Prašič
Po Feliks Ttmmermans Ivan Čampa.
o je dobri Bogec ustvaril živali, so bile še vse gole. Toda še tistega dne je sklenil, da jili  s   pomočjo   angelov   pobarva   in   obleče vsako na svoj način in njej primerno. Vse so pridno stale v urejeni vrsti in potrpežljivo čakale, da pride vrsta nanje. Prašič pa, ki je bil že od vsega začetka požrešen, je ušel iz vrste in jo popihal v gozd. Ondi je začel vo-hati po zemlji, cmokati in se gostiti z než-nimi in sočnimi koveninicami. Ko se je do-dobra nažrl, je legel na hrbet in zaspal. Šele ko je sonce zašlo, se je zbudil in se nenadoma spomnil na oblačenje živali. Drvel je proti kraju, kier se je to godilo. In prišlo mu je naproti jnnogo živali, ki so bile lepo oblečene in na različne načine pobarvane, aa je bilo mogoče vsako spoznati.
Ovca je nosila belo srajčko iz nakodrane volne, osel je imel sivo obleko» na hrbtu pa narisaii rjav križ. Lev je bil odet v grivo, ki je bila podobna palmi, krava je bila belo in rjavo lisasta, tiger pa enako-merno marogast, na levi in na desni enako- Pes je imel dlako, kakršno si je izvolil: ta je bila kralka, druga dolga. Koza je imela bradico kakor mestni pisarček in petelin tolfko lepega perja, da sam ni vede! kam z njim. In ptiči, vsi ptiči — tako lepo bi človek še sanjati ne moge], kakor so oili ti oblečeni!
Prašič se je požuril, da bi tudi on dobil tako obleko. Na vso sapo je pritekel na zapuščeni kraj.
Toda joj, kako se je dobri Bog presirašil, ko se je prašiž kar gol
pripodil tja! Pravkar je bil Banireč že sedel s svojimi angeli na sveial
oblak, da bi odjadral  v nebo,  in škatlica  za barvice z  zabojem  za
obleko vred je bila popolnoma prazna, iako prazna kakor votel lonec.
Plosknil je z rokanii. Kaj pa zdai?
>Prekasno si prišel,« je dejal Ijubi Bogec prašičku. »Le poglej škatlo za barvice! Še s pcrvečevalnim s(eklom ne bi več našel v njej najmanjše kapljice! Cefo čopiče smo izmili in porabili vso oblefco. Joj, ti sam letaš zdaj gol! Zakaj si ušel iz vrste!« En angel se je že uprl z ramami v oblak; da bi ga premaknil, toda prašič je začel tuliti in kruliti, tuliti — za božto voljo! — tako jadikujoče, da se mu je rilec strašno podaljšal in da oči sploh ni bilo več videti. Dobri Bog ie kar prebledel. Tako rad bi mu bil pomagal, posebno še zaradi tega, ker ie nenadoma postal tako ostuden. Vstal je in pomislil.
Prašič pa je kar naprej kričal: »Gol sem, jaz edini sem gol! In niti enega okraska nimam na telesu! In vendar bi bil že z najmanjšim zadovoljen!<  Dobremu  Bogu se je siromak zasmilil.
>Sem pridi!« je velel prašiču, vzel škarje kodralke, s katerimi ie
kodral ovco in dnige živali, jih seerel na prvi zvezdi, ki je vzcvela
na sinjem nebu, in napravil  iz vitkega repa krasen, trajen kodrček.
»Več ne morem napraviti,« je dejal dobri Bog, >kajti nog ti jie
morem skodrati.«
In prašič si je ogledal svoj repek in zazdel se mu je tako !ep, da
Lzakrulil od veselja in se kar odebelil zaradi iega in da še danes li samo po prstih, kaknr bogata gospodična v novih čeveljčkih.
228