374 Roke Peter Kolšek NOČ Jaz mečem svoj obraz med tvoje zvezde, kjer izgubljen za večno med vrvežem oči ne bo našel več poti do mene; a če jo bo, to ne bom več jaz. Ti pa dvigaš k meni svoj težki svetli prah; čeprav mogočen, odteka med prsti kot moj čas, ki se ne bo nikoli več vrnil v tvojo bogato, ohlajeno temo. LJUBEZEN Tvoj glas, tvoj zvonki, zvonkljajoči glas! 375 Roke Z njim molčijo tolmuni, kadar se v njihovi temi obrača kamen. Z njim pokajo težki grozdi, ko se jim bliža pekoča roka. In tvoje prsi, tvoje male, s senco poškropljene prsi! Če bi razlile svojo svetlobo, če bi njihov vonj zalezel živali, bi se premaknile jase, bi se ljudje z zadrego rokovali. NEBOM ZAHAJAL V TVOJO HIŠO Ne bom zahajal v tvojo hišo. Ne bom posedal za tvojo mizo, pogrnjeno s komolci, in gledal, kako tvoji tenki otroci poganjajo med svetilke. O temni draperiji sem govoril. • O krilu, ki z izmikajočimi gubami piše ljubezensko pismo, stkano iz zraka in kože. V brezkončni širjavi, ob leni reki, si morda kot nagnjeno strašilo, ki ga zapletajo v igro nepoučene ptice pod vlažnim pritiskom svetlobe. Toda med negovanimi zvoniki in portali si jasnejše znamenje: drznost na žarečem obrazu svetnice. VEČER NAD MESTOM Res, drevesa še bedijo z navrtanimi, klorofilnimi nasmehi, ki niso predaleč od ječanja. Ob njihovem vznožju temnijo kamnom bela stopala. 376 Drevesa - koga lahko prepričajo s svojo zakopano mistiko, ko po mizah posedajo okretni novorojenci in se naslanjajo na nizke vaze? In luči, luči, beli piš tisočerih, neporaščenih rok! PARKIRIŠČE ŽALE Še vedno živ, čeprav brez roba, bel megleni strdek. Na robu mesta postavni sarkofagi, prekle in stebrišče, okrogle špranje. Vrtečo procesijo kliče tiha trobenta iz avtomobila. Samota, smrt, ta mokra noč, besede, tolikokrat po sili grenke. A vsaj samota - SPIŠ Spiš kot ovca, KOT OVCA povita v grenke rjuhe. Na njih je volna tvojih las spletena v črno šibje, ki se ne dotika reke. Tako zvon obmolkne pred daljavo. Peter Kolšek 377 Roke Za čelom imaš kadeča polja, izvijače sonca, ki odpirajo vodnjake, zlata mesta in pastirje z bezgovimi očali. Bo iz tebe odtekla vsa molčeča svila? Z rokami, namočenimi v temo, stražiš ozke line ran. In spiš kot ovca, povita v grenke rjuhe, pokrita z mojo senco. KDAJ SE BO V NAJU SPET NATOČILO ZA NAJU? Nihče več ne odpokliče svojih psov, ki s smaragdnimi očmi ližejo grenivke. Zato vsak večer je znova čist in suh. Kar za hip oplazi luč, ki tu in tam jo kdo prižge, se brez sence vrne v svoj obstojni molk. Glej, tihožitje se je neopazno razdišalo, debela hruška je pričela piti vino! In že je poldan, že večer - in veter, ki prijazno žvižga od vrat do vrat. ROKE S plešočimi rokami govorimo nekaj malega o srcu kot prostoru vlage in simbolu. Nihče ne ve natančno, kako živeti na pogorišču, zato sklepamo, da se tudi preroditi ali celo dvigniti iz ognja ne bo mogoče. Spoznavamo, da so vse, kar imamo, naša uboga telesa, ki bi se hotela objemati, ki bi hotela biti zaceljena, toda, pravi nekdo, ali ni druženje trpko kot sol, ki nas še huje razjeda. Zato smo pravzaprav kramljali o srcu, v resnici pa so zares naše le roke, s katerimi ližemo svoje gladke dneve.