor mora ves drugačen biti, Ginogo lepši, kakor vse drugo", odgovori jej Jurij Skopec urno. In zopet jo iskreno poljubuje na mala ustiea, ki se mu Se izmikajo. — — — — — — — — — — — - P o goščavi se razlegajo neznanski glasovi. L e v i hebrejsko preklinja in celo neznane besede so strašno slišati. — Končno vstane z velikim trudom. Bo l i ga, kakor bi imel vse kosti polomljene. Poškodovan ni sicer, toda nastale bolečine ga zelo mučijo. — . * S e v ed a , kamor Jurij Skopec stopi, tam nikoli več trava raste. „ Ivuga naj ga zadavi," stoka Levi, ..koprive naj mu rasejo v t rebuhu. In sto hiš naj ima, v vsaki hiši sto sob. In v vj^i Sobi naj ga sto let krč lomih T o je res pobožna želja, kajti Leviju je znano, da Jurij %>pec ra je stanuje v zelenem gozdu, kakor pa v hišah. Z a ra d i tega mora premišljati, kako bi se drugače mogel Dad g lava r jem maščevati. Kr ivonožee konečno počasi odkrevlja. Z zobmi škriplje, tako ga bolečine nadlegujejo. Na smrekovo vejo se mora opirati. T a k o se guglje proti taboru. „Že vem, kaj bom storil,“ škriplje ljubosumnež. „Sedaj bom molčal — nič ne bom govoril, dokler ne pridemo v Zagreb. 'Tam p a ga bo strela zadela, hejsa, takrat bom veselja skakal, ko bo Ju r i j Skopec na krvavem odru ležal ter mu bo rabelj s kolesom tri ud za udom. Da, da, to bo radost, Ti pa, tolovaj, boj se mojega maščevanja!" — 646 — i*8. p o g l a v j e . V tajili kleti na Medvedjem gradu. Srečna misel. — Neznanska prikazen. — J e ra Hrvatova začne sumiti. Ženska ljubosumnost. ,Prokleto, vedno bolj se dani, komaj pol ure še, in solnce bo posijalo. Hej, Pante, ali za vraga res nič ne veš, kako bi se mogla iz teh škripcev rešiti? V pravcati pasti sediva tu notri. “ Smukaf-ev tovariš menda teh besed ni slišal. Zamišljen stoji sredi spalnice — na tla pre, dokler ga Smukač krepko pod rebra ne sune. „To se mi še manjka," rentači tolovaj, „hej, Pante, ali si me zaradi tega sem zvabil, da bi spala? Sem si me zapeljal, sedaj mi pa še vun pot pokaži!” Pante se zgane. „Da, da, sedaj sem pravo zadel," zakliče. ..Hej, tovariš, daj mi veliki beli plašč, ki tam-le na stolu leži. Tako je prav, sedaj pa si naloživa svoja bremena!” Smukač še vedno drži bodalo v roki. Poprej moram te dve ženski v krtovo deželo poslati,' pravi temnega pogleda. „Tako, sedaj sem našel pravo mesto. Hitro jo bom v srce zabodel, potem bodem pa še plavolaso, zaklal.“ ,,Stoj, vzela ju bodeva živi sabo!“ vsklikne Pante, ki je: poprej tovariša za roko zgrabil. „To je nemogoče, hitro bi nama ju odvzeli, in potem bi se nama še slabše godilo. Samo mrliči molčijo.” »Pusti ju živeti, še vesel jih boš!u -Ne, pokoljem ju ! ‘ „človek, poslušaj me vendar. Izmislil sem si načrt, kako bodeva na prosto prišla. Zgrabi svojega dekleta! če se mi ne posreči moj naklep, saj jo potem še lahko usmrtiš/ Nerad se Smukač uda. — 647 — Pante si je težko breme že naložil, in ko Smukač isto 'tori, splezata skozi okno na streho. Tukaj to še veliko lažje storita, kakor pri prvem oknu, W katero sta notri prišla, kajti poševna streha gospodarskega 5slopja sega pri spalničnem oknu skoraj do vrha. Zunaj je že jutranji mrak, toda hlapci, ki se na dvorišču >!ide, ne gledajo kvišku, ker imajo preobilo dela. P a n te gre prvi. , Večje breme nosi, vendar mu je silna teža prava otroška ?tača, Smu k a č pa komaj zadržuje stokanje. Sicer je tudi ta tolovaj nenavadno močan, toda ne tako toeten. k a k o r Pante, ki se kakor na ravnih tleh plazi po ^ehi. — Sreča je predrznežema mila. N ik d o ju ne opazi, kmalu prideta na najnižjo streho, s ^tere se ob prislonjeni lestvici urno doli spustita. Tfiko prideta na dvorišče, sopihajoča in razpotena. vendar ^Wez v s a k e nezgode. Neus tra š l j iva tolovaja stojita v temnem kotu mej dvema •kopjema. Če stopita le nekaj korakov naprej, sta v jutranjem polu- '% in hlapci ju morajo zapaziti. „Sreča, da ni tukaj nobenih psov," mrmra Smukač, „dru- Ee bi n a ju bili že davnej izvohali.-' P a n te se ne zmenj, kaj tovariš godrnja. Hitro položi veliko culo s svojo bodočo ljubico na tla, in ge je to zgodilo, priveže si manjšo culo, katero je v roki il, na glavo. nSmukač," šepeta predrznež. .K a j j e ? “ „ Vzemi beli plašč ter mi ga tako ogrni, da bom popoln a v njem skrit, Tudi povez na glavi so ne sme videti, ali ** me razumel?" Smukač sicer ne ve, kaj to pomeni, toda misli si. da to- ^*iš zahteva nekaj za rešitev potrebnega. Stori, kamor mu je velevano. Trenotek pozneje stoji v temnem kotu velikanska bela — «48 - To jo Pante. Beli plašč ga popolnoma odeva in povez na glavi ga dela tako orjaškega. „ Sedaj tukaj mirno ostani — ne gani se, naj se zgodi, kar hoče,“ šepeta Pante izpod belo haljine. Ubogljivo počeno Smukač v kot. — — - — — —> Zunaj na dvorišču je živahno gibanje. Hlapci pripravljajo vozove — žetev je, drugi zopet živini polagajo klajo ter jo napajajo. Možje kakor dekle so še zaspani, kajti ob tem letnem I času je poljsko delo težavno. Vendar se včasih radovedni ozirajo proti kotu, v katerem | sta tolcivaja skrita. _No, Kristijan, kaj pa se tako plaho oziraš tja v kot, ali so bojiš, da se Ti bo nuna prikazala V" Kaj pa da," glasi se odgovor, ..saj še ni dolgo tega, ko jo je Luka videl. Hotel je biti pogumnejši, kakor drugi, ter nuno zadrževati. Tu pa je orjaška pošast planila nanj, da je kričal na vse pretege. Težko, kakor nagroben kamen — tako mi je pripovedoval — ležala je nuna na njem, in še drugi dan je imel temne lise po vsem životu, ko smo ga pol nezavestnega našli. Nune seveda ni bilo nikjer, ker je že jutranje splnce sijalo/ „To je plašno!" ..Kaj ne da? Jaz bi kar na mestu umrl, ko bi se mi kaj takega pripetilo. Pravijo, da nuna ravno proti jutru rada rogovili in da iz onega-le kota prihaja. Treba jo jo pri miru pustiti, potem gre brez obotavljanja svoja pota ter nikomur nič žalega ne stori." . | Drugi hlapec je menda še novinec na graščini, kajti vrat' steguje ter zre v temni kot mej obema gospodarskima poslopjema. — „Ne stopaj mi tja preblizo/ svari ga tovariš, „tega nobeden izmed nas ponoči ne stori, kajti bolje je, da se človek takim prikaznim izogne." „ Prav imaš, taka družba ni nič kaj prijetna/ Rokovnjači Leže, kakor bi jih sam peklenšček podil. - 649 — ^Hlapca zopet svoje delo opravljata. Iz lope potegneta velik voz ter ga privlečeta sredi dvorišča. P r i tem se približata neznanskomu kotu. Temno je še. Na en k ra t se jeden izmed njiju zgane. ..Hej, kaj je pa to?" Nekaj hlapcev pristopi ter ga prašaje pogleduje. Kaj pa Ti j e ? u ..Poslušajte vendar!" „Saj ni nič !“ „ J a z tudi ničesa ne slišim," oglašajo se boječe jeden za drugim. „Tu — že zopet je!" Hlapci poslušajo in dekle, ki so se jim mej tem pridružile, se radovedno ozirajo na okrog. N a e n k r a t se začno stiskati na kup, kajti slišijo se neznanski glasovi. Od daleč menda to prihaja, toda takoj potem menijo, da je s to k an je prav blizo. To so nečloveški glasovi — vsem se lasje ježijo. .,Moj Bog, kaj neki je to?" zdihuje prvi. ^Križani Jezus — kako strašansko je to slišati!“ pripomni drugi- :— Hu — hu —huuu" — oglaša se prav od blizo, jasneje, k a kor poprej. „Vsi dobri duhovi," kriči jeden hlapcev, ..glejte — tam-le _ v ko tu — glejte — joj!". Vsi gledajo proti temnemu kotu. Tam stoji velika bela postava. Hlapci menijo, da je iz tal vzrastla — saj tam ni ftikakošnih vrat. ,Nuna !" stoka prvi hlapec. ..Da, nuna je!" jeclja drugi. V tem trenotku dekle zavrišče, kakor bi bile na raženj nasajene. „Bežimo — bežimo, nuna prihaja — vratove nam bo zavi la! “ Črni Jurij 28 - 650 - Ženski krik v prvem trenutku odrevenele možakarje,zopet oživi. — * Zdajci bi zavidali junake, ko bi jih videli, kako urnih nog beže z dvorišča, kajti v tako orjaških skokih divjajo proti izhodu, kakor bi jim bil sam peklenšček za petami. .Jeden hlapcev se izpodtakne ob brano, ki leži na tleli, ter na-njo telebne. Nesrečnež v svojem strahu ne ve, da je padel na to koristno poljsko orodje, marveč meni, da ga je pošast s svojimi železnimi kremplji zgrabila. ..Pomagajte!” rujove, .pomagajte!" Zastonj so njegovi klici na pomoč, kajti njegovi tovariši so tem bolj preplašeni, ker mislijo, da je prikazen že jednega izmed njih vjela. „ Pomagajte!" stoka hlapec, ki se ne more od tal pobrati — nataknile so se njegove hlače na zob brane. t L Hlapci in dekle se jeden ob druzega zaletavajo. Divji roj beži preko dvorišča. „ N ima — nuna!1' kriče prestrašeni ljudje, k'aterim se lasje ježe. Najbolj se sliši rujovenje reveža, ki leži na brani. ..Rešite me, nuna me drži — oj, rešite, pomagajte — zadavila me bo!" Malo trenotkov pozneje je dvorišče prazno, kakor pometeno. Le dve temni postavi se premikate v jutranjem polumraku proti velikim, nezastraženim, sedaj na stežaj odprtim vratom. Pante se bliskoma iznebi belega plašča. Smeh ga sili, toda polotaj je vedno še resen. Vse je od tega odvisno, da prideta na razvaline Medvedjega gradu in da jih pri tem nikdo ne zapazi. Kmalu sta tolovaja s svojima bremenoma na prostem ter poteč se priskačeta do vznožja malega griča, na katerem leži razpalo zidovje starega gradu. Priplazita se od nasprotne strani k razvalinam, jutranja megla jima jo pri tem jako ugodna. _Le za menoj stopaj,'- šepeta Fante svojemu prijatelju, ^tik za mano ostani, kajti tu gori mi je vsak kamen znan. Vzlic megli bom najino skrivališče našel." Smukač ne more boljšega storiti, kakor Panteta ubogati, ki niti najmanjši trenotek ne premišljuje, kam 'mu je stopati. Kmalu stojita pred začrnelim zidovjem s svojima težkima bremenoma. „ J a z že omagujetm,M stoka Smukač. Tovor je pretežak. Papte, ali še nisva na cilju?" „Le malo še potrpi! Tu je nekdanja grajska kapelica. Skozi to morava iti, pa sva v svojem skrivališču," tolaži ga sprednji. # P a n t e stopi skozi bivša vrata v notranje opuščenega božjega h r am a . Tu je popolnoma temno in mokrotno od jutranje megle, toda tolovajev to ne moti. Oprezno pritavata do nasprotne stene, kjer je poprej stal tilar. -— Ko bi bilo svetlo, videi bi se vzidan nagrobni kamen, ia terega napis pripoveduje, da tu notri leže zemeljski ostanki pred dolgo vrsto let zamrlega viteza. p a n t e pristopi, in ko nekaj časa z roko na kamnu preiskuje, zasliši Smukač škripanje - spominska plošča se počasi zasuče. „Ali ni to izvrstno skrivališče?" praša Pante nekako zmagonosno. ,.Res je. Kdor ne pozna skrivnostnega mehanizma, ne more si misliti, da je tu kak vhod. Ali si Ti jedini, kateremu je to znano?" „,Jedini, in tudi jaz sein le slučajno na to tajnost naletel. Le vstopi, tovariš, kakor je mokrotno in megleno zunaj, tako lepo in suho je tu notri, da celo svetlobo nama ne bo manjkalo, ki prihaja od precej malega, zunaj popolnoma'nevidnega okenca." Možakarja vstopita ter odložita svoje cule. Pante se je tu notri menda že velikokrat mudil, kajti na kamenitih klopeh leži nekaj volnenih odej. „Tako, sedaj sva rešena," oddahne se tolovaj. ..Dekliča položiva na kamenita ležišča. Sicer sta mehkih postelj navajeni, toda vragici nista boljšega zaslužili.“ „Ali naj ju razvežem?" praša Smukač. „ Kričita naj drago volje, živa duša jih ne bo tu slišala.*' „Grotovo ne, toda pusti ju le povezani - najprvo je treba, da postanete krotki. Sedaj greva s plenom k ostali družbi, kateri ni troba vedeti — hahaha — da imava tako lepa ptička tu vjeta. Pozneje se bodeva že tukaj zopet oglasila,- zapoveduje tolovaj. Smukač jo s tem zadovoljen, kajti spoznal je, kako prebrisan je njegov tovariš. Pobereta svoj plen, ki sedaj ni tako težak. • Smukač zapazi mala vratiča, ki so na nasprotni steni vzidana. „Kaj je pa J.o?“ praša hlastno. „Ta vhod vodi v nekdanje podzemeljske ječe. Grozno globoko tu doli leže prostori, popolnoma v skalo izsekani. Prepričal sem se o tem, ker sem ob dolgi vrvi spustil v navpični rov gorečo s v etilni eo." Tolovaja zapustita hram. Pante tajni vhod za sabo zapre. Vse je v najboljšem redu, nikdo ne more slutiti, kaj se skriva za nagrobno ploščo. „Sedaj pojdiva k tovarišem,u pravi Pante. Kmalu potem ju straža ustavi, ki koj spozna tovariša, vračajoča se s plenom. V skupnem skrivališču je vse tiho, kajti tolovaji tukaj lahko spe, dokler se jim zljubi. Le Hrvat stopa ravnokar od kota sem, kjei' se je s svoja zapeljivo ženo vgnezdil. Ko se Smukač v oni smeri ozre, meni, da vidi tam v polumraku lepo Jero. Janko srdito pogleduje Smukača, kajti sluti, da je ta tolovaj skriven ljubimec njegove lahkomišljene žene. „No, od kod pa prihajata že na vse zgodaj?" povprašuje s svojim neprijetnim, hripavim glasom. „Ali sta šla danes ponoči na lastno roko ropat?" — 658 - „Menim, da," ponaša se Pante, „tu doli v graščini sva bila, in ko sto Vi tukaj lenuharili, delala sva za vse skupaj. Le poglej, Janko, kako so Ti te-le stvari všeč?" Svoj povez odpre, isto tako stori tudi Smukač. ..Raca na vodi, to je nekaj vredno!" Hrv a t vidi zlatnino in polno nabasane denarnice, katere s t a tovar iša v graščini priplenila. J a n k o tu se oči pohlepno svetijo. „Ali se bo to takoj razdelilo ?“ praša poželjivo. „Kaj pa še!“ odgovarja Smukač. „To pride k plenu, ki se bo mej vse tovariše razdelil. Le jeden del ostane nedotaknen aa s l a b e čase. Tudi glavar dobi poseben delež.'1 ,,Ah, t a k o / roga se Janko srdito. „Vi imate jako stroge zak on e , kakor so mi dozdeva/' „Gotovo, in kdor ž njimi ni zadovoljen, ž njim tudi mi nismo zadovoljni/ naglaša Smukač odločno. H rv at zavije takoj na drugo stran. „No, no, saj me ni treba za vsako besedico kar požreti,” pomirjuje Smukača; »kaj misliš, da hočem jaz druga pravila u v e s t i? Meni je vse prav, kar drugim ugaja.“ „To je vsaj pametno govorjeno/ priznava Pante, Smukač pa se zopet skrivaj v kot oziru, kakor bi se hotel prepričati, ali je tam njegova ljubica ali ne. Razkošna Jera so počasi bliža. Žareče njene oči pohlepno gledajo na zlati lišp, kateri sta tolovaja priplenila. „Cekinar naj vse spravi, ta ima nadzorstvo nad plenom," pravi Pante. „Ali se morete na tega moža zanašati?11 praša Hrvat nezaupno. „Da, Cekinar ne bo vinarja izneveril," odgovori Smukač. .He j , Cekina r !“ Slednji svoje ude na ležišči zaspano steguje. „Tako zgodaj že, ravnokar sem tako dobro s p a l / oglasi se podnačelnik. „Ej. vstani, tovariš, midva s Pantetom nisva lenuharila, celo noč sva delala. Tu Ti nekaj lepega v shrambo izročava, k a r čudil se boš.” — (554 — Tolovaj brzo poskoči ter se približa. Jurij Skopec ga je izbral, da nadzornje plen. Prevzame oropane reči ter nemudoma napiše seznam o njih. Pante nese še neko culo na svoje ležišče. ..Kaj je pa tu notri’?" izprašuje Janko Hrvat. ..Najina plašča," odgovarja Pante na kratko. Resnico govori, toda pod plaščema je obleka obeh plemenitašic, katere sta tolovaja skoraj v sami srajci iz graščine sabo prinesla. Hrvatovi Jeri se povez prevelik zdi, toda o tem molči. ..Hrvat," oglasi se sedaj Cekinar, ..pojdi vun k stražama ter jima povej, naj bodeta posebno pazljiva. Ker sta najina tovariša bila v graščini, mogoče je, da ju bodejo začeli preganjati ter ju celo tu v razvalinah iskali. Paute in Smukač se samovestno muzata. Povedala nista seveda nikomur, da sta sabo prinesla graščakovi nečakinji, kateri bodo kmalu pogrešali. Brez skrbi sta zaradi tega tu gori jih ne bo nikdo našel — tu so popolnoma varni. Hrvat počasi odide, da stori, kakor mu je Cekinar naročil. Nezaupno se ozre proti svoji lepi ženi, toda konečno se pomiri, ker so tolovaji že vsi vstali. Pante mora radovednežem pripovedovati, kako se jima je godilo, zapeljiva Jera pa, mej tem k Smukaču pristopi. „Huda sem na Vas." šepeta lepa zapeljivka. ..Zakaj neki?" praša jo Smukač na tihem. .,Ker niste za-me ničesa seboj prinesli," odgovarja zapeljivka. ..Hej, kak zlat prstan ali kako verižico bi bili lahko na stran spravili." Smukač z glavo zmaje. ..Tega ne smem storiti," pravi, ..kajti prisegli smo. da ničesa za-se ne obdržimo. Huda kazen bi me zadela — toda od mojega deleža Vam bom dal nekaj, lepa Jerica, našel se bo že kak dragocen prstan za Vas." Hrvatova Jera menda s to obljubo ni nič kaj zadovoljna, sedaj bi že rada kaj imela — zaradi tega najljubšo sobico napravi. — (i55 — Smukač se za to malo briga. J e r a je sicer razkošna in zapeljiva, toda konečno je omož ena, in ker .Jurij Skopec ne ljubi prepira, meni Smukač, daje bolje, če kolikor mogoče hitro opusti ljubimsko zvezo s Hrvato v o ženo. Saj se je na drugi strani preskrbel z eno plemenitašic, pozneje pa bo iskal lepo Sabino. J e r a ga žarečimi očmi opazuje, kakor bi hotela na njeg o v em obrazu čitati. Čelo se jej zgubanči. Smukač tega ne zapazi ter se svojim tovarišem urno pridruži, ki stoje krog Panteta. J e ra stoji na svojem mestu kakor pribita in le počasi se otr ese osupnenosti. Urno in tiho se lepa grešnica splazi k ležišču, kjer je Pan te odložil svoj povez. Tam je temno, nikdo je ne more zapaziti, kajti jedina s v e t i l n i c a razliva svojo lu č na velike dragocenosti današnjega ropa- Lepa lahkomišljenka seže z roko v culo. Videti ne more ničesa, zato pa tipati. Njena mala roka občuti svileno robo žensko obleko. J e r a se iznenadena zgane. „Oj,u šepeta Jera, ,.to nekaj pomeni — možakarja sta ¦obleko skr ila, čeravno sta vso zlatnino oddala. Zakaj sta to storila? Pozor — Jera, ne izpusti iz očij Panteta in Smukača! - ' — 656 — 94. p o g l a v j e . Prihod v Zagreb, Zidovska hiša. •— Skrivališče tolovajskega glavarja. — Skrivnostni prehod. Levijcv maščevalni naklep. Od Sesvet prihajata dva s plahtami pogrnena vozova. Bližata se Vlaški ulici. To sta židovska vozova, na katerih ima Jurij Skopee svoj bogati plen. Samo trije predrznoži spremljajo Žide, glavar sam, Polde in Črnič, ostali tolovaji so izstopili v gostilni ob cesti. Jurij Skopec jo imel zopet posebno srečo. Nikdo ni zapazil voz v goščavi, in ko so nekaj dni tam ostali, odpoljali so se v temni noči preko Prigorja proti Zagrebu. Mestna straža pozna Žida, ki sta najbogatejša mej zagrebškimi židovskimi trgovci. Nikdo ne misli na to. da bi preiskal vozova, ker Abraham in Levi vsako leto velik davek plačujeta, da smeta prosta dovažati in odpeljavuti razno blago. Juriju Skopcu je to znano, drugače bi se ne smel upati., skrit na vozu prihajati v stolno mesto. Prodrznež ima poleg tega, da hoče Židoma prodati svoj bogat plen, tudi še svoje posebne načrte — izvršiti hoče v hrvatskem glavnem mestu roparski napad, o katerem bo ves južni svet govoril. Hebrejca tega ne vesta. Navidezno sta Juriju Skopcu popolnoma vdana, toda previdni glavar jima ne zaupa, marveč je svojima tovarišema naročil, naj strogo pazita in odločno postopata, kakor hitro kal sumnega zapazita. ,Sladki Polde' iu Črnič čepita z bodaloma v roki za voznikoma, ki sta prepričana, da jima v onem hipu tiči ostro bodalo v zatilsiku, kakor hitro bi izpregovorila prvo izdajalske besedico. ()57 — V umazani stranski ulici se vstavijo in kmalu zavozijo skozi velika vrata na prostorno dvorišče. _Tukaj smo," pravi Abraham .sladkemu Poldetu1, ..tu je moja liiša, v kateri smo popolnoma varni." „To je tudi Tvoja sreča, žid,“ godrnja Polde srdito. ..Prežal sem na-te, kakor vrag na ubogo dušo. Pri najmanjšem sumu bi Ti bil prerezal vrat, za Tabo pa poslal tudi Levija v peklo.” — „ J oj, nikar tako grozovito govoriti," zakliče trepetajoči Hebrejec, „če gospod tako grozi, pretresajo se mi vse stare kosti. “ — ,,Tako je tudi prav,” roga se mu ,sladki Polde', „to Vam prav nič ne škodujo. In sedaj zahtevam dobro posteljo, slastna jedila, — ali čuješ, zid, —;brez čresnja, katerega ne prenašam. Navajen sem dobro jesti in piti, vrhu tega bodete pa tako lep dobiček imeli od nas." Abraham stoka in javka, kakor bi moral pri tej priči umreti. ..Kaka kupčija bo to? ” čivka prekanjeni starec. »Zamudil sem toliko časa, ko smo se v gozdu skrivali. Bog pravični, najmanj na dva semnja bi se bil v tem času lahko peljal ter veliko denarja zaslužil. Lovi, ki v sosedni veliki hiši stanuje, mi mo ra pričati, da govorim resnico." ..Jezik za zobmi!” zarentači Polde nad njim. „Vašega javkanja sem sit. Vi nam hočete prav malo plačati za dragocenosti — toda sedaj bodete morali prav globoko v blagajnico poseči.” Abraham vije roki ter pri .Jehovu prisega, da bo plačal najvišje cene, toda ,sladki PoldeL ga s svojo medvedjo taco sune pod rebra, da ubog*i žid skoraj na tla pade. Ju r i j ' Skopec temu konec napravi. Tolovajski glavar se sedaj ozira po Lei, toda ta je menda že odhitela v svojo sobo, kajti druzega ne opazi, kakor za trenotek svetlo žensko obleko na stopnjic-ah, ki vodijo v prvo nadstropje. Levi je ves predrugačen. Jur ij Skopec pričakuje, da ga bo mladi žid strupeno gledal, toda moti so. 28a — (>58 — Krivonogi Hebrejec je sama postrežljivost in uljudnost, da, sam od sebe se je ponudil, da bo z Abrahamom v zvezi kupil ves bogati plen. Za katero ceno, to bodo še-le pogajanja dognala. ^Jutri se zopet povrnem", pravi mladi zid, ., tedaj se natančneje dogovorimo. Sedaj moram domov, kjer me že pričakujejo." Jurij Skopec stopi k svojemu sovražniku. ..Še jedno, Levi", izpregovori tolovajski glavar. .Jzdajalstvo bi le Vas pogubilo — umorim Vas, če tudi sredi stotine vojakov stojite, hišo pa Vam potem takoj zažgem. — Čuvajte s e !" ,.Kaj neki mislite? Ne izdam Vas, saj hočem samo kupčijo z Vami napraviti'-, odgovarja prekanjeni Levi navidezno pohleven. Da, navidezno, kajti v njegovem srcu razsajajo divje maščevalno strasti. Mojstrski se zna zatajevati ter mirno odido na svoj dom, Abraham pa spremlja svoje nevarne goste v prvo nadstropja njegove hiše. Tu gori je več sob, katerih dvoje odkažo tolovajem v stanovanje. Jedna teh, prijazno opremljena izba, je Juriju Skopc-u namenjena, druga pa Poldetu in Černiču skupno, ki se tutl; takoj popolnoma udomačita. Abraham je v tem oziru ostal mož-beseda, ko je obljubi!, da pn njihovem prihodu ne bo nobeden njegovih služabnikov navzoč. To je menda pri Abrahamu vedno tako običajno, kajti tolovaji opravičeno slutijo, da stari Žid večkrat sprejema goste, katerih navzočnost mora ostati prikrita. Tolovajska trojica ima dobro stanovanje, /to jej mora z:i sodaj zadostovati, Polde in Černič znosita ves plen v malo čumnato, ki lež? mej obema sobama. Abraham se ne more premagovati, da ne bi pogledal v nekatere vreče in zaboje. „Čudež božji", klice starec, „to so lepe reži. Da, da, zlatarji so dandanes pravcati umetniki. Škoda, da pri tem rabijo malovredno kovino. Polde čuje če besede in takoj prične z velikimi ušesi migati, kakor vojaški konj, kadar začuje bojni rog. „Oho, Ti suha pošast”, zagrmi srdito, „kaj pa to zopet pomeni, kaj hočeš s tem reči?" „Zakaj ste zmiraj tako hud?" stoka zviti žid. ..Žalibog je resnica, da zlatu preveč kositarja primešavajo — konečno taka navidezna dragocenost izgubi vso veljavo. In za delo tako ne morem nič plačati, ker moram vse stopiti. Bog pravični, ko bi tega ne storil, hitro bi me oblastnije zgrabile.” Polde mu s pestjo zapreti. „No, danes se nočem togotiti“, zareži nad njim, „ker sem lačen Prinesi mi jesti, žid, pa kaj dobrega! In vina mi ne pozabi. J u t r i se bodemo prijateljski pogajali, in Bog Vam milostiv, če n am bodete hoteli premalo plačati. Izpulim Vam brado ter o d t rg am nos in ušesa, Vi zamazana sodrga!“ P r i teh prijaznih besedah Polde Žida tako brcne, da starec kr ičeč sfrži skozi vrata. Jesti hočem kmalu", kliče ,sladki Polde za njim, ,.kajti la č en sem kakor volk.“ ..Sara Vam bodo postregla", odgovarja preplašen Hebrejec, -to je stara dekla, ki je gluhonema, tedaj tudi popolnoma molčeča. “ Godrnjaje o dk revij a stari Abraham. „Zaradi mene naj bo stara kavka tudi še slepa, če mi le pr inese je s t i“, meni Poide. Abraham krene v veliko, skoraj popolnoma temno kuhinjo, fejer se krog ognjišča suče stara, čarovnici jednaka babura. To je gluhonema Sara. Gospodar jej ravno naroča, toda molče z znamenji, ker se drugače ni mogoče ž njo porazumeti. Gotovo jej veleva, naj kar najbolje postreže tolovajem. Abraham je sicer pravoslaven žid, toda v njegovi kleti ima vedno tudi polno dobrih rečij za krščanska grla in želodec. — 660 - Kmalu je vse odrejeno, potom odide gospodar v svoje sobe. — Pri nekih vratih obstoji. ..Lea'-, zakliče poluglasno, ..Lea, moj otVok!" Znotraj je vse tiho, in ko Žid prime za kljuko, no more vrat odpreti. Lepa deklica se je zaprla. ..Lea, otrok moj1', kliče Abraham z nova, ..odpri mi!" .,Pustite me“, glasi se iz sobe, sedaj ne morem odpreti — ne, ne!" Hebrejec zmajeva s sivo glavo. Rad bi z Loo govoril, toda mogoče, da se ravnokar preoblači v druge obleke. Tu začuje neki čuden glas. iSlišati je, kakor zatajevan jok, ihtenje, potem pa zopet vse tiho postane. Abraham hoče še jedenkrat potrkati, toda. premisli se. „Levi bo kmalu prišel", pravi sam pri sebi, „ noče m i , da bi me čakal — moj bodoči zet — ne, govoriti moram ž njim. Starec odpre druga vrata, ki so na prvi videz lesena, v resnici pa so od debelega železa ter le tako pobarvana. Stari žid stopi v svoje stanovanje. . Tu notri je vse v neredu, kajti tudi stara Sara sme tukaj le vse svete čase malo pospraviti. Bistro se gospodar ozira po sobi. .,Vse je v redu", govori sam s seboj, ,saj pa teh močnih vrat ne more nikdo vlomiti; moj denar je tukaj dobro spravljen, celo pred tolovaji. Tukaj bi celo Jurij Skopec ničesa ne opravil; no, pa saj tega tudi ne bo poskušal, ker smo v trgovski zvezi." Izgovorivši odide v drugo sobo. Tam je vse polno knjig in spisov po mizah in tleh raztresenih. Razven nekaterih starikavih stolov in miz stoji tu notri še neka visoka omara, v kateri so spravljene Abrahamove obleke. Starec odprč njena vrata in duh, ki se iz nje po sobi razširi, je vse poprej, kakor prijeten. - 661 — Abraham te stare, zamazane cunje na stran porine, in g le j ! v ozadji so druga železna vrata, pred katerimi Abraham nekaj trenotkov posluša. Naenkrat nekdo dvakrat na-nje potrka. ..Oj, Levi je tukaj", mrmra Hebrejec, ključ vtakne v vrata te r j ih odpre. Prekanjeni obraz mladega in krevljastega Žida se prikaže pri vhodu. „Ali ste sami, oče Abraham?" ..Kdo naj bo pri meni, ko vendar le stara Sara sme včasih tu sem priti? Vse imam dobro zaklenjeno," zagotavlja ga starec. Levi vstopi skozi vrata, ki vežejo obe sosedni hiši — njegovo in Abrahamovo. Žida se vsedeta ter jeden druzega pogledujeta z malimi, zvi t imi očmi. .,Kje je tolovajski glavar?" praša konečno Levi, iz katerega p r ek an jen ih oči švigajo strele srditosti in peklenskega sovraštva. „Bog pravični, sem mu odkazal sobo. kakor tudi njegovima tovarišema. Jutr i se dogovorimo in sklenemo velikansko kupči jo/' „Da, kupčijo,11 sika Levi, „to se bo tudi zgodilo, toda Ju r i j Skopec ne sme te hiše živ zapustiti — poginiti mora kakor s teke l pes." Abraham se prestraši. ..Jehova, pomozi mi !“ vsklikne ves iz sebe, ..Levi. kako morete tako nepremišljeno govoriti? Ali naj mi tolovaji zapalijo hišo nad mojo sivo glavo?" „To bodo gotovo raje opustili," rentači mladi žid temnega obraza. „Kako morete kaj takega le misliti?" Levi položi starcu roko na kolono. ^Poslušajte, oče Abraham," izpregovori po daljšem premisleku. .Obljubili ste mi Leo za soprogo/ „Gotovo, to som storil — in pri tem tudi ostane!‘- pritrjuje Hebrejec. ..Zahvaljujem se Vam, oče Abraham. Tako je tudi pravv saj Vam je znano, kako bogat sem, tako pride denar k denarju — midva sva najbogatejša mej soverniki na Hrvatskem. Toda povejte mi, ali je Lea Vaša hči'?" Hebrejec odkima. „Ne, samo rejenka je, katera se mi je umilila." ..In Lea ni Židinja?1' sika Levi. ..To je, kajti vzgojil sem jo v veri naših očakov. Pripeljal sem jo s Turškega, mojo Leo. Kako so je to zgodilo, povedal Vam bom drugikrat, kajti ne maram danes misliti na one čase, stara srčna rana bi zopet v mojih prsih začela krvaveti. Da, Levi, tako je! Dolgo časa nisem mogel mladega dekleta trpeti, toda sedaj jo imam rad tor jej bom zapustil vse svoje premoženj e. “ Mladi žid je verno poslušal. „To mi zadostuje," izpregovori, .,hotel sem le vedeti, aJj je Lea naše vere ali ne.“ „Gotovo je!" ..Dobro tedaj, in kar je bila poprej, to me ne briga dosti- Pri tem ostane, da bom Vaš zet. Toda čuvajte mi Leo, kajti pod Vašo streho prebiva oni, katerega moja bodoča žena ljubi, mnogo bolj ljubi, kakor mene. — Da, le čudite se, oče Abraham; povedati Vam moram še-le, kaj se je zgodilo zunaj v gojzdu.“ Predno mu more stari žid odgovoriti, prične Levi v strastni razburjenosti poročati, kaj je doživel z Jurijem Skopeem, tolovajskim glavarjem. , Čudež božji!" vsklikue Abraham, „Vi ste hoteli Jurija Skopca z nožem zabosti?" „Da, toda sunil me je z nogo, kakor garjevega psa,“ huduje se suhljati žid. ,,To mu moram poplačati, maščeval se bom grozovito maščeval." Abraham so še boij prestraši. „Bog pravični, ne govorite tako, Levi! Kaj imate od tega,, če napravite groznega tolovaja kapores? Jurija Skopca ne po znate, v njegovem telesu liči sam peklenšček. Le z lepo moreva se ga odkrižati." ,,In vendar se bom osvetil!“ kriči Levi strupeno. „Lea ga je poljubila, da, da! Toda lepe deklice mu ne prepustim — nastavil mu bom — past!" ..Kaj nameravate storiti?” Leviju se oči svetijo. „Nastavil mu bom past,'1 škriplje, -da, spoznal me bo, kdo da sem jaz. In njegova tovariša tudi ne bodeta zapustila hiše — kakor gotovo se Levi zovem.” Abraham roki vije. „Bog pravični, moj zet me bo pahnil v nesrečo. Kaj me č a k a ? Tolovaji pred mestom bodo zaceli sumiti — znano jim jo, d a se glavar mudi v moji hiši — zapaliii mi jo bodo nad g la v o !“ „To bodo opustili." pomiruje Levi trepetajočega starca. R o k o v n j a č i bodo mislili, da jih je Jurij Skopec s svojima zaveznikoma za velike deleže ropa osleparil ter da je pobegnil. Naji dveh ne bo nikdo sumničil.“ „In kako bodete to napravili?” Levi vstane s stola. „To je moja skrivnost — vrag mora umreti!” odgovarja prekanjenec zamolklim glasom. -- 95. p o g l a v j e . Nerešena zagonetka. Nemirna noč. — Amalijin sklep. — Odhod. — V sodnikovem vrtu. Zvesti berič. — Skrivnostni tujec. — Zahteva. Jutranja zarja obseva bdeče tolovajke v lepem rudečkastern svitu. Stražile so vse tri dohode v pri prosto taborišče ter celo noč čule. ()l)4 Amalija in 1’ršika sta oprezno poslušali v temno noč ter od časa do časa slišali znamenja, ki jima dokazujejo, da ss rokovnjači še vedno v bližini mude. Proti jutru je ranjenec umrl. Pred svojo smrtjo je tolovajkam razodel, da njegovi tovariši, surove pošasti, nameravajo deklico napasti ter svojim zverskim strasti m žrtvovati. Potem je dušo izdihnil. Truplo so v razpoldino položile ter veliko kamenja nanj nanosile — vsaka sled za rokovnjačem je izginila. — Amalija in Uršika so posvetujete. »Spoznavam sedaj, da bodemo morale marsikaj po nepotrebnem prestajati," prične prva, ..deklice vendar nismo možakarji; zaradi tega som sklenila, da preložimo svoj tabor v bližino -Jurij Skopčevega bivališča." Uršika se tega na tihem razveseli. Sama si je že večkrat očitala, da se je Cekinarju nasproti tako odurno kazala, ko mu mora vendar za življenje in čast hvaležna biti. Da, Uršika hrepeni po mladem tolovaju, ki jej je vedno poleg svoje naklonjenosti kazal tudi spoštovanje. „ Danes zvečer bodemo odrinile,“ nadaljuje Amalija. »Tolovaj je pokopan, davkarja in Ivanko pa vzamemo sabo. Prodno zapustim Uskoke, videti mora Jurij Skopec, da je njegova nevesta njega vredna, ponosen mora biti na mene,” povdarja načelnica. ..In kam se bodemo obrnile?" „%a tolovaji,“ odgovarja Amalija hitro. „Sicer še ne vem, kje so sedaj, toda če me vse ne vara, obrnili so se proti Hrvatski. Jurij Skopec mi je pripovedoval, da pozna v Zagrebu dva bogata žida, ki imata toliko gotovine, da mu moreta bogati plen iz samostana odkupiti. Ne bojim se, da bi zgrešila Jurija Skopca, kajti pri prvem njegovem roparskem napadu se bo novica o tem nemudoma razširila potem so bomo tudi ž njim sešle." — Uršika jej ne ugovarja. Celi dan deklice strogo stražijo, toda nobenega sunmega človeka ne zapazijo. Le včasih začujejo kak žvižg-. Amalija ne prezira nevarnosti, katera jej preti od .rudečega Tomaža*' in strica, ki ga menda podpira. Če jima pride v roke, bati se mora Amalija, da jo bodeta takoj vlekla odtod, videla ne bo več svojega ljubljenega Jurija ter bo postala žrtva podivjanega tolovaja. Amalija za trdno sklene, da bo odšla v varstvo tolovajske čete, s katero se jej sicer ne bo treba družiti, vendar pa bo pred preganjalci. L e jedno jo skrbi. Če pride k Juriju Skopcu, bo tudi Sabina pri njej, ljubček bo videl lepo, zapeljivo tujko — ha, zopet se vzbuja v njenih prsih ljubosumnost. Toda, ali ne more biti oprezna — ali jej ne bo mogoče, ugonobi t i tekmovalko, če jej postane v Jurijevi ljubezni ne- O * varna ? — Amal ija jo pogumna in odločna, zaradi tega tovaršieam zapove, naj bodo proti večeru z vsemi stvarmi na odhod pripravljene. Mnogo opravil v tem oziru itak ni treba izvršiti. Utice so kmalu razrušene — vejevje na kup zmetano — kmalu nikdo ne bo mogel slutiti, da je toliko ijudij prebivalo tu v prepadu. Pr tljago povežejo v cule — konj nimajo, tedaj morajo vse same nositi. Posebno velika cula je — debeluharski davkar. Tolovajke se prav prisrčno krohotajo, ko ga tako povezujejo. Surovemu in drznemu graščinskemu uradniku se je slabo godilo. Jedi in pijače je komaj toliko dobival, kakor nevaren bolnik, kar pa njegovemu dobro rejenemu trebuščku ni posebno škodovalo. Ubogljiv je sedaj, kakor jagnje,, in zale njegove čuvajke se radujejo, če*ga morejo vsak dan vsaj nekoliko v kozji rog ugnati. Tolovajke se mu rogajo, ko vidijo, da divji razuzdanec v svojem smrtnem strahu tako zavija oči kakor čuk pri solnčuern svitu. — 6 6 6 — Kolikokrat vidi bojazljivi davkar ojstra bodala pred svojim nosom, katera mu včasih tudi prav neprijetno na vrat nastavljajo, če menijo, da dosti hitro no izvršuje njihovih ukazov. Neusmiljeni davkar je nekoliko shujšal, kar mu pa le prija. - Tolovajke so popolnoma predrugačene. Ni kdo bi sedaj v njih ne slutil onih bornih in bojazljivih pastaric, ki so na Kumu pasle drobnico svojih gospodarjev. To so sedaj prosto Amaconke, krepke, razkošne postave, ki so se hitro privadile novemu življenju. Kako ponosno — prosto korakajo v svojih ličnih lovskih opravah! Tudi puške znajo rabiti, kakor stari vojaki. To so pravcate tolovajke. Ko se zmrači, odpotujejo s svojo prtljago skozi ozko sotesko po stezi v dolino. / Na vse strani se ozirajo, pri vsakem grmovji se ustavijo, da je preiščejo — znano jim je, da rokovnjači čakajo le na ugodno priliko. Gotovo jih hočejo še jedenkrat napasti. — — Mej tem zdihuje ubogi logar v kostanjeviškiJeči, katerega so beriči prignali iz uboge bajtice. Revež strada v temnici ob suhem kruhu in vodi, kakor bi bil najhujši hudodeinik. Zakaj se ž njim tako postopa? Odgovor ni težak. Slišali so strel v h r ib ih ; ko so tje prihiteli, izginil je davkar. Ker tudi Ivanke, logarjeve hčerke, nikjer no najdejo, misli oblastnija, da so se podložniki zarotili zoper davkarja, katerega hočejo zaradi znane neusmiljenosti pri iztirjevanju desetine ugonobiti. Graščaki so se od nekdaj bali svojih podanikov, ker so jih le prevečkrat mučili in zatirali. Slutijo, da so lovski tatovi pomagali logarjovi hčeri. Za to mora sedaj ubogi logar trpeti, ki je komaj težke bolezni okreval. - 667 — Graščinski sodnik je strog mož in vrhu tega dober prijatelj davkarjev. Za trdno je prepričan, da so tajni jetnikovi zavezniki šiloma odpeljali davkarja, kateri je morebiti že umorjen. Od bornega starčka hočejo izvedeti, kdo so dotični zločinci. — P re te mu z bičanjem in vešali, stradati ga puste, da bi ga omehčali — vse zastonj! Revni logar ne more ničesa izpovedati, ker ničesa ne ve. Sodnik g a izprašuje in se mu grozi, ker pa starček vstraja pri svoji p rvi izpovedbi, imenuje ga trdovratnega hudodelca ter sklene še strožje ž njim postopati. Večer je. Dan je bil soparen, zaradi tega sedi sodnik na grajskem vrtu ob Krki. Strogi gospod uživa krasni poletni večer, in da ne zametuje pr is tne vinske kapljice, dokazujejo steklenice na mizi pred njim. Menda nekoga pričakuje, ker se večkrat proti vrtnim vratom ozre, ki se zdajci odpro. Graščinski jetničar vstopi. ..Semkaj pojdite — tukaj sedim," veleva sodnik osornim in ošabnim glasom. Je tnič a r se približa urnih korakov. „Ali ste jetnika izprašali?" obrne se sodnik k svojemu podložniku. „Ali trdovratnež še vedno noče ničesa priznati?" „Ne, ničesa," odgovarja jetničar. „Tako trdovratne hudobe še v svojem življenji nisem videl, gospod sodnik." r„Res, to je hudodelec, katerega bomo morali trdneje zgrabiti," pritrjuje strogi gospod svojemu podložniku. ..No, saj mi ne manjka sredstev, da mu odprem usta.u Jetničar se na vsa široka usta reži. Z desnico zamahne, kakor bi hotel koga pretepavati.’ „Tako-le, gospod sodnik, kaj ne — huj — huj — !“ _ Gotovo — huj — huj — !- „ln kakih petindvajset, ali n e ? “ meni jetničar. 6(38 „0j, to je vse premalo — petdeset jih bo lahko prenaša!, saj imajo pa ti hribovci tudi kožo, kakor debele podplate." „In privezali ga bomo na klop, ali rie, gospod sodnik?" „Privezali, kaj pa da!" Oba obmolkneta. ..Povejte mi," prične zopet sodnik. ,,ali ni nikdo več videl dekline. Logar je imel hčor, kako jej je bilo že ime?" „Ivanka se je zvala.“ ..Res je, tako mi jo tudi moj prijatelj, ubogi davkar pravil. Bog ve, kaj se mu jo pripetilo?" Jetničar zdihuje. „Da, da, svet je hudoben, gospod sodnik. Prav ste imeii' ko ste rekli, da je bil logar z lovskimi tatovi v zvezi. Gotovo so taki lopovi napadli ubogega davkarja ter ga umorili.“ „Da, umorili — hu — “ ,.In v gozdu zakopali," pristavi jetničar. Gospodu sotlniku vroče prihaja. No, pa saj taki hudobneži ne morejo v trdni grad — ci se mu treba bati. Kdo mu more tu kaj žalega storiti ? Jetničar ima menda že nekaj na srcu. „Gospod sodnik," oglasi se zopet, ..beriči že dekliča zasledujejo. Mislim, da jo bodo kmalu zgrabili." „To bi bilo izvrstno!" „Kaj ne, gospod sodnik, potem bodemo tudi njo na klop položili, kajti deklica gotovo veliko ve — potem bo tudi šlo — h u j !" Jetničar zaljubljeno zavija svoje oči, ko si predstavlja, kako bo pretepaval ubogo deklico. Strogi gospod z glavo odmajeva. „0 tem se bodeva še-le pozneje dogovorila, moj dragi," pripomni nenavadno prijazno. „Jaz poznam še druga sredstva, kako se krote take ptice." Jetničar ga pazljivo posluša. Svojega gospoda dobro pozna. Sodnik ima zelo bogato, toda grdo in prepirljivo ženo, zaradi tega si hudobni jeziki pripovedujejo, da strogi sodnik ni tako brezsrčen, kadar ima z mladimi in zalimi deklicami oprai viti. — In Ivanka je bila zanj dober grižljej. Sodnik je lepo logarjevo hčerko večkrat videi ter tudi ve. t da jo je njegov prijatelj davkar že dlje časa zalezoval. Ke r je davkar izginil, ne bo mu škodovalo, če se sodnik Sedaj za-njo nekoliko bolj pobriga. V duha si predstavlja sladke urice, katere bo doživel v družbi krasnega dekliča. ..Dobro tedaj." pravi v svoji sodniški slavi, ..obtoženca bodemo ju t r i na klop položili. Najprvo petdeset — huj — da bodo p rav gorke. In če ostane tudi tedaj še trdovraten, dodali tnu bodemo drugi dan še petdeset — potem bodemo že izvedeli, k a r nam je treba. In kdor mi pripelje to Ivanko, dobil bo od mene lopo nagrado.1* J e tn ič a r se muza. Saj je on tudi prepričan, da bo logarjeva hči prej ali slej Prišla, zopet v očetovo hišo. Tam gori vedno stoji berič na ¦ ‘ **aži, d a jo bo brzo zgrabil, kakor hitro so domov povrne. T u d i sodniku je to znano, dela pa se. kakor bi mu to ne oilo nič mari. Mirno izpije čašico vina. „Sedaj le pojdite/ pravi jetničarju, ..jutri pa mi pridite Poročat, kaj je logar priznal. Ne pozabite ieskovke v jesihu Namočiti." „Se že namakajo, gospod sodnik." „Tein bolje, tedaj sc vsaj bolj prilegajo. Oj, jesih je izv r s tn a iznajdba, palice postanejo gibčne, da je kaj! Škoda, da t)e smemo več volovskih žil rabiti, to je bilo izborno sredstvo. I T o d a naša gospoda pravi, da so volovske žile prehude — saj p r a v im , svet je ves hudoben. Mej tem samogovorom jetničar zapusti vrt. Sodnik je sedaj sam. Zopet počasi prazni kupico ter se na tihem raduje onega Sasa, ko bo v ječi imel lepo Ivanko. Tako je zamišljon. danečuje, kako šumi za košato hruško, ki moli svoje veje preko vrtnega zidu. — r>70 - Ko z nova zašumi v vejevji, se zgane. .,Oho,“ pravi sodnik sam pri sebi, „ali so tatovi tako predrzni, da si že zvečer upajo na vrt? In pa celo v moji navzočnosti? No, čakajte me. pokazal Vam bom, kdo sem jaz.* Radoveden se ozira, in glej! Mej gostim vejevjem se pokaže bela ročica, za njo pa zal dekliški obraz, katerega pokriva širokokrajen moški klobuk. „Sodnik!“ zakliče čist, lepodoneč glas. Sodnik osupne. Deklica tu gori kajti lepi obraz je dekliški — mu je popolnoma tuja — in vendar ga kliče. Sodnik je takoj zaljubljen. Saj je znano, kako je bogat ¦¦ oj. kolikokrat je bil radodaren nasproti krasnim ženskam! In utica je gosto zaraščena, njegova prepirljiva žena se je odpeljala na Krško — ni se mu treba bati, da bi ga kdo motil. Zaljubljenec vstane urno od mize. ..Pojdite doli, lepa gospodičina!“ priliznjeno šepeta zviti starec. ..Da, takoj pridem,“ glasi se od zgoraj odgovor skrivnostne tujke. — Nato izgine lepa ženska glavica mej vejevjem in za trenotek je vse tiho. ..Rac-a na vodi,“ mrmra sodnik. ..to je gotovo krasna pustolovka, ki jo najbrž slišala, kako radodarnih rok da je dobri gospod sodnik. — Oj, ravno v pravem času je prišla in lepo dete je to.“ V hruški zopet zašumi. Ob deblu zdrkne navzdol temna postava in trenotek pozneje ponosno stoji pred sodnikom razkošna deklica v moški obleki. Sodnik se čudi. Tujka rezko upira svoje žareče oči v presenečenega grajskega uradnika. ..Primaruha”, misli si sodnik, ,,to je pogumna ženska. — .Moška njena oprava ni napačna stvar, vsaj ne bo nikdo kaj slabega o meni slutil. In pa plezati zna to zalo dekle, kakor mačka.b „ Dobro došla. moja draga!*' pristavi glasno zaljubljeni dedec. „Dobro sem Vam došla?" praša ga tujka, ki obstoji tri korake od njega proč. „No, seveda!“ „Tega ne verjamem." „Zakaj ne?" ..Ker še ne veste, iz katerega vzroka sem k Vam pr iš la / odgovarja skrivnostna deklica. S o d n ik u z a ig r a pri tem p omen l j iv smehl ja j k r o g debel ih Ustnic. „To mi ni težko uganiti." ..Ali res ne?" „Ne, pojdite sem, ter pijte na moje zdravje kozarec dobrega vina." D e k l i c a s e p o ro g l j iv o smej i . _Vi ste res prijazen gospod, toda —kl Kaj .pomeni Vaš ,toda‘?" Prekmalu bode te to iz v e d e l i .” ..No, radoveden sem, — glejte, preljuba mi devičica, take punčike, kakor ste Vi, imam vedno rad, ker jim morem svojo očetovsko naklonjenost pokazati." „Kaj mi ne pravite ?“ „Da, to je resnica." ,.In kaj mislite o meni?" vpraša lepa tujka. S o d n ik se muza. prepričan je, da ga čakajo veseli trenotki v družbi zalega dekliča. Z a l ju b l j e n e c ne zapazi , k ak o ču d no s e žari v t em n ih očeh n e n a v a d n e d ek l ic e , k i sedaj počas i pristopi . Sodnik vstane.0*- „ Krasno dete," pravi razuzdanec, ..tu zadej v paviljonu imam nekaj steklenic najboljšega vina. Menim, da po vročem današnjem dnevu ne bo —“ »Stojte," poseže mu lepa tujka v besedo, „nisem Vas obiskala, da bi se z Vami radovala." Sodnik jej namožikuje s svojimi malimi očmi. — (172 — -Hahaha, take izgovore že poznam," smehlja se lahkoživec, tako so vse iepe žene in punice govorile, kadar so me na vrtu obiskale. Toda pozneje, v paviljonu, so bile pa veliko krotkejše." Tujka v moški obleki se menda drugače premisli. ..Dobro", pravi odločno, „pa pojdiva v paviljon/1 Takoj je sodnik poleg neznane krasotice, in ker ve, da ga nikdo ne opazuje, spremlja svojo obiskovalko v paviljon, čegar okna so skrita za zelenjem. Tuja deklica molče vstopi. Sodnik hitro zapre vrata za sabo, in ker meni, da se neu deklina ne bo dosti upirala, — jo s svojo debelo roko objan:e krog pasa. Čof! Krepka zaušnica od male, toda trdne dekličine roke plamti na njegovem tolstem licu. „Kaj — kaj — pa to pomeni?" ..To pomeni, da se ne pustim od Vas prijemati,- glasi se odločni odgovor. „Ali mislite, da sem prišla k Vam zaljubljenosti uganjat'?” Sodnik postane srdit. ..Da — kaj — „Tiho!“ pretrga mu tujka besedo. „Še jedenkrat se me dotaknite, pa Vas bom izplačala, da me bodete svoje žive dni pomnili.” Sodnik se prestraši, kaiti v roki neznane lepotice se zasveti bodalo — nevarno orožje ni po njegovem okusu. ..Pomagajte!“ sopiha strahopetnež, »morilka, hudodelnica je v mojem vrtu!* Obrne se proti vratom, da bi ubežal, — toda deklica je hitrejša. Hipoma mu zapre izhod. „Pomagajte, umoriti me hoče!" stoka debeluhar in se ozira plašno okrog. .,Če ostanete miren in me poslušate, no storim Vam nie žalega," oglasi se tujka, „če bodete pa kričali, zasadim Vam bodalo mej rebra.“ ..Oj, usmiljeni Bog, zaklala me bode,“ stoka plašljivec, „moj Bog, izgubljen sem.u — 1 Pred njo na tleh nekdo grozovito stoka ubit, marveč le težko ranjen. zadeti rokovnjač 673 Tolovaj ka pristopi bliže. „Sodnik", pravi deklica odločno, Vi imate ubogega človeka, starega logarja, v ječi, kor ni mogel plačati desetine." Graščinski uradnik sloni ob steni, bled kakor zid. zobje mu škiopotajo. „Ta revež mora postati prost”, nadaljuje lepa tujka, „in sicer prej ko mogoče. Kakor hitro bo izpuščen, poravnal bo svoj dolg." Sodnik si ne upa dihati. „Ali ga bodete izpustili?" zadere se pogumna tolovajka nad njim. S t r a h o p e t n e ž s e po c e lem t e le su trese. . .Z lo č in s t v a j e sumen", zaje cl ja k on e čn o , . .davkar — k a teri — “ „Da, prav je, da me opomnite tega razuzdanca. Svojo službo je zlorabil, nedolžno deklico je hotel svojim zverinskim nakanam žrtvovati. Sedaj je moj jetnik." H S o d n i k jo d eb e lo g led a . -Moj jetnik je sedaj", ponavlja lepa tujka, „in če logar ne bo km a lu oproščen, dobili bodete lepe spomine od davkarja. Znano mi je, da ste njegov prijatelj, in če ne bodete izpolnili moje zah tev e , dobili ga bodete nazaj, toda polagoma v koscih, jutri n jeg o v o uho, pojutrašnjim desno roko, pozneje morebiti njegov nos — in tako dalje, dokler ne bo ves v Kostanjevici. Potem g a lahko sešijete. Kaj pa pravite k temu?" Sodniku se lasje ježe. „Za božjo voljo, to bi bilo strašno! Menda se šalite?" „Ne šalim se", glasi se resni odgovor, „če me ne ubogate, dobili bodete jutri za zajutrek uho svojega prijatelja. Ne pozabite me, kar jedenkrat rečem, tega se tudi držim." „Za božjo voljo!" »Ali bodete izpustili logarja?" zakliče rezkim glasom tolovajka. Sodnik je strahu pol mrtev. „Morebiti res še vedno mislite, da se šalim", pravi lepa tujka. »No, prepričali se bodete, kako resne so moje besede! Vrhu tega Vam povem, da sem Amalija, nevesta tolovajskega Črni Jur ij 29 glavarja Jurija Skopca. Sedaj vsaj veste, kdo tukaj z Vami govori." »Usmiljeni Bog!“ stoka sodnik. Noge ga več ne drže, na tla se sesede, kjer začne strahu brcati. Amalija se za javkanje debeluhastega možicelja ne zmeni, temveč togotno plane nanj ter mu uro in verižico iz žepa iztrga. .Prstane mi dajte!“ divja Amalija, ,,preveč so mi všeč, da bi Vam jih pustila, posebno ta-le dijamant — sem ž nj im!“ „Ne spravim jih s prstov'-, zdihuje strahopetnež, ki plašno zre v bodalo. »Potem Vam kratkim potem prste odrežem", preti Amalija. „Ali bodete hitro sneli prstane? Sicer —!“ Desnico, v kateri tiči ojstro orožje, zavihti. Sodnik obupano suče prstane, katere nenavadno hitro potegne s tolstih prstov. Tolovajka jih spravi, potem pa mu odtrga še srebrne spono s črevljev. „To je dober plen“, raduje se Amalija zmagovalno. mislila si nisem, da bom imela toliko uspeha. Ura, verižica in prstani so dragoceni, lepo svotico denarja bom zanje skupila." »Usmiljeni Bog”, cvili sodnik, „sedaj me bo zaklala!" „To se bo tudi zgodilo, če ne bo logar kmalu izpuščen*, preti mu Amalija, „in našla Vas bom, če se tudi globoko pod zemljo zarijete. Zaprek ne poznam, tedaj se čuvajte! Ce bo logar prost, povrnil se bo tudi davkar, katerega je že zadela zaslužena kazen.“ && "Joj — joj — !- Sodnik še vedno brca, kakor da bi mu to kaj pomagalo. Amalija se pripogne k njemu. Ost bodala mu nastavi na prsi ter ga jezno pogleda. »Milost — usmrtila me bo!u tuli graščinski uradnik. »Tri dni Vam dam odmora*, preti mu Amalija, »in če do tedaj ne bo logar v svoji hišici, zgodila se bo nesreča. In ke sali se bodete svoje žive dni, ko bi se revežu kako zlo pripe — 675 - tilo. Sedaj pa mi zdravi ostanite, kostanjeviški sodnik, spominjajte se mojih besed — v treh dneh pa se bodeva zopet videla — tedaj se me varujte!" Amalija dvigne nogo. Sune ga ž njo tako krepko, da glasno zaječi. Trenotek pozneje izgine tolovajka iz paviljona, v katerem debeluhar še vedno brca s svojima tolstima nogama. Tako leži še četrt ure, ker se boji, da se bo zdaj in zdaj povrnila grozna ženska. Konečno se vendar ojači ter vstane. Potr tega obraza potiplje žepe, prste in črevlje. Tedaj vse bridka resnica, lepa razbojnica je dragocenosti odnesla. Kaj poreče k temu njegova stroga zakonska polovica, ki bo takoj slutila, kam je pes taco molil? Sodnik pozna svojo soprogo, katere nezaupnost je daleč n a okrog prislovu a postala. Sedaj se še-le zave, kako nesramno je bil poražen. Srdito stiska pesti. »Čakaj no — čakaj, ne boš me zasmehovala, o ne! Ne imenujejo me zastonj prebrisanega kostanje viškega sodnika. Ljubico grozovitega Jurija Skopca bom vjel, morebiti potem celo tolovajski glavar sam pride v moje kremplje. Toda kaj naj sedaj v ta namen počnem? Stvar je treba dobro premisliti no pa saj imam tri dni časa — to je dolga doba. Do tedaj bom peklenski načrt skoval, ki bo pogubil predrzno in nevarno io lo v a jk o !“ - 876 (.)6. p o g l a v j e . V Abrahamovi hiši. Razprave. — Lea svari. — Hoj mej sramežljivostjo in ljubeznijo. Na preži. J oj, kako morem tako velikansko svoto plačati? Toliko denarja niti ne premorem, sploh so pa stvari komaj polovico vredne. “ Tako stoka in javka stari Abraham, ko Jurij Skopec dan po svojem prihodu v Zagreb prične razprave zaradi prodaje oropanih dragocenostij. Tolovajski glavar zahteva veliko kupnino. . Sicer je plen veliko več vreden, toda Abraham je ves obupan. „Takoj grom po Levija", ponavlja v jednomer, „to je pravi mož, ki zna take stvari ceniti. Povedal bo, da preveč zahtevate. “ Juriju Skopcu se obraz stemni. , ..To ni potreba, Žid", zadere se nad starcem, -ker jaz sani vem, kaj so taki predmeti vredni. “ „Toda oropano blago je", cvili stari Hebrejec, „kako naj vse to spečam'? Tudi jaz bom moral nizko cene zahtevati.” ..To mi je vse znano." ..Tedaj mora gospod tolovajski glavar tudi zahtevano svoto znižati.” Niti za vinar.” wPrisegam Vam —“ „Za Vaše prisege ne dam piškavega oreha", odgovarja Jurij Skopec ravnodušno. „Žid prisega večkrat, če se za to gre. da bi koga osleparil. In če no prevzamete plena, šel boni k Mojzesu, ki mi bo rad plačal zahtevano kupnino." Abraham vije ro k i , kakor da bi mu pretila velika nesreča. ..Mojzes Vam čisto nič ne bo plačal, osleparil, ogoljufal Vas bo, to Yram je pravi —" - 677 - -Le molčite, mene že ušesa bole." -Ali si ne smem izbrati, kar mi ugaja?“ praša Abraham z žarečimi očmi. Jurij Skopec se srdito zasmeji. ..To bi mi še manjkalo", izpregovori, „ne, tako se nisva ''menila. Ali vse, ali pa nič. In če ne plačate zahtevane svote, Pustite me v miru." Abraham je ves iz sebe. Vse preroke kliče na pomoč, v dokaz, da bi pri taki kupčiji ubožal — najprvo velike, potem male preroke, konečno •'»avaja kralje starega zakona in prav na zadnje celo Makabejce. Vse to mu prav nič ne pomaga. Jurij Skopec Žide predobro pozna, še bolje pa njegov tovariš .sladki Polde‘, ki jo bil že večkrat pri takih razpravah Uavzoč. Černič stoji na straži pred sobo. Polde molči, ne more pa si kaj, da ne bi vsaj skrivaj ^'ipal starega Žida, ker ga nič bolj ne veseli, kakor če se Abralam bolestno kremži. „Šel bom po Levija," zakliče Žid z nova. »Kaj hoče tukaj Levi?“ zavrne ga tolovajski glavar od- . 10- ..Saj mi je tako znano, da imata skupno trgovino. Ali U°čete plačati, ali ne?“ »Poprej moram še-le z Levijem govoriti,'• odgovarja Abralam svojeglavno. ..Zaradi mene — govorite ž njim," pravi Jurij Skopec, ^toda meni naj no pride preblizo. On že ve, zakaj, le prašajte Do jutri zvečer imata čas, in če potem ne bo zahtevana > v dobrih — neobrezanih zlatih odšteta, dobi Mojzes Plen.« __ J Abraham na vse pretege skuša dokazati, da je Mojzes Jvečji slepar na svetu, toda glavar Jurij Skopec ga niti no * Polde." obrne se k svojemu tovarišu, „pojdi sedaj Ti na az°, Černič je predolgo zunaj, menda se že dolgočasi.“ floh ^ 'U(iož božji," pripomni Abraham, »v moji hiši ne preti ena nevarnost." - 678 - „Mogoče, toda previdnost ni nikdar škodovala/ Povem Vam, Abraham, da se ne dam od nikogar preslepiti.“ Abraham zre pred se. Suhi ustnici stiska tor izpod obrvij od strani pogleduje na tolovaja. „Kaj se čmeriš?" zadere se ,sladki Polde‘ nad njim. „Tega ne prenašam, hitro me prijazno poglej, sicer —I” Abraham dobi tak sunek pod rebra, da skoro s stola pade. — „Veliki glavar!" javka plašljivi Hebrejec, ^pomagajte mi, recite temu gospodu tolovaju, naj me pusti v miru! Saj bo mene, starega moža, še ubil.“ , Miruj, Polde!“ zapoveduje Jurij Skopec, ki vidi, d a j e tolovaj pripravljen, v drugič s svojo orjaško pestjo suniti slabotnega starca. ...i* „ Pomislite, glavar, da je to pri taki kupčiji nujno potrebno,” odgovarja Polde. „Židje tudi niso drugega navajeni. Kadar smo jim drugikrat plen prodajali, stepli smo jih naj prvo, da so bili rumeno in višnjevo lisasti, potem pa se je kupčija tako gladko razmotala, da je bilo veselje!" „Pusti mi starca v miru, Ti pravim!“ Polde godrnjaje odneha. Abraham pa urnih korakov zapusti sobo svojega grozovitega gosta. ., Plačal bo," izpregovori Jurij Skopec, ko se vrata za Hebrejcem zapro. *Stavim, da bo jutri svoje rumenjake na mizo odštel.” „ Mogoče," mrmra ,sladki Polde’, „toda odkritosrčno Vam povem, da ne zaupam tej sodrgi. Res smo večkrat že imeli kupčijo z zagrebškimi Židi, ki so so gladko iztekle. Povem pa Vam, da so vsi prepeličarji izdajice in da moramo paziti nanje, kakor na naj večje sovražnike." I ..Zaradi tega sem tudi previden. In sedaj pojdi namesto Černiča na stražo." Polde ubogljivo odide. Tudi Jurij Skopec zapusti sobo. ker je v njej neznosno zaduhlo. — 679 — Tolovajski glavar stoji na hodniku stare hiše. Večer se bliža, zaradi tega je na tesnem prehodu polumračno. To Jur ija Skopc-a ne more motiti, odi njegove so tmine navajene. „Polde ima prav,“ šepeta pogumni mož, „naše tukajšnje bivanje je nevarno. Sicer oblastnije ne bodo stikale po židovskih • hišah, toda če nas kdo izda, zabredemo lahko v prav neprijeten položaj. Pred vsem Leviju ne zaupam, kajti ta človek me smrtno sovraži, ker sem mu prevzel nevesto in ga vrhu tega še kaznoval. Treba je, da imam oči odprte, ker so Židje prepirljivi, hinavski, neodkritosrčni. Najraje bi imela Abraham in njegov tovariš celi plen zastonj!" V take misli zatopljen koraka tolovajski glavar po hodniku. Staro poslopje ga zanima, ki je jednako zidano, kakor ona hiša, v kateri je prebil svojo mladost. Naenkrat obstoji. „Kaj šumi tukaj?" šepeta Jurij Skopec, „resnično, sedaj neka vrata škripljejo." Kakor v gozdu navajen, plazi se po prstih bliže in njegove bistre oči zapazijo ženskp postavo. „Le a !“ šepeta pogumni glavar. Nikdo mu ne odgovarja, toda Jurij Skopec začuje zatajen vsklik — vzdihljaj. Hitro stegne svojo desnico, s katero zgrabi polno, okroglo r o k o to je Lea, krasna Turkinja. Zvija se, da bi se oprostila, toda tolovajski glavar je ne izpust i . „Pustite me," prosi Lea. Zakaj pa, draga moja Vu odgovori Jurij Skopec, ki jo pritisne k sebi ter iskreno poljubi. „Ah — a h ! “ Lea se še brani, vendar pa le bolj navidezno — ne vpije, ko jo p red rzn e ž z nova pritiska na srce in neštetokrat goreče poljubi. „Ti krasna rožica iz jutrovih dežel," šepeta tolovajski glavar. „Tvojo divno lepoto moram občudovati, da, ljubiti Te moram!“ (>80 Lea globoko vzdihne. , Čuvajte so!" svari ga tihim nlusom. „Koga?“ praša začudeno glavar, „ali me Vaš vzgojitelj hoče izdati?" »Tega ue vom," odgovarja Lea plašljivo, „ vedno se zapira v svojo sobo, iz katere sem slišala govorjenje, kakor da bi • moj oče s kom obravnaval. In vendar ni nikdo prišel k njemu v obisk." -Oho," čudi se Jurij Skopec, ..kdaj sle to zapazila, predraga Lea ?" ..Sinoči moja soba meji na očetovo spalnico/ šepeta Turkinja. Jurij Skopec premišljuje. »Moja lepa Lea," pravi, poljubivši jo, .Ti mi moraš neko prošnjo izpolniti." „ Katero!“ „Sam se hočem prepričati, ali se zoper mene ne kuje kaka spletka." Deklica se prestraši. „.Jaz naj -'?" »Da danes ali še bolje jutri na večer bom prišel k \ am, ko bodo vsi mislili, da spim," odgovarja ponosni glavar. ..Stari Abraham naj misli, da se moro z neznancem brez skrbij razgovarjati. Bog ve. kdo prihaja k njemu po tajnih potih — to lahko mene in moja tovariša pogubi." Lea molči. ..Da, pogubi," nadaljuje tolovajski glavar, o tem ni dvojbe.. No, kaj pa tudi Lea o tem povprašuje, če Jurij Skopec pride krvniku v roke?" -Ne. ne," šepeta deklica v smrtnem strahu. »1’mreti ne smete, raje jaz desetkrat poginem! Živeti morate!“ Jurij Skopec se smehlja. Saj ve, da je zopet zmagal, da ga Lea. divna Turkinja, ljubi. — Ni se mu, ponosnemu možu, treba dosti prikupovati — čisto dekličino srce jo njegovo, na veke. 681 - „Lea,“ pravi tolovaj tiho, »starega Abrahama moram na skrivnem poslušati. Že danes se mi je marsikaj čudno zdelo, ker je rabil izraze, ki so mi dali misliti. Mogoče jo ravno sedaj skrivnostni obiskovalec pri njem." Lea mu ne odgovori. „Pusti me tedaj v svojo sobo,u nadaljuje Jurij Skopec. „Če se izdajalci m ude pod to streho, poseči moram pravočasno vmes." Lea se trese po vsem životu. „Ali bodete mojega očeta usmrtili'?" „Ne, drago dete, ker nočem Vas žalostiti. Če je res pripravljen, pogubiti me, kaznoval ga bom tako, da bo odslej vodno pravično postopal. Sedaj odpri — ne ugovarjaj, Ti biser vseh krasotic." » Predno mu more Lea braniti, odpre Jurij Skopec sobna vrata. — Vstopi ter Leo za sabo potegne, potem pa duri zopet z a p re . Zmešana in sramožljivo zarudela zakrije si z rokama i obraz. — „ 0 moj Bog, kaj sem storila?" „Le nekaj dobrega, srček moj," tolaži jo tolovajski glavar z a m o l k l im glasom ter jo na žareče lice poljubi. „Kje je stena, ki meji ob spalnico Abrahamovo ?“ „ Ah — ah — “ ‘ ,.Lea, pomisli, da se gre za moje življenje,“ vzdihne , glavar.D eklica z lepo, belo ročico molče pokaže na leseno šteno j ur jj Skopec je v istem trenotku že poleg nje. Sapo zadržuje, da bi bolje slišal. Resnično, dvoje tihih glasov se čuje. Kaj moža tu notri govorita, Jurij Skopec ne more razločevati kajti lesena stena je predebela — toliko pa vendar čuje, da se star mož z nizkim glasom nekaj posebnega z mlajšim razgovarja. Loa -stoji sredi sobe. Roki krčevito pritiska na srce, kakor da bi v prsih čutila veliko bolečino. - 682 - Oči se jej svetijo — kolika sramežljivost, kolik strah se izraža na ljubkem obraza! Jurij Skopec je v njeni spalnici tamle za zastorom stoji njena deviška postelja. Lea trepeče. Čuti, da bi Juriju Skopcu ne mogla odreči prav nobene prošnje. Dvakrat jo je že rešil, ohranil jej dekliško čast — hvaležna mu mora biti. V sosedni sobi se sedaj začuje zamolkel ropot, kakor bi se vrata zaprla. Potem vse utihne. Jurij Skopec je z jednim lahkim skokom pri vratih Leine spalnice. .,Aha,“ mrmra predrzni tolovaj, „sedaj dosti vem — v Abrahamovo sobo vodi tajen vhod, skozi kateri prihaja k njemu skrivnostni tujec.” Lea sliši te besede ter z lepo glavico odmaje. „To je popolnoma nemogoče/' šepeta deklica. „K sobam mojega očeta vodijo samo jedna vrata, in sicer ona s hodnika. In skozi ta ni nikdo prišel." » . « Jurij Skopec se srdito smeji. ,.To Vam rad verjamem, kajti vhod, skozi kateri je prišel tujec, je v Abrahamovi spalnici skrit." ..Motite se, o tem bi morala jaz kaj vedeti. -Ali je to res, Lea'?“ Umrem naj, če ne govorim resnice.“ .,Zaupam Ti, ljubo dete,“ pravi Jurij Skopec, ..sedaj mi odgovori na drugo prašanje. Ali spalnica Tvojega vzgojitelja meji na kako prazno shrambo ali nerabljeno izbo?" _Ne, neposredno se dotika sosedove hiše.*1 ,.In ta je Levijeva?” „Da, Levijeva“, odgovarja Lea tresočim se glasom. Jurij Skopec tiho zažvižga. ..Potem dosti vem“, misli si pogumni mož. ,,Oho, tu se nekaj kuha, kar bi nam moglo nevarno postati. Oj, Židova sta premetena — moj bogati plen hočeta izdajalca imeti in me - 683 - potem oblastnijam izročiti. Toda ne bodete me vjeli — ne, nisem zastonj tolovajski glavar Jurij Skopec. “ Glavar se zopet k Lei obrne, ki ga plašljivo gleda. „Draga deklica”, ogovori jo prijazno, .,ali mi hočeš izkazati veliko prijaznost?" „Oj, kako rada!" ,.Dobro, tedaj izvrtaj v leseno steno malo luknjo tekom jutrišnjega dne. In ko se zmrači, pridem zopet semkaj, da za' gotovo izvem, kaj se vrši zoper mene." Lea molče stoji. Ne brani se, ko jo Jurij Skopec zopet objame ter strastno k sebi stisne. L e krasne njene oči ga milo prosijo, naj jej prizanaša, toda tudi ta prošnja ni posebno resna, vse bi mu dovolila, kar koli bi ljubljeni mož zahteval. Ju r i j Skopee to dobro ve. Saj mu je znano, da ga lepe ženske ljubijo, zvest si je svoje oblasti, katero ima nad dekliškimi srci. In ko jo poljubuje, čuti, kako se deklica pretresa — kako ifcreno se pritiska na njegovo srce. L e a se konečno vzdrami. .,Zapustiti me morate sedaj“, jeclja deklica, „moj oče bo kmalu prišel, kakor je njegova navada, da mi vošči lahko noč. Pojdite, prosim Vas lepo.“ , . „Toda jutri zvečer se povrnem, krasna ljubica.14 „Da — da, o moj Bog!“ „In ne pozabite luknjo v steno izvrtatiu, šepeta pre- '. volje vsedeta za polno obloženo mizo. — Tudi Jurij Skopee se j :;na -idruži, toda le nekaj malega zaužije. Njegov bistri duh se bavi z orjaškimi načrti za prihodnost. Njegova tovariša ga ne lotita v premišljevanji, kaju slutita, da glavar kuje nove naklepe, tudi njegovo izobraženost spoštujeta, ki ga povzdiguje viso. o nad vse dosedanje divji1 tolovaje. Večer se bliža hitrimi koraki. Jurij Skopec se spomni Leine obljub’? — poslušati hočt skrivnostni razgovor, zaradi tega mirno čak. na u-motek, ko bo Abraham odšel v svoje sobe. Dosedaj je stari Abraham že coli dan .'a nogh Brez miru se potika po hiši, celo po dvorišči. Tolovajski glavar potrpežljivo sedi, da hišni gosp v svojo spalnico odide, potem pa svojima tovarišema i. ve, na] no povprašujeta po njem. Polde se zvito namuza. Znano mu je, da se njegov glavar prav mnogo z/ninna lepo Leo. Prav nič ni ljubosumen, ker obožuje Jurija S! jpc;.. a k bi bil kako višje bitje. Jurij Skopee sliši, da se Abraham z zapahon' od i otraj zapre v svoje sobe. „ Sedaj je čas,u pravi tolovajski g la v a r : „če me po ne vara, vršil se bo zopet tajen razgovor. Hitro k Lei, c ..mi tvore svojo spalnico." — 699 — Jurij Skopec je danes lepo deklico le mimogrede videl, cia iskren pogled mu je povedal, da divna Turkinja ni huda ataQJ- - Tiho stopa po precej temnem hodniku m prišedši pred ino spalnico potrka rahlo na vrata, ki se mu danes hitro ipro. Lea stoji pred Jurijem Skopcem — v nerazsvetljeni sobi slednji komaj razločuje. Hipoma je glavar poleg nje ter prav skrbno' zapre vrata sabo. „Lea, moj srček," šepeta Jurij Skopec, ki jo prime za malo ico. — Za božjo voljo, tiho — tiho, moj oče bi naju lahko *%l!u Ali si izvrtala luknjo v leseno steno, moj preljubeznjivi jV „Da, storila sem to.“ | J u r i j Skopec se po prstih splazi k steni. I s apo zadržuje, da bi bolje slišal. V Abrahamovi sobi je vse tiho. Tolovajski glavar meni, da bo skrivnostni obiskovalec še -.pozneje prišel. Za radi tega potrpežljivo vstraja na mestu. Zastonj — nobenega glasu ne čuje. Tu g a prime Lea za ramo. „Bojim se, da bo moj oče kmalu prišel," šepeta krasna Oklica. /Tukaj ne morete dlje časa ostati!11 1 Jur ij Skopec se obrne, v tem trenotku pa potrka nekdo PH vrata. ..h /a , moj otrok,“ oglasi se stari Abraham, „ hočem Ti %či lahko noč. “ Za trenotek stoji Lea kakor na tla pribita — grozno je ^tnešana. „ S kril se bom,“ šepeta Jurij Skopec, ..odpreti moraš, drugače bo Tvoj vzgojitelj začel sumiti." /Poda kam'? Lea postane naenkrat vsa drugačna. Ljubeča ženska se je vzbudila v njej — junakinja postane in hitro odločena pelje tolovajskega glavarja k zastorom svoj? postelje. ..Tu — tu — hitro!" Jurij Skopec razume in za njegovo orjaško postavo se zapre zagrinjalo njenega ležišča. Posteljo vidi, na kateri počiva devica, blazine od svetlorudečkaste svile, na katere polaga svojo ljubko glavico. Toda te misli mu hitro minojo, ker sliši, da Lea odpira vrata. — ..Zakaj me pustiš toliko časa čakati, otrok?* praša jo Abraham v svoji navadni nezaupnosti. „Oprostite, oče, imela sem še nekaj opraviti." ..Ah - • ali si na svojo bodočnost mislila? Lea, hm, dosti si stara, da se omožiš, kmalu boš postala Levijeva soproga, ta je pošten, bogat mož." Lea se zgane. „Ne maram ga,“ pravi rezkim glasom. Abraham se na tihem smeji, potem pa zamolklo zagodrnja. ..Otročarija," oglasi se odločno, ..od kedaj pa imaš lastno voljo ?" „Odkar nisem več otrok,“ odgovarja Lea. „Kaj se to pravi?“ zakliče Abraham togotno. _ Ali ne poznaš zapovedi — zakona o otroški ubogljivosti? Skrbel sem za Tebe — kakor bi bila moja lastna hči, in sedaj me nočeš ubogati ?“ „ Zahtevaj te, kar hočete," odgovarja Lea. „ Služiti Vam hočem, najtežje delo opravljati v Vaši hiši. Toda Levijeva ne¦ postanem, raje umrem.” „To je bedasto govoričenje," togoti se žid. ..Levi je poštenjak in dobro se Ti bo pri njem godilo. Ljubi Te, in ker je bogat, živela boš kakor kneginja." ..No, ne, oče, ne mučite me; ko bi morala Levijeva soproga postati, skočila bi v vodo, in ko bi me zaprli, usmrtila bi se na drug način." — 701 — Abraham čudno grči. „Ne poznam Te več, Lea, tako si se predrugačila,- izpregovori žid konečno in na glasu se mu pozna, kako se premaguje. „Kaj Ti je šinilo v glavo ? Kolikokrat sem Ti že poprej povedal, da boš postala Levijeva soproga. In s tem si bila popolnoma zadovoljna." „Da, takrat — toda —" Abraham zgrabi svojo gojenko tako hitro in močno za ramo, da lepa deklica tiho zaječi. _Ha, sedaj vem, kdo Ti je take muhe v glavo zasadil," kriči stari Hebrejec. „Ko smo v gozdu taborili, dobrikala si se tolovajskemu glavarju. Ha, ne taji mi, no, to bi se še manjkalo, d a bi moja hči postala ljubica Jurija Skopca!“ Le a molči. „Ali mi boš odgovorila?" preti jej starec. „Kaj naj Vam rečem?" „Oj, sedaj že dosti vem," javka žid. ..Sedaj vidim, da nisi n a š e g a rodu. Kri se ne da zatajiti, toda ne upaj. da me kdaj pregovor iš. Levijeva boš postala, pa je konec besedij." _Ne, oče!" „Ti se braniš, popačena punica?“ „Da, prav odločno se branim." Abraham se popolnoma pomiri. „No, bodemo že videli," pravi Hebrejec. ..sredstev mi ne man jk a , da spravim takega neubogljivega otroka na pravo pot. Sedaj grem prepričan, da se boš premislila. Upam, da se boš že ju t r i kesala." Nikdar, oče.“ „Lahko noč,“ zagodrnja stari žid, ki odide ter krepko zaloputne vrata za sabo. Ko se Lea obrne, stoji Jurij Skopec zopet, sredi sobe. Glavar molče stegne roki proti njej, toda Lea nepremakneno stoji ter upira svoje čarobne oči v tla. Tu jo Jurij Skopec pritisne k sebi. „Ne taji, dete!" šepeta zali mož; „Ti ljubiš drugega in ta drugi — sem jaz." „Moj Bog — pustite me!" — 702 — „Ne, Lea,“ pravi tolovajski glavar, „take ljubice, kakor si Ti, ne pustim pri Židih v Zagrebu, marveč Te sabo vzamem v gozde." „Kot svojo priležnico,“ šepeta deklica, ki komaj zatajuje jok. Jurij Skopec se zgane. Seveda tega ne misli, da bi se z lepo Leo poročil. Najprvo je Amalija slonela na njegovem srcu, sedaj je našel drugo ljubico, v sanjah pa se mu velikokrat prikazuje divni obraz skrivnostne Sabine. Molče objema trepetajočo deklico. Lea se mu hoče izviti. ..Poslušati ste hoteli ob steni,u pravi zamolklo; „ali niste zaradi tega sem prišli ?“ „To je res.“ Jurij Skopec gre k leseni steni. Resnično, tajni obiskovalec je zopet pri Abrahamu, toda , čeravno je luknja v steno zvrtana, predrznež ne more niti jedne besedice razumeti. Možakarja sta menda v drugi sobi. „Nič ne slišim, kaj obravnavata," meni glavar odstopivši, „ preveč sta oddaljena. “ „ Potem me zapustite,u prosi Lea. „Tako hitro to ne gre, ljubica,” smeji se predrznež, ,,poprej me moraš prav prisrčno poljubiti.*’ „Ne, ne!" Jurij Skopec se malo zmeni za njen šibki tipor, marveč jo objame s svojima krepkima rokama. Lea stoka in zdihuje, ker čuti, da je izgubljena, če bo še dlje časa trpela njegovo ljubkovanje. Proseč ga deklica pogleda. »Prizanašajte mi!" prosi ga s svojim sladkim, mehkim glasom. Čudno! Divji tolovajski glavar, ki sicer ne usliši nobene prošnje, stoji presenečen pred trepetajočim dekletom. — 708 - ^Spoštujte mojo dekliško east,u oglasi se zopet Lea, „saj Vas ljubim, toda ne ponižajte me!“ Jur ij Skopec se pripogne k nji. „Ali me ljubiš, dete?“ „Nad vse na svetu. “ „Dobro, čakal bom, da sama k meni prideš in mi rečeš: T u k a j sem, vzemi me za svojo. Sedaj grem, Lea, toda jutri bom še jedenkrat govoril s T ab o— da, jutri, moj ljubki angelj." Abraham stopi razburjen v svojo sobo, katero hitro za sabo zapre. Potem se približa k veliki omari, za katero je tajni vhod. — Levi že čaka na svojega soseda. /Tiho, tiho,“ sika Abraham, ,,govorila bodeva v stanici, n e v spalnici, kajti Lea bi lahko poslušala. „Oho, kaj se je pa zgodilo ?“ „Ne mara Te, moj sin, ravnokar sem ž njo govoril.“ Levi stiska pesti. „Tega je Jurij Skopec kriv," zaškriplje, ..prokleti tolov a j s k i glavar, no, Lea ne bo mogla dolgo nanj misliti — “ »Gotovo ne," odgovarja Abraham, ki se plašno ozira. „saj veš, kako sva se dogovorila." „Seveda,“ smehlja se mladi Žid, „plen in denar bo jutri n a j in — Jurij Skopee s svojima divjima tovarišema bode za vselej izginil. “ Abraham mu prikima. Kaj pomenijo te nenavadne besede? Ali preti Juriju Skopeu neznana nevarnost? Žida se pomenljivo pogledujeta. Nekaj besed si' jeden drug emu povesta, katerih živa duša ne more razumeti — menda je to k ak tajen jezik. Potem zopet Levi prične: „Tedaj se Lea brani, hm — menda tega ne misli tako resno?* „Ne mara Te, moj sin," odgovarja stari Žid, ..toda za sredstvo vem, da bo vendar Tvoja postala." — 704 — . . . . • Leviju sc? oči svetijo. ..Kako srorlstvo je to V" Hihihi, spustil Te bom v njeno spalnico, kjer bo ležala pol omotena. Potem jo lahko ukrotiš, da bo pohlevna kakor golobica. Ali mo razumeš, Levi, kako to menim?1' ..Vem," vsklikne mali žici hlastno, ..in kdaj se bo to zgo dilo r" — ...Mogoče že jutri zvečer," odgovarja Abraham. Levi se zamisli. ..In če ostali tolovaji pridejo tej- prašajo, kje je glavar'?' ..No," smeji se Abraham, ..rekla jim bodeva, da je z denarjem pobegnil, ker velike svote ni hotel ž njimi deliti. Verjeli nama bodo ter Jurija Skopca proklinjali. Hihihi, vse sem ci('bro premislil — nocoj — nocoj, Levi, bodeva —" Zadnje besede se izgube v peklenskem krohotanji in pre-r k a njen a hudobneža si pomenljivo sežeta v roko. ¦ 99. p o g l a v j e . Skrivnostna rešiteljica. Oproščen. - Svidenje. — Nepričakovano iznenadenje. — Sodnikova zmaga. Jetnica. Dva beriča spremljata starega moža ob strmi stezi. Iz Kostanjevice prihaja trojica proti logarjevi hišici, in mož sredi beričev je Ivankin oče. Smrtno bled je starček, ki je bi! toliko časa zaprl v temni ječi. In sedaj je v splošno začudenje izpuščen. Zakaj neki? To je le sodniku znano, ki pri tem dvojno namerava. Najprvo hoče na videzno ubogati, kar je Jurij Skopčeva ljubica zahtevala. - 705 - Sodnik sicer njenim besedam ne verjame, da je tolovajka v kaki zvezi z Jurijem Skopcem, ker domneva, da ga je razbojnica le hotela ustrašiti. Hitro si je sestavil načrt. Starega logarja izpusti z naročilom, da mora hitro, kakor mogoče, poravnati dolžno desetino. Razven tega je sodnik celo četo oboroženih beričev krog logarjeve bajtice razpostavil in poskril. To se je zgodilo, predno pride'stari logar domov, kajti sodnik noče, da bi kdo vedel za njegove nakane — polastiti se hoče skrivnostne tujke. Graščinski sodnik je prepričan, da je pustolovka, za tako sma t ra Amalijo, popolnoma sama. Mogoče je tujka kaka poprejšnja Ivankina prijateljica, tako meni sodnik in upa, da se bo polastil silovitega dekleta. Sodnik si večkrat roki mane. Dobro ve, da je Ivanka lepa, in tudi tujka ni napačna ženska. Ko bo imel oba dekliča v graščini pod ključem — potem — Sodnik se muza, ko vse to premišljuje, kajti dostikrat je "kako lepo jetnico sam zasliševal v ječi —. Beriči, katerim je marsikaj znano, pripovedovali bi lahko p ra v lične in zanimive dogodbice o teh obiskih. Vse je v najboljšem redu — vse*je po sodnikovih nared b ah pripravljeno. ..Hitro, hitro, starec," izpodbujata beriča skoro onemoglega ne sr e čn e ž a . „Zadnje dni ste dobili vendar mesa in vina, tedaj morate biti kakor novorojen. “ „Kje je moja hči?“ praša revček. ,/fo nama ni znano. Menda čaka na Vas v hišici, če pa ne, povrnila se bo že v pravem času." Logar ve iz sodnijskih zaslišanj, da Ivanka ni postala žrtva nesramnega davkarja, marveč da je izginila, ž njo vred pa tudi graščinski uradnik. To je reveža še najbolj tolažilo, ker je prepričan, da jo bila Ivanka rešena. ;)0a ' — 706 Počasi stopa logar proti vrhu hriba, na katerem stoji njegova borna domačija. Kmalu potem so gori in beriča odpirata hišna vrata. .,Ivanka!" klice starček tresočim se glasom, „Ivanka, moje d e te !“ — Nikdo se ne oglasi. .,Ni je tukaj," šepeta logar pol obupan. „No, pirnica bo že prišla," izpregovori prvi berič odurnim glasom. ..Kopriva ne pozebe. Tu imate kruha in mesa, pošilja Vam ta živež dobrosrčni gospod sodnik. Pozneje se pa sami preskrbite, kakor znate. Midva morava zopet v dolino. Zdrav - stvujte in pa desetine ne pozabite.1' Beriča krohotajo odideta tor zapustita starca samega v bajtici. Kako pusto in samotno je tukaj! Pogled po mali izbici mu pokaže, da njegove hčerke ni bilo tukaj, odkar so njega tako brezsrčno odpeljali v ječo. Da, sreča je še bila, da je takrat v svojem obupu odprl vratiča pri kletki, v kateri jo imel dvoje škrjančkov — uboga ptiča bi bila morala sicer lakote poginiti. Logar se mora vsesti. Pri oknu sedi onemogli starček ter zre v zeleni gozd. Da, v zeleni gozd! Koliko časa ga že ni vidol — ljubljeuih gozdnih orjakov s svojimi krilatimi prebivalci! Toda kje je Ivanka? Logar globoko vzdihne. : No zapazi, da se od gozdnega roba sem dve postavi urnih korakov bližate hišici. Sedaj zasliši šum pri vratih; starček se vzdrami. „Ivanka, mojo ljubo dote!" Da, tu stoji Ivanka in mlad mož ne, lepa deklica je to v lični lovski opravi. , ^ Lenčika je na Amaiijino povelje spremila logarjevo hčerko. Oče in hči se objemata, ljubkata in poljubujeta se, kakor da bi se nikdar več no hotela if pustiti iz rok. - 707 - „Ivanka, kje si bila?“ Deklica prične pripovedovati o svoji veliki sili, ko jo je davkar hotel žrtvovati svojim divjim strastem, o svoji rešitvi in o nenavadnih deklicah, ki so za moške preoblečene. In ko se starček še čudi, pristopi Lenčika. „Tukaj vzemite1', pravi zala tolovajka ter mu pomoli te žk a mošnjo denarja. „To Vam pošilja naša načelnica, da ž njim poravnate desetino, kar imate za plačati ter si sicer opomorete z ostankom." Starček se začudi. »Kdo s te ? “ praša tresočim se glasom. .,To Vas ne briga", odgovarja Lenčika resno in tudi pr ijazno. „Vaše zaščitnice smo. Brez nas bi še sedaj zdihovali v ječi in Vaša hči bi bila gotovo postala žrtev nesramnega davkar ja.a ..Oj) prisrčno se Vam zahvaljujem", jeclja starček. „Ni treba11, zavrača ga Lenčika. »Izvršila sem samo, kar BLj j e bilo naročeno. Tukaj je denar in davkar bo — * Tolovajka obmolkne. Od zunaj se zasliši divje kričanje, in ko se logar prestrašen ozre skozi okno, zapazi, da je njegova hišica obkoljena od mnogoštevilnih oboroženih beričev. V istem trenotku pridrve tudi že preganjalci v izbico, na čelu j im sopiha debeluhasti sodnik, čegar obraz je razburjenosti in nenavadnega teka višnjevkasto barvan. „Imamo jih, imamo jih 1“ kriče beriči. Lenčika je brez orožja, samo lovski nož jej visi ob strani. Tudi tega ne zgrabi, marveč hladnokrvno in resno zre aa razgrajajoče graščinske hlapce. Tukaj je ! “ veseli so sodnik, ..ne, da — druga je — !“ V mislih pa pristavi: „Raca na vodi, tudi to dekle je lepo!“ Že se hoče zadovoljno zarežati, toda premisli se ter svoj obraz uradno-mogočno zgubanči. Počasnih korakov se približa Lenčiki, katero so beriči že zgrabili ter jej iztrgali jedino orožje. - 708 — ..Obdolženka!" zadere se sodnik nad njo, „kje je Tvoja sokrivniea — priznaj — gotovo se skriva kje v bližini!- Lenčika se skrivnostno smehlja. .Jščite jo vendar!" Sodnik se obrne. „Hitro preglejte bližnje grmovje!“ zapoveduje imenitnim glasom svojini podložnikom. Del hlapcev takoj odhiti v okolico, da zgrabi drugega dekleta. Tedaj dvoje takih preoblečenih deklet se tu okrog potepa*, nadaljuje sodnik. „No, to so lepe reči. Mislim, da bo treba strogo postopati. “ Lenčika niti s trepalnicami ne migne. „Le postopajte, kakor Vam drago." Sodnik se raztogoti. „Obdolženka“, kriči debeluhar, „ali se hočete z menoj norčevati?" Lenčika zmaje z ramami. ^Kje je Vaša sokrivniea?" ..Le iščite jo ! “ Sodniku je razkošna Lenčika skoraj ravno tako všeč. kakor lepa Amalija. ..To sta gotovo dvoje deklic, ki sta z doma pobegnili in se sedaj potikata po gozdih in od lovskega ropa preživljata", misli si sodnik. „Hm, jedna mi bolje ugaja kakor druga. Dolgega časa se mi ni treba bati, da, slutim, kako sladke urice me čakajo." Ravnokar jeden beričev zapazi, da ima logar mošnjo de-j narja ,v roki. „Gospod sodnik", pravi, „starec ima veliko denarja.*4 .Kje p a ? J „Tukaj-le celo mošnjo." .,He, odkod imate toliko premoženje?" jezno zareži sodnik nad prestrašenim logarjem, ki krčevito k sebi stiska svojo hčerko. Logar pokaže na Lenčiko. — 709 — „Oho, denar je gotovo ukraden", rujove graščinski sodnik, „to mošnjo prevzamem v sodnijsko shrambo, in to v imenu zakona I“ Lenčika se nagajivo smehlja. Sodnik si zadovoljno mane roki. Denar bo seveda za-se obdržal. Muza se, ko opazuje krasni j deklici. ’ „Tako se nastavlja pastu, misli si debeluhar, ..hahaha, zaradi tega sem tudi logarja dal sem pripeljati. Sedaj imam n a e n k ra t tri jetnike in grožnje skrivnostne tujke me bodo malo b r iga le.” Obrne se k Lenčiki. „Kje je moj prijatelj, izborni d a v k a r p r a š a jo sodnik rezko. „Tega ne vem.“ „In Tvoja tovarišica?" „Ne vem.“ „No, le čakaj, deklina, razvezal Ti bom jezik, da boš bleb e ta la kakor sraka", preti jej sodnik, .n e manjka mi sredstev. ljudje, peljite mi to trojico v kostanjeviške ječe. Prišel bom kma lu resnici na sled.'1 Graščinski hlapci vse tri surovo zgrabijo. Nič ne pomaga, ko Ivanka na kolenih milo prosi za svoje g a očeta. Sodnik je neizprosen. Beriči sujejo svoje jetnike pred se, v Kostanjevici pa p r e b i v a l c i radovedno zro na nenavadni prizor, da se je graščinski sodniji posrečilo, naenkrat tri hudodelnike zgrabiti in v ječo odpeljati. — 710 — 100. p o g l a v j e . ()sodepoln sklep. Je ra prične svoje maščevalno delo. — Hrvatova ljubosumnost. — Smukačv sili in nadlogah. — Oekinar si pribori pokorščino. .,človek — Janko — tako smrčiš, kakor stara žaga! č u dimo se, da Te v dolini ne slišijo." * Tako kriče tolovaji, ki bude svojega spečega tovariša. Toda Hrvat se ne more otresti omotice. Včasih težavno odpre steklene oči, takoj potem pa zopet začne dremati. Tolovaji postanejo nestrpni. Hrvat' dobi nekaj kozarcev mrzle vode na glavo in ledena kopel ga kmalu zdrami. Sedaj se debelo ozira na vse strani. „ J e r a !“ ..Tukaj sem, Janko", pravi Hrvatova žena, ki se je že pred dobro uro povrnila v podzemeljsko taborišče. „Kaj pa hočeš?" ,Joj, moja glava, kako me boli, hu, kako tolče v njej in šumi!“ „In temu se čudiš, stari pijanec?" glasi se ljubeznjivi od- ^govor lepe žene. ..Celo steklenico močnega žganja si na jeden dušek izpil, potem pa naj Te glava ne boli I“ »Od te male steklenice — nemogoče!" ..Gotovo je tako, ker je bilo žganje močno. Saj me nisi hotel poslušati — steklenico si mi šiloma iztrgal. Kaj imaš sedaj od tega — samo poštenega mačka. “ „Ali si bila ves čas tukaj?" praša jo nezaupen. -Samo za trenotek sem šla na čisti zrak", odgovarja prekanjena ženska. Hrvat jo divje pogleda. „ln Smukač tudi ni tukaj", začne tolovaj rogoviliti. „Jera. povem Ti, ne spravi me v jezo. Ce me goljufaš, umorim Te s Tvojim ljubčkom vred." _Ti si norec. 11 „Jera, postal bom tiger.“ ..E kaj, zaradi mene voliček", odgovarja mu žena odurno. .Ni t i najmanjšega vzroka nimaš, da bi dvojil o moji zvestobi.” H „Ti me hočeš samo preslepiti." „Ne, dokažem Ti to lahko." J a n k o počasi vstaja. „Dokažeš mi — kako p a ? “ .L e poslušaj me, pa boš hitro in natanko izvedel. Toda pameten mi mbraš ostati, ali me čuješ?" „Jaz sem vedno pameten.* „Tedaj Ti bom nekaj povedala.“ „Ah — hitro, hitro!" J e ra se previdno na vso strani ozre. Drugi tolovaji so tako oddaljeni, da ne morejo njenih be sed slišati. »Janko,11 šepeta prekanjena razuzdanka, ..Smukač Ti je h u d o b en lopov.“ „Ali Ti je kaj žalega storil'?- praša razkačeni tolovaj srdito. „Da, storil.11 Govori, govori, potrpežljivost moja je pri kraji.11 ..Pusti me, da mirno izgovorim, drugače raji popolnoma molčim. In ne rujovi mi, drugim ni treba vedeti, kaj imava mej seboj razpravljati." # „ Govori, baba!11 škriplje Janko. „ Naj prvo Ti povem, da me je Smukač k nesramnostim pogova r ja l." „Ah — ah!-1 „Seveda sem ga odločno zavrnila," pristavi razuzdana žena. — .Zakaj mi tega nisi že popred povedala V" razgraja ljubosumnež. „Tega nisem storila, ker fe predobro poznam. Dokler je pri samih besedah ostal, sem molčala." Hrvat se jeze kar peni. - 712 *Vrag *— je —“ „Ne, dosegel ni, kar je nameraval. Res, da me je danes zjutraj napadel, kajti ni mi bilo znano, da je mej razvalinami na-me prežal. Toda dobro sem ga razpraskala.1' „Oj, Ti grdoba!“ Jera lahko tako govori, ker je čula, da sta se deklici v skrivališči z nohtovi branili. „Da, nesramno je kaj taeega,“ pristavi zvita lahkoživka; »Smukač se je hotel šiloma prilastiti, kar sem mu odločno odbila. Bila sem že skoraj v njegovi oblasti, konečno pa se mi je vendar posrečilo, da sem se mu iztrgala. Potem je nesramnež za mano klical, da bom vendar njegova postala.u Janko Hrvat strašansko grči. „Ne delaj takega vrišča," svari ga lepa Jera, „drugače Te bodo tovariši slišali. “ „Nič ne de.“ Molči!“ „Ne, ne, ubijem ga, kakor steklega psa.“ I 9 „To bi bilo bedasto/ sika hudobnica; „saj som jaz sama dosti togotna ter se hočem nad njim maščevati. Ali veš, Janko, kako bodeva to storila ?“ „Kako p a ? “ „Umorila ga bodeva, da naju nikdo ne vidi — potem ga v grmovju zakopljeva, da ne bo živa duša tega nama mogla očitati." • Janko se togote trese. „Najraje bi ga zaklal, kjerkoli mi pride pod roke.“ „Tako?“ roga se mu hinavka. „In potem pride glavar ter Te da na prvo drevo obesiti. Ali poznaš njegove stroge zakone ?“ Janko se nekoliko pomiri. „Toda umreti mora," škriplje. „Seveda, to tudi jaz hočem imeti," sika lepa furija, „Janko, skupno ga bodeva poslala v krtovo deželo. Že veš, kako se mora to storiti, da niti kričati ne more.“ Hrvat jej prikima. ,.In tako hitro, kakor rfiogoče." - 713 — „Da, če mogoče, že danes. “ Ostali tolovaji zapazijo, da imata Hrvat in njegova žena strasten razgovor. Toda ne zmenijo se za to, ker so pri tej zakonski dvojici takih prepirov že vajeni. In zaradi tega se nikdo za-nju ne briga, ki še nekaj časa mej seboj šepetata. — — — — — — — — — — P a n te in Smukač objemata mej tem svoji neprostovoljni ljubici. * Konečno skrivnostni hram zapustita, ko sta lepima jetnicama izročila obleko in jedila. P a n te je veselega obraza. „Maščevanje je sladko/1 pravi svojemu tovarišu, »resnično, sedaj sem to okusil. Hej, deklici, ki sta me v svojem času pretepavali. s ta sedaj moji ljubici — to me radosti — zadovoljen sem — osvetil sem se." Smuka č ga pogleda. Dobro si razpraskan, prijatelj." „ In Ti nič manj,'1 smeji se Pante. „Tak si, kakor vojskovodja, ki prihaja iz mačje bitke. Plemenitašici imate ojstre kremplje-" ,.Toda sedaj sta krotki." „Seveda, kaj jima je tudi preostajalo? Hej, tovariš, peri si svoj obraz, ki je poln krvavih prask.“ „Tvoj tudi." „Hm, kako naj se izgovoriva?* „Smešno, kako neumno prašaš. Rekla bodeva, da sva pri poizvedovanji zašla mej trnjevo goščavo, iz katere sva se s težavo prerinila." Smukač prikima. „Prav imaš, Pante, to je najbolj verjetno. Prišli so sumni ljudje, pred katerimi sva se morala skriti. To nam tovariši morajo verjeti." „No, sedaj pojdiva doli v skupno bivališče." „Jaz ostanem še tukaj," meni Smukač. „Mene je ljubica peklensko razpraskala. Peče me, kakor ogenj. Šel bom k stu — 714 — d Levi odmahne z de.snico. ..-Jurij Skopec ne bo prišel sem," pravi tiho. »Tolovajski glavar nič ne ve o tajnem hodniku. Le pomirite se, oče Abraham, ravnokar sem nastavil past tolovaju, ki ga bo pogubila. Saj veste, kako sva se dogovorila. Hudobnež naj se le zelo veseli." Abraham še vodno ni popolnoma pomirjen. Ali bodo prišli?u praša. „Gotovo bodo prišli, z železnimi sulicami in drogovi, s puškami in vrvmi bodo vjeli tolovajskega glavarja.* Abraham zdihuje. *Ko bi ga le že imeli! Vesel bi bil, ko bi vedel, da sedi v varni ječi. Do tedaj ne morem biti svojega življenja vesel." „Saj se bo že nocoj zgodilo." Abraham z glavo zmajeva. .,Denar so tolovaji sabo vzeli," pravi tihim glasom, „zato pa imamo tolovajski plen, napravila bodeva dobro kupčijo. „No, kaj naj rečem, ko bo ujeti Jurij Skopec pripovedoval o skrivnostnih posteljah v moji hiši. Prišla bo oblastnija vse pregledat. “ Levi se smehlja. .,Le pustite jih preiskovati, oče Abraham," tolaži ga7 ..ničesa ne bodo našli, kajti nikdo raz ven naju dveh ne pozna najinega skrivališča. Vrhu tega živa duša tolovaju ne verjame, rekli mu bodo, da je lažnjivec. Tudi nisem rekel, da je Jurij Skopec v Vaši hiši, temveč sem samo o tujem tolovaju govoril. Sodnija ga bo dobro zgrabila, da bo moral vse priznati, saj nimajo zastonj mučilnega orodja." Abraham si mane suhi roki. ..Seveda imajo mučilnico, joj, kako bo javkal grozoviti tolovajski glavar. O joj, posebno, ko ga bodo ščipali z žarečimi kleščami. Samo, da se iznebimo tega nevarnega človeka L“ Levi se skrbno ozira proti tajnemu hodniku. 751 - „Če le ne bo Lei kaj žalega storil ?u pripomni konečno. „Nič se ne boj," odgovarja Abraham, „drugače bi ne bil svoje rejenke doma pustil. Jurij Skopec mora biti iz dobre hiše, kajti ves drugačen je, kakor pa razbojniki, s katerimi sem do sedaj imel opraviti. Jurij Skopec samo na naji Saka, da bi se zaradi železnih plošč nad posteljami maščeval, na Leo pa niti ne misli. “ Levi ni popolnoma pomirjen, toda raje molči. „Pritlično bodo vojaki splezali v hišo,“ pravi po daljšem p r em o lk u . „Tako sem odredil. Potem bodo celo hišo obkolili te r J u r i ja Skopca vjeli kakor miško v mišnici.“ „In če sodniku o posteljah pripoveduje?" „Nihče mu ne bo verjel," odgovarja Levi, „k večjemu bodo prišli površno preiskavat. Nekaj cekinov bo pri sodnikih izdalo. Saj so se pri naji dveh že dostikrat vršile hišne preiskave. “ S tem se židovska lepa dvojica pomiri. — Jur ij Skopec ne sluti, kaki črni oblaki se zbirajo nad n j im . — Mirno preživi celi dan v hiši Abrahamovi, dokler se njegova tovariša na Židovem vozu ne odpeljeta, potem pa odide v svojo sobo. Najmanjši nemir v hiši mu ne more uiti, toda nič sumnega ne zapazi. Konečno se začne večerno mračiti. Sedaj tolovajski glavar začasno pozabi na maščevanje. K Lei hoče iti — k lepi Turkinji, obljubila mu je, da mu bo odprla vrata. Stanovanje lepe deklice ima okna na dvorišče, ne preveč visoko od tlaka. t Kakor je hiša zunaj umazana, tako lepo opravljene so dekličine sobe. Mehki divani, perzijske preproge in drugo krasno pohištvo razveseljuje oko. Juriju Skopcu je vse to zuano. Čaka, da odbije jednajsta ura. Ob tem času ga pričakuje divna Lea. — 752 - Pogumni tolovajski glavar dobro pozna lepo deklico, prepričan je, da se za njenim beločistim celom ne skrivajo izdajalske misli. In sedaj je prišla zaželjena ura. Zopet Jurij Skopec previdno stopa po temnem hodniku, v roki samokres držeč in pripravljen, vsakega napadnika hipoma ubiti. Toda nikdo ga ne moti, nobenega sumnega glasu ne sliš;. vse je tiho kakor v grobu. In ko pride predrznež do Leine sobe, zapazi v svoje 'veselje, da so vrata le priprta. Šumenje ženske obleke mu dalje naznanja, da ga Le:', pričakuje, in ko hitro ter previdno vstopi, diha v se vse vonjave jutranjih dežel, kakor da bi bil naenkrat prišel v čaroben vrt iz »tisoč in jedna noč". Počasi in oprezno deklica vrata zapre. „Nisem prav storila, da sem Vas sprejela,” šepetajo njena Tega ne vem, toda tako čudno mi jo pri srcu. Venda; pa čutim, kako hvaležna Vam moram biti." ..Lea. ljubica/ odgovarja jej Jurij Skopec, „prod vsem zalite vam, da me ne vikaš več. Imenuj mo s krstnim imenom. Jurij se zovem —“ Ona molči. „Ali Ti to ime ni povšeči, srček moj?" „0j, da!" ..Tedaj me ž njim nazivljaj," prosi jo tolovajski glavar mehkim glasom, „ dolgo je že, da me je nekdo tako klical." „In kdo je bil ta nekdo?" praša Lea počasi. Jurij Skopec more na to prašanje z mirno vestjo odgovoriti, kajti Amalija ni nikdar njegovega krstnega imena izpregovorila, ker jej ni bilo po godu. ..Moja mati, moja draga mati," odgovarja grozovitaž. »Ah — zdihne Lea. ..Mrtva jo — mrtva." nadaljuje tolovajski gisvar žale- .'-.tnim glasom, ..sam sem jo potegnil iz savskih valov ter sredi — 753 — gozda pokopal. Beriči so mi jo usmrtili, zaradi tega sem postal tolovajski glavar. Vzeli so mi vse, kar sem imel — čast, službo, spoštovanje! Samo poguma, moškega poguma mi niso mogli vzeti — moč imam še vedno, da bom pogubil svoje sovražnike. “ — • Po Lemih baržunastih licih se pretakajo svetle solzice. Sočutja ganjena položi nehote svojo mehko ročico na njeg o v o 'krepko roko. To nanj čudovito vpliva. Kri se mu vroče pretaka po g j hipoma objame dekleta ter pritisne na svojo srce. „Oj, pusti me“, prosi, ..pusti me, Jurij!" ..Ne", smeji se zaljubljeni mož, „kdor ima biser v roki, norec bi bil, ko bi ga ne obdržal. Ljuba Lea, kako iskreno Te l ju b im !u Ljubko deklico pelje s sabo k divanu, kojega mehke blazine vabijo k počitku. Jurij Skopee ognjevito objame Leo, njujine ustnice se družijo v plamtečih poljubih. „Oj, kaj delam?" jeclja Lea, „toda ne smem Te od sebe p ah n i t i , s a j -sem Tvoja, ker si me rešil, oprostil iz rok ljutega t o l o v a j a , iz krempljev grdih potepuhov. Da, brez Tvoje pomoči b j b i la moja čast ugonobljena, postala bi bila na veke nesrečna." „Lea, kako lepa si!“ zakliče Jurij Skopec, „kako gori • moje srce za Te, Ti rožica vseh rožic JLea ga pogleda. ,.Ali je to res:1'" praša ga hlastno, „oj, ne, ne morem verjeti, ker si Ti tako zal, tako lep mož. Gotovo si jih že več ljubil, saj Te mora vsaka ženska oboževati." „Ali res to verjameš, Lea?“ „Da, čutim,- da imam prav.“ Jurij se smehlja. ,.Dete moje, govoril bom resnico, ker laži itak ne poznam. Da, ženske me imajo rade, tega ne tajim. Lepa dekleta so mi bila dostikrat naklonjena, vendar pa si Ti lepša, kakor vse, kar sem jih dosedaj videl — razven — ~ Ona ga posluša. :!2a - 754 - „Kaj si hotel reči?" „Nič, Lea", izgovarja se Skopec. In vendar je hotel reči, da sta dve deklici še lepši, kakor divna Turkinja; prva je Sabina, ona skrivnostna, zapeljiva tujka, in druga je Milica, ona ljubka cvetka, katere se le redkokdaj še spominja. Mlada deklica je s tem izgovorom zadovoljna. Poprej se je udala v usodo, da bo morala postati Levijeva žena. Toda ljubezen je sedaj še-le spoznala. Jurij Skopec pritiska k sebi njeno razkošno postavo. ..Zakaj se jočeš, duša moja'?" praša jo Jurij Skopec za nekoliko časa. ,,Na svojo prihodnost mislim. Jurij." „Da, razumem Te, srce Ti krvavi, da bi morala postati žena nesramnega Žida Levija — ali ni res tako?" „Ne morem tajiti." ,,Potom se pomiri, drago dete", tolaži tolovajski glavar krasnega dekleta. ..Levijeva mi ne postaneš, tega ne trpim, da bi Te ta grdoba kdaj objemal." Prestrašena ga pogleda. -Ali ga boš usmrtil?’' .Tega še ne vem, niti vreden ni, da dvignem rok* zanj.“ — Lea se mu nasloni na prsi. ..Ali me boš iz Abrahamove hiše v gozde odpeljal?" praša ga tihim glasom. Jurij Skopec z glavo odkima. „Ne, to bi bila pregreha, to bi bilo toliko, kakor skrbno negovano cvetlico presaditi iz vrta v divjo pokrajino. Vihar bi bi jo v kratkem času pokončal." Lea se mej solzami smehlja. „Ivako lepo znaš govoriti", šepeta deklica, „to tako rada poslušam. Kakor knjiga govoriš." »Veliko sem čital." „Kaj boš storil?" ..Lea", odgovarja mladi mož. ..opravičeno sumim, da se Abraham in Levi skrivata tukaj v svojih hišah.u - 755 — Ali res to misliš?1- „ Prepričan sem o tem.“ „ Nekaj hudobnega sta Ti storila, kaj ne da?" „ 0 tem raje molčim1', odgovarja predrznež, „zakaj naj si ¦s takimi črnimi mislimi kalim veselje, katere imam v Tvoji druščini? Ne, zaradi kaj tacega nisem prišel"k Tebi. Ljubiti Te hočem ter Ti dati skrivnostno sredstvo, ki Te bo obvarovalo neljubega zakona/' Le a se vzdrami. „Skrivnostno sredstvo?" „No, pismo je to", odgovarja glavar, „ tukaj je imaš, Lea dobro je spravi. Le nekaj besed stoji v njem, toda zadostovale bodo, da preplaše vsakega, ki bi Te hotel proti Tvoji volji imeti za zeno. Le a skrije pismo v nedrijih. „Kaj stoji v listu?“ dobrika se mu, „oj, povej mi, dragi Jurij, povej mi toI“' „Ne morem Ti odreči prošnje“, odgovarja jej prisrčno, ..Ti si ta k o ljubeznjiva — tako mila, da celo Jurij Skopee v Tvoji bližini pozabi na svoj ponos. V pismu stoji, da bo vsakdo, ki bi Leo zoper njeno voljo zahteval za ženo, takoj zapadel •smrti. “ „ In kdo je podpisan?" ¦ „Jaz sem s polnim imenom", pravi Jurij Skopec zamolklim glasom, .,vrhu tega pa je nanj pritisnen moj pečat, mrtvagka glava, iz katere jednega očesa gleda bodalo. To je znamenje, katero je že na celem jugu znano." Leo pretresa mraz. „Mrtvaška glava?" „Da, jaz sem tolovajski glavar.“ „In to pismo me bo varovalo ?“ „Prav gotovo." • ' ..Verujem Ti“, zakliče ona, „oj, zahvaljujem se Ti, sedaj se ne bom nikdar poročila." „ Ah —“ „Ne, saj ljubim samo jednega, in to si Ti“, pristavi šepetaj e. - 756 - „Oj, moja Lea!" „Da, ljubim Te", nadaljuje lepa Turkinja strastno. „Ti si mi rešil čast, tedaj moram biti Tvoja. Oj, Tebe ljubiti je radost, nebeško veselje!" Zopet se objema lepa dvojica. Jurij Skopec jo poljubuje na cvetoče ustnice, tesneje jo pritiska k sebi, plamen razvnete strasti šviga iz njujinili očij. — Dva mlada, kiasna človeka uživata tukaj srečo strastne ljubezni. Jurij Skopec se zgane, ko naenkrat zapazi, da Lea plašna poskoči. „Kaj Ti je, srček moj?" -Oj - oj!“ „Ali se me bojiš ?“ ..Ne, Jurij, ljubim Te preveč, — ali ničesa ne slišiš „Ničesa.“ ..Zdelo se mi je ravnokar, kakor bi nekaj rožljalo." ,, Motila si se.“ ..Ne — ne!” ..Kje je bilo to?" . „Pri oknu." Jurij Skopec vstane. Bliskoma stoji poleg okna ter gleda v temno noč. „Ničesa ne opazim, Lea." ..Kaj, da sem se res motila?” „Da, veruj mi!“ Zopet se jej približa ter jo iskreno objame. Lea se vnovič zgane. „Čuj — kaj je to?" Tudi tolovajski glavar sedaj osupne,' natančno se razločuje rožljanje in šum, ravno tako, kakor bi se bližali oboroženi možje. — Jurij Skopec je hipoma v drugič pri oknu. Njegove bistre oči zapazijo temne postave, ki stoje na dvorišči v ravni vrsti — nedvojno, to so vojaki! — 757 — Lea si mej tem gladi lase, ki so se jej v strastnem objemu razsuli. V najslajšem objemu — tako strašansko iznenadenje! Lea je pred vsem zadovoljna, da ni še izgubila nedolžnosti. — Težko sope, polne prsi se visoko dvigujejo, v njenih čarobnih očeh se sveti bojazen za ljubljenega moža* kojega prostost in življenje je v toliki nevarnosti. »Bežati moraš", šepeta lepa deklica, ki pristopi k poo- umnemu tolovajskemu glavarju. „Oj, moj Bog, celo dvorišče je polno vojakov!" Vidim jih", mrmra predrznež, „cela hiša je menda obkrožena. Ha, izdajalstvo sem slutil — to sta stari Abraham in s leparski Levi učinila.1' „Beži, beži!" šepeta lepa Turkinja ter sili Jurija Skopca p ro t i vratom. „Kam? “ praša jo glavar. „Morebiti se Ti posreči, da splezaš na strehe*', odgovarja I o n a hlastno. „0j, vzemi me sabo, v tej hiši nočem več 7 os tat i . “ Jur ij Skopec pritisne vroč poljub na njene ljubezni goreče ustnice. „Tebe naj sabo vzamem, drago dete"? Oj, kako rad! Toda nemogoče." Lea ga molče pogleduje. „Da, v Tvoji družbi bi gotovo prišel vojakom v pest. Ne, Lea ostani tukaj, povrnil se bom, potem naju nikdo ne bo motil. “ Neprestrašenec jo še jedenkrat strastno pritisne na srce, ker ga pa Lea proti vratom sili — odide, da bi po stopnicah prišel na podstrešje. Lea gre tik za njim. Po k a z a t i mu hoče pot, pelje ga v prvo nadstropje. Podstrešje je odprto, oba stopita v temni prostor, v katerem je jedna sama soba. Z nekaterimi skoki je tolovajski glavar gori. — 758 — Previdno se bliža oknu, ki vodi na streho. Zamolkla kletvica se'začuje iz njegovih ust. ..Oj,“ šepeta prestrašena deklica, „ali si kaj sumnega zapazil ?“ .,Da,“ škriplje Jurij Skopec, „vojaki so bolj zviti, kakor sem si to mislil. Povsod po sosednih strehah vidim temne postave. Zaprta mi je zadaja rešilna pot!" 105. p o g l a v j e . Druga pošilja te v. Sodnik v strahu in trepetu. — Motena večerja. — Neznanska zmešnjava. Kostanjevica je miren trg, toda kdor bi tja prišel ono jutro, ko je sodnik prejel tako grozno darilo, mislil bi si, da je prišel' v veliko mesto. Povsod stoje razburjeno gruče ljudi, pred graščino pa se množica kar drenja. Kaj se je prav za prav zgodilo, nikdo dobro ne ve, novica se je le raznesla, da se je sodnikovim nekaj strašnega pripetilo. Sodnik ima beriče krog sebe zbrane. Po prvem strahu se konečno nekoliko strežne. Sodnik povprašuje o onem kmetu, ki je prinesel osodepolno skledo. Nikdo ne ve, kam je prešel kmet, slednjič so vsi prepričani, da je bil to kak zaveznik skrivnostnih tujk, ki imajo nekje v gorovji davkarja vjetega. To pa jim malo pomaga — sodnik že desetipot eita ono pismo. Izpusti naj tedaj jetnike? Strogega gospoda to jako malo mika, preveč rad bi krasni deklici za-se v ječi obdržal. Na drugi strani zopet premišlja, da ne more ¦ davkarja strašni usodi prepustiti. Prepričan je, da je njegov prijatelj v oblasti razdivjanih rokovnjačev. Niti na misel mu ne pride, da so dotični razbojniki le preoblečene deklice. Lenčika ni razodela svoje skrivnosti. ' V tem brezvspešnem razmotrivanji in preudarjanji preidejo cele ure. Poludne je že, toda sodniku je ves tek pošel. Včasih se plašno ozre na ,corpus delicti‘, velikansko uho svojega prijatelja. G ospa sodnikova pa kriči in rentači, kakor pravcata čar o v n ic a , katero najbolj veseli, če more svojej okolici kolikor mogoče življenje greniti. Svojega soproga sumi, da je z lepimi jetriicami preveč ljubeznjiv. Razgrajanje njeno traja do večerje, in tu se sodnikov želodec prične odločno oglašati. človek mora biti sit, če hoče kaj pravega u k reniti,mis li si resnim obrazom ter zapovo, naj se prinese večerja takoj n a mizo. Tudi ,milostna‘ je s tem popolnoma zadovoljna. Oba se vsedeta k mizi ter nestrpno čakata na dobro večerjieo. Sedaj vendar vstopi služabnik s skledo, iz katore se razš irja izboren vonj po sobi. Sodnik se muza, celo njegova soproga postane nekoliko mirnejša. Naenkrat prifrči nekaj v sobo. Skozi okno prileti zavoj ravno sodnikovi na nos. Ta strašansko zarujove, kajti nos njen začne po vseh pravilih krvaveti. Javkajoč hiti iz jedilnice, kričoč, naj j^j prineso vode in jesiha, sodnik pa priskoči k oknu, da bi zločinca zgrabil ali vsaj videl, kdo da je. - 760 Dvorišče je prazno. Živo dušo ni videti, pač pa se vidi, da se vrata, ki na cesto vodijo, ropotaje zapro. Sodnik je vos iz sebe. Hitro odide v prednjo sobo, v kateri sede beriči ter si s steklenico žganja preganjajo dolgi čas. ..Hej, beriči“, kriči sodnik, v obrazu same jeze kakor kuhan rak rudeč. „ Nekdo je skozi okno težko stvar mojej soprogi na giavo vrgel, da revica iz nosa krvavi. Tecite — tecite — predrzneža so morali ljudje pred gradom videti." Beriči beže na cesto, toda marsikateremu se opotekate nogi - žganje je bilo vendar nekoliko premočno. Razgrajaje divjajo po stopnicah, dva zastopnika pravice se, menda tudi iz dolgega časa, z velikim ropotom kar navzdol zavalita. Da ta vožnja menda ni posebno prijetna, dokazuje rujovenje in javkanje dotične dvojice, toda ostali tovariši se za-Dju no zmenijo, marveč hite pred graščino, kjer kostanjeviško prebivalstvo še vedno v gručah stoječ modruje. ..Kdo je ravnokar grad zapustil?1' kriče beriči. ..Neka grdoba je našo milostivo gospo skozi okno tako udaril, da je že na pol mrtva. — Kdo je videl zločinca?" Ivostanjeviški možje z ženskami vred široko odpirajo usta. — Nikdo ni videl hudodelnika. Seveda so še druga vrata, ki vodijo z graščinskega dvorišča na vrt. Od tam je tuji napadnik lahko ušel. Slabe volje se beriči v graščino vračajo, komaj pa pridejo na stopnjice, kjer si še ona dva ponesrečena tovariša kislih obrazov drgneta ude, začujejo silovito kričanje iz sodnikove jedilnice. Sodnijski hlapci menijo, da se je oni skrivnostni tujec povrnil ter da hoče gospoda sodnika zadaviti. Z golimi sabljami in srditostjo v srcu hite tja, od koder prihaja vrišč, in resnično — tu v jedilnici stoji sodnik bled ko zid, po celem životu trepetajoč. fr 761 /• „Ali se je strogemu gospodu sodniku kaj žalega pripetilo?" povprašujejo sodnijski hlapci. S tresočo se desnico pokaže graščinski uradnik na stol, na katerem leži zavoj, ki jo z nosom milostive gospe sodnikove sklenil tako silovito prijateljstvo. Povitek je odprt, menda je to sodnik sam preskrbel, in začudeni beriči vidijo, da sredi svežega mahovja leži — krvavo človeško uho. „Strašno, strašno!" rujove sodnik, ..peklenske grdobe so mojemu ubogemu prijatelju odrezale drugo uho.“ Beriči so silno prestrašeni. Še bolj pa se njihova groza povekša, ko zagledajo na tleh košček papirja, na katerem stoje besede neprijetne vsebine: „Jetniki še vedno niso prosti. Za večerjo Vam pošiljam drugo davkarjevo uho. In če do danes zvečer moja zahteva ostane neizpolnjena, dobite za juteršnji zajutrek nos svojega Vas vrednega prijatelja. Za božjo voljo!" zakliče jeden berieev, ..strogi gospod sodnik mora odnehati, drugače dobimo davkarja v malih koscih Hazaj v Kostanjevico. Da. v prav malih koscih,” stoka debeluhar. „Oj, kolika Sramota za nas uradnike, sam Bog nebeški mora tako hudobijo kaznovati. “ 'Grobna tišina nastane. Beričem je dobro znano, kako je davkar neopravičeno izrabljal svojo uradno oblast. Kolikokrat je nesramnež v svoji službi mlade in cvetoče hčerke onih kmetov časti oropal, ki niso mogli desetino plačati! Da, v svoji oholosti se je nesramni razuzdanec celo s tem ponašal, da morajo lepe deklice poravnati dolgove svojih starišev. Vzlic vsej surovosti misli si marsikateri sodnijski hlapec, da je n e s r amn e ž popolnoma zaslužil grozovito kazen, in s Amalija.” trepetom se spominja neznane čete, ki tako brezozirno zahteva, da se izpolni njena zahteva. „Kaj naj storim?" s.toka sodnik, obrnivši se do najstarejšega beriča, ki je načelnik svojih tovarišev. Starec se praska za ušesi. Hvala Bogu, še jih imam na glavi", misli si na tihem, „tudi bi jih ne pogrešal rad." Glasno pa odgovarja: Oprostite, gospod sodnik, toda moje nemerodajno mnenje je, da samo popustljivost sodnije more rešiti davkarja. Bog ve, kje se razbojniki skrivajo, in predno jih najdemo, imamo že eeiega davkarja v Kostanjevici razkosanega. To bi bilo vendar pregrozno!" ..Da, strašno je to !“ zdihuje uradnik, „toda odnehati vendar ne morem, moja služba, moje dostojanstvo, moj ugled mi tega ne pripušča." Starec z ramama zmaje. Potem pa sem prepričan, da bo jutri zjutraj davkarjev nos skozi okno tu noter prifrčal." ..Hu —u“, javka sodnik, „to bi bilo strašno!" ..Zgodilo se bo pa vendar, če jetniki v stolpu ostanejo- Moj svet je, da se ti trije izpuste, predno se hujša nesreča ne pripeti. Sedaj je davkar še-le ušesi izgubil, to ni še tako hudo, po zimi in po leti si lahko čepico preko ran priveže. Toda z nosom je kočljivejša stvar, potem gospod davkar sploh ne bo več človeku podoben." „Da, da, to je res, toda —“ „Svetujem .Vam to, toda gospod sodnik naj le po lastni previdnosti ravna. Toliko je sedaj gotovo, da tolovaji ne poznajo nobene šale." Sodnik stiska pesti. Besnosti hoče kričati, da nikakor ne odjenja, toda potem zopet pogleda na krvavo uho ter ga oblije kurja polt. Stari berič pristopi bliže. ..Strogi gospod", nadaljuje tiho, „ti nenavadni rokovnjači so obupano predrzni. Recimo, da Vas samega vjamejo in potem pri Vas prično ušesa rezati?" „Nehajte mi vendar," stoče plašljivee, „ali me res hočete ob pamet spraviti? Kako naj združim tukaj potrebo z dolžnostjo ? Ali mi nikdo ne ve svetovati, kako naj vragom iztrgam ubogo žrtvo?“ Vsi molče, kajti nikdo ne ve svetovati, vsi zro na sodnika, kateremu prepuščajo odgovornost za ta neprijetni položaj. 106. p o g l a v j e . Lepa indijska plesalka. Pri g l u m a č i h in tolovajih. — Smukačeva zahteva. — Izvanredna predstava. Spoznana! , „Hej, Cekinar!“ _Kaj pa je, Smukač?" ^Nekaj novega, tovariš, da, celo dve novosti! Pojdi sem, v s e d i v a se tu na skalo, da naji nikdo ne sliši !u Tolovaja sta se snidla blizo glumaškega tabora ter počivata sedaj na pečini, od koder imata krasen razgled. Tu doli' ob ognji sede glumači nič kaj dobre volje, kajti t o l o v a j s k i h sosedov niso posebno veseli, ker se jih boje. Smukač stegne svoji krepki roki. »Najprvo Ti poročam, da sem s Hrvatom obračunil. Pozabiti nisem mogel, da me je na Medvedjem gradu skoraj zadavil. In ko sem malo poprej zapazii, da se za mano plazi, zgrabil sem ga, ko se je najmanj nadejal. No, in potem je dobil svoj del. Sedaj leži stokajoč pri svoji ženi, ki mu na višnjevo našeškano hrbtišče polaga mrzle obkladke. Upam, da me bo zlodej v bodoče pri miru pustil. “ „Morebiti,‘* odgovarja mu Cekinar zamišljeno. „Jaz za svoj del se bojim, da Te bc* Hrvat odslej še bolj zasledoval. Poznam ga, kako hudoben je. _ Sicer pa Jurij Skopec ni prijatelj takih pretepov, ker hoče imeti mir v svojej četi. Le pazi se, cela ta zadeva bo imela neprijetne posledice, ker se bo Hrvat pri glavarju zoper Tebe pritožil. “ Smukač se smeji. ..Kaj pa še, Jurij Skopec mi je zeio naklonjen!“ „Naj Ti bo, ob jednem je pa tudi popolnoma nepristranski. Bolje bi bilo, da se s Hrvatom z lepo pobotaš, drugače Te še huda ura čaka.u Smukač z glavo odkima. „Niti na misel mi ne pride, tovariš. Vragu, ki me je hotel zavratno umoriti, vendar ne bom dobre besede privoščil! O ne, tega ne storim, kajti bil sem tolovaj, predno je Jurij Skopec k nam prišel; midva sva ga še-le za glavarja naredila, tedaj mora tudi posebne ozire imeti nasproti nama. Sploh Tebe, Cekinar, več ne poznam; poprej si bil tak divjak, kakor jaz, sedaj si pa ves drugačen postal.“ „Prav imaš — jaz tudi vem, zakaj. Uršika me je popolnoma premenUa.1' „Hahaha, in pri tem še vedno ni Tvoja ljubica. Še nobeao noč nisi spal v njenem objemu. No, kaj tacega bi jaz od svojega dekleta nikdar no trpel. Pomisli vendar, tovariš, oba sva še mlada in zdrava, dekleta se bodo za naji še trgala.u „Ti si pa tudi drug človek kakor jaz; toda ne govoriva o tem. Kakšna je pa Tvoja druga novica ?u „Aj, tako? No, Cekinar, le poslušaj! Ali se še spominjaš one noči, ko sva sama obiskala grad Sokolski '?“ „Seveda, bilo je kratko poprej, predno se nam je Jurij Skopec pridružil." „Tako je, in jaz sem takrat vse izvohal. Pri tisti priliki sem videl neko deklico, divno krasotico, kakoršne še nisem j srečal nikdar prej in slej." „Tako, tako — Ti si kar navdušen za-njo.* »Saj imam pa lepe pirnice že od nekdaj rad. In sedaj pomisli, v onem-le zelenem vozu sem videl dekliški obraz, in to je — bila —“ » „Ona deklica s Sokolskega gradu ?“ „Tega ravno ne morem trditi, kajti sličnost je bila pač nenavadna, toda obraz je bil rujav. Pravijo, da je deklina indijka. Vsaj tako trdi stara copernica, ki sedi pri ognji.“ Gekinar ga komaj posluša, kajti v mislih je pri svoji ljubljeni Uršiki. Smukač se na stran k tovarišu nagne ter mu nekaj na ušesa šepeta. „Aj, Ti menda noriš ?“ meni Cekinar. — »Toda poskusiti hočem", zakliče Smukač. „Slučajno sem našel mej svojo prtljago tako esenco, no, in če se motim, tudi ne bo iz tega nesreča nastala. Ali mi hočeš pomagati? Sicer naprosim koga drugega." „Dobro, jaz sem s Teboj.“ „Ali dekleta še nisi videl?" „Ne, samo mimogrede na Sokolskem, ko sva se po hodniku plazila. In kdaj hočeš svoj načrt izvršiti?" Takoj,' tovariš, le pojdi z menoj, vse je pripravljeno. Hrvat me pri tem tudi ne bo motil, kajti ta ima s svojimi ia t in am i opraviti." .,Če nam stvar le ne bo škodovala Kaj pa še! Prepusti vse meni. glumači sede polnoštevilno pri ognji. To bo krasna zabava!" ' Cekinar sledi svojemu tovarišu, ki navidezno malomarno koraka proti ognju. Tu sodi načelnica glumaške čete, burkež, kakor tudi Herkul ki še ni popolnoma prebil posledic onih udarcev, katere mu je temeljito odštel pritlikavi zaščitnik uboge Milice. Tudi deklini sta poleg z ostalimi člani. „Hej,“ zakliče Smukač, „Vi glumači, poslušajte me — neko prošnjo imam do Vas, ki Vam bo menda tudi ugajala." Glumači ga radovedno gledajo, načelnica pa nezaupno zre na krepko tolovajsko postavo. „Danes smo vsi dobre volje,u nadaljuje Smukač ter pokaže z roko na svoje tovariše, ki v bližini krog drugega ognja le^e, „zaradi tega nam morate danes svoje umetnosti pokazati." Glumačem se obrazi zdaljšajo. „Oho," pravi tolovajski podnačelnik ter udari ob polne žepe, „ali morda mislite, da to zastonj zahtevamo, ker smo 766 — Jurij Skopčevi ljudje'? Motite se, dobili bodete pet zlatov, to je plačilo, ki se Vam redkokdaj nudi. Kvišku, pripravite se k predstavi — mi bomo Vaši hvaležni gledalci/ Te besede čudovito vplivajo na glumače. Takoj se jim dolgi obrazi zjasne, tembolj, ker Smukač izgovorivši na trato vrže nekaj težkih zlatov. Vse roke se poželjivo stegajo po njih, toda načelnica je hitrejša od svojih ljudij, ter denar v istem hipu tudi že drži v svojih koščenih in suhih pesteh. „To pride v splošno blagajnico," zakliče babura, ko Golijat srdito začne godrnjati. „Da, in največji del starki sami v nenasitnih krempljih vedno ostane," zamrmra Herkul ter jo strupeno pogleda. Ta se malo zmeni zanj, kajti vsi člani so od Aje odvisni, nadvladuje jih kakor mogočna kneginja. ..Ljudje božji,“ kličo svoje tovariše Smukač, »semkaj pojdite, predstava se bo vršila z veljblodom, medvedom, opicami in drugimi glumaškimi umetnostmi. Hola! to bo jedenkrat nekoliko premembe v našem življenji! Vsi se približajte, to bo izborna zabava!" Tolovaji si tega ne dajo dvakrat reči. Hitro pridrve na trato vsi razven straž in Hrvatove zakonske dvojice, ki se je umaknila v utico od zelenih vej. Čuden prizor bi tujčevo oko zagledalo. Slikovito leže tolovaji na livadi, obkoljeni od gozdnih orjakov, radovedno pričakujejo glumače, ki se še-le preoblačijo. Predstava se kmalu prične — pred slavnim tolovajskim občinstvom. Opice plešejo na veijblodovi grbi ter kažejo svojo izvežbanost, — medved se godrnjaje po zadnjih nogah neukretno suče, jeden glumač za drugim nastopi. • * . Olo Herkul izvrši nekaj svojih točk. Roparji mu ploskajo. Burkež pa take neumnosti uganja, da se prisrčen krohot tolovajev daleč na okrog razlega. Tudi deklini nastopite. Nekaj tolovajev poželjivo zre na njujine neprikrite in razkošno razvite telesne lepote. Razbojniki dobro vedo, da glumačici nista več nedolžni;, že poprej so se z njima seznanili. Tudi deklini nista neprijazni proti tolovajem, mej katerimi je nekaj zalih postav. Vrhu tega imajo pa prosti sinovi gozdov polne žepe denarja. ‘ - Čuditi se tedaj nikdo ne sme, da se glumačiei po končani preds tavi izgubite mej tolovajskim občinstvom. Cekinar se za-nju ne zmeni, tudi noče svojim tovarišem kratiti zabave. P o d n a č e in ik sedi poleg Panteta in za obema stoji s prtom pokrit vre, kateri jima je še pred predstavo Smukač izročil. Ko glumači jeden za drugim skozi goreče obroče poskačejo n a z n a n i načelnica, da je predstava končana. Tu Smukač vstane. ..Kaj?" zakliče, ,.to je že pri kraji? Oho, tega ne trpimo, vse umetnike hočemo \ideti. Saj smo že vse pokazali, kar zna naša družba/ glasi se odgovor. Ne, jedno ste pozabili,“ zavrača jo Smukač mirno. „Pn Vas je plesalka na vrvi. Ne tajite mi tega, danes zjutraj sem čul ko so se nekateri Vaši ljudje pogovarjali o tej umetnici. \ jo hočemo videti!“ Glumaška načelnica srdito pogleda Svoje ljudi, toda prepričana je, da jej laži ne bodo čisto nič pomagale. „Res je,“ pravi navidezno malomarno, ,.da je taka plesalka pri nas. Doma je iz daljne Indije/' ,No, ravno to hočemo videti/' Nemogoče, ker je bolna.“ r E kaj, samo pokažite nam jo,“ kriči Smukač, ki se s Samokres i igra, „ tam-le v vozu je menda. Vun ž njo, ne obotavl jaj te se predolgo, kaj tacega nam ne ugaja." Glumači ca se mora udati. ^Deklica ni zdrava," zatrjuje še jedenkrat, potem pa pogasi odide proti vozu, v katerem je nesrečna Milica zaprta. 768 Smukač gre za načelnico. Zopet zagleda krasni obraz, ki se mu zdi tako znan. .,Kaj, ta deklina je bolna?" pravi, „oho, tega ne veijamein. odloži naj svoj pisani plašč in pokaže, kaj zna. No, ali bo kmalu? Ne manjka nam sredstev, da Vas primoramo!“ Babura izprevidi, da mora odnehati, kajti tolovaji so mnogoštevilnejši. Milici zašepeta nekaj na uho, potem pa zapre vrata. Smukač so zadovoljen povrne k svojim tovarišem. „Pozor!" mrmra Cekinarju in Pantetu. „Le vedno na-me glejta! Potem bodita pripravljena, da se prepričam, ali je moja slutnja opravičena." . Glumačica je vidno razburjena, toda ne. more se dlje časa ustavljati, zaradi tega svojim ljudem zapove, naj nategnejo vrv mej dvema smrekama. Tolovaji radovedni gledajo proti zelenemu vozu. Preverjeni so, da jih čaka nekaj posebnega, čeravno jim Smukač ni ničesa razodel o svojih namerah. Splošen „ah“ se začuje, ko. se voz počasi odpre in Mili® v svoji glumaški opravi boječe koraka proti vrvi. Kako divna, kako zapeljiva je ljubka deklica, čeravno rujava barva pokriva njeno telo. „To je indijska plesalka," naznanja glumaška načelnica hripavim glasom. „Bolna je, vendar pa bo svoje umetnosti pokazala.- Herkul pristopi. Svoji orjaški roki stegne, ob katerih Milica lahkotno spleza do vrvi. Tu zgoraj ob debeli smreki stoji, čarobna njena postava se ljubko od zelenega vejevja v ozadji razločuje, in ko jej pomole balansirni drog, prične s svojimi umetnostmi. Revica se je morala že veliko učiti. Vse izvrši gladko in z nepopisljivo spretnostjo. Tolovaji prično burno ploskati. In iz njihovih očij so blišči še druga poželjivost, z zlati rožljajo v svojih žepih, kakor bi hoteli povedati, da so pripravljeni žrtvovati veliko svoto za njene poljube. i' Bliskoma k ležiščema priskoči. . Černičevo roko zgrabi ter ga šiloma v istem hipu že iz postelje potegne. 33- ' *'v' I* — 769 Toda to ni po okusu glumaške načelnice, ki vse kaj drugega namerava z ubožieo. Nesramna babura jo hoče pozneje prodati za visoko ceno kakemu imenitnemu razuzdancu, katerih ni manjkalo v deželi in ki so naj večje vsote plačali za lepa in razkošna dekleta. Milici tedaj zapove, naj konča svojo predstavo; takoj potem stoji divna postava zopet na tleh. Tolovaji se hočejo drenjati proti njej, toda Smukač jih s krepkimi besedami zavrne, da se naglo povrnejo na svoje prostore. — Jedini Smukač se približa Milici, ki hoče odhiteti v voz, v svojo ječo. „Stojte, to ne gre tako hitro !u zakliče tolovaj, ki z dvema skokoma stoji poleg plesalke — ..nekaj besed bi rad z deklico izpregovoril." ..To je nemogoče, našega jezika ne razume, jedina jaz se morem ž njo pomeniti." ..Tedaj je res iz Indije ?“ praša Smukač, ki pri tem s svoj im i žarečimi očmi ojstro pogleda načelnico. „'Seveda je od tod“, glasi se predrzni odgovor ostudne babure. „Tako — tako, prav ljubka deklica je to.u Smukač še jedenkrat Milico nekaj vpraša, toda nobenega odgovori ne dobi. Načelnica postane nepotrpežljiva, ker meni, da jo bo tolovaj za-se zahteval, zaradi tega tudi ne zapazi, da se Cekinar in Fante počasi približata. Pokriti vrč imata sabo, toda na hrbtu ga drži Pante, da o-©a nikdo ne more videti. Sedaj tik za svojim tovarišem stojita. Pante skrivaj stisne nekaj Smukaču v roko in v istem trenotku začuti glumačica ojster duh, kakor da bi bila v bližini močno duhteča esenca. Osupnena se obrne. Ra vn ok a r zagleda, da Smukač v svoji desnici drži veliko, mokro gobo. Nesrečo sluteč hoče potegniti Milico v stran. Črni Jurij ?>3 Toda prepozno je, kajti v istem tre motku potegne tolovaj z gobo po krasnem dekličinem obrazu. In glej — kjer se jo ravnokar svetila temno-rujava barva, pokaže se bela — rožasto nasopljena kožsu Lepa indijska plesalka se je hipoma premenila v evropejskega dekliča.' 107. p o g 1 a v j e. Zaklad v zatiškem samostanu. Na preži. — Sklep ogljarja Toneta. — Preoblečen. - Zaslišanje. ..Za vraga, dlje ne morem mirno gledati. Amalijo moram imeti, naj velja kar hoče! In naši ljudje so tudi že vsi norčavi na preoblečeno deklice.” Tako govori ,rudeči Tomaž' proti Kramarju in ogljarju Tonetu. Vsi trije leže vrh pečine v Gorjancih, s katere zro daleč doli v gojzd. Tam se iz goščave dviguje tenak dim proti .sinjemu nebu. nTu doli taborijo*-, nadaljuje rokovnjač, ..hej, kako peklensko so punice oprezne. Desetkrat bolje stražijo kakor moški, in stavim svojo glavo, da bi vsakdo, ki bi tu doli po stezi začei plezati, hitro dobil svinčenko kot pozdrav v svoje telo. Iu vendar jih moramo dobiti v svojo oblast.” „Da, kako naj se pa to zgodi ?" praša Kramar ter se za ušesi praska. „Da, kako?“ mrmra ,rudeči Tomaž4, ki prašaje pogleda zvitega ogljarja Toneta. „Ko bi to vedel, postopal bi prav sam. Sicer imajo pa dekleta nekega jetnika." — 771 — „Mora imeniten gospod biti”, pripomni ogljar Tone suhoparno, ^poprej so mu deklice drugo uho odrezale." ..„Ali ste to videli ?“ „Seveda, saj imam oči kakor jastreb." „Tako, tako, zaradi tega smo malo poprej slišali ono grozno kričanje tu doli“, oglasi se Kramar, „mislil sem si takoj, da le mož more tako ruj o veti. Tulil je kakor bik." „Seveda boli, če komu ušesa odrežejo", pripomni Tomaž. Deklice so bile pridne učenke v Jurij Skopčevi šoli." njimi ni dobro črešnje zobati11, pravi ogljar Tone. „Če se ne motim, bila je Amalija, ki je jetniku odrezala uho — s o v r a ž n i k jej mora priznati, da je pri tem pokazala veliko sp r e tn o s t — v jednem hipu je ležalo uho na tleh." .Rudeči TomažL se prime za svoja velikanska izrastka ob s t ran eh glave ter godrnja: „Lepo upanje me navdaja. Če me vrag-ice dobe v roke, godilo se mi bo ravno tako.“ ..Že mogoče", roga se mu Kramar, „Amalija Ti tako ni |p o s e b n o naklonjena; toda nekaj moramo ukreniti. Hej, ogljar iT o n e , Vi ste prebrisan človek, ali ne morete deklinam tu doli 1 priti do živega?" „Ne, to je težko.11 „ Vendar pa ne nemogoče?“ „Ne, mogoče je vse na svetu. S silo sploh ne moremo ničesa opraviti, pač z zvijačo." ..Za vraga, napnite vendar svoje možgane!" .,Dosti sem že o tem premišljeval", odgovarja Tone, »tudi upam, da sem skoval izvrsten načrt. Toda če v past zvabim deklice, zahtevam za-se najlepšo.“ „ Amalija je moja", zarentači Tomaž. „Skrivnostno tujko hoče imeti", misli si Kramar na tihem. Tudi jaz bi jo rad imel, toda saj se bomo v tem oziru lahko % lepo zmenili.11 „Velja“, pristavi glasno. „Vaša volja naj se zg-odi, toda izročite nam tolovajke kmalu v našo oblast." „Le počasi", odgovarja ogljar Tone, „vsaka dobra stvar potrebuje časa. Dva do tri dni. gori ali doli, postopati moram varno.1* -Res je !“ ..Dobro, povrnita se tedaj v tabor, kajti naši ljudje so zopet divji kakor zveri." „Grrozni rogovileži so to. Včasih si želim, da bi si jih nikdar ne bil na vrat nakopal."’ „Kaj pa še!“ pripomni ogljar Tone, „to so Vam pogumni junaki, katere bodemo še krvavo potrebovali. Saj vesta, da le navidezno držim z bivšimi rudarji, v resnici pa sem popolnoma na Vajini strani. Le zaupajta mi in se povrnita v taborišče! Jutri pridem zopet na dogovorjeni kraj, kjer se bodemo nadalje posvetovali.” Kramar in Tomaž ubogata, kajti prekanjenost novega zaveznika jima je že znana. Odideta tedaj na jedno, ogljar Tone pa na drugo stran v gozd. Slednji izgine kmalu potem v gostem grmovji, ko pa so začno veje z nova pregibati, ne pokaže se ogijar Tone, marveč prava beračica, ki nabira in prodaja korenine ter zelišča. Sključena je njena postava, katero pokrivajo razdrapane cunje, na hrbtu pa ima velik koš. To je ogljar Tone, ki se pokašljujoč opira na palico — preoblečen je mojstrski in celo prebrisan možak bi težko iskal pod temi krili zvitega rokovnjača. Ogljar Tone ve, da ga nikdo ne more spoznati, vendar gre najprvo k hiši, v katero se izliva gojzden studenec. V njem se vidi kakor v zrcalu. ..Izvrstno", mrmra prekanjenec, „zvite dekline ne bodo ničesa slutile.“ . . . L Ogljar Tone še jedenkrat pregleda, ali so trakovi dobro prišiti, kajti pred vsem je na tem ležeče, da dobro izvrši svojo nalogo. Če mu tolovajke pridejo na sled, da je preoblečen, gotova mu je smrt — milosti ne sme nikake pričakovati. Vendar Tone ne pozna, kaj je strah. Težko opirajoč se na palico počasi koraka proti skalnati dolinici sredi gozda, v kateri tabore deklice. - 773 - Seveda mora navihani lisjak s tem računati, da ga bodo straže že od daleč zapazile, zaradi tega mora oprezen biti. In ne moti se. I m Glasen ..stoj!" iz dekliških ust se razlega po mirnem gozdu. Ob jednem se za skalo, ki tukaj povsod raztresene leže, pokaže dekliška glava s širokokrajnim klobukom, in ogljar Tone zapazi, da je proti njemu namerjena puška. „Oj, ljubi, dragi gospod," pravi preoblečenec visokim, hripavim glasom stare ženske, „prekrasni gospod, ne ustrelite uboge beračice, ki se borno preživlja s prodajanjem zelišč in k o ren in ! “ „Kaj iščeš tukaj, stara čarovnica?" praša Lizika, ki tukaj na straži stoji. „Oj, moj ljubi Bogek, kaj naj iščem, nego razne korenine, zelišča in gobe, ker denarja ne morem najti?" odgovarja beračica. Lizika jej verjame. „Kaj govoriš o denarji?“ izprašuje jo tolovajka. „Oj, mnogo ga je na Dolenjskem," odgovarja zviti ogljar, „v razvalinah cerkva, samostanov in gradov. Tudi v poslopjih, v k a te r ih prebivajo ljudje, je še mnogo pokopanega.1- Lizika postane radovedna. „Ti govoriš, kakor bi vedela, kje je tako bogastvo skrito," zakliče živahno. Beračica se reži. »Stara žena, ki se po svetu potika, ve za marsikataro skrivnost. Klatiti se moram po celem Kranjskem, če hočem imeti svoj vsakdanji kruhek, zaradi tega mi je pa tudi marsikaj znano." „Ali res?“ „Da, da, krasni gospodič,11 nadaljuje ogljar Tone visokim glasom, „mnogo tajnosti sem poizvedela, ki so sicer drugim ljudem prikrite. Sedaj pa grem naprej po gozdu svoja zelišča iskat.u Lizika pristopi. „Tukaj mi ostaneš!" zapoveduje tolovajka odločno. Beračica se navidezno prestraši. .,Oj, dragi, dobri gospod lo g a r , j a v k a sleparski -ogljar Tone, ..pustite me, saj nikomur ne škodujem, če nabiram koreninice." - f|| !.i» ..Z menoj greš — sicer —“ Puška ob jednem beračici zapreti. Rokovnjač svojo vlogo izvrstno igra. Javka in iamentuje, kakor stara ženica, toda Lizika je ne izpusti. Kmalu potem pride druga tolovajka, da namestu Lizike prevzame stražo. .,Oj, Lizika, koga imaš pa tukaj ?“ praša nova straža živahno. ,, Staro beračico, ki bo morala Amaliji dati potrebna pojasnila." Rokovnjač se hlini, kakor da ne bi vedel, da pred njim stojita deklici — v jednomer milo stoka. Lizika ga krepko zgrabi ter ga odpelje sabo v dekliški tabor. — Amalija in Uršika stojita pred davkarjem, ki je privezan ob drevo, Sabina pa sama zamišljena sedi ob skali. Graščinskega uradnika je zadela grozna kazen. Glava mu je obvezana, tolovajke so mu na rani položile zdravilna zelišča, da mu preneha kri teči. Hudobnež mora trpeti velike bolečine, kajti neznansko tuli. — Nekaj tolovajk se prisrčno smeji, ker se stari grešnik taka grozno pači. Le Amalija in Uršika sta resni. Tu se Jurij Skopčeva ljubica obrne. „Koga pa imaš sabo, Lizika ?" praša, ko zagleda čudno dvojico. „Stara beračica je, ki nabira zelišča." ..To vidim.“ Lizika pristopi. Za sabo vleče oglja rja, ki se hlini, kakor da bi bil zel> slaboten, ter še vedno neprestano javka. _ 0 joj, ah, moj ljubi Bogek, mene staro revico hočejo umoriti — oj, milost — milost!" ..Molči, stara babura!" zapoveduje Lizika srdito. Pri tem dobi ogljar Tone gorak sunek od male, toda krepke dekliške pesti. ..Tri sto vragov,u misli si preoblečenec, ,,s temi dekleti ni dobro cr-ešnje zobati, samega hudiča imajo v sebi. Resnično, to s o praveate tolovajke." Amalija se obrne k Liziki. ^Zakaj si staro babo seboj pripeljala? Take vlačuge pridejo k večjemu vsak mesec po jedenkrat v vasi, ne more nam ted a j škodovati. Izpusti jo !“ Lizika pristopi tik načelnice ter jej nekaj na uho zašepe ta . — * Amaliji so začno oči svetiti. „Tako, tako, o zakladih je babura govorila. No, takoj bom videla, kaj je na tern. Jetnik ostane na drevo privezan, jutri n am bo dal svoj nos, če se naše povelje v Kostanjevici ne izvrši. “ ,.Hu — hu," tuli davkar, ..milost, na tak način nočem na kosce razrezan biti. Amalija rnu zapreti z malo pestjo. „Lopov,“ zakriči nad njim, ..marsikatero dekliško čast si umoril, to je mnogo grše hudodelstvo !•' Ranjenec neznansko stoka. ...Moja častna beseda/1 oglasi se zopet Amalija, ..jutri boš brez nosu, če jetniki ne bodo oproščeni.” Pisati hočem sodniku,1' grgra davkar. „To sem že sama preskrbela." „ Pomagalo ne bo nič.‘‘ Več, nego če Ti pišeš, grdoba,” odgovarja mu Amalija zaničljivo. Obrne se ter namigne Liziki, ki vleče javkajočega ogljarja v utico od zelenih vej. Tam ga prisili, da se na tla vsede. Amalija s svojimi bistrimi očmi ogleduje preoblečenea, kateremu pri tem vzlic vsemu svojemu pogumu nekoliko vroče prihaja. 776 - Jurij Skopčeva ljubica v resnici misli, da čepi pred njo stara beračica. 1 „Ali veš, kdo sem jaz?“ zakliče Amalija. „Ne, mladi gospod," odgovarja zvita buča. „I)eklica sem, kakor vse druge tovaršice tukaj,1" pravi Amalija. „Ali je to mogoče ?“ čudi se preoblečeni ogljar Tone prav mojsterski. „ Jurij Skopčeva ljubica sem," nadaljuje Amalija ter pri tem od strani opazuje Sabino. Ta ostane malomarno na svojem prostoru. Sabina se dela, kakor da bi ničesa ne slišala ter zamišljena zre pred se v mahovje. Lizika dregne Amalijo. „Ali starka res ne pozna glavarja ?“ „Že mogoče, ker premalo zahaja med ljudi — take starice se dostikrat za ves ostali svet malo brigajo." „ Mogoče se pa le hlini. “ „To bodemo takoj videle.1' Lizika nekaj besed z ogljarjem Tonetom govori ter tako vso njegovo pozornost na-se obrne. Amalija se pripogne. „Jurij Skopec!" zakliče glasno. Moti se, če meni, sedaj se bo beračica prestrašila — ogljar Tone niti s trepalnicami ne migne. Ugaja mu, da mu brada ne raste. Izvrstno si je po obrazu gube naslikal. Z jedno besedo, preoblečen je tako, da bolje ne more biti. Sedaj se Amalija spomni Lizikinega poročila. »Starka,“ zakliče tolovajka, „Ti praviš, da je veliko zakladov na Dolenjskem ?“ „Seveda jih je." „Kje pa?" „Oj, na mnogih krajih, katerih natanko ne poznam. Med narodom se masikaj pripoveduje." Amalija je neljubo iznenadena. „Ali je to vse, kar veš, stara copernica?" - 777 - „ 0 ne, znano mi je —“ Ogljar Tone hipoma obmolkne. „Tega ne smem izdati," pristavi počasi, „kar v samostanu leži, je sveto blago." „Tako, tako, Ti si bedasta avša. Rečem Ti, kar veš, hitro povej — sicer —“ Ogljar Tone se navidezno hudo prestraši. »Oj, ljubi Bogek," tuguje, „saj bom vse povedala, kar vem toda v samostanu se ne smejo zakladi iskati, to je smrten greh. “ — „Govori, babura!" „Prašajte me!" odgovarja preoblečenee visokim in hripavim glasom. „Kater i samostan je to?" „Ali poznate Zatičino ?“ ..Da, tam je velik samostan.” „Res je tako.“ „ In tam notri je zaklad zakopan?" f j e jeden, celo več jih je. Pred zadnjim turškim navalom *o mnogo zlata in drugih dragocenosti tam zagrebli, toda izvedela sem, da nikdo ne more več povedati, kje leži zaklad. Tudi v dolgih podzemeljskih hodnikih in v rakvi pri mrličih so baje skrita neizmerna bogastva.“ „Kaj nam vse to pomaga?" Ogljar Tone se naprej pripogne. „Oj, jedenkrat sem nekaj zapazila." .No ? " Bila sem pred nekaterimi leti v Zatičini, da bi prodala Svoja zelišča. Šla sem proti samostanu ter sem tam pri razpelu dolila In ker mi je bil dolgčas, ogledala sem si starodavno Poslopje natančneje ter pri tem zapazila v zidu neko znatno špranjo." Amalija postane pozorna. „Kaj si v špranji zagledala?" „Lobanje — človeške kosti." . In sicer?" .Staro, železno skrinjo." .Ah!" ..Videla sem jo, to je gola resnica." ..In o tem si dosedaj molčala?" ..Hihihi, niti besedice nisem črhnila." Amalija je radovedna. »Starka, ali si špranjo natanko si zapomnila?* ..Mislim vsaj, čeravno 'me na starost spomin že nekoliko zapušča." Amalija je najprvo mislila, da beračica mlati prazno slamo, kakor je to pri starih jezikavih ženskah navada, toda sama je že slišala o zatiškem samostanu in njegovih obilih zakladih govoriti. Za trdno sklene, da hoče to stvar odločno zasledovati. „Starka,“ zakliče lopa tolovajka, ..pokazati nam moraš ono špranjo, skozi katero si zagledala železni zaboj." ..Ali bom tudi kaj tega denarja dobila — he?" izprašuje pohlepno preoblečeni rokovnjač visokim glasom. ..Zakaj ne?" odgovarja Amalija smehljaje se, „nekaj pesti polno zlato v Ti je gotovih." _Joj, joj, potem Vas rada tje peljem," zakliče ogljar Tone ter ploskne s suhima, črnima rokama, kakor da bi ga ra obljuba neznansko veselila, „Za denar storim vse, iz zelišč skuham celo najhujše strupe.“ Amalija postane pozorna, tudi Sabina sedaj pazljivo posluša, kajti beseda ,strup' nenavadno vpliva na obe. Ogljar Tone vse natanko zapazi, toda zvest ostane svoji vlogi. — • Prepričan je, da je izgubljen, če se le najmanje izpozabi. In vendar se na tihem muza, ko pomisli, v kakem položaju je. On sam je v ženski opravi - • deklice pred njim pa v moški obleki. Amalija se mej tem s svojo prijateljico Uršiko nekoliko skrivaj posvetuje, tako tiho, da niti ogljar Tone ne more besedice razumeti. Čudno tesno mu pri tem v prsih postane, kajti mogoče je, da so tolovajke začele sumiti. »Ali bomo takoj odšle?" praša prekanjeni lisjak. „ Peljem Vas takoj tja, ker imam dosti časa.* Amalija z glavo odmaje. /Pako hitro to ne gre, starka, ker imamo važno opravilo in je mogoče, da še nekaj dni tukaj ostanemo.“ „No, kakor Vam drago," odgovarja ogljar Tone, ..ali naj Vas blizo Zatičine kje počakam? Določite mi dan, mej tem bom pa pridno zelišča nabirala," Rokovnjač te besede navidezno prav mirno izgovarja, v resnici pa nestrpno čaka na odgovor. Če ga v taboru obdrže kot nekakega jetnika, slabo bi se mu godilo. Predolgo ne more igrati žensko vlogo, tolovajke bi kmalu prišle resnici na sled. Amalija premišljuje in rokovnjač se že kesa, da se je tako predrzno upal v dekliško taborišče. Tu se lepa ljubica tolovajskega glavarja obrne k preoblečenemu. ,,Le pojdi," pravi mirno, ..prepričana sem, da so gotovo’ p o v r n e š , če Ti obljubimo premiren delež bogatega plena.“ ..Zanašati se smete name," zatrjuje ogljar Tone živahno. Ivdaj naj bom pri zatiškem samostanu? Blizo tam je tako zvani ,rudeči križ1, katerega se ljudje radi izogibljejo. Pri njem Vas bom počakala." Dobro, s tem sem zadovoljna." Ogljar Tone se oddahne. Bal se je, da ga bodo deklice zadržale, sedaj pa vidi, da mu popolnoma zaupajo. „Raca na vodi," misli sam pri sebi, „bolje je šlo, kakor sem se nadejal. Da, da, deklice se bodo krasno vjele v nastavljeno past. “ „Le pojdi svoja zelišča nabirat," nadaljuje Amalija, »danes v štirinajstih dneh Te pri .rudečem križu‘ pričakujem. In če vgrabimo pričakovani plen, dobila boš svoj delež. Sedaj se izgubi ter nas same pusti, ker imamo važno opravilo, ki nas zadržuje še nekaj dni v Gorjancih." - 780 — 108. p o g l a v j e . V tajnostni omari. Od preganjalcev obkoljen. — Skrivnostni prehod. — Izdajalca. — Jurij Skopec v Levijevi hiši. Jurij Skopec zgrabi Leo za roko ter hiti ž njo po stopnjicah navzdol, da bi prišel v spodnje prostore. Zopet začujeta šum. Hišna vrata so odprta, skozi katera se drenjajo mnogoštevilni vojaki — vsi izhodi so zastavljeni! „Izdajalstvo, nesramno izdajalstvo," škriplje Jurij Skopec. „0, prokleta Hebrejca — da, Lea, ko bi mi ne bila povedala, da si turškega rodu, spoznati bi morala sedaj, da ne pripadaš k tem židovskim Iškarijotom. Kam sedaj, cela hiša je obkoljena — celo na strehah so preganjalci — ne preostaja mi drugo, nego da v boji poiščem junaško smrt.” .,Ne, ne," stoka lepa deklica, ..umreti ne smeš, ljubček moj, živeti moraš za-rne." „Rešitve ni za me," zakliče predrznež, ki skozi okna pogleduje, »povsod stoje vojaki, vsi izhodi so zastavljeni — tukaj mora govoriti orožje." „Še ne,“ zdihne Lea, „hitro pojdi z mano, v najskrajnejši sili mi prihaja rešilna misel. Pojdi, ljubček, prosim Te, zaupaj svoji Lei!“ „Angelj moj, kaj bi Ti ne zaupal?" odgovarja pogumni glavar, ki hiti za krasno deklico. Lepa Turkinja drvi po dolgem hodniku. Že se slišijo v bližini jednakomerne vojaške stopinje, orožje zveni — ni dvojbe, vojaki ga iščejo po hiši. Vsak trenotek morejo izza ovinka stopiti, v tem hipu ga potegne Lea za sabo v sobo ter urno vrata zapre. Temno je tu notri. „Kje sva?" praša jo Jurij Skopec, ki tiplje z rokama krog sebe. - 781 - „V sobi mojega vzgojitelja/ odgovarja Lea vsa zasopena. _ Sedaj me poslušaj, kako je rešitev še mogoča. Glasovi, katere setn včeraj v sobi očeta Abrahama slišala, so me prepričali, da mora iz njegove spalnice voditi kak tajen izhod v sosedno hišo. In če se ne motim, prišel bodeš po tej poti v — Levijevo hišo." „To bi mi bilo ravno prav." Jurij Skopec z rokama grabi, da bi spoznal, kje stoji. „Luč morava imeti, Lea,“ pravi, »tukaj je tako temno, da ne razločujem niti najmanjše stvari." ..Počakaj en trenotek." Glavar čuje, kako se druga vrata odpro. Tukaj je Abrahamova spalnica," šepeta pogumna deklica, okna so zaprta, tukaj smem svetilnico prižgati.“ Koj potem se v sobi zasveti. Jurij Skopec opazi pred vsem veliko omaro, ki stoji globoko v zidu. Takoj je prepričan, da mora tukaj biti oni izhod. „Ah, če je kje rešitev mogoča, potem jo moram v tej omari iskati. Glej, Lea, kako je les pri vratih odrgnen. Tak je mogel postati le tedaj, če so možje s težkimi črdvlji stopali nanj." - T ..Odpri jo!" Lea komaj te besede izpregovori, ko Jurij Skopec že zasuče ključ. Tu notri visi nekaj oblek, ki ne diše ravno kakor vijolice, toda stara šara je vle na jedni strani omare, druga je pa prosta. Jurij Skopec posluša. Zunaj na prehodu so vojaki, čujejo se njihovi koraki. Nedvojno se preganjalci vesele, da bo zdaj in zdaj tolovaj v njihovih rokah, kajti izdajalski Levi jim je povedal, kdo se mudi v Abrahamovi hiši. „Kmalu bodo semkaj prišli,” šepeta predrznež. „Ne tako hitro, ker Te bodo vojaki najprvo v Tvojih pobah iskali. Se-le pozneje bodo prišli v druge hišne prostore. Pred vsem bodo na podstrešji in v kletih iskali." Jurij Skopec tipa z roko ob zadnji steni omare, ne potrka pa ne, ker je preveč previden. „Ali naj posvetim?1’ praša ga Lea. „Ne, ne," svari jo Jurij Skopec, „že najmanjši žar skozi kako špranjo bi naju lahko izdal. Moj čut s prsti mi mora ' luč nadomestiti." Z nova tiplje po omari, toda stari Abraham je zvit lisjak, tajni mehanizem je tako dobro skrit, da ga more le oni najti, ki zanj ve. Tolovajski glavar išče gumb ali ročaj, ki bi mu 'odprl vhod v sosedno hišo. O tem ne dvoji, da morajo taka vrata tukaj biti. Natanko čuti ojster in mrzel prepih, kadar se z obrazom približa zadnji leseni steni. „Lea," šepeta pogumni mož. „nisi se motila, tukaj je oni skrivni prehod. Toda vrat ne morem odpreti." „Vzemi vendar svetilnico!” „Ne,w odgovarja Skopec tihim glasom, da ga more razumeti le krasna deklica. ..Prepričan sem, da sta oba izdajalca tu za steno. Cul sem tudi nekak šum, ki me utrjuje v mojem mnenju." Predrzni tolovajski glavar stoji v omari, tik za njim pa njegova ljubljena Lea, ki je po njegovem ukazu ugasnila luč. Oba sta v temi. Jurij Skopec oprezno posluša na ropot, ki prihaja od vojakov na hodniku, potem pa zopet nastavi uho na leseno zadnjo steno velike omare. Veliko ljudi mora biti v hiši, kajti šum postaja vedno silnejši. Jurij Skopec prime Leo za okroglo roko ter jo potegne k sebi. .,Kaj delaš šepeta deklica pol prestrašena, pol zavzeta. — „Tiho bodi, če nočeš, da me zgrabijo preganjalci — molei kakor črni grob.u Divna Turkinja čuti, kako jo Jurij Skopec porine mej obleke, ki vise na levi strani omare. - 788 - Tolovajski glavar vrata od znotraj zapre, *kajti takoj je videl in čutil, da se da to z zapahom storiti, ki je v zvezi s kjučavnico. To je nov dokaz, da mora tukaj biti skrivni izhod, kajti človek, ki pride iz sosedne hiše, more na tak način zaprta vrata odpreti. Lea stoji v kotu orjaške omare mej starimi oblekami. Jurij Skopec je poleg nje. Deklica se k svojemu ljubčku stiska, svojo krasno glavico n a s lan ja na njegove široke prsi in trepetajoča čuti, kako močno utriplje njegovo junaško srce. Zakaj se je predrznež z lepo Židovo gojenko tu notri zaprl *? Ali meni, da ga ne bodo našli? To upanje bi bilo nespametno. kajti če preganjalci pridejo v spalnico, preiskali bodo gotovo tudi veliko omaro. Lea to dobro Are, toda pogumnemu možu popolnoma zaupa, kor jej j e znano, kako premišljen in nadarjen je njen ljubček. Zopet se začuje nekak šum. ..Tiho, tiho," šepeta Jurij Skopec, „sedaj se ne gani — ne o g las i se — sicer je vse izgubljeno!" Mlademu dekletu zastane kri po žilah. Zadnja stena omare se odpira, to prav dobro čuje — da, ai dvojbe, sedaj grozno prestrašena zapazi svetlobo. Notranje velike omare je razsvetljeno. Jurij Skopec in Lea stojita za starimi oblekami, toda mej temi moreta skozi male luknjice oba videti, da stopajo možje v omaro. Dohajajo, toda ne iz spalnice starega Abrahama, temveč iz sosedne hiše — ti možje so odprli zadnjo steno. In sedaj vidi Lea, da so to oboroženci — preganjalci, Jurija Skopca. Da, vojaki so, ki drže v rokah gole sablje in nabite puške, pripravljeni, da hipoma premagajo vsak upor. Sedaj iščejo ključavnico. ..Hej, stari Židov,“ zakliče jeden vojakov zamolklim glasom, „to je vražja ključavnica — kako se pa odpre?" - 784 - „ Naj prvo se mora na levo, potem pa navzgor zasukati,” začuje se hripavi glas izdajalskega Abrahama, ki stoji menda za zadnjo steno. Lea čuti, kako se Jurij Skopec po vsem telesu stresa, kako vse njegove mišice krčevito trepetajo. Ali hoče sedaj na sovražnika planiti, da ga pobije — ali hoče izdajieo zadaviti? Lea se tega skoraj boji, kajti prestrašena se oklepa glavarjeve roke — tu pa zopet predrznež kakor iz skale izsekan mirno stoji. „Sami odprite, stari Židov,u oglasi se zopet vojak, ki so pri ključavnici zastonj trudi, „vrag sam naj zna, ali ste resnico govorili; menim, da ste ta tihotapski vhod prav sami dali napraviti.” „Ne, ne,“ javka starec, ..slučajno sem ga našel, iz starodavnih časov mora biti, saj tudi hiša že toliko in toliko lot stoji. * „E kaj, žurite se ter odprite, noter moramo, da pomagamo svojim tovarišem in morda iznenadimo Jurija Skopca. Saj sami trdite, da je Vaša spalnica v zvezi s sobo tolovajskega glavarja.11 „To je tudi res, kajti z grožnjami me je primoral, da sem mu v svoji hiši odkazal skrivališče," čivka stari prepeličar, ki se konečno odloči, da odpre vrata v svojo hišo. Vojaki odidejo takoj v Abrahamovo stanovanje ter za sabo veliko omaro zapro v nadi, da bodo vjeli silovitega tolovajskega glavarja. • Sedaj se .Jurij Skopec zgane. „Lea,“ šepeta, „vse zdaj vem. Tvoj vzgojitelj me je izdal, gotovo tudi lopovski Levi, toda to bodeta zlodja morala drago poplačati. Sedaj vem, kako se zadnja stena odpre — oj — čakajte — čakajte sedaj bodete še-le Jurija Skopca spoznali !" Grozovitež čaka še nekaj minut, dokler ne sliši, da so vojaki zapustili stanovanje hišnega gospodarja. Potem prime Leo za roko ter ž njo stopi h ključavnici na zadnji steni orjaške omare. - 785 Jurij Skopec zasuče kljuko na levo in potem navzgor — vrata se odpro, toda ne izpusti jih iz rok, tako da nastane le mala špranja pri njih. Na-njo svoje uho položi. Ne moti se, v sosedni sobi sta oba Žida — v hiši Levijevi, katere jedna izba se dotika Abrahamove velike omare. Prepeličarja živahno kramljata. „V zagati tiči", sliši Jurij Skopec starega Abrahama govoriti, ..balmahoni (vojaki) ga bodo zgrabili ter v verige in spone okovali. Hejdi, kako se bodo v naši ulici, po vseh zag r e b š k ih javnih prostorih zbirali ljudje, ko ga bodo peljali v ječo — neusmiljenega tolovajskega glavarja." „Da, da, do stropa bom veselo poskakoval'*, odgovarja L o v i zmagovalno, ..uiti ne more, ker so tudi-vse strehe zasedli. S am o jednega se bojim, oče Abraham!" Česa pa, moj sin?" „Menim, da bo Jurij Skopec slabo zoper Vas izpovedal, ko ga bodo zaprtega imeli. Znal bode, da sva ga midva izdala, ter nama ne bo prizanašal." „Nič ne de", roga se starec hudobno, „prav nič ne škoduje. Saj je tolovajski plen že davno skrit. Naj le iščejo, ničesa ne bodo našli. Prepričan sem, da gospodje sodniki Juriju Slcopcu ne bodo verjeli niti jedne besedice, in da nas ne bodo preveč nadlegovali, to skrb le meni prepusti. Hahaha — denar ima svojo posebno moč, potem pa bodeva imela mir." „Da. da, prav imate, očo Abraham, v ta namen bodem tudi jaz prispeval14, muza se sleparski Levi. Jurij Skopec krepko oklepa ključavnico skrivnih vrat. Hipoma vrata široko odpre — z jednim skokom stoji preko visokega praga sredi sobe, v kateri oba izdajalska Žida sedita. — — 786 - 109. p o g l a v j e . Prepir za lepo plesalko. Milica Hpoznana. • Sila prevlada. — Razkritje. Maščevalni naklepi glumačev. • Norec na preži. Glasno kričanje so razlega po glumaškem taboru.' „ Hahaha*, smeji se Smukač, ki trdno drži trepetajočo Milico, „saj sem si takoj mislil, da se pod rujavo barvo vse kaj druzega skriva. Lepa indijska plesalka to —- hahaha, punica barvo premi. ja." Glumači so zbirajo na jedni, tolovaji na drugi strani. »Pustite me, gospod!" stoka nesrečna Milica. ..Zakaj pa?u odgovarja Smukač, „to se mi prav nepotrebno zdi. lies je, da so Te, uboge dete, namazali z izvrstno barvo, vendar pa ni dosti pristna, da bi se mogla mojej esenci ustavljati. Le pojdi, otroče, in se ne brani, nadaljevala bodeva pranje hahaha, to mora nekaj krasnega biti, ko se bodete te nežni, okrogli ročici v beloti mramorja divno svetili!* Milica so bori s krepkim tolovajem, ki jo z jedno roko lahko kroti. — Herkul si srdito više rokave in tudi ostali glumači hočejo planiti na Smukača. V tem trenotku Fante zgrabi .samokrese. „Ali norite", zadere se na glumače preteč, „ali bodete odstopili hitro od mojega tovariša? Hej, morda ste že pozabili, da imate z Jurij Skopčevimi ljudmi opraviti. Če mi hitro ne mirujete, pokazali Vam bomo svoje zobe." Ta opomin ni brez vspeha, kajti celo Herkul odstopi, ko se samokresa zasvetita pred njegovim obrazom. Samo glumaška načelnica so ne ustraši. Same togote besni, ker nehote sluti, da je zvezda njene družbe zopet v nevarnosti. Svoji roki kakor železno kremplje dviguje ter divje plane proti Smukaču, toda staro baburo zadene taka brca, da najmanj deset črevljev daleč odleti. — 787 - Vražji ženski pa to čisto nič ne škodi, hipoma zopet kvišku poskoči, kakor bi jo bilo kako pero od tal vrglo. „To je moja gojenka," kriči peklenska lažnjivka. Smukač kričeče babure niti ne pogleda, katero sedaj Pante s samokresom brzda. Tolovaj opazuje Miličin ljubki obraz. ,,Cekinar!‘‘ kliče glasno. , „Kaj pa je, tovariš?" „No, kdo je prav imel? Ali ni to ona deklica, katero sem na Sokolskem videl? Hej — sedaj se tudi spominjam, da so jo v ječo odgnali. Hm, to so prav čudne dogodbice." Milica glavo poveša. * Sicer ne misli, da jo bodo tolovaji na Sokolsko ali pa celo v grozno ljubljansko ječo pod Trančo izročili — Milica se boji samo za svojo dekliško čast, Razbojniki so divji ljudje, lahko bi se pripetilo, da bi jo žrtvovali svojim divjim strastem. Želi si smrt, da bi se le obvarovala sramote. „Cekinar“, pravi Smukač, „Jurij Skopec nam bo zelo hv a le ž en. Saj je bil takrat na Sokolskem; kakor Ti je znano da) celo s to deklico je govoril. Zanimal se je za njeno usodo, sedaj jo je menda že pozabil.u Kaj Milica pri teh besedah občuti, ni mogoče opisati. Dolgo, dolgo časa je od tega, da prvipot sliši ime ljubljenega moža. Juriji" jeclja ubogo dete, ...Jurij Skopec — lovec —“ „Hahaha“, smeji se Smukač, ..lovec je bil, krasna moja deklica, toda to lepo službo je že davno zapustil, čeravno ne iz lastnega nagiba. Zato je pa sedaj vse kaj drugega postal, kajti lepemu številu takih junakov zapoveduje, kokoršnih jeden stoji tu pred Tabo. Da, le poglej me dobro s svojimi velikimi očmi, Jurij Skopec je naš poveljnik, postal je — tolovajski glavar !" Bolesten krik mu odgovori — kot mrlič bleda se Milica nezavestna zgrudi na tla. Kar nikdar ni mogla verjeti, kar si je vedno in vedno na tihem pravila, da ne more res biti, slišala je sedaj kot britko resnico — Jurij Skopec jo načelnik groznih razbojnikov. 788 Smukač se krohota kakor norec. „Hahaha, to jej menda ni bilo posebno všeč", kriči, »dekline so včasih res čudne. Sicer sem si vedno že mislil, da je bila mej njimi nekaka ljubezen, toda tako si nisem predstavljal. Stvar jo prav romantična, no, punico bodemo sabo vzeli, ter jo obdržali, dokler se z Jurijem Skopcem ne snidemo. Ta sam naj odloči, kako stvar stoji in kaj naj se z dekličem zgodi.“ Glumaška načelnica besno zatuli. „Kako — kaj?” razlega se njen hripavi glas po gozdu, „moje Cenobije me hočejo oropati?" „Tedaj prekrščena jo revica tudi že“, meni Smukač, „prekrščena in banana! Hoteli so jo tedaj na vsak način svetu prikriti. No, kakor sem rekel, glavar bo določil, kaj —“ Smukač obmolkne, kajti Milica ravnokar odpira svoje krasne, modre oči. Prvi,pogled njen je tako žalosten, da bi se vsakemu drugemu človeku srce trgalo. Toda Smukač se samo zadovoljno muza. ..Preljubka je", pravi Cekinarju, ,.toda ne dotaknem seje, kakor tega tudi nikdo drugi ne sme storiti, ker sem prepričan, da ima glavar starejše pravice do nje.“ ,.l)a, da, tako je", pritrjujejo tolovaji, »tudi mi smo večkrat slišali, da je Jurij Skopec o njej govoril. .Joj, to bo veselo svidenje !“ vjt Nikdar", stoka Milica ter si obupano roki vije, „raje stokrat umrem. “ „E kaj”, zakliče Smukač, ,.ne bodi tako neumna, punicar Jurij Skopec je zal mož, za katerim se vse ženske rade ozirajo.' »Raje umrem", zdihuje Milica. Smukaču se vendar srce nekoliko otaja, ko vidi preplašeni in soiztii njen obrazek. „Dete", pravi sočutno, ,.stavim, da nisi prostovoljno prišla h gluinačpm. Le ne taji mi, kajti poprej sem natanko opazil, v kakem smrtnem strahu si se proti oni grdi baburi ozrla. In če me oči ne varajo, vidim na Tvojem hrbtu nekaj višnjevih lis. Vraga, Smukač naj se ne imenujem več, če niso to sledovi bičanja!” - 789 - „Seveda, tako je !“ pritrjuje Pante, *oho, taka znamenja so mi predobro znana, imel sem jih dostikrat na svojem životu ter sem to sramoto še-le pred kratkim z obrestmi vred poplačal." Pr i teh besedah se z divjim krohotom obrne, kajti zadovoljen je, da se je mogel tako občutljivo osvetiti. Smukač zre na Milico. ..Deklica", pravi, „Ti nisi prostovoljno pri glumačih!?* „Oj, sem", odgovarja Milica ter se po vsem životu trese, „da, da, pri njih hočem ostati." Crlumačica zopet pristopi. „Sedaj slišite!" kriči togotno. ..Jezik za zobmi, stara baba!“ zarentači Smukač nad njo. Kar vem, to vem! Deklina tako govori zaradi tega, ker se boji biča." Smukač Milico vzdigne. Ne boj se,“ tolaži jo tako prijazno, kakor to sploh njegov medvedji glas pripušča, ..zaupaj mi — ne bo se Ti nič f c le g a storilo. Jurij Skopee je tvoj prijatelj, k njemu Te bom peljal." Ne, no,“ jeclja Milica v smrtnem strahu. ..Deklica, bodi vendar pametna. Glavar Te ne bo požrl, povem Ti. da je tak, kakoršen je bil poprej. Da je človeštvu napovedoval boj, toga mu živa duša ne sme zameriti. Ob truplu svoje umorjene matere je prisegel, da se bo nad hudobnim svetom maščeval.“ ..Moj Bog — moj Bog,“ stoka Milica, „zakaj ne morem umreti To ne gre tako hitro," pomiruje jo Smukač dobrohotno, posebno v Tvoji mladosti ima človek preveč življenja v sebi. Potolaži se, ubogo dete, tukaj Te pretepavajo, pri nas pa je v o j a š k i red. Z nami boš šla v oni skrivnostni, samotni kraj, kjer bomo našli glavarja." „Ne grem z Vami," tuguje Milica. ..Hoho, to je trmoglavost, dete moje, z nami boš šla, brez usmiljeuja. No, glavar bi nas lepo pogledal, ko bi Te tukaj pri glumačih pustili. Odslej si'pod našim varstvom." Milica se pol nezavestna zgrudi, glumaška načelnica pa se vedo kakor besna norica. — 790 — ' ..Ne smete mi je vzeti/ kriči v jednomer, „ne, tega ne smete storiti, naša je, sama je rekla, da nas noče nikdar zapustiti !“• Smukač se raztogoti. „Baba,“ zareži nad hudobno žensko, ..jezik za zobmi, ali pa izpregovorim s Tabo tako besedico, da boš slišala vse nebeške angeljce peti. Ubozega dekliča ste pretepavali, to je gotovo, kajti mi vidimo več, kakor pa navadni ljudje/1 Glumačica divja. „Cenobjja,“ kriči satansko grda furija, „ali sem Te kdaj tepla ?“ Milica molči. Svoje mučiteljice ne mara obdolževati, še manj pa se liigati. ..No, to mi popolnoma zadostuje," pravi Smukač, »molčanje je tudi jasen odgovor. Od danes naprej sem jaz z vsemi svojimi tovariši Tvoj zaščitnik. Pante, daj dekliču culo, saj veš, da imamo še nekaj ženskih oblek." Pri tem mu zvito namežikuje, kajti dotična oprava je ii graščine poleg Medvedjega gradu. Pante drugemu tovarišu naroči, ki se kmalu s culo povrne. ¦ Tako je prav," zakliče Smukač, ..sedaj revica lahko ,toaleto1, kakor se Francozje izražajo. Dosti utic od zelenih vej imamo, v jedno teh naj gre ubogo dete. Nadlegovali je ne bodemo. Niti las se jej ne sme zakriviti, dokler je ne izročimo našemu ponosnemu in drznemu glavarju. Kaj ne da, tovariši?" ..Tako je!" pritrjujejo tolovaji. Na Smukačevo povelje primeta dva tolovaja žalostno, j opotekajočo se Milico pod pazduho ter jo prijazno peljeta v veliko uto, v kateri se ima deklica preobleči in kamor položita tudi povez z oblekami. Potem zapreta priprosta vrata ter poleg ute kot straži ostaneta — prekrasna Milica je s svojimi strašnimi mislimi sama. Glumaška četa je neznansko razburjena. 791 Herkul zopet rokave više in jeden glumačev draži svojega medveda, ki začne togotno renčati. Smukač se glasno zakrohota. „Hahaha, burkeži, ali res mislite, da se Jurij Skopčevi ljudje boje takih bedarij. Proč z medvedom, če ne bomo streljali! Škoda bi bila rujavega kosmatinca, ki zna tako lepo plesati.K a j naj glumači počno? Ničesa ne morejo nasproti tolovajski četi opraviti, ki je m n o g o š t e v i ln a in od nog do glave oborožena. Potovalni ljudje se morajo udati, toda svojo jezo komaj zatajujejo, kajti Cenobija je bila zvezda cele družbe in brez nje ni u p a t i velikih dohodkov. Načelnico kar krč vije, ravno tako razljučena sta Herkul in b u r k e ž . katera dvojica že davno zalezuje Milico. Ti trije se kmalu snidejo pri zelenem vozu. Ivakor so bili do sedaj jeden na druzega sovražni, izguba s n e Cenobije jih zopet druži v prijateljski zvezi. ¦ Tolovajem hočejo lepi plen zopet iztrgati. K Da , to se na njihovih obrazih čita, predno je še prva beseda izpregovorjena. Podajo si jeden drugemu roke, kakor da sabili svoje žive dni najboljši prijatelji. K a j ta trojica govori, ne more nikdo slišati, toda vsi trije gledajo grdo proti tolovajskemu taborišču. “ In tam iz gostega grmovja žari dvoje oči, tako plašnih in p l a m t e č i h , kakor bi se v goščavi skrivala kruta zver. Tu preži ubogi norec s Sokolskega gradu - nemi zraščenec je vse videl, kaj se je v taboru pripetilo. 110. p o g l a v j e . Novosti iz tolovajskega tabora. Pričakovanje. - - Vohunja se povrne. — Jetniki prihajajo. Nedaleč od tabora dekliških tolovajev stoji logarjeva hišica. Malo poslopje je še vedno zapuščeno, kdor bi pa šel med pečevje, našel bi kmalu človeška bitja. Tam sedita Amalija in Uršika mej skalami na kraji, od koder vidita v razprostrto nižavo. Zjutraj zgodaj je še. ..Kostanjeviški sodnik ima trdo butieo," meni Jurij Skopčeva ljubica, „mislim, da ga bo še-le davkarjev nos nekoliko omehčal. * „Že mogoče,“ pripomni Uršika, ki se pretrese, „toda grozovito in grdo je vendar, če se s človekom tako neusmiljeno postopa." Amalija stisne svojo malo pest. „ Ali je grdoba človeški čutil, ko je časti ropal svoje uboge žrtve?“ jezi se Amalija. „Oj, Uršika, pozneje boš ravno tako mislila, kakor jaz, ko boš bolje spoznala hudobni svet. Jaz vsaj imam britke izkušnje." Mej vejevjem začne sumljivo šumeti — suhe trske se lomijo. »Oj, to je menda naša vohunja," zakliče Uršika, .Ana, katero smo poslale poizvedovat, kje je Jurij Skopec s svojimi ljudmi." „Že mogoče." „Tu prihaja, resnično, tovaršica Ana je !“ vzklikne Uršika veselo. Amalija globoko zarudi, ker upa, da bo kaj novega izvedela o svojem ljubljenem Juriju. Ana v lični lovski opravi se bliža urnih korakov. Zunanjost njena kaže, da ima dolgo pot za sabo. ¦ ' Sodniku se lasje ježe, kajti v skledi, sredi gojzdnih cvetlic leži krvavo človeško uho. - 793 Dogovorile so se morebiti poprej, da se bodo tukaj snidle, ali pa je Ana v dekliškem taboru slišala, kje bo uašla načelnici. ® Sedaj stoji pred njima zasopena, rudečih lic — pravcata slika mladostne svežosti. Amalija jo radovedna gleda. „ Tukaj si že, Ana — jedno prašanje — ali si roparje videla ?" „Da, našla sem jih.“ ^ Ah — kako izgleda — moj ljubček — ali si ga večkrat z a p a z i l a ? ” „Niti jedenkrat.“ „Kaj praviš?" „Tako je, Amalija, kajti glavar se je za nekaj časa od s v o j i h ljudij ločil. Iz razgovorov mož, katere sem mogla v svoj em sk r iv a l i š č i slišati, sem posnela, da se Jurij Skopec sedaj v Z a g r e b u mudi.“ „Kaj pa dela tam?'4 »Tega nisem mogla poizvedeti, mislim pa, da hoče tam s v o j b o g a t i plen prodati, saj je tolovajem gotovina mnogo l ju b š a , nego dragocenosti, katerih ne morejo tako lahko v denar spra vi t i -" Amalija z glavo odmajeva. ..Jaz mislim vse kaj druzega." Uršika se smehlja. Ali že zopet ljubosumiš, Amalija?" ,,Da, da, to moram," pravi tolovajska načelnica skoro divje. „Zagreb je znano mesto, v njem je mnogo zabave in veliko lepih ter — lahkomišljenih žensk. Gotovo si tam novo ljubico išče." Uršika svojo roko na njeno polno ramo položi. _Ali naj to ponavljam, kar sem Ti že zadnjič rekla?" praša jo tihim glasom. „Qlej, Amalija, Tvoj Jurij je zal, mlad mož to je vsakemu znano. Ločila si se od njega, da bi vzbudila njegovo hrepenenje po Tebi — pred vsem drugim pa tudi, da spraviš Sabino izpred njegovih o&." „To je res." Črni Jurij 34 „No, sredstvo Tvoje ni nič vredno. Pomisli, Amalija — ne razburjaj se — saj veš, da sem Tvoja prijateljica. Sabino si od Jurija Skobca ločila, ta mož pa je strasten, in če mu pride lepa deklica preko pota — zalezoval jo bo.1' Amalija težko sopiše. »Prav imaš," pravi zamolklim glasom, „zaradi tega bom k njemu šla.“ -Saj ne veš, kje da je.“ „Šla bom v Zagreb." „To je nemogoče, mož se tam lahko skrije, me smo pa vendar v veliki nevarnosti, tudi če oblečemo svoja dekliška krila. “ — Amalija so zaničljivo smeji. -Ali meniš, da so zagrebške oblastnije res tako prebrisane V Ce grem tja kot kmetica, kdo bo neki slutil, da sem tolovaj k a'?" „ Ni kdo, to je res,* zavrača jo Uršika. ..Toda Ti si lepa in v Zagrebu je dosti mladih razuzdancev, ki bi Ti ne dali miru. Premisli natanko, kar sem Ti povedala, ne prenagli se, sicer hitiš v svojo pogubo." Amalija postane nestrpna. „ Nikakor se ne bojim." ..In zakaj hočeš v Zagreb iti?" nadaljuje Uršika. ..mogoče Jurij Skopec že več ni tam — v mestu se vendar ne bo dolgo mudil." ..Zakaj ne? Tudi tam se da pleniti." Uršika se k Ani obrne. „Kaj si še izvedela?" ..Mnogo novic," odgovarja tolovajka, ki se trudna na skalo vsede. „Najprvo, da so tolovaji velikanski načrt skovali, katerega hočejo brez glavarjeve vednosti izvršiti." ..Kakošen načrt?" „Na strehi tersatske cerkve pri Reki je baje mal stolp, ki je baje s čistim zlatom krit." ..O tem sem slišala." ..Te zlate plošče hočejo ukrasti, da bo Jurij Skopec izvedel, kako predrzni so njegovi ljudje.* „Ah,“ zakliče Ama^ja živahno, ..kakošna misel se v meni vzbuja! Dalje, dalje!" „Sedaj tabore tolovaji na Medvedjem gradu,“ odgovarja Ana, ..ali pa so že na poti proti Reki.44 „Oj, tudi me znamo hitro korakati," mrmra ljubosumna Amalija, „in prašanje je veliko, kdo izmed nas bo prej prišel do plena.1' „Čuti se, da glavar ni pri svojih ljudeh,-1 pripoveduje Ana, »sicer ne vem, kaj se je zgodilo' toda zapazila sem, da so bili mej seboj zelo nesložni. Nekega jutra sem videla, daje jjeden tolovajev s svojo ženo ali ljubico napadel Smukača ter ga začel daviti. Iv sreči so tovariši prihiteli, ki so preprečili umor.14 Amalija si roki mane. „Hahaha, vso gre navskriž, to mi je ravno prav. Jurij Slcopec se bo zaradi svojih ljudij raztogotil, in tedaj bom v pravem času prišla, da ga s svojo ljubeznijo razvedrim.14 Ana hoče svoje poročilo končati, tu pa Uršika poskoči." „Pozor! Ljudje prihajajo!44 „Resnično, to je Lenčika.41 Logar in njegova hči sta tudi — hahaha, sodnik je odnehal." Tu so vsi trije. Tolovajke vidijo, da hiti Lenčika prva po stezi navzgor, lo g a r je v a hči pa podpira svojega očeta. Amalija zamolklo zažvižga. Takoj začne Lenčika hitreje stopati in nekaj trenutkov po zn e j e stoji pri svojih tovaršieah. „To si izborno napravila,44 kliče smejaje se, „ po vem Ti, da so nas vse tri tu v logarje vi hišici iznenadili." „To sem takoj izvedela.44 „V stolp so nas zaprli,-4 nadaljuje Lenčika dobre volje, pri suhem kruhu in vodi, miši in podgane pa so k nam vas hodile. Potem so me hoteli zaslišati, toda malo sreče so z menoj imeli. Nisem se dala strahovati in danes na vse zgodaj so nas izpustili." „Tedaj ste brezpogojno oproščeni‘P" ' ..Seveda, tukaj imaš sodnikovo pismo.“ — 7% — Kaj pa piše?" ..Najprvo ponižno prosi, da se mu davkar izroči — za čegar življenje se grozno boji. Potem obljubuje, da se logarju in njegovi hčeri ne bo nič žalega pripetilo, da, izročil je revežema celo zaplenjeni denar. Hahaha, vse iz strahu, da bo danes zjutraj davkarjev nos na njegovo mizo k zajutreku od nekod prifrčal.u ..Prav tako," odgovarja Amalija, ..zadovoljna sem. Sedaj imam prosto polje, nič nas več ne zadržuje. Pred vsem hočem z Ivanko govoriti." Amalija gre lepemu dekliču nasproti, ki preliva solze hvaležnosti. ..Ne zahvaljuj se mi,“ pravi zapeljiva tolovajka, ..tega ne ljubim, oprostila sem Vaju rada. V tem oziru posnemam svojega ljubčka, velikega tolovajskega glavarja Jurija Skopca, ki vedno brani reveže. Zaradi tega tudi nočem, da se mi zahvaljuješ." — S prstom pokaže v dolino. .,In ko bi Vaju kdaj nadlegovali, potem le povejta, da imata mogočne zaščitnike — pustili Vas bodo v miru." Logar sklone suhi roki. „Bog Vas blagoslovi." pravi iskreno. „Vi ste še tako mlada — lepa in plemenita, želim Vam, da kmalu najdete svojo srečo." „To upam," odgovarja Amalija skoraj prisrčno ter starčku prikima, „le pojdita v svojo hišico, jutri bodeta davkarja v Kostanjevico spremila." ..Davkarja?" praša Ivanka prestrašena. ..Ni se Ti treba bati,“ smehlja se Amalija, ..davkar Ti ne bo nič žalega storil — kajti tak spomin je prejel, da ga svoje žive dni ne bo pozabil. Zapretila sem mu, da ga usmrtim, če ne zapusti svojega razuzdanega življenja. Sedaj je tako krotak, kakor jagnje. Jutri zjutraj bo tukaj — ne, že danes zvečer ga Vama bom poslala, da bo mogel sodnik mirno spati. 'la graščinski uradnik je dva nemirna dneva preživel — toda tudi njemu se je prav zgodilo." Amalija jima prijazno prikima ter z Lenčiko. Uršiko in Ano izgine v gozdu. — 797 — „Sedaj imamo čas,“ pravi lepa tolovajka, „ naj prvo bodemo nekaj izvršile, kar Vas bo — hahaha — neznansko iznenadilo.“ „Kaj pa?" praša Uršika radovedno. ..Le počakaj, prepričala se boš kmalu, da nismo zastonj odposlale svoje vohunje. Štirinajst dnij imamo časa, potem se bodemo s staro babnico sešle pri ,rudečem križu* poleg Zatičine. ^lej tem pa se bo marsikaj izvršilo — prav veliko — pojdimo, nobene minute ne smerna zamuditi, opoludne moramo biti v taboru." V spremstvu treh tovaršic hiti Amalija urnih korakov h r ib. — 111. p o g l a v j e . I ' ~ Predrzni beg-. ju r i j Skopec kaznuje izdajalca. — Rop Levijeve blagajne. — Slovo od Lee. Prestrašen krik se razlega po krasno opremljeni sobi. Potem se začuje glasno stokanje. Jurij Skopec je skozi vrata tajnega prehoda skočil sredi s o b e ter stoji pred Abrahamom in Levijem, ki v mehkih nas l o n j a č i h sedita. Lopova sta si ravnokar zmagovalno pripoved o v a la , da je tolovajski glavar sedaj gotovo že vjet in v močne s p o n e vkovan. In sedaj stoji strašni mož pred njima. Seveda tolovajski glavar Židoma ne da časa, da bi jo pobrisala, marveč ju krepko zgrabi za vrat. „Lopova, izdajalca!“ kriči strašnim glasom. Vidva sta p r a v c a ta peklenska hudobneža. Naj prvo sta mene in moja dva to v a r iš a hotela v posteljah zadušiti, ko se Vama pa to ni posrečilo, nahujskala sta mi vojake na vrat — to Vaju stane življenje." — 798 - „Bog pravični," čivka Levi, ,.umoril naju bode, — zadavljen sem." ..Grdoba, to bi bila prelahka smrt za Te. Pokončal bom Tvoje življenje na mučnejši način. Pes — kaj bi bilo, ko bi Ti najprvo iztaknil jedno oko, potem pa Te pri živem telesu spekel ?¦* Levi brca v smrtnem strahu z nogama po zraku, kajti za svoje življenje ne da več počenega groša. Stari Abraham je bolj mrtev kakor živ. „Nesnagi,“ rujove Jurij Skopee, ki se ne boji, da bi ga tukaj v tej sobi mogel kdo izmed preganjalcev slišati, .,Vajini glavi bom toliko časa jedno ob drugo tolkel, da bom videl, koliko strupa je bilo v njih skritega/ .,Hu — hu — hu 1“ Žida tulita, toda Jurij Skopec jima suha vratova tako^ stiska, da moreta le še grgrati. Tu plane nova postava v sobo. Lea je. ..Ne umori mojega vzgojitelja!" milo prosi svojega ljubčka. „ Milosti ne zaslužita/- ..Prizanesi mu, vzgojil me je, vedno mi je izkazoval dobrote." „Toda tej mladi grdobi Te je hotel prodati.* „Oj, prizanesi mu!“ Jurij Skopec se ne more odločiti, da ne bi si ohladil svoje maščevalne jeze. „Ne, Lea,-4 pravi konečno, „stari Abraham je peklenski hudobnež, in ta-le mladi Hebrejec Levi dobi malo duška. -Balmahoni, kje so balmahoni ?“ kriči na vse grlo. Jurij Skopec svojo roko dvigne — mladi prepeličar visi v zraku. Levi leti po zraku. Šiloma njegova glava ob steno butne in z velikim ropotom pade telo na tla. „Ta ima dosti,“ grmi glavarjev glas, „če ni že mrtev, obdržal bo spomin za vso svoje živo dni. In Ti, siva pošast, — 799 — ali naj Te z nogami v kuhano kašo poteptam? Večjega hinavskega nesramneža ni pod milim nebom, kakor si Ti.u Lea ga prime za roko. t Milo ga prosi, stoka in plače, dokler se je Jurij Skopec ne usmili. „Ne veš, za koga prosiš,14 pravi po daljšem premolku. „Lopov ni vreden, da ga moja noga stare." „Milost,“ čivka stari Abraham. „Prizanesi mu, moj vzgojitelj je," prosi Lea. „Ah, prodal Te bo, ko me več v Zagrebu ne bo," togoti •se razljučeni tolovajski glavar. „Tega nikakor ne trpim, pojdi z m a n o !“ Deklica odstopi. Ž njim naj gre v gozd, v zeleni gozd, ne, tega ne more storiti. Jurij Skopec z levico skoraj zadavljenega Žida krepko drži, desnica njegova pa objema Leo krog pasu. „Ne ljubiš me,“ šepeta Skopec. „Oj, bolj ko vse drugo na svetu. Tedaj pojdi z mano!" ,.Ah — “ „No, razumem Te, moje divje življenje Ti ne ugaja — seveda, to bi bila slaba zamena proti razkošnosti, ki Te tukaj obdaja. “ ..Mučiš me!" Jurij Skopec hoče svojo zahtevo ponoviti. Tu zasliši šum, in ko stopi k oknu, zapazi doli goreče baklje. — To so vojaki, ki so obkolili sosedno hišo. ..Dobro, ljuba Lea,“ pravi grozovitež, „sedaj Te nočem ¦sabo vzeti, ker se bom sam komaj rešil. Da, gotovo še nikakor ni, da srečno pobegnem iz Zagreba. Toda povrnil se bom, zapomni si, preoblečen, pod drugim imenom, kot imeniten g o s p o d , potem Te bom zopet obiskal.11 „Oj, kmalu pridi!" šepeta Lea. Mej tem se Abraham zopet zave. — 800 — Pomagajte, pomagajte!“ kruli stari Hebrejec. Jurij Skopec ga krepkeje prime. Lopov," kliče, „kje ima Levi svoj denar?" „Ne vem — Bog pravični!" »Ali ne boš hitro priznal?” „Dobro ga hrani," sopiha starec v smrtnem strahu, „tega niti meni no pove. Levi je nezaupen. Samo to vem, kje ima svojo ročno blagajnico." .,Pokaži mi jo!" „V stranski sobi je.“ Grozovitež starega Hebrejca kakor otroka sabo vleče. Lea gre plakajoča za njima. „Kje je blagajnica?“ Stari Abraham pokaže na sliko, ki visi na steni. „Pod to sliko je.“ „Hahaha,“ smeji se Jurij Skopec, „zvit lisjak je Levj„ Samo to je škoda, da nimam dosti časa, sicer bi še več denarja našel. Toda poglejmo, kaj se tu notri skriva.11 Sliko vrže na zofo. Resnično — pod njo zagleda svetel gumb, in ko Jurij Skopec nanj pritisne, odpro se škripaje mala vratiča. V dolbini zagleda več polnih vrečic. »Dobro,“ mrmra predrznež, „denar se vedno lahko rabi- Sem ž njim!“ Vrečice začne iz blagajne jemati. To je kmalu izvršeno, in ko je blagajnica popolnoma denarja prazna, zapazi v ozadji večjo prazno vrečo, ki je lepo zložena. „Če je to Levijeva ročna blagajna, videl bi rad njegovo glavno zakladnico," mrmra divji glavar. „No, mogoče jo pozneje najdem, sedaj moram s tem zadovoljen biti, kar ravnonajdem. “ „Proč — proč,“ sili ga lepa Lea v pravem smrtnem strahu, kajti boji se za življenje ljubljenega moža. „Grrem, toda povrnil se bom,“ odgovarja Jurij Skopec, ki male vrečice v veliko meče. 801 Na vrh zamaši še nekaj cunj ter si krog krepkih pleč ogrne plašč. Široke kraje svojega klobuka si potisne na čelo, sključi se ter si vrečo na hrbet zadene. „Lea, srček moj", šepeta glavar, „ali nisem sedaj tak, kakor kak Benjamin ali Aron'?“ Lepa Turkinja trepeta za življenje svojega ljubčka, vendar pa se mora smehljati, ko Jurij Skopee starega, kruljavega Žida oponaša. „Oj, pojdi“, šepeta bojazljivo, „ali ne slišiš, kako vojaki vrišče, ljubček, povsod Te iščejo in prišli bodo tudi semkaj." ,,Da, pozneje", odgovarja predrznež. ..Poslušaj me, ljubica! Če Te bodo izpraševali, povej jim, da sem Ti grozno zapretil, ver jeli Ti bodo.“ „Oj, vzemi me sabo!M prosi divna deklica. „Ne, to bi naju oba ugonobilo. Povrnil se bom, Lea, prav kmalu — sedaj se daj še jedenkrat poljubiti!" Deklica se mu na prsi vrže. Plamteč poljub združuje še jedenkrat oba, srce se pritiska na srce, ustnice na ustnice — od zdolaj pa se razlega razgrajanje preganjalcev. Jurij Skopec se iztrga iz objema plakajoče Lee. ..Zdrava mi ostani, ljubica — zdrava!“ Po stopnjicah navzdol dirja. Lea mu je že povedala, da skoraj gotovo ne bo nikogar v hiši srečal, ker ima Levi iz skoposti samo najpotrebnejše služabnike in ti so skoraj gotovo radovedni šli na ulico gledat. Ta domneva se izkaže tudi za pravo, Jurij Skopee na stopnjicah nikogar ne sreča, zapazi pa, da so hišna vrata le priprta. Previdno so jim približa. Skozi špranjo zapazi svit bakelj in ob jednem se prepriča, da so vojaki obkolili le sosedno Abrahamovo hišo. Pred Levijevim domovjem stoje pozamezne gruče ljudij, mej temi nekaj častnikov, ki se živahno razgovarjajo. Jurij Skopec ve. da je čas drag. Bliskoma odpre vrata, toda le toliko, da se more na ulico splaziti. 34a Sedaj stoji zunaj. Vojaki kakor tudi glodalci glasno kriče. ..Hahaha, tepci menijo, da bom v svojem obupu iz Abrahamove hiše na ulico planil, kjer bi me hitro premagali", mrmra predrznež, „no, motijo se zadosti." Sključen gre počasi ob hišah, kjer je temna senca. Častniki in vojaki ga no vidijo: ko pride nekaj hiš naprej, zasliši naenkrat surove glasove. „Hej, kdo se pa tu ob zidu plazi?“ rujove poveljnik patrulje, ki gotovo tam stoji, da varuje ulico. .,Bog pravični", noslja Jurij Skopec, mojstrsko Žida posnemajoč, „saj sem vendar ubogi Smul, ki prodaja in kupuje zajčje kože.“ „Poberi se mi, nesnaga!" zadere se poveljnik nad njim ter ga hoče brcniti. Jurij Skopec pa se tako spretno umakne, da se vodja dolgo časa lovi; kajti tako močno je sunil z nogo v zrak namestu v navideznega Žida, da bi bil kmalu poljubil slabi cestni tlak. Jurij Skopec pospeši korake. Dobro ve, da nevarnost še ni pri kraji, da povsod vojaki stražijo in ga bodo gotovo šo srečali. Vendar ostane hladnokrven. Ko se vtfdja šo opoteka, hiti predrznež šepetajoč hiti-* naprej, da se kolikor mogoče brzo oddalji od židovskih hiš. — - 803 — 112. p o g l a v j e . V hiši občinskega odbornika. Sejni na Reki. — Skrivnostna tujka. — Raznovrstne tajnosti. Prekanjen predlog. Romarska cerkev ,na Trsatu je daleč po svetu znana. Slovita je že po svojem začetku — kajti pripoveduje se, d a so angeljci z Laškega prinesli Mater božjo, ki stoji v cerkvi n a griču. Veliko krasnih darov so verniki za prejete dobrote izročili božjemu hramu, zlatnine, srebrnine in naj dragocenejše tkanine. In prav vrhu strehe, na nepristopnem kraji, se v solnčnih i a r k ih sveti ,zlata streha1. K malemu zvoniku, ki je z zlatimi ploščami pokrit, pride se samo po jedni poti, ki vodi od velike cerkvene ladije navzgor. Vrata k tem stopnjicam so silno močna ter z umetno ključavnico zaprta. Že dolgo časa je običaj, da hranijo čudno napravljeni ključ k tem vratom občinski odborniki reški, in sicer jeden z a drugim vsak po tri mesece. ¦% To gre tako na okrog, da črez dlje časa pripotuje ključ z o p e t prvemu odborniku nazaj v varstvo. Občinski odborniki so poštenjaki, kajti le spoštovani meščani se volijo v mestni svet, ki skrbno /in vestno opravlja svojo službo. in ravno tako starodaven je sejm, ki se vsak teden po -en k r a t vrši na Reki. Kmetje iz okolice prihajajo s svojimi pridelki na tržni dan, da prodajajo meščanom sočivje, kuretino, jajca in druge reči za primerne cene. Tržni dan je navadno dobro obiskan, in po stari navadi se pri tem tudi jezički pridno brusijo, to je že tako na celem svetu stara navada. - 804 - Krasen poleten dan je. Od vseh stranij prihajajo kmetje z vozovi, dvokolnicami in s košarami na glavi. Na trgu je na vse zgodaj velik šum, kajti vsak hoče boljši prostor imeti, najraje sredi trga. Nekaj kmetic se zaradi ljubega miru postavi raje v so sedno ulico. Tik te ulice in trga stoji poleg kmetskega voza, v kateri je borno kljuse vpreženo, krepko in zalo dekle v čiški narodni noši. Čebulo in sadje prodaja. Kupovalke se nemalo Čudijo temu tujemu dekliču, kajti popolnoma neznana jim je. Ker pa novinke niso ravno tako redke, pomirijo se kmalu. Povprašujejo jo, od kod je doma, in čedna deklica jim daljno^ vas imenuje kot svoj rojstni kraj. .Tako, tako“, meni debela ženica, ki poleg nje prodaja razno zelenjavo, »zakaj pa od tako daleč- sem prihajaš?" ..Mati so mi rekli, da se na Reki vse dražje razpeč;w vrhu tega pa bi si rada cerkev Matere božje na Trsa tu ogledala. “ .,Rada Ti to verjamem'-, oglasi se kmetica, ki je menda zelo zgovorna in dobrohotna ženica. ..Cerkev je krasna, vredna, da si jo človek ogleda." ..Ali se more v romarsko cerkev vedno priti?" „No, seveda, to je dovoljeno. Celo po noči se sme v njej moliti, kajti čuvaji stražijo, da se dragocenosti ne primejo tujih krempljev." ,.Oj, to je prav, rada bi si jo natanko oglodala, ker sen> toliko o njej slišala. In pa, kako se mora zlata streha v solnčnih žarkih blisketati!“ Dobra, debela ženica je zadovoljna, da more svoje vednosti tujemu dekliču pokazati. „Hahaha,“ smeji se, „to se bos čudila, kajti kaj tacega r\i me.ida na celem svetu." Deklica se k sosedi obrne. - 805 — „Meni se pa vendar zdi, da je to le pozlačeno, ne pa čisto zlato.” „Kaj pa še!“ zatrjuje ženica polna vnetosti. ..Pozlačeno, kdo pa to pravi? Ne, pristne zlate plošče leže na malem stolpu, in četudi niso Bog vedi kako debele, leži na strehi vendar neizmerno bogastvo." Deklica se čudi ter z glavo zmaje. -To je pa vendar nekoliko lahkomišljeno,” pravi za nekaj Časa. ..Kako lahko bi tatovi na streho splezali ter odnesli vse .zlato. Sploh se čudim, da se to ni že davno zgodilo/' Kmetica se glasno smeji. „Zdaj vidim, da si tukaj na Reki tujka, draga moja“, -pravi konečno. ..Hahaha, te tatove bi rada poznala. Prvič se na ta stolp od zunaj ne more splezati, tje gori pride k večjemu k a k ptič. In' pa tudi, ko bi kdo prišel, ne mogel bi niti jedne plošče odnesti.” „Zakaj pa ne?“ „Ker so vse od znotraj tako jako pritrjene," pojasnuje kmetica, *,da bi bilo mogoče odtrgati plošče le s pomočjo izvrstnega orodja." ,.In od kod vse to veste?” „No, ta čudovitost je splošno znana, na Reki ve to vsak otrok." — Lepa tujka ni še popolnoma prepričana. „No, vse je lepo, kar ste mi dosedaj povedala. Toda kaj bi pa bilo. ko bi se predrzni tatovi od znotraj v dragoceni stolp vtihotapili'? Kaj pa potem?’ Kmetica svoj obraz imenitno zgubanči. „No, poučiti Te moram, devičica. Glej, to je popolnoma nemogoče. Samo jeden ključ je na svetu, ki odpre umetno ključavnico k onemu stolpu, kateri vrhu tega še čuvaji stražijo. In ko bi slednjih tudi ne bilo, vendar bi nobeden rokovnjač ne mogel ključavnice odpreti, tako umetno in varno je izdelana.” — ..Ah, in ključ je varno spravljen?" Seveda, kajti občinski odborniki ga imajo sami v shrambi. Vsak izmed mestnih očetov ga ima tri mesece v svoji hiši, — 806 - potem ga dobi njegov naslednik, in to se tako dolgo vrsti, da ga prvi odbornik zopet dobi v roke." Deklica se za ta pojasnila menda zelo zanima, kajti v njenih temnih očeh se včasih tako zasveti, kakor bi se bliskalo v jasni poletni noči. * „Kako Vi vse dobro veste,“ pravi konečno lepa tujka, ki občudovaje gleda svojo dobrohotno sosedo. „To tudi menim,“ pravi starka, kateri se laskanje kaj prilega, „glej, že dolgo let hodim sem s svojim blagom, zaradi tega mi je na Reki in okolici vse dobro znano. Človek pač veliko sliši. In v dokaz temu — vidiš tamle onega mestnega očeta, ki ima ravno sedaj ključ v svoji shrambi. To ti je veleučen gospod, moder poznavatelj vseh vednosti. “ Lepa tujka radovedna zre proti omenjenemu občinskemu odborniku, ki se bliža velevažnih korakov. „Vdovec je,11 šepeta kmetica, ki je ponosna na svoje vednosti. ..Otrok nima ter živi samo za svoje knjige. Sicer pravijohudobni jeziki, da rad gleda za lepimi dekleti, jaz pa trdim, da je to samo obrekovanje." Čudno se zasveti na prekanjenem obrazu zalega kmetskega dekliča. „Sadje — lepe, sladke črešnje!‘‘ kliče dekle svojim zvonkim glasom, „kupite vendar, strogi gospod, črešnje so prav po ceni." „Glejte jo no," muza se stara kmetica, „deklina ni na glavo padla. Kako zna kupce vabiti. No, privoščim jej, naj le svojo robo dobro in kmalu razpeča, saj se je od dosti daleč pripeljala." Mestni oče obstane. Gotovo ni prišel z namenom, da bi kaj kupil; z dopadajenjem si ogleduje krepko in lepo prodajalko. Bela in snažna čiška oprava razodeva razkošno krasoto njenega svežega in vitkega telesa. Občinski odbornik je srednjih let, nekoliko suhljat, toda oči njegove razodevajo, da ne sovraži veselja, ki mu ga nudi življenje. Počasi pristopi. — 807 - Oj, kupite črešenj, sladkih hrustavk!" klice zala tujka in žar iz njenih temnih oči zadene ravno častitega mestnega očeta. — Učeni odbornik stopi k vozu, na katerem leži dekličino blago. „Kaj stanejo črešnje?" praša ter neprestano opazuje zalega dekleta. Deklica imenuje izredno nizko ceno, gotovo iz posebnega namena, ker občinski odbornik menda ni ravno radodarne roke. — „Dobro, dobro,“ pravi učeni mož, „črešnje niso drage. Ko bo sejm minul, prinesite jih dvajset poličev na moj dom. Kje je moja hiša, pove Vam lahko vsakdo, celo vsak otrok to dobro ve." ./Preskrbela bom to, strogi gospod," odgovarja lepa deklica. ..Postavila bom najlepše črešnje za Vas takoj na stran te r jih bom popoldne prinesla k Vam na dom,“ sladka se mu tujka. — ..Tako je prav,“ hvali jo mestni odbornik, čegar oči se s e d a j vse bolj kakor učenjaški svetijo. Mestni oče se v prostem času bavi z zdravniško vedo, todaj tudi s plemenito anatomijo. Vsled tega mu je znano, kako s« človeško telo sestavlja, jn kot veščak zapazi, da je skrivnostna deklica nenavadno krasne postave. Prijazno jej prikima in v odgovor ga zadene plamteč pogled prijaznexprodajalke, da mu kar nekako gorko postane pri srcu. Da, mestni oče se še nekaterikrat, ozre, ko že preko trga stopa, in vsakpot zapazi, da se mu kmetsko dekle prijazno smehlja. Kmetica je imela mej tem s kupci opraviti ter ni zapazila, da njena mlada sosedinja za tako nizko ceno prodaja črešnje. Tujka je menda samo . mestnemu odborniku imenovala tako izvanredno nizko ceno, kajti ko sedaj drugi kupci pristopijo, prodaja svoje dobro in lepo blago istotako, kakor vse druge kmetice. - 808 Ker njeno blago ni predrago, je voz kmalu prazen — na njem stoji le še dvajset poličev najlepših hrustavk varno pokritih. Mej tem odzvoni poludne. Nobedon kupec se ne more hvaliti, da ga je tuja prodajalka tako prijazno pogledala, kakor mestnega očeta, kajti deklica komaj ljudi v obraz pogleda, ki ž njo govore, in glavno ruto ima na čelo potisneno — soparno je in solnce vroče pripeka ! Da, toplo je, zaradi tega se dekličinemu početju tudi nikdo ne čudi. Nekaj mladih gospodičev tudi zapazi, da mora to dekle divno-krasno biti, ter jo z raznimi okolnostmi skušajo zaplesti v razgovor. Ves njihov trud je zastonj. Deklica je nepristopna, in ko je njeno blago razpečano; praša svojo sosedo, kje je hiša učenega gospoda občinskega odbornika. Dobrohotna kmetica jo radovoljno pouči. ..Čuvaj se, deklica," svari jo starka, »tudi učeni mestni očetje so od mesa in krvi in vdovci včasih radi v temne oči zro. Ti si čedna, to Ti mora zavist pustiti, tedaj tudi veš, kaj menim. “ ..Razumem Vas in lepa hvala,“ odgovarja zala tujka ter sc kmetici prijazno nasmehlja. Potem požene svojega konjiča, katerega drži za ujzdo, ter odkoraka poleg praznega voza stopajoč. Kmalu zavije voz v temno, ozko ulico. Tu stoji nekaj velikih hiš, za katerimi leže vrtovi. Pred takim poslopjem voz obstoji. Ob strani hiše je visok zid, v katerem so velika vrata na stežaj odprta. Brez preinišljanja zapelje deklica svoj voz na prostorno dvorišče. Tu notri stoji siv, star služabnik, ki se prebrisano smeji, ko proti hlevu odhaja, in pa starejša ženska, ki je menda nekaka oskrbnica. - 809 - ,Oj, tukaj sto, devičica,“ ogovarja starka tujega dekleta. „ Strogi gospod mi je že pravil, kaj je pri Vas kupil. Črešnje donašate, ali ne?“ „Da, kje naj jih odložim?" „Le pojdite z mano,“ odgovarja žena zelo prijazno. „Kris tijan bo mej tem Vašemu konju nekoliko ovsa dal in ga napojil, menda bo že lačen in žejen. Tukaj na Reki smo gostoljubni, za to Vam n§ bo ničesa treba plačati, strogi gospod je tako že rekel, da so bile črešnje zelo poceni/- Tako blebeta ženska, ko pelje deklico k starodavnim vratom, ki z dvorišča vodijo v veliko hišo. Lepa tujka nese del črešenj, oskrbnica pa jej je prevzela o s t a n e k prodanega sadja. V kuhinji stresete sadje v velike lončene sklede, katere ž e n s k a s prti pokrije, da jih obvaruje nadležnih muh. „Tako, devičica," pravi ženska, ki jo prijazno in ob jednem nekako čudno pogleduje, ..sedaj ste menda tudi Vi lačna in žejna postala. „Da, takoj se odpeljem v gostilno, popoludne pa se vrnem domov.” „No, kaj pa še," ugovarja jej oskrbnica živahno, katere prijaznost je prevelika, da bi bila odkritosrčna. „V gostilni v0n d a r ne morete sedeti. Sicer je mnogo ženskih gostov tam, ravno tako so pa vozniki surovi ljudje, ki ravno v pričo mladih in zalih deklet radi odurno kvantajo. Na Reki smo gostoljubni, posebno pa v hiši mojega strogega gospodarn o s t i jedij nam je opoludan ostalo, da Vas nasitimo, [je pridno posezite, tu imate meso, ribe in sočivje, kozarec vina se bo pa tudi še našel." Lepa tujka še nekoliko ugovarja, toda koj potem že sedi pri mizi ter slastno zavživa jedi. Oskrbnica zadovoljna opazi, kako deklici kosilo ugaja, ter jo marsikaj izprašuje. Zala prodajalka jej pridno odgovarja ter mej drugim tudi pove, da je prišla tako daleč s svojim blagom zaradi tega, da si malo ogleda reško mesto. O tersatski cerkvi popolnoma molči. — 810 - Sedaj je s kosilom gotova. V tem trenotku se zunaj na hodnika začujejo koraki v vsej svoji oblasti stopi v kuhinjo — hišni gospodar. Oskrbnica porabi to priliko, da urno izgine; mestni oče je z zalim dekličem sam. Slednja vstane ter došleca spoštljivo pozdravi. .,No, dete moje," pravi občinski odbornik z očetovsko naklonjenostjo, ki se pa slabo strinja z njegovimi poželjivimi pogledi, „ali ste se po kupčijskem trudu že nekoliko okrepčala'?“ „0 da, strogi gospod, lepa hvala za gostoljubnost in postrežbo." .,To je malenkost,“ pravi mož ter jo pri tem po svežem obrazu poboža, „to sem rad storil, posebno, če se mora tako mlada deklica že toliko truditi. In tukaj je denar za lepe črešnje." ./Lepo se Vam zahvaljujem, strogi gospod." Hišni gospodar jo dopadljivo pogleduje. Odkar je vdovec, zanima se skrivaj za lepa dekleta, kajti njegova ranjka ni bila toliko krasna, kakor ljubosumna. Na Reki seveda se mora glede svojih zaljubljenostij zelo čuvati, kajti sosedje imajo bistre oči in nabrušene jezike. Zaradi tega si je skoval poseben načrt, po katerem si krati dolgi čas. Prekanjeno zna od dekleta vso potrebno izvedeti in zelo zadovoljen je, ko mu ta odkritosrčnim obrazom razodene, da jej je oče že umrl in da živi mati v bornih razmerah. »Moja jedina želja bi bila, da bi mogla v tako lepem mostu ostati," pripomni krasna tujka, „toda službo je težko dobiti. V dobri hiši bi se rada kaj naučila, pred vsem mestne šege in kar je ž njimi v zvezi.“ Mestni oče se muza. Ne zapazi, kako čudno ga njegov lepi gost od strani pogleduje skoraj nagajivo — zaničljivo —; pred sabo vidi samo rnl^tdo, svežo in razkošno kmetsko dekle, katero bi si rad na-se navezal. ,No, draga moja,“ pravi že po vseh pravilih zaljubljeni vdovec, „v tem oziru bi se dalo pomagati. Jaz imam le malo - 811 - služabnikov in moja zvesta oskrbnica se večkrat pritožuje, da ima preveč dela in skrbij. Treba jej je mlade pomoči, ki bi jo podpirala in ki bi se v gospodinjstvu mogla izvrstno izvežbati. Kaj bi bilo, ko bi Vi prevzeli to službo — lepo svotico si lahko prislužite, in da Vas bom dobro oblačil, razume se samo ob sebi/' — Deklica se z nedolžnim obrazom začudi. „Ah, strogi gospod se z menoj šali." „Ne, ne, to mi je popolnoma resna stvar," zatrjuje mestni oče. — „Oj, samega veselja bi najraje takoj do stropa poskočila, ali je to res — ali naj v resnici pridem v to imenitno krasno h išo ? “ Občinski odbornik s težavo prikriva svoje veselje. „Sevcda, seveda," pravi očetovsko prijazno, „in prav bi m i bilo, da kmalu vstopite v službo.11 „ Pojuteršnjim že morem pr it i/ zatrjuje deklica, „mati moja sama doma vse opravi, brez mene lahko izhaja." „Oj, to je izvrstno," odgovarja občinski odbornik, ..no. pričakujem Vas pojuteršnjim proti večeru. In kot aro Vam dam tukaj j eden srebrnik." Srebrnik se sveti v mali ročici; mestni oče poželjivo gleda lepega gosta z žarečimi očmi. „Že vidim, da bodete v polni meri spolnovali svoje dolžnosti." nadaljuje hišni gospodar dvoumno, „midva se bodeva prav dobro razumela * v vsakem oziru — kaj ne, da bodete vse storila, kar bom zahteval." „Vse, vse," pravi deklica živahno ter se prikloni, potem pa svojega bodočega gospoda s temnimi, čarobnimi očmi ljubeznjivo pogleda. Krasna tujka zatrjuje, da se bo ob določenem času točno oglasila. Potem se od mestnega očeta poslovi, ki se zadovoljno roki mane. „To se mi je izvrstno posrečilo," misli si strogi gospod, „pod kmetskimi krili se skriva krasna postava. To je deklina, kakoršno sem si že davno želel. Moji služabniki znajo molčati, — 812 — nikdo n<‘ bo ničesa o tem izvedel, da so bom s tujo lepotico zabaval. Nedolžna je še. vse bo storila, kar bom zahteval, da, vse! Oj, z nova se bom oživil, užival bom vse sladkosti prave ljubezni." Kmalu potem zapusti mlada kmetica s svojim vozom hišo mestnega odbornika. Ko pride na glavno cesto zunaj mesta, krene na stransko pot ter izgine za skalovjem. Kmalu se začuje glasen žvižg. Ali je to prava pot v oddaljeni rojstni kraj skrivnostne tujke ? 113. p o g l a v j e . liazljučeni glumači. Razna ljubezen. — Odhod tolovajev. V temnem nočnem gozdu. .,Sedaj pa moramo misliti na svoj roparski načrt. Do Reke je še daleč in glavar je menda že na poti proti Notranjskem. Ne sinemo se več obotavljati." 1 Tako pravi Cekinar Smukaču, ki se ravno pri steklenici dobrega vina zabava. Divji tolovaj izpije polni kozarec. „Prav imaš, tovariš, toda moje mnenje je, da Te še nekaj drugega od tod vleče. Hahaha, že vem, Ti se nadejaš, da boš pri glavarju našel deklice ter hrepeniš po svoji Uršiki, ki Ti je dosedaj dovolila komaj kak površen poljubček." „Ne tujim tega.“ ..Sram Te bodi, prijatelj! Za to punico laziš, ko Ti tega vendar ni treba. Tak zal, mlad mož si in toliko lepih deklet je na svetu.- / „Naj jih bo, toda nobena ni taka, kakor je moja Uršika.” „Ne nori no, tovariš, saj si bil sicer najdivjiših jeden. Ali bi res rad postal suženj svoje izvoljenke?" „Ne, tega ne mislim, saj me poznaš. Nikdar ne bom po zabil, da sem član Jurij Skopčeve čete. Toda zakaj ne bi svojega dekleta ljubil?1* „Tega Ti nikdo ne brani, jezi me samo, da si ravno v jedno tako zaljubljen. Kaj imaš od tega? Mene poglej, ki ljubim premembo. Danes plavolaska, jutri punica z rujavimi lasmi, pojuteršnjim ljubica črnih las in temnih, ognjevitih očij, to je moj okus — pri tem se da živeti!" Cekinar zmaje z ramama. „Ljudje so različni na svetu," glasi se njegov suhoparni odgovor. „Ne bodi tepec! Po meni se ravnaj! Saj veš, da nimam skrivnosti pred teboj. Lepa zapeljiva Jera, Hrvatova žena, je bila moja ljubica." ..in to bi bil moral kmalu z življenjem prav drago poplačati .” „Pojdi no, pojdi, ne pridiguj mi! — Meni popolnoma zadostuje, da sem imel ž njo svojo zabavo, Hrvat naj se me pa varflje.“ „Ne norčuj se, človek je nevaren." ..Meni ne. Kaj bo taka kruijeva mevža? Čuva naj se, da mi ne pride pod prste."' Smukač zapreti s pestjo, — a nato nadaljuje s hinavskim smehljanjem: „In potem prašaj Panteta, hahaha, kak izvrsten dogodek sva doživela. Dve plemenitašici, kateri sva iz graščine pri Medvedjem gradu odnesla, bili sta najini ljubici — oj, to je bila prava prememba! [n ko se zopet s tolovajkami snidemo, izbral si bom za svojo ljubico lepo tujko, katero sem iz Ljubljane sabo pripeljal." Cekinar z glavo zmaje. „ To variš, Ti boš v nesrečo zagazil.14 ..Nikdar." „Da, svojo besedo zastavljam." — 814 — „Ne bodi no siten, Cekinar, saj vendar dobro vem, kaj delam." ..Prav, in to Te bo ravno pokopalo.“ „Bedarija, — jaz sem Smukač, in ne norec, tedaj le meni vse prepusti. Sam si bom znal pomagati in vraga se ne bojim. Sedaj pa o čem drugim govoriva, tovariš !* CeHnar ga vprašujoče pogleda. „Od tod hočemo proč, v tem oziru imaš prav. Na Reko odrinemo in s tersatskega cerkvenega stolpa si odtrgamo zlate plošče, to bo plen, da bo veselje!” ,.Da, ne smemo se obotavljati. Deklico sem izročil Jerinemu varstvu. - ..Pri njej je punica izvrstno spravljena/ godrnja Smukač. ,.hahaha, ko bi z lepo Milico holel pričeti ljubezen, Jera bi mi juho dobro zasolila, name je vsa strupena. — No, glavar se bo razveselil." ..Prav gotovo." Smukač vrže steklenico v kot, — da se razleti na tisoč koscev. < ..Tako — sedaj pride služba na vrsto,- izpregovori resno,, „ Najprvo se moramo glumačev odkrižati. Sodrga hoče na vsak način dekliča nazaj imeti. No, pri tem so že na napačnega naleteli.- „ Ali si onega skrivnostnega človeka potem še kdaj videl v bližini?” • „Aj, Ti meniš onega spaka, ki je izza grma zijal? Ne, to človeče je popolnoma izginilo in to je bila sroča zanj, sicer bi ga bil s svinčenko tako pozdravil, da bi se mu gotovo več no zljubilo, po gozdu stikati." Tolovaja zapustita ulico. Gotovo je Cekinar že poprej ukazal, naj se tolovaji pripravijo na odhod, kajti vsi že spravljajo svojo prtljago vkup in jo povezujejo. In ne daleč od njih stoje glumači. Herkul se srdito drži, burkož skače v svoji razburjenosti na okrog in jeden izmed njih ima na verigi medveda, ki togotno renči. — 815 — Najljutejša je načelnica. Kriči in maha s suhima rokama krog sebe. V tujem jeziku strastno navdušuje člane svoje družbe jim daje pogum. Menda jih vzpodbuja, naj tolovajem šiloma iztrgajo njeno ; Cenobijo. Glumači imajo orožje v rokah, bodala in samokrese. Naj pogumneje se vede burkež. Zgrabil je namreč velikanski samokres, s katerim ponosno preti. — Toda tolovajev ne poznajo. Cekinar in Smukač ne poznata šale. Komaj slednji vse te sovražne priprave zapazi, urno priskoči k burkežu. pajac,u rujove tolovaj, kakšne muhe Ti pa rojijo po glavi? Vraga, celo samokres držiš v roki — kaj pa. če se Ti ta stvarica sproži — ha, ali ne veš, da boš potem hitro padel na hrbet, ?“ »Svojo Cenobijo hočemo imeti, Cenobijo!" razgraja besno burkež. „A!i res nimaš drugih želja, Ti pokveka?" roga se mu Smukač. »Hej,-dečko, samokres itak že držiš v roki. Ali Te mika z mano dvoboj ? Burkež osupne. „ Dobro, prijateljček z višnjevim nosom,u šali se Smukač, to uslugo ti rad storim. Pozor tedaj, postaviva se deset ko- ! rajj0v narazen. Jaz štejem joden, dva, tri, — potem pa streljava. 1'B urkežu postane vroče. „Ne, ne,“ stoka, »nočem se bojevati/ „No, kakor Ti je drago,“ krohota se Smukač, ..toda mene [ koža srbi. Tedaj le hitro, pajacelj, — zgrabi svojo orjaško pušo [ pozor — sedaj se bo vršil svet pretresujoči prizor — dvoboj mej tolovajem Smukačem in junaškim burkežem!“ R e v č e k je bolj mrtev ko živ. Krčevito drži samokres, Smukač pa namigne nekemu tovarišu. - 816 - Ta hitro razume, kaj hoče imeti. Splazi se na tihem burkežu za hrbet, ki samega strahu miži. — ..ločeni se boriti, ne, ne," stoka, „saj je bila le šala, gospod tolovaj, samo šala." Jvaj šala," rujove njegov srditi nasprotnik, — »tukaj je resna resnica, deset korakov je odmerjenih. — Pozor! Jeden — dva —“ ..Stojte — stojte!“ javka prestrašeni burkež, ki se v stran obrne. .,Tri!“ zagrmi siloviti Smukač s svojim grozo oznanjujočim glasom. Strel zadoni — Smukač sproži v zrak, toda v tem trenotku njegov tovariš tako krepko lopne junaškega glumača v zatilnik, da ta misli, božič in velika noč se jcden in isti dan praznujeta. Prepričan je, da je težko zadet. Na tla pade, kakor je dolg in širok ter obupano brca z nogama. ..Hahahau, se široko krohota Smukač, držeč se od smeha za trebuh. ..Mrtev sem, ustreljen sem," javka burkež, ki še vedno brca na tleh. Tolovaji se gromovito smejajo. Mej tem se Pante Herkulu približa, ki žarečimi očmi zre proti kraju, kjer stoji Milica poleg Hrvatove Jere. Deklica je kot plemenita gospodičina oblečena — slika nepopisne ljubkosti. „0, o," škriplje Golijat, ,,nočem jo izgubiti.” Tu stopi Pante k njemu. Kaj se* tako kislo držiš, orjak'?“ izpregovori temnega in srditega obraza. -Ali Ti morda ni prav, da vzamemo dekleta seboj — he?“ Herkul ga jezno pogleda. ..Ali se hočeš z menoj meriti?" norčuje se Pante. — „Le bliže, bodalo imaš v roki, kakor vidim — le prični — poskusila se bodeva prsi ob prsi z bodalom v roki, radoveden sem, kdo bo obležal na bojišču." \ istem trenotku tolovaj z golio po krasnem dekličinem obrazu potegne. ¦ 817 - Herkul je silno močan, toda spretnosti mu manjka, zaradi tega se bojazljivo ozira na orjaškega nasprotnika, ki se kakor velika mačka pripravlja na skok. Nočem se bojevati,“ zagodrnja končno. „Hahaha, toda jaz so hočem,“ kriči Pante ter z bodalom piane na hrusta, ki hipoma začne bežati. Mej krohotanjem ga podi Pante proti grmovju, za katerim izgine strahopetni Golijat. Tudi glumač z medvedom ima svoje križe. Nekaj tolovajev hladnokrvno pomeri na kosmatinca, kat e r e g a je njegov gospodar silno razdražil. Glumač mora milo prositi, da mu tolovaji ne ustrele živali, s katero si služi svoj borni kruh. Cekinar zapove končno mir. Izmed vseh je najtreznejši ter popolnoma opravičuje zaupanje, katero ima Jurij Skopee do njega. „K odhodu!' veleva svojim ljudem, „dolga pot nas danes čaka." Potem se obrne h glumačem. «Vi pojdite svoja pota", ogovori prestrašence, „toda ne upajte si, slediti nam, kajti v tem slučaji bodemo brez ozira streljali. Šale ne poznamo, tedaj nas pustite v miru! Če Vas še iedenkrat blizo nas srečamo, postopali bodemo odločno, to je moja zadnja beseda." Mrtev seru, popolnoma mrtev", ječi burkež, ki še vedno na trebuhu leži ter brca. Tolovaji se na vse grlo krohotajo, mej tem pa Pante zaaopen prihiti nazaj. „Zlodej je preurnih nog", kriči, „nisem ga mogel doteči. Kakor divji mrjasec je besnel skozi goščavo, da so mi veje v obraz udrihale. Sicer bi ga bil s svojim bodalom pošteno pošage tal." ' Cekinar da znamenje. „Naprej!“ zakliče, ^sedaj odrinemo. Ljudi tukaj sem posvaril, in če nas vzlic temu zasledujejo, pripišejo naj si posledice sami sebi. Ali je vse v redu?" .,Vse", odgovarjajo tolovaji. Črni Jurij 35 - 818 - .Naprej P* ukazuje podpoveljnik. Tolovaji se vstopijo v potno vrsto. Prtljago vzamejo v sredo — spredaj stopata dva vohuna, ki preiskujeta okolico, kajti to zahteva previdnost. Milica in Hrvatova Jera sta sredi tolovajev in kmalu potem izgino razbojniška četa za drevjem. Še-le sedaj si glumači upajo očito pokazati svojo jezo. Medveda privežejo ob drevo, tudi velbloda in konje peljejo v stran. Vsi so kakor znoreli. Pred vsemi pa glumaška načelnica neznansko tuli. „Cenobijo moram zopet imeti — vredna je celo premoženje — zopot jo moram v svojo oblast dobiti, naj volja, kar hoče.“ .Mrtev sem, popolnoma mrtev , grgra burkež, ki še vedno brca kakor žaba na trnku. -Ali mi boš hitro vstal, tepec", upije načelnica divje, -tolovaji so že davno odšli, ki so se s Teboj norčevali. Rokovnjač je v zrak streljal, tedaj nisi zadet.'- Sedaj burkež svoje budalaste oči odpre. -Ali je to resnica ?“ praša počasi. „Saj sem čutil, kako me je kroglja prodrla.“ „Osel, tolovaj Te jo le v zatilnik sunil. Ne zijaj me tako neumno — sama sem vso na lastne oči videla. Popolnoma živ si.’ Burkež še vodno no verjame, marveč prične tipati svojo ,mrtvo telo1. Ko konečno nikjer ne najde luknje in se pokaže, da je to, kar je smatral za kri, le vsebina razbite žganjske steklenice, poskusi vendar, da se na noge postavi. V tem trenotku se Herkul iz gozda povrne. Hrust je iz skrivališča opazoval, kako tolovaji odhajajo, ter sedaj grozovito preklinja. Načelnica mu zaukaže, naj miruje. .Takoj moram za razbojniki odriniti", sika hripavim glasom. Herkul se za ušesi praska. - 819 - Zmisli se ostrega Pantetovega bodala, katerega ne bi rad dobil v svoj tolsti život. Ko se tega spomni, obliva ga jedna kurja polt za drugo — burkeža pa itak ne mika, tolovajev zasledovati, ker se boji, da bi drugipot srditi tolovaj vendarle bolje pomeril. Nesramna babura naj rentači, kolikor hoče, njeni ljudje se odločno ustavljajo, da bi za razbojniki odrinili. Toda načelnica nikakor noče izgubiti Milice. Ubija si glavo, d a bi našla pravo pot, po kateri bi se zopet mogla polastiti ubogega dekleta — kajti hudobnica ne more in noče Milice pogrešati. — — — — — — — — — — — — Večer je že blizo, ko tolovaji zapuste glumaško taborišče, vendar dolgo časa potujejo, ker luna sije. Konečno Milica onemore. Zaradi tega hitro napravijo od odej šotor, v kateri naj se Jednaka vragici stoji pred strahopetnežem, ki vsak trenotek pričakuje grozne smrti. * ,,Zblaznela je !“ stoka občinski odbornik. Lenčika mu s tihim, toda neznanskim krohotom odgovarja. Hišnemu gospodarju stopi mrzel pot na čelo. Upiti hoče. glasno na pomoč klicati, toda pri prvem glasu u v graščinsko kuhinjo prinesei. In tudi pijače se ne manjka, kajti pred gricbm vre svež. gozdni studenec, ki pošilja svojo bistro vodico v zeleni log. V skrivališču je od.mehkega mahovja kmalu napravljeno potrebnoležišče. Norec se ravno pripravlja na lov. Milica vidi, kako njen zvesti prijatelj iz žepa potegne nekaj zanj k, ki so od močno žico umetno sestavljene. Tu se spak naenkrat zgane. Tudi Milica se v istem hipu prestraši, kajti čujc, kako ;-ešum od gozda som hitro bliža razvalinam. Trenotek pozneje norec Milico za roko zgrabi ter jo vleiV pod nekdanji obokani most. Tu spodaj je temno ter prostora za dve ali tri osebe. Tu notri se naša dvojica mej grobljo skrije. Vedno bliže prihaja ropot ; Milica sedaj natanko razločujekorake in moško glasove. Ceta odraslih mož prihaja po griču navzgor. Živahno se razgovarjajo. To niso oni tolovaji, ki jo sedaj zasledujejo — no tujci sr>r ki so se na razvalinah menda že večkrat mudili. Neznani ljudje stopajo mej razdrto zidovje. Milica pri svitu jutranje zore natanko razločuje prihajajoče. Oboroženci so, ki mej scbnj živahno ki Jftjljajo. čudno je to, da so vsi kot rudarji oblečeni. Oboroženi so od nog do glave, s puškami, samokresi in ^bodali, kar so z nenavadno njihovo opravo nikakor ne zlaga. Za temi gre kot kmet oblečen mož zvitega obraza. Tudi rta je popolnoma oborožen. Kot zadnja dva prihajata lončki opravljena možakarja, kakor so Jurij Skopčevi ljudje oblečeni. Ivo Milica ta dva zagleda, čuti, kakor jej srce zastane. Ni dvojbe, ro sta ona dva hudobneža, ki sta jo z načoljjico vred nekdaj v gozdu napadla ter jo hotela svoji živalski s t ra s t i žrtvovati. Norec čepi tik Milice. Vidi. kako se njegova varovanka trese. Z desnico jo.po- -niirovaje boža po baržunastem licu. Potem begunca mirno čakata, kaj jima bo usoda na- :nosla. — Rokovnjači so, ki tukaj tabore —- Kramar, Tomaž, ogljar -Tone in nekdanji rudarji. Divja družba je to, ki ropa, in sicer na najsilovitejši ,j}ačin. Posamezne potovaice, pojedine kmetice in prebivalce sa- , notnih hiš napadajo in plenijo. Vse pograbijo, kar so jim količkaj vredno zdi, oropance morijo in ženske, ko so jih onečastili, najkruteje mučijo, predno j ih pokoljejo. In pri tem tako prekanjeno postopajo, da nikdo ne ve, .j^e se te zveri v človeški podobi skrivajo. Tu v starih razvalinah se nekaj dnij že m ude, toda v prostorih ne bivajo, ker sta si Milica in njen spremljevalec napravila ležišče, marveč v podzemeljski kleti, katero je ogljar Tone izvohal. Tam skrivajo tudi večji del svojega plena, prod vsem cae •dragocenosti, katere so iz razpokline v skalnati dolinici ukradli Ju r i ju Skopcu. Milica in norec vidita, kako odpro tajna vrata, katerih doslej nista zapazila. Nekaj rokovnjačev izgine skozi nje, toda kmalu se z živežem in vinom povrne. - 854 — Gotovo hočejo najprvo jesti, predno se od ponočnega ro »- parskega napada odpočijejo. Družba je razuzdano vesela. „Ogljar Tono", kriči Kramar, „Vi ste res zlatega denaija vreden. To ste zopet izvrstno izvohunili. Haliaha, človeku srce radosti poskakuje, če more tako napasti samotnega kmeta." „Da, da, sam dobro vem, da nisem ravno na glavo padel." „ Veliko sicer nismo priplenili", pravi ,rudeči Tomažc, ki pridno prazni steklenico, ..tudi babnice niso bile dosti vredne. Jaz jih niti pogledal nisem, toda naši ljudje so se jih vendar razveselili. Ti niso tako izbirčni, in ko so se jih nasitili, poklali so jih hladnokrvno. Hahaha, kako so jim vratove prerezovali, kakor teletom v mesnici, kadar jih dobi mesar v svojo pest. Kako so grgrale in oči sukale za trebuh sem se moral držati, tako smešno je bilo to — toda previdnost nam to veleva, kajti le mrliči znajo molčati." Milica vse to sliši. Smrten strah jej pretresa ude, toda zopet jo njen prijatelj pomirovaje boža po licu. Da, ta zraščenec jo bo varoval. Rokovnjaška družba postaja vedno veselejša. Rudarji še vedno niso vina dosti navajeni., že pri nekaterih steklenicah jim močna pijača v glavo stopa. „No, Tomaž", rujove orjaški rudar, ki se je nedavno ž njim prepiral, ..Vam kmetice menda niso bile dosti lepe?* Tomaž svojega protivnika strupeno pogleda od strani. ,Ne“, odgovarja čmerno, ..bile so prestare in pregrde in take mi niso ugajale.1' „No, seveda, Vi ste imeniten dečko, za Vas je vedno treba kaj posebnega!" roga se mu hrust. »Pustite zbadanje!" togoti se Tomaž, „to je moja stvar, če nisem z vsako zadovoljen. Kaj meni prija, pokazalo se bo, ko se polastimo tolovaj k v moških oblekah. Potem bom imel ljubico po svojem oskusu." „Oho, te bodo skupna last.” .,Kaj pa še“, vsplamti Tomaž, ..dekleta bodemo izžrebali, tako smo se dogovorili in pri tem tudi ostane." — 855 - Orjak molči, toda njegovo hudomušno muzanje dokazuje, da bo tako ravnal, kakor se bo njemu zljubilo. Kramar hoče prepir preprečiti. ..Ogljar Tone“, zakliče, ..povejte nam no, kako se bomo te stvari lotili? Preoblekli ste se kot stara beračica, to že vemo, toda kako se bomo deklet polastili?" Zviti lisjak se smeji. ,,Nič lažje, ko to“, glasi se njegov odgovor, ..moj načrt je že davno gotov. V zatiškem samostanu je v resnici ozek hodnik, ki pa kmalu pri izhodu na bližnji višini preneha. V ta hodnik bodo dekleta vsled mojega prigovarjanja zlezle, ker bodo upale, da pridejo do zaželjenega zaklada. Vi pa se bodete pri izhodu postavili in tolovajke vjeli. Ker bo vsaka posamezno izstopila, jih bodete lahko premagali." „Kaj pa, če samo jedna izmed njih zakriči?” Do tega ne sme p r i t i , odgovarja ogljar Tone. ..Odeje moramo pripravljene imeti, katere vržemo vsaki na glavo, ki stopi iz hodnika. Tako bodemo vsak krik zadušili in lepe punice bodo naše.“ „To je izborno izmišljeno”, hvali Kramar. „ J o j , to bo veselje!” rujovejo rudarji. Milica in norec vse slišita. Tiho čepita v svojem skrivališču, kajti najmanjši šum bi ju izdal. In tako čakata, jeden k drugemu stisnena, kaj bo prišlo. Milica v smrtnem strahu, ker ve, kako lahko bi rokovnjači tu doli pod obokanim mostom našli njo in njenega jedinega prijatelja na svetu. 856 119. p o g l a v j e . Jurij Skopec obkoljen. v Vesti iz Zagreba. — Lepa krčmarjeva liči. V tihi noči. — Vojaki prihajajo. — Nevaren beg. Tolovajski glavar steguje svoje orjaške ude. Tako mirno in trdno, kakor nocoj, že dolgo ni spal. Smehljaje se opazuje predrznež svoje zveste tovariše, ki še vedno spe, posebno pa Polde, ki smrči, kakor bi se staro nenamazano mlinsko kolo sukalo. Jurij Skopec gleda spečega Andreja Černiča. g ..Ta je moj mož." mrmra, „ta bo postal moj pravcati zaupnik. Sicer sta Smukač in (Jek mar moža, ki sta mi zvesto udana, toda mojim visoko letečim načrtom ne moreta slediti. Ne, ta mladi mož, čegar preteklost je tako skrivnostna, bo moj tovariš, vse mu hočem razodeti, kar so v moji duši godi.“ Jurij Skopec vstaue. Tu se začuje pri vratih tiho praskanje. Vrata se odpro in skozi uje se priplazi krčmar z veliko košaro. ..Ali ste že po konci ?“ praša zviti gostilničar. _Že od svoje hčerke sem slišal, kako slovit gost je počastil mojo hišo. Da, konečno vidim velikega glavarja, o katerem govore vse južne dežele.“ Jurij Skopec ga ostro pogleda. „ Ali je to res?" praša ga nekoliko laskavo, .,ali že imenujejo moje ime?" „S strahom in trepetom,” glasi se odgovor. Predrzni mož zre pred se. „To sem hotel imeti,*' pravi potom zamolklim glasom, ..napovedal sem človeštvu boj, bogate trinoge bom pokončal, bojeval se bom zoper nje brez vsega usmiljenja.” Krčmar postavi košaro na tla. 857 — ..Tukaj imate jedil in pijače v izobilji, glavar,“ muza se zado v o l jno , »upam, da Vam bo teknilo. Hahaha, mojej kremi se ne pozna od zunaj, kako fino kuhinjo imam, pred katero se mo ra marsikatera grofovska skriti.u Krčmar se lahko tako hvali, kajti znano mu je, da tolovaji niso stiskači, marveč rado voljno vse v srebru in zlatil plačajo. ..Kako pozno je že'?' praša Jurij Skopec. .Menda solnce 'že visoko stoji V" Krčmar se smeji. „ Hahaha, takoj sem si mislil, da bodete dolgo spali. Da, da, solnce že zahaja." „Ni mogoče!” .Da, večer se bliža, veliki glavar. Dober tek Vam voščim.” ..Stojte!-' pravi predrznež. .,Kaj se sliši novega? Ali ste s kom govorili, ki je iz Zagreba prišel?" „Seveda, že več takih gostov sem imel.1 „In kaj pripovedujejo ti ljudje?" izprašuje Jurij Skopec radoveden. Krčmar se muza. „No, raznotero besedičenje. Pred vsem pa se govori o v e l ik em tolovajskem glavarju ,črnem Juriju1, o katerem trdijo, da sam hudič v njem tiči. Živa duša si v Zagrebu ne more - iztolmačiti, kako ste ušli, ker je bila cela hiša obkoljena." Jurij Skopec se ponosno smehlja. ..Mene ni tako lahko ujeti," mrmra sam za-se. ,,V Zagrebu je vse po konci," nadaljuje krčmar. ..Neko lep o Židinjo so zaslišali." ..Oj, Leo,“ vsklikne Jurij Skopec. ,.Ali so jo zaprli?" NTe, ne," poroča zgovorni krčmar, „oče njen, žid Abraham, ja ii;ki neizmerno bogat in židovski zlati veliko premorejo. Sicer jo sumničijo, da Vam je pri begu pomagala, toda dokazati jej ničesa ne morejo.“ Pri tem krčmar glavarja premeteno pogleda. ..Dobro, dobro," mrmra Jurij Sopeč, .nikomur bi ne svetoval. da se nad Leo izpozabi." — 858 — ..Sedaj Vas povsod iščejo,'* nadaljuje gostilničar, „zaradi tega vsi v skrivališči ostanite. Mogoče pridejo vojaki tudi k meni in v Zagrebu imajo sedaj navado, da razpošiljajo preoblečene vohune. Zoper to Vas ne morem braniti; tedaj bodite previdni." Jurij Skopec je s tem zadovoljen, ker ve, da sme krčmarju brezpogojno zaupati. Ta še marsikaj pove, kako je v Zagrebu vse razburjeno, potem pa pusti košaro pri tolovajih ter odide skozi skrivna vratiča. ,Črni Jurij1, kakor ga narod imenuje, zbudi svoje divje tovariše. Kmalu so ti po koncu. Ne čudijo se, da je že tako pozno. -Tolovaji morajo dolgo spati, kadar imajo čas,“ pravi Polde ter od strani opazuje košaro, „potem morejo tudi dolgo bdeti. Sedaj pa bodemo jedli in pili, kolikor se nam zljubi. Hura! Tolovajsko življenje je vendar najlepše na celem svetu." „Ko bi sodnikov in vešal ne bilo," pripomni Černič ravnodušno. — „E kaj, te naj zlodej pobere, kjer so," odgovarja ,sladki Polde4. -Sedaj raje v košaro poglejmo, kakor da mislimo na sodnike in rabelja. Hm, če me vse ne moti, diše sveži črešpljevi cmoki — no, krčmar me pozna, kako mi more najbolje postreči." Polde se ne moti. Kmalu se prične mastiti ter cmoke krepko zalivati z vinom. — » Jurij Skopec le malo pije, kajti nikdar ni nezmernosti ljubil ter vedno trdi, da mora tolovajski glavar vsak čas svojih pet čutov zbranih imeti. Andrej Černič veliko pije, ne da bi se upijanil. Jurij Skopec to dobro zapazi in zdi se mu, da hoče mladi mož oglašajoč se notranji glas utopiti. Jedi izginejo, za kar gre največja zasluga .sladkemu Poldetu1, tudi vinske steklenice se izpraznijo. Težko vino vpliva na tolovajske možgane, in ker Jurij Skopec odredi, da bodo drugo noč odpotovali, vležejo se divji tovariši zopet k počitku. Glavar nima miru. Čaka, da se popolnoma stemni, potem predrznež svoje sk r iv a l i š č e vzlic krčmarjevemu svarilu zapusti. Previdno snope k tajnemu vhodu nazaj zavali ter potem opr e zno stopa iz skednja. Ob gospodarskih poslopjih so varno bliža krčmi. Dvorišče mirno leži v nočni traini, celo psa ni tukaj, katerega so na vrtu priklenili. Krčmarska soba je razsvetljena, tedaj gostje še v njej sede, ker so pa zastori pri oknih pregrneni, more Jurij Skopec le skozi malo špranjo noter pogledati. Resnično, tu sede vozniki, kmetje in nekaj zakasnelih Zagr ebčanov. Jurij Skopec si ljudi natanko ogleduje, kajti spominja se k r čm a r j e v i h besed o preoblečenih v o h u n ih . Ali so mej temi gosti kaki tajni odposlanci zagrebških obla s tni j ? Nemogoče to ni. Jeden izmed voznikov je posebno zvite zunanjosti, ravno ta k o neki kmetič, toda kaj ljudje v krčmi govore, tega Jurij S k o p e c ne more razločevati. Posamezne besede pač razume, katere gostje prav glasno izgovarjajo, tudi svoje ime nekaterikrat čuje, pravega, celotnega p om e n a teh razgovorov pa vendar ne more posneti. Krčmar stoji pri svoji mizi ter pridno nataka steklenice, n jeg o v a hči z jedno deklo pa urno streže gostom. Tolovajski glavar razkošno, okroglo deklico z dopadajenjem ogleduje. Da, krčmarjeva hčerka je zala — to še-le sedaj opazi, v se one krasote mlade dovojčice jo dičijo, ki na prvi hip vežejo moške. Ali še misli nanj V Sinoči ga je prosila, naj si v gostilni vzame sobo za prenočišče> toda mogoče je njen oče zoper to, ker noče, da bi njeg o v gost prišel v kako nevarnost. Še vedno opazuje lepega dekliča. Kako se deklica urno suče, da se njeni dolgi kiti krog nje opletate. 1 — 860 — Jurij Skopec večkrat vidi, kako jej gostje prijazno na uho šepetajo. Krčmarjeva hčerka jim vedno z veselim smehom odgovarja ter no trpi, da bi jo kdo objel. To dlje časa trpi. Konečno tolovajski glavar svoj prostor pod oknom zapusti, kaj če'tudi tukaj tako dolgo stati? Krasni večerni zrak mu dobro de. hladi mu vroče čelo. K nebu z nebrojnimi zvezdicami gleda, kjer mila luna s svojo bledo lučjo kraljuje sredi mlajših sestric. Misli na večnost ga navdajajo, toda ob jednem se spominja tudi sedanjosti in hitro stopi iz varajoče srebrne mesečine v temno senco. Ali naj se v zadublo skrivališči* povrne? Xe, tega noče, kajti spati bi vendar še ne mogel — uživati hoče krasno poletno noč. Tako koraka proti skednju. Cuj — ali se ne odpirajo vrata ? Od krčme som prihaja šum, ravno kakor da bi se kdo bližal. — To ni nič nenavadnega, zaradi tega st; tik skednja v gosto temo vstopi, kjer ga nikdo ne more zapaziti. Sedaj se lahki koraki urno bližajo. V biodi mesečini zapazi postavo, v kateri Jurij Skopec spozna krčmarjevo hčerko. Glavar se smehlja. Sedaj ima zopet dokaz, da njegova moško-lopa oseba čarobno vpliva na vsa ženska srca. Kaj neki deklica išče? Obstane, globoko vzdihne ter sa hoče obrniti. „Pst, pst.“ glasi se iz temne sence. ..Moj Bog," zakliče krčmarjeva hčerka pol prestrašena pol vzradoščena, „kdo jo tukaj?" „Jaz sem," šepeta tolovajski glavar. Lepa deklica takoj spozna njegov glas. Kakor vrtinec hiti preko mesečine v temno senco. - 861 - Vi ste tukaj,” pravi deklina. ..toda to je —“ Jurij Skopec jej ne pusti daljo govoriti. Hitro jo k seb: pritisne in njegovi poljubi gorijo na njenih rudečih ustnicah. To ni ljubezen, kar čuti za njo — ne. to je ono poželjenje po uživanju — po zabavi, ki ga goni od jedne rto druge dekliško cvetke. Lepa lahkomišljenka se pritiska na njegove široke prsi. „Bodite previdni!" šepeta, nisem upala, da Vas na dvo rišči najdeni. To jo nevarno." ..Zakaj pa, moje ljubo dete?" „Oče Vas je svaril. Tudi meni je rekel, da bodo vojaki m o r e b i t i preiskali vsako hišo tu okoli." „Ah," vsklikne Jurij Skopec, ..tedaj meniš, da bodo orožn ik i obiskali Vašo krčmo’?" ..Žalibog se moramo tega bati." zdihuje zala zaljubljenka. fci iskreno vrača Jurij Skopčeve poljube. Prediznež jo hoče sabo odpeljati. ..Ne, ne,“ jeclja deklica, „ne morem dlje tukaj ostati. Oče in gostje bi to zapazili, in morebiti ravno v gostilni sedi k a k z a g r eb šk i vohun." ..Naj le sedi,“ odgovarja Jurij Skopec. .Ravno poprej sem mej gosti zapazil dvoje premetenih obrazov. Toda mene ne bodo zgrabili." Strastno se poljubujeta. Jurij Skopec čtui, kako se razkošna postava pretresa v njegovem objemu, kako so njene polno prsi dvigujejo. ..Za božjo voljo," stoka deklica, ..pustite me, sicer me. z a č n e oče klicati, in to bi lahko vzbudilo sum." ..Deklica, še jedenkrat bi Te rad ljubkal." šepeta pred r z n e ž , ,,in jntri zvečer že zapustim Vašo krčmo." ..Moj Bog!" Glavar se pripogne. ..Oj, krasna devičica," pravi vročekrvni mož, ..ali si že svojo včerajšnje besede pozabila. Saj si hotela, naj v hiši vzamem sobo za prenočišče." Deklica molči. — 862 — .,Kje je soba?" praša jo predrznež, »moji ljudje spe, jaz pa bom nocoj v krčmi prenočil." „To je nemogoče." ..Zakaj ?" ..Če vojaki pridejo." -K kaj, ne bojim se cele Hrvatske. Ali me imaš rada, srček ?“ ' .,Oj — oj —11 jeclja deklica. »Potem mi povej, kje najdem sobo. Tu notri v skrivališči je prezaduhlo, sam hočem biti. Pokaži mi tedaj izbo — drugače zlezem pri prvem oknu v gostilno." „Rotim Vas, bila bi to Vaša poguba. Oj, vrata se odpirajo, oče me iščejo. “ „Stoj, ljubica, tani-le ono pritlično okno, gotovo pripada sobi za tujce." „Punica, kje si'?“ kliče krčmar, ki stoji pri dvoriščnih vratih. „Že prihajam, oče." oglasi se deklica, ..takoj pridem." ..In jaz grem v ono pritlično sobo za tujce,“ zašepeta jej predrznež na uho. ..Ne pozabi me, radoveden sem, ali me imaš res rada." ..Žuri se. gostje Te zahtevajo!" kliče krčmar. Lepa domača hčerka se no more več muditi. „\Te storite mi tega, prosim Vas," zašepeta hlastno — potem pa odhiti proti krčmi. Jurij Skopec sliši, kako jo krčmar pol ljuboznjivo, pol godrnjaje okara, potem vse potihne in dvoriščna vrata se za njima zapro. Predrznež hoče sedaj storiti, kar je rekel krčmarjevi hčeri. — Kri se mu vroče pretaka po žilah, čuti se tolovajskega glavarja Jurija Skopca, o katerem si bodo še po preteku stoletij potomci pripovedovali. Preko dvorišča gre in kmalu stoji pod odprtim oknom. Z jednirn skokom je Jurij Skopec na oknu, trenotek pozneje stoji že v sobi. To jo v resnici izba za tujce. - 863 - Smejaje se pristopi k postelji, na katero se popolnoma oblečen vleže. ..Na mehkih blazinah je dobro počivati/ mrmra, „hahaha, nikogar se ne bojim. Radoveden sem, ali bo prišla lepa krč ma jev a hči. Ha. ali veruje, da bom izvršil, kar sem jej rekel ? No pogledala bo gotovo semkaj, sicer bi ne poznal žensk." Predrznež vidi, da ima ta soba jedno samo okno, ki vodi na dvorišče. To mu prav za prav ni ljubo, ker bi rad videl okolico pred krčmo. Ali bodo res vojaki tu okrog preiskavali? Nemogoče bi to ne bilo, toda Jurij Skopec meni, da ga bodo orožniki kje drugod iskali, ne pa v močno obiskani krčmi- Za radi tega mirno obleži na postelji. p o mestih se gostilne ob desetih zapirajo. V krčmah ob glavnih cestah pa gostje radi dlje časa obsede in oblastnije to tudi zaradi pozno prihajajočih voznikov iovoljuje.i0 Konečno odbije v Sesvetih jednajsta ura. „Alia," mrmra predrznež, „sedaj morajo zapreti. No, semkaj ue bo nihče prišel. Vozniki, ki tukaj prenočujejo, ostan e jo v hlevu pri svoji živini, drugi pivci pa se vračajo proti domu. “ Glavar se ne moti. Razločno čuje krčmarja, ki napoveduje redarstveno Uro. —¦ Potem vozniki na dvorišče prihajajo, da se vležejo v hlevu k počitku. p o hiši se razlegajo glasovi in koraki. Jurij Skopec krčmarja in deklo sliši: tudi domačo hčerko jeden pot začuje. Polagoma vse utihne. Jurij Skopec ve, da bo gostilničar še-le drugo jutro prinesel živež v skrivališče. Nocoj ga gotovo ne bo nikdo pogrešal, tudi ko bi se njegovi ljudje zbudili, ne bili bi zaradi njega v skrbeh. Navajeni so že, da njihovi glavar hodi lastna pota. Poprej je glavar že pri sobnih vratih pogledal. Niso zaprta, kakor je to pri neoddanih sobah za tujce navada. Predrznež posluša. ..Skoda, da ne morem na cesto pogledati." mrmra, golo vo bi pravočasno zapazil, ko bi se vojaki bližali. Toda menda jih vendar ne bo, lepa krčmarjeva hčerka je pre boječa." Pogumni mož se na postelji ne gane. Potegnil je lahko, belo odejo po sebi; vstopi vša oseba mora v prvem trenotku misliti, da je postelja nedotaknena. Tako leži predrznež še kako pol ure. V hiši se ne čuje najmanjši šum in .Jurij Skopec že skoraj nepotrpežljiv postane, ko pri vratih nekaj zaškrba. Slišati je, kakor bi so nekdo od hodnika sem previdno iu počasi bližai. Jurij Skopec so smehlja. ..Že prihaja,“ šepeta tolovajski glavar. Iu resnično, kljuka se pripogne, še mal trenotek in temna postava smukne v sobo. Sredi nje obstoji, ko je vrata za sabo zaprla. Pri luninem svitu Jurij Skopec spozna lepo krčmarjevo hčerko. V svoji zali narodni noši je, ki jo dela tem bolj zapeljivo. Mesec beli obseva goli roki, dvoje dolgih kit jej visi po hrbtu, svetlo krilo ne pokriva nežnih nožič v pisanih opankah. Da, domača hči je lepa. Počasi se bliža oknu. Temne njene oči se ozirajo po sobi, Jurij Skopec pa se pod odejo nagajivo smehlja. ,Oj, ni ga tukaj," pravi deklica tihim glasom. Vse je tiho. ..Ni se upal,“ nadaljuje krasotica, „tako je tudi prav, kajti tukaj bi bil v nevarnosti. Toda ko bi bil prišel, vesela bi ga bila in — “ Obmolkne. Korak za korakom stopa proti oknu, skozi katero hoče menda pogledati na dvorišče. I )ivji lov se prične po vaaški ulici. - 86o — Jurij Skopec ni zaprl okna, sicer bi lahkomišljenka takoj vedela, da je ljubljeni mož vendar v sobi. Jurij Skopec mirno leži v postelji. Krčmarjeva hči koraka mimo njega. Ko pride blizo njega, stegne Jurij Skopec svojo roko ter jo prime za krilo. ..Moj — Bog!“ Lepa deklica hoče kričati. „Jaz sera“, zadene znan glas njeno uho in v tem trenotku vidi prestrašeno dekle, kako temna postava hipoma kvišku skoči. — Mesečina obseva pogumni obraz predrznega tolovajskega glavarja. .Oj, kako sem se prestrašila", šepeta razkošna deklica, ki popolnoma pozabi upiti. .Strah mi je v vse ude. šinil."* Oi lepi srček, ali si res mislila, da ne bom semkaj * prišel V ’ „Ne“, odgovarja počasi srečna, „saj sem Vas vendar svarila.” Jurij Skopec zaničljivo zamahne z roko. „Nevarnosti sam iščem“, pravi, ..takrat mi je še le dobro pri srcu, kadar mi usoda od vseh stranij preti. Toda sedaj mi povej, ljubka deklica, ali Tvoj oče še bdi." „Spi”, šepeta razkošna lepotica in obraz joj globoko zarudi. „ln posli?" „Vsi so že v svojih spalnicah, pri nas se dela ne manjka in zaradi tega vsi spe kakor jazbeci." „Dobro. Kaki gosti prenočujejo pri Vas?" ..Samo vozniki", poroča krčmarjeva hči, „toda ti ostanejo pri svojih konjih v hlevu." „No, sedaj vem dosti", pripomni tolovajski glavar; ..motil naju ne bo tedaj nikdo?u Deklica se tesno pritisne k lepemu možu, ki si je v prvem t ren o tk u pridobil njeno srce. »Svoje svarilo moram ponavljati", izpregovori lahkoniišljenka, „sicer sem danes na večer daleč na okog pregledala Črni Jurij 37 in nobenega vojaka nisem zapazila. Toda kdo ve, kaj se bo še zgodilo — kajti naša krčma je itak že nekaj na sumu. Lahko se tedaj pripeti, da pridejo hišo preiskavat." Jurij Skopec se brezskrbno smeji. „Vojake dobro poznam. To so ljudje, ki po noči radi spe, namestu da bi pod milim nebom prenočevali. In gospodje častniki raje pri vinu sede, kakor pri studenčnici.'- ..To je res, toda znano je, da ste bili v Zagrebu, kjer so Vas izdali. In tedaj je mogoče, da vojaki za sedaj opuste svoje siceršne navade.” ,.Mene to iti a 1 o skrbi." " ..Ali so nočete raje v varno skrivališče povrniti?'' ..Ne, gotovo no." Lepa krčmarjeva hči so boji za ljubljenega moža, vendar pa je z njegovim sklepom zadovoljna. Iskreneje se pritiska na njegovo srce, hitro sope, prsi se jej visoko dvigujejo. Jurij Skopec jo objema. Mlad je, še nikdar ni občutil prave ljubezni — Milice ni tukaj, tedaj živi samo sedanjemu trenotku. Znano mu je, da ga krčmarjeva hči ljubi sam je ž njo v tihi sobi sredi poletne noči. Poljub za poljubom se vrsti, srce jima strastno trepeče. In Jurij Skopcc ni bojazljiv ljubimec, življenje hoče uživati, kakor se mu ravno ponuja. Strastnejši postajajo poljubi. Deklica ga s polnima rokama objema krog vratu, v divji, plamteči ljubezni trepeče njeno razkošno telo. Tu se deklica hipoma ozre. Poluglasno vskliknej Bliskoma se izvije iz objema. ..Tam-le — giej!" Jurij Skopec se obrne. Kaj jo to? Mož pleza skozi okno — tiho — oprezno - sablja so zasveti in zunaj na dvorišči se v mesečini blisketajo bajoneti. * * Glej malo slikiro na naslovnem listu. — 867 — J / Trenotek pozneje skoči tujec v sobo. Tu notri ne zapazi ničesa, ker je temno, zunaj pa sveti mesec. Ve, da pred njim stoji vojak — desetnik, ki zre proti ¦postelji, pred katero stojita zaljubljenca. Bliskoma potegne tolovajski glavar dolgi lovski nož iz nožnice. Jeden stok — jeden sunek, obe klini se zadeneta jedna >ob drugo, potem se začuje padec — zamolklo stokanje. Deklica groze omahuje. Na tleh leži desetnik, ki je skozi odprto okno splezal — mrtev — lovski nož tolovajskega glavarja mu je prebodel srce. — Jurij Skopec stoji sredi sobe ter gleda vojake, ki na dvorišči v vrsti stoje ter ne slutijo, kako naglo smrt je našel de- -setnik, ki je šel v hišo vohunit. Jurij Skopec zavihti lovski nož. * „Ha — vojaki — ali ni to izdaja Krčmarjeva hči se pred njim na kolena vrže. V divjem obupu si prsno ruto in srajco raztrga. „Jaz in izdajalka?" stoka. „Suni me v srce — tu so moje prsi — živeti nočem, če to verjameš. Le prebodi me — jaz Te nisem izdala." Jurij Skopec jokajočo deklico kvišku vzdigne. ..Molči, dete“, pravi tiho, ..molči, da naju vojaki ne slišijo. Vem, da me Ti nisi izdala — Tvoja ljubezen je pristna in ne hinavska — to čutim. Beseda izdaja je veljala vohunom, ki so bili danes v krčmi. Morali so nekaj sumnega zapaziti, kajti gostilno so vojaki na tihem obkolili." „0 moj Bog!“ jeclja lepa deklica. Prehitro je zaljubljenka iz svojih nebes neprijetno padla na trda tla, namestu ljubimske noči — preti predrznemu, zalemu možu ob njeni strani poguba in smrt. ..Bežite h šepeta v smrtnem strahu, ..peljala Vas bodem pod streho, hitro - hitro!“ K vratom hiti, Jurij Skopec jej sledi za petami. Vrata so hitro odprta. - 868 - Na hodniku stojita. Deklica sobo s ključem za sabo hitro zapre. »Sedaj po stopnicah navzgor!" izpodbuja ga krčmarjeva hči. — »Stoj — stoj!“ odgovarja predrznež, ..sedaj bom sam postopal. Nobenega pomena nima, da z mano greš, drago mojo dete, to bi te le po nepotrebnem pogubilo.” „Kaj to škoduje? Če se le Vi rešite." „Ne, tega nočem”, oporeka jej grozovitež. „Tvoj oče ne sme škode trpeti, kor ga hočem pozneje zopet obiskati." Deklica na tihem piaka. „Oj — več Vas ne bo." ..Gotovo se bom še jedenkrat tu sem povrnil, mogoče prej, kakor misliš, in potem boui krčmo Tvojega očeta obiskal. Takrat naju ne bo nikdo motil. Tedaj na svidenje!” „Pod streho Vas spremim." »Ne, dete, Ti se sedaj v svojo sobo povrneš. Zapovedujem Ti to. Vojaki bodo mrtvega desetnika našli ter vrišč zagnali. Mislili bodo, da sem tukaj pod tujim imenom prenočeval l'voj oče se bo gotovo znal dobro izrezati, kajti premeten je. Tedaj ubogaj, ali me slišiš?" »Ce mi velevate”, jeclja jokajoča deklica, „potem Vas ubogam. Toda povrnite se, sicer parnega hrepenenja umrem. — Ljubim Vas — le še jedenkrat hočem na Vašem srcu počivati.” »Dobro — pojdi — ali me slišiš?" Plakajočo zaljubljenko poljubi, ki po hodniku omahovaje odide. — Sedaj hiti predrznež po' lesenih stopnicah pod streho. Zgoraj je strešno okno odprto. Jurij Skopec pogleda skozi. ,,Cela hiša jo obkoljena”, mrmra. „Ha, sedaj resnično tičim v pasti. Toda stoj, tu pri skednju, ki je ob hišo prizidan, je nekaj nezasedenega prostora. Tjo moram priti 1“ Izgovorjeno — storjeno!" Tolovajski glavar se skozi malo okence prerine, kar se mu komaj posreči. ¦Hpv- - 869 - Sedaj je Jurij Skopec na strehi. Mesec jasno sveti, in če se predrznož po konci postavi, gotovo bi ga vojaki na dvorišču zapazili. Toda glavar ni novinec. Podolgoma na strehi ležeč se kakor kača proti sosednji ' skednjevi strehi vije. Tu pogleda doli. Še vedno vojaki mirno v vrsti stojijo, čakajoč, da se desetnik povrne. ..Dolgo me znate čakati“, mrmra pogumni mož. Hišna streha je višja od one na skednji. Koncem hiše stoji dimnik. Ob tem se urno kakor mačka doli spusti. Sedaj je v senci, kajti mesec pošilja pošev svoje žarke na poslopja. Jurij Skopec leži sedaj na skednjevi strehi. Vsak trenotek je dragocen. Ob livniku prizidane krčme zdrči na tla — glavar stoji tukaj v temni senci. Toda strah in groza! Tu ni prestanka v vojaški vrsti, kakor je s strehe videl, kajti tik za gostim plotom stoje orožniki jeden poleg druzega. Še ga niso zapazili, toda če v hiši vsled umorjenega desetnika nastane vrišč ter prižgo baklje, katere imajo vojaki v r okah, potem je izgubljen, kajti nazaj na streho splezati ue more. — Predrzni tolovajski glavar Jurij Skopec je na najhujše pripravljen — obkoljen je v resnici od vseh stranij! \ — 87U - 120. p o g l a v j e . V trsatski cerkvi. Lenčika — tolovajka. — Snidenje s tovarišicami. — Pod zlato streho. Nezaupni cerkovnik. V visokem zidu, ki obdaja dvorišče reškega mestnega očeta, so mala vratiča. Stari služabnik jih vsak večer od znotraj z zapahom zapre, da ne more nobeden tat noter priti. Polnoči je, — tu se začuje, kako se zapah počasi premika. — Potem se vratiča malo odpro, ravno toliko, da more človek skozi špranjo na ulico pogledati. Zunaj je vse mirno. Sedaj stopi skozi vrata temna postava, ki za sabo varno pripre vrata. Ko bi luna sijala, spoznali bi lahko zalo Lenčiko, ki je tako hipoma nevarna nasprotnica postala reškemu občinskemu odborniku. Da, stvar je sedaj jasna. Prodajalka črešenj, ki je obiskala tržni dan, ni kmetska nedolžnost, namreč Amalijina tovarišica. Tolovajka Lenčika si je znala pridobiti naklonjenost zaljubljenega mestnega očeta, pa tudi ključ do zlate strehe. Deklica še nekaj trenotkov čaka, kajti težki koraki se bližajo poozki ulici. To je nočni čuvaj, ki v tem mestnem okraji naznanja nočne ure ter krepko trobi na rog. Konečno odide — Lenčiki je pot odprta. Skozi Sušak krene po bregu navzgor, dokler ne pride do pol razpalega stolpa. Prišedši tja zamolklo zažvižga in takoj se pri stolpu zaener nekaj pregibati. Ženske postave se prikažejo in kmalu stoji Lenčika sredi šestih tovaršic, ki so prišle na Reko. Ostale tolovajke se skrivajo zunaj na Krasu, čakajoč, kako se bo predrzno podjetje posrečilo. Amalija se je s petimi deklicami vtihotapila v mesto, Uršika in Sabina pa sta v skrivališči z drugimi lepimi dekliči ostali. — Tolovajke so kot kmetice preoblečene, kajti v moški opravi bi bile v preveliki nevarnosti, ko bi jih kdo spoznal. Na rami imajo koše, kakor da bi prodajale zelenjavo, tako so celi dan in pol noči mogle brez zaprek čakati na pogumno Lenčiko. Slednji se je naklep popolnoma posrečil. Nikdo je ni ustavil in Amalija jo more sedaj vesela pozdraviti. ..Tukaj si tedaj, Lenčika!" šepeta Jurij Skopčeva ljubica. ..Pred vsem mi povej, ali imaš ključ?" ..Tukaj jeu, odgovarja tolovajka ponosno. ..Dobro, najvažnejši dol našega podjetja se nam je posrečil. Sedaj pa na Trsat. da 'ne zamudimo niti minute. Mej potjo nam lahko poveš Lenčika, kako so je zgodilo." Lenčika se ne da dvakrat prositi. Poleg Amalije urno stopajoč poroča Lenčika, kako je pres lepila in premagala zaljubljenega mestnega očeta. Ostalih pet tolovaj k molče za nj ima koraka. Amalija pazno posluša, toda konečno se izrazi na njenem obrazu velika skrb. ..Občinskega odbornika bi bila morala usmrtiti, Lenčika", očita jej načelnica. Lenčika se pretrese. ..Tega nisem mogla storiti", odgovarja tiho, ..ne, ne, ko' je borna reva tako povezan pred mano ležal, mislila sem si pač, da bi najbolje bilo, ko bi ga na drugi svet poslala, toda nisem ga mogla." „To je bilo nepotrebno prizanašanje*, meni Amalija. »Grdoba je smrt zaslušil. Ti gotovo nisi jedina, katero je zasledoval — prepričana sem, da je pri pohotnežu že marsikatera nedolžna deklica izgubila svojo čast." „To se je gotovo zgodilo." „Tedaj bi ga bila morala s smrtjo kaznovati," pravi Amalija odločno, „toda sedaj je prepozno. Mogoče je, da bo oskrbnica oprostila »vojoga gospoda in potem smo me gotovo izgubljene. “ Lenčika se smehlja. „Ne, to je izključeno. Mestnega očeta sem tako povezala ter mu usta zamašila, da se naj manj e ne more oglasiti." „Dobro, toda če ga oskrbnica išče?" ..Tudi to ni lahko mogoče. Malovredna zapeljivka bo mislila, da se .milostni gospod* z mano zabava. Prepričana je. da sem se koj prvo noč natančno ravnala po njenih besedah. Da, stavila bi tudi, da bo jutri zjutraj pozneje kakor sicer pogledala v gospodarjevo spalnico.u Amalija se na tihem smeji. „No, da, Lenčika, menda imaš prav. Toda jedin mrlič ničesa ne izda. Naj ostane stvar pri tem, kakor je. Pol noči imamo časa, to nam mora zadostovati." Lepa tolovajka dobro ve, da jo še težak nalog čaka. Cerkev na Trsatu je ponoči sicer opuščena, toda mogoče je, da pride v božji hram kak čuvaj ali pa pobožen vernik. Glavna stvar je, da imajo ključ. Pot na Trsat je strma. Konečno pridejo vendar do cerkve. Deklice se na vse strani razkrope gledat, ali je vse varno. — Kmalu se vrnejo. Žive duše niso opazile. Skozi glavni vhod nočejo stopiti, ker bi morale po polumračni cerkvi do vratič k stolpu korakati — v tem slučaji bi jih vsak človek zapazil, ki bi slučajno notri opravljal svoje molitve. Krenejo tedaj k stranskemu vhodu. Tolovajke imajo srečo. Vratiča so odprta. Oprezno in tiho smuknejo skozi nje v božji hram. Tudi tu nikogar ne vidijo — brez ovir pridejo do močnih vrat z umetno ključavnico, ki zapira pot do zlato strehe. Ko bi kdo hotel šiloma otvoriti, poskočili bi mnogoštevilni zapahi v stranske kamenite stebre — vrata bi se premenila v orjaško oviro. To je na Reki znano, in čeravno se marsikateremu ,uzmoviču‘ sline cedijo po zlatih ploščah, poskusil vendar do sedaj ni nikdo, da bi vlomil skozi ta vhod. Umetno ključavnico more jedini ključ odpreti. Amalija ga Lenčiki iz roke vzame in temeljito z oljem namaže, da ne bi preveč škripal. Tolovajke so tihe in mirne, kajti dobro vedo, da bi jim najmanjši šum lahko postal nevaren. V cerkvi bi se vsaka nepremišljena stopinja po vsem prostoru razlegala ter bi mogla privabiti čuvaje. Na vse strani se ozirajo, ali jih morebiti kdo skrivaj ne opazuje. Toda sreča jim je mila. Počasi vtakne Amalija ključ v vrata, ki se tiho odpro. .,Noter!" šepeta tolovajska načelnica. Ko vse tovarišice vstopijo, zapre za njimi, in sedaj se t o l o v a j k e še-le upajo, dve svetilnici prižgati. Pri luči zapazijo strme lesene stopnjice, ki vodijo kvišku. Takoj prično stopati proti stolpu. Lesene in osušene stopnice na nekaterih krajih peklensko škriplje,j°> l°da premetena Amalija ukaže, naj dekleta posamezno in tik zidu korakajo kvišku. Tako se prepreči vsak nepotreben šum. Vedno više plezajo. .Sreča, da mesec ne sveti,“ šepeta Amalija Lenčiki, k i je tik za nj°- „ Zakaj r ..No, zlata streha se v jasni mesečni noči vendar sveti in blišči. Zaradi tega bi se vsakdo in posebno kak čuvaj čudil, ko bi slučajno gori pogledal in bi ne zapazil več blisketanja." Lenčika mora prebrisanici prav dati. ..Ali nismo že kmalu gori?" praša za nekaj časa. „ Mislim da. Pri svitu svetilnice vidim že leseni strešni stol.'4 — — 874 — Amalija se ne moti. V resnici so došle pod stolpovo streho in prav razločno zapazijo hrastove tramove, ki podpirajo ,zlato streho'. Spretno kakor mačke splezajo tolovajke na križem pritrjene orjaške brune, ki nosijo velikansko strešno težo. Od spodaj se vidijo velike in debele železne plošče, na katerih šo zlate .opeke' pribite. Vse to so dekleta že poprej izvedela. Takoj se lotijo svojega dela. Z izvrstnim orodjem so dobro preskrbljene. Najprvo pridno železne plošče trgati od lesene podstave. To je težavno. Fot jim teče po licih v velikih sragah, kajti noč je topla in pod kovinasto streho je nakopičena dnevna vročina. Toda to jih ne moti —^ gre se za bogat plen. Jedna plošča za drugo se loči, zlato se trga od njih ter v pripravljene vreče spravlja. ..Zlato je kaj tenko," šepeta Lenčika k Amaliji obrnena. ..I)a, toda čisto je in veliko denarja bomo zanj skupile- Le žurimo se, noč je kratka.” Deklice delajo z vnemo. Kmalu so skoro vse plošče s strehe izginile in tam, kjer se je še sinoči v zahajajočem solnci blisketalo zlato, štrli v nočno tmino leseni strešni stol svoja gola rebra. Sedaj je zadnja plošča zlate vršine oropana ter vsa dragocena .opeka’ spravljena v vrečah. Zadnji čas je, kajti na iztoku se vidi na obzorji svitla proga, ki naznanja bližajočo se jutro. Treba je misliti na povratek. Tolovajke zadenejo vreče na ramo. Tudi vse orodje vzamejo sabo, katero se bo dalo še pozneje dobro porabiti. Zopet stopajo po starih lesenih stopnjicah navzdol, Amalija kot prva, koj za njo pa Lenčika. Stopnjice zopet škripljejo, ker so deloma že trohljive. Načelnica predrznih tolovaj k jih opominja k previdnosti, kajti po noči se najmanjši ropot daleč sliši. Tako pridejo do zaprtih vrat. Lenčika ima ključ spravljen ter ga hoče že v ključavnico vtakniti, ko jo Amalija svareč za roko prime. ^Stoj — stoj P' šepeta. ..Najprvo hočem skozi ključavnico pogledati; ne smemo se prenagliti." Lenčika odstopi. Amalija se pripogne, ker ve, da je luknja v ključavnici tako velika, da se lahko pogleda del cerkve skozi njo. Samo jeden trenotek jej zadostuje. „Ah, slutila sem kaj tacega," glasi se tiho iz njenih ust. — Amalija vidi luč in pri njej moža, ki zunaj prod vhodom gtojj — pazljivo proti vratom zroč. Ni dvojbe, to je cerkovnik, ki je mimo prišel tor slišal škripanje starih stopnic. Sedaj stoji na preži, da bi izvedel, kaj je povzročilo ta nenavaden ropot! 121. p o g l a v j e . Na travniku poleg' Sušaka. P r i h o d tolovajev. - Zopet pri glumačih. — V zelenem vozu. — Na rop pripravljeni. Čudno naključje hoče imeti, da Jurij Skopčevi tovariši, ki so pod Cekinarjevim in Smukačevim poveljn:štvom. ravnoisto popoludne pridejo na Reko, ko je Lenčika nastopila svojo s lužbo pri občinskem odborniku. Seveda predrzneži ne mislijo na to, da bi v celi četi šli v mesto, marveč se hočejo posamezno vanj vtihotapiti. V goščavi ob levi strani ceste, ki od Karlovca vodi v e l i k i h ovinkih navzdol proti morju, se začno preoblačiti. V svojih nahrbtnili vrečah imajo zadosti kmetskih oblek. Kmalu stoji v grmovji mnogoštevilna dražba hrvatskih kmetov. Kot taki se bodo smeli v mestu pokazati brez vsake nevarnosti. Milico dosedaj zastonj iščejo. Povpraševali so povsod po glumačih, toda nikdo jim ni mogel kaj povoljnega o njih povedati. Zaradi tega so naj prvo krenili proti Reki, da izvrše roparski napad na .zlato streho' trsatske romarske cerkve. Sklenili so, da oba podpoveljnika in še nekaj drugih tolovajev odide na Reko. Tudi Pante je mej določenimi tovariši, Hrvat s svojo ženo jn ostali razbojniki pa bodo čakali zunaj mesta. Zviti Janko je strahopetnež, prenevarno se mu zdi v mestu — mogoče ima pa še druge vzroke, zakaj se noče vdeležiti trsatskega ropa. Prekanjeni tolovaj velikokrat stoji s svojo Jero ob strani ter ž njo skrivnostno šepeta. Kaj ta krasna zakonska dvojica namerava, nikdo ne ve, malo se za-njo brigajo, ki se nekaj časa sem vedno bolj odtujuje ostali družbi. Toliko je gotovo, da Jera še vedno s smrtnim sovraštvom zasleduje Smukača, strupeno ga od strani pogleduje — Hrvat je pa itak znan, kako nevaren je v svojem srdu. Smukač se za nju malo zmeni, prepričan je, da mu ne moreta škodovati. Preoblečen je kot hrvatski kmet ter hoče s svojim prijateljem Pantetom iti v mesto. Ostali tovariši, mej njimi tudi Cekinar, hočejo posamezno odriniti na Reko, da bi nikdo ne pričel sumiti. V mestu samem se hočejo divji tovariši sniti pri nekem Pantetovem znancu. Pri tem ,temnem poštenjaku' se hočejo skrivati, dokler ne obiščejo trsatske cerkve. Ta načrt so temeljito premislili ter konečno potrdili. Še nekaj dni imajo časa, predno morajo oditi na Notranjsko, in to kratko dobo hočejo predrzneži kar najbolj mogoče izrabiti. — 877 - Podnačelnika si žo v duhu predstavljata, kako se Boj Jur ij Skopee čudil, ko mu bodo pred noge položili zlati plen. Tako odidejo veselega srca proti mestu. Smukač in Pan to hočeta naravnost starega znanca obiskati. — Cekinar se pa v družbi mladega tovariša, ki je znan kot n en a v a d n o močan človek, po okolici potika. Oba sta preoblečena kot kmeta ter hočeta ravno v Su ša k oditi. Naenkrat jima udari na uho godba in šum. kakor bi od v e l i k e razburjene množice prihajala. ..Oho, kaj je pa to?" meni Cekinar. ..Hej, tovariš, ali Ti je ta okolica znana?" „Seveda, saj sem bil že večkrat tukaj. Sum prihaja od' tra vnik a , na katerem ‘se navadno vr.se ljudske veselice. Vednopo tam kaj novega vidi — glumači in cigani prirejajo razne predstave." Cekinar osupne. ..Resnično, tje bodeva šla," pravi, ..ker ni nemogoče, danajdeva naše glumače." ^Tega ne verjamem," odgovarja tolovaj, ..če so zlodji § z o p e t odpeljali lepo deklico, potem dobro vedo, da smo jim za petami. Po mojem mnenji je sodrga hitela noč in dau naprej, da se kolikor mogoče spravi v varnost. Tukaj jih ne bodeva dobila, sicer bi bili neumnejši kakor osli." Cekinar ostane pri svojem prvem sklepu. „Na travnik greva,“ pravi odločno, .,proti večeru, prideva ve pravočasno v mesto, da poiščeva skupnega znanca. Sploh jebolje, da se ne pokaže naenkrat toliko tujih kmetov v ozk: ulici, kjer ima svojo hišo.11 Močni tovariš je s tem zadovoljen. Oba odideta proti travniku. Tu je velikanski direndaj. Menda praznujejo kako ljudsko veselico, kajti meščanov' in kmetov kar mrgoli. Povsod stoje lope in šotori, pred katerimi se drenja rad o v e d n a množica, da bi kolikor mogoče natanko videla vsenazn «D.ieIie čudovitosti. „To je prav/ meni Cekinar, „da je toliko kmetov tukaj Mej njimi se bodeva popolnoma izgubila. Ostani pri meni, tovariš, da se ne izgrešiva!" Tolovaja začneta hitreje iti. Kmalu sta sredi množice. Tu kriči mazač ter ponuja svoja zdravila, tam upije drug slepar ter vabi ljudi, naj si ogledajo ,divjaka* iz črne Afriko, povsod se prodaja pijača ter peko janci in celi prešiči. Mnogo radovednežev se drenja proti koncu travnika, kjer mora nekaj posebno zanimivega biti. „Oho,“ pravi spremljevalec Gekinarju, „tu stoji veljblod, tudi medveda vidim." Cekinar ga zgrabi za roko. „ Glumači,“ šepeta srdito, „tukaj so, tam-le stoji Herkul. Vidiš, tovariš, moja slutnja me ni varala. Tu na Reki dobim one, katere smo tako iskali." Drugi tolovaj mu prikima. „Hm, to je čudno. Prisegel bi bil na to, da so pobegnili daleč od tod. Menda se čutijo tukaj popolnoma varne. No, stvar si morava natančneje ogledati." .,ln jim dekleta zopet vzeti," pristavi Cekinar. Tovariš se za ušesi praska. ..To ne bo tako lahko šlo,“ godrnja, ..tu na travniku sredi stotin ljudij vendar ne moreva dekleta odpeljati. Nastal bi peklenski vrišč.“ „To mi še na misel ne prihaja, da bi pri belem dnevu kaj tacega počel. Toda večer se že bliža in po noči se bo dalo marsikaj izvršiti." „Ali ne bodeva šla na Roko k tovarišem?" „Ti bodo tudi brez naju dveh z zlato streho gotovi," odgovarja Cekinar. »Stavim, da se bo Jurij Skopec bolj veselil, če mu privedeva deklico, kakor pa zaradi desetih zlatih streh." „No, kakor Ti hočeš; storil bom vse, da si pridobim glavarjevo naklonjenost/' pripomni orjaški spremljevalec. Preoblečena tolovaja se drenjata skozi množico, dokler ne prideta do v krog raztegnene vrvi, ki označuje glumaško prizorišče. Predstava se ravnokar vrši. Burkež se prekucuje ter pači, da so prisrčen krohot glasno razlega. Herkul so igra s težkimi krogljami, ognježerec piha dim iz sebe in tudi obe deklini kažeta svoje umetnosti. Zvezda glumaške družbe pa manjka. „Yrvi nimajo napete,- šepeta orjaški tolovaj Cekinarju na uho. „To vidim in ne čudim se. Deklica je ali bolna, ali pa jo imajo navlašč v vozu zaprto, da bi se ničesa o iepi plesalki ne izvedelo." Hrust mora podnačelniku prav dati. Konečno je predstava pri kraji. Glumači denar pobirajo in tudi tolovaja vržeta nekaj drobiža na krožnik. Pri tem Cekinar Herkula srpo gleda v obraz, ki ravno tukaj pobira vstopnino. Golij at pogleda tolovaja, potem pa malomarno odide -- ni ga spoznal. Cekinarju je to ravno prav, čeravno ni najmanjši trenotek dvojil, da je izvrstno preoblečen. Glumači morajo še jedenkrat pričeti s predstavo, in ko so ž njo gotovi, vlega se že mrak na zemljo. Cekinar si vse natanko ogleda. Velike vozove vidi, ki ob strani stoje; dva sta odprta, zeleni pa je zaprt. Tolovaja sta prepričana, da je tam notri Milica s Sokolskega gradu. Ob jed nem tudi zapazita, da so glumači precej čmernih obrazov. Posebno se načelnica glumaske družbe kisa, ki se pa malo pokaže med ljudmi. Cekinar pripisuje to bojazni ter na tihem meni, da se glum a č i boje svojih tolovajskih preganjalcev. Naj si bo, kakor že hoče, za trdno je odločen, da si zopet prisvoji lepti Milico. Vozovi glumaske družbe stoje tik grmovja, kar Cekinarju r a v n o ugaja. Gosto in visoko je tako, da se more v njem več ljudij skriti. — Nedaleč od tega grmovja stoji šotor, v katerem se točijo pijače. Tja noter stopita tolovaja, kajti Cekinar jo svojemu tovarišu že razodel, kaj da namerava. „ Jutri zjutraj prideva še zadosti pravočasno k Pantetovemu znancu na Reki,“ pristavi podnačelnik. „Smukač bo danes še-le vse potrebno poizvedel ter mirno na naji čakal. Dobro vey da bom prišel, kakor sem to obljubil.*' Drugi tolovaj nima temu kaj oporekati. Oba preoblečenca stopita v šotor ter si privoščita nekoliko istrijanca. Cigani igrajo tu notri svoje tužne in divje pesmi ter plese, zunaj plešejo kmetje s svojimi ženami in deklicami kolo — tako preide čas. Polagoma se na travniku vrišč poleže, kajti meščani odhajajo v mesto, kmetje pa, ki so od daleč doma, so se že pred večerom vrnili domov. Jutri se bo veselica nadaljevala, to tolovaja kmalu izv esta. — Ko postane zunaj vse tiho in temno, zapustita šotor ter če priplazita do grmovja. Nikdo jih ne zapazi. YT goščavi počeneta na tla ter prav mirno še nekaj časa čakata. Kmalu potem je travnik popolnoma prazen, šotori so zaprti le na nekaterih krajih se še luč sveti skozi preležano platno. Tam menda pripravljajo priprosto večerjo po trudapolnem dnevu. Tudi ti ljudje se konečno vležejo k sladkemu počitku. — Tudi v glumaških vozovih je še svetlo. Od časa do časa medved zarenči, ki leži s svojim voditeljem ob strani pod leseno lopo. Cekinar in njegov tovariš seveda posebno zeleni voz opazujeta, v katerem je po njujinem mnenji lepa, oropana jim Milica. Tu notri prebiva glumaška načelnica. Vrata je skoraj gotovo za sabo zaprla. Cekinar čaka zaradi tega na trenotek, ko bo šejedenkrat vun stopila. - 881 - Opravičeno sluti, da se bo načelnica, predno se spat v lože, hotela prepričati, ali je v ostalih vozovih vse v redu :;it ne. In v tem oziru se ne moti. Tolovaja se prav tiho priplazita do stopnic, ki vodijo v zeleni voz. Tu v temi molče ležita. Ni jima treba dolgo čakati. V vozu zaškriplje, vrata se počasi odpro in načelnica prikaže. Okrog- se bojazljivo ozira, potem pa stopi po stopnicah na travnik. Dve temni postavi skočita kvišku. Ženska hoče klicati na pomoč. Prepozno, kajti krepka Cekinarjeva pest jo že krčevito drži za vrat, in predno se načelnica zave, je tolovaj že v vozu ž njo. — Njegov tovariš se vsede pred vhod, da bi ga v slučaju nevarnosti mogel pravočasno svariti. Tako sta se že poprej natanko dogovorila. Cekinar vrata za sabo zapre ter položi prestrašeno gluniaeico na posteljo. „Molči!“ zapreti jej srditim obrazom in njegovo bodalo se z a sv e t i pred njenimi očmi. Načelnica se trese po vsem životu. ..Prizanesite mil" prosjači; „denarja nimam. Kar smo danes zaslužili, razdelila sem takoj po predstavi med svoje l ju d i / - ..Jezik za zobmi!“ zareži Cekinar nad njo. „Tiho, baba, nisem zaradi tega sem prišel, da Ti vzamem Tvoje borne * moralo na trsatski cerkvi. Črevljar hiti iz mesta, pek in mesar zapustita svoji prodajalnici. krojač pozabi vroče likalo na novih hlačah, ki se prčno smoditi, vse se drenja proti Trsatu. - 917 — ? In ko se dosti časa proti romarski cerkvi nazijajo, pogledujejo jeden druzega z neskončno neumnimi obrazi. „No, kaj pa je to — tam-le gori ni vse. kakor bi moralo biti — čudno — kaj se je zgodilo?" izprašujejo se ljudje. Tam, kjer se je še sinoči v zahajajočem solncu blisketalo .čisto zlato, vidi se sedaj goli strešni stol. Železne plošče, na katerih so bilo zlate ,opeke' pritrjene, so izginile. Grozen vrišč nastane. Ali je strela udarila? To ni mogoče, saj po noči ni bilo nevihte. Jasno nebo se že nekaj dnij razprostira nad morjem in gorovjem. Velika množica se vali na Trsat. Ljudje kriče in tarnajo, ko se konečno do cela prepričajo, da ,zlate strehe1' ni več. Kaj naj store? ..Pojdimo k občinskemu odborniku*', zaslišijo se razni glasovi, .,on ima umetni ključ k stolpu - tam moramo izvedeti resnico." Rečani drve proti hiši mestnega očeta. Tam je še vse mimo, kakor da bi vsi prebivalci še spali. — Na hišna vrata začno bobnati, toda dolgo časa traja, predno pride zaspana dekla odpirat. Konečno se tudi prekanjena oskrbnica prikaže. „Kaj pa je, ali kje gori?“ praša začudena ženska. ..Kje je odbornik? Govoriti moramo takoj ž njim", oglasi se star meščan. ..Gospod še spi“, pravi oskrbnica. ..Pokličite ga! Mudi seu, veleva jej mož tako resnim o-lasom, da služkinja urno odhiti v prvo nadstropje. „Moj milostivi gospod menda še trdno spi“, mrmra ženska. ^Seveda, v tako ljubeznjivi družbi je imel ponoči malo počitka. Kadovedna sem le, kaj se je pripetilo, da ga meščani že ra vse jutro zahtevajo. Cela ulica je po konci. Tako zgodaj vendar ne bodo imeli občinske seje!" — 918 - . Mej tem samogovorom pride oskrbnica do gospodarjeve spalnice. Vrata so zaprta. „Oho, deklice tudi ni v sprednji sobi, moja slutnja me tedaj ni varala. “ Starka potrka. „Milostivi gospod, meščani Vas zahtevajo, govoriti hočejo z Vami.“ Vse je tiho. Oskrbnica na vso moč razbija, toda v spalnici se nikdo ne gane. Ljudje z ulice po stopnicah prihajajo. Meščani so to, katerim stvar že predolgo traja. „Kje pa tiči občinski odbornik?" zakliče meščan. ..Oglasi naj se, samo nekaj trenotkov bi radi govorili ž njim.“ Oskrbnica je v grozni zadregi. „Trkala sem žo na vso moč-', jeclja, ..toda milostivi gospod se no zbudi. “ ..Stvar je nujna, sklicati ga moramo.u Sest krepkih moških pestij razbija po vratih, ropot je velik, da bi se moral mrlič zbuditi. Toda v sobi ostane vse mirno. „Tu se je nekaj pripetilo", opomni jeden meščanov. „Nesrečo slutim. Hitro, tecite po ključavničarja, da šiloma odpre vrata. “ Oskrbnica začne ugovarjati. Če milostivi gospod v objemu krasne dekle tako trdno spi in ga tako zagledajo someščani? „Vrat ne smemo vlomiti", pravi služkinja. ..Gospod jeitak že bolehen, raztogotil se bo, če ga motimo.” Nikdo se zanjo ne zmeni. Ključavničar pride, ki hitro začne vrata odpirati. Mej muožico je še drug občinski odbornik, ki zahteva, da mora takoj s svojim tovarišem govoriti. Oskrbnica vije v svojem obupu suhi roki. Vrata se odpro. - 919 — Ljudje planejo v spalnico, za njimi pa javka služkinja, ki se boji, da bodo radovedneži zagledali v postelji spečo zaljubljeno dvojico. , Na ležišču zapazijo mestnega očeta povezanega s široko odprtimi očmi in zamašenimi ustmi. Jeden trenotek stoje vsi presenečeni, konečno se ključavničar vzdrami ter potegne mestnemu očetu nogovico iz ust. Povezanec milo zajavka. ..Po — o — ma — gajte !“ ..Kaj se je zgodilo?“ kriče meščani. „Na — pa — dla me je !“ „Kdo pa ?11 „Naša nova dekla'-, stoka občinski odbornik. ,,Zapretila mi je z bodalom ter mi ključ vzela.“ Grozna noč ga je premagala — nezavesten se zgrudi na blazine. Ljudje niti na to ne mislijo, da bi ga oprostili mučnih vezij. Prepuste ga oskrbnici ter hite na ulice, kjer je že vse polno ljudstva. Vse kriči in tuguje. Človek bi mislil, da je cela Reka jedna velika blaznica. — — — — — —- — — — — — Tudi v trsatski cerkvi se množica kar drenja. Naenkrat se začuje klic: ..Tukaj je ključ — tu visi.1' Resnično, na steni poleg vhoda k zlati strehi visi ključ, katerega je neznana tujka po noči vzela občinskemu odborniku. Petdeset — sto rok se steguje, konečno se polasti ključa mestni oče, ki hitro odpre osodepolna vrata. V tem trenotku se od glavnega cerkvenega vhoda začuje ženski glas. ,,Kje je moj mož?" vpije cerkovnikova žena. »Ni ga bilo domov, moj Bog, kam se je izgubil'?' Nikdo se ne zmeni za javkajočo ženo. Meščani divjajo po stopnicah navzgor v stolp, še-le zadnji zapazijo, da leži cerkovnik povezan za vratmi. — 920 Hitro ga oproste spon. Od vseh stranij kriče na reveža, toda ničesa no izvedo, kajti starček ne moro govoriti. Nogi ga no nosite, iz jedne omedlice pada v drugo, konečno ga odneso v stanovanje k tarnajoči ženi. Meščani pridejo v stolp. Svetilnice prižgo. Po vseh kotih stikajo, celo v male špranje gledajo, toda o roparjih ni niti duha ne sluha. Na podstrešji leže železne ploščo, toda brez zlatih opek. Te so predrzni tatovi odnesli. Cela Reka je razburjena. Po vseh ulicah stoje gruče ljudij, vse kriči, povprašuje ter modruje. Toda s tem zlate strehe ne morejo nadomestiti — ponos cele roške pokrajine je izginil. V tolovajskem skrivališču pod mestnim ozidjem se sliši vrišč, ki prihaja od ulic. Pante stoji sam na straži. V skrbeh je zaradi hruma, ki se kakor morski valovi od mesta sem vali. „Ali se je vrag z verige odtrgal V" mrmra tolovaj. ..Žlodja, zaradi Smukača se pa res bojim. Ali so ga nazadnje res zgrabili:'' Hm, Smukač je sicer tako prebrisan, da tega skoraj verjeti ne morem.- Vrišč postaja vedno večji. Tu začuje polog sebe žensko obleko šumeti. Amalija se mu približa, zapeljivo krasna v lični kmetski opravi. Za pasom jej tiči bodalo in dvoje samokresov. Jurij Skopčeva ljubica se čudno smehlja. „Kaj pa se čudite?“ praša tolovaja skoraj nagajivo. „Ali ne slišite grozovitega kričanja v mestu?“ „Aj, tako — v tem oziru bi Vam lahko dala potrebna pojasnila." „ Ali res?" ..Res,“ odgovarja Amalija. ..Le poglejte na Trsat. Od tukaj se vidi cerkev.- „Seveda." ..‘Ali imate ostre oči :J" „Mislim, da jih imam.“ ..Dobro, le poglejte mali stolp na cerkveni strehi. Ali ničesar ne zapazite?" Pante bistro gleda. „Hm,“ oglasi se za nekoliko časa, „mali stolp se mi čuden dozdeva. Sama gola rebra kaže.“ Amalija se skrivnostno smeji. „To je bila še sinoči tako zvana ,zlata streha*. “ Pante začuden zre v zalega dekleta. „Le čudite se,“ šali se tolovajka, „o tem zakladu se mora danes reči: Nekdaj je bil — kajti me smo zlato odnesle, tamle v vrečah leži.“ Pantetu manjka besed. . ..Ali ste res od samega zlomka?” konečno zakliče. ..Sedaj še ne, raje sem Jurij Skopčeva ljubica,smeji se lepa Amalija. Pante je ves iz sebe. ..Sedaj naj pa še kdo reče, da ženska zvijača ne prekosi vsega na svetu," čudi se tolovaj. „Mi prihajamo na Reko, da bi se polastili ziate strehe, vražje ženske nam jo pa pred nosom odneso.” ..Ne žalujte!" roga se mu zvita tolovajka, ..saj ostane zaklad v družini." Pante se prisiljeno srneji. „Kaj mislite s tem? Ali bodete izročile zlato Juriju Skopcu?" ,To je moja stvar,“ odgovarja Amalija rezko. Tolovajka se k svojim tovarišicam povrne, razbojniki pa se drenjajo krog nje. Culi so, kaj je načelnica Pantetu povedala, ter se prav kislo’ drže. I)a, nekateui celo* svetujejo, naj se deklicam vzame \ zlato. Pante odločno nastopi. „Iz te moke ne bo kruha,“ zakliče. »Dekleta so izvršila pogumen čin. Kdor jim vzame najmanjšo stvar, opraviti ima z menoj.“ Vsi molče.- — 922 — Amalija stopi za korak naprej. ..Lepa hvala,“ pravi proti Pantetu obrnena, „sploh se pa nikogar ne bojimo — svoj plen bomo same znale braniti.“ V roki drži samokres in iz tenmih očij jej švigajo strele. Vrišč na ulicah ne preneha. Veliko Rečanov meni, da so izvršili nezaslišani rop čarovniki, vendar pa začno po raznih gostilnah preiskavati. K stolpu v mestnem obzidji ni kdo ne pride, kajti živa duša ne sluti, da se v teh razvalinah skriva roparska četa. Tolovaji strogo stražijo. Večer se bliža, toda nobenega beriča ali vojaka ne zapazijo. Ko je že noč, približajo se preganjalci mestnemu obzidju, poleg katerega stoji nekaj bornih kočic. — -Sedaj je zadnji čas, da jo pobrišemo. Beriči bodo kmalu tukaj. Zapustiti moramo skrivališče." „Kako pa?" „ Posamezno moramo oditi ter se v senci plotov mej vrtovi do karlovške ceste splaziti. Ob desnem bregu nas čakajo v goščavi naši tovariši." Popolnoma tema je. Tolovajke nesejo v vrečah svoj dragoceni plen. Pante se Amaliji pridruži. „Pojdite z nami," jo ogovori. ..Jamčim Vam za to, da se Vas nikdo ne bo dotaknil. Sedaj gremo h glavarju, ker smo na Trsat prepozno, prišli. Ostanite pri nas!" .,To ni mogoče," odgovori Amalija odločno, toda prijazno. ..Mo imamo še neko opravilo na Dolenjskem, kjer se bodemo nekaj dni še mudile. Povejte pa Juriju Skopcu, da bodemo vse na Notranjsko prišle. P r i ,ajdovskih'grobovih naj nas gotovo čaka." -Sporočil mu bom to.“ ,Jn tam bo tudi Cekinar svojo Uršiko videl,” pristavi Amalija. _Ali kaj po njem hrepeni?" -.Mislim, da. Toda to je njujina stvar. Sedaj pa zdravstvujte! Glavarju lahko poveste, da bo Amalija sabo prinesla bogato zaklade, pokazati mu hoče, da je njoga vredna." Pante občudovaje gleda krasno deklico, ki mu prijazno prikima. Predrzne tolovajke kmalu izginejo v temni noči. Tolovaji krenejo na desno v breg. Kmalu pridejo do goščave, straže jih ustavijo. Tovariši so zopet trezni in nekoliko potrti, kajti Cekinar jih je pošteno oštel. Podnačelnik sedi pri ognji v resnem razgovoru z nekaterimi tolovaji, dvojna straža pa pred Hrvatovo utico stoji. Pante pristopi. „Ali je Smukač tukaj ?“ praša živahno. „Ne. Ali ne prihaja z Vami?" Nismo ga videli. “ Cekinar poskoči kvišku. „Čo se mu le ni kaj pripetilo,“ zakliče razburjen. ..Morebiti so res našega tovariša vjeli." • Pante odkima. „Tega ne verjamem. Smukač je preveč navihan. V mestu se skriva." ,.Upajmo, da jo tako." „Jutri na vse zgodaj moramo vohuna v mesto poslati," pripomni Pante, ki se k ognju vsede. „To se je že zgodilo," odgovarja Cekinar. ..Poslal sem zanes l j ivega moža ter ga v sak trenotek pričakujem." Pante prične pripovedovati. Svoje dogodke opisuje v znanč evi hiši, katero so sredi noči vojaki na tihem obkolili. Podnačelnik mu pretrga besedo. ..Izdajalec je oblastnije obvestil." „To je tudi moje mnenje." „in jaz imam v tem oziru neko sumnjo,M zakliče Cekinar. „Sedaj mene poslušaj, tovariš, in prav mi boš dal." Cekinar pove, kaj je pri glumačih doživel in kako trdno spe čo je našel pri svojem povratku tolovaje. V „Ali so kaj tacoga pili:'"' praša Pante radoveden. „To je Jera sama priznala, čeravno sedaj zopet taji. Tej ženski najmanj ne zaupam." — 924 „To je res čudno." »Tovariši so se še-le danes zjutraj zdramili,“ nadaljuje Cekinar. ..Vsi so težke glave imeli ter so se opotekali kakor mali otroci." Podnačelnik pokaže na Hrvatovo utico. ..Oba sedaj stražimo." ,.Zakaj pa tudi njega?" „Tega še posebno, ker sem prepričan, da se je omotenega hlinil." Pante premišljuje. »Mogoče je že, da nam je Jera kaj napravila. Ženska je vsa vražja." „To bomo kmalu izvedeli.” „Kaj misliš, da Ti bo kaj priznala’?" „ Gotovo jo bom v kozji rog ugnal.” Pante se smeji. „Dolgo boš moral čakati — baba je bolj zvita, kakar mi vsi skupaj." ..Premotil jo bom." ..Ali pa ona Tebe.” „To bodemo že videli. Sedaj pa povej, kako se Vam je potem v mestu godilo." Pante se no da dosti prositi. Ko omeni sestanek s tolovajskimi deklicami, zavriska Cekinar samega veselja. „ Ali je bila Uršika tudi pri njih?* „Ne, ostala je pri druzih v gozdu. Povem Ti, tovariš. Amalija je pravcata junakinja. Svoje tovarišice ima ta v rokah, kakor Jurij Skopec svoje ljudi.” Cekinar zre v ogenj. „Če bi jo le mogel najti.” ..No, deklice bodo na Notranjsko k .ajdovskemu grobu: prišle," konča Pante svoje poročilo. Cekinar se odd.fhne. •'Oj, potem bo k meni prišla," pravi živahno, „da, na-me misli, to vem." „Le ne veseli se prezgodaj. Dekleta se čutijo grozno samostojne, pravcate Amaconke so.“ „In vendar me ljubi." „('lovek, Ti si neznansko zaljubljen. No, privoščim Ti vso srečo." .Prišla bo k meni, prepričan sem." „ln če se to ne zgodi?" „fotem grem sam po svojo ljubico," zakliče Cekinar živahno. „Ali bodeva sedaj Jero zaslišala?" „ Menim, da.“ „Še danes po noči?“ „Ne, jutri zjutraj.“ _,Oho, straža prišleca naznanja.“ „To je naš vohun, ki se vrača iz mesta,“ pravi podnačelnik. „Sedaj bodemo kaj novega slišali." ..Mogoče je Smukač pri njem." ..Ne, sam je, že prihaja.'- Vohun se urno biiža. ..Smukač je vjet!" kriči že od daleč. „V mestu vso o tem govori, da, nekateri c-elo trdijo, da je Smukač sam Jurij Skopec." Tolovaji stoje, kakor da bi bila strela udarila med nje. Tristo vragov,“ kriči Pante, ,,tega ne morem verjeti, da je moj prijatelj pod ključem." ..In vendar je res,“ poroča izposlani vohun ves zasopen. ..Naš podnačelnik sedi v varni ječi. Sicer so pa Rečani vsi iz sobe — zlata streha jo okradena, druga četa nas je prehitela." ..Naše tolovajke — da," godrnja Pante. .,Te vražje žensko so predrzno tatvino izvršile. Tristo peklenščkov, čo se kaj po sebnega ne zgodi, bo moj ubogi prijatelj kmalu bengljal na vešalih.“ ..Oho, to se ne sme pripetiti," kriče tolovaji. ..Smukača moramo oprostiti." „Da, le rešite ga,“ grozi se Pante. „To ni tako lahko. J3og zna, kako ga stražijo.” Grozen vriše nastane. Vsak hoče najbolje svetovati, dokler jim Cekinar ne zapove, naj mirujejo. »Molčite!“ zagrmi nad njimi, „rujovenje nima nikakoršnega pomena. Nazadnje nas bodo še na cesti slišali." Opomin pomaga. „Moj svet je ta, da moramo kolikor mogoče hitro pobegniti od tod,* zakliče Pante. „Deklice so zlato streho oskubile, zaradi tega bodo Rečani celo okolico preiskali. Tukaj se ne smemo več muditi — v nekaterih urah že bo tu okoli kar mrgolelo oborožencev." Tolovaji osupnejo. „Da, da, proč moramo od tod." _ln naš tovariš?" oglasi se zopet Fante. ..Najbolje je. da odrinemo naravnost na Notranjsko. Tam bodemo glavarja dobili, on jedini more ubogega Smukača rešiti." Cekinar z glavo zmajeva. „Do takrat je revež že davno mrtev." Pante se zakrohota. „Sedaj vidim, da si malo iz zelenega gozda med ljudi zahajal. Oho, to jaz bolje poznam- Sodnije tako počasi, postopajo, da bi jih polž lahko zavidal. Povem Ti, da še danes tri mesece ne bo Smukačeva pravda končana. Sploh mu ničesa ne morejo dokazati. Kakor ga poznam, tajil bo trdovratno.“ „In njegov znanec?" „No. tega lahko mučijo, kakor hočejo, in vendar ne bo besedico črhnil. To je star grešnik, ki ve. da se gre pri tein tudi za njegovo kožo. In njegovi sorodniki itak ne morejo ničesa izpovedati, ker ničesa ne vedo. V tem oziru smo lahko mirni." Cekinar molči, ker 'izprevidi, da ima Pante prav. Tu se ne da nič storiti, Milica ni pri glumačih, tedaj nimajo nobenega vzroka, da bi se še dlje časa mudili v reški okolici. — Cekinar se spomni tolovajk — svoje Uršike, toda deklice so že odpotovale ter so gotovo že daleč od tukaj. Vrhu tega je Amalija zamolčala, kam so se namenile. Zaradi tega obvelja Pantetov predlog. Nemudoma podero utice. Pri tem zagleda podnačelnik Hrvatovo ženo. Ta iavnokar s svojim možem šepeta ter se stran obrne, lco vidi, da jo Cekinar opazuje. Podnačelnik jo ima zaradi Smukača na sumu, toda preveč previden je, da bi glasno izrekel kaj tacega, ker predobro pozna prekanjeno razuzdanko. Cekinar se Pantetu pridruži. „ Tovariš," pravi, „po vsem, kar si mi o reških dogodkih povedal, sem prepričan, da ste bili izdani." „Mogoče je že," godrnja Pante, .,toda dokazati se nič ne da, kajti konočno je tudi sumnja lahko nastala, ker nas je toliko tujcev jeden in isti dan v znančevo hišo prišlo." „ln jaz trdim, da ste bili izdani.“ „Zakaj pa?“ „To Ti bom pozneje povedal, ko bomo na potovanji, previdnosti nam bo treba, velike previdnosti, kajti mislim, da — toda o tem se bodeva pozneje pomenila. Taborišče je razdrto, vreče so povezane. Naprej, tovariši, sedaj grorno k svojemu glavarju Juriju Skopcu!" 127. p o g l a v j e . Pri knezu Podstrmskem. Skrivnostni sel. — Nenavadne novice. — Ogljarja Toneta obljuba. Po krasnih poletnih dneh — po hudi vročini, ki je vsakega vezala do večera na hišo, kdor ni imel zunaj opravili, prinesla je konečno huda nevihta zaželjeni hlad. Solnce se skriva za temnimi oblaki, ki neprenehoma pošiljajo gost dež na zemljo, katerega se posebno kmetje zaradi velike suše vesele. — 928 — Nebo je sivo, kakor je tudi na Podstrmskem gradu vse pusto in dolgočasno. Baron Frankovski je še vedno jetnik predrznih tolovajev vzlic veliki nagradi, katera je razpisana za njegovo oprostitev. Knez Podstrmski svojega sorodnika nikdar ni posebno spoštoval, toda kri ni voda. Knez opravlja baronova posestva, toda s tem si naveže težko breme. Frankovski baron je vedno lahkomišljeno živel, zaradi tega se mora knez zelo truditi, da bi v pravi tir spravil zadolžena posestva. Tudi kmetje-tlačani na Frankovskem ozemlji so z vsakim dnem upornejši. Knez jih mora brzdati s celo četo vojakov. Po dolgem prestanku je knez sedaj zopet na svojem ljubljenem gradu. Knez stoji pri oknu ter gleda v deževno pokrajino. Tam doli se raztezajo zeleni gozdi, in prav v ozadji obzorja štrle proti nebu razvaline Rotenturnskega gradu. ,,Eotentunv‘ šepeta graščak, „tam sem bil večkrat na lovu. In če vidim stare razvaline, misliti moram na Sabino — zadnjo Rotenturnsko potomko. In kakor razpada grad, tako je deklica nič vredna. Toda odpustiti jej moram, deklica je tako lepa, tako zapeljiva." Knez že od nekdaj občuduje žensko lepoto. Ali se spominja, da ga je krasna Sabina tudi že osrečevala — sredi molčeče noči v samotnem lovskem gradiču? .Kje neki je sedaj?“ povprašuje se graščak. „Ha, ko bi se tudi brez tolovajskega glavarja povrnila, odpustil bi jej vendar-le.“ Knez je tako zamišljen, da ne čuje opetovanega trkanja na vrata. Konečno se ta odpro. Mal živahen možicelj zvitega obraza vstopi. To je knezov tajnik in sodnik, ki opravlja vse uradne posle, kajti knez se raje ukvarja z lovom, kakor pa s pisarjenjem. Tajnik se nekatorikrat odkašlja. — 929 — Še-le, ko uradnik z nogo po tleh zadrsa, obrne se knez. „Oj, Vi ste, tajnik?" zakliče knez slabe volje. ^Ali ste že zopet v uradnih zadevah tukaj? Saj ste bili še-le pred pol ure tukaj in sem moral cel kup listin podpisati. Se sedaj me roka boli." — Tajnik se smehlja. „Sedaj se gre za nekaj druzega, milostivi knez/ „Ali je že zopet na Frankovskem kaj narobe? Če so kmetje zopet nemirni, planil bom kakor satan nanje. Odkar je moj bratranec, baron Frankovski izginil, so tlačani kakor obsedeni/ „Nekaj druzega je, milostivi knez“. „No?“ „Pred jedno uro je prišel na graščino tuj človek, ki pravi, da ima važne novice poročiti. Toda prosto pot zahteva za-se, da sme pritiajati in odhajati, kakor se njemu zljubi." Knez se ne premišljuje dolgo. »Dovolite mu prosto pot za dva dni“, veleva živahno. ,,Dotično pismo sem že izgotovil, pečat sem na-nje pritisnil, treba je je le še podpisati.u »Tedaj naj že zopet pero v roke vzamem11, godrnja knez. „No, za vraga, če ni drugače, sem s papirjem." Knez vzame pero v roko ter na listino napravi veliko ,packo1. Tajnik jo s svojim dolgim jezikom obliže. ,Dober tek“, pravi knez, „jaz kaj druzega rad pijem, ne pa črnilo. Toda taki ste učenjaki — vrag naj Vas razume!“ Potem počasi začečka na .prostostno pismo1 svoje častno ime. — „Tako, tukaj je listina14, pravi konečno ter se globoko oddahne. „Sedaj sem pa res radoveden, kake novice nam tujec donaša. Hitro ga sem pripeljite!' Tajnik odhiti. Knez se zopet k oknu obrne. Na hodniku se začujejo težki koraki. Vrata se odpro in sodnik se zopet prikaže. 39a — 930 — „Kje imate moža?" praša knoz. ..Zunaj sem ga pustil.' „Zakaj ?“ ..Milostivi knez, človek je na slabem glasu, to sem Vam hotel najpoprej naznaniti. V gorovji ga imenujejo ogljarja Toneta ter si ljudje pripovedujejo, da s tolovaji občuje.” „Vse jedno, le noter naj pride!” Tajnik z glavo zmajeva ter skozi vrata nekaj na hodnik zakliče. Takoj potem vstopi pričakovani mož. Zvito in vendar plašno gleda proti knezu. „Le bliže pristopi, treba se Ti ni bati — prostostno pismo ima svojo veljavo.“ To je v resnici ogljar Tone, ki se počasi bliža knezu. Hinavec poklekne, da bi knezu izkazal čast, toda v srcu vse drugače misli. Knez ga opazuje. \ tis, ki ga nanj napravlja ogljar, ni nič kaj prijeten. ,.Ivaj hočeš*?" praša ga rezko. Ogljar Tone ga skesanega obraza pogleda. ..Oj, milostivi knez, prostostno pismo mi daje pogum, da se Vam pri bližam. „Tri sto medvedov", zarentači knez, „ne blebetaj mi, lopov, kakor stara klepetulja! To zna moj tajnik veliko bolje, kakor Ti. Same udanosti vedno umira, predno odpre svoja usta.” Pri teh besedah nagajivo pogleda proti svojemu uradniku, ki se vsled te dvomljive hvale neznansko kremži. Tudi ogljar Tone so tja ozre. „Ali sme tudi gospod sodnik mojo skrivnost slišati ?“ ..Seveda, ta mora vse vedeti. Sedaj govori, drugače mi poide potrpežljivost." Ogljar Tone se ne da dvakrat prositi. „,Jaz stanujem v gorovji, milostivi knez", prične počasi pripovedovati. ..Tam marsikaj vidim, kar ostane drugim prikrito Tako sem opazoval neko tolovajsko četo.” Knez postane pazljiv. - 931 - 9 ..Dalje l- ..Na ta način sem celo grozovitega Jurija Skopca videl, ki je sabo vlekel v verige okovanega gospoda barona Frankovskega. “ Knez razburjen pristopi k lopovu. „Ali veš, kje je moj ubogi bratranec skrit?" .,Tega žalibog ne vem“, pravi ogljar Tone žalostno, „toda skrivališče tolovajskega glavarja bi lahko izvedel." „Tako, tako; ali je to vse, kar mi imaš povedati? Jaz sam vem, da je tolovajski glavar odpeljal barona Frankovskega — to mi ni nič novega." „Znano mi je še več.“ ,,No, radoveden sem. Ali Ti ni znano, zakaj Jurij Skopec dosedaj ni terjal odkupnine?" • ..Tudi tega ne vem. Dokazati pa morem nekaj druzega — ali smem popolnoma odkritosrčno govoriti?” ..Seveda'-, zagrmi knez nad njim. »Govori, kakor Ti je jezik zrastel. Ovinkov ne trpim.“ Ogljar Tone še plašljivo ozre proti sodniku, toda ta je postal radoveden ter se ne gane z mesta. „Mi lo s t iv i knez ste neko gospodično odposlali, katera naj vjame Jurija Skopca." „Sabino!" zakliče knez nehote. Hitro pa potem pristavi: Jvaj veš o njej — hitro povej!“ „Ta Vaša vohunja se Vam je izneverila-, naglaša ogljar Tone. — Knez z glavo odmaje. „Tega ne verjamem.“ ..In vendar je tako", nadaljuje rokovnjač. ..Ko bi bila hotela Jurija Skopca oblastnijam izročiti, storila bi bila to lahko desetkrat. Toda gospodična mu navlašč prizanaša. “ „Grom in strela, če me slepariš, godilo se Ti bo pozneje slabo!“ Ogljar Tone gleda knezu v obraz. ...Milostivi knez naj me da obglaviti, če ne govorim resnice. Dokazal bom svojo trditev.'' „ Govori !" Sodnik nateguje ušesa, toda nobene besede več ne sliši — ogljar šepeta. Dlje časa tako knezu pripoveduje, kateremu se obraz vedno bolj daljša. Konečno se mu oči togotno svetijo. „ Resnično", mrmra graščak, „nespameten sem bil. Če me je Sabina varala, grozno jo bom kaznoval." Z nova se k rokovnjaču obrne. „Kaj moreš Ti storiti?" „Oj, veliko", glasi se njegov predrzni odgovor. ..Izročil Vam bom Sabino in Jurija Skopca povezana — potem mi sami določite plačilo." „Ali si v stanu to storiti?" „Da — sem." „ Lopov, Tvoja glava —“ „Naj pade, če ne izpolnim obljube. Svoje življenje stavim, da Vam bom oba izročil, potem bo tudi lahko, barona Frankovskega oprostiti." Knez se hoče natanko prepričati, da ogljar Tone govori resnico. „Ali Jurija Skopca sovražiš?" „ Komaj ga poznam", glasi se zviti odgovor. „Toda zvest podanik hočem postati — sezidal bi si rad malo hišico ter na starost mirno živel." „To vse boš dobil, da, še več, če mi oba v mojo oblast spraviš. Pred vsem pa moram dobiti dokaze v roko, da se mi je moja vohunja izneverila." „Te dokaze bom preskrbel." „Takoj, oj, jaz sem premeten človek. Kakor lovski pes bom lazil za Jurijem Skopcem, dokler ne pride trenotek, da ga zgrabimo. Da, milostivi knez, plačila ne maram poprej imeti, v dokaz, kako pošteno mislim." „Kaj pravite Vi k temu?" obrne se knez k svojemu tajniku. Ta z ramo migne. — 933 - „Sedaj le pojdi, izpolni svojo obljubo, plačilo Ti ne bo izostalo." Ogljar Tone je radostno razburjen. Knezu ponižno roko poljubi, tajnika nezaupno od strani pogleda, potem pa hitrim korakom skozi vrata na hodnik pride in po stopnicah se oziraje izgine. 128. p o g l a v j e . Kaj zlato premore. Leino trpljenje. — Abraham v jezi. — Velika sila. Zviti Abraham je zopet moral globoko v mošnjiček poseči- Njegovim izpovedbam oblastnije ne verujejo popolnoma, da je Jurij Skopec le slučajno prišel v njegovo hišo. Stari Hebrejec na to prisega, toda konečno mora pa v e n d a r trde zlate odštevati. Hišna preiskava se zaradi tega pri njem površno vrši. Sicer so pa dragocenosti, katere je Žid od tolovajev kupil, skrite v tajni podzemeljski kleti. Sedaj more še-le na dogodke v njegovi hiši misliti. Levi leži doma bolj mrtev kakor živ, glavo ima grozno pobito, Jurij Skopec ga je z veliko silo ob steno vrgel. Ž njim tedaj ne mo r e govoriti. Ko vojaki odidejo, zmisli se Lee. Abraham je krasno deklico v njeno spalnico zaprl ter služabnicam zapovedal, naj jo strogo stražijo. Sedaj se še-le natanko spominja, kaj se je v oni grozni noči prepetilo. Urnih korakov hiti k svoji rejenki. Služkinje zapodi iz sobe, potem vrata zapre ter ključ v žep vtakne. — 034 — Tu v spalnici sedi divna Tnrkinja. Objokana je, ko pa Abraham vstopi, hitro se ponosno vskloni. Žid jo srdito gleda. Jzdnjica!" sikne razljučeni starec. Deklica ga neustrašeno pogleda. -Jaz nisem izdajica“, odgovarja ponosno. Tolovajskega glavarja sem le svarila, ko mu je smrtna nevarnost pretila.11 Abraham se zgane. ,,lvaj praviš ?“ ..Skrivnost onih treh postelj mi je znana*, naglaša lepa deklica. -Kaj mene postelje brigajo? Jaz ničesa o njih ne vem. Moja hiša je stara, tudi so mogoče moji služabniki hoteli tolovaje umoriti. Sedaj se imam s Tabo o drugih rečeh pogovoriti." Deklica ga prašaje pogleda. ..Ti prokletega tolovaja ljubiš!" kriči Abraham. Lea položi svojo malo roko na visoko dvigajoče se prsi. ..Da, ljubim ga —- nad vse!" zatrjuje plamtečih očij. Zid besno zarujove. ,Oj“, sopiha, -jabolko ne pade daleč od drevesa. Ali sem Te zaradi tega tako skrbno vzgojil, da Te konečno tak peklenski tolovaj odpelje ?“ Lea kvišku poskoči. ..To ni res!-1 zakliče žarečih se očij. -Jurij Skopec me ni zapeljal — tega on ne stori.“ Lea obmolkne. Žid je sedaj manj togoten, kakor poprej, kajti ve, da se deklica ne laže — ki tedaj ni izgubila dekliške časti. Toda popolnoma še ni potolažen. -Ti ga ljubiš“, huduje se nad njo, „ pokazala si mu tajni hodnik." ..Ne, Jurij Skopec ga je sam našel.“ Abraham pristopi k lepi deklici. -To jaz bolje vem", grči. „Ti si mu pri begu pomagala. In pa v Tvoji sobi je bil." — 935 - Lea globoko zarudi, toda očij ne povesi. „Da, to som storila14, pravi mirno. „Odprla sem mu svojo spalnico, ker sem ga hotela obvarovati zavratnih napadov zlobnega Levija." „In pa tikala si ga — sam sem to slišal." „Tega ne tajim." Abraham divja gori in doli. „Saj pravim, lepo nadlogo sem si s Tabo nakopal", tarna Žid. „Ti svojega očeta res ne zatajuješ — bil je tudi tolovajski glavar. “ „Naj je bil, kar hoče. Storila nisem nič napačnega, moja vest je čista. In nehvaležna nisem nikdar bila." Žid molči. Od strani pogleduje svojo rejenko, ki zopet mirno sedi. „Kaj naj sedaj s Tabo počnem ?“ zakriči z nova Abraham. „Zaprl Te bom, stradati Te bom pustil, da boš suha postala kakor trska.“ „Le storite to," odgovarja Lea ponosno. ..Trpela bom in molčala, nikdar pa ne bom za milost prosjačila, ker nisem nič napačnega storila." Abraham srdito sika. „Zaprite me," nadaljuje Lea, „vrzite me v klet, ne bom se upirala. Slabotna deklica sem — storite z menoj, kar Vam je drago!" Hebrejec ne misli na to, da bi izvršil, kar preti. Lea mu je ljuba, toda doseči hoče, da bi gojenka postala soproga bogatega soseda. „Prosi za odpuščanje!" prične zopet žid. ..Ne, nikdar!1" „ Poklekni !*• „Ne, ne vem, zakaj." „Lea,“ kriči Abraham togotno, ,.ne spravi me v jezo, drugače Te zgrabim za Tvoje dolge kite ter Te po tleh'vlačim, dokler ne prosiš za milost." ..Storite, kar ne morete pustiti!" Abraham se za trenotek izpozabi. Divje besneč plane na deklico ter jo zgrabi za krasne lase. — - 936 - „Lea, mučil Te bom!“ l 7 „ Kakor Vam drago,“ odgovarja pogumnica mirno, „Jurij Skopec bo že čul, kako se mi je godilo, ter bo potem zahteval od Vas račun.“ Te besede izdajo. Abraham omahne, kakor bi ga strela zadela. „Jurij Skopec," jeclja strahopetnež, „oj, ta je sedaj daleč od tod, ne bo se upal semkaj.u »Povrnil se bo.“ Stari prepeličar se plašno na vse strani ozira, kakor da bi se bal, sedaj in sedaj se bo grozoviti tolovaj prikazal. .,Le mučite m e / oglasi se lepa deklica, ^pokažite svoje priznanje za to, da sem ga prosila, naj Vam prizanese. Ravnala sem tako, ker nikdar ne pozabim, kako hvaležna Vam moram biti za vse izkazane mi dobrote. * Žid dobro ve, da bi ga bil tolovajski glavar zadavil, ko bi ne bila v zadnjem trenotku njegova gojenka posredovala. ,Ne bom Te v klet zaprl,“ zagodrnja stari Abraham, „ne bom Te mučil, toda strogo Te bom dal stražiti — dokler —“ Lea ga prašaje pogleda. ..Dokler Levi ne postane zdrav," pristavi zid temnega obraza. ^Potem bo prišel rabinec ter Vaji poročil. Levi Ti bo že muhe izgnal. “ Lea se ponosno vzravna. ..Levijeva soproga ne bom nikdar postala." „Oho, to bomo že videli,“ čivka Abraham. „V neljub zakon se ne dam prisiliti. Branila se bom do zadnjega — dokler si ne priborim prostosti. “ „0, primoral Te bom.“ ..Nikdar,u zakliče pogumna gojenka pol obupana. »Rabinec naj le pride, poroča naj, kar mu drago, toda Leviju se nikdar ne bom udala. In če me Levi potem tudi v svojo hišo vleče, pokazala mu bom, kako ostuden mi je. Zadavila ga bom, predno me bodo mogle njegove suhe roke objeti.“ Južna kri vre — Lea je jednaka boginji osvete. Abraham se smeji. ,,Bežati moramp,11 pravi Fante svojim tovarišem. — 937 — „Le upiraj se, golobičica," roga se starec. »Sedaj si se sama izdala. To mi je ravno prav. Odslej Te bomo strogo stražili, dokler Levi ne okreva. To se bo kmalu zgodilo, kajti Tvoj bodoči soprog ima trdo glavo. In da se mu v poročni noči ne pripeti kaka nezgoda, povezali Te bodemo. Ne pozabi, kar sem Ti rekel — odnehal ne bom nikdar.11 Lea smrtno prebledi. Starega Abrahama predobro pozna, preti jej osoda, da postane žena sovraženega moža. Žid zapazi njeno bojazen. .,Hihihi,u roga se starec, „ali sedaj izprevidiš, da Ti nobeden upor nič ne pomaga? Da, bolje je, da se prostovoljno udaš, kajti moja volja bo obveljala." „Moja tudi.“ Ali ne izpoznaš, da Ti nič ne pomaga?" „Jaz samo jednega ne pozabim.1* „In to je ? “ „Jurij Skopec se bo povrnil — potem bodete morali dati odgovor.'* Abraham se kislo smehlja, kajti pri srcu mu ni posebno lahko. — „Smešno," pravi konečno, „tolovajski glavar je daleč od tod in stavim, da se ne bo nikdar več upal v Zagreb." Deklica molči. Spominja se Jurij Skopčeve obljube, da jo bo zopet obiskal. Tega noče izdati. Abraham gre proti vratom. „Pri tem ostane, kar sem rekel,“ pravi Žid, »sedaj grem Leviju streč. Mnogo zdravilnih zelišč mi je znano — kmalu bo Tvoj ženin okreval in potem se bo po moji volji zgodilo. Pripravi se na poroko, sicer Te bodem prisilil." Hripavo krohotajoč zapusti trdovratni Abraham lepo jetnico. črni Jurij — 938 — 129. p o g l a v j e . Zalj ubij ena vrtova. Jurij Skopčeva predrznost. — V samotnem gradu. — Nenavaden zapor. Siloviti grof. — Gospa in hišina. Jurij Skopca in njegove tovariše smo zapustili, ko so se začeli oglašati lovski rogovi. — Pogumni tolovajski glavar ostane miren, sklep njegov je v jednem hipu gotov. Vsak trenotek je dragocen, obotavljati se ne sme najmanje. „Hitro,“ veleva Jurij Skopec zamolklim glasom, „tu je gosto grmovje — poskrijte so notri s plenom ter ostanite popolnoma mirni. “ Polde mračno gleda. ,,Vse je prav, glavar. Toda prokleti psi nas bodo kmalu izvohali. “ ..Počenite v goščavi I-4 zapoveduje glavar. Tolovaji ubogajo. Po vseh štirih plezajo v grmovje ter potegnejo za sabo vreče z denarjem. Jurij Skopec ostane sam ter mirno čaka na lovsko družbo. „Glavar," oglasi se Poldo z nova, .,ali se'bodete skrili?“ ..Ne, jaz ostanem tukaj." „ Ali —“ šepeta Černič v skrbeh. ,.Tiho!" veleva glavar, ..molčite — lovska družba se bliža, prepustite vse meni!“ Nikdo ne ugovarja več. Tolovaji poznajo svojega načelnika ter vedo, da ne trpi nasprotovanja. Mirni čepe v goščavi, predrzni glavar pa sloni ob veliki smreki ter ravnodušno pričakuje, kaj mu bo naklonila usoda. Ni mu treba dolgo čakati, kmalu pridrvi četa lovskih psov. — — 939 - Živali vohajo po zraku — čutijo, da se za grmovjem skrivajo ljudje. Čudovito je, kako moč imajo Jurij Skopčeve lepe črne oči. — Psi obstoje, ne upajo se blizo priti. Cvilijo in tulijo, ozirajo se nazaj, kakor da bi od prihajajočih lovcev pričakovali pomoči. Jurij Skopec se ne gane. Desnica njegova se oklepa samokresa — toda orožja mu ni treba rabiti, oči njegove krote pse. V bližini se lomi vejevje. Krasen konj s širokimi prsi odganja, kar se mu stavi v bran. — In na njegovem hrbtu se giblje — ne lovec, kakor je Jurij Skopec pričakoval — marveč krasna, razkošna ženska v lični, baržunasti jahalni opravi. To je gospa imenitnega rodu. Sama je, ostala lovska družba je krenila na drugo stran. Ženska sedi v sedlu kakor Amaconka, z levico drži srebrn lovski rog, z desnico pa konjske vajete. Menda je pričakovala, da so psi obkolili kako divjačino. Psi se drenjajo naprej. Ženska se začudi. „Aj, to ni divjačina. Kaj počenja kmet tukaj?" Jurij. Skopec se ne gane. „V zapuščenem gozdu samoten mož — Vi ste lovski tat!" — „Ne, nisem,il odgovarja pogumni tolovajski glavar. Njegove temne oči se vjamejo z onimi krasne jahalke. Premolk nastane. Celo psi molče. Tujka se v sedlu vzravna. „Kdo ste'?u praša zapovedujočim glasom, ki se pa nekoliko trese. „Takih očij, kakor jih imate Vi, nima nobeden kmet." Jurij Skopec se smehlja. , Slučajno sem v to pokrajino zašel," izpregovori, „da, slučajno. Sicer bom pa molčal." — 940 — %• Ah —“ čudi se krasna ženska. Psi se togotno zaganjajo v grmovje, za katerim se skrivajo tolovaji. „Kaj pomeni to'?" vsklikne jahalka. „Moji psi so tako nemirni — ali niste sami?" Jurij Skopee molči. „Kdo se skriva v grmovji?" praša ga rezkim glasom. Glavar jo nemo gleda. Gospa nastavi srebrni rog na usta. ..Treba mi je samo jedno znamenje dati, in družba bo pridrvila,“ preti neznanka. „Odgovor zahtevam.“ Jurij Skopec se jej v obraz smehlja. Oči se mu svetijo — ženski omahne roka z lovskim rogom. Kaj se vrši v duši razkošne tujke, to sam Bog ve. „Z mano pojdite!" veleva krasotica tresočim se glasom. „Ne daleč od tod je moj lovski gradič, tam mi bodete dali odgovor. “ Jahalka zapove psom, naj molče. Živali renčeč ubogajo. „Sel bom z Vami/ oglasi se pogumni mož, „toda dovolite, da se poprej s svojimi spremljevalci pomenim.“ Iz njegovih očij švigajo čarobni bliski proti tujki. Ta mu pritrjevale prikima. Jurij Skopec izgine za grmovjem. „Polde — Černič!u šepeta predrznež. „Tukaj smo." ^Ostanite mirni, dokler se lovska družba ne oddalji, potom pa pojdite pod Hrušico, prišel bom za Vami, četudi še-le po preteku nekaj dnij.“ ..Glavar, v svojo nesrečo hitite,1' ugovarja Polde, ki je vse slišal. „To je moja stvar.1' / * Glavar!" Ubogajte, kakor Vam ukazujem! Nevarnosti ni nobene več. S to gospo moram iti, sicer nas vse polo ve. Zdravstvujte!“ , — 941 Tolovajski glavar se prerine iz goščave ter zopet stoji pred lepo jahalko, ki ve, da jej skrivnostni, zali mož ne more uiti. — »Pripravljen sem/ pravi Jurij Skopec. ,.Pojdite z menoj!" Gospa počasi odjaše, glavar pa koraka za njo. Psi odidejo ž njima. Od časa do časa se jahalka ozre; menda se hoče prepričati, če je zali mož ni zapustil. Jurij Skopec na beg niti ne misli, kajti psi bi ga hitro ugrabili in tudi ostala lovska družba bi ga kmalu dohitela. Pot ne traja dolgo. Prikaže se sredi temnozelenih smrek gradič. Tolovaj zapazi, da ima krasna gospa dragocene prstane na roki. Ni dvojbe, skrivnostna jahalka je bogatega, plemenitega rodu. — Pred močno okovana vrata prideta. Sicer je pri njih zvonec, toda gospa z jahalnim bičem trikrat krepko na vrata potrka. Vhod se odpre. Mnogoštevilni služabniki v lični opravi stoje na dvorišči. Globoko se priklonijo pred svojo gospodarico. Gospa v tujem jeziku svojim slugam nekaj zapove in koj potem osem hlapcev obstopi Jurija Skopca. Radovedni ga gledajo. — ^Postrezite mu dobro!11 veleva razkošna krasotica. „Ne pozabite, kar sem Vam ukazala — sicer se bojte moje nemilosti!“ - Z bičem zamahne v potrdilo svojega povelja. Služabniki peljejo tolovajskega glavarja v gradič, žena pa odjaha s psi proti gozdu. Jurij Skopec je jetnik. „Dobro, dobro,“ misli si predrznež, „to bo zopet nekaj nenavadnega. Nevarnosti ni nobene za-me, vsaj tovariše sera otel. Sedaj naj pride, kar hoče.“ — 942 — Služabniki molče. Samo namigujejo mu, naj gre ž njimi. Po stopnicah odidejo v prvo nadstropje, po temnem hodniku stopajo mimo zaprtih vrat. Konečno odpro vrata ter pridejo v krasno opremljeno sobo. — Vrata se zopet zapro, Jurij Skopec je sam. To ga ne vznemirja. K vhodu pristopi ter potrka na vrata. Čudno odmeva od njih. Železna so. Predrznež se k oknu obrne. Pred njim je zastor. Ko ga odgrne, zapazi gladko steno. Sobo razsvetljuje svetilnica na stropu. Tolovajski glavar se čudno smehlja. »Jetnik sem,“ pravi sam pri sebi, „no, počakajmo, kaj poreče lepa jahalka. Njeni pogledi —“ Predrznež ne izpregovori vsega, kar misli. Se jedna vrata so v stranski steni. Tudi ta so železna, sredi njih pa je malo, štirioglato okence, ki se samo od zunaj da odpreti. Tam zasliši šum. Okence se odpre. Zunaj stojita dva služabnika. ,,Vzemite!“ oglasi se jeden izmed njiju. Nekaj skled mu pomole noter, ki so sicer pokrite, toda prijeten duh prihaja iz njih. Jurij Skopec uboga. Tudi dvoje steklenic dobi, kozarci pa že stoje na mizi. Okence pri vratih se zopet zapre. „To je kakor v pripovedki,"' pravi glavar sam pri sebi. „Tu na gradu so menda dobro živeti navajeni, tako izvrstno menda nikjer na svetu jetnikom ne strežejo.“ Jedi so okusne. Tudi vino je plemenita kapljica. Jurij Skopec se ne obotavlja. Že štiriindvajset ur ni ničesa zaužil, zadnji dan niso zaradi vojakov od krčmarja nobenega živeža dobili — pošteno je lačen. Predrznež čuti, da ga skrivaj opazujejo. Dela se, kakor bi tega ne vedel. — 943 — flt Po dovršenem obedu se vleže na krasen divan te sladko zaspi. — — — — — — — — _ — — Poludne se bliža, ko se lovska družba povrne nazaj v gradi 6. Psi skačejo krog konj, hlapci pa ustreljeno divjačino na vozu privažajo. Pred vsemi na čelu jaha krasna gospa, baronica Stojanska. — Omožena je bila s starcem, ki je kmalu po poroki umrl. Sedaj je jedna najbolj oboževanih hrvatskih plemenitaši c. Graščina njena je na severnem Ogerskem, toda lov jej je tako priljubljen, da je velik del poletja na svojem gradiču v Prigorji. Gostov ima vedno vse polno krog sebe. Mej temi je tudi neki grof, precej silovit in ošaben človek, toda vpliven mož v Budimpešti. Laska si, da bo kmalu postal soprog krasne udove. Tega se očito hvali. Drugi čestilci razkošne gospe si ne upajo tekmovati ž njim, ker vedo, kako nevaren nasprotnik je grof v dvoboji. Grof jase poleg baronice. „Kje ste bila danes zjutraj, milostna gospa?" praša jo s v o j im hripavim glasom kolikor mogoče prijazno. „Povsod sem Vas iskal, toda nisem Vas mogel najti.“ „Za jelenom sem divjala,“ glasi se njen nekoliko raztresen odgovor. * Potem ste morala kakor veter hitro odjahati. Zagledal sem Vas šo le, ko ste prihajali od gradu sem." „Res je, jelen je za grajskim obzidjem proti severu dirjal te r mi konečno utekel.“ Grof je nezaupen — na obrazu se mu vidi, da je slabe volje. — Zanašajoč se na svojo vplivnost v celem cesarstvu si hoča lepo ženo konečno-veljavno pridobiti. „Milost.iva gospa,11 prične zopet sladko smehljajoč se, „ali bodete še dolgo kot udova tugovala? Pomislite, da to ni prav! Vaš soprog je bil starček, tedaj si poiščite moža, ki bi Vam ugajal/' - 944 — „Za to je še vedno čas,“ odgovarja baronica malomarno. „Res je, da ste mlada, toda leta minejo. Znano Vam je,, kaj čuti moje srce —“ ,To ste mi že dostikrat naglašali, grof," odgovarja mu krasotica suhoparno, „toda prosta hočem še ostati. “ „Tedaj me zametujete?" praša jo razžaljen. Lepa gospa si ž njim noče sovražnika nakopati. „Kdo to pravi?11 mu odgovarja, „toda za sedaj se še nočem vezati. Bodite s tem zadovoljni, oj, doma smo.“ Ivot prva izpodbode konja ter odjaha na prostorno dvorišče, kjer jo že služabniki čakajo. Grof nekoliko zadej ostane. »Popolnoma se je predrugačila11, mrmra. „Danes zjutraj je bila še prijazna, upal sem, da je bom kmalu imenoval svojo nevesto. Ali je res tako nestanovitna? Dogodbica z jelenom mi tudi nič kaj ne ugaja. Ali morda druzega ljubi? Ha, to bi bila njegova poguba — tekmeca ne trpim.11 Grof sam pri sebi sklene, da jo bo natanko opazoval. Na dvorišči postane živahno gibanje. Lovci skačejo raz konje ter gredo za krasno gospodarico,, ki jih pelje v veliko dvorano, kjer je kosilo pripravljeno. Gospa odide za trenotek v svoje sobe, da se tamkaj preobleče. Tam jo pričakuje starejša služkinja. Zaupnica njena je, kajti skrivnostno se smehlja, ko zagleda vstopivšo baronico. „Vrata zapri!" veleva gospa. Hišina stori, kakor se jej zapove. „Sedaj povej!11 oglasi se razkošna lepotica, ..ali je skrivnostni kmet v dobro zavarovani sobi?“ „Da, milosti va.u „Ali si ga opazovala?11 „Sem. Jedel je in sedaj spi.11 Gospej se obraz stemni. „Spi? Kako se vede?11 »No, lačen je bil pošteno, toda —“ - 945 — „Toda'?“ ..Hišina se smehlja. ..Govori vendar!" sili jo baronica. ^To ni kmet", šepeta zaupnica, ,, vedel se je pri mizi, kakor plemiči, ki so Vaši gostje. Olikan človek je to.u Sedaj se tudi gospa smehlja. Zadovoljna je, da ima neznanega moža v svoji oblasti. „Slutila sem nekaj takega. Kdo neki je skrivnostni mož ? Lep je, ali ni res?“ Hišina prikima. ,,Če bi bila jaz mlada in lepa, jaz bi — “ ,,Kaj bi naredila?" „Oj, milostiva gospa, hitro bi se v njega zaljubila.14 ^Molči!-* zakliče divna gospa, ki globoko zarudi. Oči se jej čarobno svetijo. Hišina se prekanjeno muza, ko jo oblači v dragoceno svileno obleko. „Oj, moja milostiva gospa, je krasna", pravi zaupnica. ..Kako srečen bo mož, ki Vas bo smel svojo soprogo imenovati. “ „Ali boš hitro molčala, stara blebetulja?" zakliče lepotica, toda obraz njen je prijazen, besedam njenim, navidezno jezno izgovorjenim, nasprotuje. Ogleduje se v velikem zrcalu. Roki stegne od sebe, kakor da bi hotela ljubljenega moža objeti ter pritisniti na vroče srce. — — 946 — 130. p o g l a v j e . Smukač v ječi. .Jetnik. Zaslišanje. — Prekanjeni tolovaj. Na Reki je vse razburjeno. Oblastnije so vse iz sebe, meščani se ne morejo pomiriti — nikdo ne misli na svoja opravila. Saj imajo pa Režanje tudi dosti povoda, da tugujejo, kajti take predrzne tatvine stari ljudje ne pomnijo, kakor se je z zlato trsatsko streho izvršila. Vojaki in beriči zastonj iščejo o tolovajih ni duha ne sluha. Vrhu tega je mestni oče, kateri je imel osodepolni ključ v shrambi, nevarno zbolel. Ne morejo ga vsled hude mrzlice zaslišati — oblastnije si ne znajo pomagati. Jedina njihova tolažba je dejstvo, da imajo Smukača pod ključem. Hrvatova Jera ga je s tovariši vred izdala — prekanjena ženska je oblastnijam povedala, da so v dotični hiši sumni ljudje. Našli so seveda samo jednega in tega smatrajo za velikega rokovnjača. Dosedaj ga še niso zaslišali, kajti ,zlata streha* jim preveč po glavi roji. Konečno se jetnika vendar spomnijo in sodnija sklene, da ga zasliši. Z veličastnimi koraki gredo strogi gospodje skozi razburjeno množico proti ''sodnijskemu poslopju, v katerem so tudi ječe. — V malo dvorano odidejo, kjer se navadno vrše kazenske obravnave. Velika miza je s črnim suknom pregrnena. Na stenah vise razne oljnate podobe. Slednje predstavljajo razne kazni, katere so bile v onih časih običajne. To je oblastnija tako odredila, da bi se zločinci, ki se zaslišavajo, že vsled teh slik prestrašili ter omehčali. — 947 — Sodniki se vsedejo za mizo. Predsednik pozvoni z zvoncem, ki pred njim stoji. i „Pripeljite jetnika semkaj, katerega smo danes po noči zgrabili”, veleva beričem, ki na dano znamenje prihite. „Moža, ki je lastnik dotične hiše in pa njegove svojce bodemo pozneje zaslišali/' Beričem se obrazi podaljšajo. „No, kaj se obotavljate'?“ praša predsednik nestrpno. „Oj, strogi gospod sodnik, poročati moramo poprej o jetniku”, oglasi se jeden izmed sodnijskih hlapcev. ..Ali je jetnik morda pobegnil?" zakliče predsednik. „Ne, v ječi je.'" „Tedaj ga sem pripeljite!“ veleva sodnik. , „ Ali je v železje okovan „Žalibog, ne," stoka berič. „Jetnik mora's samim satanom v zvezi biti. Oprostil se je spon ter je jednemu izmed mojih tovarišev vre na glavi razbil. Reveža je skoraj ubil, veliko krvi mu je odteklo. “ „To je nezaslišano!1' „Hot,eli smo ga zopet zvezati1-, nadaljuje sodnijski hlapec žalostnim glasom, toda zlodej je nenavadno močan. Z raztrgano verigo je krog sebe udrihal, da se sedaj nikdo k njemu v ječo ne upa." Predsednik s svojo častitljivo glavo zmajeva, »Grozno, nesramno!" zakliče. „Toda vse nič ne pomaga, zaslišati ga moramo. Vrzite zanjke nanj, planite skupno na silo'viteža, tako ga bodete premagali!“ Beriči se v svoji zadregi za ušesi praskajo, toda predsednik ukazuje, ubogati mu morajo. Dvorano zapuste, da izpolnijo svojo dolžnost. Kmalu se od ječ sem začuje velikansko kričanje. Nekaj sodnikov prebledi, samo predsednik ostane miren. • Z nova se razlega ropot in rujovenje po celem poslopji, potem se vrata odpro. Cela četa beričev vleče za sabo povezanega Smukača. Mnogo izmed njih krvavi — tolovaj se je hudo branil, predno so ga premagali. - 948 - Najstarejši berič si briše pot s čela. „Tu je obdolženec, strogi gospod1*, poroča svojemu predstojniku. „Komaj smo ga ukrotili, vedel se je, kakor divja zver. Sedaj je varno povezan." Predsednik strogo pogleda tolovaja. ..Obdolženec", ga prične izpraševati, „kako se pišete?" Smukač se srdito drži. Štefan mi je ime", zakriči tako glasno, da se okna tresejo. Sodniki skoraj s stolov na tla počepajo. . .,Ne kriči tako, obdolženec!" zakliče predsednik, „saj nismo gluhi." „Jaz pa hočem rujoveti", razsaja tolovaj še glasneje, da sodnikom kar po ušesih zveni. „Kako se glasi Vaše družinsko ime?" nadaljuje predsednik izpraševanje. »Štefan sem in ostanem", kriči silovitež, „tako me doma kličejo, druzega imena nimam." „Kaj so Vaši stariši?" „Ne vem." ..Kje ste rojeni?" ,.Za plotom, v cestnem jarku — kaj to mene briga?“ „Tedaj sto brezdomovinski potepuh", pripomni predsednik, pisar pa pridno z gosjim peresom zapisuje. „Odkod prihajate?" J z Drage.u „Veliko vasij je, ki se tako zovejo", meni sodnik. ..Mogoče, naj jih bo. Doma sem v Dragi — druzega Vam ne vem povedati." Predsednik z glavo zmajeva. „Tedaj Štefan iz Drage — kako pridete na Reko?" praša ga predsednik strogim glasom. Pri tem pokaže na slike, ki na stenah vise. Smukač se za-nje ne zmeni. ..Ali bodete govorili ali ne?" zakliče preiskovalni sodnik. ..Bil sem pri svojem dekletu — svojo ljubico sem obiskal", pripoveduje tolovaj, ki se prav neumnega dela. — 949 - „Pri hčeri hišnega posestnika tedaj, pri katerem smo Vas zasačili? „Da, pri njej," „Kje sta se z deklico seznanila?*' „Na travniku pri ljudski veselici.* „In potem ste k njej ^šli ?* „Tako je — to ni nič kaznjivega.* „Kje so Vaši tovariši?* izprašuje predsednik. Smukač ga prašaje pogleda. ..Tovariši? — Pri ljubici jih ne potrebujem.* „Ne tajite, obdolženec. Vaši tovariši so bili z Vami v hiši toda na skrivnosten način so izginili/1 Tolovaj odkima. „0 tem mi ni nič znanega11, odgovarja. „Pri svojem dekletu sem bil ter nisem hotel, da bi se to izvedelo. Potem so me zgrabili, to je vse. Mogoče, da so bili še drugi ljudje v dotični hiši, toda jaz nisem nikogar videl.“ Predsednik se k svojim tovarišem obrne. „Predragi gospodje*, pravi poluglasno, „kaj pravite k obdolženčevim izpovedbam?" Sodniki z ramami zmajevajo ter molče. „Ta človek je ali norčav, ali pa popolen lopov", nadaljuje predsednik. Pisar k njemu pristopi. ,,Strogi gospod", pravi ponižno, „po prvem zapisniku je bil obdolženec resnično v dekličini sobi. Bil je pol oblečen, ko so ga zgrabili.* „Orqžja pri njem niso našli*, pravi predsednik sam pri sebi. Glasno pa pristavi. „Ta človek je nevaren.* „Ali bomo zdaj deklico zaslišali?* oglasi se prisednik. „S svojim očetom zunaj čaka. Od nje bodemo morebiti kaj več izvedeli." Predsednik prikima. Toliko je gotovo, da obdolženec pri ropu zlate strehe ni bil udeležen, ker je bil v isti noči že zaprt. Izvršili so tedaj tatvino drugi ljudje. Smukač je premeten lisjak, dela se neumnega, konečno pa na nobeno prašanjo več ne odgovori. Odpeljejo ga zopet v ječo in na njegovo mesto vstopi lahkomišijena deklica. Tudi ta je zvita kača. Mej hudodelniki je že od mladih let, bojazni ne pozna, skoraj predrzno stoji pred sodniki. Predsednik jo začne izpraševati. „To je moj l ju b č e k o d g o v a r ja deklina mirnim glasom. ..Spoznala sem ga Da travniku pri ljudski veselici ter ga skrivaj v svojo spalnico vzela.“ Predsednik čelo nagubanči. „Čuvajte se!“ jej zapreti, .,če se lažete, zadela Vas bo ojstra kazen. “ Deklica niti s trepalnico ne migne. .,Prisegam", odgovarja predrzno, ..mož je moj ljubček, rada ga imam, ker je tako zal in krepak. Sicer ničesa o njem ne vem, če me koj ubijete." Sodniki seveda ne vedo, da se je tolovaj z lahkomišljenko še v zadnjem trenotku dogovoril, jjredno je iz njene sobe pobegnil. Računati je moral s tem* da ga bodo beriči zgrabili. Deklica pri svoji izpovedbi ostane, ker ve, da je Smukač jednako trdil. Konečno njenega očeta pokličejo. Tudi ta lopov se tako predrzno vede, da ga mora predsednik k redu pozvati. „Jaz ničesa ne vem", odgovarja na dotično prašanje. „Moja hči je zapeljivca v spalnico vzela. Sicer pa pri meni ni bil nikdo. Kdor nasprotno trdi, je lažnik. Ljubčka moje hčere ste zgrabili, ker druzega človeka v moji hiši ni bilo.“ Prekanjeni lisjak se ne da strahovati. Pri svoji trditvi vstraja. V ječi pa je zopet grozovit direndaj. Smukaču se je posrečilo, da se je oprostil svojih sponv ker je nenavadno spreten in močan. — 951 Od vseh stranij silijo beriči vanj, da bi ga premagali, toda to je težavno delo. Smukač s koncem raztrgane verige udriha krog sebe, da se beriči za glave drže. Konečno morajo odnehati. Krvavi hite iz ječe, zadovoljni, da jim jetnik ni pobegnil. Divji tolovaj na zaprta vrata tako silovito tolče, da se po vsem sodnijskem poslopji razlega. 131. p o g l a v j e . V zatiškem samostanu. Krasna noč. — Tolovajke iščejo zaklade. - - V samostanski cerkvi. Skrivnostni hodnik. Krasna noč. Z nebrojnimi zvezdami je posuto jasno nebo, luna sveti, da je skoraj svetlo kakor po dnevu. V mesečini leži zatiški samostan. Mal zvonček se oglasi, menihi hite v svojo cerkev, da pri gorečih svečah opravijo svojo polnočno molitev. Kmalu potem se cerkvena okna stemne, pobožniki odhajajo v svoje celice. Vse potihne. Nič se ne gane — toda čuj — kaj je to? Od gozda sem se temne postave bližajo, krepke kmetice so, ki po travniku korakajo proti samostanu. Amalija je s svojimi tovarišicami. Samo šest deklic jo spremlja, -one pogumnice, ki so pomagale pri ropu na trsatski cerkvi, ostale so v gozdu z Uršiko in Sabino skrite. Lenčika je poleg Amalije. — 952 - „Ali bo beračica na nas čakala ?“ „ Mislim, da.“ „Tukaj je rudeči križ." „Da, vendar pa nikogar ne vidim.“ Lenčika se na vse strani ozira in tudi Amalija že nestrpna postaja. Sedaj se na jugu prikaže bližajoča se ženska. To je pričakovana beračica, ki tiho pokašljuje. Nikdo bi ne mislil, da je to prekanjeni ogljar Tone. Amalija zasika, da bi starko na-se opozorila. »Tedaj ste točne,u šepeta lopov, ..seveda hihihi, če taka bogatija vabi/ „Saj bodete tudi Vi svoj primeren delež dobila/ glasi se Amalijin odgovor „Zastonj še smrti ni.“ „Kam bodemo sedaj šle?“ „V samostan.“ „Toda visok zid ga obdaja in vrata so zaprta/ „To je vse res,“ pravi ogljar Tone, „toda ključ imam, ki nam bo odprl mala vratiča. Potem pridemo na veliko dvorišče/ „Ali niso tam psi?“ „Ne/ „In ali bodemo od dvorišča prišli v samostansko cerkev'?“ „ Seveda." Ogljar Tone izvrstno igra svojo vlogo. OB palici se guglje proti malim vratom. Tu potegne iz žepa ključ, katerega je že poprej skrivaj ponaredil. Kmalu se vrata odpro. Amalija smukne na dvorišče. Tovarišice so tik za njo. Mesec razsvetljuje prostorni dvor, toda ob zidu je temna senca. V njej se tolovajke naprej plazijo. Pridejo do cerkve. - 953 — Amalija stoji poleg ogljarja Toneta. „ Poprej sem še menihe moliti slišala," šepeta. Rokovnjač se reži. „To je bila polnočna pobožnost — sedaj bodo tri do štiri ure počivali. Toliko časa nas ne bo nikdo motil.u „Ali je to gotovo?" „Seveda. Samostanski red mi je natanko znan.“ Temna senca preprečuje, da Amalija ne more beračico v obraz pogledati. Ko bi bilo svetlo, takoj bi previdna tolovajka osupnila. „Tu so mala vrata, ki so noč in dan odprta.u ,,Tem bolje.u Ogljar Tone se obotavlja. Hitro, hitro/ sili ga načelnica tolovajk, „čas je drag." ..Zakaj niste vseh svojih tovaršic sabo pripeljala ?“ šepeta lopov nezadovoljen. „ Dosti nas je.“ „Ne, ne bodete mogle zaklade odnesti." „No, potem je tudi jutri še jedna noč — le naprej!" veleva Jurij Skopčeva nevesta. Beračica smukne tako urno v cerkev kakor mlada mačka. Zviti razbojnik skoraj na svojo vlogo pozabi — toda Amalija se za to ne zmeni. Misli njene so pri zakladu. Tolovajke stoje v cerkvi. Tu notri je precej svetlo. Sicer gori samo pred altarjem večna luč, toda skozi okna pada jasna mesečina. Deklicam je nekako tesno pri srcu. Na steni visi veliko razpelo. Kristusovo podobo na njem obseva bledi mesec. Lenčika se k Amaliji drenja. •„Bojim se,“ šepeta. »Križani Jezus tako čudno gleda, kakor da bi bil živ. To je plašno." „Ne nori," pomiruje jo Amalija. „Saj vidiš, da je podoba lesena." „Sama ne vem, da sem danes tako bojazljiva/’ — '154 — Ogljar Tone se ne boji, pobožnih podob niti ne pogleda. Iz njegovih očij se vse kaj druzega sveti — zverska strast. ..Hihihi," pravi sam pri sebi, ..punice so se mi v resnici na limanico vsedle. No, vjeli bodemo ostale, ki se nam brez krasne Amalije ne bodo mogle ustavljati." Tolovaj ke pelje v nasprotno stransko ladijo cerkve. Ogljar Tone se tukaj dobro izpozna. Tu vodijo skozi mala vrata stopnjice pod zemljo. V vdolbinah ob strani počivajo umrli menihi. Na hodnik pridejo. Pred razrušenim zidom obstoje. .,Tam-le je bilo," šepeta lopov, skozi oho špranjo sem zagledala železni zaboj, v katerem je menda zaklad skrit. Treba bo grobljo nekoliko odstraniti/' Amalija mu prikima. Deklice pridno delajo. Tudi načelnica ne drži križem svojih rok. Lenčika se naenkrat oglasi. „Tu ua steni vidim neko podobo/' ..Tako je prav, kjer je podoba, mora tudi špranja biti. Kje je slika-1“ „Tukaj-le/‘ „ln tu je razpoklina/* pripomni lisjak. Deklice posvetijo skozi špranjo, toda notri ničesa ne zapazijo, ker luč ne pada v celi prostor podzemeljske shrambe. ..Kaj nam je sedaj početi?" praša Lenčika. Ogljar Tone se smeji. ..Hihihi, kalcošno prašanje:' Ta-le podoba na steni ima poseben pomen. Prepričana sem, da se za njo skriva kak tajen vhod.' — i i „Ali se ne motite?" „Ne,“ odgovarja ogljar Tone. ..Spominjam se, da je pred mnogimi leti moja stara mati zasukala tako podobo. Seveda takrat ni bilo zakladov tu v samostanu. Ko bi mi Ve le hotele pomagati, jaz sem tako slabotna — sama ničesa ne opravim —“ Amalija in Lenčika počepnete k rokovnjaču. — 955 — ..Kje naj pa poprimeve?“ prašate lepi deklici. ..Hin," premišljuje lopovski slepar poluglasno, „kako je takrat že rekla moja stara mati? Ah — sedaj se spominjam, pritisniti je treba na desno koleno podobe ter jo potem zavrteti." Amalija in Lenčika si tega ne daste dvakrat reči. Upirate se z vsemi močmi ob sliko, ki nekoliko iz stene štrli. — Začetkoma je ves njujin trud zastonj. „Le krepko!' izpodbuja ju ogijar Tone, ki žarečimi očmi poželjivo zre na razkošni dekliški postavi, „taki stari skrivnostni stroji večkrat vsled rje zastanejo, zaradi tega je treba velike sile, da jih človek premakne.* Deklici svoje moči podvojite. Na vse pretege se upirate proti podobi. Tu Lenčika začudena vsklikne. „Suče se!‘‘ „Da — premika se,~ dostavlja Amalija zasopena. In resnično — ko se deklici še jedenkrat proti sliki uprete, začne se odpirati. Čudno škripanje se začuje v steni. Pri luči svetilnic zagledajo veliko luknjo. ..To je hodnik,“ šepeta Amalija. „Da, da,“ pritrjuje ogijar Tone, „pot k zakladu nam je odprta.“ „ Ali niste trdila, da že za to steno stoji železni zaboj ?“ „Ne, bolj na levo je,“ odgovarja ogijar Tone. ..Mogoče je tudi, da sem se nekoliko motila, kajti dolgo je že tega in spomin me vsled starosti zapušča — to pa je gotovo, da nas ta hodnik k bogastvu popelje.* „K zakladu/ mrmra Amalija, ..noter moramo — preiskati moramo skrivnostni hodnik." — 956 - 132. p o g l a v j e . Andrej in lepa Jera. Na poti. — Sumnja. - Prihod tovarišev. Tolovaji pod vodstvom Cekinarja imajo že dolgo pot za sabo. — Preko kočevskih gozdov se bližajo proti Notranjskej. Ti gozdi se vlečejo od Hrvatske nepretrgano do goriške meje. — Sedaj si po trudapolnem nočnem potovanji po skoraj brezpotni goščavi še-le počitek privoščijo, kajti vsled zagrebških in reških dogodkov vse ceste kar mrgole oboroženih preganjalcev. Konečno si smejo reči, da so iz vsake nevarnosti. Danes si še-le po preteku več dni napravijo prvo pravilno taborišče, z uticami od zelenih vej in z veselo plamtečim ognjem sredi njih. — Ob slednjem ležita dva tolovaja. Pante in Cekinar sta, ki razven razpostavljenih straž jedina bdita; vsi ostali tovariši po uticah krepko smrče. Ta dva moža sta železne narave, ki potrebuje le malo počitka. „Bog ve, kako se sedaj Smukaču godi?“ pravi Cekinar * zamišljen. „Oj, zaradi svojega prijatelja me malo skrbi," odgovarja Pante. »Poznam ga, kako premeten je. Zviti lisjak se bo že znal izgovoriti. Colo če ga obsodijo — preostaja nam dosti časa, da ga glavar oprosti." „Ti Juriju Skopcu veliko zaupaš." ^Seveda, in to popolnoma opravičeno." Cekinar se proti uti ozre, ki je nekoliko večja od druzih ter stoji ob strani. „Tam spi Hrvatova zakonska dvojica,u šepeta, ..jaz se svoje sumnje ne morem otresti." — 957 - „Tiho, ne bodi tako glasen.“ „Saj ne kričim.“ .,Res, da ne, toda Jera ima tanka ušesa, kakor ris —- menda celo sliši kako trava raste." Cekinar se k kovarišu zavali. „Ne morem si pomagati, Hrvat in njegova žena se mi vedno bolj sumna zdita. V noči, ko ste bili na Reki, povrnila se je vražja Jera še-le proti jutru v tabor. Sam sem jo pri tem zasačil. Izgovarjala se je, da ima novega ljubčka, toda tega jej ne verjamem. Prepričan sem, da Vas je ona izdala." „Nemogoče to ni.“ „Ne, Jera je vsega zmožna." „Še bolj tiho morava govoriti," šepeta Pan te. „Ce se ne motim, je tam-le nekaj zašumelo. Hrvatova žena je bolj nevarna kakor deset dragoncev, in kogar ona črti, mora se pred njo čuvati.” Cekinar mu prikima. „Ali bi ne kazalo, da jo zgrabimo in povežemo?" „Ne, ne, to bi bilo popolnoma napačno, kajti dokazati jej ne moremo ničesa in preveč je prekanjena. Najbolje počakamo, da se z .Jurijem Skopcem zopet združimo. Dolgo glavar ne bo več izostal in potem naj glavar sam to zadevo reši. “ „Da, to je najpametneje." Tolovaja še nekaj časa mej seboj šepetata, utrjujeta se' jeden druzega v sumnji zoper Hrvata in njegovo razuzdano ženo. — 'Sicer ima Pante prav, meneč, da se je treba Jere čuvati. Z a pe ljiv ka ne spi, kakor tud i ne njen mož. Oba p r i ognji ležeča tolovaja skozi vejevje opazujeta. Janko," šepeta žena, »Cekinar in Pante naji sumita. Škodovala nama bodeta." Rokovnjač se na svojem ležišči malomarno na drugo stran obrne. ,,Kdo Ti more kaj dokazati, Jera?" „Saj sem Ti že povedala, da me je Cekinar zasačil, ko sem se vračala. To je gotovo sumno.“ „No, druzega pa itak ne ve." - 958 — .Jera premišljuje. ,,Boljo bi bilo, ko bi ona-le dva za vedno obmolknila. To moram še temeljito preudariti.” „Seveda, časa imaš za to dosti. Pojdi k meni, Jera, bodi mi dobra !~ „Ne,“ zarentači ljubeznjiva ženica srdito. „Ravno danes si me zopet s svojo surovostjo razžalil." „Ne uganjaj sitnostij!" godrnja Janko, ..takoj mi greš sem ter mi daš poljub!" ..Nočem." „Oho, jaz sem Tvoj mož.” „Stran mi pojdi 1 “ sika ona. „ Naj prvo Ti Tvoje neotesanosti ne odpustim, in če me ne pustiš pri miru, razpraskam Te tako po obrazu, da so štirinajst dni ne moreš mod ljudmi pokazati.” Hrvat svojo zakonsko polovico predobro pozna. Godrnjaje se zavije v odejo ter se k zeleni steni obrne. V taborišču mej tem glasno postane. Straže dajo znamenja, in ko tolovaja pri ognju kvišku planeta, zagledata nekaj bližajočih se oseb. ..Hura — Černič — Polde!” zakliče Pauto veselo'. Jera se zgane. ..Kje je glavar?" praša Cekinar. „Da, kje je?" odgovarja Polde. ..Žo zopet nas je zapustil, sam se je v novo nevarnost podal. Nas je naprej poslal, pod Hrušico naj ga čakamo. Na poti tja smo na Vaše straže naleteli. Sedaj se hočemo k počitku vleči — poprej pa moramo hitro nekaj utic od vej postaviti, kajti proti jutru pada preveč rosa. Pošteno sino trudni, za vraga, že tri noči nismo imeli pravega spanja." „Ne pretiravaj, Polde!" oglasi se Černič, ..ali se v skrivališči za zidom nismo zadosti odpočili?" Poldo nekaj nerazumnega pred se zamrmra. ..Vse jedno, truden sem zadosti," pristavi glasno. ..Kje je pa glavar ostal?1' praša Cekinar radoveden. Černič mu potrebno poroča. „No, kaj tacega!“ meni Cokinar, „ Jurij Skopec ima kar tri hudiče najedenkrat v sebi. Če se mu le kaka nesreča ne pripeti, ker se je za Vas žrtvoval." Černič z glavo zmajeva. ,,Glavar ima svojo srečo," pravi konečno. ..Boginja Fortuna mu je naklonjena. “ Cekinar ga prašajo pogleda. „Kakova ženska je to, ta Fortuna?1' Černič se smehlja. „Boginja starih Rimljanov." „0 njej nisem še ničesa slišal. Tovariš, Ti si menda tudi tak učenjak, ki je čital veliko knjig. Černič ne odgovori. Trpko — da, bolestno se mu obraz zmrači, skoro ženskomladostni obraz z nežnimi, črnimi brkicami nad rudečimi ustnicami- — Tiho odide. Cekinar je divji tolovaj, toda toliko naravne olike ima, da ne nadleguje skrivnostnega tovariša z nadaljnimi vprašanji. „Ta dečko ima gotovo boljšo preteklost," mrmra podnsčelnik. .,To se že na njegovi zunanjosti vidi. In glavar ga posebno odlikuje — no, ne zavidam ga, kajti Jurij Skopec vendar ve, da sva midva, Smukač in jaz najboljša, kadar se bo treba resno bojevati.11 Černič stopi v utico, katero si slučajno tik Hrvatovega b i v a l i š č a sestavi iz nekaterih vej. Nekaj volnenih odej mu za l e ž i š č e zadostuje. V nje se zavije, d a bi poskusil v spanji poz a b i t i vse, kar mu razjeda srce. Da, pozabiti — ko bi bilo mogoče! Bolestne poteze na njegovem obrazu pričajo, kako žalostne spomine so Cekinarjeva prašanja vzbudila v njem. V duhu vidi one čase, ko še ni bil tolovaj. Kaj je bil Černič poprej, tega nikdo ne ve mladi totovaj trdovratno molči o svojej preteklosti. Ne more zaspati. Včasih se proti ognju ozre. — 960 — Tam sedita Cekinar in Pante z novimi prišleci, ki poročajo, kaj se je zadnji čas Juriju Skopcu vse pripetilo. Glasen smeh se razlega, kajti tolovaji pripovedujejo, kako je glavar odprl svinjak ter se s pomočjo prašičev rešil v skedenj. — To je nekaj za divje tovariše, ki skoraj obožujejo svojega glavarja. Sedaj zasliši Černič v bližini grozovito smrčanje. To je Janko Hrvat, ki se je po prepiru z lepo Jero napil žganja, tako da kakor pobit spi na svojem ležišči. Mladi tolovaj ne ve, kdo tako strašansko grči, toda mej tolovaji se je temu že privadil, taki glasovi ga več ne motijo. Z nova začuje neko šumenje, kakor da bi se žensko krilo drsalo po suhljadi na tleh. Ko pogleda skozi vhod, zapazi žensko postavo, ki na tleh čepi. „Kdo je tukaj ?“ praša zamolklim glasom. ..Jaz sem, .Jera,“ glasi se odgovor. Mladi tolovaj z roko odmahne, kakor bi se hotel nečesa . neprijetnega obraniti. Trpko se nasmehne. Spomni se noči, ko se je skoraj do nezavesti upijanil, da bi prepodil mučne misli iz preteklosti. In tu se mu je zapeljivka, Hrvatova Jera, približala v vsej svojej razkošnosti. Posrečilo se jej je, da je premotila mladega moža, ki jo je objemal in poljuboval. Kolikokrat se je tega že kesal. Jera je pozneje še večkrat skušala, na skrivnem ž njim skupaj priti, toda Černič je vsak pot to zabranil, ne da bi jo bil naravnost razžalil. In sedaj razuzdanka zopet prihaja, sredi tihe, molčeče noči, že je tik njega, že čuti njeno vročo sapo. „Andrej šepeta lahkomišljenka, „jaz sem, Tvoja Jera.“ Černič se vsede. „Pustite me v miru!“ pravi resno, toda ne neprijetno. „Bila je takrat burna noč — nisem se zavedal, kaj delam." „Toda ljubkala sva seu, sika vragica ter se k njemu pripogne. ivakor divji lov se ščjiinarji mej vojake zakade, 'Crx, - 961 - „Pijan sem bil — sicer pa resnice ne tajim." Prekanjena kača se smehlja. Andrej", šepeta, „Vi ste tolovaj, ne pa svetnik." „V tem oziru imate prav';, odgovarja mož zamolklo, „vsi mostovi so za mano razrušeni, naprej moram, brez prestanka naprej — in koncem mojega potovanja štrle kvišku vešala." Jera se zopet smeji. „Ej kaj, kdo bo sebe s takimi mislimi mučil? Nikdo ne ve, kaj ga jutri čaka, in ravno najpobožnejši imajo dostikrat najgrozovitejšo smrt.“ ..Toda mirno vest imajo", odgovarja tolovaj žalostno. Mala, mehka in gorka ročica ga prime za desnico. „Kclor tako premišljuje, je norec — da, velik norec, Andrej. Povem Vam, živeti mora človek, kakor se mu prilika ravno nudi, ljubiti in uživati." Černič molči. Zapeljivka si to po svoje tolmači. „Andrej", šepeta razuzdanka, „ali slišite, kako Hrvat smrči. Celo steklenico žganja je izpil, ne da bi jo poprej odstavil. Sedaj bo spal, dokler mu solnce na nos ne posije. Jaz pa nisem trudna, rada bi še z Vami kramljala in — no, pa saj me razumete. Zaradi tega sem k Vam prišla.“ Z nova začuti njeno vročo sapo. Njen lepi obraz je tik njegovega, njene žareče oči gledajo v njegove, zdi se mu, da sliši, kako bija njeno srce. ,.Kako krasna poletna noč je nocoj“, šepeta razkošna zapeljivka, „ravno prava je za ljubkanje in objemanje. Pozabite preteklost ter živite sedanjosti.“ Predno jej more odgovoriti, pripogne se k njemu. Vroče ga poljubi lepa lahkoživka. ^Toda on ostane miren. Ne sune je sicer od sebe, toda počasi se oprosti njenih objemačih ga rok. Zdi se mu, kakor da bi se vspenjala velikanska kača po njem, da ga polagoma zaduši. Jera se k njemu pritisne. „Ali nočete ničesa od mene vedeti ?“ sika razsopena. „Pustite me“, pravi tolovaj hladnokrvno, „truden sem in ne morem se otresti neprijetnih mislij na minole case.“ črni Jurij 4 1 — 962 - Ona mu hoče še nekaj odgovoriti, menda ga tudi vroče objeti. V tem trenotku preneha smrčanje v sosedni utici. Čuje se glasno zdehanje. Janko se je prebudil. Jera plane kvišku. .»Prišla bom zopet, ljubček kmalu — kmalu, že prihodnjo noč", zašepeta ter kakor senca izgine. Černič se oddahne. Olajšanega se čuti, kakor da bi ga bila pošast zapustila. V svoje odeje se zavije. Poleg pa se začuje .Jankov hripavi glas. Ko se je rokovnjač v svojej pijanosti zavalil z ležišča, ranil se je ob bodečem trnji. Vsled tega se vzdrami. Jera ga mora obvezati. Rane ga hudo skele. V jednomer stoka in javka, tako da razuzdanka ne more misliti na to, da bi se še jedenkrat k Černiču splazila. „Le potrpi*, pravi sama pri sebi, ..jutri po noči bo moj mož tem trdneje spal. Potem bom šla k Andreju. Razodela mu bom svoje visoko leteče načrte, njegova ljubica hočem postati — on pa tolovajski glavar. Jurija Skopca se moram odkrižati. kajti če mu Cekinar in Pante povesta, kaj zoper mene sumita, slabo bi se mi godilo. Zaradi tega moram že sedaj za to skrbeti, da mi Jurij Skopec ne bo nevaren postal. Černič mora moj suženj postati, zapoveduje naj tolovajem, moji nasprotniki pa morajo poginiti.‘‘ — 963 - 133. p o g l a v j e . Jurij Skopec in graščakinja. Obila postrežba. — Siloviti snubač. — Orjaška moč. Pojedina na gradu je končana. Z nenavadno ljubeznjivostjo je svojim gostom postregla jedina žena mej zalimi plemiči, katerih marsikdo si želi pridobiti njeno roko. Zaljubljeni pogledi proti krasnej gospej — plašljivi proti silovitemu grofu! Vsi vedo, da se tudi on trudi, pridobiti si bogato in lepo graščakinjo, ter se bojijo njegove orjaške moči. In to popolnoma opravičeno. Grof je na slabem glasu. Prepirač je in meč njegov je prelil že potoke krvi. Iz- •vanredno je izvežban v orožji, in ker je vrhu tega tudi nenavadno močan, ogiblje se ga vsakdo, kdor le more. Častilci divne gospe dobro vedo, da bi grof pozval na dvoboj vsakega, katerega bi baronica Stojanska posebno odlikovala. In ker je v takih slučajih tedanje čase vedno le meč odločeval, dvojiti ne more nikdo ob izidu slučajnega dvoboja. Imenitna gospa se noče še v zakonske spone vkovati — veseli jo le, če ima kolikor mogoče veliko oboževateljev krog sebe. Silovitega grofa se boji, vendar se mu na drugi strani noče zameriti, ker je v Budimpešti zelo vplivna oseba. Ko se jej plemenitaš dobrika, smehlja se mu baronica sladko — misli pa si pri tem vse drugače. Gostje pijo mnogo vina. Glave so jim razgrete, in ker je .opoldanski zrak zelo soparen, žele si plemeniti lovci počitka. Služabniki jim odkažejo sobe, v katerih jih hlad in krasni .divani vabijo k počitku. Tudi grof, ki je največ pil, zahteva v isti namen sobo. Poprej pa ima še priliko z lepo gospodinjo govoriti. — 964 — „Milostiva baronica Stojanska“, sika pol pijani zaljubljenec, .,z gotovostjo računam na to, da zapustim Vaš lovski grad kot Vaš zaročenec.4* „Ali se Vam tako mudi?" praša ga nekoliko zasmohljivo. r Mlada sem še ter hočem vsaj nekaj časa še uživati zlato prostost." Grof postane slabe volje. »Zanašam se, da mi izpolnite prošnjo, milostiva gospa — kot prijatelj Vam morem zelo koristiti — kot sovražnik zelo nevaron postati. “ Izgovorivši od služabnikov spremljan godrnjaje odide. Lepa graščakinja dolgo gleda za njim. ..Bati se moram tega divjaka", šepeta divna baronica, „t.oda moj mož ne bo postal, silovitež bi me konečno še pretepal. “ Lepa žena zre zamišljeno na tla. .,Kako naj sega le odkimam?* pravi sama pri sebi. »Silil bo neprenehoma v mene in mogočno zveze ima. Sicer me z grdo ne more prisiliti, vendar mu je pa vse zaupati. Ko bi me kdaj napadel? Prvipot bi ne bilo, da bi storil kaj takega. Danes mi je že pretil." Zaničljivo se graščakinja nasmehlja. •- „Nikdo se mu ne upa zoperstaviti. Celo najognjevitejši moji čestilci se ga boje, kor menijo, da bi jih v dvoboji usmrtil. Vsi so strahopetneži — seveda, grof je nevaren nasprotnik." Zamišljena odide iz dvorane proti svojim sobam. Tam jo že zvita hišina pričakuje. ..Milostna gospa“, šepeta prekanjena služkinja, „tujee se* je zbudil. Skozi okence ga lahko pogledate." „Ah — takoj grem.“ Hišina hoče z baronico oditi. »Ne, pusti me, sama grem!“ Služkinja ostane smehljaje v sobi, ponosna gospa pa odide k tajnim tapetnim vratom. Ta vodijo v ozek hodnik mej dvema gladkima stenama. - 965 - Njeno svileno krilo šumi. Z roko dvigne svojo obleko ter tako prav tiho pride na konec tajnega hodnika. Tudi tukaj so zopet vrata, ki so od zunaj z zapahom zaprta. V vratih j$ mala, s steklom zadelana luknjica, skozi katero se vidi v sobo, ki leži onstran stene. Lepa žena pogleda noter. V krasno sobo vidi, v kateri se mudi zali tolovajski glavar. Sredi svoje nenavadne ječe stoji pogumni mož ter zre na steno, na kateri visi nekaj slik. ' To so podobe iz grškega bajeslovja. Leda z labudom, Cevs in Evropa, Ar in Venera, z jedno besedo slike, ki v človeku vzbujajo strasti. Obraz tolovajskega glavarja je miren, ne vidi se hladnokrvnemu možu, da čuti kaj druzega, kakor občudovanje umetniške dovršenosti. Lepa gospa odide v stranski hodnik.. Tam so železna vrata, skozi katera je Jurij Skopec dobil svoja jedila. Baronica odpre okence. Počasi se glavar obrne ter v odprtini zapazi divni obraz krasne lovke. Glavo viteški nagne, ne ponižno, potem pa ponosno odgovarja njenim očem. ,.Ali je za Vaše potrebe zadosti preskrbljeno ?“ praša ga ona po daljšem prestanku. On jej pritrdi. „Knežje se mi je postreglo*, pravi mirnim glasom in samozavestno, kakor bi tega nobeden kmet ne storil. „Ce bi le vedela, kdo je ta človek", misli si lepa gospodarica, ki postaja vedno bolj radovedna. Zopet zre na ponosnega moža. Jurij Skopec se jej zdi vitek — skoro mladeniški, ko ga primerja z orjaškim grofom. In vendar divna baronica sluti, da je ta skrivnostni tujec nenavadno močan. - 966 - Čudno se nasmehlja. „Ali se res ne bojite?" praša ga baronica. On se smeji. ..Bojim — zakaj?" „Saj vendar vidite, da je soba podobna ječi kakor jajce jajcu.1' Jurij Skopec se po izbi ozre. „Ječe niso take.u ,,Aj, zapori so različni", pravi lepa gospodarica. „Vaša soba nima oken, pač pa močna železna vrata." Pogumnež z ramama znfaje. „Ničesa se ne bojim." „Ali' res ne?“ ..Ne!" „Če bi pa jaz zaukazala, da morate tu notri za vedno ostati?" ,,Tega ne veruj em.“ ..Zakaj ne?" praša ga ona prisiljeno-resno; „če sem Vas tu sem zvabila, da bi se polastila sumnega moža?a Krasna žena sedaj pričakuje, da bo postal jetnik nemiren. Jako se moti. Predrzni glavar niti s trepalnico ne migne. »Lepa gospa", pravi Jurij Skopec, neprestano v njen divni obraz gledajoč, ..ponosna gospodarica, ali menite, da me ta vrata morejo ovirati, ko bi se hotel oprostiti?11 „Oj, gotovo da? tu bi celo Simson obupal." „Ali to res mislite?“ praša jo tolovajski glavar ravnodušno. „Ta soba je toliko varna1*, odgovarja graščakinja živahno, „da je nikdo zoper mojo voljo ne more zapustiti.“ „Jaz sem druzega mnenja", oglasi se Jurij Skopec. »Ta vrata za-me niso nikaka ovira." ..Hvalite se!“ „Samo ropota se ogibljem", odgovarja predrznež, „ker nočem, da bi koga opozoril. Da sem pa v stanu, ta vrata razbiti, hočem Vam dokazati." — 967 - ^Kako ?u Jurij Skopec ne odgovori. Mirno stopi k steni. Tam visi vsled, neke vražje vere velika podkev. Po mnenji takratnih ljudij je podkev v hišo srečo donašala. Pribita menda ni bila nikdar na konjsko kopito ter je kovana iz najboljšega železa. Jurij Skopec jo z žreblja sname. Za trenotek se mu oči zasvetijo, nekaj zaškriplje in na dva kosca zdrobljena podkev pade na tla. Baronica ga začudena gleda. „Ali Vam ta dokaz zadostuje?“ praša jo pogumni glavar. V njenih čarobnih očeh se čudno zabliska. ..Da, da — verjamem Vam —“ ..Sobo lahko vsak trenotek zapustim, če le hočem“, pristavi Jurij Skopec samozavestno. .,Ne, ne, ostanite — prosim Vas“, oglasi se baronica skoraj bojazljivo. Predrznež jej prikima. „Prošnji lepe gospe nasproti sem — suženj", pravi resno in odločno in iz njegovih očij švigajo strele. „ Kdo ste Vi?“ ..To bo ostala moja skrivnost14, pravi tolovajski glavar mirno. Okence v železnih vratih se zopet zapre. ..Kakšen mož“, šepeta zala gospa vsa zmedena — „oj, njegovo tajnost moram izvedeti, še danes na večer, po noči, vse mi bo razodel.'* Urno odhiti v svoje sobe, kjer jo hišina pričakuje. Lepa graščakinja molči, toda v njenih čarobnih očeh se sveti trden sklep — ni dvojbe — nocojšno noč mora ona skrivnost očita postati — nocoj še hoče krasotica z neznanim tujcem govoriti. <168 134. pogl avj e . V podzemeljskem hodniku. Nenavadno srečanju. — Razkrinkan. Priznanja. Ljubosumnost vzbujena. Crni naklepi. Ogljar Tone stopi z Amalijo in njenimi tovaršieami v hodnik za podobo. Najprej korakajo po starodavnem rovu v velikih ovinkih. Amalija že nepotrpežljiva postaja. Sicer zoper staro beračico še ničesa ne sumi, toda čudi se, da še niso v obokani shrambi, v katerej stoji železni zaboj. Ogljar Tone mora na dotična prašanja odgovarjati. „Prišle bodemo tja,u pravi slepar, hodnik ima le toliko ovinkov, kmalu moramo biti na mestu." „Meni se pa zdi, da se vedno bolj oddaljujemo,“ meni Lenčika. ..Motite se — hodnik vodi v krogu," zagovarja se lopov živahno. »Povem Vam, da gotovo pridemo v zakladnico. Le hitimo,, bogati plen nas čaka.'- Pohlepnost po velikem premoženji uduši vse pomisleke. Prvi stopa ogljar Tone. koj za njim lepa Amalija. Preoblečeni rokovnjač naenkrat obstane. ..Kaj je, starka?“ praša ga Amalija. .,Nekaj je pred mano zašumelo/ odgovarja ogljar Tone, ki nima dobre vesti. ..Netopir je bil menda." „Ne, drugačen glas je bil.1* Amalija vsklikne. Pred njo se naenkrat zabliska svetilnica in pri njenem svitu zapazi krasno mlado deklico, poleg katere zraščen spak čepi. — Ogljar Tone na svojo vlogo pozabi — vzravna se po konci. — - 969 ..Proldeto — to so strahovi,“ zakliče naravnim glasom ter hoče mimo Amalije zbežati. Prepozno! Škratasti pritlikavec plane kakor strela nanj in predno se rokovnjač zave, leži že na tleh, na njem pa čepi neznanski sovražnik. Amalija je tako iznenadena, da v prvem trenotku ne ve, kaj se krog nje godi, Lenčika pa zgrabi samokres. „Stojte — stojte!" začuje se mil dekliški glas, „tu je orožje nepotrebno. Tukaj sem zaradi tega, da preprečim veliko lopovstvo. “• Lenčika samokres za pas vtakne, ogljar Tone pa se zastonj t ru d i , da bi se spaka otresel. Čudni pritlikavec ga tako krepko k tlom pritiska, da se ne more ganiti. Amalija se nekoliko pomiri. Mislila je najprej, da je lepa deklica prikazen, sedaj pa začuje Djene bližajoče se korake. Ni dvojbe, to je človek od mesa in krvi. „Kdo ste?11 zakliče načelnica, „kako pridete tu sem?" Skrivnostna lepotica pokaže s prstom nazaj v temni rov. „S tem možem, svojim zaščitnikom, sem od zunaj že proti večeru, predno se je zmračilo, v ta hodnik prišla, ker sicer bi me bili zapazili.“ „Kdo?" jeclja Amalija. ..Tovariši tega nevarnega moža preže pri izhodu teh podz em e l j s k i h prostorov." „Tega ne razumem — ta beračica —“ „Ni ženska, marveč preoblečen mož," odgovarja krasna deklica. — Amalija se za glavo prime. „Ni mogoče!“ ..Oj, saj se bodete prepričale, da govorim resnico," pravi tujka. ..Oteti se morete iz nevarnosti, če se nemudoma povrnete, ali pa v tem rovu ostanete, dokler se ne zdani. Zunaj so hudobni rokovnjači, dva tolovaja in nekaj tovarišev v oguljenih rudarskih opravah. Ko bi bile iz tega hodnika stopile — polastili bi se Vas biii.“ — 970 — .,Tega ne razumem." Milica bliže pristopi. ..Jaz sem uboga, preganjana deklica,u prične pripovedovati. ..Tukaj ta-le nemi mož je moj jedini prijatelj, moj varuh. Otel me je, ko je bleda smrt že s svojo koščeno roko segala po meni. Govoriti ne more — jeden samkrat sem ga slišala, da je sam sabo govoril, sicer je pa nem, nikdar besedice ne zine, vse pokaže le z znamenji ter očetovsko za-me skrbi." „ Povejte dalje !u ..Skrila sva se v stare razvaline,“ nadaljuje Milica, „in tam sva slišala nesramen naklep. Ta preoblečeni mož Vas naj pelje v podzemeljski rov zatiškega samostana. Na prosto bi bile Ve posamezne stopile, lopovi bi Vas bili premagali. Strašna osoda bi Vas bila čakala, grdobe so Vas hoteti časti oropati." Ljubka devica globoko zarudi, ko to poroča, toda pomagati si ne more, celo resnico mora povedati. ..Tudi jaz sem dvema teh rokovnjačev le slučajno ubežala/ pristavi revica. »Takrat mi je pretila ravno ista nevarnost." Amalija jej prikima. ..Poznam ju," mrmra Jurij Skopčeva ljubica, „to je Kramar, moj stric — in oni hudobnež — ,rudeči Tomaž'/ Milica teh besed ne more razumeti. Lenčika vidi, da škratasti spak še vedno drži preoblečenega hinavca. Sluti, kaj bi nemi nesrečnež rad imel, ter mu pomoli dolg jermen. Norec ga vzame, in predno se more ogljar Tone ubraniti, poveže mu roki na hrbtu. Sedaj mu zraščenec potegne ruto raz glavo. ..Mož je,” zakliče Amalija. „Da, lopov je,u pristavi Lenčika. „Ha, to je oni slepar, ki nas je že jedenkrat opazoval. Tej deklici se moramo za svojo rešitev zahvaliti." Amalija pristopi k Milici. Za roko stiska lepo deklico, ki ne ve, da je oče njen plemeniti grof Sokolski. .,Bogato Vas bom obdarovala," pravi Amalija. Milica z roko odmahne. - 971 - Ponos se vzbuja v njenih prsih, nezavedni ponos grofovske krvi. „Svarila sem Vas,“ pravi, „toda ne zaradi plačila, marveč ker sem hotela hudobijo preprečiti.11 „To je hvalevredno, zaradi tega smete pa vse jedno vzeti malo svotico denarja.“ „Ne storim tega." ..Ali imate premoženje'?“ ,,To malo, kar potrebujem, si sama lahko preskrbim,“ odgovori Milica. „Saj znam delati.“ Amalija jo meri od nog do glave. . „Ah — Vaša zunanjost ni po tem.“ ..Plemenita gospa nisem." J n ravno to sem mislila. “ Revna služkinja sem," odgovarja Milica, norec pa jo gleda z žarečimi očmi. Skrbi ga za ubožico navdajajo — povsod sluti nevarnost. Le vsled Miličine nujne prošnje je privolil da sta sem prišla. Obvarovati jo je hotel vsake neprilike. In norec se s svojo slutnjo ni motil. Lepe tolovajke so zopet pomirjene. Amalija stopi k Lenčiki. „Kaj naj zdaj storimo ?“ praša hlastno. Lenčika premišlja. ,Ne povrnila bi se sedaj v cerkev,“ pravi konečno, ,.prenevarno je to. Menihi bi morda zopet molili in potem bi itak morale nazaj. Moj svet je ta, da počakamo tukaj do belega dne. Potem se morajo lopovi umakniti, me pa se s tovarišicami združimo." „Da, to je pameten svet. Kaj se naj pa s tem- le hudobnežem zgodi ?" ..Kaznovati ga moramo.u ,,Kako?“ ..Smrti je vreden," šepeta Lenčika, „tak hudobnež ne zasluži milosti. “ „To je res.“ Tolovajke so s tem popolnoma zadovoljne; nekaj kamenja na tleh leži, tam se vsedejo. Amalija Milico neprostano gleda. Njeno ljubko lepoto občuduje, toda ob jednem jo zavida. To že v njenem značaji leži, neprijetni čuti jo vedno nav dajajo, kadar jo kaka druga v lepoti nadkriljuje. Tako se jej je že zgodilo, ko je prvipot zagledala Sabino, in tako občuti sedaj, ko vidi divno' krasoto nesrečne grofovske hčere. Seveda tega ne razodene, namreč se deklici zaupno približa. — Norec straži stokajočega ogljarja Toneta, ki proklinja svojo nesrečo ter želi, da bi vsi vragi prišli po njegovega premagovalca. Lopov čuti, da je izgubljen, in temni pogledi tolovajskih deklic mu pripovedujejo, da ga čaka grozna kazen za izdaj alstvo. Na skrite zaklade nikdo več ne misli. Deklice so prepričane, da je bila to le izmišljena laž, s pomočjo katere so se jih rokovnjači hoteli polastiti. Sicer so nekaj stranskih hodnikov zapazile, ne pride pa jim na misel, da bi jih preiskale. Vrse čakajo, da se zdani, potem bo še-le mogoče, te prostore brez nevarnosti zapustiti. Tudi Milica so vsede, poleg nje pa Jurij Skopčeva ljubica. „Yi pravite, da ste služkinja ?u prične lepa tolovajska načelnica. ..Tako je." .,To je komaj verjetno.“ ..Resnico govorim." ..In kje ste služila?“ izprašuje jo Amalija. „Na gradu Sokolskem/ izda so uboga deklica nehote. * Sokolsko — Sokolsko." Amalija komaj prikriva svojo razburjenost. .,Ali je ta graščina na Dolenjskem?" • „Da.“ Amalijine oči se čudno svetijo, toda šiloma se pomiruje. ..Sokolsko," pravi zopet. „Tudi jaz poznam ta stari grad po govorici, tam je nekdo služil, kateri mi je dober prijatelj." Milico ostro opazuje. „Bil je grofov lovec." Nesrečna Milica so zgane. „Jurij Skopec mu je ime," nadaljuje ljubosumnica počasi, ali ste ga poznala ’?“ Obraz grofovske hčere smrtno prebledi. „Ona je," pravi Amalija sama pri sebi, ..to je ista deklica, katero so tolovaji iztrgali glumačem. Ha, tukaj jo najdem. Oj, to je čudno naključje. Rešila nas je, in vendar jo sovražim, moram jo črtiti.“ Milica molči. Amalija se k njej pripogne. Njene žareče oči se strastno blisketajo, ko vidijo pred sabo čarobno, divno-krasno obličje. „Izvedeti moram, ali ga ljubi,“ misli lepa tolovajka, „da, resnico moram izvedeti — še danes/ „Ali ste grofovega lovca poznala?'- praša glasno. „Da.u ..Ali ste večkrat ž njim govorila ?“ ,, Redkokdaj.u # Včasih pa vendar?" 3 „To je res.“ V Amalijinem srcu gori ljubosumnost. Zopet se k nedolžni deklici pripogne. »Ali hočete bivšega lovca še jedenkrat videti?" praša zamolklim glasom. Ko bi Milica mogla zapaziti, kako se njeni novi znanki oči svetijo, prestrašila bi se grozno. Toda Amalija sedi v senci. Milica sliši nenavadno prašanje. „ Ali Jurija Skopca poznate?" praša svojim ljubkim glasom. »Vem, kje je sedaj,u pravi Amalija, ne da bi naravnost odgovorila. Na Miličinem obrazu se barve preminjajo. Spomni se, da je mož, za katerega bije njeno nedolžno srce, postal tolovajski glavar, na drugi strani pa si neskončno želi, da bi ga še jedenkrat videla. — 974 — Amalija zapazi, kako se bore razni čuti v dekličinem srcu. — „Ljubi ga,u oglaša se v ujej ljubosumnost, ,.ni dvojbe, ljubi ga! Moja tekmovalka je, odvrnila mi bo njegovo srce, kajti čarobno je lepa, lepši od mene.“ Tako misli Amalija. Velika bolest jo muči. Tekmovalke ne trpim,“ oglaša se v njej zavist, „ne trpim nobene poleg sebe. Ta deklica mi je na poti, sovražim jo — umoriti jo moram/- Amalija v svojej strasti pozabi, da je njo in njene tovarišice ta ljubka deklica rešila ostudne osodo. Preveč je za-njo Milica na svetu, najraje bi se je takoj tu doli pri zemeljskih ostankih umrlih menihov iznebila. Tu zagleda nemega norca. Poleg ogljarja Toneta čepi in Amalija zapazi, kako nezaupno zre vanjo ta nenavadno pogumni in močni zraščenec. Ali spak sluti, kakošne misli se rode v njej ? Nemogoče to ni. Tu jo Milica pogleda. Kolik strah, kolika bolečina se izraža v njenih ljubkih očeh! — „Ali veste, kje je sedaj Jurij Skopec? Ali me morete k njemy p e l j a t i p r a š a revica tresočim se glasom. „Da,“ odgovarja Amalija hripavo, „ali naj Vas tje spRemim?" „Še ne vem, ne morem Vam tega povedati, ne, sedaj še ne,l> zdihuje Milica. In svoji mali, nežni ročici dene pred obraz. Žalostni čuti jo premagajo, kajti mej njenimi belimi'prsti se pokažejo svetle solzice. — 975 — 135. p o g 1 a v j e. Tolovajsko taborišče ob ,ajdovskem 2:robu‘. o Pod Hrušico. — Janko in Jera gresta po živež. Kako si Jera zna prijatelje pridobiti. Čudna pokrajina je Kras. Vsako ped zemlje si mora narod na njem z velikim trudom priboriti. Toda tudi svoje prirodne lepote ima. Od časa do časa se prikažejo male dolinice, in tam notri, v zavetji pred silovito burjo, raste pritlično drevje, skromna zelišča in osat. Proti zapadu pa se dviguje Hrušica in mogočni Nanos; celo to gorovje pokrivajo temni gozdi, sredi katerih se na samotnih krajih očesu pokažejo nakopičene skale, katere narod imenuje, ,ajdovske grobe'. Največji tak grob so v prejšnjih časih, predno je razpadel, imenovali .grob starega kralja*'. Sredi Hrušice ob bregu je nadkriljeval najbolj orjaške smreke. Ljudje so se ga ogibali. Pripovedovali so si razne grozne bajke. V temnih nočeh je nekdanji slovanski kralj iz groba vstajal ter na vrhu Hrušice sedeč ogledoval svojo vojsko, katero je sovražnik v silni bitki potolkel. Tudi drugih duhov, škratov in vil se ni manjkalo - - z jedno besedo, nikdo se ni upal v goste gozde, ogibal se jih je, ako je bilo le mogoče. Tak je kraj, v katerem se hoče Jurij Skopee s svojimi ljudmi sniti. Tolovajem gosti gozd ni zapreka, marveč ugodno skrivališče. Po trudapolnem plezanji skozi goščavo pridejo na malo planjavo. Tu si hitro napravijo utice, in sicer pod orjaškim drevjem, ne toliko iz bojazni, da bi jih kdo tukaj iskal, nego zaradi vročih solnčnih žarkov. Cekinar in Fante napravita še posebno uto, v kateri pa nikdo ne biva — namenjena je za glavarja, katerega pričakujejo. — Nikdo za Jurija Skopea ne skrbi, ker ga še vedno ni — predobro ga poznajo, kako pogumen je in ob jednem previden. Udomače so po možnosti, da se odpočijejo od dolgega potovanja. Cekinar in Fante sta jedina, ki si ne privoščita miru. Ogledujeta si okolico, in ko se prepričata, daje vse varno, spomnita se zopet sumnega Hrvata in njegove zvite Jere. Tako Cekinar kakor tudi Fante vesta, kako je ta zakonska dvojica v maščevanji zlobna, oba slutita, da sta vzrok Smukačeve nezgode na Reki. Dokazov jima sicer manjka. Zaradi tega morata čakati, da se Jurij Skopec povrne — njemu hočeta to zadevo prepustiti. Jera je prekanjena vragica. Dobro vidi, kako jo opazujejo; hoče si mej tolovaji iskati prijateljev. In to se jej kmalu posreči. Seveda no misli na to, da bi pričela ljubezen z navadnimi tolovaji. Za to ima posebne vzroke. Začeli bi jo preveč zaničevati, ko bi se vsakemu udala — vrhu toga mora pa tudi z ljubosumnostjo svojega moža računati. Jera je tedaj previdna. Jedinemu, kateri jej sedaj ugaja, Andreju Černiču, se ni mogla približati, kajti žganje je pošlo in brez tega Janko Hrvat le lahko spi. Jeri so druga sredstva na razpolago, da si pridobi prijatelje ter tako osnuje stranko mej tolovaji, ki bo vedno stala na njeni strani. Sedaj je treba za živež skrbeti. Mesa se sicer ne manjka, kajti divjačine je v gozdih dosti, tudi ovac in kož je na pašniku veliko, č e katera izgine, mislijo posestniki, da se je v gorovji izgubila in da so jo zveri raztrgale. Toda v tolovajskem taboru je treba tudi kruha in sočivja. 977 — Hrvatova dvojica je že od nekdaj v to izbrana, da preskrbuje živež. Janko je slaboten možieek, zaradi tega je najbolj pripraven, da se s svojo ženo za krošnjarja preobleče; na ta način najlažje preskrbuje potrebni živež. Na malem vozičku, v katerega je vprežen mršav konjiček, poskrije mej raznim blagom nakupljena živila, s katerimi se potem po noči v tabor vrača. Tako je bilo vedno poprej. Danes gredo trije tolovaji kot kmetje preoblečeni za njima. Tako je Cekinar odredil, ker jima več ne zaupa. Jera pred odhodom nalašč steklenico žganja tako nastavi, da jo Janko v roke dobi. Če pijače tudi ni zadosti, da bi upijanila rokovnjača — vendar žganje zadostuje, da se Hrvat malo briga za svojo okolico. S steklenimi očmi zre pred se, z bičem poganja konja ter včasih razuzdano pesem zakroži. Oči mu celo za nekaj časa skupaj padejo. Jera to prav dobro opazi. Platno v ozadji voza nekoliko odgrne, da more s tremi tolovaji govoriti. Ti se namuzajo, ko zagledajo lepi obraz zapeljive grešniee. Toda dobro vedo, da je Hrvat nevaren človek, zaradi tega si ne upajo, predrzno se jej bližati, kajti njen mož ne pozna nobene šale. Lepa razuzdanka jim namigne, naj prav blizo pristopijo. ..No, ali Vam ni dolgčas14, praša jih tihim glasom, „ali ne bi radi z lepimi deklicami nekaj veselih ur preživeli?" Najraje z Vami samo, krasna Jera “, odgovori najpredrznejši treh tolovajev. Jera odkima z glavo ter z roko odmigne. „Ne, to je izključeno*, odgovarja skoraj odurno. „Kaj pa mislite o meni?“ „No, v taboru se marsikaj govori", pripomni isti tolovaj. „Vi menda tudi niste od slame in losa, lepa Jera." 41 a — 978 — Obraz se jej stomni. „To so neumne čenčanje, katere si odločno prepovedujem. Če hočete lepe dekline imeti, pomagam Vam rada pri tem — toda zastonj še smrti ni na svetu." „Kaj pa zahtevate?* prašajo vsi trije živahno. „Tiho!“ svari jih odločno, „ne tako "lasno, kajti moj .Janko je jako nezaupen. Sploh je pa na Notranjskem mnogo tujih deklic pri večjih kmetih v službi, ki so vredne, da jih mladi možje poljubujejo.“ Tolovaji se razvesele. „In take ljubice nam hočete preskrbeti, divna Jera?“ ,.Da, toda zastonj ne", odgovarja prekanjena vragica tihim glasom. „Poskusila bom svojo srečo — seveda morate dekličem kaj darovati. Ali imate kako zlatnino pri sebi?" Gotovo jo imamo", glasi se odgovor, „take reči se dajo vedno porabiti." ..Dobro", pravi Jera, -videla bom, kaj se da napraviti. In v zahvalo zato zahtevam od Vas, da bodete z menoj držali, ko bi Cekinar in Pante pri glavarju zatožila." „Oho, kaj pa imata ta dva zoper Vas?" „Huda sta na-me, ker se jima nisem hotela udati", pravi zvita kača ter se pri tem pomenljivo nasmehne. „Tako, tako." ..Ali hočete biti na mojej strani,?" poizveduje Jera. ..Seveda — roka roko umiva. Zanesti se smete na nas." ..Dobro, verjamem Vam." „Jera, hej!" zakliče naenkrat Hrvat ter se obrne. „Kaj pa delc^š ?“ ^ „No, s tovariši govorim", odgovarja mu rezko. „Pri belem dnevu spiš. Poženi vendar, da pridemo kmalu h kakemu kmetu I" „Kaj pa se imaš ž njimi pomenkovati?" izprašuje nezaupni mož. „Moj Bog, o nakupu živeža smo se posvetovali." Janko nekaj zagodrnja ter z bičem konjiča požene. Solnce stoji visoko na nebu ter močno pripeka. — 979 — Trije tolovaji iz previdnosti nekoliko zaostanejo. Janko Hrvat je na Notranjskem dobro znan. Kmalu zavije na dobro mu znano stransko pot ter pred veliko kmetijo ustavi. — Tu hočejo s kupčijo pričeti. Jera je že nekaj vreč pripravila, v katerih je tako blago, ki ugaja tamošnjim prebivalcem. Seveda so to samo uropane reči, toda tukaj jih bo lahko razpečati. Psi zalajajo, kmalu se približajo hlapci in dekle, konečno tudi gospodar sam na prag stopi. Janko se v kupčijo ne meša, ker ve, da je njegova žena zgovornejša. Ta začne svoje blago ponujati. Kmetu pa gre denar nerad izpod palca. ..Ničesa ne kupim", pravi gospodar ter svojo ženo na stran porine, ki poželjivo zre na lepo blago. „Take stvari so za nas predrage in denar je v težkih časih preredek.“ Jera se smehlja. ,Zaradi tega smete vse jedno kupiti, gospodar', pravi; „če nimate denarja, vzamem tudi druge reči, katere potem lahko v mestu prodam. Slanino, klobase, kruh, sočivje, vse to mi je toliko vredno, kakor gotovina. Odjemalcev se ne manjka za take stvari.* Kmet usta široko odpira, kajti takih krošnjarjev še ni videl. — Obraz se mu zjasni ter ženi dovoli, da si sme veliko ruto in blago za celo obleko izbrati. Sam pa prinaša razne jestvine, klobase in kruh, vrhu tega pa tudi sod vina. Obe stranki sta s kupčijo zadovoljni. Kmet se muza, tolovajska zakonska dvojica pa tudi ni nezadovoljna, da se jej je vse brez zaprek tako posrečilo. Hlapci in posebno dekle se kislo drže, kajti blago jim jako ugaja, denarja pa jim primanjkuje. Dekle poželjivo gledajo na voz, kjer ležijo na razgled tako krasne reči. Jera to dobro opazi. „Gospodar, pravi kmetu, ..veliko prošnjo imamo do Vas. Solnce se je že nagnilo ter strašno pripeka, Kada bi se nekoliko s svojim možem odpočila. 1 )arovala bi Vašim otrokom kaj . - lepega, ko bi smela pri Vas ostati." Kmet jej prijazno prikima. ..Le v hišo stopita", pravi prekanjeni žeuski. „gostoljubnost je pri nas doma. Hej, Šimen, spravi konja v hlev ter ga nakrmi. Vidva pa bodeta z nami jedla. La noter pojdita, tam je hladneje." Jera jo to vabilo pričakovala. Voz zapeljejo v skedenj ter vrata zapro, da nikdo ne more do blaga priti. Tolovajska dvojica pa gre z gospodarjem v hišo, kjer je prijetno hladno. Jera podeli otrokom svetinice na baržunastih trakovih, kar posebno kmetici ugaja. Slednja odide v kuhinjo, da pripravi večerjo, Janko Hrvat pa se s kmetom za mizo vsede. Kmalu stoji pred njima vrč dobrega vina. - Tudi .Jera si privošči kozarec črnine, potem pa kakor slučajno na dvorišče odide, da pogleda, kjo dekle tičijo. Jeri ni treba dolgo iskati. Kmalu zagleda dvoje okroglih, mladih deklic, ki sta v živahnem razgovoru. Skrivaj se jima približa, ne da bi jo deklici zapazili. Za velikim sodem stoječ čuje, kaj deklici govorite. ..Krošnjar ima res krasne reči. ali ni res?" pravi prva dekla. — ..Da, da, Tončika, prav imaš. Kako iepo jo blago, svilene rute, trakovi in platno. Oj, ko bi mogel človek tako bogat biti, da bi si lahko vse to nakupil!" „Da, ta neumni denar! Od kod naj ga vzamem? Plača je tako majhna, da si ž njim komaj preskrbim najpotrebnejšo obleko.u »Bogatim ljudem se res dobro godi vse si lahko privoščijo, kar jim srce poželi.u • Tako še nekaj časa modrujeta, potem pa hočeta po svojih opravkih oditi. — 981 — Sedaj je prišel za Jero pravi čas. Mirno izza soda stopi, da so dekli skoraj prestrašite. ..Vse sem slišala*, pravi zvita kača, „zaradi tega se Vama pa ni treba sramovati, kajti vsak človek bi rad imel take lepe reči. No, kako je, ali ne bi Vama ugajali zlati uhani ali pa ličen prstan ?“ Dekli se žalostno držite. „Kaj nama želja pomagaj pravi Tončika, „ko nimava denarja'?" Jera bliže pristopi. „Toga Vama ni treba11,- pravi zamolklim, skrivnostnim glasom. Tončika jo neverjetno pogleda. »Zastonj nama nikdo ne bo nič dal", pravi konečno. „Ne. to je res. Toda na svetu je mnogo drugih reči, za katere se dobe take lepotije." Tončika z glavo odkima. „Norčujete se z nama." „Ne, to je resnica." ..Ne verujem Vam." „No, ali me hočete poslušati? Od naju dveh, mene in mojega moža, takega darila ne smete pričakovati, pač pa od drugih ljudij." ..Tega ne razumem*', pripomni druga dokla. Jera se smehlja. Pristopita prav blizo. In sedaj Vaju prašam: ali znata molčati?" „Š6veda." „Samo Vajina škoda bi bila, ko bi ne znali jezika za zobmi držati11, nadaljuje Jera. „Obe sta okrogli, sveži deklici, za katerima se marsikateri dečko ozira. Svetovala bom nekaj, potem pa storita, kakor Vama je drago. Prigovarjala ne bom nobeni." Dekli postaneta radovedni. Jera prične svojo grdo nakano izvrševati. .,Jaz in moj mož nisva sama semkaj prišla. V najini družbi so še trije možje, ki tudi krošnjarijo. Del svojega blaga imajo na najinem vozu, nekaj manjših, toda dragocenih rečij pa sabo nosijo. Možje so mladi in zali ter zelo zaljubljeni v lepa dekleta No, ali me razumeta? Tudi za gorke poljube se dobivajo zlatnina in druge dragocenosti.” Dekli sta prebrisani, vendar pa sta v zadregi ter molčita. Jera se muza. -No, mislim, da sta dosti pametni*, nadaljuje nesramna zapeljivka. Stavim, da je vsaka izmed Vaji že imela svojega ljubčka. Saj mi je znano, kako je na svetu. Oni trije možje so zali ter bodo na večer prišli, če jim sporočim. Tam-le pri vrbah ob potoku bodo čakali. Ce vesta še za tretjo deklico, ki bi rada imela kako zlatnino, vzemita jo sabo. Premislita si to stvar natanko. Po večerji bom še jedenkrat tu sem pogledala ter mi potem povejta, kaj sta sklenili storiti. Rečem Vama samo toliko, da imajo oni trije možje krasne stvari pri sebi in da so zelo radodarni nasproti zalim in prijaznim dekletom. No, le premislita se!“ S temi besedami Jera odide ter dekli sami pusti. Razuzdanka je premetena. Pri večerji dekel niti ne pogleda. Janko pije, da ga vino kmalu premaga. Na klopi zadremlje, Jera pa odide zopet na dvorišče. Sedaj jedino Tončiko zagleda. ..No, kako je ? “ praša jo naravnost. Tončika se na vse strani plašno ozira. ..Prišle bodemo", šepeta dekle, „tudi Mina bo šla z nama. Kje so pa tuji krošnjarji ?“ „Pri vrbovji. — Ob kateri uri naj Vas pričakujejo?“ „Ob desetih takrat moremo še-le hišo neopaženo zapustiti." ..Dobro,“ pravi Jera, „in jutri bodete tako lepe stvari imele, kakor se Vam še nikdar sanjalo ni.“ „Le tako naprej “, šepeta vražja ženska. „Danes sem že tri tolovaje na svojo stran pridobila. Sedaj si samo še želim, da bi Jurij Skopec prav dolgo izostal, potem bom kmalu imela večino tolovajev za sabo. Potem naj me Cekinar in Pante le tožita, opravila ne bodeta ničesa zoper mene.“ — 983 — 136. p o g l a v j e . Moč ljubezni. Podkupljena hišina. — Boj na smrt in življenje. V gradu baronice Stojanske je vse mirno. Gostje vsi počivajo, kajti na lovu so se utrudili. Jeden 6am se izmed njih euje. To je siloviti grof, ki si na vsak način hoče lepo baronico pridobiti. Surov, kakor je, skoval si je danes načrt, s katerim upa svoje namene doseči. Ta načrt jo ravno tako nesramen, kakor je visokorodni grof sam, ki ga hoče izvršiti. Grof z lepo svotico denarja podkupi nesramno'hišino krasne graščakinje. Ta naj vrata k sobam svoje gospe odprta pusti, da se bo mogel silovitež po noči k njej vtihotapiti. Iznenaditi hoče divno baronico — izrabiti njeno sramežljivost in slabost — mogoče jo tudi surovo s pretnjami prisiliti, da ga prizna za ženina. Grof nikakor ne dvoji, da bo na ta način dosegel svoj namen. Vse si je dobro premislil. Delal se bo trudnega ter se ne bo udeležil lova, ki se bo proti večeru vršil. Graščakinja je že pri kosilu rekla, da bo doma ostala. Ta prilika se silovitežu najbolj pripravna zdi. Seveda ne ve, zakaj če baronica doma ostati, njena skrivnost ni nobenemu gostu znana. Jurij Skopec v svoji krasni ječi še vedno mirno čaka, kaj se bo ž Djim zgodilo. Privoščil si je obilo in okusno'kosilo. Ponosni mož dobro ve, kako naklonjena so mu vsa ženska srca. - <>84 In tudi v tem slučaji so no vara. Popoludne mine. Tolovajski glavar od daleč sliši šum in lajanje psov, ki prihaja od lovske družbe. Potem v s p potihne. Večer se bliža, okence pri železnih vratih se odpre in Jurij Skopee dobi večerjo ter steklenico izvrstnega vina. Kmalu potem, ko je z jedjo gotov, zarožljajo železna vrata. — Jurij Skopec vstane. .leča se počasi odpre, na pragu stoji zaupnica divne graščakinje. Služabnica žarečimi očmi gleda zalega moža, kateremu celo kmetska obleka kaj dobro pristuje. ..Pojdite z mano!" šepeta služkinja. Jurij Skopec pristopi k njej. ^Pojdite in molčite," pravi zopet zaupnica. „Mož, ki zna molčati, se sme vedno na srečo zanašati. “ ..No, saj sem si kaj takega mislil,“ mrmra pogumni mož. Mirno stopa za žensko po ozkem hodniku, po katerem je že danes opoludno prišla lepa baronica k njegovi nenavadni ječi. — Konečno obstaneta. Služkinja pokaže z roko na vrata. ..Tu noter pojdite!“ pravi ter vrata odpre. Jurij Skopec vstopi. V krasni sobi stoji. Okna so s preprogami zagrnena svetilnica na stropu čarobno odseva v rudečem svitu. Za njim nekaj zasumi. Ženska oseba stopi izza zagrinjala — graščakinja je, ki žarečimi očmi gleda zalega moža. Kako krasna je divna, mlada vdova! Belo, svileno krilo se njene lepe postave oklepa. Tako pristopi k Juriju Skopcu, ki jo z nagnenjem ponosne glave pozdravi kakor vladajoč knez. To pa je ne razžali, o ne, ravno nasprotno, njegov ponos jo tembolj razvname, da bi razkrila tajnost tega zalega moža.