r GLASILO DELOVNE ORGANIZACIJE GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC R. O. ________________________________________________________________________________J LETO XXiri ŠTEVILKA 11 NOVEMBER 1992 POŠTNINA PLAČANA CENA 80 SIT PROSTOVOLJNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE Osnovne informacije o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju ste lahko prebrali v prejšnji številki Viharnika. Tokrat vas bomo podrobneje seznanili o višinah premij za obdobje zadnjih treh mesecev letošnjega leta in o popustih. To problematiko je na zadnji seji obravnaval tudi kolegij direktorjev GG in sprejel sklep, da bomo pogodbe za naše delavce sklepali z Zavodom za zdravstveno varstvo v okviru podjetja in tako izkoristili popust, plačniki premij pa bodo delavci sami. V našem območju je sedaj samo Zavod za zdravstveno varstvo tisti, ki uvaja prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Zavarovalne pogodbe bomo lahko sklepali kot posamezniki ali organizirani v skupine (podjetja, društva, sindikati) pri Območni enoti ZZZS ali njeni organizacijski enoti. S sklenitvijo zavarovalne pogodbe lahko zavarujemo sebe ali drugo pravno osebo ter svoje družinske člane, ki so po nas zavarovani v obveznem zdravstvenem zavarovanju (družinsko zavarovanje). Doba trajanja zavarovanja je za večino paketov storitev do enega leta, za nekatera zavarovanja kot so paket: zobozdravstvo, nadstandard, nega, oddih, VOZ-zobozdravstvo in VOZ-O-S-B pa ne more biti krajša od treh let. Premije za posamezne zavarovalne pakete bo določal ZZZS vsako četrtletje tako, da jih bo prilagajal gibanju vrednosti zdravstvenih storitev. Sklenitelj zavarovalne pogodbe bo lahko poravnal premijo v enkratnem znesku ob sklenitvi pogodbe ali v letnih, polletnih oz. četrtletnih obrokih. V mesečnih obrokih bo lahko plačeval sklenitelj pogodbe, ki bo zavaroval več kot 5000 oseb. Ta bo imel tudi največje ugodnosti pri popustih, saj bo lahko uveljavljal popust tudi do 20% vrednosti premije. Popusti na premijo za pakete POPOLNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE, ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE - CELOTA, ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE - KURATIVA, VELIKO TVEGANJE, POŠKODBA, ZOBOZDRAVSTVO in ZDRAVILA pa bodo naslednji: 1. 2% od premije za eno zavarovano osebo, če zavaruje sebe in ožje družinske člane, 2. 1% če zavaruje več kot 15 oseb, 3. 3% če zavaruje več kot 100 oseb, 4. 5% če zavaruje več kot 500 oseb in 5. 7% če zavaruje več kot 2000 oseb. Za vse pakete, ki obsegajo poleg naštetih še NADSTANDARD, NEGO, ODDIH, VOZ — CELOTA, VOZ-O-S-B in VOZ ZOBOZDRAVSTVO pa ima sklenitelj popust, če poravna premijo: 1. za eno leto ob podpisu police za 1%, 2. za dve leti ob podpisu police za 3%, 3. za tri leta ob podpisu police za 5%, 4. za štiri leta in več ob podpisu police za 7%. Poleg teh pa bo ZZZS priznaval popuste še določenim kategorijam občanov kot npr. krvodajalcem, ki so več kot 20-krat dali kri ter darovalcem organov in tkiv za presajanje, aktivistom Rdečega križa ali drugih društev in organizacij, ki so se v zadnjih 5 letih ukvarjali najmanj 3 leta z množično zdravstveno-prosvetno vzgojo in za to niso dobili plačila, ali se v zadnjih 5 letih več kot 3 leta vključevali v redno aktivno športno dejavnost in zato niso dobivali plačil, bili v zadnjih 5. letih več kot 3 leta člani Gorske reševalne službe in tistim, ki so bili v zadnjih petih letih več kot 2 leti vključeni v samozaščitne oz. sozaščitne klube in za svoje delo niso dobili plačila. Za vse te kategorije bo znašal popust 10% premije za paket, za katerega bodo sklenili zavarovanje. Poleg popustov pa ima ZZZS v splošnih pogojih še kategorijo znižanje premije oz. bonus, ki ga bo zavarovana oseba lahko uveljavljala, če eno leto po sklenitvi pogodbe ne bo uveljavljala zahtevka do zavarovalnine. Za prvo leto bo bonus 5% letne premije ter enak procent še za naslednja leta, vendar bo bonus lahko dosegel največ 15%. Bonusov pa ne bodo upoštevali pri skupinskih zavarovanjih, v premijah, ko je sklenitelj deležen 7% popusta na premijo. Bonus in popusti skupaj pri posameznem paketu ne bodo presegali 15%. Pri uveljavljanju zahtevkov se bodo zavarovane osebe izkazovale z izkaznico o prostovoljnem zavarovanju, zdravstveno izkaznico in potrdilom o plačani premiji. Za osebe, ki bodo zavarovane v skupinskem zavarovanju, bo razpoznavnost možna že na podlagi drugih podatkov. Za zadnje trimesečje 1992 veljajo premije za prostovoljno zdravstveno zavarovanje: v SIT LETNA PREMIJA POL- LETNI OBROK ČETRT- LETNI OBROK i. POPOLNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE 12.000,00 6.000,00 3.000,00 2. ZDRAVSTVENA VARNOST — CELOTA 10.000,00 5.400,00 2.700,00 3. ZDRAVSTVENA VARNOST -KURATIVA 2.400,00 1.200,00 600,00 4. VELIKO TVEGANJE 4.200,00 2.100,00 1.050,00 5. POŠKODBA 3.000,00 1.500,00 750,00 6. — ZOBOZDRAVSTVO - CELOTA 2.400,00 1.200,00 600,00 - ZOBOZDRAVSTVO -ZDRAVLJENJE 600,00 300,00 150,00 — ZOBOZDRAVSTVO — PROTETIKA 3.600,00 1.800,00 900,00 7. ZDRAVILA 1.200,00 600,00 300,00 8. NADSTANDARD 9.600,00 4.800,00 2.400,00 9. - NEGA 20.000,00 10.000,00 5.000,00 - NEGA + TEL 24.000,00 12.000,00 6.000,00 10 - ODDIH A 28.000,00 14.000,00 7.000,00 — ODDIH B 12.000,00 6.000,00 3.000,00 11. VIZ — CELOTA 62.000,00 31.000,00 15.500,00 12. VOZ-O-S-B 48.000,00 23.000,00 11.500,00 13. VOZ - ZOBOZDRAVSTVO 6.000,00 3.000,00 1.500,00 Na osnovi dogovora na kolegiju, da bomo zdravstveno zavarovanje za naše delavce urejevali v okviru podjetja, po posameznih obratih čim-prej pripravite sezname zainteresiranih in jih pošljite v kadrovsko splošni sektor. Ida ROBNIK Legenda: ZZZS Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije VOZ — CELOTA vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje — celota VOZ O-S-B vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje O-S-B VOZ — ZOBOZDRAVSTVO vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje — zobozdravstvo GOSPODARJENJE Lubadar Če ga ne bomo obvladali, bo katastrofa 24. 10. 1992 je obiskal naše gozdnogospodarsko območje prof. Janez Titovšek. Razpravljali smo o številnih konkretnih nalogah in možnostih za zatiranje lubadarja pri nas. Zapis je daljši, ker so nam bili predstavljeni, glede na naše razmere, drugačni poudarki, kot jih obravnava literatura (Titovšek, Šlander). Gre za manjše možnosti uporabe feromonov in klasičnih lovnih dreves ter za široko uporabo piretroidnih pripravkov za zaščito debel in kontaminiranje lovnih dreves in lovnih kupov ter za uničevanje lubadarja v napadenih drevesih in sečnih ostankih s temi preparati. Analiza podatkov o stanju lubadarja kaže, da je stanje izredno resno in da je potrebno podvzeti vse ukrepe, da ne bo prišlo do katastrofe. Stanje 15. 10. 1992 Št. žar. Ocena Št. drev. m3 Št. žar. Izdelano št. drev. m5 % izdel. žarišč DS 246 2677 2891 175 2198 2367 71 ZS 680 8506 7595 423 5444 4897 62 KZ 16 188 217 1 12 13 6 SK 942 11371 10703 599 7654 7277 64 Iz prikazanih podatkov je razvidno, da gre za pojav velikih razsežnosti, ki utegne prerasti v katastrofo, če ga ne bomo obvladali. Poseben problem je, da so ogroženi gozdovi nižjih leg, kjer prevladuje zelo razdrobljena zasebna posest, kar bo zatiranje lubadarja še dodatno otežilo. Analiza popisov v treh zaporednih obdobjih kaže, da stanje 15. 10. še ni končno, ampak je bilo popisano kvečjemu 60—70 % žarišč. Slabša varianta scenarija nakazuje, da zaradi splošne oslabelosti gozdov, ki je posledica poletne suše in vročine, izredno močnega obroda semena, imisij in še drugih vzrokov, lubadarja ne bomo mogli mogli obvladati in se bo njegovo škodljivo delovanje zavleklo v leto 1994. Pri tem se bodo obstoječa žarišča povečala zaradi poseka lovnih dreves in nastajanja novih lubadark in novih žarišč, razširil se bo v druga področja, ki so sedaj še manj prizadeta. Zaradi tega bodo postali najbolj prizadeti gozdovi vrzelasti, z odprtinami tudi do pol hektara in več. Ponekod bo prišlo do razgraditve sestojev. Zaradi tega bo zmanjšana stabilnost razgraditve sestojev, prizadete bodo številne funkcije, ki jih gozdovi opravljajo; proizvodna, varovalna, hidrološka, higi-ensko-zdravstvena, estetska in druge. V skrajnem primeru se bo malopovršinsko gospodarjenje sprevrglo v velikopovršinsko. Zaradi velike ponudbe nekvalitetnega lesa bodo nastale motnje na trgu s tem lesom, zaradi česar bo gospodarska škoda še večja, saj lubadarja, ki je že v deblih oz. v neobeljenih gozdnih sortimentih. Do sedaj smo uporabljali pripravke na osnovi lindana, predvsem ksilolin in dendrolin. Neugodno je, da sta obe škropivi izredno strupeni in obstojni, saj je npr. ksilolin aktiven kar dve leti. S tema škropivoma, ki ju uporabljamo nerazredčena, lahko kontaminiramo samo deblo in veje, ne pa tal. Ker podlubnikov ne odvračata, jih lahko uporabljamo za škropljenje lovnih dreves, ki so zato bolj trajna. Za 1 m3 lesa porabimo 0,5 do 1 liter škropiva, za škropljenje kupov s sečnimi ostanki, ki so visoki 1 — 1.5 m, pa 0.3 litra za kup. V Avstriji uporabljajo škropiva, ki so bolj prijazna okolju. To so pripravki na bazi piretroidov, ki se v majhnih koncentracijah mešajo z vodo. Pod komercialnim imenom decis je znano uspešno in preizkušeno škropivo. Drugi takšni škropivi sta su- micin in arpan extra. Ta škropiva so manj strupena in njihov aktivni učinek traja le en mesec. Z njimi lahko škropimo tudi po tleh. Kljub temu se izogibamo vodnih izvirov. Za zaščito debel in lovnih dreves (v njih še ni lubadarja) uporabimo na 1 m3 lesa 2 litra 0.5 % raztopine, za lovni kup po 0.6 litra. Če uporabljamo škropivo za zatiralne namene, torej za uničevanje lubadarjev, ki so v gozdnih sortimentih, kupih s sečnimi ostanki, lovnih drevesih ali v lovnih kupih, uporabimo za 1 m3 2.5 litra 2 % raztopine oz. za kup 0.8 litra 2 % raztopine. V nadaljnjem omenjam kot sredstvo za zaščito dreves in kontaminiranje lovnih dreves in lovnih kupov ter za uničevanje lubadarja decis, lahko pa bi bila tudi kakšna druga vrsta škropiva, ki ga pripravimo v skladu z navodilom za določen namen. Načini zatiranja lubadarja Testna lovna drevesa ali pasti V revirju poiščemo mesta z značilnimi klimatskimi razmerami: sončne grebene in pobočja, senčna pobočja, višje lege, kjer stalno ugotavljamo za različne klimatske razmere začetek rojenja lubadarjev. To nam pomaga pri odločitvah, da pravi čas, ne prehitro ne prepozno, postavimo lovne nastave. Lovna drevesa Drevo posekamo na senčno mesto, da ostane čim delj časa sveže in ga pustimo ležati z vejami. Skrbno ga moramo kontrolirati, ko je zasedeno ga nadomestimo z novim, izdelati pa ga moramo pred izletom hroščev. Če deblo obelimo v gozdu uporabimo cerado. Sečne ostanke zažgemo ali poškropimo. Glede na to, da je veliko dreves, ki so fiziološko močno oslabela (neustrezno rastišče, suša in vročina, obrod semena, emisije) bo delovanje klasičnih lovnih dreves neučinkovito in celo nevarno, saj se bodo lubadarji zarili tudi v druga fiziološko oslabela drevesa. Druga slaba stran klasičnih lovnih dreves je, da je potrebno posekati za eno napadeno drevo kar 3—5 lovnih dreves, kar bi pri sedanjem obsegu napadenih dreves pomenilo pravo razdejanje v gozdu. Kontaminirana lovna drevesa Drevo oklestimo in poškropimo z decisom. Takšno drevo privlači lubadarja 2—3 mesece. Med tem časom ga moramo še enkrat poškropiti, ker se strup razgradi približno po enem mesecu in ne deluje več. Deblo deluje kot past, ker ga lubadarji ne zasedejo. Če imamo opraviti tudi z malim lubadarjem izdelamo iz vej lovne kupe, drugače sečne ostanke zložimo in poškropimo ali zažgemo. Lovni kupi Veje zložimo na kupe z debelimi konci vej in vrhačev na eni strani. Lovni kup poškropimo z decisom. Debele dele vej poškropimo od vseh strani. Po enem mesecu škropljenje ponovimo. Pasti s feremoni Pri uporabi lovnih pasti moramo biti zelo previdni, ker so nevarne. Lubadarji, ki množično priletavajo, se zarijejo v drevesa, ki so jim na poti, še posebej, če so ta fiziološko oslabela. Zato mora biti varnostna razdalja (to je razdalja med pastjo in najbližjo smreko) zadosti velika, v zdravem gozdu najmanj 10—15 m, v oslabljenem pa 15—25 m ali celo več. V pasu dreves, ki obkrožajo past v širini 4—8 m drevesa zaščitimo oz. kontaminiramo z decisom 6—7 m visoko. Drevesa, ki so bolj oddaljena od pasti poškropimo višje kot tista, ki so bližje. V past lahko obesimo vabe za malega in velikega lubadarja skupaj. Pasti za lubadarje morajo biti na svetlih mestih in temnih barv (črne). Pasti za lesarje z linopraxom postavljamo v notranjost gozda vsaj 30 m od gozdnega roba in so bele barve. Izdelava napadenih dreves Najbolj pogosto ravnamo tako, da napadena drevesa izdelamo, gozdnolesne odpeljemo na lupljenje na mehanizirano skladišče, veje pa zložimo v kupe z debelimi konci na eni strani in jih poškropimo ali pa jih na primernem mestu in v primernem času (da ni nevarnosti za nastanek požara) zažgemo. Izdelava napadenih dreves v gozdu in škropljenje z deci- som: — deblo oklestimo, veje zložimo na kup z debelimi konci na eni strani, — deblo in tla ob deblu (levo in desno po en meter širok pas) poškropimo, — deblo olupimo, poškropimo lubje in olupljeno deblo, — poškropimo zložene veje, pri tem pazimo, da so debeli konci vej poškropljeni od vseh strani. Če za škropljenje uporabljamo ksilolin ne smemo škropiti po tleh, lupiti moramo na cerado, lubje pa zažgati. Dela za zatiranje lubadarja od novembra do konca marca Kontrola gozda in izdelava lubadark — Z delom se ne mudi, važno pa je, da so vse lubadarke izdelane do konca marca, sečni ostanki pa zažgani ali kontaminirani. Vendar moramo zelo paziti, da nas čas ne prehiti, še posebej, kjer izdelujejo lubadarke lastniki gozda sami. — Posekamo samo drevesa, ki imajo očitne znake, da so lubadarke: lubje odstopa, so močno prekljuvana od žoln, so že skoraj povsem suha. Ves ta čas se bodo pojavljala nova drevesa, ki imajo znake lubadark. Šele spomladi pa se bo zares pokazalo, koliko jih je. — V tem obdobju je potrebna skrbna kontrola sestojev, da sproti odkrijemo vsa napadena drevesa in nova žarišča. Kontrolo opravimo vsakih 14 dni. — Vsa žarišča skrbno evidentiramo in dopisujemo spremembe, ki se pojavljajo na žariščih in nova žarišča. Pri tem navedemo tudi datum. Vsa žarišča vrišemo v karto. — Lastnike je potrebno pripraviti, da bodo sami skrbeli za svoj gozd t.j. ga pregledovali in revirnemu gozdarju sproti javljali o pojavu lubadark. Lastniki, ki jim ta dela prepustimo, morajo biti zanesljivi. Načrt zatiranja lubadarjev: Na osnovi zbranih podatkov v mesecu marcu izdelamo za vsako žarišče načrt zatiranja lubadarjev. Izdelamo tudi načrte za revir, gozdarski obrat in območje. Načrti morajo biti izdelani do konca meseca marca. Primeri načrtov za nekaj žarišč 1. Pameče. Od gozdnega roba se širi žarišče v notranjost gozda. Do sedaj je bilo posekanih šest dreves, dve kažeta zelo zanesljive znake napada, tri ali štiri pa so zelo oslabljena. Načrt: Napadena drevesa bomo posekali, ko bo popolnoma jasno, da ne bodo preživela. Položili bomo eno ali dve lovni drevesi, jih oklestili in kontaminirali z decisom. Iz vej bomo napravili lovne kupe, ki jih bomo tudi kontaminirali. Lovna drevesa in lovne kupe bomo pripravili konec marca, kontaminirali pa, ko bomo na testnih nastavah zaznali začetek rojenja. Lovna drevesa bodo privabljala lubadarje ca. tri mesece, med tem časom jih bomo še enkrat poškropili. 2. Tratnikovo. V gozdu je bilo na pobočju med dvema jarkoma posekano veliko žarišče ca. 0.5 ha. Ob izdelavi sečišča so bili lubadarji v vseh razvojnih fazah, deloma so tudi izleteli. Les je bil iz gozda odpeljan v lubju. Na sečišču so ostale razmetane veje. Načrt: Veje bomo zvlekli skupaj in jih do konca marca ob primernem času, ko ne bo nevarnosti za nastanek požara zažgali, ali pa bomo naredili iz njih nekaj kupov, ki jih bomo poškropili z decisom. Približno v sredino žarišča bomo postavili past s feromoni (vrečico z vabo bomo obesili šele, ko bo začel lubadar rojiti, t.j. okrog sredine aprila) ali še bolje sistem treh pasti. V istem času bomo kontaminirali z decisom vse smreke v ca. 5—6 m širokem pasu okoli žarišča 6—7 m visoko. 3. Gradišče. Manjše žarišče v gozdu. Posekanih in spravljenih je bilo že 10 dreves. Še eni smreki odpada skorja, dve kažeta znake močne oslabelosti. Veje so bile zložene v kupe in poškropljene s ksilolinom. Načrt: Do konca marca bomo položili 2—3 lovni drevesi kontaminirani z decisom (ob začetku rojenja), iz vej bomo na-radili lovne kupe. 4. Stari trg. V mešanem gozdu, ki deloma meji s travnikom, so na celem pobočju napadene smreke v skupinah in posamično. Žarišče ni bilo izdelano in je lubadar izletel. Načrt: Na gozdnem robu (s travnikom) bomo od roba v razdalji ca. 20—25 m namestili vrsto pasti, ki bodo med seboj oddaljene 20—30 m. V gozdu bomo položili ob lubadarkah lovna drevesa in napravili lovne kupe, ki jih bomo kontaminirali. Op. Takšen razpored žarišč je najtežje obvladati, zato je potrebno ravnati zelo premišljeno. 5. Skladišča gozdnih sortimentov na žagah in mehanizirana skladišča. Les, ki je napaden mora biti takoj olupljen. Skladišča mora obdajati vrsta pasti. Drevesa v 50 m gozdnem pasu, ki obdaja skladišče, bi morala biti dvakrat letno zaščitena z decisom. Mreža kontrolnih nastav Za preventivno kontrolo nad stanjem lubadarjev (lokacija, gostota) položimo mrežo kontrolnih nastav. Na karto (1:10000) narišemo mrežo 500 x 500 m in na presečiščih položimo na primerna mesta (gozdni rob, bližina poti m cest ipd.) lovna drevesa ali lovne pasti s feromoni. Kontrolne nastave kontroliramo 14 dnevno. O kontrolnih nastavah vodimo evidenco, vanjo tekoče vpisujemo zapažanja vsakega kontrolnega pregleda. Delo pomladi in poleti V skladu z načrtom zatiranja podlubnikov (revir, gozdarski obrat, GG) je potrebno pripraviti in opraviti: — material in sredstva za varstvo gozdov: pasti, vabe, škropivo, škropilnice, — pridobiti dovoljenja občin za uporabo škropiv in za kurjenje v gozdu, — usposobiti in zdravniško pregledati delavce, ki bodo škropili, — do konca marca postaviti stojala za pasti in namestiti pasti, — konec marca položiti testna kontrolna drevesa za ugotavljanje začetka rojenja, — konec marca in prve dni aprila položiti lovne in kontrolne nastave, — ko se začne rojenje (sredina aprila) vstavimo v pasti vabe in zaščitimo stoječa drevesa, kontaminiramo lovna drevesa in lovne kupe, — po enem mesecu drevesa v okolici pasti ponovno zaščitimo, lovna drevesa in lovne kupe pa kontaminiramo z decisom ali drugim preparatom. — po dveh do treh mesecih položimo nova lovna drevesa in lovne kupe, stare pa izdelamo. — napadena drevesa izdelamo pred izletom hroščev, jih peljemo na lupljenje ali pa kontaminiramo skupaj s sečnimi ostanki. Zelo pomembna je kontrola: vsa žarišča in kontrolne nastave kontroliramo vsakih 14 dni do jeseni, v času kulminacije rojenja pa vsak teden ali še pogosteje. Meseca maja in junija posvetimo vso pozornost pregledu sestojev: na osnovi spremembe barve iglic odkrivamo nove lubadarke, ki jih moramo ustrezno izdelati še pred izletom hroščev. K. Zagorc BILANCA KRME NA KMETIJI Dolgotrajna suša je močno prizadela travnike, pašnike in silažno koruzo. Posledica tega so nizki pridelki osnovne živinske krme. Močnejše deževje v jesenskih mesecih je sicer pripomoglo, da je travna ruša ozelenela, vendar je rast travinja zaradi krajšega dne praktično prenehala. Zaradi tega so kmetje že velik del zalog zimske krme porabili v jesenskem obdobju, ko bi se ob normalnih razmerah morala živina še pasti. Posledica neugodnih vremenskih razmer so občutno manjše zaloge osnovne živinske krme. To pa pomeni, da bo potrebno stalež goveje živine na posameznih kmetijah zmanjšati, oziroma manjkajočo krmo dokupiti. Za vsako kmetijo je zelo pomembno, da že pred pričetkom zimskega krmljenja ugotovimo, koliko krme smo pridelali in koliko govedi bomo čez zimo lahko prekrmili. Kmetijska svetovalna služba že več mesecev na nekaterih kmetijah ugotavlja bilanco krme in na podlagi dobljenih podatkov izračunava krmne obroke za posamezne kategorije živali. Vendar zaradi velikega števila kmetij in sorazmerno malo svetovalcev na vseh kmetijah to ne bo mogoče pravočasno opraviti. Zaradi tega v tem sestavku dajemo nekaj strokovnih napotkov, kako na kmetiji s preprostim izračunom ugotoviti zaloge osnovne živinske krme in koliko živali bomo čez zimo lahko prekrmili. Da bo izračun kar se da preprost, bomo upoštevali samo sušino. ZALOGA OSNOVNE ŽIVINSKE KRME 1. Travna silaža Travna silaža vsebuje od 20 do 35 % sušine (SS). Odstotek je odvisen od ovenelosti krme pri siliranju. Če siliramo povsem svežo krmo, vsebuje travna silaža 20 % SS. Če pa je trava pri siliranju močno ovela, vsebuje silaža tudi 35 °/o SS. To pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju sušine v silaži vedeti, v kakem stanju smo silirali travo. Pomemben podatek je tudi, koliko tehta en kubični meter silaže. To zavisi od stopnje uvelosti silaže, kakšen silos imamo in kolikšna je višina silaže. Za lažjo predstavo in oceno navajamo nekaj podatkov: Stopnja uvelosti stolpni silos koritasti silos % SS kg/m1 % SS kg/m1 neuvela 20 700 20 700 uvela 30 600 30 600 zelo uvela 35 550 35 500 Izračun zaloge SS: m3 silaže x % SS x kg/m3 = kg SS 2. Koruzna silaža Podobno kot pri travni silaži, je odstotek sušine pri koruzni silaži odvisen od zrelosti rastlin pri siliranju. Koruza v mlečni zrelosti vsebuje 20% SS, v voščeni zrelosti pa preko 30 % SS. Specifična teža koruzne silaže: Stopnja zrelosti stolpni silos koritasti silos % SS kg/m1 % SS kg/m1 mlečna 20 800 20 700 mlečno voščena 25 700 25 600 voščena 30 600 30 500 Izračun: m3 silaže x % SS kg/m3 = kg SS 3. Seno Seno vsebuje od 85 do 88 % sušine. Odstotek zavisi od vrste krme, od starosti itd. Povprečna teža enega prostorninskega metra sena: Vrsta sena kg/m1 seno 1. košnje, zgodaj košeno 90 seno 1. košnje, pozno košeno 70 otava 95 seno, rezano na dolžino 10— 15 cm 100 seno, kratko rezano 100-120 seno, sušeno s prevetrovanjem 95 Izračun: m3 sena x % SS x kg/m3 = kg SS Število GVŽ na kmetiji Za lažji izračun bilance krme jia kmetiji moramo vse kategorije živali preračunati v GVŽ. (odra'slo govedo s težo 500 kg). Primer: — 2 kravi s povprečno težo 600 kg = 2,4 GVŽ — 5 telic s povprečno težo 150 kg = 1,5 GVŽ V praksi velja pravilo, da ena GVŽ na krmni dan porabi za vzdrževanje in prirejo 6 do 8 litrov mleka 12 kg sušine (SS). Pri tem je potrebno poudariti, da je ta podatek za živali z visoko proizvodnjo nezadosten. V danem primeru gre le »za preživetje«. Na zimo se je treba dobro pripraviti, Foto: A. Kiemenšek 4 ■ v I H A R N I K — (Nadaljevanje s 4. strani) Potrebe za zimsko krmljenje _ število krmnih dni x št. GVŽ x 12 kg SS/dan PRIMER IZRAČUNA BILANCE KRME 220 krmnih dni x 14,6 GVŽ x 12 kg SS = 38.544 kg a. Stalež goveje živine na kmetiji — 10 krav s povprečno težo — 3 plemenske telice s povprečno težo — 2 pitanca s povprečno težo — 2 teleta s povprečno težo 550 kg na kravo 250 kg na telico 380 kg na pitanca 150 kg na tele Bilanca krme — zaloga krme 37.181 kg SS — potrebe 38.544 kg SS Stanje — 1.363 kg SS b) Zaloga krme — seno, sušeno s prevetrovanjem 324 m3 — koruzna silaža, vošč. mleč. zrela 40 m3 — travna silaža, uvela 25 m3 c. Krmljenje 220 zimskih dni Izračun: Stalež GVŽ - 10 krav a 550 kg = 5.500 kg : 500 kg = 11 GVŽ — 3 plem. telice a 250 kg = 750 kg : 500 kg = 1,5 GVŽ — 2 pitanca a 380 kg = 760 kg : 500 kg = 1,5 GVŽ - 2 teleta a 150 kg = 300 kg : 500 kg = 0,6 GVŽ Skupaj GVŽ: 14,60 GVŽ Zaloga krme — seno 324 m3 a 0,87 a 90 kg/m3 = 25.369 kg SS — kor. silaža 40 m3 a 0,25 a 700 kg/m3 = 7.000 kg SS — trav. silaža 25 m3 a 0,35 a 550 kg/m3 = 4.812 kg SS Skupaj: 37.181 kg SS Na kmetiji primanjkuje 1.363 kg sušine, oziroma osnovne krme za 0,5 GVŽ. Zaključek Z zgoraj omenjeno metodo izračunavamo okvirne potrebe po osnovni živinski krmi čez zimsko obdobje in približno oceno o porabi. Pri tem namreč nismo upoštevali potrebe po hranilnih snoveh kot so prebavljive surove beljakovine, škrobne vrednosti, vitamini rudnine, prebavljivost obroka itd. Zaradi tega je potrebno poleg te ocene na kmetijah, ki redijo živali z visoko proizvodnjo izračunati in optimizirati krmne obroke za vsako kategorijo živali posebej. Kmetijske svetovalne službe v ta namen uporabljajo posebni računalniški program, s katerim z dokaj natančnostjo optimiziramo krmne obroke, izračunamo bilanco in svetujemo uporabo dopolnilnih krmil za vsako kategorijo živali. Opisani postopek, ki je enostaven pa nam omogoča, da še pred pričetkom zimskega krmljenja vsaj približno ugotovimo, koliko krme v resnici imamo na kmetiji in koliko živali bomo čez zimo lahko prekrmili. Najhuje je, da šele ob svečnici ugotovimo, da so silosi in skedenj skoraj prazni. JOŽE PRATNEKAR Vesela novica za kmečke gospodinje: PRI PEKI KRUHA n | ■ IH / BO POMAGAL MEŠALEC ■ i Že stare babice so rade povedale, da je mesenje testa za kruh in pa peka kruha na kmetih tudi eno izmed težkih del. Če hoče kmečka gospodinja v domači krušni peči speči tudi do deset hlebov domačega rženega kruha, porabi veliko moči. Toda danes so že časi, ko lahko tudi stroji za pripravo testa opravijo svojo delo in s tem olajšajo delo gospodinje. Na Vržišnikovi kmetiji na Selah smo gospodinjo Rozko Hovnik tisti dan, ko smo bili pri njih, zatekli pri peki kruha. Testo za kruh je pripravila v posebnem univerzalnem mešalcu, o prednosti tega mešalcana kmetiji pa nam je pripovedovala: »Že več kot eno leto imamo na naši kmetiji tale mešalec za testo, in ga ne bi zamenjala z nobenim drugim strojem. Včasih sem veliko na roke mesila testo na kruh in po pravici vam povem, to je na kmetih težko delo. Vsa presrečna sem, da smo kupili ta mešalec, ki nam veliko pomaga tudi pri kolinah. Z njim mesimo meso za klobase in salame. Poleg tega pa ima ta mešalec še to prednost, da lahko na njega pritrdimo še mesoreznico, s katero zrežemo meso in slanino. Ta mešalec je vse stran- ski, saj je delo z njim čisto preprosto in lahko ...« Take univerzalne mešalce z prostornino 30 litrov ter 40 in 70 literske izdelujejo že več kot leto dni v SIT, v nekdanji tovarni kos v Slovenj Gradcu. Branko Štamulak, serviser in demonstrator v tem podjetju, pravi, da je za njihove izdelke izredno zanimanje in, da so jih dosedaj prodali že čez 200 strojev. »Veliko zanimanje za naše univerzalne mešalce je celo v sosednji Avstriji, kamor smo jih že veliko prodali. Vse bolj pa se zanje zanimajo naši kmetje, saj gospodinjam olajšajo veliko dela pri peki kruha, uporabijo pa se lahko pri kolinah. Mešalci so iz nerjaveče pločevine in umivanje in čiščenje je čisto enostavno. Na željo kupcev pa na mešalec montiramo tudi njihove mesoreznice, in je seveda s tem cena mešalca nižja ...« pravi Branko Štamulak. Ker je čas kolin že tu, je prav, če bi si pri SIT v Slovenj Gradcu takšen mešalec ogledali in se odločili tudi za nakup, saj bi s tem olajšali veliko dela gospodinji, veliko pa bi vam pomagal pri koli- Roza Horni k: »Brez tega mešalca si ne moremo zamisliti, kako bi pekla kruh . . .« nah. Kot pravijo pri SIT, bodo začeli izdelovati tudi manjše mešalnike za pripravo od dveh do štirih hlebov kruha. F. Jurač ( 3 'v Ošvenova mama Tereza — 80 let Pred desetimi leti, leta 1982, sem napisal v Viharniku, da so 6. oktobra praznovali pri Ošvenu, na hotoljski domačiji visoko na pobočju Uršlje gore 70 letnico Ošvenove mame Terezije. Letos 6. oktobra 1992 so pri Švenu zopet praznovali. Tokrat so praznovali 80 letnico življenja in dela Ošvenove mame Terezije, ki je še vedno čvrsta, delovna in živahna, tako kakor pred desetimi leti. Tako kot sem zapisal za njeno 70 letnico, da je duša in gonilna sila pri Ošvenu, je tudi še sedaj, ko je stara 80 let. Čeprav je v teh desetih letih izgubila in pokopala moža, bila tudi malce bolna, je še vedno vsa polna delovne vneme in energije. Vsak dan sama kuha, lika perilo, peče kruh, pomiva posodo. Rada, tako kot poprej vsako leto, hodi na izlete, da kaj novega vidi in se sprosti. Tudi letos je bila na izletu članov ZB Kotlje, ki so obiskali Glažuto na ruškem Pohorju. Ob jubileju je Ošvenova mama Tereza že tudi babica in prababica. Vesela je, ko vidi, kako raste mladi rod njenih vnukov in pravnukov pri Ošvenu. Vsi, ki Jošvenovo mamo Terezo poznamo, jo spoštujemo in radi imamo, ji iz vsega srca želimo obilo zdravja, sreče in veselja v njeni visoki, častitljivi starosti. Želimo ji, da bi si takšna, odrezava in dobre volje učakala še mnoga, mnoga leta pri Ošvenu, pod kamenitimi stenami košate Uršlje gore! Še mnogo, mnogo, zdravih, srečnih let, draga Ošvenova mama! Rok GORENŠEK V območju koroške krajine naši sodelavci, gozdarski strokovnjaki, že vrsto let redno sodelujejo s šolami z raznimi predavanji o pomenu gozda, o gozdarski dejavnosti, sodelujejo na ekskurzijah, urejajo gozdne učne poti ipd., mlade šolarje pa o tem seznanjamo tudi preko raznih medijev. Tako je sredi oktobra urednica otroških in mladinskih radijskih oddaj Radia Ljubljana Maja Levstik posnela pri nas polurno oddajo za otroke o zgodovini gozdarstva v našem območju, o funkcijah gozda in ekoloških problemih v gozdu. V oddaji je sodeloval dipl ing. gozdarstva Andrej ŠERTEL in otroci osnovne šole Šmartno pri Slovenj Gradcu. Ida ROBNIK Kadrovske vesti — socialna problematika — rekreacija Zlata poroka Ludvika in Tončke Germ V soboto, 22. avgusta sta si v ožjem krogu svojih potomcev pred oltarjem župnijske cerkve na Muti po petdesetih letih ponovno obljubila večno zvestobo Ludvik in Antonija Germ. Gospod dekan je njima naredil lep in ganljiv nagovor. Ludvik seje rodil 1. 1918 v Lovrencu pri Ivniku (Avstrija) Tončka pa na Pernicah. Oba izhajata iz najemniških družin in sta se našla kot hlapec in dekla v Podlipju pri Janežu. Komaj sta se poročila že je bil mož Ludvik prisilno mobiliziran v nemško vojsko in Tončka se je morala z otrokom znajti, kakor je vedela in znala v strahu za moževo življenje. Mož se je po hudih preizkušnjah srečno vrnil v svoj domači kraj. Skupno življenje sta nadaljevala na visokogorski najemniški kmetiji, odkoder je hodil v službo v dolino vsak dan v vsakem vremenu poleti in pozimi, tudi po visokem snegu, za kar je porabil v slabih razmerah dve do tri ure na eno stran. Žena Tončka pa seje ob vzgoji štirih deklet udinjala z kmetovanjem ter pomagala odsluževati najemnino. Končno se je njima posrečilo s prihranki kupiti lasten domek z nekaj zemlje, kjer si lahko pridelajo najmanjši živež ob cestarski službi in urejanju lastnega domeka so se Ludviku natekla delovna leta in starša bi uživala popolno harmonijo ob hčerki Bernardki in zetu, a se je nad Tončko zgrnila popolna tema tako, da še komaj loči dan od noči ter ne more videti svojih potomcev in narave, le po glasu pozna ljudi, ki jo obiščejo. Vsi, ki njuju poznamo, jima želimo, da bi v lepem sožitju s potomci zdrava in čila uživala še veliko let mirnega in zadovoljnega življenja. Ludvik MORI KAKO GASILCI POMAGAJO KMETOM OB SUŠI Kakor po vsej Sloveniji tudi na našem koroškem koncu pri-mankuje kmetom vode, zato morajo priskočiti na pomoč gasilci. Na kmetiji Slavka Trosta, po domače Zavreta, ki jo je podedoval od svoje tete, je bilo treba postoriti vse na novo; Od hleva, v katerem je sedaj 19 glav živine do hiše, ki jo sedaj gradi na novo. Na kmetijo sta se preselila z ženo iz Razborce nad Mislinjo. Oba sta pustila službo in se spoprijela s kmečkim delom. Glavni vir dohodka vidita v gozdu in živini. Vendar je v teh časih težko obnavljati kmetijo in še postoriti marsikaj, saj 5 članska družina, posebno trije šoloobvezni otroci, mnogo rabijo za šolo. Kljub temu, da imajo do šole 7 km, radi pomagajo na kmetiji. Največji problem na kmetiji je ob suši pomanjkanje vode. Ker pa je do kmetije speljana kamionska cesta, so mu na pomoč priskočili gasilci iz Starega trga, ki so mu dvakrat tedensko pripeljali cisterno vode, a za to mora odšteti tudi prepotreben denar, ki bi ga lahko vložil drugam. Gasilci iz starega trga prevažajo ob suši vodo od Starega trga, Sel-Vrh, Raduš in Gmajne) Vsi kmetje, katerim primanjkuje vode, menijo, da bi se lahko denar za prevoz vode našel nekje drugje, ne pa iz njihovih žepov. Franc AREH J Sprehod po gozdnih učnih poteh Gozd je že več kot dve leti zanimiv za vse tiste, ki se na gozd, kot ekosistem, bolj malo poznajo. Radi bi bili veliki strokovnjaki pri razbijanju »monopola« slovenske gozdarske stroke. Vplivali bi radi na spremembo gozdnega prostora kot vir takojšnega zaslužka. Pa pustimo pri miru politiziranje okoli gozdarstva. Raje se podajmo po gozdni poti in se prepustimo užitkom, katere ti narava v gozdu nudi. Vsaka gozdna pot je lahko učna pot, seveda če znaš na njej opazovati in prisluhniti gozdnim lepotam. Tudi za to je potrebna ljubezen do narave, še posebno pa občutek za opazovanje. Spoznanja, da je naš planet vse bolj onesnažen, da naša dolina ni več čista, da se sušijo drevesa v mojem gozdu — vse to nas sili v nova spoznanja našega zelenega plašča. Marsikdo misli, da veže gozdarja na gozd predvsem ekonomska ljubezen. Pa ni tako! Močno se zavedamo varovalnih in ostalih vsesplošnih funkcij gozda. Zdi se nam nujno potrebno, da predstavimo gozd negozdarjem, še posebno pa mladini. Zato gozdarji že vrsto let urejujemo daljše in krajše učne poti skozi gozd. To so urejene poti s smerokazi, označbami posameznih drevesnih in grmovnih vrst, opisi vloge gozda in ekoloških opozoril ter drugo. Po njih gozdarji ob pomoči učiteljic — naravovarstvenic vodimo mlade nadebudneže, da spoznavajo naravo. Priznati moram, da jim pogostokrat prisluhnemo tudi mi in se od njih učimo novih prijemov vodenja po teh poteh. Ni lahko biti ekološki učitelj mladim nadebudnežem. Nekateri vidijo v gozdu samo sekiro in traktor, veliko pa je med njimi že takih, ki vedo, da nas gozd pa tudi drevo varujeta. Že vrsto let se gozdarji širom po Sloveniji ukvarjajo z učnimi potmi. Poznamo velike in male učne poti. Kočevski gozdarji pa se tudi ukvarjajo s popotništvom. Organizirano vodijo po peš poteh mlade, v gozdarskih bajtah (logarnicah) pa imajo z njimi celodnevne naravoslovne dneve. Vse več pa je zanimanja za krajše učne poti ob neposredni bližini šol. Teh poti ni potrebno tehnično opremiti. Na improviziranih učnih poteh je potreben samo dober vodja z veliko domišljije in smisla za opazovanje. V koroški regiji se šolarji podajajo na dve učni poti. Na Ravnah na Koroškem poskušamo že nekaj let vzdrževati malo učno pot na Navrški vrh, osnovnošolci iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu pa skrbijo za svojo šolsko gozdno učno pot. Radeljski osnovnošolci se pogovarjajo z gozdarji o dokončni ureditvi učne poti v samem parku gozdarskega obrata. V Dravogradu je zmanjkalo denarja za ponovno oživitev gozdne učne poti na dravograjski grad. Vse učne poti so namenjene spoznavanju narave in obnašanju v njej. Ugotavljamo pa tudi, da si posamezniki sproščajo svoje moči nad smerokazi in ostalo opremo na učnih poteh. Spoznavamo najrazličnejše oblike razbi-jaštva. Še posebno so opazni rezultati slabe starševske vzgoje posameznikov na ravenski mali gozdni učni poti. Gozdarji, ki se zanimamo za gozdne učne poti in za delo z mladimi, smo združeni v »Pododboru za učne poti.« Enkrat na leto se srečamo na novi gozdni učni poti, nekje v Sloveniji. Tako smo letos izmenjali svoja mnenja na gozdni učni poti Planina na Mirni gori. Mirna gora je sestavni del jugovzhodnih pobočij Kočevskega Roga. Ob ogledu te prijetne gozdne učne poti smo ugotavljali, da interes za takšno obliko ekološkega osveščanja med mladimi in učitelji je. Potrebna sta nadaljnje zanesenjaštvo in vztrajnost posameznikov, ki se že vrsto let skoraj amatersko ukvarjajo s to dejavnostjo. V preteklosti tudi med gozdarji ni bilo pravega posluha za postavitev teh poti. Danes, ko je gozdarska malha bolj prazna, so naše želje po ureditvi najrazličnejših poti večje, a težje uresničljive. Upam, da bomo kmalu prebrodili krizno obdobje in se bomo sproščeno sprehodili po kakšni gozdni učni poti. Morda bomo prav na njej ugotovili, da naše »zeleno« okolje ni več tako močno prizadeto! Gorazd MLINŠEK c 70 let naše Slavke Le kje so tri desetletja naše Slavke, ki so ji minila ob zvo-nenju trikrat dnevno. Zvonovi so iz lin oznanjali ljudem, da se dan budi ali tone v noč z besedo zvonov AVE MARIJA, saj so zvonovi peli z njenim srcem. To so leta naše Slavke Smrekar, ki je ob vsakem času in vremenu imela veliko skrb za zvonenje, zjutraj, opoldan in zvečer. S svojim zvonenjem je vabila krajane v cerkev. Mnogo, premnogo pa jih je pospremila z zvonjenjem na pokopališče. Slavka je povedala, kako težko je bilo, ko je bilo treba zvoniti še ročno. Lepi in slabi spomini so se ji povrnili nazaj za tri desetletja njenega zvonenja. Želimo, da bi Slavka kljub svojim letom še naprej opravljala svoje delo. Še mnogo zdravih in srečnih let Slavka. Franc AREH r IZ SKUPŠČINE SLOVENIJE | v _____________J Zadnji čas so seje slovenskega parlamenta vedno gostejše in daljše. V skupščinski proceduri so in še prihajajo vedno novi zakoni, ki jih je treba »nujno« sprejeti, kar je posledica tega, da smo v preteklem obdobju z njimi pri sprejemanju zaradi določenih razlogov odlašali. Poleg že sprejete volilne zakonodaje je zdaj najbolj aktualen Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki naravnost zavira izvajanje drugih, že sprejetih zakonov. S tem v zvezi je bil sprejet zakon o spremembi Zakona o zadrugah. Sprejem predloženega zakona je bil nujen, ker že tečejo roki za odločanje o lastninjenju podjetij po Zakonu o zadrugah, pri tem pa Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, na katerega se Zakon o zadrugah izrecno navezuje in sklicuje, še ni sprejet. Zato določb 57. do 64. člena Zakona o zadrugah ni mogoče izvajati pred uveljavitvijo Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. S sprejetim zakonom je podaljšan rok za odločanje o lastninjenju podjetij po Zakonu o zadrugah, rok za sprejem odločitve o načinu preoblikovanja teh podjetij in rok za samo preoblikovanje podjetij. Po Zakonu o zadrugah bi morala pristojna ministrstva odločati o zahtevkih zadrug glede lastninjenja podjetij do 28. 11. 1992, po izteku tega roka pa imajo stranke v tem postopku pravico do tožbe na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ta zakon je torej podaljšal roke za odločanje o že vloženih zahtevkih zadrug o lastninjenju podjetij po Zakonu o zadrugah (62. člen), roke za preoblikovanje teh podjetij v družbe (58. člen) in roke za sprejem odločitve o načinu preoblikovanja teh podjetij (60. člen) ter jih vezali na uveljavitev zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ta zakon torej omogoča, da se bo tudi na lastninjenje podjetij, ki se bodo lastninila po Zakonu o zadrugah, smiselno uporabljal Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, kot je to že določeno z Zakonom o zadrugah, ni pa izvedljivo, ker Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij še ni sprejet. Vsi zgoraj navedeni roki začnejo teči 6 mesecev po uveljavitvi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Pri spremembi tega zakona je hotela vlada RS in neka skupina poslancev pristaviti svoj piskrček. Vložili so amandmaje, ki bi kratili pravico kmetov zadružnikov do zadružnega premoženja, ki ga določa X. poglavje Zakona o za- drugah. K sreči so bili ti amandmaji zavrnjeni. Za ublažitev letošnje katastrofalne suše sta bila vložena osnutek in predlog Zakona o uporabi sredstev solidarnosti za odpravo posledic suše v letu 1992. Po oceni posebne republiške komisije znaša ocenjena škoda po suši nad 16,5 milijard SIT. Sredstva v višini 400 milj. SIT zbrana na podlagi Zakona o oblikovanju sredstev solidarnosti za odpravljanje posledic naravnih nesreč, bo vlada RS na podlagi celovitega programa namenila za odpravo posledic suše v kmetijstvu. V ta namen bo vlada na podlagi dokončne ocene škode po suši s strani občin določila kriterije in pogoje, pod katerimi bodo prizadeti po suši upravičeni do pomoči. Predlagani zakon bo omogočil vladi, da enakomerno porazdeli pomoč po suši, ne glede na vire finansiranja in različno gospodarsko moč prizadetih občin. To navaja predlagatelj v svojem uvodu, kar pa je v nasprotju z 2. členom predlaganega zakona. Ta člen se glasi: Sredstva iz prejšnjega člena tega zakona se uporabijo pod pogoji, ki jih določa 9. člen družbenega dogovora o načinu uporabe in upravljanja s sredstvi solidarnosti za odpravljanje posledic naravnih nesreč v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 29/89). Citirani člen iz družbenega dogovora iz leta 1989 določa, da se solidarnostna !#edstva delijo po odstotkih-družbenega rihodka iz kmetijstva. To pomeni, da i bili s tako porazdelitvijo solidarnostnih sredstev oškodovani (prikrajšani) kmetje v industrijsko razvitih občinah. Suša pa je prizadela vse kmetije, ne glede na gospodarsko moč posamezne občine! Zato smo v skupščini poslancev vložili amandma, da se besedilo 2. člena predlaganega zakona spremeni tako, da bodo solidarnostne pomoči deležni vsi prizadeti kmetje, ne glede na gospodarsko moč posamezne občine. Kjerkoli se kaj deli, nastane prepir! Ta bo najbolj prisoten v občinah, zadrugah in med — kmeti! Ajnžik POGLEJTE IN NAPIŠITE Čas kolin je tukaj in na kmetijah so že marsikje mize bogato obložene s svinjskimi dobrotami. Tudi tile pujski na fotografiji bodo nekega dne dobrodošli za domači praznik. Slika je zanimiva, vi pa, dragi bralci, k tej sliki napišite podpis in nam ga pošljite. Tri najbolj duhovite odgovore bomo nagradili. Eno nagrado prispeva Mesnina Otiški vrh v vrednosti 3.000,00 SIT, dve pa uredništvo. Uredništvo J Ne smemo jih pozabiti Ko sem nekega dne listal po starih zapiskih in pregledoval slike, mi je prišla pod roko tudi tale fotografija. Takoj se mi je utrnila vrsta spominov in misli na tiste čase pred 25 leti. Spomnil sem se na pokojnega Franca Pečovnika, gozdnega delavca iz Plešivca, katerega zadnje slovo od njegovih sodelavcev predstavlja pričujoča slika. Pokojni Franc Pečovnik se je rodil davnega leta 1904 na samotni gorski kmetiji Ver-narca pod Uršljo goro, ki je bila last grofa Thurna. Življenje mu ni bilo nikoli z rožicami postlano. Garal je s svojimi brati in sestrami na trdi gorski zemlji za skromni vsakdanji kruh. Za vse ostalo pa si je moral poiskati zaslužka po širnih grofovskih gozdovih v Ple-šivcu. Franca sem spoznal že v otroških letih, pobližje pa sem ga spoznal, ko sem sam začel iskati zaslužka v gozdu v Plešivcu, kjer so ravno takrat rabili mlade fante za izmero gozdnih sestojev za ureditev svojih elaboratov. Veljal je za pridnega in dobrega delavca, katerega je vsak rad imel v svoji skupini. Tudi sam sem mnogo pozneje, po vojni delal z njim, in se še sedaj rad spominjam njegovega pripovedovanja, njegovih izkušenj in iznajdljivosti pri delu v gozdu. Ker je bil najstarejši v številni Vernarski družini, je bil tudi nekako določen, da bo prevzel skromno očetovo gospodarstvo, zato se je malo pred drugo svetovno vojno oženil in si je poiskal ženo, pridno in skromno Zofijo iz Libelič, ki mu je potem pomagala pri delu in mu zvesto stala ob strani. Ni pa njima, kot tudi mnogim drugim, prizanesla vojna. Ker se je zameril oskrbniku plešivškega veleposestnika Skubica, ga je ta premestil najprej iz Vernarce v Suhi dol k Potočniku za podnajemnika, pozneje med vojno pa ga je dal z družino vred izseliti v Srbijo. Vendar pa Franc, vajen vsega hudega in trdega življenja, in v upanju, da se bo vrnil spet v svoje ljubljene plešivške gozdove, je tudi to preizkušnjo srečno preživel in seje po vojni vrnil z družino domov ter se takoj zaposlil pri Gozdni upravi Slovenj Gradec, v revirju Plešivec. Pokojni Franc je bil še »holcar« starega kova. S svojo spretnostjo si je znal pomagati pri vsakem, še tako težkem delu na terenu v gozdu. Bil je vesten in natančen in je nad vse ljubil red v gozdu na svojem sečišču. Takrat, v njegovih časih, se je v gozdu uporabljalo še izključno samo ročno orodje, ki pa je moralo biti dobro negovano in nabrušeno, če si hotel doseči normo in kaj zaslužiti. Ročna žaga, cepin in sekira, to je bilo osnovno orodje za vsakega gozdnega delavca. Motornih žag še ni bilo, in nobenih traktorjev ali žičnic za spravilo lesa iz gozda. Takrat smo uporabljali ročne žage »amerikanke« s kombiniranim zobovjem, katere brušenje je bila že prava mala umetnost, in Franc je bil eden izmed redkih, ki je to spretnost dobro obvladal in tudi nas mlajše učil. Gozd je ljubil nad vse, dajal mu je kruh, tolažbo in oddih. Pri njegovem delu v gozdu se mu je smililo vsako drevese, da bi ga ne poškodoval. Vedno je imel v nahrbtniku ali v žepu kos vrvice ali žice, da je mlada drevesca, ki so mu bila napoti pri podiranju, lepo odmaknil in privezal, da jih ne bi polomil. Lahko rečem, daje bil nam mlajšim gozdnim delavcem v marsičem pravi vzgled. Stari pregovor pravi, da če hočeš, da te ljudje hvalijo, moraš umreti, vendar Franc je bil že za časa svojega življenja pri svojih sodelavcih in sosedih priljubljen in spoštovan. To 'se je pokazalo tudi ob njegovi prezgodnji smrti, ko seje odpravljal na svojo zadnjo pot iz Suhega dola na razborško pokopališče. Njegovi sodelavci so se polnoštevilno zbrali, ga spremljali in ob zvokih motornih žag, s katerimi mu ni bilo usojeno delati, položili v hladno zemljo k njegovim prednikom. Kmalu bo dan mrtvih, dan spominov na naše drage, ki so nas zapustili. Ne bomo pa tudi pozabili na naše pokojne gozdne delavce, ki počivajo po težkem delu po širni slovenski zemlji, posebno pa naših bližnjih sodelavcev iz revirja Plešivec, ki so nam pripravljali in utirali pot za boljše in lažje delo v gozdu. Vedno se jih bomo spominjali. Rudi Rebernik r \ NAŠI JUBILANTI Meseca novembra praznujejo 10 let dela Mirko BARUNČIČ, Gradnje 20 let dela Branko MLAČNIK, GO Črna Srečko GOLOB, GO Radlje Helma KOTNIK, DSSS Ida ROBNIK, DSSS JESENSKA - JEŽEK! »Dobro jutro, striček ježek! Dobro jutro, dober dan! Ali se boš šel krojača, saj si ves s šivankami obdan.« Moško ježek v dalj koraka, in odkima z glavo: »Ne bom se šel nikdar krojača, pa tudi če iglic imam sto. Koliko iglic s sabo nosim ? Pridi in mi jih preštej! Ni jih le sto — temveč tristo, če sem se zmotil, mi povej. Jaz po hruške grem medene, vmes tud’ sladko jabolko, da se nahrustal bom pred zimo. Uh — kako spančkal bom sladko!« Veronika PLEŠEJ SLADKA GRENKOBA Ko v neko hišo prvič sem prišel, od začudenja sem onemel. Res, da velik je prostor bil, a gnusobe svoje ni prekril. Z vinom so se vsi opajali, pa prav smešno so se majali. Kletvice sem slišal vsepovsod, mož v belem pa je praznil sod. Pesem spačena je zadonela, ni ne glave in ne repa imela, tudi ženske zraven so bile, za denar so se prodajale. Prav po tihem sem se bil zgrozil, pa ko sem ga malo sam popil, z drugim sem očesom gledal to, vedno bolj mi je vse všeč bilo. Zlatko ŠKRUBEJ Zadnja pot takrat najstarejšega gozdnega delavca Franca Pečovnika iz Suhega dola na razborško pokopališče. Spremljali so ga njegovi, sedaj tudi že upokojeni, sodelavci. OSTALI DOGODKI Vsi so venci beli, samo moj zeleni! Jesenski dež drsi po šipah, listje se vrtinči v vetru in tiho pada na mater zemljo. Tudi naši dnevi, leta se trgajo od stebla življenja in tonejo v večni mir. V takšno tihoto seje odela hribovita domačija, stara že več sto let. Hiši, ki je bila zidana s kamenjem, se je marsikje kamenje krušilo, da se je videl omet, ilovica ter zemlja. Tako so nekoč gradili naše domačije. Hlev, ki je počasi lezel vkup, je bil priča, da ga ostareli gospodar ne more več obnavljati. Kozolec pa je že bil podoben beraču, ki se opira na popotno palico. Takšna je bila Brešnikova domačija. Stala je visoko v hribih, da je bil dostop do nje težaven, cesta ni bila zorana, kot je ob drugih kmetij, le stara gozdna cesta je vodila do nje. Dražniki, ki so bili na cesti vgrajeni, so že davno sprhneli. Ni bilo nikogar, ki bi nadomestil nove. Gospodar, ki je prišel iz hleva s košem na rami, ga je odložil oz. obesil na klin pri hlevu, si očistil obleko, stresel klobuk, saj je bil poln sena in se napotil proti hiši. Malo je postal, se oziral v nebo rekoč: »Hja vreme se spreminja, treba bo v gozd, da nagrabimo listja, Kaj veš, kakšna bo zima?« Žena Lona se je pravkar pojavila na hišnem pravu: »Mislila sem te že klicati, koruzni močnik se je močno ohladil!« »Nič zato«, ji je odvrnil »saj veš, da nimam zob, pa ne bo treba žvečiti. Bo kar zletelo v želodec.« »Potem boš pa ponoči vpil in klical na pomoč vse svetnike, ko tako požrešno ješ«! »No, no, zopet si zečala svojo staro pesem! Saj veš, da se starega konja ne da naučiti voziti kot mestne, ki so vpreženi v imenitne kočije.« »Bog pomagaj, s teboj je pač križ«, je odgovorila Lona, se jezno obrnila in pred njim stopala v hišo. V kuhinji sta odmolila jutranjo molitev ter pričela iz glinaste sklede jemati koruzni močnik, ki je menda kar obema dobro teknil. »Ali je Drejc že doma iz službe«, je vmes vprašal gospodar. »Ne, ni ga še«, mu je odgovorila Lona. »Le kje se mudi? Sem mu že sinoči naročil, naj pohiti, da bova šla v gozd po listje, kar ste ga ženske že včeraj nagrabile. Bojim se, da bi ga dež za-močil.« Stenska ura je počasi tiktakala, merila čas, ki se ne vrača. Kazala je že na pol deveto. Oče je stopil na hišni prag, gledal v dolino in poslušal, če se že ne kje sliši glas motornega kolesa. Napenjal je ušesa, ki so že bila močno naglušna, a, žal, nič ni bilo slišati. »Salamenski mule! Le kje se mudi?« sije govoril sam pri sebi. Sonce je v novembrskih dneh bolj malo kukalo iz oblakov, tako da je večino dneva jesenska megla prekrivala doline. Čas se je že pomikal na deseto, ko se je pred hišnim pragom ustavil avto, na katerem je pisalo policija. Iz njega sta stopila dva uniformirana policaja in se napotila proti hišnim vratom. Potrkala sta in vstopila. Lona je pravkar stopila iz kuhinje, v roki je držala glinasto skledo preostalega močnika, mislila ga je nesti psu Lesiju. Ko je zgledala uniformirana človeka se je močno prestrašila, da ji je skleda zdrsnila iz rok, in se razbila na drobne kosce. Močnik seje raztresel povsod, celo na obleko policaja ga je nekaj priletelo. Vsem je bilo nekako nerodno, žena se je pričela opravičevati z besedo: »Ne zamerite gospodje, sam pač hribovska ženska, ki jo vsak nepričakovani obisk nekako prestraši.« »Nič mam’ca«, ji je prijazno odgovoril starejši policaj in kar naravnost vprašal: »Je tukaj pri Brzeniku?« »Je«, je odgovorila Lona. »Bi vstopili malo v kuhinjo«, je nadaljeval državni uslužbenec. Ko so stopili v kuhinjo, je oče ravnokar iz zidne omarice vzel steklenico črničevca, si nalil in ga krepko nagnil. »O, dober dan«, jih je pozdravil, »ravno prav, da sta prišla, tudi vama bom nalil, prileglo se bo!« »No, prav, oče pa nalijte Šilce. Izpila ga bova, nato pa bova vama povedala, zakaj sva prišla. »Kristus, menda ja ni z nami kaj narobe«? je sklenila roke Lona, in se pričela bati. »Pomirite se, mama!« jo je miril mlajši, ki je nekako težko zadržal pekoče žganje, ki ga je zagrelo po grlu. »Je mogoče z našim Drejcem kaj narobe«, je vprašal oče. »Da«, je odvrnil policist. »Preživel je težko prometno nesrečo, rešilec gaje peljal v slovenjegraško bolnico.« »O, moj Bog«, je zajokala Lona, da ja ni kaj hudega!« Policist ji je povedal: »Ko je zavijal na drugo cesto ni bil previden, kot žal mnogi njegovi vrstniki, ne«. »Kaj bova pa sedaj«, se je žalostno sklonil oče v dve gubi. »Ostal sem sam za delo, on pa bo ležal tam v bolnici. Kako bomo pa vse to plačali, ko je danes vse tako drago?« »Naj vam povem, oče, oblecite se pražnje in se boste kar z nama peljali v slovenjegraško bolnico. Tam boste dobili vse podrobne informacije o vašem sinu. »Le pohiti«, ga je silila žena Lona. Vidiš, kako sta prijazna, celo s seboj te bosta vzela, da ne boš plačeval avtobusa.« Ko se je oče preoblačil, je bil ves zmeden, niti nog si ni umil, kar na neumite noge si je obul nogavice, težko si je zapel srajco. Kljub temu da je bil nekoč pri vojakih vedno pravi, da mu danes oblačenje ni šlo od rok. Misel mu je uhajala na Drejca, ki je bil še njuno edino upanje, da boja pustil nekoč delo v tovarni in se poprijel kmetovanja. Ko je bil nared, sta oba policaja lepo pozdravila mater z besedami: »Mati le potolažite se, če pride v življenju kaj težkega, moramo vse prestati.« Čez čas seje avto napotil v dolino, hitro so se pripeljali v mesto. Med vožnjo niso dosti govorili, ker sta po radijskih zvezah imela policista svoje pogovore. Velika bela stavba je objela očeta, ko je plaho vstopil v bele prostore. Duh po bolnici mu je napolnil nosnice, da ga je skoraj prisililo na bruhanje. Stal je na dolgem hodniku, se oziral na vse strani, če bi prišla kakšna sestra ali zdravnik, ki bi ga vprašal, kaj je z njegovim sinom? In res, odprla so se neka vrata, pojavila se je sestra, ki je imela na obrazu masko, za njo je stopal možak v beli halji in prav tako je imel na obrazu masko. »Ne zamerite kmečkemu človeku«, je prijazno ogovoril sestro: »iščem svojega sina!« je dejal. »Kako se pa piše?« je vprašala sestra. »Breznikov Drejc mu pravijo. Dva policaja sta se pred pol ure pripeljala k nam in sporo- čila, da je sin imel prometno nesrečo, zato sem prišel.« Med tem se je vmešal zdravnik: »Pravkar smo ga operirali, a, žal, ne zamerite oče, ni prenesel operacije. Imel je prehude poškodbe, saj ga je težak tovornjak skoraj docela zmlel pod seboj. Mrtev je!« Oče Breznik seje sesedel na klop, padel bi, če bi ga sestra in zdravnik ne podprla za roke. »Oh ti moj ljubi Bog, da se je moralo tako zgoditi! Kaj bomo pa sedaj brez njega?« Zdravnik ga je miril: »Skušajte razumeti, oče! Vsak dan se to dogaja. Mnogi mladi ljudje so preveč vihravi, preveč se zanesejo na sebe in premalo so previdni. Stopite z menoj v pisarno!« mu je velel zdravnik. Plaho je vstopil za njim, klobuk je držal v roki, po licu so mu drsele solze, brada mu je drhtela, ves je bil iz sebe. Ni se zavedal, kaj se z njim dogaja. Ko je zdravnik opazil njegovo zmedo, težave, je velel sestri, da mu je dala pomirjevalno inekci-jo, ki pa žal, ni pomagala, ker je pil žganje. Prejel je mrliški list, vse ostalo je uredila pogrebna skupnost, ki je v krsti popoldan pripeljala mrtvega Drejca. Pojavil se je na ulici. Imel je srečo, da se je sosedova Andreja pripeljala s Tičkom njemu nasproti. Obstala je, ga povabila, naj prisede in se čudila, kaj vendar dela v mestu! Med jokom ji je razložil, kaj se je zgodilo z Drejcem. Tudi njej se je pojavila solza v očeh, saj si je natihem želela Drejceve bližine ker je bil pošten, priden fant. Sedaj pa je vse splavalo po vodi. Peljala ga je naravnost domov. Jok, ki se je razlegal shriba, ko se je cerkveni zvon oglasil z zvone-njem mrliču, so se ljudje spraševali, kdo je umrl? Vest se je naglo širila v dolino in naenkrat se je pri Brezniku zbralo ljudi. Eni so pripravljali mrliški oder, drugi so pomagali in tolažili ostarela starša: »Bomo že mi pomagali, da bo šlo delo naprej!« Tako vedno govorijo ljudje, kadar se kje pripeti kaj takšnega, pozneje pa se to le malokje izpolni. Bedeli so številni, tudi rož je bilo polno okrog mrtvega Drejca, ki je negiben ležal med svečami. Ljudje so tiho stopali, dajali njima roke rekoč« »moje sožalje!« Nato so se pomudili pri mrliškem odru. Ali so molili, ali pa se spraševali, kako se je moglo to zgoditi. Tretji dan je ob 3. uri pripeljal mrliški, pogrebni avto in sosedovi fantje, Drejcovi prijatelji, ki so na sebi imeli bele trakove, so dvignili pokrov krste. Še prej pa so, kot je že naša stara navada, pretrgali rožni venec, ki ga je imel Drejc navitega na mrtve roke. Jok matere in očeta in mnogih ni mogel ublažiti bolečine, ki jo je takrat čutilo materino šrce. Po zadušnici so Drejca fantje spustili v še-njanško pokopališče. Med tem ko je župnik opravil pogrebni obred, se je tiho nekje od daleč oglasila pesem: »Vsi so venci beli, samo moj zeleni!« Domačija se je oddela še v večjo žalost. Povsod opaziš novembrsko tihoto, povsod veje mrliški dih, Drejca ni več! Življenje gre naprej svojo pot in nihče več ne vpraša, kako sedaj živita ostarela Breznikov? Pozabljene so izgovorjene besede: »Bomo že pomagali!«, da, to je izrečeno marsikje, ostale pa le samo izgovorjena beseda. Prizadetemu, ki je izgubil svojega ali svojo, ostane žal samo fraza — bomo že pomagali! Takšno je naše življenje! Viktor LEVOVNIK NOGARJEVEMU OČETU V SPOMIN Tiho in mirno je ugasnilo življenje Alojzu Tretjaku, Nogar-jevemu očetu iz Razborce. Njegovo utrujeno in izčrpano srce je oddalo zadnjo kapljo krvi, potem pa je za vedno obstalo. Na vrtu miru, na šentiljskem pokopališču v Mislinji se je od njega poslovila velika množica svojcev, sosedov, prijateljev in znancev. Na Nogarjevi kmetiji v Razborci je 16. junija 1904. leta stekla njegova zibel v številni kmečki družini, kjer je bilo 12 otrok. Že rosno mlad se je navajal na težka kmečka dela in vzljubil je zemljo in naravo. Kot močan kmečki fant je dolga leta s konji vozil iz pohorskih gozdov les v dolino in si s tem zagotovil vsakodnevni zaslužek. Kot samouk je cepil skodlje in z njimi pokrival strehe hlevov in hiš daleč naokoli. Izdeloval je mlinska kolesa, to pa dokazuje, da je njegov No-garjev mlin še eden redkih, ki je ohranjen in v njem še danes meljejo žito. Z vestnim in pridnim delom je dobil zaupanje očeta, da mu je prepustil No-garjev grunt. Leta 1945 seje poročil s Pokličevo Štefko, s katero sta si ustvarila skrbno zakonsko ognjišče, v katerem sta podarila življenje 6 otrokom. Ko je med drugo svetovno vojno sovražnik teptal naša tla, je tudi za njega dostikrat pretila nevarnost. Odpeljan je bil v ujetništvo v Nemčijo. Po vrnitvi iz Nemčije je odšel k vojakom v Ljubljano, kjer je bil zajet. Z odraščanjem otrok je postalo življenje na kmetiji lažje in kmetija seje razvijala. Ko so mu začele pešati moči, je leta 1985 posestvo prepustil sinu Jožetu, ki kmetijo skrbno vodi po očetovi začrtani poti. Nogarje-vega očeta, tihega in marljivega, bomo ohranili v lepem in trajnem spominu. Naj mu bo lahka domača zemlja! F. JU RAČ SKALJENA MLADOST! Stanko, star komaj 22 let, si moral kloniti pred kruto usodo zaradi bolezni končati svojo življenjsko pot. Strma, boleča je bila tvoja življenjska cesta. Veliko si prestal, bil si 6 mesecev v nezavesti. Tvoje življenje je viselo na nitki, katero lahko pretrga rahel vetrič. Po majhni ozdravitvi, po vrnitvi na tvoj dom smo si vsi želeli zdravja! A žal, prišlo je drugače, boleče, nepozabno! Odložil si breme življenja, mladost ti je skaljena in tako odhajaš v objem domače grude, v objem svoje babice in dedija. Tiho boste spali večno spanje. Bele krizanteme bodo tvoji mami Angeli, očetu Jožetu, bratu Marjanu vedno govorile, da tukaj počivajo naši, tukaj je naš Stanko! Sprevod pogrebcev je pričal, da si bil med nami priljubljen! Viktor LEVOVONIK Velika praznina je ostala na En-cijevi domačiji na Pernicah, ko smo se zadnjega, še toplega jesenskega dne, v petek 9. oktobra na perniškem pokopališču poslovili od En-cijevega očeta. Vsaka smrt je nepričakovana — lahko kruta ali polna bolečin — in tako smrt je 7. oktobra dočakal v slovenjegraški bolnici tudi naš Ivan — oče 4 otrok, 8 vnukov in 1 pravnuka. Komaj je minulo dober mesec, ko so bili vsi njegovi zbrani, da so proslavili visok »jubilej — 75-letni co«. Bil je še veder in čil še poln na Črtov. Pokojnemu Ivanu Sekolovni ku je stekla kmečka zibelka na En cijevi domačiji kot 5. otroku v tej družini. Že kot mlad fant je moral poprijeti za kmečko delo, katerega je opravljal skoraj do zadnje ure. Ko je odrastel v fanta, se je začela druga svetovna vojna, ki tudi njemu ni prizanesla in je bil jeseni 1943 vpoklican v nemško vojsko. Bil je IVAN SEKOLOVNIK 1916-1992 na raznih frontah in tudi dvakrat ranjen. Posledice so ga spremljale do groba. Ko se je leta 1945 vrnil, mu je bilo določeno, da bo Ivan bodoči gospodar na Encijevi kmetiji. Za svojo življenjsko družico si je izbral Ribčenovo Viktorijo, s katero sta delila krute in dobre čase. Zaorala sta ledine in začela napredno gospodariti, tako da je bilo ponos družini in nam Pernicam. Ko so se pri obnovi kraja vrstile razne akcije: gradnja ceste, elektrike in telefona, je bil vedno med prvimi. Tudi pri obnovi farne cerkve na Pernicah kot ključarje dosti prispeval in nazadnje pri obnovi po-družne cerkve Sv. Urbana ni stal ob strani. Ko so mu moči že opešale, je dal posestvo najmlajšemu sinu Silvu, z željo da bi ostala kmetija še naprej ponos vsem krajanom. Hvala ti, Ivan, za vse dobrote, kar si storil za družino in kraj, v katerem si prebival. Rupert KRAJNC Nemo in tiho kot je živel je mnogo prezgodaj ugasnilo njegovo življenje, ki je bilo vseskozi trdo in težko. Franc Grušovnik iz Doliča se je 15. 11. 1920. leta rodil na Reber-nikovi kmetiji in bil najstarejši med še tremi brati in petimi sestrami. Že kot mlad kmečki fant, je okusil vse tegobe takratnega življenja, saj je moral kot najstarejši na kmetiji poprijeti za vsako delo. Ko se je začela druga svetovna vojna so se za njega začeli težki in hudi časi. Kot mlad fantje bil mobiliziran v Nemško vojsko in poslan na Rusko fronto v bližino Moskve. Želja, da bi se čimprej vrnil nazaj na domača tla se mu je uresničila in prišel je med partizane v Beograd, kjer je bil borec Sremske fronte. Težki in hudi so bili boji na tej fronti in večkrat je rad dejal, da je od množice slovenskih borcev ostalo živih le deset, med katerimi je bil tudi on. Po tej fronti je bil napredoval v oficirja. FRANC GRUŠOVNIK 1920-1992 Leta 1947. seje vrnil domov, kjer se je takoj vključil v obnovo domovine. Bil je med prvimi kot predsednik takratnega Ljudskega odbora v Šentflorijanu, pozneje pa predsednik takratne Kmetijske zadruge v Doliču. Delal je tudi v raznih kulturnih in političnih organizacijah in bil je povsod tam, kjer je z lepo besedo in dobrim nasvetom pomagal. 1954. leta seje poročil z Pečenikovo Anico, kjer so se njima v zakonu rodili trije otroci. Ker pa Rebernikova kmetija ni dajala dovolj za preživljanje, se je pokojni Franc zaposlil. Delal je pri podjetju Plamen v Doliču, v tovarni dušika v Rušah, nazadnje pa je odšel med velenjske rudarje. Ko mu je že pred leti življenjska moč pešala, je posestvo pripustil sinu Zvonkotu in snahi Marinki, z dobrimi nasveti pa je še vedno rad pomagal. Njegovo največje veselje pa je bilo, da je lahko odšel v zvonik domače cerkve kjer je ob cerkvenih slovesnostih »tor-jančil«. Vsi, ki smo ga poznali ga bomo ohranili v lepem spominu. F.J. HOTULJSKA CERKEV SLAVI (1367-1992) Pod motom »Hotuljska cerkev slavi« je bila na hotuljski krajevni praznik, zadnjo oktobrsko nedeljo 25. oktobra 1992 v Kotljah velika slovesnost. Hotuljci so Slovesno proslavili 625 letnico obstoja svoje farne cerkve. 25. oktobra 1367 je dal takratni oglejski patriarh Markvard dovoljenje za gradnjo cerkve v Kotljah. Zgradili naj bi jo na čast sv. Fortu-natu, Felicijanu in sv. Neži in Primožu. Cerkev nekaj let ni imela sojega pokopališča. Bila je pod patronatom šmartinske fare pri Slovenj Gradcu. Hotuljci so morali svoje mrliče nositi skozi starotrško faro pokopavat v Šmartno. Tedanja hotuljska fara je bila velika. Imela je današnjo faro na Selah do leta 1787, imela je tudi današnjo ravensko faro sv. Egidija, ki je bila ustanovljena šele leta 1861. Takrat so Kotlje izgubile ozemlje, kjer so danes Ravne, tolsti vrh, Dobrije, Koroški Zelovec, del Brdinj in Preškega vrha. Zato ni čudno, da je takratni hotuljski župnik v sveti jezi s pestjo udaril po prižnici in ves ogorčen povedal: »Dragi farani! Da boste vedeli: Nocoj, točno ob polnoči, nam je hudič pol fare požrl!« Ob praznovanju 625 letnice cerkve, so se Hotuljci spomnili tudi svojega 50 let zatajevanega rojaka dr. Alojza Kuharja »Prežihovega Lojzna«, brata slov. pisatelja in revolucionarja Lovra Kuharja »Prežihovega Vo-ranca«. Lojz je bil najbolj izobražen Hotulc. Imel je 4 doktorate. Od teh je enega opravil na Sorbonni, univerzi v Parizu, enega pa v Angliji, na univerzi v Cambridgeu. Lojz je bil politik, ki je pred vojno prišel v sam vrh jugoslovanske politike. Urednik dnevnika »Slovenec« je med vojno govoril po radiu BBC iz Londona v slovenščini. Po vojni je nekaj let živel v Angliji, potem pa v Ameriki, kjer je tudi umrl. Razen cerkvenih slovesnosti, za katere ima največ zaslug sednaji hotuljski župnik Avguštin Raščan-Gusti, so Hotuljci v nedeljo dopoldne, pod lipami, slovesno proslavili tudi svoj krajevni praznik »Zadnjo oktobrsko nedeljo«. Bila je lepo uspela tradicionalna 49 proslava v spomin, da so bile Kotlje med okupacijo ta dan leta 1943 en dan svobodne, brez nemške oblasti. S tem dejanjem so prišle Kotlje v svetovno zgodovino, saj so takrat med vojno, ko so bili Nemci tako močni, da je le malokdo verjel, da bodo vojno izgubili, vsemu svetu dokazale, daje mogočni, tisočletni nemški rajh ranljiv takorekoč doma na svojem ozemlju. Slovesnost jepopestrila pihalna godba Ravenskih železarjev. Zelo lepo je zbranim o zgodovini Kotelj od davnine do danes spregovoril Jože Logar. Povedal je, kar mnogo ljudi ni vedelo, da so bili Hotuljci vedno in povsod »zraven«, kadar so se dogajala zgodovinska dogajanja za naš slovenski narod. Tako so bili zraven v prvi svetovni vojni, med boji za našo Koroško in med drugo svetovno vojno, in NOB, ko je padlo 70 ljudi, skoraj vsak 10. Hotuljec. Veliko vlogo so odigrali tudi v času slovenske pomladi, ob osamosvojitvi in nastanku naše resnično svobodne, samostojne države Slovenije. Štiričlanski občinski ilegalni odbor narodne zaščite je štel kar tri Hotuljce, torej 75 %, 35 članska enota teritorijalne obrambe pa kar 30 hotuljskih mladincev, ki so se izkazali, kot je bilo treba od Solčave do Dravograda. Enako velja za vse policiste, ki prebivajo v Kotljah. Rok Gorenšek Ob obletnici odhoda zadnjega rojaka iz Slovenije so bila v občini Slovenj Gradec podeljena pripadnikom enote za zveze, službe OIO in pripadnikom občinskega pozivnega sistema priznanja »ZMAGALI SMO« Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Tako priznanje prejema tudi mlad kmet Iran Večko iz Završ nad Mislinjo. Foto — F. Jurač * Farna cerkev Sv. Marjete v Kotljah AKTIV UPOKOJENCEV GOZDARJEV Med upokojenci dosedanjih gozdarskih organizacij je že dalj časa živela ideja o neki organizaciji, ki bi ljudem, ki so dalj časa skupaj delali, omogočala, da bi se večkrat srečali. Tako so ustanovili iniciativni odbor, ki se je prvič sestal 28. oktobra. Na tem sestanku so se dogovorili, da bo delovna skupina, sestavljena iz petih članov, pripravila predlog organizacije, člani iniciativnega odbora pa bodo med upokojenci zbirali članstvo aktiva s pristopnimi izjavami. Dogovorili so se tudi, da bodo za delovanje svoje organizacije plačevali simbolično članarino. Namen take organizacije upokojenci vidijo predvsem v povezovalni in socialni funkciji, kar pomeni, da bi se večkrat srečali, drug drugega obveščali o zadevah, ki jih zanimajo in obiskovali ter pomagali osamljenim kolegom. Seveda pa bi na teh svojih srečanjih obravnavali in sodelovali tudi pri strokovnih zadevah, saj menijo, da so s svojimi dolgoletnimi izkušnjami še vedno sposobni izoblikovati »pametne« predloge. O sami organizaciji pa smo slišali več predlogov. Vsi so menili, da ni nujno, da je njihova organizacija pravna oseba, povezovali pa bi se lahko preko občinskih upokojenskih organizacij ali preko Društva inženirjev in tehnikov-gozdarjev, omenjen pa je bil tudi sindikat podjetja. Vse te ideje bo upoštevala delovna skupina, ki bo pripravila predlog organizacije do meseca decembra. Ida ROBNIK ZAHVALA Ob boleči izgubi našega dragega očeta, dedija, pra-dedija in brata ALOJZA TRETJAKA po domače Nogarjevega očeta iz Razborce se vsem, ki so ga spremljali na zadnji poti, mu darovali vence, cvetje, sveče in darovali za svete maše najlepše zahvaljujemo. Hvala vsem sosedom za pomoč v najtežjih trenutkih, govorniku Marjanu Križaju za poslovilne besede ob odprtem grobu, šentiljskim pevcem za zapete žalostinke ter g. Tinetu Tajniku za pogrebni obred. Žalujoči otroci: Ivan, Slavica, Mihaela, Jožica, Jože in Alojz z družinami, brat Jože, sestre Fanika, Pavla in Jožica. NOVEMBRSKA KMEČKA DELA Le kdo bo listje grabil, le kdo bo praprot žel . . .? Tako se glasi narodna pesem. Tudi v novembru je bilo nekoč na kmetih zelo pestro in družabno. Ta mesec so želi »zadnjo pšenico« v letu, kot so imenovali žetev praproti. Kmetje so najeli sosede in dninarice in šli v gozd. Zenske so žele praprot in jo metale na kupe, moški pa so jo vozili z živino domov. Praprot so rabili za opaže svinjakov in hlevov od zunaj, da so bili bolj topli,spomlad pa so jo rabili za nastiljanje. Seveda so zvečer pripravili večerjo z najboljšimi jedmi. Tudi čez dan je bilo dovolj orehove potice in mesa ko se za žetev »zadnje pšenice« v letu spodobi. Ko so poželi pri prvemu kmetu, so šli k drugemu, in tako dalje. Seveda po večerji ni manjkalo tudi harmonike in plesa, Še važnejše in bolj veselo opravilo je bila teritev lanu. Pokanje trlic seje čulo daleč naokoli. Več kmetov skupaj je imelo v vasi sušilnico za lanena stebla imenovano »FRJA-ČO«. Ta je bila zidana in pokrita, lahko pa tudi čisto preprost, kakršno smo imeli mi doma. Ta je bila štirioglata s kamenjem obzidana plitva jama. Na vrhu so bile položene late, na katere so naložili vlakna. Do jame je bil par metrov dolg tunel. V ustju tega rova so kurili, toplota pa je šla po rovu do lanu. Pleg so bili v zemljo v krogu zabiti močni koli, po dva za eno trlico, lesna naprava za to delo. Moški, navadno hišni gospodarje sušil lan in pazil, da so bila vlakna dovolj suha in da se niso ožgala. Tega so imenovali »SUHA BABA«. Ženske so trle in predivo nalagale v kupe za prejo v zimskih dneh. Stebla so imela v sredi predivo, ki je bilo obdano s čvrsto skorjo. To skorjo so morale s trlicami zdrobiti, da je odpadlo na tla. To so imenovalni »pezder-je« pa tudi šaljivo s pšenico. Seveda so gospodinje za terice pripravile najboljšo hrano in tudi »likof« so primerno proslavili. Vsa ta kmečka dela je spremljala družabnost, veselje, petje, šaljivost, zvečer po opravljenem delu pa ples in dobra volja. Marsikaterega moškega, ki ga je radovednost privabila v bližino teric, so ženske zgrabile in mu za srajco natlačile te pšenice. To pa je bilo zelo neprijetno, ker je ta pšenica strašno pikala in jo je bilo zelo težko iz srajce ali spodnjic odstraniti. Kmečka dela so skozi vse leto družile sosede v tesno povezano prijateljstvo. Vse je bilo treba pridelati doma in tako ročno tudi platno. Najdaljša je pot od setve lanu pa do samega platna. Lan je treba posejati, nato ročno opleti, ga zrelega ročno poruvati iz zemlje, zvezati v snope in ga na skednju »ORIF-LATI«, se pravi odstraniti glave s semeni. Nato ga zopet povezati v velike snope, ga v rižah položiti v tankih plasteh po travniku. Tam leži na suhem in dežju 2 do 4 tedne, da skorje okoli srdice, kjer je predivo, pol segni-je in odstopi. Nato ga je treba spet pobrati s srpom ali drugim primernim predmetom in tako zopet povezan v snope čaka na teritev. Predivo se zopet na posebni napravi zmeša v takozvane kodelje, da se lahko prede. Nato celo zimo brnijo oziroma so brneli kolovrati predic. Iz špul kolovrata so zopet na posebnem motovilu navili v tako imenovane štrene. Te štrene so zopet prali ob potoku, da so izgubile rjavo barvo in postale bele. Posušene so zopet na posebni napravi sukali in navili vlakna v klopišče. Šele tako navite niti v klopčiče so romale k tkalcu pri nas imenovanem »KAUCU«. Ko je ta izdelal prt, še ni dela konec. Prt je imel še vedno rjavo barvo in bil robat in grob. Tega so razprostrli po livadi na »PLEHO«. Močili so ga več dni in mokrota in soce sta ga po več dneh obelila. Iz njega pa so še vedno štrleli ostanki »pez-derja«, zato so ga z lesenimi ročnimi valji še valjali. Nato so iz prta izdelovali doma ročno posteljno perilo, brisače, srajce in še kaj. Tkalci pa so tudi izdelovali blago za moške obleke iz mešanice volne in prediva tako imenovano »RESANO«. Perilo in izdelki iz lanu pa so še vedno pikali v kožo in po večkratnem pranju so šele postali gladki in prijetni. Danes se zdi skoraj neverjetno, s kakšno potrpežljivostjo so včasih ljudje delali vse to, da so preživeli. Zato pa je ljudi to delo povezovalo skupaj. Ni bilo hlastanja po čim udobnejšem življenju, ne prestiža nevoščljivosti in drugih pojavov kot dandanes. Danes delajo stroji, vsak skrbi, da bi imel več kot njegov sosed. Domačih praznikov in zabav ni več. Lepo domačo pesem znajo zapeti le še stari ljudje, če pridejo skupaj. Iz modernih Ko se takole popelješ po naši lepi domovini in opazuješ njeno naravo, si lahko srečen. Naša Slovenija je mala država, vendar smo srečni, da živimo v miru, kar si ga drugje po svetu tako želijo. Aktiv invalidov Podgorje je na pobudo našega dolgoletnega predsednika pripravil enodnevni izlet po Beli krajini. Vsa pohvala gre našemu predsedniku Adolfu Sušcu, ker se je potrudil, da je spravil skupaj dva avtobusa in to je za nas Razborčane največ vredno, da pride po nas avtobus v Suhi dol in tako lahko gremo na izlet. Naprej smo se ustavili v Novem mestu. Temeljito smo si ga ogledali, saj je za nas bilo zelo zanimivo, ker ga krog in krog obdaja voda. Počitek je bil tudi v Dolenjskih toplicah, a žal ni bilo možčno kopanje, ker smo morali nadaljevati pot proti Podturnu in Bazi 20. Tam smo si v kočevskih gozdovih lahko ogledali kako so v težkih razmerah tu živeli borci NOB. Še huje nas je prizadelo, ko nas je prijazen vodič usmeril tja k jamam, kjer so e po vojni dogajale nespametne morije. Vprašali smo se, zakaj vse to. Nič niso pomislili, da bi jih kot ujetnike lahko uporabili, da bi gradili porušeno domovino. Poglejmo, kako so to storili v prvi svetovni vojni. Ujeti piknikov hreščijo pozno v noč vreščeče melodije iz kaset in tranzistorjev in drugih naprav. Iz športnih stadionov se čuje divje vpitje navijačev. Lepe narodne pesmi, ki so jih nekoč prepevali fantje ob tihih večerih, na vasi ni več. Te so shranjene namesto v srcih ljudi v arhivih etnografskih ustanov. Le kako bi se počutili naši narodni buditelji, pesniki, iz preteklosti, če bi prišli danes med nas. Ljudje, namesto da bi se družili v skupnost, se razdružujejo. Razpadajo države, še te razpadle se razdružujejo v regije. Tudi posamezne družine ne morejo biti skupaj. Otroci ne prenašajo družinske skupnosti. Gradijo si svoje hiše, svoja stanovanja, pa čeprav je v hiši staršev dovolj prostora za vse. Celo nekateri zakonci na stara leta ne prenašajo več eden drugega in spijo ločeno. Zato so spomini na stare čase, ko je vladala revščina, v srcih ljudi pa duhovno bogastvo, vedno lepi. Jože KRAJNC Italijani so jim prišli presneto prav. Gradili so tu v Suhem dolu 3 mostove in po Karšte-lih betonske škarpe, ki so vidne še danes. Moj oče, ki so stanovali v suhidoliški žagi, so nam otrokom pripovedovali, kako so bili ti možje — ujeti Italijani pridni in mirni. To bi lahko storili tudi v kočevskih gozdovih, ne pa da so ljudi neusmiljeno pobili. Občudovali smo kočevske gozdove, ki so po svoje zelo lepi. V Kočevju smo se srečali s Cirilom Ojclom, ki je nas zelo lepo sprejel. V Kočevju smo imeli daljši postanek, saj smo imeli tam tudi kosilo. Nato smo se odpeljali do Trubarjeve rojstne hiše, si ogledali žago in mlin. V mlinu sem zamanj iskala stope, ki so včasih delali proseno kašo, ne vem, morda sem jih spregledala. Tako seje naš izlet bližal koncu. Domov smo se vrnili srečno in zdravo po zaslugi Grahovega Tineta iz Velenja, saj ni zgrešil nobenega ovinka. Zahvaljujemo se tudi našemu vodiču, ki je nas sproti seznanjal, kod smo se vozili in kaj je zanimivo. Aktivu invalidov Podgorje in predsedniku Adolfu Sušcu se vsi izletniki zahvaljujemo za trud, ki je bil vložen v to akcijo. Hvaležni člani. Štefka MELANŠEK #**#**#**#*##*#***#***#*****#*******#**##*##*##*# ZAHVALE, SPOMINI, ČESTITKE Z mesecem decembrom bomo proti plačilu ponovno začeli objavljati spomine ob obletnicah smrti vaših svojcev. Na enak način bomo objavljali zahvale ob smrti svojcev in čestitke za razne slavne in svečane dogodke v družinah. Cena za objavljeno zahvalo ali spomin s fotografijo je 600,00 SIT brez fotografije 500,00 SIT. Cena za objavljeno čestitko je 500,00 SIT. Plačate lahko s položnico na ŽR 51840-607-49329 ali pri oddaji besedila v uredništvu. Besedila in fotografijo in dokazilo o plačilu na naslov uredništva (Uredništvo VIHARNIKA, Vorančev trg 2, Slovenj Gradec) do 22. v mesecu. Uredništvo a##****#*****##*####**#**##**#*#***##*#** *##*##*# IZLET PO BELI KRAJINI TRGOVINA VSE ZA V LES DOBITE V TRGOVINI LES! Prodajamo vrhunsko profesionalno gozdarsko opremo in orodje po konkurenčnih cenah. Nudimo tudi kurivo po najnižjih cenah (lignit 5.600,00 SIT/tona) POKLIČITE ALI OBIŠČITE NAS na Koroški cesti 68 v Radljah ob Dravi, tel.: (0602) 71 421, fax.: (0602) 71 239 NAŠ DELOVNI ČAS ZA VAS JE VSAK DELOVNI DAN OD 6.00 DO 15.00 ure. KUPON: EXPRES OPTIKA, Jurij Podgoršek, Poštna ulica Slovenj Gradec in Šaleška 16, Velenje. 1 0% pOpUSta pri nakupu ali popravilo očal --------------------------------- Če kupujete ali popravljate očala, stopite v EX-PRES OPTIKO Jurija Podgorška v Poštno ulico v Slovenj Gradec ali v Velenju na Šaleško 16 (na sliki). Solidno in hitro boste postreženi. Če pa boste potrebovali kakšen nasvet v zvezi z vašim vidom, pa vam bodo tudi pomagali. Kupite lahko vse vrste stekel za očala, na zalogi pa imajo tudi okvire za očala. Če pa izrežete kupon, pa vam nudijo 10% popust pri nakupu in popravilu očal. VOŠČILA IN POZDRAVI Dragim sodelavkam Marketa v Mislinji Martini Timošek, Martini Skarlovnik, Martini Črep in Andreji Kotnik želijo vse lepo za praznovanje z željo, da bi jim teknila dobro pečena Martinova gos ob dobri kapljici Veselega Martina — sodelavci in sodelavke. XXX Dragemu možu, očetu in dedku IVANU VOŠNERJU iz Mislinjske Dobrave iskreno voščijo za 54. rojstni dan in god z željo, da bi bil zdrav in vesel med svojimi najdražjimi — žena Pavlika, hčerka Irena in sin Zdenko. Vnuk Rok pa dediju pošilja 54 poljubčkov in ga prosi, da bi ga imel še v naprej tako rad. XXX Iskrene čestitke za praznovanje pa so namenjene dragemu bratu SREČKU KA-ŠTIVNIKU iz Smartna. Še veliko zdravih in srečnih let mu želi — sestra Andreja z možem Tonetom, Mateja in Sonja pa strica lepo pozdravljata. XXX To voščilo pa je namenjeno dragi hčerki in sestri TINI GOŠNJAK iz Mislinje. Vse lepo za praznovanje, v šoli pa veliko uspeha ji iz srca želijo — mama, ata in brat Boštjan. sij «1« «1* »I* 4« 4* 4> 4« 4> 4« 4» 4» «1« 4* 4< *T* »l* *t» *x» *T» »x» *t» 'T' 'T' 'P »r Razstava in pokušina jedi iz medu na Prevaljah Na letošnjih Jesenskih srečanjih je aktiv kmečkih žena Prevalje v dneh od 21. do 23. septembra ob razstavi o čebelarstvu, panjskih končnic in čebeljih pridelkov pripravil razstavo JEDI IZ MEDU. Sodelovale so kmečke gospodinje z naslendjih kmetij: RAVNJAK, PETEK, ŠTAJNER, ŠIBOVNIK, ŠTEKL, MELEŽNIK, ZAŽE, DRVIŠ, SMOLAR, MAK, HARTMAN, MARIN, RAŠEŠNIK IN KNEPS. Obiskovalci so lahko vse razstavljene jedi pokusili in zaradi velikega zanimanja dobili zanje tudi recepte. Pa še en recept, ki se ga koroške babice še morda spominjajo: ŽGANCI Z MEDOM Sestavine: 3 litre slanega kropa 80 dkg ostre, koruzne ali ajdove moke 8 žlic medu 4 žlice masti Priprava: V vrelo, osoljeno vodo vsujemo presejano moko. Voda ne sme preveč vreti, da se iz moke naredi lep kupček. Vre naj 15 minut, nato kupček obrnemo, ga na sredini prebodemo s kuhalnico in kuhamo še 10 minut. Odcedimo približno 1 1/2 I vode, segrejemo mast, zlijemo v lonec in zmešamo žgance. Nadrobimo jih v skledo, prelijemo s tolplim medom in ponudimo. Dober tek! Ela OSOJNIK Libeličani so praznovali Libeliče, majhna in prisrčna koroška vasica, je gostila goste iz predsedstva Republike Slovenije. Na 70-letni-co ponovne priključitve Libelič k matični domovini so prišli predsednik predsedstva Milan Kučan ter člani Ciril Zlobec, dr. Matjaž Kmecl in Ivan Oman. Pridni in vestni občani te majhne koroške vasice so pripravili prisrčno proslavo ob 70-letnici. Dvorana nad gasilskim domom v Libeličah je bila premajhna, da bi sprejela vaščane, ki so želeli prisostvovati proslavi. Predsednik sveta tamkajšnje krajevne skupnosti Adrijan Zalesnik je v pozdravnem nagovoru dejal, da so Libeličani resnično velikokrat pozabljeni, pa zaradi tega še niso obupali. V nadaljnem razvoju kmetijstva in utiranja poti turizmu vidijo svoj nadaljni razvoj. Slavnostni govornik na libeliški proslavi Ciril Zlobec pa je dejal: »Libeliče in Libeličani so prav poseben primer v slovenski zgodovini, kajti zgodovine ne pišejo samo vojni dogodki, zmage in porazi. Libeličani so se že takrat postavili po robu tako močni državi, kot je bila Avstrija in dve leti po plebiscitu je spoznala, da Libeličanov ne bo mogoče pokoriti ter je pristala, da ta kraj ponovno vrne domovini ...« Da bi dogodke izpred 70 let kar najbolj nazorno prikazali, so za ta dramatizirani prikaz poskrbeli domačini. Za popestritev proslave pa je poskrbel pihalni orkester, gospodinje iz Libelič pa so pripravile razkošno obložene mize domačih dobrot. Predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan pa je ob tej priliki slovesno odprl vaško gostilno »Pri moštiju«, ki je last Franca Rusa in s tem je v Libeličah še ena vaška gostilna več. F. JURAČ 83- letni Franc Perovnik, ki se ima za starega Libeliča n a, seje pozdraviI z Milanom Kučanom 0 Libeličanom je spregovoril Ciril Zlobec B Vaško gostilno »Pri moštiju« je slovesno odprl Milan Kučan □ Dramatizirani prikaz izpred 70 let so skrbno prikazali domačini. Glasilo VIHARNIK izdaja delovna organizacija Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec. Urednica: Ida ROBNIK, lektorica: Majda KLEMENŠEK, tehnični urednik: Bruno ŽNIDERŠIČ. Naklada: 3500 izvodov. Tisk: GZP MARIBORSKI TISK Maribor, Tržaška cesta 14, 62000 Maribor, 1992. Na podlagi mnenja Ministrstva za informiranje z dne 30. 1. 1992 se šteje Viharnik med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3, za katere se plačuje petodstotni davek od prometa proizvodov.