VSEBINA: •iiNtc u prturinj» 4 a.-*gt hm . » * i. . . .. a J V vwäd! ■ Vwsas a Uža'uru k-»««. £. <Àw, . foM* v ba/Kjtsk» 4 Freni«*« eia»- Skw A' .V- xfcti raiorj-a . _ . . . 5 Ig«««*. Osnaa :.t» ... - , K ysan&a Arino* Srt«. PosM . . r Mill .tirra — itnk ssaii /IP . fK « . . » .'taf . .arra, Z C»«;; PNaa» i fmicba v litnAb ... 9. Sfatt-j ^VsftVlft Ptic« ... W. Pral, a D ire Fr Kl S-*. VrtMbHu pr*.m -— K«K«à coi|fcJ> Zkwpoljt* JovansijSi otud)*! Mihce-T ato .UtfteMa tekam; - v ij**» Štev. 8. V Ljubljani l velikega srpana 1907. Leto VIII. Slavko na potovanju. Vstane Slavko In zazdeha. Kje želodCku je uteha? „Mati, hitro mleka daj, potlej zmeniva se kaj t" Slavko se lepó umije, mleka sladkega napije, reče mamki ves razvnet: „Zdaj-le grem v Široki sveti" Mati se skrivaj nasmeje, svojo misti, nič ne deje, Slavko stisne ji rokó, da srčneje je slovo. Gre in stopi na dvorišče, kok I ja v prahu hrane išče, Slavko sede v prob, hiti, da si hišico zgradi. Hišica je brž gotova^ deček gre na pota nova, daleč gre za vrtni plot — velik svet je vsepovsod. Rodni krov na rodnem dvoru, gore sinje na obzoru, Slavko gleda in strmi, nič več se mu ne mudi. Kdo naj gre po oni strani, oj, prostrani in neznani, ko je tuje vse tako, da mu hoče Jok v oko? Gozd šumi tam v rahli sapi, a po njem v rdeči kapi škrat se izprehaja sam: „Pridi, Slavko, bom te — ham!" Potok žubori v daljavi, žubori in dečku pravi: „Kliče te povodni mož, ej, pa mu tovariš boš!" Slavko se plašan obrne. Naj gre dalje, naj se vrne? E, dovolj je potoval, vsak bi še tako ne znal! Mati tam na pragu čaka, čaka in zazre junaka: „Slavko, dober dan Bog daj! Ali smo prišli nazaj?" Radostno oko zašije, roka se vratu ovije, brez besed in brez solzà sta umela se oba. E. Gangly V Konjskih vodah. Spisal Andrej Rapè. ošček Savske struge, ki leži med Trbojami na levem in Mavčičami na desnem, med Podrečo in Zbiljami na desnem in Smlednikom na levem bregu naše glavne reke Save, ima ime »Konjske vode". Naravnost diven je pogled na strugo, razdrapano in razrito, raztrgano in temačno, ako se izprel'ajaä po levem bregu ob Savi od Trboj doli do Smlednika. Nehote me na vsakem izprehodu zanese semkaj korak. In ko gledam to krasoto, se mi zdi, da dihajo v nji stoletja, tukaj pokopana. Valovi na tem prostoru temnozelene Save mi udarjajo v uho kot brezkončno ihtenje, oblivajoč sive skale s svojimi solzami. In to skalovje! Kadar ga gledam, se mi zdi. kot da bi zrle z velikimi belosivimi očmi vame temne sanje. O, tudi ponoči sem že opazoval to prirodno lepoto, v jasni, mesečni noči, polni zvezd. I" kopale so se zvezde doli v globoki strugi, v zelenih valovih, in zdele ?o se ml preplašene. Trepetale so v temni globočini, kot da jih je strah. Moj duh pa je takrat romal po preteklih stoletjih. Zgodilo se mi je večkrat, zročemu t0 krasoto, da nisem vedel, kdaj sem se vrnil domov. Po tej strugi se vije Sava, zajedaje se v bregove z grizočimi svojimi ustmi, večkrat jezna in srdita, pa zopet ihteča in vdana. Kot jetnik se mi zdi Sava na tem mestu, jetnik, ki so ga vkovali v težke, nerazmakljive okove, ki iz njih ne more nikoli, nikoli, pa naj je njegovo hrepenenje še večje, pa naj je njegova besnost še hujša. Kolikokrat sem se, opazujoč to divjo krasoto, spomnil na Levstikovega „Ubežnega kralja". In kadar so zašumeli Savski valovi po zajedah in votlina« — kot bi ječali po svojih temnicah jetniki — in zdramili kavke in vnms' ebivajoče p0 „eštevilnih luknjah skalovja, da so sfrfotale v zrak, tolikokrat „,; je zašumelo v ušesih: „Krokotajo vrani iz prepada .. Ta košček Savske struge ima svoje ime najbrže še izza Francozov. Takrat so hodili tudi tod Francozi, in na tem mestu jih je našlo več smrt. Še danes si pripovedujejo, da se v jasnih mesečnih nočeh izprehajajo jezdeci po divji, lepi strugi in vzdihujejo. Od tod ime .Konjske vode". L Tam doli, kjer dela Sava med razjedenim skalovjem malenkosten ovinek, kjer se spenja nad grozečim prepadom krivenčast, star gaber, tam, kjer zija razkopana skala, ki je prerasla z mahom in zemljo tako, da bi človek mislil: na sami zemlji stojim, tam v skriti jami, obdani s skalami kot velikani, prerasli z bršljanom, mahom in dolgo gozdno travo, tam je imel Areščev Primož svoj skriti dom. Večkrat sem že slišal o tem Areščevem Primožu, večkrat sem ga želel spoznati natančneje, ali vedno zaman. Stikal sem doli okolo Save po več ur in čakal: Areščevega Primoža nisem dočakal. Nekega dne zaidem prav v njegov dom. Ali tudi tedaj ga nisem videl. Ni ga bilo doma. Ogledal sem si čudakovo stanovanje. Lepo je bilo. Poleti že celo. Priroda mu je sama pogrnila po tleh in stenah preproge, mehke in lepe, da se ni ponašal s takimi noben kralj v vztočnih pravljicah. V velikem loku se je bočila nad mano velikanska skala. Nad vhodom v stanovanje so se spenjale prastare smreke, bradate in sive kot stoletni starci, in zakrivale vhod in zadrževale svetlobi pot v notranjost, da je bil v jami skrivnosten somrak kot v gradovih v pravljicah iz .Tisoč in ene noči", kot v mehkomračnem svetišču. Obstal sem radovednež sredi tujega stanovanja in čakal, da se razgledam. Tam v kotu sem uzrl posteljo. Z mahom je bila nastlana in pregmjena s starim kožuhom. Sredi jame je stal precej velik zaboj: miza Primoževa, ob njem pa manjši zaboj, ki mu je služil za stol. To in nič drugega. Pa vendar je v tem stanovanju najrajši živel Areščev Primož. Tu je sanjal, tu je gledal vrane in kavke, ki so gnezdile po luknjah, tu je poslušal tiho ihtenje Savskih valov, uspavajoče šepetanje starodavnih smrek ... Tu je bil srečen. Tega kraja se je bil navadil. Zadovoljen je bil z malim. II. Bilo je meseca prosinca leta 18 .. Pri Areščevih je veselo ženitovanje. Vse se vrti, pleše in se veseli. Novi gospodar ponosno gleda po svatih. Pogosto se obrača do igralca s harmoniko in do onega s cvilečim klarinetom: .Zaigrajta!" Vse je veselo. Areščev mali Primož žedi tam nekje v kotu. Mokrotno mu sijejo oči. Jokal je ... Pred pol leta Primož ni jokal. Imel je še lastnega, dobrega očeta. Umrli Arešč je bil dober gospodar. Trden je bil njegov dom. Brez dolga je bil. Prištevali so ga k najimovitejšim v vasi. Dobro se je godilo Areščt vim, a nečesa so na domu pogrešali. Gospodar je bil bolan. Zdravja ni bilo pri hiši. Gospodar se je bil nekoč v gozdu od sile prehladih Od takrat j» òolehal. O, saj se je branil bolezni. Celo zdravnika je vprašal za svet, t-ar je pri kmetiških ljudeh malo v navadi. Ali preveč se je bila bolezen že uko-reninila v njem. Hiral je in hiral in pred po! leta so mu zgradili nov dom mal in temen dom — v jami. Umrl je, dasi še v najlepših letih. Zapustil je bil edinega sina Primoža. .Njemu zapuščam dom in vse," tako je rekel skrbni oče svoji ženi. „Ti boš gospodarila zanj do polnoletnosti. Ti jma5 tako sama zase svojega dovolj, saj nisi prišla prazna k hiši. Ni treba, da bi ti zapisoval še jaz, saj kar je sinovo, je tvoje, kakor je bilo tvoje doslej, kar je bilo moje. Pripišem pa v oporoko, da imaš pravico obdržati gospodarstvo v rokah tudi še po polnoletnosti Primoževi, če bi uvidela, da Primož ne bi dobro gospodaril, to pa seveda le s pogojem zopet, če se ti vdrugic ne omožiš." Tako so zapisali v oporoko, in Arešč je kmalu potem nastopil najdaljšo pot: pot iz tega sveta na oni svet. Položili so ga nekaj dni po oporoki na mrtvaški oder, v oni čoln, ki nas lahno prepelje iz lepega zemskega življenja v še lepšo deželo blaženih. In prevzela je mati gospodarstvo namesto še nedoraslega Primoža. In gospodarila je. Ali težko ji je bilo to gospodarenje. Večkrat je tožila sosedam: .Eh, moške roke ni, njega ni, pa ne gre vse v redu! Tako ne more iti dalje!" In kimale so sosede in so dejale: »Fant je še majhen. Sama se ne boš mogla ubijati tako dolgo. Če vzameš hlapca, ne bo skrbel tako kot mož, to je gotovo, saj veš, kakšni so dandanes posli, zahteval pa bo veliko plačo. Omoži se. Najbolje bo za otroka in zate!" Tako so govorile sosede, in Areški je ugajalo tako govorjenje; poslušala je sosede in prav jim je dala. In prišlo je tako, da so pri Areščevih v prosincu leta 18 .. obhajali drugo ženitovanje. Urbanovčev Tinka se je bil priženil na Areščevino. Tinka je bil vdovec 35 let. Znal se je prikupiti Areški, in vzela ga je, dasi niso mnogo dobrega govorili o njem. Kako je jokal Primož takrat, ko je zvedel, da dobi Tinka za novega očeta. „Jaz Tinke ne maram. Bojim se ga. Hud je. Jaz ga ne maram!" je večkrat pravil materi. Ali kdo bi se oziral na mnenje takega otroka 1 Saj še ne ve, kaj govori. Areška je tako mislila in se ni ozirala na prošnje otrokove in na njegov jok, dasi je sinčka srčno ljubila. Hočem mu le dobro, si je mislila. Tinka je dober gospodar. Skupaj bova otroku prigospodarila še več kot ima že sedaj, in srečno in lahko bo potem živel, kadar zatisne ona oči. „Saj te ima Tinka tako rad," je večkrat prigovarjala Primožu. Ali Primož o tem ni hotel ničesar slišati. Tinka je bil z otrokom res prijazen. Prinašal mu je, kadar je kje bil in se je potem oglasil na Areščevini, jabolk, hrušk, igrač i. dr. Prijaznost njegova do otroka pa je bila le navidezna. In Primož je to čutil. Vedel je, da ga Tinka sovraži. r ~ 173 Pred letom je bilo. Primož Areščev je rad stikal doli okolo Save. Pri->tno se mu je zdelo tu tako kot nikjer drugje. Nekega dne se je potikal tudi doli ob Savski strugi, doli v Konjskih vodah. V gozdu je počil strel. Obiral je Primož pod neko skalo. Kar zagleda nekoga, ki je priletel iz gozda i j kadečo se puško in ustreljenim zajcem ter izginil v neki votlini. Otrok, ki je bil radoveden, stopi za njim in spozna Tinka. Tudi ta je zagledal Primoža. Divje je zarentačil, zavzdignil kopito puške ter nameril na otroka, češ: Kaj iščeš tod? Kdo te je klical sem?" Primož se je hudega Tinka tako ustrašil, da je bežal, kar je mogel izpred votline proti domu in glasno vpil in jokal. Pred domačo hišo ga ustavi orožnik s svetlim bajonetom na puški. „Kaj pa jokaš, Primož?" je del prijazno. „Kaj ti je?" se je oglasila mati pred pečjo. „Tinka, Urbančev Tinka me je napodil," je odgovoril otrok. „Kje si pa bil?" „Doli v Konjskih vodah." „In si slišal doli kak strel?" je hitro vprašal orožnik. „Sem ga, sem! Tinka je priletel iz gozda, in iz puške, ki jo je nesel v eni roki, se je kadilo." „Kaj pa je imel v drugi roki?" „Zajca je imel in šel je v jamo v Konjskih vodah. Zajca bi bil rad videl in sem šel za njim, takrat je pa tako grdo pogledal, zavpil in mi nameril s puško. Jokal sem in bežal. Tinka pa doli v Konjskih vodah gleda zajca," je nedolžno pripovedoval Primož. „Si že priden," je del orožnik in odšel hitro doli za Savo h Konjskim vodam. Kaj je bilo potem? Orožnik je dobil Tinka, puško in zajca. Tinka je zaradi lovske tatvine sedel v zaporu dlje časa in naposled tudi zvedel, komu se ima zahvaliti za to. Jei je črtiti Areščevega Primoža, dasi nedolžen otrok ni vedel, da je bil on vzrok Tinkovi kazni. In danes je postal njegov očem. Primož je čutil, da ga Tinka sovraži in se ga je bal in mu ni zaupal, dasi je bil v zadnjem času z njim jako prijazen, dasi mu je prinašal jabolk, hrušk in igrač. Zato pa je bil Primož edini žalosten na veselem ženitovanju, zato se je jokal. Bal se je novega očeta, hudo mu je bilo po njegovem pravem, dobrem očetu, ki ga je ravno danes tako jako pogrešal .. . (Konec.) Užaljena kozica. Kozica — mekeké — le dvigni zdaj pite! Gremò na ravno polje, da bomo dobre volje ! Gredó naprej, gredo\ tako jim je lepó; po grmu deček seže in Šibo si ureže. I * Ves srečen in vesel ne ve, kaj bi počel, brez zlobe, po krivici zamahne po kozici. Živalca se upret oko vprašaje zre: „Kaj li sem zagrešila, da sem tepena bila?" Plah dečku je obraz, proseč je njemu glas: „Oprosti! Kar je bilo, ni se nalašč zgodilo !" Prijazno spet nato šivalci zre oko — gredó na ravno polje in vsi so dobre volje. E. Cangi , Premodre glave. Po narodni smešnici spisal Silvester K. IV. es smešno!" vzklikne morebiti ta ali oni, če mu povem, da hočem pripovedovati, kako so Zabržani molzl i kravo. Vsakdo si bo namreč mislil, da Zabržan tudi ne more drugače molzti krave kakor vsak drug človek. In vendar se moti vsak, kdor tako misli. Le poslušajte! Zabržani so bili nekoč na sejmu kupili veliko kravo, o kateri so menili, da bo dobra molznica, ker je imela — grozno grdo zavite rogove. Ko jo spravijo v hlev, stopi eden izmed mož k nji, da bi jo pomolzel. Omeniti moram, da so vsa važnejša {opravila opravljali možje. Toda krava pobije moža tako neusmiljeno ob tla, da so se mu takoj zmedle vse štiri svetovne strani in je še črez osem dni mislil, da piha od juga sever. Tudi drugemu in tretjemu možu se ni godilo veliko bolje, samo zgled prvega ju je naredil previdnejša. Svojo brco pa je od krave dobil vendar vsak. Ker hudobni kravi le ni bilo mogoče priti do živega, sklenejo Zabržani narediti dolge lesene klešče, s katerimi bodo lahko kravo molzli tudi od daleč. Kar so sklenili, izvršijo še istega dne. Pa ves trud jim je zaman, zakaj kakor hitro se z leseno pripravo dotaknejo vimena, začne krava poskakovati in divjati, da so se Zabržanom jezili lasje. Bil je navidez sam peklenšček v živali. V zadnji sili si izmodrujejo modre glave še en pripomoček. Ko namreč vidijo, da krava skače vedno le kvišku, rečejo: „Če bi krava imela kako težo na sebi, bi gotovo ne mogla tako skakati. mirno bi morala stati in se dati pomolzti!" Ali ne vidimo iz tega izreka, da so bili Zabržani pravi modroslovci ali vsaj nekaj enakega? V vsaki potrebi so znali zadeti pravo. Toliko so pa tudi vedeli, da mrtve teže ne bodo mogli navezati hudobni kravi. Morala bo torej na vrsto živa teža, ki se bo znala sama držati. Kje so dobili umni vaščani potrebno živo težo? Dobili so jo v osebi svojega debelega župana. Prav pazno in z velikim strahom, ki ga pa kot župan ni smel kazati, stopi najimenitnejša vaška oseba na stolico blizu krave. Krava se je bila nekoliko pomirila. „Hops!" rečejo navzoči in: „Hops!" reče župan in že je sedel ali, bolje rečeno, ležal na hrbtu trmaste glave ter se trdno držal z rokami in nogami. To pa je bilo živali vendar preveč. Z mogočnim skokom utrga verigo, skoči pri vratih ven in teče s svojim jezdecem v divjem begu po vasi naprej. Ves začuden zakliče gospod župnik, ki je ravno slonel ob oknu : -He, gospod župan, kam pa tako naglo?" Komaj pa je imel župan toliko časa, da je odgovoril: „Ko bi le vedel, kam me nese zverižena mrcina !" in že je ležal pred župniščem na hrbtu in molel vse štiri kvišku, kakor bi prosil zadnjega pomilovanja. No — sreča mu je bila mila, zakaj polomil si ni ne trohice svojih kosti. Krave niso več videli Zabržani; saj je pa tudi niso šli iskat. Bržčas jo je bila popihala na svoj prvi dom ali pa je osrečevala kakega drugega zemljana. Toliko so se pa bili le izmodrili modri Zabržani, da ni krava s preveč zavitimi rogovi nikdar dobra molznica. 1. Število igralcev do 10 in klicalec. 2. Vsak igralec si pridene ime, kakor: Slovenec, Nemec, Anglež, Španjol, Francoz, Rus, Bur, Japonec itd. 3. Ta imena zapiše klicalec, ki pa se sam igre ne udeleži, na tablico ali papir. 4. V sredino igrišča se postavi na tla klobuk; v njega se dene žoga. 5. Vsi igralci se postavijo tesno okrog klobuka ; klicalec stoji na strani. 6. Ko klicalec zakliče n. pr. „Bur\ zbežijo vsi od klobuka proč, igralec pa, ki si je izbral ime „Bur", zgrabi žogo in jo vrže za katerimkoli igralcem. 1. Preden klicalec kliče, mora biti vsakokrat žoga v klobuku in vsi igralci zbrani okrog klobuka. 2. Igralec, ki meče žogo, ne sme od klobuka stran. 3. Igralci zbežijo na vse strani poljubno daleč; skrivati se ne smejo. 4. Ako je n. pr. Bur zadel Francoza, naredi klicalec slednjemu pri njegovem imenu na tabli ali papirju črto. 5. Ako pa Bur ni zadel, dobi sam črto. 6. Učenci se morajo pred igro zmeniti, do koliko črt bodo igrali. 7. Ako so n. pr. učenci zmenjeni, igrati se do pet črt, je tisti igralec, ki dobi prvi pet črt, „mrtev", t. j., on se igre ne sme več udeležiti itd. do zadnjih dveh. 8. Igra je končana, kadar je eden izmed zadnjih dveh dobil pet črt; ostali je zmagal. ') ') V lanskem letniku našega .Zvončka' je priobčil g. tovariš I. B. več iger. Dobro bi bilo, ako bi gg. tovarši hoteli na tem mestu priobčiti še več iger, ki jih otroci posebno radi igrajo. Priljubljene so najbolj igre, pri katerih so vsi igralci vedno aktivni. Manj priljubljene so igre, pri katerih mora večina učencev ostati dlje časa pasivna ; take igre so : Mačka in miš. Labirint, Tretjega zbijati i. dr. Uredn. Igrišče. Priobčil Ludovik Sijanec. Narodi. Pravila : Planika.11 Spisal Avguštin Šabec. a sv. Lovrencija dan je bilo. Rano zjutraj so se jeli okolo krčevinske šole zbirati otroci, da napravijo v družbi s svojim gospodom učiteljem dvednevno planinsko potovanje na neko, dobrih pet ur od vasi Krčevina oddaljeno, skoro petnajststo metrov visoko goro. Tega koristnega in poučnega potovanja se je udeležila komaj desetina krčevinskih šolarjev, ker je bilo za večino to potovanje pretežavno, drugi pa bi bili sicer radi šli, a so morali zaradi obilih domačih opravil ostati doma. Še v dobi pouka je gospod učitelj večkrat omenil to goro in prelepi razgled z nje. Povedal pa je tudi učencem, da cvete na nji obilo raznovrstnih planinskih cvetic in da izgleda v letnih mesecih njen vrh kot kak cvetični vrt. Vsakokrat, kadarkoli jim je kaj omenil o tej gori, se je lahko uveril, da izražajo obrazki učencev željo, biti enkrat na tej gori. Spoznavši to njihovo željo, jim je proti sklepu šolskega leta obljubil, da napravi v počitnicah, in to ob ugodnem vremenu, na sv. Lovrencija dan z njimi planinsko potovanje na to goro. Dvanajst jih je odkorakalo iz vasi. Preskrbljeni so bili vsi z vsem, kar je bilo potrebno za pot na tako visoko goro. Imeli so močno obutev, ki so jo dali nekateri celo podkovati, da bi se bosi ne vrnili z gore. V rokah so imeli krepke gorjače, podobne pravim planinskim palicam, ki so si jih sami urezali in po svoje pripravili za pot. Na hrbtih ali pa v rokah so nosili nahrbtnike, oziroma culice, v katerih so imeli shranjeno hrano in druge ') V latinščini: Gnaphälium leontopodium. potrebščine. Vedeli so, da se na gori razen mleka in sira ničesar ne dobi in je neobfr&dno potrebno, da neso živež s seboj. V sosednji vasi so se mladim izletnikom pridružili še Otorepčeva Milica, Poljančeva Angelica in Završnikov Jakec, tako da je ves mlac'i zbor z gospodom učiteljem vred štel šestnajst članov. Solnce je močno pripekalo. Pa vkljub vročini so mladi liribolazci čvrsto stopali po strmem pobočju navzgor. Pot na goro je najprej držala po senčnatem gozdu. Prijetno je bilo sicer korakati po tem gozdu zlasti zato, ker je gosta senca dreves branila pekočim solnčnim žarkom vhod v to gozdno tišino. Obenem pa je bilo tudi dolgočasno. Saj ni bilo o tistem lepem in veselem življenju, kakršno je bito meseca maja in deloma še junija v gozdu, več duha in sluha. Izginilo je krasno pomladno cvetje, utihnilo veselo ptičje petje. Ko so prišli iz gozda, so jo zavili na prve gorske senožeti, po katerih so se v vijugastih stezah pomikali vedno višje in višje ter slednjič dospeli do zadnje gorske vasice, Hum imenovane. V tej vasi jim je bil odmenjen daljši počitek, da si utolaže lačne želodčke, pogase mučno žejo ter si okrepe telo za daljno pot Tako telesno poživljeni in pokrepčani so se po dveurnem odmoru odpravili iz vasi. Pot je prihajala čimdalje bolj strma in utrudljiva, a dolgotrajni počitek jih je tolikanj okrepil, da jim tudi ta strmina tli delala pikakili preglavic. Po večurneni korakanju so naposled dospeli do planinskih koč, ki so stale tikoma pod vrhom gore. V njih so prebivali pastirji, ki so črez poletje tod pasli živino. , , Ker ni biio na tej gori nVfcike posebne kote, namenjene za prenoli sta' hribolazcem, so bili naši mladi turisti primorani prositi pastirje, da s o smeli prenočiti v njihovih kočah. Kot dobre znance i i doline so jih ti z veseljem sprejeli ter jih pogostili z mlekom in sirom. Završnikovega Jakca je posebno zanimal solnčni zahod, zato je zbral nekoliko tovarišev okolo sebe ter jo z njimi mahnil na vrh gore, da tako vzame slovo od zahajajočega solnca. Ni še dobro nastopila noč, že je postalo po kočah vse tiho in mirno. Zaradi utrujenosti je deca zgodaj legla ter kmalu zaspala. Noč je bila viharna. Že spotoma so opazili naši liribolazci, di) so se od vzhodne strani zbirali hudourni oblaki. Z vso silo je jel okrog enajste ure vihar tulili okolo koč. Menjavali so se bliski in treski in votlo gro-menje je strahovito odmevalo od gore v goro. Začelo je deževati izprva po malem, nato pa zmeraj boljinbolj, nazadnje pa je lilo tako, kol bi se bil utrgal oblak. Strašna je nevihta v gorah ! K sreči ni to hudourje trajalo dolgo. Pastir, ki je po končani nevihti stopil na plano in pogledal okolo sebe, je sklepal iz zvezd, ki so se zopet svetlo lesketale na nebesnem svodu, da bo prav lep dan. Komaj se je začelo daniti, že je postalo po kočah vse živo. Otroci so željno čakali, kdaj jim napoči tisti srečni trenutek, ko bodo z vrha gore opazovali vzhajajoče solnce ter se radovali krasnega razgleda. Zato je vsakdo hitro ostavi! ležišče, si poravnal obleko, použil nekoliko mleka ter se pripravil za odhod na vrh. Ko so bili vsi pripravljeni za odhod, so se še zahvalili gostoljubnim pastirjem za prijazni sprejem in za postrežbo ter odšli. V dobri četrt uri so dospeli na vrhunec ter posedli z gospodom učiteljem vred po skalnatih tleh. Od vzhodne strani se je začelo čimdalje bolj svetlikati in daniti. Nebo, najprej svetlosivo, je prešlo v modro barvo, a ta modrina je prehajala čimdalje bolj v krvavordeče, kar je pričalo, da ni več daleč do slovesnega trenutka, ko se pripelje solnce kot kralj v vsem svojem sijaju izza daljnih gora. To preminjanje barv je otroke kar osupnilo. Kot zamaknjeni so zrli ta prirodni prizor, ki mora geniti vsakogar, ki ga je kdaj opazoval s kake gore. Čimdalje svetleje je postajalo. Razlili so se že prvi, kot zlato svetli solnčni žarki po nebesnem svodu, a takoj za njimi je prikukal srpast pas krvavordeče solnčne oble. Kar vidno je postajala ta vedno večja in večja, dokler ni splavala v vsi svoji krasoti in popolni obliki tam na daljnem vzhodu v svobodno ozračje. Čaroben prizor! Otroci so kar ostrmeli nad tem prizorom, ker kaj tako čudovito lepega še ni videlo njih oko. Nočne tmine so se začele po dolinah polagoma izgubljati in ni bilo treba dolgo čakati, da je zavladal vsepovsod dan. Krasen razgled se je odprl na vse strani. Ker je ponoči deževalo, je bilo ozračje še bolj čisto kot sicer, tako da je gledalo vsako oko daleč preko slovenske domovine. Prvi pogled je veljal seveda domačim vasem. Tam daleč v dolini so se blestele čedne hišice ljube rojstne vasi Krčevine. Kaj dobro se je ločilo šolsko poslopje izmed njih. Videli so tudi domačo župno cerkev in druga poslopja. Ni jim bilo dolgo razmišljati, in določil jc vsakdo natanko dom, kjer mu bivajo skrbni starši, bratje in sestrice. Otorepčeva Milica v družbi s Poljančevo'Angelico in Završnikovim Jakcem pa je kazala ob pogledu na domačo vas nekam otožen obraz. Vzrok temu je bil, ker niso videli rojstnih svojih hiš kot drugi učenci, ker jim jih je zakrival vmes stoječ hrib. Ko so si otroci dodobra ogledali svojo domačijo, se je zdelo gospodu učitelju potrebno, da jim opiše še razgled širom slovenske domovine, ki se jim odpira pred očmi. Pokazal in pojasnil jim je najprej severno stran. Na tej strani kipe tam v daljavi mogočne slovenske planine s sivim očakom Triglavom visoko proti nebu. Zahodna stran odpira vpogled v solnčno in rodovitno Primorsko in Furlanijo. Na vzhodni strani so zapazili sicer deloma še v megli se uahajajočo slovensko stolico, belo Ljubljano s starodavnim gradom, a proti jugu sc je razgrnilo preko sivih kraških pleš Jadransko morje pred njihovimi očmi. Kar v glavo jim ni šlo, da bi bila ta ravna in gladka ravan res morje, a ko so z daljnogledom, ki ga je gospod učitelj prinesel s seboj, zapazili to morsko gladino z obilimi parniki in jadrnicami bližje, so se šele uverili, da je to res morje. Kaka radost in zadovoljnost! Kako presenečenje! Tega ni mogoče popisali. Ko so se otroci naužili lepote slovenske zemlje, jim gospod učitelj reče to-le: »Mnogo lepega ste danes videli in marsikak nepozaben spomin ponesete s seboj z gore. Ne bilo bi pa dosti, ako bi ponesli le takih spominov domov. Tako planinsko potovanje bi bilo nepopolno. Treba je, da prinesete z gore tudi kak tak spomin, s katerim se boste vidno lahko ponašali, da ste bili res v planinah, in to so nad vse lepe — planinske cvetice. Tudi na tej gori je teh precej. Opominjam vas pa, da jih ne natrgajte preveč, zlasti ne s korenino, ker so te bolj redke, in bi jih z neprestanim trganjem lahko čisto iztrebili. To bi bila za planine velika škoda. Posebno je paziti na eno, da ne izgine z naših planin. Ta cvetica, nekaka kraljica vseli pia-ninskih cvetic, raste tudi na tej gori, in sicer prav blizu nas, zato hočem eno poiskati, jo odtrgati ter vam jo opisati.« Gospod učitelj si poišče eno, ki je cvetela v neposredni njegovi bližini, ter pove o nji učencem to-le: »Cvetico, ki jo imam v roki in ki zasluži po vsi pravici ime kraljice planinskih cvetic, imenujemo planiko. Svoje lepo ime ima odtod, ker raste in cvete le po visokih, skalnatih planinah, kjer je takorekoč njena prava domačija. Res je sicer, da se da tudi v dolinah tuintam umetno vzgojiti, a tu nima svoje lepe, praznične, volnate obleke in v najmanjem ni podobna svojim planinskim sestricam. S tem najbolj pokaže, da je ona prava hčerka planin in hoče taka tudi ostati. Planika ima v zemlji valjasto, napošev rastočo koreniko, ki je po svojem ustroju jako močna. Ta moč ji namreč pripomore k temu, da prodre skozi razpokline v skalah na noter in pririje še do tako majhne množine zemlje in si tako zagotovi obstoj. h korerJke poganjajo kvišku stojeia, enojnata, do enega decimetra dolga stebla, ki so kot vsa rastlina belo volnata. Na teh se nahajajo črtasto suličasti listi, ki so ob robu beli. Ti stoje premenjaino po steblu. Vrh stebel je več majhnih, jajčastih ali oblih cvetnih koškov, kobu-Ijasto vkup združenih. Koške podpira več podolgastih, pakrožnih, jako vol-natih ovršnih ali krovnih listov, ki dajejo vsemu razcvetju podobo zvezde. Planika sodi kot kresnica v vrsto košaric, zato naj velja glede njenega nadaljnjega ustroja vse isto, kar sem povedal o kresnici. Enega pa ne smemo prezreti, kar je takorekoč last planike, in to je njen volnat kožušček, v katerega je zavita vsa rastlina, posebno pa ovršni listi. Ta njena lepa obleka ni zanjo brez pomena. Kakor sem že omenil, raste planika med skalovjem, kjer je časih komaj za moško pest zemlje. Da izhlapi iz tako majhne množine zemlje mahoma vsa voda, je več kot umevno, zlasti še, ker raste planika navadno ne daleč od ločnice večnega snega, tedaj v krajih, kjer gospodarijo močni vetrovi. K izhlapevanju pripomore pa tudi vroče poletno solnce, ki ga je deležna v še enkrat večji množini kot dolinske cvetice. V takih razmerah bi se nikakor ne mogla vzdržati, ko bi ne imela nekoga, ki jo varuje pogina, in ta je njen volnat kožušček. On zadržuje prenaglo izhlapevanje iz rastline same in podaljšuje s tem njeno življenje, oziroma njen obstoj. Planika je kraljica planinskih cvetic in zvesta hčerka planin. Prava domovina planinskim cveticam so le planine, zato v dolinah navadno tudi ne uspevajo. Od dolinskih cvetic se odlikujejo po veliko lepših barvah in vonju, tako da jih planinec rad prinaša s seboj v dolino. Pred vsemi ljubi seveda planiko, s katero okrasi svoj klobuk, ker ve, da mu bo ta edina zvesta ostala in ga, ne izpremenivši svoje podobe, spremila v dolino. Planika ostane namreč tudi posušena taka kot je cvetoča. Če opazujemo v mesecu avgustu prirodo v dolini in jo primerjamo s planinskim cvetjem, se nam nehoté zazdi, kot bi se v tem mesecu preselilo cvetje iz dolin v planine. In kako tudi ne. Na planinah toliko krasnega, raznobojnega, pestrega cvetja, v dolinah pa skoro nič. Ni čuda tedaj, če vleče človeka na planine, saj naleti tu zopet na cvetno pomlad, od katere bi se ne ločil nikdar. Vsem planinskim cvetkam na čelu pa je planika in to zaradi svojega izredno lepega cvetja, posebno pa še zatorej, ker ostane | posušena taka kot je cvetela. Po vsi pravici jo tedaj nazivljemo lahko ne le kraljico planinskih, ampak avgustovih cvetic sploh.« Po končanem popisu so se otroci razkropili na vse strani in si nabrali vse polno raznovrstnih planinskih cvetic. Kot pravi hribolazci so si dečki okrasili z njimi klobuke, deklice pa so si povezale lične šopke. Najbolj ponosni so bili seveda na planiko, o kateri so zvedeli vrh gore toliko lepega in poučnega. Tako ovenčani so se veseli in ukaje vrnili do koč. Tu so se potem pošteno postavili ter se nato vsi zadovoljni in srečni vrnili v dolino. Koliko pripovedovanja je bilo doma! Starši so z zadovoljstvom poslušali te vesele otroške spomine z gore in z vidno radostjo opazovali cvetice, ki so jih prinesli s seboj. Zbujali so se jitn spomini na tiste blažene otroške čase, ko so oni z enakim zanimanjem in veseljem obiskovali goro. Ob tem spominu jim je bilo pri srcu hudo! Otroci so pa drugega dne pripovedovali po vasi, kaj so lepega videli in doživeli na gori. Ta dan jim ostane v neizbrisnem spominu. Mala stvarca — velik strah. Spisal Ivo TroSt. ovrinovi in Gregoričevi so stanovali na Krasu prav blizu zadnjega roba onih hribov, ki nam zakrivajo pogled na Jadransko morje. Miče in Nane sta lahko stekla vsak trenutek na hrib in odtam strmela na širno morsko ravan, prostirajočo se daleč, daleč tja, dokler nese vid in še naprej v neskončnost ... O, koliko lepih krajev je ob morju! A to se je samo zdelo mladima dečkoma, ker sta slišala praviti dogodbe o rajnem Gregoričevem kapetanu, ki je ob-jadral menda ves svet. Dečka sta se lahko ozrla nedaleč pod se, kjer se je širila s hišami in hišicami posejana, z vrti in nasadi tako lepa tržaška okolica. Človeška bivališča se množe, kolikor bolj se svet znižuje do morja; vrtov in nasadov je vedno manj, a hiše vedno večje. Vmes se že vidijo začrneli dimniki raznih tvornic, siv in rjavkast dim se vali iz njih, brlizg parnih strojev in parnikov na morju polni ozračje. Krasne vile se slednjič v nižavi strnejo v lepe ulice, ki se križajo po bogatem, več kot dvestotisoč glav broječem Trstu. Oba dečka sta bila že večkrat v mestu in se ga nista mogla nagledati še nikoli ne od blizu ne od daleč. Oni dan pa se je Gregoričevemu Mičetu mudilo domov in se je jako podvizal v strmi klanec, pa se je pre hladil. Zdaj mora biti doma, da inu prej odleže v grlu. Niso bile prav kratkočasile tiste urice, ki jih je moral prešteti doma sam. Zato'jč videl prav rad, da ga je obiskal popoldne po šoli Lovrinov Nane, ki je dotlej gotovo že omajil svoj kos kruha, odločenega za kosilce, in gledal, kje bi dobil —m 183 •«— n malico kak primeren grižljaj. Njegova mati je hodila namreč zjutraj na delo v mesto in se vračala šele proti večeru. Gregoričevi so bili pa imovjti. Imeli so hišo, več glav živine, med njimi tudi osla, ki ga je časih jahal Miče, časih je pa osel -vrgel njega brez usmiljenja na tla, da se je jokaje pobiral nekaj časa in jezil na muhastega sivca, ki je mislil, da stori dovolj za hišo, ako nese vsako jutro mleko v mesto. Imeli se Gregoričevi lep vrt, več njiv, vinogradov in s sivim kraškim kamenjem ograjenih travnikov, imenovanih ograde. Drugi kraji, druge navade, drugačni ljudje, drugačne hiše. V teh krajih ne vidite slamnatih-streh, marveč hiše, krite s težkimi skalami, da jih ne odnese burja. Strehe so nizke, položne, ker se ni treba bati, da bi se udrle pod snegom pozimi, ker ga ni skoro nikoli ali ga pa odnese burja v mirno zavetje, kjer ga lepo zmete na kupe. Tudi peči ne poznajo v teh krajih kakor le pri gospodi. Peči imajo samo za kruh. Ako dahne pozimi mrzla burja, zapro vežne duri in se stisnejo ljudje na ognjišče. To vam je prostor večinoma na tleh ali pa za komolec od tal. Tu kurijo kar na odprtem prostoru ter pristavljajo in odstavljajo lonce brez burkelj in brez grebljice. To bi gledali Kranjci in drugi Slovenci, kjer kuhajo leto in dan samo v peči ali v štedilniku! Poletje se je že klanjalo bližajoči se jeseni. Poljski pridelki so dozorevali in nudili otrokom marsikak slasten založaj, ki si ga more človek privoščiti samo jeseni. Otroci se tedaj naveličajo tudi sadja in gredo z odraslimi na njivo pobirat krompir. Kmalu se dvigne oblak dima z njive, a na njivi vzplapola ogenj, ki polagoma izpremeni naneseno suhljad v samo žerjavico. Tu na žerjavici — kako lepo se peče krompir! Najboljši je pripravljen po takozvanem pastirskem načinu. Obriše se z njega prst in ga položi na žerjavido ter pusti nepokritega. Ko se je opekel na eni strani, ga obrneš na drugo, vmes pa pihaš s klobukom v žerjavico, da ostane vedno živa. Tako se ga ne prime pepel, krompir se ne ožge, naredi pa tisto hrustajočo okusno skorjo, ki diši tako prijetno — po nečem boljšem. Toda še prej nego pogori suhljad, se lahko peče koruzne — na Krasu pravijo — formentinove klasove ob kraju ognja prav izvrstno. Kdor še ni okusil napol dozorelih, na storžu ali na klasu samem pečenih turšičnih zrn, ni okusil še vsega dobrega, kar kuhajo in pečejo na Slovenskem . . . Tedaj zavlada tudi med pastirji na paši pristno pastirsko življenje, otroško veselje. Le malo ali nič tega niso deležni tovariši, ki morajo ostati doma. Taka usoda je zadela lani Lovrinovega Naneta in Gregoričevega Mičeta. Zato sta si oskrbela enake zabave po svoje: Mirno je prasketal ogenj, ki ga je zakuril Nane na Gregoričevem ognjišču. Miče mu je velel navleči izpred skednja več suhih hrastovih vej, da jih je položil na ogenj, na ostale sta sedla ob zidu. Nane pa ni zabil pred skednjem pobrati več koruznih klasov, ki sta jih potem slekla z Mičetom in položila na žerjavico. Pobral je Nane celo nekaj buč in jih postavil k ognju, da bi sedela na njih in obračala slastno pecivo. S tem sta si hotela privoščiti vsaj nekaj tistega veselja, ki ga imajo tovariši tam zunaj v vinogradih in na paši. _ 184 m— Vsi Gregoričevi so bili zunaj na delu. Tiho, skoro pretiho je bilo v širni kuhinji. Dim je odhajal naravnost v dimnik, in ogenj je razsvetljeval ves prostor s krvavordečo svetlobo. Dečka sta čutila v prsih neko tesnobo, kakor da je ponoči. Groza se je začela raztezati po veliki kuhinji in obširni Gregoričevi hiši, ki je bila najstarejša v vasi, nje rodovina pa najuglednejša. Gregoričevi so šteli med svoje prednike odlične zastopnike raznih stanov: tri duhovnike, pet učiteljev, dva zdravnika, enega pravdnega doktorja in enega pomorskega kapetana, ki je pred leti ponesrečil daleč tam nekje v Indijskem morju. Vaščani še danes trde z vso gotovostjo, da se vrača po slovo Gregoričev kapetan vselej, kadar se tam doli v tržaškem zalivu peni morje, buči vihar in divjajo skrivne moči v prirodi. Tedaj se poslavlja od dragih domačih. V najsvetlejšem blisku so že videli prav razločno njegovo z zlatom obšito uniformo, čuli njegov obupni glas, kakor da se potapljajoč še bori z besnečimi valovi . , JH Drugi so mu celo že prešteli zlate gumbe na suknji, občudovali pozlačeno sabljo, svetle naramnice in črno ovratnico, ko je stopal okolo hiše. Mičetov oče, pameten, razumen mož, sedanji gospodar, je vedel, da je vse to izmišljeno in zlagano, pa se je pošalil s skrbnimi sosedi in sosedami: „Zakaj niste rekli stricu, naj vam podari nekaj cekinov ali vsaj zlato sabljo? Lepe kronce bi dobili zanjo v današnjih mršavih časih. Hm! Mojemu očetu stric gotovo ni ostavil vsega denarja ob smrti. Saj so trdili, da ima mnogo zlata v francoskih in celo v turških hranilnicah. Dajte, dajte, ljudje božji ! Ne zamudite prilike o bodoči nevihti. Potem se vam ne bo treba zadovoljevati z malenkostmi, kakor oni dan, ko smo razdelili trebež na občinskem pašniku, pa se je hvalil Drejačev Japče, ki ni dobil same robide: ,Treba sreče, sreče, kdor če dobiti trnja.' Potem boste, gospoda, jedli meso ter žgali klana polena in premog." Ljudje ga niso slušali, govorili so pa še vedno o rajnem kapetanu, ki se ob vsaki nevihti vrača po slovo. Spomin nanj, se jim je zdelo, mora polniti vso hišo, širno Gregoričevo posestvo do poslednjega kotička zlasti ponoči, kakor je polnil spomin na zlato uniformo in zlato sabljico nerešene duše slehrno srce v hiši. Kaj šele ob nevihti? Tega duha sta se bala na tihem tudi Nane in Miče. Čutila sta tega duha že prav v bližini, a Bog čuvaj, da bi kdo zinil o njem le besedico. Čutila sta pa njegov spomin celo v očeh, v licih in v vseh kretnjah. Kolikor večja tihota, toliko večji je bil strah. Mirno je sukljal plamen dogorevajočih drv kvišku pod dimnik, in ob slehrnem poku sta se stresla dečka, pričakujoč, da zdajpazdaj zazvenči zlata sablja iz najbližnjega kota po veži ... O, da nista ostala rajša na vrtu v senci pod murvo! Tiha groza je razprostrla krila po vsi kuhinji, in neprijetna tesnoba je objela srca obeh dečkov. „Pok!" poči zrno na žerjavici ležečega koruznega klasa, in oba upreta pogled v ogenj. Tam pa zapazita še nekaj drugega, še strašnejšega. Ni bil to duh pokojnega kapetana ali njegova svetla sabljica, ni bila tesnoba, ki je polnila dečkoma dušo in jima objemala srce, tudi ne tiha groza, ki je za- I 185 gospodinjila po kuhinji in po vsi Gregoriievi hiši ter še nekaj korakov tar11 ainaj hiše — bila je drobna miška. Dečka sta najprej ostrmela samega strahu, potem skopmela in slednjič otrdela tako popolnoma kakor Lotova žena, ki se je ozrla na poti iz grešne Sodome na goreče mesto in se izpremenila v solnat steber. Dečkoma začetek je bil miški konec strahu in trpljenja. Ko je zavladal popoldanski mir na Gregoričevem dvorišču in so (e krave prežvekovale v temnem hlevu ter se je celo petelin mirno hladil s svojo družino v senci pod kapom, ta čas je uporabila miška po skromnetn kosilcu za gosposki izprehod. Čula je namreč, da je to dobro za želodef. ki potem lažje prebavlja in kuha. Seveda njen sklep ni bil neomajen-Zgodilo se je že, da je našla na poti sladko zrnce ter ga pojedla, pozabivči izprehod in kosilce. Pred skednjem je opazila razpočeno bučo. Bučno seme je pa slaščica, posebno še sveže. Tej izkušnjavi ne bi odolela niti njena mati, pa bo neizkušena miška! Smuknila je skozi razpoklino in uživala božji dar v polnih štrbunkljcih, kakor pravimo. Pa — ojoj! Razpoklina se zapre in buča se premika z miško nekam, kamor ujetnica ni mogla dognati, če se pelje ali plava . . . Tresk! — jo položi nekaj ne posebno nežno na tla, razpoklina se zopet odpre ali ne toliko, da bi mogla sladkosneda na svobodo — pod mačji zob. Skozi malo odprtino je namreč opazila, da je v kuhinji, kjer prav rada prede mačka na ognjišču. Sfatte skia w> 'aito n. «j^yys,, ite, % Demant. Priobčil K. Koriš. Besede značijo: 1. soglasnik, 2. žuželko, 3. mesto v Italiji. 4. zgradbo, 5. Slovana, 7. kupčevalko, 8. domačo žival, 9. grškega pesnika, 10. dvoparklarja, 11. soglasnik. Besede po sredi dol in z leve na desno povedo znan pregovor. Rešitev in imena rešikev priobčimo v prihodnji Številki. Rešitev zastavice v podobah v sedmi številki. Kjer ni zdravja, tam ni sreče. Prav so jo rešili: Milko Maglie, učenec v Ljubljani; Antonija Schiffrcr, učenka v KEbnìci; Dora Hajnribar na Primskovem pri Kranju; Andrej in Frančiška Kušlan na Planini pri Rakeku; Sandka in Vidka Samsa v II. Bistrici; Slavoj Slavik, učenec 1. gimn. razreda v Trstu: Ana in Ljudmila Lanrič, učenki, Janko Laurič, učenec na Vranskem; Minka in Slavka Zacherl, učenki v Ljutomera : Viljem Gebauer, učenec VI. razreda v Rudolfovem ; Janko Hrast, ■čenec III. razreda na c. kr. vadnlci v Ljubljani; Zvonimir Trstenjak, drugošolec, Zlala m Ivica Trstenjak, učenki, vsi v Zagrebu ; Anica. Olgica in Marica Rakovec iz Kranja ; Micika Kern, Kokrica; Anton, Vladimir, Angela in Ciril Porekar, Matija Sever, st. in Tonček Plaveč, atenei na Humu pri Ormolu ; Zdenko in Metod Pire v Kranju ; Valentin Benedik, učenec W. razreda, Milko Sinkovič, dijak, oba v Ljubljani ; Ivan Robar, posest, sin na Petelinjeku ; Viljem in Marta Leskošek, učenca v VIrštanju; Anton Podvomik, Franc Pukmajster, Janez Smarčan, Terezija Cirkel, učenci III. razreda pri Sv. Martinu v Rožni dolini pri Celju ; Rasti-Ijav Werboäek, Fr. Hajnšek, Alojzij Vrbovšek, učenci III. razreda ljudske šole v Zlbiki pri Šmarju: Vera Ris. učenka IV. razreda na Vrhniki; Zoran Jošt, stud. gimn. V. v Celju; Slavko in Bogdan Kranjc, učenca IV. razreda pri Sv. Barbari pri Mariboru ; Tonček Sivka, riec III. razreda pri Sv. Juriju ob juini železnici; Josip Vldlc, nadučileij v pokoju v Pavlu pri Preboldu; Slavko Trobej, gimnazijec, Vinko, Nada, Vera, Milena in Milka KolSek, Majka, Anči in Dušan Mayer, Riza FIster. Cilka Trobej, učenci in učenke, vsi v Šoštanju; Anton Zatler v Brezju. Kotiček gospoda Spoštovani gospod Doropoljski! Pošiljam Vam to risbo, da vidite, da se Vas spominjam ter Vam izročam najlepše pozdrave. Prosim, natisnite v .Zvončku" samo en stavek, da bom vedela, ali Vam ugaja. Jako Vam bom hvaležna. Još jedan put najljepši pozdrav! NuŠa Jurkova. Odgovor : Ljuba Nuša! Ali mi ugaja Tvoja risba ? Da ! Napravila si lepo pokrajinsko sliko. Vidim, da imaš mnogo spretnosti v risanju po naravi. To me veseli in le želim, da bi se v risanju izurila — do popolnosti. Pa tudi hrvaško znaš. Prav je tako! Hrvati so naši bratje. Ako se učimo njihovega jezika, jim izkazujemo ljubezen in spoštovanje. Velecenjeni gospod Doropoljski 1 V eni številki .Zvončka" ste izrazili Željo, pogovarjati se pismeno s slovensko mladino. Nas gospod nadučitelj je tako dobroten, da nam daje Čitati .Zvonček". Dobila sem isti kotiček, v katerem ste se želeli pogovarjati, in sem se namenila, da Vam pišem. Prosim torej, blagovolite prečitati te vrstice. Približeval se je god matere. Na ta dan sem se že dolgo veselila. A iallbog, prišlo je nekaj, kar je zagrenilo moje veselje. Mojega edinega brata je pokosila nemila smrt v vojaškem stanu v daljnem svetu. To mi je zadjalo veliko rano v srce. Zdaj sem Vam že potožila svojo žalost. Prosim Vas, blagorodni gospod, če Vas smem vprašati, kako se Vam godi? Ali Vam ugaja v Idriji in če je to Vaš rojstni kraj? Kje ste prebivali v mladostnih letih ? Imate Ji kaj sorodnikov? Ali je velik rudokop v Vašem okraju, kjer kopljejo živo srebro, koliko delavcev dela v njem i Zdaj sem Vas že, blagorodni gospod, dovolj vprašala, prosim, ne štejte mi v zlo, da sem tako radovedna. Presrčno Vas pozdravljam ter ostajam Vaša prijateljica Kristina Mar u 5 k ova, učenka 111. razreda v Gornji Poljskavi. Doropoljskega. Odgovor : Ljuba Kristina! Predvsem Te pomilujem, ker Ti je s ugrabila edinega brata. Smiliš se mi, a t; Tvojo mater pomilujem. Ta še bridkejše č to izgubo. — Radovedna si, to je res Rada bi, da ti napišem kar ves svoj življenje;' No, tega ne utegnem. Ugaja mi povsod, kamor me žene moj poklic, ako vidim, da Ima moje delo uspeh. V mladostnih letih sem piyal svojem rojstnem kraju — ki pa ni Idrija —. a kmalu sem moral v šole — po svetu. Idrijski rudnik je jako velik, razprostira se pod vsem mestom. V njem dela nad 1000 delavcev, eni podnevi, drugi ponoči. Ubogi ljudje se» to, k; si morajo s težkim in nevarnim delom služiti svoj uborni kruh. * Preljubi gospod Doropoljski! Na Miklavžev večer ni bilo ne fctos ne lani nobenega Miklavža. Na Pametvo Je bilo letos slabo, ker je bilo mrzlo in snu5 >meli debel sneg. Vendar sem hodil ves te-peškat in sem dobil 88 vinarjev, zveččr sem pa prišel ves premrzel domov. Skoda, da ste tako daleč, bi Vas tudi malo natepešk^h- — Na Sveti večer je bilo prav veselo. Lč*os se prav živo vozimo po ledu in sneg mcèemo-da kar brni. — Preljubi gospod Doropoljski! Ko odrastem, bi bil rad duhovnik ali Pa tel j. Prav dobro mi gre. Srčno Vas pozdravlja Vuzem Janez, učenec TV. razreda pri sv. Ü'oanu. Odgovor : Dragi Janko! Ti bi me pa hotel kar nabiti! TO je še dobro, da mi je znan pomen tepeškanji'» bi se Tvoje grožnje kar zbal in bi se na Pj-metvo ftepeini dan — spomin nedolžnih O*rok> ne upal priti k sv. Urbanu pri Ptuju. '-Te-peškanjc ni povsod v navadi. So nekateri kraji na Slovenskem, kjer tega sploh ne poznajo, v drugih pa ne tepeškajo samo otroci, tudi odrasli, In to deloma na sirov način. Pa tudi otroci zlorabljajo tupatam to svojo .pravico", postajajo nadležni in kažejo s tem sv^J0 J)6" olikanosL Ker pa nekateri mojih ljubit» Prijateljčkov morda ne bo vedel, kaj je tepeškanje, jim moram razjasniti njega pomen in naan. — Učili ste se v šoli, kako so hoteli K"s*,isa že kot otroka umoriti. Ker pa niso vede» z» njega, so pomorili vse male dečke, če?-, bomo že tudi pravega umorili. Ta pa.Je medtem že na varnem v Egiptu. Sponi10 teh nedolžnih otrok obhajamo tretji dan P° Božiču, in to je Pametvo ali tepežni dan. Ta dan imajo otroci pravico, da smejo tepsti tfdrasle ljudi. S šibico hodijo od hiše do hiše in srečajo, vsakega s šibo rahlo Švrknejo.