368 Ivan Minatti Pismo materi iz groba Mama! Pošiljam ti pozdrav. Pod bukvo v grapi ležim in mi je prav. Med korenine sem ujet in čakam, da zasine žarko jutro čez moj temni dom. Sapi, ki ihti skoz suhe veje nad grobovi, sem naročil, naj te potolaži. Saj nisem sam. Z menoj na mrtvi straži so še drugi fantje. Kot sinovi istega očeta smo. Ko se zmrači, zapojemo skoz prst o domovini in pojemo, dokler se petelini ne oglase in k jutru zazvoni. . . Ne skrbi! Jaz sem zadovoljen. Naložili so čezme listja in zrahljali zglavje tovariši in so odšli. Ostal je z mano le še križ, ki so ga zbili iz vej, in pesem, ki so z mano v grob jo dali. To pesem pojemo in o dekletih. Saj smo še vsi mladi in v tistih letih, ko v srcu preveč vre, da bi molčali. Pa zbogom! In nikar preveč ne joči, mama. 369 Pismo materi iz groba Veš, tvoja bol bi me preveč težila in tiho srečo v grobu bi kalila neznosna misel: da si sama, sama. . . Kje, kdaj in kako je nastala pesem, ki sem jo izbral za današnjo priložnost? Treba bo poseči nazaj v tiste čase, ki se skorp zde, da niso bili resnični. V čase najtrše preizkušnje slovenskega človeka, v čase naše mladosti, ki je bila kruta, prav nič brezskrbna, polna odrekanja, a vendar mladost. Uporna, verujoča in zagnana. Lepa. Lepša, bolj ko se odmika. Bilo je v začetku decembra 1944. Naš I. bataljon 16. SNOB Janka Premrla-Vojka se je zadrževala nad Spodnjo Idrijo, na ppložajih na Razpotju. Ze prejšnji dan popoldne si je bilo treba v spopadu z domobranci iz Idrije izsiliti pot na Razpotje. Vsa XXX. divizija IX. korpusa je bila tedaj na Cerkljanskem, in to belogradistom v Idriji, Spodnji Idriji, Veharšah, Zi-rovskem vrhu, Gorenji vasi, Grahovem in še kje ni šlo v račun. Štab bataljona je bil previden in je drugi dan navsezgodaj, bila je vlažna, meglena zimska noč, poslal patruljo v Razpotja proti Spodnji Idriji. Sredi poti pa je naša izvidnica že naletela na močno kolono Nemcev in domobrancev, ki je hotela naš bataljon presenetiti v spanju. Izvidnica je s streljanjem spvraž-nika za krajši čas ustavila, to pa je bilo dovolj, da se je bataljon, ki je sovražnikovo ukano pričakoval, pravočasno razvrstil po položajih. Začelo se je obstreljevanje, ki pa se je obrnilp sovražniku v prid šele, ko je razpostavil težke minomete. Streljal je precizno in načrtno. Kot po šahovnici. Najprej je s salvo iz minometov obdelal prvo črto, nato pa je črto premikal vse globje. Ko je počila prva mina, sem začutil zračni val, ki je pljusnil obrne, pri drugi je bil pritisk že mpčnejši. Vedel sem, da jo bom zagotovo skupil. Neprijeten občutek, ko poslušaš rezko vršanje min skozi zrak, vsaka je bliže, ti pa nimaš, kam. Nenadoma me je vzdignilo v zrak in spreletela me je ostra bolečina. Drobec mine mi je prebil nogo. Zame in še za nekaj tovarišev, enega od njih je zadelo v trebuh, je bilo boja konec. Ko sem se čez mesec in pol vrnil v bataljpn, sem zvedel, da je boj trajal še ves dan in da je zahteval nekaj mrtvih in huje ranjenih. Bolničarji so nam na hitro pomagali in nas odpravili v brigadno ambulanto. V trebuh ranjeni tovariš, pozabil sem že njegovo ime, je ponoči v hudih mukah umrl. Take rane so se v tistih skrpmnih razmerah, brez operacijskih dvoran, večinoma končale s smrtjo. Ne bom pozabil utrujenega in pretresenega obraza dr. Marjana Koršiča, brigadnega zdravnika in mojega partizanskega prijatelja, ki se je vso noč trudil, da bi ga iztrgal smrti. Preden je nesrečni fant izdihnil, je naročal še zadnje pozdrave za domače. Ta smrt se je zajedla tudi vame. Smrt kot smrt (čeprav vsakdanja spremljevalka slehernega partizana), kot strahotno nasprotje življenju, v katerega imenu se je bil tudi naš boj, smrt kot groza trenutka, ko se živi utrip spremeni v negibno, človeku sovražno masko, smrt kot nepojmljiv prehod iz trajanja v netrajanje. 370 Ivan Minatti Ko smo ranjenci dan zatem prišli v divizijsko bolnišnico v Novake in se je začel relativen počitek brez pohodov, straž in izvidnic, me je ta smrt še vedno mučila. Spominjala me je smrti prijatelja in spšolca Toneta Brenka, ki je komaj devetnajstleten padel pod nemškimi streli kot talec, spominjala vsakodnevnega umiranja slovenskega človeka v partizanih, taboriščih, izgnanstvu, spominjala na moje bližnje v Ljubljani, obdane z bodečo žico, spominjala na trde vojaške korake po tlaku in brnenje kamionov, ko so se ponoči okupatorji pripravljali na racije. Vse to in vtisi iz tedanjega partizanskega življenja, ki sem ga živel, so se začeli oblikovati v podobo in vtiho-tapljati v verze, iz katerih je pesem nastala. Pesem brez patetike, bolj resigni-rana kot ne, umirjena in vdana, postavljena v človeškp intimen okvir — skratka, v skladu z mojim občutjem sveta. Ljubljana, 25. 2. 1981. Ivan Minatti