6LASIL0 LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
Vred novim zakonom o lovstvu
— Mitja Vošnjak.............354
Nekaj misli ob osnutku novega zakona o lovstvu —- Inž. An-
toh Simonič.................355
Volja za divjad — Vojko Podgornik . .	 358
Medpokrajinska lovska konferenca v Trstu — Mitja Vošnjak ..........................361
Odnos lovca do psa — Franc
Golavšek....................362
Iz referatov VII. kongresa mednarodne zvezo znanstvenikov s področja lovstva — Prof. dr. Stane 'Valentinčič	...	.	304
Itedko doživetje — Stanko Kokalj ....................366
Lovske grče — Vladimir Pleničar .................  363
Ko zvone braki... r— Vojko
Podgornik................370
Okee — vidra —> Tatjana Vončina ..........................272
Republiška preizkušnja psov po krvnem sledu — Dr. Janko
Lavrič...................374
Po lovskem svetu.............376
Lov na lose na Švedskem —
Inž. Mirko Šušteršič	.	.	.	376
Iz lovskega oprtnika	....	378
Mladi pišejo................380
Iz lovske organizacije	.	.	.	.	381
Lovstvo na Koprskem dosega lepe uspehe — Rastko
Bvadaškja................381
Jubilanti....................382
Umrli '.....................383
Lovska kinologija............. 383
Šaljive '...................384

Zavod za gojitev divjadi »Jelen« Snežnik Stari trg pri Ložu
razpisuje delovno mesto lovskega čuvaja
za revir Jurjeva dolina
Pogoji: srednja gozdarska izobrazbo, lovski izpit,
vsaj pasivno znanje italijanskega jezika.
Prejemki po pravilniku zavoda.
Enosobno družinsko stanovanje v lovski koči zagotovljeno, ker je bivanje v koči obvezno.
Razpis velja do zasedbe delovnega mesta.
Interesenti naj pošljejo vlogo s kratkim življenjepisom na gornji naslov.
Preparatorska šola pri Centru strokovnih šol, Ljubljana, Titova 78, nc sprejema živali v prepariranje do 21. marca ti 1, zaradi semestralnih počitnic.
Prodam dVe veliki uharici, leto stari, po zmerni ceni.
Drago Vraničar, Škofja Loka, Demšarjevo predmestje
Prodamo braka jazbečarja, ostrega na divje prašiče in dobrega krvosledca; kupimo pa visokonogega goniča, ostrega na lisice.
Lovska družina Tržišče, Dolenjsko
Kupim mladiča braka jazbečarja ali balkanskega goniča. -Pavel Potočnik, Bukovica 34, p. Selca nad Škofjo Loko
»LOVCA« Izdaja Lovska zveza Slovenije, Ljubljana, Zupančičeva 9, ki jo zastopa njen predsednik dr. Jože Benlgar.
—	Uredniški odbori Ivan Ferlež, Stefan Tauslg, Rastko Bradaškja. Odgovorni urednik Ivan Ferlež. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu Lovca, Ljubljana, Zupančičeva ul.-9 (soba 7), poštni predal BU5, toleton 21-245. — Rokopisov ln fotografij ne vračamo. — Lovske družine plačujejo Lovski zvezi za vsakega svojega člana letni prispevek 2000 S dinarjev
-	20 N dinarjev, zato prejemajo njihovi člani »Lovca« brezplačno. - Sicer je celoletna naročnina za »Lovca« 1800 S dinarjev - 18 N dinarjev, posamezna številka lfco S dinarjev - 1,50 N dinarja, celoletna naročnina za tujino 2500 S dinarjev — 25 N dinarjev. - Mali oglasi in objave: do 15 besed MO 3 din - 3 N din, od 15 do 25 besed 400 S din — 4 N din, od 25 do 38 besed 300 S dinarjev - s N dinarjev itd. Hkrati z naročilom jih je treba tudi plačati. — Žiro račun Lovske zveze Slovenije: 503-8-23. — Tiskala in klišeje Izdelala Tiskarna »Jože Moškrlč« v Ljubljani
Pogrešam psa, nemškega kratkodlakega ptičarja Risa. Za vsakršno pojasnHo dam nagrado. Jože Logonder, Dorfarje 1, Žabnica.
Kupim prvorazredno lovsko puško, trocevko ali bokarico z dvojnimi cevmi, kaliber 16 ali 12. Prosim obširne ponudbo. Voda Paje, Vinkove!, Nazorova 4.
Prodam — iz zdravstvenih razlogov — zelo lepega lovskega psa poentra -Amorja«, poleženega 27. VI. 1964. Je bel z rjavimi pikami po telesu, glava rjava z liso, pega na obeh lakot-nicah, križu in šapah. Cvetko Ivakič, Županja.
Prodam električni valilnik za valitev fazanov. Feliks Neuvirt, Gradišče v Slov. goricah 36.
Prodam puško 16 X 10 v odličnem stanju — brezhibno.
Blaž Pfajfar, Lajše 15, p. Selca
Kupim trocevko ali polrisanico.
Jože Bukovic, Bučita 44, p. Kocjan
LOVEC
LIST ZA LOVSTVO IN KINOLOGIJO
GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE
XLVIII. LETNIK
UREDILA ING. MIRKO ŠUŠTERŠIČ IN FRANCE CVENKEL
LJUBLJANA 1965-66


TISK IN KLIŠEJI TISKARNE »JOŽE MOŠKRIČ« V LJUBLJANI

XLVIII. LETNIK ŠT. 12 MAREC 1966
GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE
Planinski kavki	Foto r. Cenčič
Pred novim zakonom o lovstvu
Mitja Vošnjak
O novem zakonu najprej dve načelni ugotovitvi: Republiški sekretariat za gospodarstvo, ki je izdelal prvi osnutek, se je odločil za pot, kakršna bi morala biti pravilo ob sprejemanju vseh zakonov. Pri oblikovanju besedila so sodelovali povsem enakopravno predstavniki najbolj prizadetih, to je slovenskih lovcev, zatem pa je šel predlog v javno razpravo. Sleherna lovska organizacija v republiki je imela dovolj možnosti in dovolj časa, da razmisli in da pove, kaj je v osnutku zakona dobro in kaj ne, kaj naj bi črtali in kaj še dodali.
Upravljale! lovišč, to so naše družine, pa so spet pokazali, da so vredni zaupanja, da se v presojanju raznih vprašanj ne omejujejo samo na to, kar je pač trenutno pomembno samo v njihovih loviščih, pač pa da jim je vsem pri srcu napredek lovstva v republiki, še boljše gospodarjenje z lovišči, zagotovitev razvedrila v naravi za tisoče državljanov in ne nazadnje skrb za ohranitev naše divjadi, ki je dragocen sestavni delček naše narave in našega skupnega ljudskega premoženja. Vrsto predlogov so dale področne lovske zveze (12 zvez). Čeprav so mnoge med njimi sporočile, da govore v imenu včlanjenih družin, je še 117 družin dalo svoje posebne pripombe. Tem dragocenim nasvetom se je pridružilo še mnenje dveh zavodov za gojitev divjadi, štirih društev in petih posameznih občanov — lovcev.
Ni bilo lahko delo, urediti vse, kar je dobila Lovska zveza Slovenije, pa potlej še razmisliti o vsem in se odločiti za rešitve, ki bi ustrezale kar največjemu številu lovskih organizacij. Ko je komisija pri izvršnem odboru Zveze uredila pripombe k zakonskemu načrtu, je o njih razpravljal še izvršni odbor in v dogovorjenem roku poslal svoje mnenje sekretariatu za gospodarstvo. Sekretariat pa je dobil na vpogled tudi vse pripombe, kot jih je LZS sprejela od področnih zvez, lovskih družin in drugih organizacij.
In kdaj bomo dobili novi republiški zakon? Najprej bo o predlogu in o pripombah nanj razpravljala komisija v sekretariatu za gospodarstvo, kjer bodo sodelovali kot doslej tudi predstavniki naše organizacije. Nato mora predlog sprejeti izvršni svet in ga predložiti skupščini. Po razpravi v skupščinskih odborih bo dokončno odločala skupščina, oziroma dva njena zbora, in
sicer republiški ter gospodarski. Res še kar dolg postopek, vendar pa upamo, da bomo novi zakon dobili nekako za začetek novega lovskega leta. Kaj vse so organizacije predlagale ob novem zakonu?
Ob tolikih pripombah se je treba pač odločiti le za nekatere najbistvenejše, saj bi naštevanje vsega preseglo okvir enega samega članka. Največ razprav je bilo ob določanju lovne dobe za posamezne vrste divjadi. Maloštevilna mnenja, naj bi lovno dobo podaljševali, v nasprotju s potrebami zaščite divjadi seveda niso našla razumevanja, naravnost preseneča pa visoko število organizacij, ki se v svoji skrbi za zaščito divjadi, zlasti v času razmnoževanja, zavzemajo za skrajšanje lovne dobe. Nekaj takšnih zahtev naj bi po mnenju izvršnega odbora LZS zakon upošteval, drugod pa sta se komisija in izvršni odbor odločila za predlagane datume, saj ima vsaka organizacija, ki gospodari z loviščem (enako kakor občina in republiški sekretariat), vso možnost, da v skladu z določili 6. člena zakonskega osnutka za svoje področje skrajša lovno dobo. Isto velja tudi za predloge, naj bi se časovno omejilo obdobje, ko je dovoljeno organizirati brakade. Od novega zakona namreč res ne smemo zahtevati, da vse določi do podrobnosti, njegova naloga je le določanje okvirov, ki so splošni in obvezni za vso republiko. Vse več vprašanj pa naj v bodoče urejuje tisti, ki gospodari z loviščem, torej lovska organizacija, ki je pri uspehu v gojitvi in v gospodarjenju vsekakor najmočneje zainteresirana. Prepuščanje vse širšega števila vprašanj lovski organizaciji odgovarja namreč načelom naše ustavne ureditve in zakonom, ki urejajo posamezna vprašanja.
Število vrst divjadi, ki naj bi uživale popolno zaščito, se je krepko znižalo. Bilo bi namreč nepravično, če organizacija, ki vlaga v svoja lovišča velika sredstva zato, da naseljuje divjad, ne bi smela samostojno razpolagati z njo. Tako naj bi uvedel novi zakon lovno dobo za medveda, kozoroga, muflona in svizca, kar pa seveda ne pomeni, naj bi se odstrel teh vrst divjadi na vsak način tudi povsod izvrševal. Hkrati pa se je zmanjšalo tudi število tistih vrst divjadi, ki doslej sploh niso imele lovopusta. Izraz skrbi kulturne družbe za ohranitev ravnotežja v naravi je med drugim tudi uvedba lovne dobe, kakršno predlaga LZS za vidro, divjo mačko in kuni, ki so jih doslej lahko lovili lovci vse leto. Vrsta organizacij je menila, da predpisovanje desetletne veljave lovskogospodarskega načrta ni niti smotrno niti možno. LZS je zaradi takšnih pripomb predlagala, naj bi se načrti izdelovali za lovišču ustrezno dobo, brez točnega predpisovanja, kako dolga naj bi ta doba bila. Po
Na Pokljuki
Foto VI. Pleničar
mnenju LZS naj bi zakon tudi nekoliko konkretneje določil mere, ki naj jih lastnik zemljišča in gozda uporablja za preprečevanje lovske škode na kulturah.
Razveseljivo je mnenje izredno številnih organizacij o nujnosti, da že zakon določa obvezo organiziranja gojitveno čuvajske službe v loviščih in predpisuje opravljen lovski izpit kot pogoj za izvrševanje lova. Tudi dva zavoda, ki sta poslala pripombe LZS, sta podprla te zahteve. Povsem nasprotna mnenja pa so izrazile organizacije o enem samem vprašanju, ali naj namreč zakon predpisuje oblike povezovanja lovskih organizacij v zveze, skupnosti ali združenja, ali pa naj se sploh ne spušča v ta vprašanja, ki bi morala biti prepuščena organizacijam samim, njihovim dogovorom in njihovim pravilom. Eni in drugi pa brez ozira na različna mnenja ugotavljajo nujnost, naj bi bile lovske organizacije med seboj povezane na širšem lovsko gospodarskem območju in prav tako v vsej republiki. Morda je poročilo nepopolno, saj ni poseglo k celi vrsti pripomb, ki so prav tako tehtne in koristne. Sicer pa bo odgovor na vse dal novi zakon, ko bo sprejet. Končal bi le z ugotovitvijo, da je odziv lovskih organizacij najboljše spričevalo njihove zavzetosti za vse, kar je povezano z lovstvom, medtem ko je vsebina predlogov še en dokaz visoko razvite lovske etike v slovenskih lovskih družinah.
Nekaj misli ob osnutku novega zakona o lovstvu
Inž. Anton Simonič
Novi osnutek, ki bo morda še pred izidom tega sestavka postal novi zakon o lovstvu, prinaša marsikaj, o čemer bi lahko pisali. Kot vsaka nova stvar ima tudi ta osnutek prednosti in pomanjkljivosti. Na nekatere pomanjkljivosti pa se mi zdi vredno opozoriti, čeprav bodo morda popravljene, še preden bo »Lovec« objavil ta članek. Pri teh pomanjkljivostih gre za načelne stvari, ki jih moramo v lovskih krogih prej ali slej razčistiti ne glede na novi lovski zakon. Prav zato ne bom obravnaval organizacijskih vprašanj lovstva, ki so bila glavna tema razgovorov pred izidom osnutka zakona, niti ne bom obravnaval gospodarskega pomena lovstva, ki ga potrjuje tudi osnutek zakona, čeprav bi v zvezi s tem pripomnil, da ni prav, da v osnutku ni nikjer posebej poudarjena nujnost vsklajevanja interesov lovskega gospodarstva s kmetijstvom in gozdarstvom. To bi bilo vsekakor zaželeno, saj tudi novi zakon o gozdovih v 8. členu posebej predpisuje upoštevanje lovsko gospodarskih na-
Črtov pri načrtovanju gospodarjenja z gozdovi. To pa naj bo le mimogrede omenjeno, saj je namen članka, obravnavati le odnos lovstva do nekaterih vrst divjadi in do varstva narave, ki ga novi osnutek zakona premalo poudarja.
Razen gospodarske naloge ima lovstvo tudi vrsto drugih prav tako važnih nalog, ki jih ne sme zanemarjati. Med temi nalogami je gospodarski enakovrena, neredko pa še pomembnejša, varstvo narave. Zakoni o lovstvu raznih dežel to nalogo različno poudarjajo. V zakonu o lovstvu SSSR je npr. kljub veliki gospodarski vlogi lovstva v tej deželi postavljena na prvo mesto in pred gospodarsko vlogo. Tudi osnutek našega novega zakona upošteva varstvo narave v členu 6., 7., 20. in 21., vendar pa menim, da to nalogo vse premalo poudarja. Lovstvo je prav gotovo že iz gospodarskega stališča življenjsko povezano z obstojem nekaterih vrst divjadi in je zato povsem razumljivo, da zakon predpisuje za te vrste ustrezne lovopuste. Drugače pa je z vrstami, ki za gospodarsko plat lovstva niso tako pomembne, ali pa jo na prvi pogled v doseganju trenutnih gospodarskih ciljev navidezno celo ovirajo. Se v bližnji preteklosti smo te vrste divjadi označevali s skupnim imenom »roparice«, njihov lov pa imenovali »uničevanje ali zatiranje roparic«. Ni dolgo tega, kar je bilo tako gledanje še splošno in še vedno več sicer neoporečnih lovcev imenuje marsikatero živalsko vrsto »roparice«. Niso redki poslovniki lovskih družin, ki štejejo »uničevanje roparic« svojim članom v posebno zaslugo. To ni čudno, saj se celo biologi ne morejo otresti tega imena in ga zasledimo celo v naših novejših učbenikih prirodopisa, namenjenih šolski mladini. Prav zato so pojmi »roparica« in »krvoločen« ter kar je še takih lepih pridevkov trdno zakoreninjeni v najširšem krogu ljudi in žal tudi velik del lovcev ni izjema, čeprav moderna biologija, na kateri mora temeljiti tudi lovstvo, že precej časa ne pozna teh izrazov. Pod vplivom dognanj biologije se je začelo splošno mnenje v svetu spreminjati in našlo odraz tudi v zakonodaji naprednih dežel. Žal pri nas še ni tako in bo najbrž preteklo še precej časa, da bomo tudi na tem področju zapazili bistven napredek.
Izvor sovražnega odnosa človeka do mesojede divjadi je morda iskati v časih, ko je bil še sam plen večjih mesojedcev. Prav gotovo se ta odnos ni izboljšal niti pozneje, ko je postal živinorejec in poljedelec. Različne domače živali, ki jih je gojil, so kot lahek plen od nekdaj pritegovale mesojedce od medveda in volka, ki sta si iskala plena med govedjo in ovcami, pa do lisice in kragulja, ki sta ob priložnosti posegla med domačo perjad. Kasneje, ko je človek začel načrtno gojiti tudi divjad, je prešlo gledanje živinorejca brez vseh popravkov tudi na lovca, ki je ob nepoznavanju zakonitosti narave smatral staleže divjadi kot nekaj podobnega čredi do-
mačih živali. Iz te dobe izvira delitev na »koristno divjad«, ki je obsegala predvsem rastlinojede vrste in »roparsko« divjad, ki krvoločno gospodari med vrstami »koristne« divjadi. Med »roparice« so prišteli vse, kar je meso, od medveda do podlasice ter od orla do srakoperja. Kako malo smiselna je taka delitev v današnjem času, nam postane jasno, če jo ocenimo s stališča poljedelca ali gozdarja, torej s stališča splošne gospodarske koristi. Pretiran stalež »koristne divjadi« je lahko s škodami, ki jih povzroči na polju in v gozdu splošnemu gospodarstvu mnogo škodljivejši od najpožrešnejše »roparice«. Razvoj biologije pa je pokazal, da je taka delitev nesmiselna in močno relativna tudi s stališča samega lovstva. Biologija je dolgo proučevala le posamezne vrste, njih navade in razvoj, ne da bi med njimi iskala globlje medsebojne odvisnosti. Če ne bi vedeli, da je bilo prav to proučevanje posameznih vrst podlaga vsem kasnejšim dognanjem, bi lahko trdili, da biologija zaradi številnih dreves ni videla gozda. Šele konec prejšnjega stoletja pa se je prav v zvezi z uporabo biologije v gozdarstvu začelo proučevanje medsebojnih odnosov vrst. Kot posebna veja biologije se je razvila ekologija, veda, ki proučuje vrsto v njenem okolju in v povezavi z drugimi vrstami. Pojavil se je pojem biocenoze kot skupen izraz za skupino najrazličnejših vrst organizmov, ki kot celota tvorijo življenjsko skupnost in so v okviru te skupnosti drug od drugega bolj ali manj odvisni. Ta skupnost živi v nekem ravnotežju, ki pa ga ne smemo razumeti statično. Število pripadnikov posamezne vrste zaradi občasnih vplivov živega ali neživega okolja raste, nato pa zopet prav zaradi tega vpliva upade. Glavna značilnost biocenoze pa je, da v določenem razdobju vedno znova uravna medsebojno razmerje vrst, da torej ohranja biocenotsko ravnotežje. Jasno je postalo, da ima v taki življenjski skupnosti tako rastlinojeda kot mesojeda divjad svojo določeno vlogo in da je delitev vrst v okviru biocenoze na škodljive in koristne nesmiselna. Še vedno pa je ostal pojem koristnosti in škodljivosti posameznih vrst z ozirom na gospodarske cilje človeka. Gospodarskim ciljem človeka, ki so se z razvojem družbe menjali, je ustrezala raz-množitev posameznih vrst, medtem ko ga druge niso neposredno zanimale ali pa so ga v cilju razmnožiti neko vrsto celo ovirale. Logična posledica tega je bila, da je človek razdelil vrste z ozirom na svoje cilje v koristne in škodljive. Ob tem pa pozabil na zakonitosti narave, neredko pa tudi na druge gospodarske dejavnosti, tako da je kmalu vsaka dejavnost poznala svoje škodljive in koristne vrste. V vsakem primeru pa — naj je zasledoval človek ta ali oni cilj pri tej ali oni dejavnosti — je kmalu porušil biocenotsko ravnotežje. Posledice so se kmalu pokazale v najrazličnejših neugodnih oblikah. Človek je lahko svoje nove tvorbe s porušenim notra-
njim ravnotežjem vzdrževal le na umeten način s stalnim posredovanjem, ki se je končno tudi ekonomsko odrazilo. V mnogih primerih je prav ekonomika pokazala, da je bolje posegati v bio-cenozo le do določene meje, tako da se ohrani naravno ravnotežje in niso potrebni stalni napori za ohranitev gospodarsko zaželenih vrst. Gozdarstvo je na primer kmalu ubralo to pot in skuša — razen v izjemnih primerih — vplivati na naravno združbo gozda le toliko, kolikor to dovoljujejo naravni pogoji ter tako vskladiti svoje gospodarske cilje z naravnim ravnotežjem v gozdu. Ta pot se je izkazala kot ekonomsko najbolj upravičena. Kmetijstvo pa se je v splošnem obrnilo v smer, ki svoje tvorbe vzdržuje s stalnim poseganjem v dogajanje v naravi, ker se je ta pot izkazala kot nujna in tudi ekonomsko umestna. Lovstvo je dolgo prenašalo metode živinoreje na staleže divjadi. Nedolgo tega so menili, da lahko človek s posegom v stalež divjadi povsem nadomesti mesojede vrste. Proučevanje zapletenih odnosov med samimi živalskimi vrstami in odnosov teh vrst do neživega okolja pa bolj in bolj jasno kažejo, da človek nikoli ne more povsem nadomestiti tako imenovanih roparic, če želi ohraniti zdravo naravno divjad v naravnem okolju. In ker je cilj lovstva — razen v izjemnih primerih — ohraniti pravo divjo žival v čim naravnejšem okolju, ne pa divjih živali domesticirati in jih narediti nesposobne za življenje brez pomoči človeka, postaja tudi bolj in bolj jasno, da moramo ohraniti mesojedo divjad. Ker pa lovstvo zasleduje gospodarske cilje, mora biti število mesojede divjadi tolikšno, da pozitivno vpliva na stalež gospodarsko zaželene divjadi, ne sme pa nastopiti kot konkurent človeka v izkoriščanju te divjadi. Znano je tudi, da so mesojede vrste zelo pomembne za kmetijstvo in gozdarstvo. Prav zato je v modernem lovstvu povsem odpadel naziv »roparica« kot oznaka za mesojedo divjad, lova na mesojedo divjad pa ne imenujemo več »uničevanje ali zatiranje«, temveč se je uveljavil nov izraz »kontrola populacije« (uravnavanje staleža). Pri nas smo še precej daleč od tega, da bi tako gledanje sprejel širok krog lovcev, medtem ko je to gledanje že našlo odraz v zakonodaji številnih dežel, ki se ponašajo z visoko razvito lovsko znanostjo in tradicionalno lovsko kulturo.
Novo gledanje je vplivalo tudi na osnutek našega novega zakona o lovstvu, ki ne loči divjadi več na »koristno in škodljivo«, niti nikjer ne uporablja imena »roparica« ter besede »zatiranje ali uničevanje«. Toda če se v osnutek poglobimo, žal ugotovimo, da je to le lepotni popravek, vsebina zakona pa je v odnosu do mesojedih vrst ostala na starih osnovah. Ker pa odnos do teh vrst divjadi nikakor ni stvar samega lovstva, temveč zadeva tudi kmetijstvo in gozdarstvo ter neposredno tudi cilje varstva narave, ga moramo podrobneje obdelati tako s stališča splošnega go-
Foto St. Lenardič
spodarstva kot tudi s stališča kulturnega človeka do narave sploh.
Osnutek zakona je določil popolno zaščito v svojem 3. členu le za ribjega orla, kača rja, sršenarja, vse prave orle in uharico. Za planinskega orla predvideva lovopust, vse ostale mesojede sesalce kot tudi ostale ujede pa je uvrstil v razred, ki naj ne uživa nobene zaščite. V 20. členu izrecno poudarja, da je s pastmi dovoljeno loviti volka, šakala, lisico, divjo mačko, vidro, pižmovko, jazbeca, kuno zlatico in belico, dihurja, hermelina, podlasico ter ujede. Za volka, šakala, lisico in — kar je posebno čudno — tudi za kune dovoljuje celo uporabo strupa. Tudi najbolj zagrizen ljubitelj narave si mora biti na jasnem, da lovstvo ne more izpolnjevati svojih gospodarskih nalog, če bi povsod in povsem zaščitili prav vse mesojede vrste. Nikakor pa ni razumljivo, da bi morali te vrste povsod, ne glede na gospodarske cilje posameznega lovišča, tudi preganjati. Ce je na primer podlasica nezaželena v fazaneriji, nikakor ni razloga, da bi jo preganjali v lovišču, kjer je glavna divjad srnjad — razen seveda, če verjamemo strašnim zgodbam, natisnjenim tudi v »Lovcu«, ki opisujejo napade male podlasice na srnjad. Pravemu lovcu, ki ima nekaj čuta za naravo, obenem pa vsaj približno pozna biologijo divjadi kot tudi načine lova, nikakor ne more biti jasno, zakaj osnutek še vedno dovoljuje uporabo pasti in strupa. Z moderno lovsko puško lahko lovec drži na kratko vse vrste roparic — če je lovec. Razumljivo je, da volka ne moremo ščititi, saj ga nobeno lovišče z gospodarskimi cilji
ne bi preneslo. Nikakor pa ni razumljivo, da na isto raven z njim postavljamo druge vrste, med katerimi so tudi takšne, ki jim zaradi maloštevil-nosti grozi uničenje, kot na primer vidri. V isto vrsto z njim prav tako ne spadajo kune, katerih stalež je iz leta v leto manjši, da jih lahko štejemo med ogrožene, kot tudi ne za kmetijstvo in gozdarstvo izrazito koristne vrste, kot so nekatere ujede, obe podlasici in divja mačka. Skoraj vse vrste, ki bi jih bilo po osnutku zakona dovoljeno brezobzirno pokončevati vse leto, so za kmetijstvo in gozdarstvo izredno pomembne kot naravni preganjalec malih gledalcev, miši in voluharjev, ki povzročajo tem dejavnostim veliko škodo. Ko se ti glodalci preveč razmnože, je kmetijstvo, včasih pa tudi gozdarstvo, prisiljeno uporabiti proti njim strupe, ki so za divjad zelo nevarni in med njo navadno zahtevajo več žrtev kot »roparice«, ki jih lovci v dobri veri, da koristijo divjadi, neusmiljeno pokončujejo. Z zatiranjem teh vrst direktno podpirajo preveliko razmnožitev malih gledalcev in naravnost silijo kmetijstvo in gozdarstvo v uporabo strupov. Kajpada nato tožijo, kakšno škodo povzroča na divjadi brezobzirno moderno kmetijstvo. Vsakemu lovcu se zdi samo po sebi umevno, da mora kmetijstvo in gozdarstvo kazati kar najširše razumevanje za škodo, ki jo tema dejavnostima včasih povzročajo nekatere vrste divjadi, sami pa neredko zaradi prav malenkostne škode neusmiljeno preganjajo tako imenovane »škodljivce«. Kje je tu logika? Niti narava niti gospodarstvo ne preneseta ozkih stališč in enostranskega gledanja, ki se prej ali slej bridko maščujejo. Osnutek zakona o lovstvu je zavzel do mesojedih vrst divjadi ozko in enostransko stališče, ki ni v skladu niti z interesi kmetijstva in gozdarstva niti v skladu z zakonitostmi narave. S tem, da dovoljuje uporabo pasti in strupa, nasprotuje tudi načelom lovske etike, saj pasti in strup v modernem lovstvu nimajo mesta. Ce že moramo omejevati število nekaterih vrst divjadi, moramo to izvajati na lovstvu dostojen način in v skladu z lovsko etiko samo z lovsko puško in to načelno v času, ko te vrste ne vodijo mladičev. To načelo naj bi brez izjem veljalo prav za vse vrste divjadi. Mislim, da to vprašanje ni le vprašanje lovstva, temveč tudi varstva narave in končno vse naše kulturne javnosti, ki ji ne bi smelo biti vseeno, če bodo z zakonom potrjena nesprejemljiva stališča.	(Nadaljevanje v 1. št. 1966)
Polja za divjad
Vojko Podgornik
Lovcem je bolj ali manj znano, zlasti tistim, ki se ukvarjajo z intenzivno gojitvijo divjadi, da večkrat prihajajo v nasprotje z obstoječimi razmerami v loviščih, ki se iz leta v leto slabšajo. Strnjene gozdne površine brez podrasti, uvajanje monokultur v poljedelstvu, uporaba agrotehničnih sredstev, naraščanje naseljenosti, razvoj turizma in še mnogo drugih pojavov vedno bolj omejuje naravno razmnoževanje divjadi, tako kakovostno kot količinsko. Zavestno ali podzavestno se trudimo, zlasti v zadnjih letih, da bi posledice omilili z umetnim naseljevanjem divjadi, s skrbnejšim gojitvenim odstrelom in drugimi gojitvenimi ukrepi.
Morda smo pri sedanjih gojitvenih ukrepih zašli že nekoliko v enostransko in šablonsko ravnanje. Tako npr. danes pretežni del naših lovcev pojmuje odstrel srnjaka b kategorije kot lovsko pravilen, se ponaša z zeleno piko in sramuje rdeče, brez očitkov lovske vesti pa odstreli krepko smo, ki vodi enega ali več mladičev in je nosilec dobrih zasnov.
Podobna nasprotja so tudi največkrat v šablonskem in enostranskem krmljenju divjadi, brez upoštevanja razmer okolice, zimskega časa in temperatur, padavin, kar divjad najbolj pogreša, itd. Mnogokrat manjka našim lovcem potrebnega znanja in lovske zavesti.
Z razvojem lovskega turizma so mnoga lovna področja pridobila dokajšnja sredstva za intenzivnejšo gojitev in umetno razmnoževanje divjadi. Pomisleka pa je vredno, da gre v mnogih lovskih družinah za vlaganje divjadi le manjši del pridobljenih sredstev iz lovišča. Večji del sredstev se uporablja za gradnjo ne-lovskih koč in dorrvv, ki so ponekod bolj turistični penzio-nati ter za razne izdatke, ki lovišču bolj malo koristijo. In koliko je lovskih družin, ki so sredstva res uporabile za lovsko čuvajsko službo in za ureditev polja in remiz za divjad?
Pomen in namen remiz ter polj za divjad je jasen in mi tega ni treba znova dokazovati. V nadaljevanju želim posredovati lovcem oziroma lovskim družinam nekaj izkušenj s tega področja.
V LD Duplek, katere član sem, smo pred nekaj leti po vsestranski presoji sklenili, da uredimo polja za divjad in poskusimo urediti tudi kako stalno remizo. Lovišče je de.lno nižinsko (poljsko), delno gričevnato (Slovenske gorice).
S sredstvi, ki smo jih pridobili iz lovskega turizma, smo kupili v središču lovišča skoraj 2 ha
polja, v drugem delu lovišča pa vzeli v najem približno 1 ha tretjerazredne zemlje, ki jo sestavlja pretežno pesek.
To smo izvedli brez težav. Težave pa so nastale, ko smo pričeli sestavljati načrt za sajenje in sejanje. Prelistali smo obilico domače in tuje literature in sklenili, da posadimo in posejemo polja z rastlinami, ki so v njej priporočene. Pri tem pa se je pokazalo, da člani kmetovalci, na katere smo se zanašali, nekatere od teh rastlin sploh ne poznajo, ali pa le površno. Tako smo stali pred uganko, kje dobiti seme ter kdaj in kako saditi oziroma sejati. Zanimivo je namreč, da je skoraj vsa starejša in novejša literatura omejena le na ugotovitev ustreznih rastlin za polja in divjad, nikjer pa ni navodil za gojitev teh rastlin.
Da bi našel rešitev tega vprašanja, sem na višji agronomski šoli pobaral za svet profesorje. Tu sem pa nehote dregnil v sršenovo gnezdo, kajti pokazalo se je, da je večina njih odločen nasprotnih divjadi, ki po njihovem mnenju dela zgolj škodo. Za moja izvajanja o biološki zaščiti rastlin po nekaterih vrstah divjadi, kot protiutež za njihovo škodo, so bili gluhi.
Končno sem le našel tudi med njimi idealista, prof. inženirja, ki mi je iz svoje bogate zasebne strokovne knjižnice posredoval potrebno literaturo in mi pomagal tudi z nasveti.
Omenjeno literaturo sem uporabil za sestavek »Polja za divjad«, ki ga je izdala komisija za gojitev divjadi pri LZ Maribor v obliki priročnika, ki ga je s pridom uporabilo več lovskih družin. Odločili smo se torej, da posejemo in posadimo razpoložljive površine v pasovih takole: sončnice, krmni ohrovt, rumena lupina, trajna lupina, ajda, mešana s prosom, topinambur, sirek.
Od teh so visoke kulture zajemale obrobne pasove, nizke pa sredino. Sama obdelava in priprava zemlje ni povzročala težkoč; pri tem smo se posluževali uslug kmetijske zadruge, ki nam je s traktorjem zorala polja. Vse nadaljnje delo smo izvršili člani sami, saj smo pred tem sprejeli sklep, da je vsak član dolžan opraviti določeno število ur dela na polju, ali pa te ure plača. Za ta denar smo, za težko okopavanje, najeli delavca. Sejanje in saditev smo izvedli s skupinskim delom, ki se je dobro obneslo.
Sončnice smo tik pred dozoritvijo v sredini stebla prelomili, tako da so visele glave tik nad zemljo in so bile dokaj privlačne za fazane. Topinambur, ki je bil že prvo leto 3 m visok, je imel za divjad le majhno privlačnost in se ga je posluževala le kot skrivališče. Pač pa so srnjad in fazani pozimi poželjivo jemali izkopane gomolje, ki smo jih polagali na krmiščih. Topinambur je zrastel vsako leto bolj nizek, a bolj gost, kljub temu, da smo izkopali letno večjo količino gomoljev. Na prekopanem delu so zrasla močnejša, toda redkejša stebla.
Priprava za saditev
Foto V. Podgornik
Skupno obdelovanje
Foto V. Podgornik
Krmna njiva — LD Vodice	Foto vi. Pleničar
Rumena lupina se ni izkazala; kljub zanjo ugodnim tlom ni uspevala in se je je divjad v glavnem izogibala.
Trajna lupina, ki je po svojih lastnostih zelo ugodna (zgodnja pomladna rast, obilje hrane, večletna rast) se nam tako rekoč ni posrečila,
kljub večkratnim poskusom in ugodnim pogojem za uspevanje. Mnenja sem, da seme, ki smo ga kupili v semenarni za drag denar, ni bilo kalivo.
Ajda, mešana s prosom, se je izkazala izredno privlačna za fazane in jerebice, toda le na površinah, ki niso bile gosto posejane, kajti gosto posejanih površin se je divjad izogibala. Ajda je delno že prej, v celoti pa popolnoma polegla ob prvem snegu.
Izvrstne lastnosti je pokazal sirek, ki smo ga že pred dozoritvijo preganili na dvoje, enako kot sončnice in je nudil perjadi idealno skrivališče in bogato hrano. Bil pa ni privlačen samo za divjad, temveč tudi za tiste, ki so si ga narezali za metle. Vendar škoda ni bila tako občutna, ker smo ga pri prepogibanju toliko poškodovali, da je bil le manjši del uporaben za izdelovanje metel.
Krmnega ohrovta ne imenuje literatura zaman »-čudežna rastlina«, kajti tudi pri nas je pokazal dobesedno čudežne lastnosti. Prvo leto smo pa obšli navodilo, da je važno sejati krmni ohrovt na vrtne grede in ga nato presaditi. Sejali smo ga namreč na polje, hoteč si pri tem čisto po lovsko olajšati delo. Prihranili nismo pri tem nič, ker smo ga morali kasneje prebirati in rast je bila polovico slabša kakor naslednja leta, ko smo ga presajevali in je zrastel čez meter visoko, čeprav peščena zemlja ni zanj ugodna. Privlačnost krmnega ohrovta za vso divjad (fazan, jerebica, zajec, srnjad) je tolikšna, da se je zbrala v njem iz bližnje in daljne okolice, zlasti potem, ko so bila druga polja pospravljena in kasneje, ko je zapadel sneg. Dan po prvem snegu sem obiskal ta del lovišča in reči moram, da so se sledovi divjadi z vseh strani stekali na tem našem polju. Da to ni pretiravanje, pove podatek, da se je na jesenskem lovu dvignilo z našega polja preko 100 fazanov.
Ohrovt so si v zimskem času privoščili fazani, zlasti zajci in srnjad, tako da so končno ostali od njega le pedenj dolgi oleseneli štrclji kocenov. Polje je bilo podobno hlevu, saj so ležali iztrebki divjadi kar v sloju. Pri tem naj omenim, da je pametno iztrebke divjadi počistiti in sežgati ali zakopati, da ne okužijo divjadi z zajedavci, ki imajo na takšnih tleh zavoljo gostote divjadi, zlasti srnjadi, idealne možnosti za razvoj in razširitev.
V	naslednjih letih smo, sledeč izkušnjam, omejili sejanje in saditev na tiste rastline, ki so nam dale najboljše rezultate. Ohranili smo način obdelave v pasovih, z nižjimi rastlinami v sredi. Uvedli smo tudi saditev koruze in sicer na Vs površine, zato da smo si zagotovili zimsko krmo.
V	polja vložena sredstva in trud so se vsako leto bogato obrestovala, kajti poleg pomoči divjadi, ki jo nudi .takšen objekt, pridelamo tudi krmo za zimsko krmljenje. V veliko pomoč pa nam je polje tudi za decembrski odstrel preko-
mernega števila fazanov-petelinov, ne da bi pri tem z večkratnim lovom vznemirjali vse lovišče. Pri vlaganju desettedenskih fazančkov odigra takšno polje bistveno vlogo, saj jih obdrži prve dni po izpustu skupaj, kar je nadvse važno, da se kebčki prilagode novim življenjskim razmeram. Omogoča tudi nadzor nad njimi.
Ker me je zanimalo, kako so se obnesla polja za divjad v drugih LD, ki so po akciji LZ uredile taka polja, sem zbral nekaj podatkov.
LD so vprašanje zemljišč rešile na več načinov; z nakupom, najemom ali dodelitvijo zemljišč iz splošnega ljudskega premoženja.
LD z lovišči nižinskega tipa v veliki večini sadijo in sejejo topinambur, krmni ohrovt in koruzo. Zal pa so nekatere LD pričele saditi le koruzo, zaradi enostavne obdelave in precejšnjega pridelka, pri tem pa pozabile, da je polje za divjad namenjeno ne samo fazanu, ki najde v koruzi dobro kritje in do snega še tudi nekaj hrane; koruza je namreč za drugo divjad dokaj nezanimiva.
Tiste LD, ki so pravilno doumele pomen polj za divjad in vanje vložile potreben trud za ureditev, so z rezultati zelo zadovoljne in so ugotovitve podobne opisanim v naši LD.
V hribovskih predelih so nekatere LD v preteklem letu z dokajšnjo pobudo in v dobrem sodelovanju z gozdnimi upravami, zlasti v koroškem kotu, kultivirale opuščene površine ter jih posejale in posadile z deteljo, topinamburjem, ajdo in krmnim ohrovtom. Pri tem je prišla divjad do kvalitetnejše prehrane, saj je srnjad posajeni ohrovt in poganjajoči topinambur sproti popasla, tako da je možno ti dve kulturi vzgojiti le z ograditvijo. V detelji in ajdi se je srnjad neprestano zadrževala. V okolju polja je bilo opaziti občutno več srnjadi kot poprej. Del detelje so LD posušile za zimsko krmo. Nesporno je, da je možno zboljšati kvaliteto srnjadi v hribovskih predelih, zlasti v večji višini in bolj ali manj strnjenih gozdovih le z izboljšanjem prehrambenih pogojev. Pri tem bi bilo treba lovske družine na takšnih področjih, ki največkrat nimajo zadostnih sredstev, podpreti iz skupnih skladov lovske organizacije.
Kot poseben problem moramo obravnavati ureditev stalnih remiz zlasti tam, kjer ob intenzivnem poljedelstvu nastanejo popolnoma gole poljedelske površine, ko so pridelki pobrani. Dejstvo pa je, da so se poskusi za ureditev stalnih remiz na zapuščenih zemljiščih izjalovili ob ugotovitvi, da semen oziroma sadik grmičevja in drevja, ki jih literatura sicer našteva in priporoča, ne dobiš v nobeni drevesnici in si jih prisiljen iskati v naravi, kar jemlje mnogo časa in zahteva velike stroške, pa še brez pravega efekta pri pestrosti remiz.
Poskusi pri presajanju zajčjega lakotnika niso dali kljub ugodnim tlom pozitivnih rezultatov.
Predsednik LZS in vodja delegacije slovenskih lovcev dr. Jože Benigar poroča na konferenci v Sesljanu
Foto R. Bradaškja
Saj se je od nekaj sto sadik prijela le peščica in še ta je v naslednjem letu izginila.
Trud gojitvene komisije pri LZ Maribor, da bi v obstoječih drevesnicah pričeli gojiti vsaj najpomembnejše rastline za stalne remize, je ostal do sedaj brezuspešen. Vendar kaže pri tem vztrajati, kajti možnosti za ureditev stalnih remiz je glede zemljišč dovolj, nujnost je pa vsak dan večja.
Medpokrajinska
lovska konferenca v Trstu
Lovska konferenca obmejnih pokrajin Jugoslavije, Avstrije in Italije za leto 1965 je bila letos 16. januarja v Trstu, oziroma v turističnem obalnem kraju Sesljanu. Pred dobrim letom dni je namreč medpokrajinska konferenca v Ljubljani sprejela predlog tržaške sekcije italijanske lovske organizacije, da prevzame naslednjo konferenco.
Na tej konferenci je sodelovala vrsta organizacij: poleg Lovske zveze Slovenije še avstrijske lovske organizacije s Štajerske, Koroške in Vzhodne Tirolske, pa italijanske sekcije iz Trsta, Gorice, Udin, Trenta, Bolzana in Trbiža. Vsekakor lep napredek, saj se je te, štirinajste medpokrajinske konference udeležilo deset organizacij, medtem ko sta na prvi pred leti sodelovali samo lovski zvezi Slovenije in avstrijske Koroške.
Kot vselej prej na takšnih konferencah je tudi tokrat v vrsti poročil prišlo do izraza nekaj najvažnejših vprašanj s področja lovstva v treh državah, zlasti pa še takšnih, kjer je nujno medsebojno sodelovanje. S posebnim zadovoljstvom smo lahko tokrat ugotavljali, da je končno pre-
magana bruceloza zajcev v loviščih Koprščine, in da družine že vlagajo v svoja lovišča večje število zajcev, ki so jih nabavile v Srbiji.
V	središču vseh razprav ob lovskem srečanju pa so bili tokrat napori italijanskih lovcev, da si pribore sodobnejšo lovsko zakonodajo. Vseitali-janski zakon o lovu so ocenili italijanski predstavniki kot primer nesodobnega zakona, ki onemogoča kakršnokoli smotrno gojitev in zaščito divjadi. Sistem tako imenovanega svobodnega lova je opustošil že zdavnaj vsa italijanska lovišča, izjema so morda samo področja v Alpah, ki je zanje predvidena ustanovitev rezervatov. Vendar pa je zaščita nepopolna in je tudi vprašanje, doklej bo še veljala. Po ugotovitvah italijanskih kolegov bi zadostoval samo časovni presledek tedna ali dveh, ko to vprašanje ne bi bilo zakonsko urejeno, da bi »svobodni lovci« opu-stošili danes bogate rezervate in jih prav tako spremenili v mrtva področja, kakor so že prej veliko večino italijanskih »svobodnih« lovišč.
V	okviru deželne avtonomije so lovci pokrajine Trentino — Alto Adige že dosegli zadovoljive zakonske predpise, čeprav so se morali zanje boriti celo pred ustavnim sodiščem republike Italije. Lovci iz obmejnega področja pa so zdaj postavili ostro zahtevo, da tudi pokrajina Furlanija — Julijska krajina sprejme svoj lovski zakon, ki bi med drugim onemogočil izvajanje »svobodnega
Še kratek pregled in dopolnitev poročila slovenskih lovcev pred konferenco	Foto r. Bradaškja
lova«, uzakonil obstoj lovišč in za izvajanje lova predpisal — uspešno opravljen lovski izpit. Slovenski in avstrijski lovci so z razumevanjem sledili pojasnjevanju teh italijanskih težav, seveda pa se niso mogli priključiti zahtevi kolegov iz Trsta, Udin in Gorice za sprejetje novega lovskega zakona, saj je to samo notranje vprašanje Italije in avtonomne dežele.
Delo konference je ves čas spremljal član deželne vlade dr. Comelli, ki vodi sektor kmetijstva in gozdarstva, v imenu organizatorjev pa je udeležence pozdravil predsednik tržaške sekcije italijanske lovske federacije dr. Muratti. V imenu LZS je na sestanku poročal predsednik dr. Jože Benigar, v naši delegaciji pa sta bila poleg njega še Mitja Vošnjak in Rastko Bradaškja. Kot opazovalca iz Kopra sta se srečanja udeležila tudi Peter Pavlič in Tone Klančar.
Občinska ustanova za razvoj turizma je po končanem srečanju povabila vse udeležence na kosilo v prijetno obalno gostišče »Caravella«, kjer je vse goste in domače lovce pozdravil po italijansko in po slovensko župan devinsko-nabrežin-ske občine Drago Legiša.
Po sklepu konference bo prihodnje medpokra-jinsko srečanje oktobra letos v Lienzu (Vzhodna Tirolska).
Mitja Vošnjak
Odnos lovca do psa
Franc Golavšek
Vemo, da je bil pes pivi, ki se je spoprijaznil s človekom, to je udomačil. Je najzvestejši in najbistrejši človekov spremljevalec. Predvsem je za psa značilno, da izraža svoje notranje razpoloženje z zunanjimi znaki, to se pravi, da z raznimi kretnjami, pogledi, laježem itd. izraža svoje občutje in nas s tem opozarja na marsikaj. Z laježem nas na primer opozori na nevarnost ali prisotnost kake divjadi, iz njegovega pogleda razberemo, ali je prijateljsko ali sovražno razpoložen ali celo užaljen, mogoče trmast. Njegov proseči ali zahvaljujoči se pogled vzbudi v nas posebno zadovoljstvo, seveda če psa razumemo. Vsak vodnik mora poznati, ali vsaj delno poznati duševnost psa. Le takrat bo z njim uspešno delal. Velikokrat nam njegove kretnje povedo kaj novega, npr. strah, kadar stisne rep med noge in zbeži, mahanje z repom je izraz zadovoljstva, ali pa se nam hoče prikupiti in prilizniti. Teh nekaj lastnosti, ki sem jih omenil, ne najdemo pri nobeni drugi živali, ali pa vsaj v toliki meri ne.
Že od nekdaj je človek uporabljal psa za lov. V pradavnini mu je služil kot gonič, ki mu je prignal divjad pred kamen, pozneje pred lok, sedaj pa pred puško. Seveda so se mu glede na uporabo predvsem razvila čutila, zlasti sluh, vid in izredno voh, saj na svoji sluzasti nosni površini ujame vsak, še tako neznaten dah po divjadi. Nos je glavno čutilo, s katerim služi lovcu. Ne moremo pa govoriti o uporabi psa, ki ni vsaj nekoliko šolan in ni rodovniški. Če primerjamo naša čutila z njegovimi, so naša veliko bolj topa. Če gremo v lovišče z navezanim psičkom, imamo z njim mnogo užitka in tudi uspeha. Njegov nos nas bo često opozoril na kaj novega. Primer iz moje prakse:
Pred leti sem šel s svojim jazbečarjem na srnjaka. Počasi sva stopala po kolovozu proti gozdu. Ko sva prišla do neke cerkve, je bil od tam naprej travnik, porasel tu in tam z grmovjem. Obstal sem. Pes je mirno sedel poleg mene. Kar naenkrat, kakor bi ga zbodel, se dvigne in voha proti vetru. Obrnil sem se v smer njegovega pogleda. Menil sem, da je nekaj zavohal, toda kaj. Pomaknila sva se za grm in tiho čakala. Čez nekaj časa je iz nakazane smeri prišel na travnik srnjak, ki sem ga že večkrat čakal. Ko ga je pes zagledal, se je od strasti tresel kot šiba, vendar ni dal glasu. Ko je srnjak obležal v ognju, je pes skočil in me vlekel proti srnjaku. Zavedal se je svojega dela in je mahajoč z repom in s svojimi prijaznimi pogledi izražal svoje zadovoljstvo. To je en primer vrednosti psa na lovu. Če pa se zgodi, kar je največkrat, da slabo zadeta divjad ne obleži v ognju, zopet rabimo psa, ki se spozna na krvni sled. Naša dolžnost je, da divjad — če smo jo ranili — čimprej rešimo muk. To je lovska morala in spet tesno povezana s psom — krvoslednikom.
Seveda je treba psa priučiti za krvni sled. To je težka, vendar plemenita naloga vsakega poštenega in z lovsko etiko oplemenitenega lovca. Kako psa priučimo na krvni sled, je pač v veliki meri odvisno od zasnove in pasme psa, ker vemo, da ima vsak lovski pes nekaj dednih zasnov, eden več drugi manj. Lovčeva dolžnost je, da jih razvija s stalno vajo. Nadalje je odvisno od razmer in seveda v veliki meri od našega veselja in smisla za vzgojo psov krvoslednikov. En primer priučitve sem opisal v 5. številki Lovca 1965, kar je bila slučajna priučitev, a je odlično uspela. Podrobneje bi razpravljal o duševnosti psa, ki je osnova za tesno povezavo lovec — pes, seveda le, če lovec psa razume in se zna z njim »pogovoriti«.
Brezdvomno koreninijo duševne dediščine psa v njegovih daljnih prednikih. Ostali so mu prastari življenjski nagoni; z udomačitvijo se je spremenilo le okolje, v katerem živi. Kakor sem že omenil, svoje občutke, svoja notranja dogajanja izraža z veseljem do svojega tovariša — lovca.
To nam mora biti kažipot za pravilno ravnanje z njim. Lovski pes živi s človekom in živalmi, medtem ko drugi, kakor policijski in podobno, samo s človekom. Lovski pes živali išče, sledi, goni, oblaja itd. Naš pes mora biti uporaben. Pomagati mora lovcu pri lovu, kar pa stori le takrat, če je poslušen in ubogljiv, kar je prvi in temeljni pogoj za uporabnost psa. Ta pa je odvisna od ostrosti psa, od njegovih dednih lastnosti, če smo mu jih pravilno razvijali, to se pravi, odvisno je od njegovega temperamenta. Dognano je, da ima pes močnejše predstavne občutke, če je pred dogodkom, ki ga je že doživel, kot pred novim doživetjem. Če se spominja, da je bil pri svojem delu razočaran, kaznovan in podobno, se bo tega na nek način izogibal, se pritisnil k tlom ali celo zbežal. Vsekakor pa z veseljem opravi delo, s katerim je nekoč uspel in je občutil veselje in ugodje. S tem hočem reči, da dela pes na podlagi svojega spomina in izkušenj.
Psi imajo namreč izvrsten spomin in s tem v zvezi je važno, da pri šolanju in vzgoji psa stalno menjamo okolje, predmete in stvari, ki jih mora pes iskati ali slediti. Vendar naj menjave ne bodo prepogoste, ker bi se pes sicer ne znašel. Pes obdrži dah neke divjadi še nekaj časa potem, ko zapusti sled. Zato na drugem podobnem sledu pokaže, da mu je to že znano.
Psa lahko naučimo marsikaterih veščin in ko mu potem z besedo »išči« ukažemo, kaj naj dela, se bo spomnil svojih prejšnjih dejanj in izvršil povelje. To mu pride nekako v navado in zato pri šolanju posamezne discipline to stalno in sistematično ponavljamo, da mu, kakor pravimo, preide v meso in kri. Med najtežje discipline vsekakor spada delo po krvnem sledu in znano je, da se pes pri tem delu živčno najbolj izčrpa. Pes, kakor sem že omenil, ima izredno dober spomin in se natančno spomni, kaj je pod enakimi pogoji na nekem mestu pred časom doživel. Kakor pri vseh bitjih, tako tudi pri psu poznamo občutke veselja, ugodja, bolečine ali žalosti, z vmesnimi občutki nejevolje, strahu, graje, kazni itd. Omenjenih neprijetnosti, občutkov je v veliki meri kriv vodnik, ki večkrat zahteva od psa nekaj, kar z njim še nikoli ni delal in ga učil.
Na vsak način pa moramo poslušnost psa krepiti z mehaničnimi prijemi, npr., da ga na ukaz »lezi« pritisnemo v položaj, ki ga hočemo imeti Vsak ukaz naj bo kratek, dosleden, tako da za isto delo uporabljamo vedno iste besede oziroma povelja. Ukaz mora izvršiti takoj, ker le tako je sodelovanje med lovcem in psom zanesljivo. Večkrat smo slišali, da je pes zdržal dni in dni pri svojem ponesrečenem gospodarju. V hrvatski reviji »Arena« je nekdo opisoval psa, ki je zdržal teden dni pri predmetu, ki ga je izgubil njegov vodnik na lovu. Iz tega in podobnih primerov lahko sklepamo, da je pes ostal pri predmetu zaradi čuvanja lastnine in ne toliko iz zvestobe.
Foto P. Adamič
To pa je dokaz dobrega odnosa med vodnikom in psom. To nas tudi opominja, da psa ne smemo nikdar pustiti v lovišču, temveč ga moramo odpoklicati oziroma poiskati. Vodnik mora ustvariti tesno vez med seboj in psom, ker si le tako pridobi zaupanje psa in potem lahko pričakuje od njega vse, kar zmore in zna.
Hitro lahko opazimo, kakšen je odnos med vodnikom in psom, če pes zadrhti že ob gibu vodnikove roke ali ob njegovem pogledu, pri ostrejši besedi ipd. Pes se plaho privleče h gospodarju, ali pa sploh ne pride in sede v varni razdalji. V slabših primerih se zgodi, da enostavno zbeži domov. Za takega psa moramo iskati krivdo v nepravilni vzgoji in vodenju psa. Če je že kazen nujna, mora biti pes kaznovan pri dejanju in na vrvici in le tako in tedaj, da ve, zakaj je kaznovan.
Omeniti moram, da na razne pasme kazni različno vplivajo. Če vzamemo lovskega terierja, ki je težko vodljiv in vzgojljiv, kazni ne vplivajo porazno, medtem ko je pri jazbečarju vsaka kazen, najbolj pa telesna, lahko usodna. Jazbečar je sicer lahko vzgojljiv, kaznovan pa je uporen, trmast in zamerljiv. Zato poudarjam, da je treba poznati lastnosti posameznih pasem. Lahko pokvarimo dobro zasnovanega psa tako, da sploh ne bo več uporaben.
Bodimo si na jasnem, če bomo imeli pravilen odnos do svojega štirinožnega tovariša, ga znali voditi in učiti tako, da nas bo razumel in imel za prijatelja, bomo imeli na lovu z njim vedno nova in prijetna doživetja. Cilj vsakega lovca je, da ima psa, ki mu dobro služi. Kdor ga enkrat ima, ne bo hotel biti nikoli več brez njega, ker se mu bo sicer zdelo, da je brez ene roke.
Iz referatov
VII. kongresa mednarodne zveze znanstvenikov s področja lovstva
(Nadaljevanje)
Dr. Stane Valentinčič
Referati jugoslovanskih avtorjev
V decembrski številki Lovca sem že navedel tri kongresne referate slovenskih avtorjev. Razen teh pa je bilo na VII. kongresu IUGB še 26 referatov jugoslovanskih avtorjev iz drugih naših republik, v glavnem iz Srbije, skupaj z referati slovenskih avtorjev 29, kar je nekaj več kot četrtina vseh referatov na tem kongresu.
Glede na to, da je bila večina jugoslovanskih referatov s specialnih področij — fiziologija in patologija divjadi — bom poročal o petih in to o tistih, za katere menim, da so za bralce »Lovca« posebno zanimivi.
Akademiku prof. dr. Siniši Stankoviču, direktorju biološkega inštituta Srbske akademije znanosti, je pripadla čast, da je imel prvi in uvodni referat z naslovom »Divjad v sodobnih bioceno-zah«. Začel ga je z usodnimi besedami, ki so bile leta 1948 izgovorjene v Fontainbleuju ob ustanovitvi mednarodne unije za varstvo narave: »Progresivno manjšanje prirodnih virov ima za posledico slabšanje pogojev človekovega življenja. Tempo njihove regeneracije je počasnejši kot tempo njihovega uničevanja. Prišel je čas, ko je človek spoznal, kako zelo je njegov obstoj odvisen od prirode. Če želimo ustaviti ta nagli proces, tedaj je potrebno, da človek spozna, da mora ne samo obvarovati, ampak tudi ponovno vzpostaviti prirodne vire, jih uporabljati razumsko, da bi tako tudi za bodoče zagotovil človeštvu blagostanje in mirno življenje.« Potem je referent nanizal številne faktorje, katerih vzrok je človek in ki vplivajo na življenjski prostor divjadi in na divjad samo v negativnem smislu.
Navedel je tudi primere, iz katerih se vidi, da sta človek in njegova dejavnost bila vzrok, da so v Srbiji izginile nekatere vrste divjadi, ki so bile tam še pred sto leti pogostne. Ob koncu je pozval vse, naj bi po svojih močeh pomagali, da obvarujemo tisto prirodo, ki jo še imamo. Generalni direktor »Jelena«, veterinar Berto Tičak, generalni sekretar Zveze lovskih organizacij Jugoslavije Pero Trutin in prof. dr. B. Jak-šič so podali zadnji, t. j. zaključni referat »O izboljšanju in krepitvi mednarodnega sodelovanja lovskih znanstvenikov«. V tem referatu so prikazana področja, ki jih obravnava lovska znanost. V njem je navedeno, da je potreba po sodelovanju botrovala osnovanju mednarodne zveze lovskih znanstvenikov leta 1954 v Diissel-dorfu. Ta zveza je mnogo doprinesla k razvoju znanstvene misli v lovstvu, pri tem pa se je tudi sama razvijala.
Preden nekoliko podrobneje prikažem še tri referate, bom vse druge navedel zgolj po tematiki. S področja morfologije in fiziologije divjadi so bili naslednji referati:
»Proučevanje hipofize jelena« (N. Stošič, V. Pantič);	: 1
»Vloga endokrinih žlez v razvoju rogovja« (V. Pantič);
»Neurosekrccijska aktivnost hypotalamusa pri fazanu« (V. Popovič);
»Embrionalni razvoj jelenovega skeleta« (O. Pantič, J. Brna);
»Proučevanje srnje kože« (M. Pavlovič).
Referati s področja endokrinologije in reprodukcije:
»Doprinos k spoznavanju hrane jelenjadi na Belju« (S. Pribičevič, B. Bogovič);
»Uporaba mikrografske metode v določanju vsebine vampa pri jelenu« (J. Danon, Ž. Blaženčič, B. Bogovič);
»Karakteristika trofike jelenjega rogovja belj-skih jelenov« (A. Bubenik, češki znanstvenik, ki je sedaj zaposlen na Belju, V. Munkačevič); »Aplikacija določenih pomirjevalnih sredstev pri fazanu in jerebici« (J. Gajič, A. Bubenik - Ta-chezy);
»Možnost večje reprodukcije pri nekaterih vrstah pernate divjadi« (B. Pekič);
»Odpornost jerebice na zelo nizke zunanje temperature« (M. Brankovič, M. Davidovič, D. Po-peskovič) .
O teh zadnjih dveh referatih obširneje poročam na koncu.
Referati s področja patologije divjadi so bili:
»Doprinos k spoznavanju helmintofaune jelena in srne« (Z. Petrovič, A. Bordjoški, S. Popovič); »Doprinos k spoznavanju helmintofaune divje svinje» (Z. Petrovič, A. Bordjoški, S. Popovič); »Preliminarne raziskave epidemiologije zajčje pseudotuberkuloze« (B. Jakšič, B. Banovčanin); »Doprinos k spoznavanju helmintofaune naše lisice« (B. Lozanič).
S področja odnosov divjadi in biotopa so jugoslovanski avtorji dali naslednje referate:
»•Posledice osiromašenja prirode glede divjadi, po vrstah in po številu« (B. Golič, V. Broz); »Kje je meja med človekovo pravico do divjadi in med pravico divjadi, da obstane« (T. Stanojevič);
»Varstvo divjadi kot organskih vrst z lovskega vid.ika ali pa z vidika varstva prirode in njih medsebojna vez« (Kujundjič, J. Popovič, S. Stajic);
»Škode zaradi divjih svinj v gorah Ljubišinjc« (A. Janičijevič);
»Spremembe staležev roparic v Srbiji« (A. Ma-tvejcv);
»Doprinos k spoznavanju biološkega vpliva vrane na vodno perjad v rajonu Kopačeva v Baranji« (G. Pivar);
»Metodologija urejanja lovišč« (L. Pribič). Referat »Novejša naseljevanja velike divjadi na območju Srbije južno od Save in Donave« je podal ing. D. Bojovič iz gojitvenega lovišča Fru-ška gora. Gorati predeli Srbije, južno od Save in Donave, so v zadnjem stoletju ostali brez jelenjadi, pa tudi stalež srnjadi je močno nazadoval. Vzroke je pripisati predvsem neracionalnemu lovu in pa porastu števila volkov; po uradnih statistikah jih je bilo tod samo v desetletju 1948—58 uničenih 4679. Iztrebljanje volkov in popolna povojna zaščita srnjadi sta imela za posledico, da se je stalež te divjadi pričel večati. Zaščita medveda in risa je bila tudi uspešna. Ostal je problem jelena, ki je bil na tem področju popolnoma iztrebljen. Začeti je bilo treba s ponovnim naseljevanjem. Za gorate predele Srbije bi najbrž bolj ustrezala jelenjad s Karpatov ali Balkana. Ker pa teh ni bilo moč dobiti, so bila nabavljena umetno vzrejena teleta z Belja. Prva naselitev je bila izvršena leta 1954 na planini Jastrebac, zahodno od Niša. Ko so se pokazali uspehi, je bila jelenjad izpuščena še na treh mestih v severovzhodni Srbiji na teritoriju Homolje—Kučaj, v približnem spolnem razmerju 1:1. Preglednica kaže rezultate naseljevanja:
	Naselitev		Stalež
kje	kdaj	število	spomladi 1965
Jastrebac	1954 (do 1958)	19	105
Deli Jovan	1960 (do 1962)	44	54
Valka Luci	1962 (do 1963)	36	50
Boljetin Reka	1962 (do 1964)	16	18
Jelenjad je bila naseljena tako, da je najprej živela v obori (0,5 do 1 ha na žival) in sicer od 4 do 30 mesecev, poprečno leto dni. Tu je imela nekaj naravne hrane, sicer pa so ji pokladali
Dober plen v Žitni gori	Foto Fr. Cvenkel
seno, vejnike, koruzo in oves. Jelenjad se je na ta način zelo udomačila in so zaradi tega imeli precejšnje nevšečnosti zlasti z jeleni, ki so postali napadalni in za človeka nevarni. Morali so jih nekaj celo postreliti; šesto rogovje enega teh jelenov je imelo 213,2 točke, kar pomeni, da je kvaliteta jelenjadi odlična. To se vidi tudi na razmnoževanju, saj gre že veliko junic po plemenu, v Valka Luci celo 80 ®/o.
Damjaki so bili v zadnjih 100 letih izpuščeni v Srbiji nekajkrat; ker ni bilo prave roke, so poizkusi propadli.
Leta 1958 so jih bili zopet izpustili v oboro rezervata Lipo vi ca blizu Beograda, kjer jih je sedaj 45. Leta 1961 so bili naseljeni na Rudnik in je njihov sedanji stalež 25; leta 1965 jih je bilo deset izpuščenih v lovišče B oranj e pri Ložnici. Naseljeni damjaki so s Fruške gore. Kaj več o dosedanjih izkušnjah ni moč reči.
V oboro v Lipovici je bilo leta 1958 izpuščenih 22 muflonov, kupljenih pri firmi Mohr v Ulmu. Mufloni žive skupaj z damjaki. Marca 1965 pa je bilo izpuščenih v revir Vratna pri Negotinu prav tako 22 muflonov (6 ovnov in 16 ovc) v 300 ha veliko oboro. Ker so bile ovce breje, se je stalež v kratkem povečal za 15 mladičev. Junija 1965 so v Djerdapu — pri Železnih vratih — naselili bezoarske koze in sicer enega kozla (5 let) in dve kozi (po 1 leto). Živali so deloma iz Perzije in deloma z južnega Kavkaza, podarila pa jih je firma Horten iz Zah. Nemčije. Gamsi žive v Srbiji južno od Donave in Save na Prokletijah in Šari, okrog 160 jih je v kanjonu Drine ter v Sandžaku (Dubočica). V kanjonu Drine žive že na višini 230 m, kar je verjetno najnižja znana nadmorska višina za gamsa pri nas.
Nekaj gamsov so naselili v kanjonu Ibra na planini Stolovi; drugih podatkov o tej naselitvi ni.
Oktobra 1963 so naselili gamse v Djerdapu. O tej naselitvi obstoje izčrpni podatki. Gamse so prepeljali s Prenja v Hercegovini. Od osmih sta dva pri transportu poginila, da jih je v Djerdap po dveh dneh vožnje na kamionu prispelo 6 (3 koze s 3 mladiči). Mesec dni zatem so prispeli
Foto R. Marenčič
še 4 kozli. Vse so djali v začasno oboro 1,5 ha. Ker so bili pri parjenju 3 kozli odveč, so jih zaprli v obori v majhno ogrado 10 X 10 m, kjer je eden kmalu poginil zaradi pljučnice. Nekaj pozneje je poginil še en gams, dva pa sta oboro preskočila in ušla. Septembra 1964 so pripeljali še 22 gamsov s Prenja. Oboro so povečali na 33 ha in jo ogradili z višjo, 2,5 m visoko ograjo. Tu so se gamsi bolje počutili in je bilo manj izgub. Opazili so, da gamsi transport zelo slabo prenesejo. Neradi tudi jemljejo hrano in vodo med transportom. Gibanje, prehranjevanje in način življenja gamsov v obori še naprej proučujejo.
Dr. B. Pekič, sodelavec Biološkega inštituta SAN, je v referatu »Možnosti večkratnega povečanja umetne gojitve nekih vrst perjadi« podal rezultate svojega večletnega dela na tem področju. Z ustreznimi metodami in postopki je moč npr. pri fazanih, racah ali jerebicah, ki jih umetno gojimo, doseči zgodnjo in dolgo nesnost. To se da doseči s podaljšanjem dneva oziroma svetlobe in sicer tako, da jih umetno osvetljujemo. Seveda pa je treba rešiti še neka druga vprašanja, tako glede temperature, vlažnosti zraka in prehrane. Referent je dosegel, da so Živah pri poizkusu pričele nesti že decembra ali pa januarja in da so fazanke znesle poprečno po 121 jajc, race pa po 112.
Podaljšanje nesne periode pri fazanih in racah ima velik pomen. Predvsem se iz zgodnjih jajc zgodaj izležejo kebčki, ki odrastejo že spomladi in so poleti že dorasli. Ti fazani lahko že v istem letu nesejo jajca in izvale kebčke. Po navedbah referenta so pri tej metodi umetne gojitve perjadi še mnoge druge koristi.
Prof. dr. Brankovič z veterinarske fakultete v Beogradu je s sodelavci za kongres pripravil referat »Odpornost poljske jerebice na ekstremne zunanje temperature«. Znano je, da so ptice s svojo pernato obleko in drugimi pripomočki dobro zavarovane proti mrazu, to je proti ohladitvi oziroma prehladitvi ali zmrznjenju. Tako na primer prenese kanarček do — 90° C, golob do — 85° C, domača kura do — 50° C. Tudi pri tako nizkih zunanjih temperaturah so manjše
ptice tako dobro zavarovane proti mrazu, da njihova telesna temperatura ostane nad + 40° C. Avtorji referata so delali poskuse z jerebicami, česar drugi na tem področju še niso. Ugotovili so, da je normalna telesna temperatura poljske jerebice 41,2° C. Opazovali so jih pri zunanjih temperaturah med +20 in — 30° C in so njihovo termogenezo — t. j. tvorbo telesne temperature — ugotavljali s pomočjo merjenja pri presnovi izločenega kisika. Njihova opazovanja so pokazala, da jerebice na znižanje zunanje temperature reagirajo s povečanjem presnove. Temperaturo — 30° C jerebice niso prenašale dalj kot 1—3 dni, potem so vse poginile. Vse do neposredno pred smrtjo pa jim telesna temperatura ni padla pod raven njihove normalne telesne temperature (+ 41,2° C). V prenašanju nizkih temperatur niso opazili razlike med dobro in slabo krmljenimi živalmi. Jerebice prav tako težko prenašajo visoke zunanje temperature in so te zanje škodljive.
(Nadaljevanje v 1. št. 1966)
Redko doživetje
Stanko Kokalj
Težko pričakovano sporočilo je prispelo: »Jelen odobren, dodji!« Moral sem urediti najpotrebnejše v službi, doma ter se temeljito pripraviti za pot. Trocevka, daljnogleda, municija, fotoaparat in drugo je bilo hitro pripravljeno, tako da sem še isti dan krenil na težko pričakovano pot. Megla in poledica me je spremljala do Beograda, kjer sem imel še službeni opravek. Pot do Novega Sada pa je bila lepa, s še lepšim sončnim dnem in prijetno lovsko družbo. V tem mestu so nas nekateri lovski tovariši hoteli zadržati, saj je prav ta dan njihov nogometni klub »Vojvodina« slavil svoje jesensko prvenstvo. Povsod so govorili samo o nogometu, jaz sem jih pa odsotno poslušal, saj mi je stalno stopala pred oči prikazen jelena — damjaka, ki sem ga še na slikah redko videl, a si ga vseeno predstavljal. Vedel sem, da je redka sreča stopiti v bogato lovišče damjakov in muflonov, zlasti pa biti povabljen še na odstrel take divjadi. To me je globoko prevzemalo.
Po dobrem kosilu v Novem Sadu in še boljšem razpoloženju smo odpotovali proti Dunavki — Ilok, kjer smo v mraku s skelo — brodom prešli Donavo in se v trdi temi znašli v Iloku. Na upravi »Jelen« so bili že obveščeni o prihodu. Po čašici rakije meze in iloškega traminca smo odšli na njihovo posestvo, kjer so nepregledni
vinogradi plemenitega vina, ogromne kleti, preše, moderne polnilnice ter drugo, kar zahteva tako obsežno gospodarstvo. Red, disciplina, posebno pa še čistoča so priča visoke organizacije ter odgovornosti ljudi, ki gospodarijo s tem ogromnim posestvom, ki ima v svojem sklopu tudi gozdno izkoriščanje ter idealno lovišče damjakov in muflonov.
Ta večer razen odlične kleti, modemih polnilnih naprav, gospodarskih objektov, odličnega doma za goste ter dobro zalite izredne večerje ničesar več nisem videl. Dolgo v noč se je potegnil pogovor o lovu in še o marsičem, tako da je ura krenila že na polnoč, kar je bil skrajni čas za počitek pred lovom drugi dan.
V prijetni sobi sem se dolgo predajal razmišljanju o lovu. Noč je bila kratka in v dobrem razpoloženju se je rodil lep, sončen dan. Po jutranji toaleti sem izkoristil čas do zajtrka, ker so mi zatrjevali, da »ima vremena«. Popel sem se z novim prijetnim upravnikom inž. Adamom na hribček nad domom, kjer se je odprl čudovit pogled. Pred nama v nižini se je razprostiralo morje vinogradov in manjših zaselkov ter srebrna črta Donave, ki jo je obsevalo jutranje sonce. V ozadju prelepi gozdovi in blage vzpetine Fruške gore, ki prehaja v velik čudovito lep kompleks. Ob tem pogledu in zanosu mi inž. Adam reče: »Poglejte, kako je lepa Fruška gora, ponos vseh, ki jo gledamo, res pravi okras naše pokrajine. Prišel sem iz Belja, kjer sem se tako težko ločil od svojih močnih jelenov. Danes pa ne vem, kako bi zapustil ta čudoviti kraj, damjake, muflone in vse, kar sem prevzel tukaj.« Na isti vzpetini se dviga prekrasna kapelica v mešanem gotskem in nekem domačem slogu. Vprašal sem po nastanku kapelice, saj bi si danes težko predstavljal to prekrasno vzpetino brez nje, ki stoji kot stražar pred obširnimi gozdovi, ostankom nekdanjih ogromnih panonskih gozdov, kjer ruka jo jeleni. Adam mi je skoraj zasanjan pripovedoval o nastanku posestva, divjadi in kapelici, ki je nekdaj služila lastnikom za obrede pred pričetkom lova. Lovišče in posestvo je bilo last grofa Odeschalskega, ki ga je pozneje prodal grofu Elza, izrednemu, velikemu lovcu. Ta je baje okoli 1850. leta tod naselil tudi prvo družino jelenov-damjakov. Mlada grofica, osamljena, je vse češ če odhajala s posestva v bližji Ilok, kjer se je zagledala v mladega popa. Ko je o tem zvedel tudi postarani grof, je postavil to kapelo, ki je zaustavila govorice kmetov. Od takrat so se vršili v tej kapeli cerkveni obredi in obredi pred lovom in mladi pop je tako stalno zahajal na posestvo. Še bi poslušal prijetno pripovedovanje, če nas ne bi čakal zajtrk, lovski voz in lov.
Odhod se je začel kot ponavadi, z dobrimi željami za uspešen lov. Precej mrzlo, toda lepo vreme nas je navdajalo z optimizmom. Kmalu smo preko polja zavili v lep mešani gozd, ki je bil v
Foto St. Kokalj
začetku urejen, zlasti s kompleksi robinije in ekspresnih topolov, pozneje pa je prehajal v grmišča, razno grmičevje ter visoko travo. Teren je bil vedno bolj razsekan s precejšnjimi dolinami z dokaj strmimi bregovi, tako da so se negovani močni konji utrujali, sopihali in kljub mrazu znojili. Voz je pod težo in slabo potjo nevarno škripal, tako da sem se večkrat, kljub opazovanju okolice, ozrl na kolesa, kdaj se bo katero strlo in se bomo zvrnili v jarek. Te bojazni kočij až in moj vodnik nista imela. Teren se je z vsakim metrom slabšal, tako da so konji pot zmagovali le z naj večjim naporom, umikajoč se drevju, šibju, trnju in vsemu, kar je stalo na poti. Jelenov pa ni bilo in tudi srnjadi, ki jo je mnogo, nismo videli. Vodnik je odločil, da nadaljujeva pot peš z zalezovanjem. Ta način lova na jelena, srnjaka in drugo divjad mi tudi najbolj ustreza. Nekako sproščenega sem se počutil, ko sem lahko previdno zalezoval. Kmalu sem prvi zagledal na preseki tri košute, ki so se mimo pasle in mi prvikrat nudile čudovit pogled na košute — damjaka. Dolgo sem nepremično občudoval to prelepo divjad, bolj elegantno od drugih košut, šibkejšo, z bolj fino postavo, po hrbtu temno, skoraj črno, z drobnejšo glavo, tanjšimi nogami in kratkim črnim repom. Zares čudovit pogled, v okviru bogatih, mogočnih sremskih dreves, v prekrasno jesensko sončno svetlobo, ki se je prebijala med drevjem in dajala tej nepozabni sliki še poseben sijaj. Težko sem se iztrgal od čudovitega prvega in nepozabnega pogleda na košute-damjake. Košute so nama dale slutiti, da se bližava tudi jelenom, zato je bila pozornost še večja ter sva se gibala še previdneje. Imel sem občutek, da hodiva vse premalo pazljivo, saj me je vsaka neprevidna stopinja močno vznemirila. Danes mi je bilo za novo doživetje. Teren je bil vse bolj in bolj razsekan. Iznenada mi vodnik z roko pokaže, naj obstanem. Oba hkrati dvigneva daljnogled in iščeva divjad v gostem drevju. Kmalu opazim prvega jelena, za tem pa še pet. Čudovit pogled
na mogočne lopate, razpon in, prav tako kakor pri košutah, elegantna telesa. Jeleni so se prožno premikali z leve proti desni v skupini, tako da je bilo zaradi tega in gostega drevja ter grmovja nemogoče streljati. Z največjo opreznostjo sva tvegala premik v desno. Vodilni jelen je naenkrat dvignil lepo glavo in že je tropič v naglem diru zbežal v neznano. Vodnik je samo rekel: »Šteta, bilo je dobrih lopata.«
Spet sva hodila skoraj dobro uro, ko ugledava novo skupino v plitvi dolini, kako se brezskrbno pase. Vodnik je brž naredil načrt, tako»da sva se jelenom približala na slabih sto metrov. Določil mi je drugega jelena z desne, katerega močne lopate, razpon vej z lepimi nadočnjaki in parožki sem že tudi sam ogledoval. Dvomil sem, da mi bo dal tega. Ko je odločil, sem dvignil svojo trocevko in križ je v lovski mrzlici zanihal na plečetu te lepe divjadi. Odmaknil sem puško, se ponovno poskušal umiriti, kar mi je končno uspelo. Jelen, obrnjen proti meni, je sklonjen naprej z lopatami zakril svoje prsi, da je bil strel nemogoč. Skoraj minuto sem držal puško pripravljeno, da mi je roka začela ponovno drhteti. Z zadnjimi napori umirim puško. Jelen dvigne svojo mogočno glavo. Konica v daljnogledu se ustavi natančno na prsih in močan pok prekine napete trenutke. Jelen se v ognju zruši. Vodnik še enkrat pogleda z daljnogledom in mi čestita k dobremu strelu ter krasni trofeji. Pogled na mojega prvega in verjetno zadnjega uplenjenega jelena-damjaka mi bo ostal v neizbrisnem spominu, enako tudi moji gostitelji ter lovišče z vsemi lepotami in znamenji daljne preteklosti.
Lovske grče
(Iz lovčevega dnevnika)
Vladimir Pleničar
Na jesen se lov sprosti; z redkimi izjemami je lovopust ukinjen skoraj za vso divjad.
To je čas skupnih lovov, ki razvesele vsakega lovca.
Toplo greje jesensko sonce, narava je prebarvana v neštete odtenke barv, ki se leskečejo v jutranji rosi. Glas lovskega roga in zvonjenje brakov prevzemata lovčevo srce. Na skupni lov se zbira mlado in staro. Mladi lovci nasmejanih obrazov nestrpno čakajo lepih lovskih doživetij, ko jim bo morda priskakljal dolgouhec mimo stojišča, ali pa se bo po strmem pobočju potegnila previdna lisica. Prihajajo tudi stare lovske grče, ki love že petdeset in več let. Poznamo jih po njihovih zgodbah in svojstvenih imenih: Lisičja
luknja, Zajčja smrt, Jerebov Cena, Ferjan izpod gore, Gamsova brada, Krivčkov Pepe, Brinov fogl, Lujza, Cajzelc, Jecljavi Franci in podobno. Po lovu pride na vrsto zadnji pogon. Pogovori se sučejo ob čaši žametne črnine ali rdečega cvička o divjadi in lovcih. Stari lovci žive v svojem svetu, ki je po tolikih letih življenja v naravi in z naravo postal res že skoraj pravljičen. Nešteti doživljaji, šale, ki so jih slišali in dogodki, o katerih so brali, se med seboj prepletajo in včasih res ni več mogoče ugotoviti, kje se neha resnica in kje se začne svet bujne domišljije. Vsak od teh mož ve povedati mnogo zgodb, vendar ima vsak od njih najraje »svojo«, tisto, ki mu je najljubša. Dostikrat jo je že povedal, pa jo bo še kdo ve kolikokrat. In mladi in stari ga bodo spet in spet pozorno poslušali, se z njim smejali ali žalostili in se vživljali v čudoviti svet narave.
Cena najraje pripoveduje o jerebih, o piščalkah in šušljah, ki jih sam izdeluje. Modruje o zvitosti in iznajdljivosti lisice in kune ter meni, da med mladimi lovci ni več zanimanja za to vrsto lova. Mladino zanima lov na veliko divjad, predvsem na jelena. Cena trdi, da je to postalo moderno. Jerebarjev skoraj da ni več, tudi ni petelinarjev. Redki so, ki se zanimajo za jamarjenje.
Lisičja luknja rad pripoveduje o uspehih svojih psov. Nadvse hvali terierje in trdi, da ima daleč naokoli največ lisic, potegnjenih iz jame in da lisic ne lovi več s strupom.
Ferjan izpod gore je strokovnjak za lov na jazbeca. Ima izvrstne pse brake jazbečarje, ki se tudi na tekmah odlično izkažejo.
Cajzelcu so najbolj pri srcu doživljaji z zajci. Ko si je zaželel zajčka za novoletne praznike, hajd k Lujzi, ki je bil zakupnik lova tam pod Krimom: »Dovoli, Lujza, da ustrelim za praznike zajčka, tudi Mirta si je zaželela zajčje pečenke.« »Pridi v nedeljo na lov, pa gotovo dobiš zajca.« Lujza je naročil svojemu čuvaju, naj Cajzelca na lovu postavi na tako stojišče, da bo zagotovo ustrelil zajca. Prišla je nedelja, lovci so se zbirali in čuvaj je poklical Cajzelca: »Hej, Cajzelc, pojdite z menoj!« Med potjo je vprašal gost čuvaja, kdo mu je povedal, da ga kličejo Cajzelc.
»Saj veste, da se naš gospod Lujza rad pošali.« Med potjo na stojišče zagleda čuvaj zajca na ložu: »Cajzelc, streljajte, vidite v grmu zajca!« Cajzelc zagleda zajca, ki je bil oddaljen le deset korakov. Sumljivo se mu zdi in noče streljati, da ne bi bil morebiti nagačen zajec, on pa, da bi se osmešil in postal tarča lovskih šal. Vpraša čuvaja: »Kje je Lujza?«
Čuvaj mu odgovori: »Tu nad vami ima stojišče.« Cajzelc pravi jezno: »Ne bom streljal, to mi je on podtaknil, da bi me imel za norca.«
Čuvaj ga priganja: »Streljajte, zajec vam bo ušel!«

si?	
VSJKjjp !	
ajljejjFii	h , 4. Kg
IpF' J	r .	*
	
»Ne bom streljal, tu ima Lujza prste vmes.« Puško vrže na Varno in pravi odločno: »Pojdiva naprej!«
Naredita nekaj korakov in zajec skoči iz loža ter se zgubi med grmovjem.
»Cajzelc, vidiš,« zakliče čuvaj, »pečenka teče v hrib.«
Tisto leto pri Cajzelcovih za praznike ni bilo zajčje pečenke. Cisto prav, saj ga na ložu itak ne bi smel streljati!
Krivčkov Pepe pa je imel ptičarja, ki je bil skregan z vodo. Rad je prinesel zajčka, jereba ali fazana, v vodo za raco pa ni maral. Nekoč je ustrelil Pepe racaka z velikimi črnimi krivčki. Vesel ga je bil in hkrati žalosten. Po strelu je padel daleč od brega v vodo.
»Hera, aport — aiport, išči, zgubljeno prinesi, aport zgubljeno!«
Zaman so bila povelja in prigovarjanje. Pes je lajal ob bregu, v vodo pa ne in ne. Pepe tu še na misel ni prišlo, da bi pustil racaka v vodi. Slekel se je in skočil ponj v vodo. Izza grma je vse to opazoval Jecljavi Franci, ki je dogodek raztrobil med lovci. Povedal je, kaj je videl ob potoku, kjer so zelo rade sedele race. Lovci so napravili sliko, ki je nazorno prikazovala dogodek: Krivčkov Pepe sredi potoka v Adamovi obleki z racakom v roki, na bregu ga pa pričakuje Hera. Sliko so svečano izročili Krivčkove-mu Pepetu pri zadnjem pogonu na Silvestrov večer. Na račun tega dogodka si je Pepe spesnil pesmico:
Kaj brigajo me cuckove razstave in odlike, ko moram sam aportirati si lovske lavorike. Aport je vendar bil in bo le pasja briga, sicer bo, cucek, tvoj aport doma — veriga! In ko bo pasji spet preskus inteligence, bom tekmoval brez tebe, cucek — izven
konkurence!
Zajčja smrt, tako so mu rekli lovci, ima danes že osem križev na grbi. Nekoč je na poljskem
lovu streljal na veliko daljavo za zajcem. Oddal je štiri strele. Bil je namreč mojster v hitri izmenjavi nabojev, a cevi puške so bile to pot krive. Lovci so ga ob življenjskem jubileju počastili s sliko, pod katero je pisalo: »Štirikrat je streljal — zadel ga ni, zajček še danes veselo živi.«
Razume se, da so slovesnost tudi dobro zalili s pristnim štajerskim rizlingom.
Gamsovi bradi so nekoč pripravili lovci originalno šalo. Vedeli so, kam pojde na gamsa. Nagačili so gamsa in ga postavili na strmo skalo ob poti na planino. Martin — Gamsova brada zagleda s poti gamsa na skali. Hitro se zavleče za podrto bukev, dobro pomeri in glej! Pet strelov je oddal, a gams se ni premaknil, stal je še vedno kot prikovan. Pri ogledu preluknjanega slamnatega gamsa je spoznal ubogi lovec kruto šalo svojih prijateljev. Žalosten se je vrnil v dolino in tisto leto ni šel več na gamsa.
Berti je dobil ime Brinov fogl, ker so mu v pa-trone namesto šib er nasuli brinove jagode. Bil je strasten petelinar; tisto pomlad pa je streljal

na pet petelinov brez uspeha. Potožil je med lovskimi tovariši, kaj se dogaja letos na lovu. Francelj ga je smeje zafrknil: »Vse zgrešiš!« Berti je odvrnil skoraj jokaje: »Ne pade nič!« Francelj je predlagal: »Staviva! Nastavim ti tisti del, kjer hrbet zgubi pošteno ime, na deset korakov, pa stavim, da boš zgrešil.« Šali je botroval alkohol in Berti je stavil za deset litrov, da bo zadel Franceljna. Beseda je dala besedo in udarila sta v roke. Francelj je nastavil svojo tarčo, Berti pa pomeril in sprožil. Dim je zatemnil sobo. Zasmrdelo je po smodniku. Tišino je prekinil Francelj. Od veselja je poskočil, saj je dobil stavo. Vsi so očitali Bertlu: »Zgrešil si!« Berti pa je razmišljal, kaj se dogaja z njegovimi naboji. Posvetilo se mu je. Vzel je nož, prerezal tulec in na mizo so se vsule namesto svinčenih šiber prave brinove jagode. Spoznal je šalo svojih prijateljev. Ime Brinov fogl pa mu je ostalo do današnjega dne.
Stari lovci imajo pripravljenih mnogo šal in dovtipov. Lovska strast ima različno razlago, pravijo ji tudi lovska mrzlica, ki se ozdravi z dobrim strelom. V to poglavje vpletajo lovsko zavist in lovsko požrešnost. Vsak razgovor o tem pa je kamen spotike za lovske »špetire«. Stari lovec je dejal svojemu sinu, ko je postal član zelene bratovščine, da se sedaj ne bo izkopal iz »špetira«.
Lovci radi pripovedujejo zgodbe in šale, če pa ostare, jih malo prekroje ali »sfrizirajo«, kot pravijo, in so zopet nove. V čislih pri lovskih grčah so stari običaji. Radi mladini pokažejo in uprizorijo lovski krst, ko mlade »krstijo« in sprejemajo v zeleno bratovščino. Svečano izr oče vejico plena srečnemu lovcu ob prvem plenu velike divjadi. S smrekovo vejico za klobukom na levi Istrani spremljajo tovariša na poslednji poti. Z vejico časti se poslovijo ob odprtem grobu od umrlega tovariša. Spoštujejo in z ljubeznijo negujejo svoje lovsko orožje, pa če je to samo dratenka — petelinka. Ljubijo vse, kar je v zvezi z lovom. Zadovoljni so, če jih mladi lovci poslušajo in ubogajo njihove nasvete. Vse živi, raste in umre, Staro se umika novemu. Narava pa ostane lovcu večno neprebrana knjiga, z njo živi, spoštuje njene zakone in ji je predan do zadnjega diha.
Ko zvone braki...
Vojko Podgornik
Že precej let je minulo, odkar sem prvič lovil gamsa v strminah Uršle gore in Pogorevca. Povabil me je Hancmanov Albi, s katerim sem se slučajno seznanil in ki ga nisem do tedaj še nikoli videl. Ni mi šlo prav v glavo, da je takšna gostoljubnost mogoča. Kasneje sem spoznal, da je to lastnost Korošcev sploh. Primerjava lovcev nižinskih predelov in hribovskih lovcev je bila in je odločno v korist slednjih, tako glede lovske etike kot tudi izvajanja lova, da ne govorim o lovskih običajih in navadah. Težko je zanikati, da so hribovski lovci danes tisti, ki ohranjajo vsebinsko plat lova in lovske organizacije, kajti mi poljanci že danes lovimo tako, da je to komaj še podobno lovu: brezkompromisno streljanje na vse mogoče razdalje, odjedanje divjadi sosedu, pokol zajcev v pogonu, prepir dveh ali več lovcev, ki so streljali po isti živali, kdo jo je zadel in anatomska preiskava, s katere strani so šle šibre vanjo, neurejeni lovi in pogoste poškodbe udeležencev. Vse to nam pove, da pojmujemo lov vedno bolj kot streljaštvo, ki ga po novem imenujemo ponekod tudi »lovsko gospodarjenje«, kajti pasti mora čimveč divjadi, vseeno na kakšen način, medtem ko lovska etika, to je odnos do divjadi, divjačine, so-lovca in narave sploh, izginja in z njo osnovna vsebina lova in lovske organizacije.
Vse to je bilo tudi vzrok, da sem zaprosil za članstvo tudi v hribovski lovski družini, čeprav je 80 km oddaljena. Sprejeli so me in našel sem iskrene tovariše in lovce. Ker zaradi oddaljenosti ne morem sodelovati pri vsakodnevnem delu v lovišču, se udeležujem vsaj posvetov. Le nekaj do nedavnega nisem razumel, kaj pomeni v hribovski družini bra-kada. Ni mi šlo v glavo, da se naj peljem 80 km daleč na brakado, ki se je udeleži po 30 članov in je lov uspešen, če pade en zajec, dober, če padeta dva in odličen, če padejo trije. Ko pa vendar v nižinskem lovišču zanesljivo uplenim sam več, kot pade vse divjadi na »odlični« brakadi. Letos pa mi je Hancmanov Albi, ki je gospodar te hribovske družine, kar odkrito povedal, da bi bilo prav, če pridem tudi na brakado in ne samo na gamsa. Seveda sem si vzel opozorilo k srcu in se odpravil na prvo brakado v oktobru. Prespal sem pri Albiju in zjutraj v globokem mraku sva odrinila proti zbirališču, ki je bilo oddaljeno dve uri hoda. Večina nas je bila zbranih že pred napovedano uro, ob napovedani uri pa smo bili vsi na mestu. Kakšna primerjava! Na nižinskih lovih kapljamo še celo uro po napovedanem času skupaj in se vključujemo v lov, kakor se komu zdi. In le malo je takšnih, ki pridejo peš. Tukaj smo bili pa zbrani iz vseh koncev lovišča; tudi po tri ure daleč so nekateri pešačili po precejšnji strmini in med njimi tudi takšni, kot je stari Grega, Janez in še nekateri, ki imajo po sedem križev na grbi. Skoraj vsi udeleženci brakade so se pojavili v lovskih krojih in vsak vodnik je imel psa oprčenega. Tudi moram reči, da je vodja lova povedal v svojem nagovoru o disciplini, streljanju in predvidenem poteku lova več, kot pa sem slišal na marsikaterem nižinskem lovu, kjer je padlo tudi čez 100 kosov divjadi.
Bilo je precej hladno in megleno jutro, ko sta oba pomočnika lovovodje odvedla lovce na zgornja in spodnja stojišča. V tem pogonu sem dobil spodnje
stojišče in ker sem bil duševno pripravljen na neskončno čakanje, ne da bom kaj videl, sem sedel na torbo in opazoval, kako se polagoma dviguje megla, ki jo je redčilo jesensko sonce. Kar potegne rahel veter in odgrne kopreno megle, ki je odkrila očem nepopisno bogastvo jesenskih barv. Desno so padale navzdol senožeti, levo navzgor pa se je širil gozd in žarel v vseh barvah, ki so kot plašč ovijale vznožje hriba, na katerem se je bleščala s skodlami krita domačija. Lepa je naša domovina, toda najlepši so njeni hribi, katerih lepota je tolikšna, da bi ji težko našel enako. In odpočijeta si telo in duša ter nabereta novih moči za vsakodnevno prašno življenje.
Zatopljenega v premišljevanje o tem in onem me vzdrami pogon, ki se v najlepšem redu pomika mimo. Lovci in gonjači v pogonu se v težavnem terenu medsebojno usmerjajo in pred njimi švigajo braki. Prvi pogon je bil brez uspeha, vendar urno in vzorno izpeljan. Po pogonu nas je pobral s stojišč pomočnik lovovodje in odpeljal na zbirališče, kjer smo dobili navodila za naslednji pogon. Dobil sem eno zgornjih stojišč ob debeli kot jambor ravni smreki.
Komaj je utihnil zvok lovskega roga, katerega glas so hribi vrnili v večkratnem ubranem odmevu in sc je pričel pogon, se globoko spodaj oglasi brak in za njim še drugi. Z zanimanjem poslušam, v katero smer gre gonja. Lc kaj gonita? Zajca? Lisico? Hudirja, saj ženeta proti meni! Vznemirim se.
Jasno zvonita braka skozi jesenski gozd in vedno bolj se približujeta. 2e vidim zajca, ki jo ubira levo mimo mene čez greben. Malo predaleč je. Za njim pa braka kot po vrvici. Oddahnem si; no, zdaj je mimo. Ampak, šment, da me zajec, navadni zajec, tako spravi iz ravnotežja! Zdaj slišim gonjo že globoko v dolini in jo spremljam z enim ušesom, z drugim pa prisluškujem gonjačem. Zopet se v pogonu oglasi brak. Po kratki gonji poči na enem spodnjih lovišč in brak utihne. Toda čuj, gonja iz doline se mi zopet približuje. Nekam bolj levo, na greben, pa zopet bolj desno in proti meni. Spet postajam vznemirjen. Puško stiskam, da bi skoraj voda iz nje pritekla. Tedaj švigne zajec desno mimo mene. Zopet nekoliko predaleč! Toda, ali bo res tekel skozi pogon nazaj? Ne, moral se je pred brakirji obrniti, kajti zvonjenje se mi zopet približuje. Tedaj zagledam zajca v strelni razdalji. Pomerim kar se da skrbno in zajec se prekucne. Oddahnem si, kot da sem položil jelena. Takoj sta tudi braka za zajcem in se prepirata zanj, da ga jima moram vzeti.
Po pogonu ugotovimo, da sta padla dva zajca, ki morata takoj z enim od lovcev v gostilno, da prispevata svoj delež k zadnjemu pogonu.
Naslednji pogon, ki naj bi zaključil lov, je obsegal dokajšnji gozdni predel, ki so ga obdajale senožeti in ga je spajal le ozek pas s trnjenim gozdom. Stari Janez z murčkom v ušesu in s črnimi očmi pod košatimi sivimi obrvmi, ki kljub svojim 70 letom
dene pri hoji v koš vsakega tridesetletnika novejše izdelave, je bil določen v sredino pasu, ki je spajal oba dela gozda. Vesel je bil, ker je vedel, da bosta v pogonu zajec in lisjak. Res je gonič pognal zajca na sosedovo stojišče, lisjak pa se je hotel zmuzniti mimo Janeza. Malo je manjkalo, da se mu ni posrečilo. Zadnji hip mu je Janez nasul svinca pod kožo, toda premalo. Če ne bi bilo braka, se Janez ne bi mogel postaviti z lisjakovim kožuhom.
Pred gostilno smo položili zajca in lisjaka na tla in jima skupno z onima dvema, ki sta se že cvrla v ponvi, po starem običaju z lovskim rogom odtrobili zadnji pozdrav.
Lov je imenitno uspel, saj je bil plen obilen, če do1 dam, da smo lovili na 1000 metrov nadmorske višine. Seveda je bilo tudi razpoloženje temu primerno.
Zajčji golaž je bil dober, meso pa trdo, da si ga komaj prerezal, vendar je vsem odlično teknilo. Le Janez je pripomnil, da je lisjak boljši, če ga prav pripraviš. Čeprav čez dan ni bilo vročine, je prisotne mučila neverjetna žeja. Gasili so jo v vedrem razpoloženju, da sta se kresali dobra volja in duhovitost. Nasmejal sem se, kot že dolgo ne. Tudi Maksu je uspelo, da mu je Franček vrgel svoj klobuk v zrak. Ko je padel na tla, je bil rešeto. Potem je še marsikak klobuk šel za prvim. Moj je imel srečo, ker sem bil brez njega.
Proti večeru sva se z Albinom vračala proti domu. Sonce je tonilo za Peco in v dolini pod nama se je mračilo. Minil je lep dan, poln vedrega razpoloženja, pristnega lovskega tovarištva in zvrhane jesenske lepote. Tedaj sem doumel, zakaj je brakada v hribih tako priljubljena in zakaj se hribovski lovci vesele jesenskih dni, ko odmeva zvonjenje brakov skozi jesenski gozd.
Okee — vidra
Dorothy Wisbeski
Iz angleščine prevedla Tatjana Vončina (Konec)
Prav tako utrudljiva je bila prva vožnja z Okee v našem avtomobilu. Sprva so bile naše vožnje zelo kratke, komaj eno ali dve milji. Medtem ko je Luke vozil, sem držala Okee na rokah; toda kadar smo šli na daljšo pot, je Okee morala v kletko. Dvajset milj potovanja z nemirno vidro ni bila šala.
Luke je naredil trdno kletko in čeprav je bila videti dovolj trdna, da bi držala leva, sem iz izkušnje podvomila, če bo držala vidro.
Naša 128 milj dolga pot na morje v vročem poletnem dnevu je bila za štiri mesece staro vidro razburljiv, a resen dogodek. Treba je bilo skrbno pripraviti vse glede hrane, pijače in za morebitne nezgode.
Vesela sem bila, da je bila Okee hvaležna, ker sem jo držala za tačko. Po treh in pol urah smo prišli na cilj vroči in prepoteni. Od avta do obale, kjer je bilo kopanje za živali, smo morali hoditi peš več kakor miljo. Ker je bila pot tik ob vodi boljša, smo hodili po pesku vzdolž obale mimo tisočev kopalcev. Vidra in nemški ovčar sta privabila tako množico ljudi, da smo se s težavo prebijali. Na vsakih dvesto korakov se je Luke ustavil in potrpežljivo čakal, medtem ko sem jaz odgovarjala na vprašanja glede Okee.
Ko je Luke menil, da je bilo govorjenja dovolj, je šel dalje in glasno zaklical: »Okee, Okee, odhajam!« V trenutku je bila vidra na nogah, smuhnila skozi množico in se s prednjima nogama oklenila Lukovih nog, kakor bi se bala, da bi jo zapustil. Držeč se tako njegovih nog je hodila ob njem po zadnjih nogah kakih štirideset čevljev daleč.
Na obali, kjer naj bi se kopali, je bilo zelo skalo-vito. Ko so veliki valovi nekajkrat podrli vidro, ni upala sama v morje.
Zato je Luke splaval do mesta, kjer mu je segala voda do ramen, se obrnil in zaklical: »Okee, Okee, odhajam!« Kot blisk se je vidra potopila in nekaj časa plavala po pasje, nekaj časa pod vodo in kmalu je bila ob Lukovi strani ter zadovoljno godrnjala. Plavala je tesno ob Luku in se kmalu naučila potopiti, kadar so valovi udarili ob obalo. Dokler je bil Luke blizu, ko je prišla na površje, se ni bala. Toda če se je malo oddaljil, jo je prevzel strah. Pihala in ropotala je ko motor, da bi čimprej prišla do njega in ostala je v vodi samo toliko časa, dokler ga je videla ali slišala.
Ganljivo je bilo videti popolno zaupanje v njenih očeh, kadar je bila z nami.
Od dneva, ko smo jo dobili, je Okee govorila s svojimi očmi. Prve čase smo se zanesli na njene oči, ki so nam povedale, če je bila lačna, žejna, bolna, kadar je želela spati, kadar je bila srečna ali nesrečna.
Kadar se je igrala s Trouperjem, ga je ljubeznivo pogledala, da bi nam dala razumeti, kako rada ga ima.
Njen pogled pred hladilnikom ali pomivalno mizo nam je povedal več kot glasovi, kaj je želela. Kadar je žalostno povesila oči, je bilo jasno, da se ni dobro počutila in kadar je imela bolečine, ko so ji rasli zobje, nam je to povedala s svojimi očmi.
Njene na pol odprte oči so pomenile, da je bila zaspana in sijoče oči, polne prešernosti, so govorile, da je bila brezmejno srečna. Kadar je bila nagajiva in je želela, da bi ji odpustili, je vsa naša jeza splahnela, če nas je presunljivo pogledala.
Ko se je Okeeji razvil glas in smo se ga naučili razumeti, se nam ni bilo treba več zanašati samo na njene oči. Potem ko smo se naučili razumeti različne glasove in smo si skrbno zapisali okoliščine, ki so jih povzročile, je bilo lahko vedeti, kaj je želela ob določenem času.
Klic, ki smo ga najbolj pogosto slišali, je bila serija monotonega, nizko zvenečega glasu, ki se je hitro ponavljal. Bolj poredko je Okee dajala glasove, ki so zveneli kot pritajeno smejanje. Kadar je bila najbolj srečna, je usta napol zaokrožila, kot bi se smehljala in če se je hkrati še smejala, je Bila slika smejoče vidre popolna. Stara je bila pet mesecev, ko sem prvič slišala te glasove. Nekega dne sem bila za kosilo doma. Okee je bila v banji in voda je počasi odtekala, medtem ko sem jaz v kuhinji pripravljala kosilo. Kar nenadoma sem slišala, kako je voda začela teči z vso silo. Okee je obrnila pipo, kot je to storila že velikokrat poprej. Inteligentna kot je bila pa ni mogla razločiti pipe za vročo od pipe za mrzlo vodo, zato sem skočila v kopalnico, če se ni opekla.
Seveda je obrnila pipo za vročo vodo — pravzaprav vrelo — in ker je bila zaprta v banji za vrati, ni mogla zbežati. Odstranila sem zapah, ki je držal vrata, kakor hitro sem mogla in se nagnila čez banjo, da bi zaprla vodo. Pri tem mi je spodrsnilo na mokrih tleh in znašla sem se z glavo v banji, v vodi. Se danes jo vidim, ko sem vstala, kako je s prednjima tačkama slonela ob strani banje z glavo nazaj in dajala glasove, da nisem mogla misliti drugega, ko da se mi smeje.
Če so živali sposobne, da imajo smisel za humor, potem moram priznati, da je bil v Okee čezmerno razvit.
Ko so minili meseci, sem videla, da sem v svoji hiši mnogo spremenila, da bi ugodila Okee. Zmanjšala sem pohištvo za najnujnejše in kar je ostalo, je bilo skrbno izbrano, da bi zdržalo nekaj časa.
Kadar je bila Okee v sobi, nisi mogel mirno sedeti in brati časopisa, ker si s tem priklical nesrečo. Okee se namreč ni mogla vzdržati, da ne bi skočila skozi časopis kot cirkuški pes skozi obroč.
Nekaj mesecev jo je najbolj privlačeval telefon. Splezala je na stol, dvignila slušalko in ko je nihala sem in tja, je porinila svoj krempeljček v eno izmed lukenj na številčnici in jo začela vrteti. K sreči ni njena kombinacija številk nikoli nobenega priklicala, verjetno zato, ker ni nikoli počakala, da bi se kdo oglasil.
* * *
Nekaj časa nas je Okee s svojimi vragolijami skoraj zaslepila, da nismo opazili znakov njene bližajoče se bolezni.
Sem in tja se mi je zdelo, da spi mnogo več kakor navadno in da nima običajnega teka. Namesto, da bi prosila za hrano, smo jo morali siliti in še potem je pojedla le polovico obroka. Vedno teže je poži-
Nekaj dni sem vse te znake imela za normalne. Toda nekega večera me je Okeejina izredna neposlušnost končno privedla do spoznanja, da je nekaj narobe. Opoldne naslednjega dne Okee še vedno ni vstala za zajtrk. Ob dveh še vedno ni bila pokonci in zato sem sklenila, da jo prebudim. Jedla je obotavljajoče in niti ni marala odpreti oči, ko sem ji s silo dajala košček za koščkom mesa. Pri vsakem drugem kosu se je davila in se s tačkama gladila po vratu.
Mučila jo je neznosna žeja in vsakih pet ali deset minut je iskala vodo. Medtem se je valjala po tleh, očividno v veliki stiski. Pozneje je začela jokati, kot bi umirala. Z Lukom sva sklenila, da jo odpeljeva k veterinarju kakor hitro mogoče. Resno je bila bolna in tako izmučena, da se živinozdravniku pri pregledu ni nič upirala.
Živinozdravnik se je odločil za takojšnjo injekcijo v repno mišico. Niti trenila ni. Upanja, da se izliže, je bilo malo. Odvisno je bilo od njene naravne odpornosti in kako bo serum učinkoval.
Doma so bolečine po injekciji povečale delovanje žlez in Okee je celo uro tekala okrog kot blazna, skakala na okna, vrata in omare. Ker sem se bala, da bo umrla od upehanosti, smo jo zaprli v kletko, da bi se pomirila. Toda prehitro sem spoznala, da se vidro ne da zadržati. Brž je odrinila zapah pri kletki in že je bila zunaj. V svoji jezi, čeprav ni nikoli poskusila ugrizniti Luka ali mene, je grizla vse, kar ji je prišlo na pot. Nenadoma, kot se je napad začel, se je tudi končal in Okee je trdno zaspala.
Naslednje jutro je bilo izboljšanje očitno. Ponoči in še tri noči zatem je dobila injekcije seruma in po vsaki se je pokazalo izboljšanje.
Glavni problem naslednje dni je bil, kako jo hraniti. Osem dni smo jo skušali pripraviti do tega, da bi jedla in ko je zopet jedla, smo jo še z večjo težavo zadrževali. Po dveh dneh stroge diete je postala tako lačna, da bi pojedla karkoli. Kljub skrbnemu nadzoru je nekajkrat ušla in pojedla polovico časopisa, sprednji del mojih galoš, eno platnico v usnje vezane knjige, gornji del mojih gumijastih škornjev itd.
Nekoč, ko nismo utegnili paziti nanjo, smo jo zaprli v kopalnico, misleč, da je to najbolj varen prostor, kjer jo lahko pustimo. Ko smo se vrnili, smo videli, da je Okee odrinila pokrov s straniščnega tanka in
Foto inž. L Kalan
deloma požrla gumijasti obroč, ki avtomatično zapira vodo, kadar je tank poln. Voda je drla z vso silo, Okee pa se je vsa srečna zabavala v tanku.
To je bila še najmanjša škoda. Ostali del kopalnice je bil kot bi ga opustoši'1 tornado. Povsod naokrog so ležali predmeti iz medicinske omarice. Razmetala je milo, odgriznila vogale skoraj vseh škatel in z milom za britje impresionistično poslikala vse ogledalo. Naslednje ure smo porabili za to, da smo vse stvari, ki so bile dosegljive, zaklenili, zapahnili ali kako drugače zavarovali. Naša hiša je izgledala, kakor da smo jo zavarovali pred bližajočim se viharjem. Vendar sta minila še dva tedna, da je bilo gotovo, da bo Okee ostala pri življenju in še šest tednov, da je popolnoma ozdravela.
* * *
In sedaj, ko sedim pri pisalnem stroju in končujem njeno zgodbo, leži zleknjena na mizi zraven mene in se igra s ključi in mojimi svinčniki.
Vse kaže, da življenje zopet teče normalno: košare za papir so prevrnjene, preproge zmečkane, knjige leže v zveriženih vrstah in rolete zvito vise z oken. Vendar Luka in mene to ne moti in srečna sva, da Okee zopet razigrana in zdrava gospodari v hiši. Očividno ima vse v življenju svojo ceno: če morava srečo, ki nama jo daje Okee, plačati z zmedo, ki nama jo povzroča, potem to ni prevelika cena.
Republiška preizkušnja psov
po krvnem sledu
Preizkušnja v republiškem merilu v tem lovskem letu je bila 7. novembra 1965 in to ponovno na lepih terenih cerkniškega lovišča; lepih pravim zato, ker so bogati divjadi in na vsak korak lahko pričakuješ, da je ponoči divjad prestopila položene sledove in napravila zapeljevalne sledove, a tudi zato, ker udeleženci (korona) lahko gledajo ves potek preizkušnje in si morejo sami ustvariti oceno za vsakega psa in jo potem primerjati s sodniško. Zal moram reči, da bi bila lahko udeležba večja, tako tekmovalcev kakor korone.
Vremenske razmere pred preizkušnjo so bile še kolikor toliko ugodne; daljši suši je sledilo krajše deževje. Sledovi so bili položeni s svežo jelenjo krvjo dan pred preizkušnjo in to v burji, na dan preizkušnje pa je bilo južno vreme. Vsak sled je bil dolg 1 km, vsak je imel 3 kljuke; sploh so bili upoštevani predpisi Pravilnika za preizkušanje lovskih psov v delu po krvnem sledu, ki ga je izdala Kinološka zveza Slovenije.
Na preizkušnjo je bilo prijavljenih 15 lovskih psov iz 9 področnih lovskih zvez.
Vodja preizkušnje je bil neumorni predsednik Društva ljubiteljev ptičarjev Vladimir Pleničar, kot sodniki pa so sodelovali dr. Janko Lavrič, Jože Kristan in Ljuban Zadnik, katerim je pomagal kot pripravnik Albin Korošec.
Od 15 prijavljenih so se vodstvu prireditve javili vodniki z 10 psi, ki so pokazali naslednje uspehe:
1.	Diana Krimska JRP 1200 os, vodnik Ciril Pogačar iz Ljubljane.
Psica — žimava ptičarka — privedena na sled ovoha kri, nato sled prime in ga izdeluje z nizkim nosom.
Ko pride do prve kljuke, dvigne glavo in se oddaljuje od sledu tako, da je treba vodnika opozoriti, naj psico dene na sled; ko je privedena, sled prime, izdela prvo kljuko in gre prav lepo do druge kljuke. Tu je bilo mogoče opaziti, da vodnik psici ne zaupa in je bilo po vodnikovi krivdi dano drugo opozorilo. Psica je bila ponovno djana na sled, ki ga lepo izdeluje, preide tretjo kljuko in nadaljuje do srne, ki je položena na koncu sledu; plen ovoha in gre k sodniku, ki se ji je tedaj pokazal. Psica ima dober nos. Ker sta bila izrečena dva opomina, se ji za vsakega zniža ocena za en red. Zato je dobila red dobro — III. oceno.
2.	Taki JRBj, vodnik Emil Špehar iz goj. lovišča Rog v Kočevju.
2e ob samem začetku — na umetnem nastrelu — ima brak jazbečar težave; nikakor ne prime sledu, temveč zavija daleč v desno. Sodnik ga mora dvakrat odpoklicati, končno pa pes le prime sled in gre nekako do prve kljuke, ki jo preskoči. Pes ne pokaže nobenega pravega zanimanja, prav verjetno ga motijo sveži sledovi, ki jih je zjutraj na njivah pustila jelenjad. Prve kljuke pes ne izdela; da bi dobil priložnost kljuko izdelati, je pes priveden nekako 20 korakov pred kljuko, a je bil zopet neuspešen. Ker ne pokaže nobenega zanimanja in ker je dobil 3 opozorila, je bil po 35 minutah dela, ko je izdelal nekako tretjino sledu, odpoklican.
Vodnik je po preizkušnji sodnikom javil, da pes ni vajen delati na polju, po katerem je vodila prva tretjina sledu. Na vodnikovo željo je bil pes preizkušen še na 11. sledu, vendar izven konkurence. Sled, ki je bil položen v zaraščenem svetu, je pes izdelal brez vsake pomoči, privedel vodnika do srne, ki jo je ovohal, se vlegel poleg nje in jo čuval tako, da je ni mogel nihče vzeti. Omenim, da je bil to edini dober čuvaj, vsi drugi tekmujoči psi so dovolili vsakomur srno odnesti.
3.	Asta (Beba) JRB1 41 H, hanoveranski krvoslednik, vodnik Anton Strle, gojitveno lovišče Snežnik. Psica že na umetnem nastrelu pokaže nesigurnost; končno sled prime in ga izdeluje nezanesljivo, oddaljuje se od smeri, kjer je sled položen. Prvo kljuko izdela z vodnikovo pomočjo. V nadaljnjem delu psica še enkrat zapusti sled, tako da je že zaslužila negativno oceno. Za vajo jo sodnik pusti, da gre do konca. V drugi polovici psica izdeluje sled zanesljivejše; vendar zaradi treh opominov ni mogla dobiti pozitivne ocene.
4.	Drino JRJ 187 os, vodnik Franc Golavšek, Vransko.
Jazbečarja Drina poznamo že od lanskega leta, ko je dobil I. č oceno (ne II. b, kakor je bilo poročano v 11. številki Lovca XLVII, kjer sta mesti balkanke Bistre in jazbečarja Drina zamenjani).
Na umetnem nastrelu pes dobro začne; ko pa pride v dolinico, ga zanese v desno na rob gozda, tako da dobi opomin. Od tam dalje pes izdeluje sled zelo dobro, kljuke sicer malo po svoje, toda v 16 minutah pride do sme. Temu psu se vidi, da ve, kaj vodnik zahteva od njega in da išče plen na koncu sledu. Pes je sposoben za vsako delo po krvnem sledu obstreljene parkljaste divjadi in je škoda, da ga je v prvi tretjini zavedel zapeljevalni sled. Zaradi opomina je dobil samo red prav dobro — II. a oceno.
5.	Ajka JRJ 2407 Lt, vodnik Vinko Seljak, Idrija. Tudi to psičko — lovsko terierko — poznamo; lansko leto je prišla samo po oceno zunanjosti, vodnik je kot gledalec spremljal delo in se tako navdušil, da je psičko šolal in jo letos pripeljal ne samo pokazat, ampak tekmovat.
Psička sled takoj prime in gre po sledu s polvisokim nosom. Vse tri kljuke izdela lepo in pokaže, da ve, zakaj gre, torej da je bila precej šolana v delu po krvnem sledu. Prav pri koncu pa vodnik zgubi za-
Sodnika ocenjujeta delo psa in vodnika
Foto VI. Pleničar
upanje v njeno delo, zato psička zapusti sled in dobi opomin. Ponovno privedena na sled nadaljuje z delom in pride do srne, ki jo ovoha in gre k vodniku. Dobila je red prav dobro, II. b oceno.
6.	Breza JRBj 1592, vodnik Vinko Petelin, Stari trg pri Ložu.
Za vodnika je bila ta preizkušnja dobra šola, čeprav psička brak jazbečarlta ni delala, kakor je pričakoval. Psička Breza ima dobro zasnovo, toda potrebna je še vaje, da bo trdno ostala na sledu. Po treh opominih se Breza ni plasirala, kar pa lahko popravi drugo leto. Vodniku naj pa bo to za opozorilo, da bo šolal psičko tudi na 24 ur starem sledu in ne samo na svežem. Psička ni mogla biti pozitivno ocenjena.
7.	Bil (Bisk) JRPki 2489, vodnik Franjo Stibilj, Koper.
Priveden na nastrel pes povoha kri, nato potegne in gre po sledu, deloma z nizkim deloma s polvi-sokim nosom. Pri prvem ležišču sled pusti in gre kakih 20 korakov vstran, nato pa se sam popravi, se vrne na sled in nadaljuje z delom. Vse tri kljuke izdela z zavidljivo doslednostjo. Skraja dela počasi, a čedalje bolj hiti in zadnjo tretjino izdela v teku. Ko pride do odložene živali, jo poskusi aportirati. Pes — kratkodlaki nemški ptičar — ima izvrsten nos in je s pokazanim delom zaslužil red odlično — I. oceno.
8.	Aga JRPki 3614, vodnik Vladimir Pfajfar, Murska Sobota.
Psica — kratkodlaka nemška ptičarka — je še mlada in je za delo po krvnem sledu nekako neresna. Bila je trikrat korigirana in ni prišla do srne. Preglavico ji je delala ostra druga kljuka.
Psica ni mogla dobiti pozitivne ocene.
9.	Hera v. Hofalm JRB1 37 H, vodnik Rudi Kravanja, gojitveno lovišče Snežnik.
Psica iz pasme hanoveranskih krvoslednikov dela izredno počasi in zelo zanesljivo, kar pokaže zlasti s tem, da jo sled tako veže, da je ni mogoče premakniti z mesta; poleg tega pa se vrača nazaj po sledu in ob sledu ter pride na isto mesto po dvakrat, celo trikrat. Pri tem zapušča sled in se oddaljuje od njega, se zopet vrača, večinoma s pomočjo vodnika. Po pokazanem delu bi psica naravnega sledu samostojno ne izdelala. Morebiti je bila na dan preizkušnje nerazpoložena, morebiti pa je vodnik z njo premalo ponavljal, saj je lansko leto psica pokazala sigurno delo. Kljub opominom psica z dela ni bila odpoklicana in je končno le prišla do odložene srne, za pokazano delo pa ne more biti pozitivno ocenjena.
10.	Bistra JRG b 4067, vodnik Pavel Kaluža, Senožeče.
Ta psica, ki spada v pasmo balkanskih goničev, je bila lani preizkušena z drugim vodnikom. 2e v prvih
100 m sledu jo je bilo treba dvakrat korigirati in še dvakrat pri izdelavi druge kljuke.
Vodniki naj pomislijo, da potovanje in drugo okolje vpliva negativno na delo psa. Delo na 24 ur starem krvnem sledu nikakor ni igrača in pes, ki to zmore, mora biti spočit, mora imeti za seboj veliko vaje, pri čemer mora vodnik imeti veliko mero potrpljenja. Vodnik naj psa tako naveže nase, da mu pes zaupa in dokler tega ni, naj vodnik ne hodi s psom na preizkušnjo; da je temu tako, je psica dokazala na lanski preizkušnji, seveda z vodnikom, ki jo je učil.
Zaradi številnih opominov psica ni bila pozitivno ocenjena.
Sodniki smo dobili vtis, da nekateri psi niso bili zadosti in pravilno šolani, zlasti ne na starejše krvne sledove. Dalje je treba vodnike opozoriti, da bi morali po opominu pse prenesti, ne pa jih na sled voditi; tega ni storil noben vodnik in zakaj? Zato, ker jim tega še nihče ni povedal. Čudno je, da so odpovedali hanoveranski krvosledniki. Ali so bili nedisponirani, ali pa drži moja domneva, da so se vodniki preveč zanesli na lanske vaje in letos niso zadosti ponavljali. Kakor pri šolanju sploh, tako je tudi pri delu po krvnem sledu ena prvin šolanja spomin in tega je treba obuditi s ponavljanjem. Vprašanje je tudi kakovost nosu, ki ga je treba pri naših hanoverancih preizkusiti. Pri brakih jazbečarjih, ki jih zunaj imenujejo »alpske krvoslednike«, se pa že po delu vidi, da je bilo njihovo šolanje pomanjkljivo. Nadalje: Nekateri vodniki so sami zakrivili in povzročili nižje ocene svojih psov; pri tem se človeku vsiljuje misel, kaj bi bilo, če bi na podobnih prireditvah uvedli tudi ocenjevanje vodnikov, morda podobno, kakor ocenjujemo vodnike pri preizkušnjah lavinskih psov.
Omenil sem že, naj bi se preizkušnje udeležilo več tekmovalcev in tudi gledalcev. Lovci naj bi posnemali zgled starega Vinka Seljaka iz Idrije; lani je zasledoval potek prireditve, poslušal vsako opazko
Vodniki se pogovarjajo o tekmovanju
Foto VI. Pleničar
sodnikov in pri tem toliko pridobil, da je svojo psičko pripravil za preizkušnjo. V koroni smo videli tudi zastopstvo lovcev iz Delnic, ki so natančno zasledovali potek prireditve, pri slovesu pa izjavili, da bodo tudi svoje pse uvajali v delo po krvnem sledu, čez dve leti pa nameravajo prirediti podobno preizkušnjo. Veseli me, da je bil letos tudi zastopnik lovcev iz neposredne okolice Cerknice; kje so pa drugi?
Predlagam, naj bi področne lovske zveze vzpodbudile lovce in vodnike za delo po krvnem sledu s podobnimi prireditvami, seveda samo za svoj okoliš; najboljši med njimi naj bi se kosali med seboj v republiškem merilu. O tem predlogu naj razmišljajo kinološke organizacije, od pasemskih do Kinološke zveze, pa tudi lovske organizacije, od področnih zvez do kinološke komisije pri Lovski zvezi Slovenije.
Na prireditev od 15 prijavljenih niso prišli vodniki s 5 psi, in to: brak jazbečar Kadet (dvakratni prvak!) in hanoveranka Kora — oba iz Kočevja, brak jazbečar Asto iz Tržiča, istrski gonič Riko iz Krškega in brak jazbečar Bodo iz Velikih poljan. Odsotnosti ni noben vodnik opravičil, kar bi bilo le treba. Tekmujoči vodniki so bili iz 7 področnih lovskih zvez; če bi prišli vsi prijavljeni, bi jih bilo od 13 lovskih zvez zastopanih 9. To jasno govori, da se je prireditev že močno popularizirala, kar je zasluga Društva ljubiteljev ptičarjev, ki je prireditev že petič izvedla v tem lovišču. Za petletni jubilej je Lovska družina Cerknica pogostila vodnike in vodstvo preizkušnje s srnjo večerjo, na kateri je bil v zahvalo njej in za čestitko DLP izveden »lovski ropot«.
Da je prireditev bila, se je treba zahvaliti Lovski družini Cerknica, ki je dala na voljo lovišče; zahvala gre dalje DLP kot organizatorju in izvajalcu prireditve, nadalje Lovski zvezi Slovenije, ki jo je financirala. Tako prireditev bi bilo v bodoče škoda opustiti, kakor je bilo nekaj namignjeno; nasprotno, treba je s preizkušnjami nadaljevati in prepričan sem, da bo za desetletnico vsaj petkrat večja udeležba tekmovalcev in gledalcev.
Dr. Janko Lavrič
Lovska koča na Skaručni	Foto vl> Pleničar
Lov na lose na Švedskem
(Po II. Jungu iz Der Anblick 1966-1)
Losi žive po vsej Švedski in najboljši njihov stalež je ravno sredi dežele. Letni odstrel je že od leta 1959 skoraj enak in znaša okoli 30 000 živali. To je lovina zakonitega lovnega časa, kateri je treba prišteti še plen divjega lova, žrtve prometa in druge izgube, vsega okoli 5 %> letnega odstrela.
Lovni čas za lose je prav kratek in se loči v splošni lovni čas in posebni lovni čas z licenco (dovoljenje). Splošni lovni čas velja v vseh loviščih, ki niso pridržana lovu z licenco. Velikost lovišča ne igra vloge, ker tudi ni predpisana. V času splošnega lova smejo loviti brez omejitve glede na sestavo plena in količino. Lahko torej streljajo vse, kar ima sivo dlako in pride pravilno za strel pred puško. V lov-. nem času bi bilo dovoljenje upleniti npr. na 50 hektarih tudi deset losov ali več. Toda splošni lovni čas traja le nekaj dni, tako v južnih in srednjih predelih do pet lovnih dni, v severnih pokrajinah le dva ali tri dni, le v delih nekega okrožja 13 dni. Število lovnih dni se vsako leto posebej določi. Na ta način se približno regulira višina odstrela. Na severu dežele pade lovni čas v prvo polovico septembra, pred rukom. To imenujejo septembrski lov. Nasprotno je pa v srednji in južni Švedski lovni čas v pivi polovici oktobra, potem ko je ruk v glavnem minil. Tedaj govore o oktobrskem lovu.
Lov z licenco ima bistveno daljši lovni čas; v severni Švedski 18 dni in v južni še dlje. Za lov z licenco pa morajo biti lovišča vsaj 1000 hektarov velika, razen če so posebni vzroki, npr. velika škoda po losih. Višina odstrela in večkrat tudi sestava lovine sta predpisana. Sestava odstrela se po pravilu nanaša le na delež odraslih košut nasproti teletom. Lahko pa je tudi predpisano, koliko jelenov, košut in telet smejo v nekem revirju odstreliti. Tako je npr. za revir s 1500 ha predpisanih troje odraslih jelenov in eno tele, v drugem s 1700 ha pa dva jelena, ena košuta in eno tele. Bistvena omejitev je bila v prepovedi odstrela telet. Do pred nekaj leti je to veljalo za vso Švedsko. Danes obstoji prepoved za odstrel telet le še v predelih nekaterih okrožij, kjer hočejo s tem ukrepom zboljšati stalež losov. Zanimivo je, da odpade na splošni lov nekaj čez polovico živali, na lov z licenco pa nekaj manj, od skupnega letnega odstrela, ki znaša okoli 30 000 živali. Zanimivo je, da je bilo v splošnem lovnem času uplenjenih 49°/« jelenov, 43«/o košut in le 8°/o telet. Značilen je majhen delež uplenjenih telet, čeprav lahko streljajo vse, kar nosi sivo dlako. Navzlic temu mnogokrat ne streljajo telet, kar izvira še iz časov desetletnih prepovedi odstrela telet. Tako imajo lovci na lose še vedno za lovsko pravično, da ne streljajo telet, ne velja pa za nelovsko odstrel vodeče košute ob teletu.
Odstrel v času lova z licenco zajema 41 %> jelenov, 33 »/o košut in 26 °/o telet. Sestava odstrela je namreč predpisana in zato je delež telet tako velik. Namen določenega odstrela pri lovu z licenco je, da je zastopanih več jelenov kakor košut in zadostno telet, da se po možnosti ohrani naravno razmerje
spolov in naravna sestava starostnih razredov v preostalem staležu.
Skupni letni odstrel, to je odstrel iz splošnega lovnega časa in lovnega časa z licenco, zajema 45 ”/o jelenov, 38 %> košut in 17 %> telet, torej na 100 košut 118 jelenov. To razmerje ustreza naravnemu spolnemu razmerju los j ega staleža, v katerem prevladujejo jeleni in kar so ugotovile tudi raziskave. Načelo gojitve je zgolj to, da stalež losov ostane zdrav, normalen in intakten, kar se vsekakor sklada s severnošvedskim losjim staležem. Regulirati je torej treba zgolj višino staleža. Najzanimivejša pokrajina za lose je Jamtland, kjer so najmočnejši losi in največji delež kapitalnih trofej.
Velik problem na Švedskem je škoda po tej divjadi. V letu 1964 je bilo samo v poljedelstvu za 1,2 mili j. švedskih kron škode, to je 2 899 552 N din. Mimo tega je v nekaterih pokrajinah dežele los prometni problem, zlasti pozimi v severni Švedski in ob visokem snegu. Tedaj so trčenja losov z avtomobili in železnico na dnevnem redu. Učinkovitega ukrepa proti temu in proti škodi ni, razen močno zmanjšanje staleža.
Zato nameravajo v zelo prizadetih okrožjih splošni lovni čas podaljšati in pogoje za lov z licenco omiliti. Nadalje mislijo izvzeti nedelje in praznike iz lovnih dni z ozirom na prebivalstvo, ki se z lovom ne ukvarja.
Način lova se na severu nekaj stoletij gotovo ni spremenil. Love v lovskih skupnostih. Prvotna lovska skupnost je svoj čas zajemala vse lovske upravičence ene vasi, moške od 15. do 70. leta. Danes mora biti mladenič star najmanj 18 let, kdor se hoče s puško udeležiti lova na lose. Sedaj prihaja na lov del lovcev iz velikih mest in industrijskih krajev. Leta 1964 se je lova na lose udeležilo najmanj 200 000 lovcev, ki so uplenili okoli 30 000 kosov te divjadi. Tako je prišel do plena le vsak sedmi lovec.
Lovska skupnosti sestoji iz 5—6 lovcev, navadno pa iz 10 do 15, večkrat tudi iz dvojnega števila. Pri velikih pogonih morejo zastaviti le glavne stečine in izvedejo le en pogon na dan. Pri tem skušajo vodniki s psi dvigniti lose in jih potisniti mimo stojišč. Za ta lov imajo posebne pse, ki jih puste prosto iskati in goniti divjad. Tak pes, ko upeha jelena, ga tudi zaustavi. Vodnik psov, ki se sme
prosto gibati, lahko zaustavljenega losa tudi upleni. Ta način lova je vsekakor višek lovskega užitka. Drugi način lova je z oprčenim psom. Vodnik s psom na jermenu skuša najti sveže losove sledove, katerim sledi s psom. Iz obnašanja psa spozna, kdaj je v bližini divjadi. Tedaj odloži psa in skuša divjad zalezti. Ta sicer mikaven način lova se le malo uporablja, ker je zanj treba dobrega in vseskozi šolanega psa ter skladno sodelovnje lovca in psa.
M. S.
V	Španiji, jugozahodno od Sevilje je privatni naravni rezervat 120 000 ha, kjer žive divje dvogrbe kamele in dromedarji, jelenjad in damjaki, tisoči plamencev, divji prašiči, podivjani konji in čez 100 ptičjih vrst gnezdi v milijonskih množinah.
Na leto dovolijo za odstrel največ 4 medvede, ki so se zaradi zaščite v desetih letih razmnožili na okoli 100 živali.
Na Čchoslovaškem je lov na race v preletu dovoljen le uro pred sončnim vzhodom in uro po zahodu. Te vrste lova se morajo udeležiti najmanj trije lovci z enim psom.
Na Slovaškem so leta 1964 uplenili 64 volkov.
V	Tuniziji ne sme nihče loviti na tujem svetu, če nima dovoljenja od lastnika zemljišča, ali če je prepoved lova razglašena z napisnimi deskami. Lov v snegu in ponoči je prepovedan, pač pa je dovoljeno nočno lovljenje škorcev in brinovk za varovanje žetve.
V	državi Missouri (Združene države Amerike) je bilo leta 1963 povoženih čez 700 kosov jelenjadi. Da bi to preprečili, so oblasti v gozdnih pasovih ob cesti odredile obesiti na kole zrcala, ki luč žarometov odbijajo v notranjost gozda in tako plaše divjad, da se umakne. Po tej napravi se je število povožene divjadi močno zmanjšalo.
Nek dvajsetletnik je polil psa z bencinom in zažgal, ker je pes baje lovil njegove kokoši. Zavoljo te grozovitosti je bil obsojen na 20 udarcev z jermenom, 60 dni zapora, 100 dolarjev globe, na desetkilometrsko pešpot do živalske klinike in v primeru, da pes pogine na plačilo dostojnega pokopa.
Po Der Anblick 1965 — 11	M. Š.
K članku »Na življenje in smrt«
Ko sem v »Lovcu«, št. 10 1966, bral omenjeni članek, sem se spomnil, da sem pred nekaj leti tudi sam doživel oziroma opazil nekaj podobnega.
Šel sem po službenih opravkih v okolico Jagodnika pri Hmeljniku, ko zaslišim nekako javkanje in hrup. Postal sem in pripravil puško. Že mimo mene pridirja zelo upehan mlad srnjak, saj mu je iz gobca visel jezik in po rebrih je bil videti nekoliko krvav; žival se mi je smilila, ker je tako silno bežala. Mislil sem, da srnjaka preganja pes klatež. Že slišim skoke, pripravim se in mislim, no, le pridi. Pa glej, prilomastil je močan srnjak, ki je preganjal tekmeca. Pograbil sem vejo, hoteč preganjalca odpoditi. Pa je malo postal, me v loku obšel in zopet zdirjal za zasledovanim.
Drugi primer je bil bolj tragičen. Lepega avgustovega popoldne se vračam iz službe in pridem v lepo dolinico pod vrhom pri Trebelnem. V velikem bukovem gozdu v nekakšni jami ob potu zagledam ležečega srnjaka vilarja, ki me gleda. Šel sem mimo njega kaka 2 metra. Bežno sem ga pogledal, češ, lep si, pa kar počivaj. Po kakih 20 korakih pomislim, zakaj neki ni skočil in se previdno vrnem proti njemu. Ko sem se približal na en korak, se je srnjak dvignil na sprednji nogi, zadnji konec pa ni šel kvišku. Videl sem, da z njim ni nekaj v redu. Stopil sem do njega in ga prijel za glavo. Sprva je malo vekal, ko sem ga pa ogovarjal in božal, se je brž umiril, kakor bi vedel, da mu ne želim nič hudega. Ko sem ga pobožal po hrbtu, sem opazil na roki kri. Pregledal sem ga natančneje in opazil na več mestih po rebrih in hrbtu nekakšne praske in majhne rane. Menil sem, da je obstreljen, pa sem vrgel puško čez hrbet, vzel srnjaka v naročje in ga nesel na
svoj dom, oddaljen kake četrt ure. Doma na skednju sem mu ponudil vode in hrane in kar hitro je postal popolnoma domač. Hrano je jemal kar iz roke, najraje je jedel jablanovo listje. Takoj sem šel v sosednjo vas, kjer je bil na dopustu študent medicine in z njim smo ugotovili, da ima zdrobljeno hrbtenico. Ni mu bilo pomoči. S starešino družine J. Staričem smo po sledovih na kraju in okolici ugotovili, kjer je bilo vse sprhano od parkljev in zvedeli tudi od šolarjev, da sta se tam tepla srnjaka. Povedali so, da je močnejši srnjak vrgel šibkejšega, da je padel v jamo. Sredi jame je bil za glavo velik kamen in srnjak je najbrž nanj padel s hrbtom in si tako zdrobil hrbtenico. Starešina ga je potem rešil nadaljnjih muk. Nesrečni srnjak je bil na več mestih od rogov opraskan in koža je bila prebodena.
Leopold Pavlin
Ne krokarji in nc črne vrane, pač pa — poljske vrane
Sredi decembra lani sem zjutraj pred lovom stal pred gostoljubno hišo Petra Puconje v Hermancih v Prlekiji in gledal jate črnih ptic, ki so letele v veliki višini proti vzhodu.
»Kaj je to?« sem vprašal lovce. »Krokarji. Pred vsako zimo, kar pomnimo, priletijo sredi oktobra k nam v velikih jatah — tudi po 100 skupaj, na pomlad pa zopet odletijo. Sedaj jih je polno v$e Pomurje in ptujska okolica. Zjutraj na vse zgodaj zapuščajo svoje prenočišče in vsaka jata leti na svojo stran za hrano. Večina jat iz te okolice prenočuje v večjem bukovem gozdu Mitrga poleg grada Vardovčak pri Ljutomeru. Tam je toliko njihovih iztrebkov, da tudi listja ne morejo grabiti.« Ker mi ni šlo v glavo, da bi bili to krokarji, sem vprašal glede tega tudi znanega lovca iz Ptuja.
»Ne, to niso krokarji, pač pa črne vrane,« mi je odgovoril.
Šele ko sem kasneje držal v roki mrtvo črno ptico, mi je bila zadeva jasna. To niso ne krokarji in ne črne vrane, pač pa — poljske vrane!
Krokar (Corvus corax, L.) je po velikosti skoraj enkrat večji od poljske ali črne vrane ter se pri nas nikdar ne pojavi v večjih jatah.
Poljska vrana (Corvus frugilegus L.) živi družno v severnih in vzhodnih deželah Evrope, posebno na poljih in ravninah. Gnezdi v kolonijah, po več skupaj tudi na enem drevesu. V naši državi je bilo opaženih doslej le nekaj gnezdišč poljske vrane in to na Hrvatskem blizu Zagreba ter v Srbiji. V Sloveniji ne gnezdi. Na zimo se poljske vrane pojavijo zlasti v vzhodnih predelih Slovenije. Poljska vrana se razlikuje od črne predvsem po kljunu, ki je pri odrasli ptici na korenu belkaste barve in gol — torej brez peresastih ščetin na nozdrvih, kot jih imata črna in siva vrana. Črna vrana (Corvus corone L.) je ptica zahodne in srednje Evrope ter bolj redka kot poljska vrana. Pozimi se sem in tja pojavi tudi v zahodnih predelih Slovenije. Rada se druži z našimi, sivimi vranami. Opaženi so bili že primeri križanja. Posamezni primeri gnezdenja črne vrane so bili tudi v Sloveniji, npr. v okolici Kranjske gore. Črni vrani, ki je seveda vsa črne barve, se perje kovinsko sveti le po hrbtu, perje poljske vrane, ki je tudi vse črno, pa ima moder in vijoličast kovinski blesk.
France Cvenkel
Divji prašič pokazal zanke
V nedeljo, 23. januarja letos so v lovišču LD Mokrice, na jugovzhodnih obronkih Gorjancev, imeli večji lov na divje prašiče. Lovili so v predelu, ki meji na Hrvatsko. Ko so dvignili prašiče,
jo je eden od njih ubral pred psi po strmem pobočju proti hrvatski strani. Na stojišču je stal lovec, ki mu z daljšim imenom pravijo »mali mož v velikih škornjih«. Slišal je prašiča, ko je tekel mimo njega, vendar ga zaradi goščave ni mogel streljati. Naenkrat pa je zaslišal pse, da lajajo na mestu sredi strmine. »Zadržali so ga na mestu,« se je posvetilo lovcu. »Za njim!« Previdno se je približal in opazil prašiča, kako se vrti na mestu in odbija pse. V trenutku, ko so psi odskočili, je lovec užgal. ščetinar, težak okoli 50 kg, je obležal na mestu. Lovcu se je čudno zdelo, da se prašič ni zvalil po strmini. Ko je prišel k prašiču, je videl, da je čez trup pred zadnjima nogama ujet v močno jekleno zanko.
Lovci so potem pregledali okolico in v strmem pobočju našli še na dveh mestih nastavljene močne, jeklene zanke, ki so jih po vsej verjetnosti nastavili prašičem — Žumberčani.
-elf-
Divji prašiči tudi v lovišču LD Laško
Meglenega decembrskega dne je čuvaj povedal, da je opazil v gozdu sled divjega prašiča, nedaleč od ceste. Lovci smo ga nejeverno gledali, a vseeno smo se odločili za pogon. Oglasil se je lovski rog in gonjači so se prerivali skozi grmovje, ki ga je teža snega tlačila k tlom. Toda v pogonu ni bilo prašiča, sled je kazal drugam. Šel sem po tej gazi nazaj, seveda ne preveč junaško, ker še nisem bil prekaljen lovec. Nenadoma se zamaje grmovje, prašič jezno zagodrnja in se požene v divji beg. Presenečen sem gledal za bojazljivim črnuhom in opazil gonjača, ki je mrzlično lezel na drevo, saj je ščetinar tekel proti njemu. Potem se je gonjač izgovarjal, da je skočil na drevo zato, da bi bolje videl, kam bo prašič tekel. No, saj se kaj podobnega večkrat pripeti. Tega prašiča je potem podrla krogla izkušenega lovca, drugim pa se je menda od »presenečenja« tresla roka. Ta plen je bil velika senzacija za laške lovce, saj divji prašič že leta ni padel v njihovem lovišču, ker divjih prašičev sicer tam ni.
Ivan Drobne, Lahomno
Še o orlu na Peci
Z lovcem Maksom sva se 28. decembra 1965 odpravila na Peco pogledat za gamsi in belkami. Vreme nama je bilo naklonjeno. V dolini je bila megla, v višini pa sončno. V planinskem domu na
Peci sva se srečala s tremi planinci, ki so preživljali svoj zadnji dopust tega leta. Po seznanjenju smo se dogovorili, da naju bodo spremljali in nama gazili sneg. Po kratkem počitku smo se Maks, Franček, Gabri, Anži in jaz odpravili proti Sedlu, oziroma proti Najberžovim pečinam. Anži je namreč moral po kapo, ki jo je pri smučanju zgubil. Ko priga-zimo že v bližino Sedla, se ozrem v plavo nebo proti Kordeževi glavi in v višini zagledam nekaj temnega. Daljnogled mi potrdi orla, ki je jadral proti državni meji. Vsi smo obstali in občudovali kralja sinjih višav. Naenkrat pa orel ostro zakroži, pritegne peruti in začne strmo padati, da smo zaslišali piš kakor ob precej močnem vetru. Ko je bil orel že blizu rušja, se iz njega spelje ruševčeva kokoš. Nam je bilo takoj razumljivo, da je orel napadel ruševko. Letela sta nizko nad ruš jem v razdalji 4-—6 metrov. Med letom je kura iznenada padla v rušje, kakor bi bila ustreljena. Ker se orel ni mogel tako hitro ustaviti, je odjadral brez plena naprej. Nekaj časa je še plaval pod nebom, nato še enkrat zakrožil in nepremično obstal v višini nad Sedlom. Ker pa ob tem prizoru nismo bili preveč mirni in tihi, nas je opazil in se jel spuščati proti Kamniškim planinam. Od zamaknjenosti v ta pojav nismo niti opazili, kdaj nas je dohitel Anži. Ko smo izgubili orla izpred oči, smo šli vsi skupaj proti vrhu Najberžovih peči. Tam
L D Kanal: Jakob Jelinčič s svojim 115 kg težkim merjascem
nismo videli ne gamsa ne belk, ki so se gotovo poskrile pred orlom. Ko smo se omagani od ga-ženja vrnili v planinski dom, sta nam prijazna oskrbnika brž postregla s čajem in prigrizkom, tako da smo se v živahnem pogovoru in ob taroku kmalu opomogli.
S tem sem hotel povedati, da orli niso redki na Peci. Poleti je našel starešina LD »Koprivna-Topola« mrtvega gamsa in zraven nekaj orlovih peres, ki jih je ropar zgubil pri krvavem delu. Pri obhodu lovišča v avgustu 1965 sem videl v Najberžovih pečeh dva orla, najbrž samca in samico, kako sta se sončila na podrtem macesnu. Tudi ta dva sta odjadrala preko planinskega doma na Peci proti Kamniškim planinam, kjer je verjetno njuno domovanje.
Karel Mostnar, lovski čuvaj, Črna
Foto St. Lenardič
Izreden dogodek
Lepega poletnega jutra se je Jože odpravil po stezi, ki vodi iz Briš proti Borovaku v lovišču LD Pod-kum, da na poseki počaka srnjaka. Ker srnjaka le ni bilo, se odloči, da ga pokliče. Komaj dvakrat narahlo zapivka in pričakovani srnjak se pojavi v podrastju. Ko se Jože pripravlja na strel, zasliši za seboj sumljiv šum. Previdno se ozre in vidi, da proti njemu skačejo štiri kune, stara in tri mladice. Zato obrne puško nanje in ustreli. Toda zgreši in kune zbeže na drevo. Potem nanje postreli še ostale štiri naboje in sklati vsega tri kune, četrta pa je imela srečo, ker je bila puška prazna. Jožetu ni bilo žal, da mu je ušel srnjak, srnjaku pa ne, da so Jožeta zmotile kune.
Bruno Kelner, LD Podkum
Pripomba: Menimo, da to ni v skladu z lovsko etiko.
Ur.
Izreden plen
V nedeljo, 23. januarja 1966 so na pobudo Lovske zveze Koper člani lovskih družin »Slavnik« Materija, »Videž« Kozina, »Koj-nik« Podgorje in »Žabnik« Obrov priredili skupni pogon na divje prašiče na področju Brkinov in Čičarije. Povabili so nekaj gostov in jih postavili na stojišča nad znano partizansko vasico Skadan-ščino pri Materiji, lovci omenjenih družin pa so lovili s svojih položajev proti središču.
Lovska družina »Videž« Kozina ima nekaj izvrstnih goničev, ki so posebej šolani prav za lov na divje prašiče. Vzdignili so prašiče in jih pritisnili pred zunanje vrste lovcev, da je padlo kar šest prašičev in pozneje pred koncem pogona še eden. Povabljeni gostje, razen enega, niso prišli do strela. Vsekakor je bil ta lov poseben dogodek — tako za lovce kakor za ltmete-domačine iz vasi ob veliki cesti iz Trsta proti Reki, saj jim divji prašiči delajo občutno škodo na skromnih njivah.
Lovski družini »Slavnik« Materija in »Videž« Kozina sta teden kasneje, 30. jan. t. L, na brkinskem področju uplenili še šest divjih prašičev.
(rb)
Moja skrb za ptice
Ko je prišla zima, so se mi zasmilile vse živali, ki živijo na prostem in prenočujejo kar pod milim nebom. Posebno pa sem se spomnil na ptice pevke, brez katerih spomladi gozd ne bi privlačil mimoidočih. Na balkon sem postavil lično izdelani ptičji krmilnici, kateri je do sedaj vsako zimo oskrboval očka. V hišici sem nasul zdroba pšenice in prosa, da že od daleč vabita ptičke na pojedino. V moje veliko veselje so se pojavili prvi obiskovalci. To so bili seveda vrabčki. Sedaj se po-
gosto pojavi tudi že kak ščinka-vec. Sprva so bili ptički zelo plahi, sedaj pa že brez strahu zobljejo, čeprav tiščiva z bratcem obraz na šipo.
V šoli smo ustanovili krožek za varstvo narave. Sklenili smo, da bomo pozimi skrbeli za prehrano ubogih ptic. V ta namen smo izdelali nekaj lepih ptičjih hišic. Napolnili smo jih z različnimi dobrotami. Z veseljem smo ugotovili, da naše prizadevanje ni bilo zaman.
Sklenil sem, da bom uboge ptičke z veseljem hranil vsako zimo.
Zmagoslav Čeh,
4. a razred Dravograd
Nepričakovani plen
Moj oče je že več let lovec in zvest član LD Boštanj. Na divjad in na lov nikoli ne pozabi. Toda bolezen ga več mesecev ni pustila v lovišče. Zato gre pa sedaj, ko je zdrav, večkrat v lovišče, da nadoknadi, kar je zamudil. V nedeljo, ob koncu lanskega leta, je šel zgodaj z doma. Medve z mamo sva ostali doma, saj je najbolj zadovoljen, če je sam na lovu in tudi več sreče ima. In ta dan jo je res imel. Popoldne sem šla s sošolkami na sprehod. Srečala sem prijateljici, ki sta mi povedali, da se je pravkar vrnil z lova moj oče in da je ustrelil gamsa. Ker ni bil prvi april, sem se nekoliko ponorčevala in vprašala prijateljici, če sploh vesta, kje žive gamsi. Zatem sem srečala sestrični, ki sta mi povedali isto neverjetno novico. Vsa radovedna sem odhitela domov in najprej v klet. Obstala sem z odprtimi ustmi, kajti v kleti je visel pravi pravcati gams. Očetu sem voščila lovski blagor in razigran mi je pripovedoval o nenavadnem doživljaju. Oče je namreč čakal na divje prašiče pa je prišel gams, ki se je bogve od kod priklatil in ga je položil na dlako. Vsi se sprašujemo, od kod ta gams, ko daleč naokoli v dolenjskih loviščih ni življenjskih pogojev za to divjad.
Marica Sajdl, VII. r. o. šole, Sevnica
Oh, te lisice in kragulji
Neko rano jutro je šel lovec Miha h kolarju Slavku zidat svinjak. Ko so po zajtrku stopili iz hiše, zakliče sosedov fant, da je za hišo lisica. Miha skoči po puško in ko pride na kraj, vidi, kako kokoši gonijo lisičko navkreber. Kar med kokoši poči po tatici, ki je zginila v kotanjo pod vinogradom. Vse iskanje, tudi s pomočjo kolarja, je bilo zastonj, zato se Miha vrne zidat. Še preden pa vrže prvo lo-
Stirje od sedmih uplenjenih prašičev pri Skadanščini Foto r. Bradaškja
S Sorškega po ja, 21. II. 1965
patico malte, ga pokliče Slavko, da je lisica že na planem. Miha spet poprime za puško in to pot ustreli lisico, ki je bila garjava; po hrbtu je imela velike hraste. To je bila menda poslednja gar-javka.
Toda čez kake 14 dni je jela druga lisička obiskovati Miho prav na domu in vedno tedaj, ko je bil ta v službi.
Kmet Terjošek je v sosednji vasi zasačil dve lisici v kurniku.
Pa tudi kragulji se pogosto pojavljajo. Tako smo bili lani junija ravno pri kosilu, ko kokoši zaženo silen vrišč. Poženem se proti hlevu, ko me pokliče soseda, da lovita kragulja piščance, a ju je s kričanjem odgnala. Takoj je prišel na pomoč Miha, ki je potem v bližnjem gozdu ustrelil enega roparja. Za preteklo leto ima Miha na vesti kar pet lisic in kragulja.
Ivan Verbič ml.
Enrico Vallecchi v Sloveniji
Januarja je prišel na obisk v Jugoslavijo direktor italijanske lovske revije »DIANA«, ki izhaja v Firencah letos že šestdeseto leto, vsakega prvega in petnajstega v mesecu, v visoki nakladi. Zadnji čas poroča večkrat tudi o lovu v Jugoslaviji oziroma Sloveniji in ima sploh zasluge za večanje lovskega turizma pri nas po italijanskih lovskih gostih.
Enrico Vallecchi, ki ga je na poti po Jugoslaviji spremljal italijanski lovski pisec Piero Giorgio
Santini, je bil najprej gost Zveze lovskih organizacij Jugoslavije. V okolici Beograda si je ogledal tudi več lovišč. V sredo in četrtek, 12. in 13. januarja t. 1. pa je bil v Sloveniji. Prvi dan je v spremstvu urednika »Lovca« Franca Cvenkla lovil divje race na Cerkniškem jezeru, drugi dan pa na Bistri. Tu si je ogledal tudi lovski muzej, o katerem se je pohvalno izrazil. Ker je bil to pot prvič v Jugoslaviji oziroma Sloveniji, se je predvsem zanimal za našo lovsko organizacijo in naš lovski tisk.
V četrtek zvečer sta Enrica Val-lecchija sprejela predsednik LZS dr. Jože Benigar in tajnik LZS Mitja Vošnjak.
-elf
Lovstvo na Koprskem dosega lepe uspehe
Lovske družine zveze Koper so v lovni sezoni 1965/66 imele samo od lovskega turizma 45 milijonov starih dinarjev dohodka. Najuspešnejša s turizmom je bila Lovska družina Koper z okrog 12 milijoni starih dinarjev dohodka. Za njo so sorazmerno na velikost lovišč le malo zaostajale lovske družine Izola in Gračišče, pa še Strunjan, Šmarje, Dekani, Rižana in Marezige, medtem ko so se lovci v družinah zgornjega področja do Divače odrezali precej slabše. To je sicer pripisati pomanjkanju male divjadi, slabši čuvajski službi, preveč roparicam, zlasti lisicam, divjim mačkam in kraguljem. — Vendar je bilo ponekod tudi nekaj subjektivnih slabosti, ki jih bo treba čimprej odpraviti.
Ustvarjeni dohodek so lovske družine koprske zveze namenile predvsem za nakup žive divjadi za izpustitev v lovišča in za čuvajsko službo. Tako so nabavile po kon-
čani akciji proti zajčji brucelozi v Srbiji 1100 živih zajcev v spolnem razmerju dve samici : en samec, za kar so plačale okrog 17 milijonov starih dinarjev. Za blizu pet milijonov pa so prav tako v Srbiji kupile še fazanov. Pri tem je bila spet prva Lovska družina Koper, ena izmed redkih lovskih družin, ki ima zaposlena dva poklicna čuvaja.
Razmere v lostvu na področju Lovske zveze Koper najbolje pričajo, kako je močna materialna osnova pogoj za uspešno samoupravljanje ter dobro gospodarjenje. To je posebno opaziti v vseh obalnih lovskih družinah, ki pridobljena sredstva takoj vlagajo za nadaljnji napredek svojih lovišč in razvoj lovskega gospodarstva.
Ker bodo izpuščeni zajci služili v začetku prihodnje lovne sezone v glavnem za testiranje in iskanje dokazov o dejanskem uspehu boja proti zajčji brucelozi, bo tudi dohodek lovskih družin prihodnjo jesen še večji, kot je bil pretekla leta.
Posebno vlogo je v gospodarskem, gojitvenem in organizacijskem dogajanju tekočega lovskega leta odigrala Lovska zveza Koper. Vse bolj je namreč videti, da počasi prerašča iz čisto administrativnega višjega organa nekdanjega tipa v pomemben koordinacijski ali skupni administrativno - fi-načni organizem in aktiven vodilni organ, ki na širšem območju uresničuje skupne cilje in enotno zastavljeno lovsko politiko.
S številnimi posveti in konzultacijami z vodstvi področnih lovskih družin o vseh važnejših vprašanjih upravljanja lovišč, gojitve in gospodarjenja nasploh, finančne politike in urejanja organizacijskih problemov je upravni odbor Lovske zveze Koper neposredno ali prek ustreznih komisij nenehno v stiku z družinami in sproti rešuje vse probleme. Vodil je enotno akcijo proti epidemiji zajčje bruceloze in obravnaval z ustreznimi javnimi organi in strokovnjaki, tako z Inštitutom za zoohigieno in patologijo divjih živali; z veterinarskimi službami področnih občin, posebno s koprsko, pa tudi z lovskim sektorjem Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo, proučevanje fazanov ter ukrepe za preprečevanje škode, ki jo kmetijstvu obalnega področja povzročajo fazani.
Že nekaj let Lovska zveza Koper skupno nabavlja za področne lovske družine živo divjad za osvežitev krvi: zajce, fazane, jerebice in kotorne. Koprski lovci so prvi začeli plačevati divjad po dnevnih cenah, ki veljajo za izvoz, ker je bil to edini način, da so do žive
divjadi sploh prišli. Tako so prve zajce na ta način kupili v Beltincih pri Zavodu za gojitev divjadi »Fazan«, jerebice v Vojvodini, fazane v Sremu, zdaj zajce v Sumadiji in podobno. Cene so seveda visoke, vendar pa je korist na dlani. Zato se zastavljena politika vse bolj uveljavlja; vložena sredstva se z izvajanjem lovskega turizma vedno znova vračajo v blagajne lovskih družin.
Kot rečeno, je vloga Lovske zveze Koper oziroma njenega upravnega odbora postala posebno pomembna ob pravkaršnjem zaključku akcije proti brucelozi, ko je občinska skupščina v Kopru preklicala v dogovoru z lovsko organizacijo in veterinarskimi službami svoj odlok o ukrepih proti brucelozi in umaknila s tem tudi prepoved izpuščanja živih zajcev v okužena lovišča. Gospodarska komisija Lovske zveze — vodi jo Tone Klančar — je izdelala podroben načrt o izpuščanju in številu živih zajcev, ki so potrebni za čimprejšnjo sanacijo lovišč. Nato je upravni odbor zveze sklical posvet z vodstvi vseh družin, na katerem je bilo dokončno določeno, kam in koliko živih zajcev je treba izpustiti; sklenjena pa je bila tudi nabava druge žive divjadi za razplod.
Na tem posvetu je bilo tudi določeno, da je treba izpustiti živo divjad brez ozira na trenutno finančno zmogljivost posamezne lovske družine, da bi s tem zagotovili kar najbolj uspešno in učinkovito naselitev. Manjkajoča sredstva šibkejšim družinam posodijo finančno in gospodarsko močnejše. Takšno prelivanje sred-
stev zagotavlja smotrno in izčrpno uporabo sredstev, skupno odločanje o tem pa tudi učinkovito nadzorstvo nad vsemi izdatki. Pisarna Lovske zveze Koper je glede na zahtevno finančno poslovanje, ki je obvezno tudi za lovske družine, po sili razmer postala za te družine nepogrešljiv servis, ker same nimajo dovolj kvalificiranih kadrov, da bi lahko opravljale to delo. Lovska zveza je morala namreč mnogokrat pomagati lovskim družinam, ker se v tem poslovanju niso znašle. Dejstvo je, da se Lovska zveza vse bolj uveljavlja kot skupen organ vseh lovskih družin. Praktično vsa ta skupnost izvaja enotno politiko in deluje pravzaprav kot enotno društvo s svojimi sekcijami, ki pa so sicer v svojem gospodarjenju in upravljanju lovišč docela samostojne. Tako se Lovska zveza Koper vse bolj uveljavlja kot vodilni in ne samo koordinacijski organ za vse področne lovske družine. Seveda je ob tem še vedno tudi precej pomanjkljivosti, še neizdelanih stališč in pravnih odnosov. Doseženi uspehi in uveljavljena praksa pa potrjujejo, da so koprski lovci za zdaj na pravi poti.
V prej omenjenem širokem sestavu je koprska lovska organizacija razpravljala tudi o osnutku novega republiškega zakona o lovu ter nanj dala številne pripombe. Omeniti velja predvsem dostavek, naj bi lovski čuvaji bile uradne osebe, zaprisežene pred za lovstvo pristojnim organom področne občinske skupščine, svojo strokovnost pa bi morali doka-
zati s posebnim izpitom, za katerega naj bi minimalni program predpisal republiški sekretariat za gospodarstvo.
Po končanem izpuščanju žive divjadi je spet pred lovci koprske zveze že tradicionalna vsakoletna spomladanska akcija za pokonče-vanje pernatih škodljivcev. Že nekaj let sem nabavlja Lovska zveza Koper za vse področne družine fosforno emulzijo in jajca ter organizira strupitev; doseženi uspehi so znatni, posebno v zgornjih loviščih koprske zveze. Treba pa bo še posebej na obalnem področju načrtneje uničevati zlasti šoje in srake, ki občutno zmanjšujejo stalež jerebic in ropajo tudi fazanja gnezda. Na obalnem področju so razen nekaj kraguljev to skoraj edini škodljivci, saj se lisice in divje mačke pojavijo komaj pri Črnem kalu. Od Kozine proti Divači in Ilirski Bistrici pa so že resen problem.
Rastko Bradaškja
Oskar Pegan, 70-letnilt, član LD »Kras« Dutovlje, njen soustanovitelj in tajnik 13 let. Se vedno je pripravljen sodelovati, saj je s svojimi izkušnjami in nasveti potreben zlasti mlajšim lovcem. Se se udeležuje skupnih lovov in tudi zadnjih pogonov. Vedremu jubilantu želimo še mnogo zdravih in zadovoljnih let v naši družbi!
Pregled in markiranje zajcev	Foto R- Bradaškja
ob prevzemu v Sežani, 22. januarja 1966	Člani LD »Kras« Dutovlje
Dr. Stanko Pušenjak, častni predsednik LD Cerknica, je umrl 6. dec. 1965, star 70 let. Kot mlad zdravnik je prišel pred 41 leti v Cerknico in stopil v tedanji tukajšnji lovski klub »Cerkniško jezero«. Od takrat dalje pa do svoje nenadne smrti je ves svoj prosti čas posvetil lovu. Bil je do skrajnosti pošten in pravičen lovec. Mlajšim lovcem je nesebično posredoval svoje lovsko znanje in izkušnje in kot večletni starešina je mnogo doprinesel k razvoju lovske družine. V družbi je bil vedno preprost in prijeten družabnik, zato je imel mnogo lovskih prijateljev po vsej Notranjski.
Bil je velik ljubitelj istrskih goničev in njegova psarna je dala nekaj odličnih resavcev. Za svoje uspešno lovsko in kinološko delo je bil odlikovan z Znakom za zasluge, Srebrnim kinološkim znakom in Redom za kinološke zasluge II. stopnje.
Dragi Stanko, naj Ti bo lahka domača zemlja, Tvoj svetel lik pa nam bo trajen vzor in spomin pri delu za naše lovstvo!
LD Cerknica
Jože Kristen
Dr. Herbert Lackncr je umrl 2. 1. 1966. Bil je utemeljitelj pasme lovskih terierjev in doživljenjski predsednik kluba lovskih terierjev Zahodne Nemčije. Po poklicu je bil zobozdravnik, ki je ves prosti čas žrtvoval gojitvi te pasme in si z njo postavil živ spomenik, saj je ta pasma po njegovi zaslugi razširjena domala po vsej Evropi in tudi v Ameriki. V svoji psarni
»Balta« je vzredil okoli 1000 psov in je kri iz te psarne tudi v terierjih Jugoslavije. Zaslužnemu kinologu naj velja tudi naš spomin!
Ivan Caf
Vence Jakil je umrl 1. novembra 1965 v Zagrebu po težki bolezni. Z njim je odšel v večna lovišča pravičen lovec ter eden najstarejših strokovnjakov in vsestranskih veščakov v kinologiji. Mnogo let je požrtvovalno sodeloval v lovski in kinološki organizaciji, za kar je prejel mnogo priznanj in odlikovanj. Tudi ko se je po osvoboditvi preselil v Zagreb, se je često vračal v Slovenijo in še vedno sodeloval zlasti na kinoloških prireditvah kot ocenjevalec, vodnik in sodnik psov. S svojim obširnim teoretičnim in praktičnim znanjem je mnogo pripomogel k razvoju slovenske kinologije. V ta namen je v LOVCA napisal čez dvajset zajetnih strokovnih člankov in razprav o pasmah lovskih psov, značilnih last-
nostih, o vzreji, šolanju, boleznih, napakah in vsem, kar mora lovec vedeti o svojem spremljevalcu. Iz vseh njegovih spisov pa odseva velika ljubezen in plemenit etičen odnos do psa, do divjadi in do narave sploh. Pokojnik je bil s svojo visoko vitko postavo in umerjenim nastopom markantna pojava, vedno korekten in iskren tovariš. S svojim zglednim delom za lovstvo in kinologijo ter s svojimi strokovnimi spisi si je zagotovil častno mesto in trajen spomin.
Tovariši lovci in kinologi
Pomladanska vzrejna preizkušnja psov ptičarjev
Po planu kinoloških prireditev za leto 1966 priredi Lovska zveza Ljubljana 9. in 10. aprila 1966 v lovišču Ljubljansko polje — Rožnik pomladansko vzrej no preizkušnjo za vse vrste lovskih psov ptičarjev. Preizkušnje se lahko udeleže vsi pasemski psi ptičarji, ki so vpisani v Register mladih psov in poleženi v letu 1965 ter so stari najmanj devet mesecev. Predmeti preizkušnje oziroma discipline pri pomladanski vzrejni preizkušnji so:
Nos, iskanje, stoja, natezanje, hitrost, vztrajnost, ubogljivost, stre-lomirnost (obnašanje ob strelu) in delo po zajčjem sledu. Pri tej disciplini opozarjamo, da mora pes samostojno ali na povelje vodnika z vnemo zasledovati bežečega zajca po njegovem sledu, ne da bi zajca videl. Zbirališče vodnikov je v soboto 9. aprila ob 14. uri na vrtu gostilne »Kačič« na Titovi cesti v Ljubljani, v nedeljo 10. aprila pa ob 7. uri na vrtu gostilne »Ruski car« na Ježici. Pred pričetkom preizkušnje bo ocenjevanje zunanjosti še neocenjenih psov. Lastnik-vodnik psa naj ima s seboj ustrezne dokumente (potrdilo o vpisu v Register mladih psov). Bolne pse in goneče se psice ne vodite na preizkušnjo!
Vabimo lovce okoliških družin, da si preizkušnjo ogledate kot opazovalci, kajti na preizkušnjah in tekmah se naučite veliko praktičnega, kar vam lahko koristi pri učenju psa. Nešolan lovski pes, pa čeprav je čistokrven, je lovcu bolj v napoto kot v korist. Šolajmo psa, da bomo imeli zvestega pomočnika, ki nam bogati doživetja na lovu.
Društvo ljubiteljev ptičarjev
PRIJAVLJENE PARITVE
Resasti jazbečarji:
Runa JRMJos 197, vpis v JR v teku — Dagobert v. d. Comburg JRJos 288, bil na tekmi, leglo bo 15. 3. 1966. Vzreditelj Viktor Tratnik, Podgora 46.
Hidra JRJos 223, bila na tekmi — Dagobert v. d. Comburg JRJos 288, bil na tekmi, leglo bo 12. 3. 1966. Vzreditelj Janez Jezovšek, Bodrišna vas 7, p. Grobelno.
Neli Korosparty JRJos 255 — Da-gobert v. d. Comburg JRJos 288, bil na tekmi, leglo bo 1. 3. 1966. Vzreditelj Tone Hren, Šoštanj, Koroška 30.
Kokcr Špan jeli:
Karin v. Schloss Schleissheim JRŠK 502 — Colonel v. Jager aus Kurpfalz SZ 2764/64, leglo bo 17. 3. 1966. Vzreditelj Milko Dobravec, Ljubljana, Devinska 6.
Nemški ktdl. ptičarji:
Beka Ravenska JRPki 3152 — Aras Čavenski JRPki 3148, bil na tekmi, leglo bo 26. 3. 1966. Vzreditelj Maks Turk, Ljubljana, Glinška ul. 3.
Biba Betnavska JRPki 2485 — Taso JRPki 2170, bil na tekmi, leglo bo 7. 3. 1966. Vzreditelj Slavko Zavernik, Bohova 16, p. Hoče.
Ada Čavenska JRPki 3212, bila na tekmi — As iz Dominega vrta JRPki 3696, bil na tekmi, leglo bo 10. 3. 1966. Vzreditelj Franc Kmetič, Šentvid, Blok 2, pri Ljubljani.
Čara Bakovska JRPki 3530, bila na tekmi — Aras Čavenski JRPki 3148, bil na tekmi, leglo bo 9. 3. 1966. Vzreditelj Janez Dolničar, Ljubljana, Titova 78.
Čada Notranjska JRPki 3909 — Pik Šmarnogorski JRPki 1491, bil na tekmi, leglo bo 5, 3. 1966. Vzreditelj Drago Vraničar, Škofja Loka, Demšarjevo predmestje.
Nemški ostrodlaki ptičarji:
Leva Leščanska JRPos 1204, bila na tekmi — Borko Majšperski JRPos 1203, bil na tekmi, leglo bo 29. 3. 1966. Vzreditelj Pavel Bogovič, Spodnja Pohanca 22, p. Artiče.
Diana Krimska JRPos 1200, bila na tekmi — Dax vom Dusseltal JRPos 1202, bil na tekmi, leglo bo 18. 3. 1966. Vzreditelj Ciril Pogačar, Ljubljana, Prijateljeva 19. Lučka Leščanska RMPos 125, vpis v JR v teku — Tiger v. Unstruttal JRPos 1147, bil na tekmi, leglo bo 9. 3. 1966. Vzreditelj Mirko Con-fidenti, Ljubljana, Pred konjušnico 5.
Čeda Polenška JRPos 866, bila na tekmi — Bok JRPos 1323, leglo je bilo 20. 2. 1966. Vzreditelj Martin Klemenčič, Ptuj, Rabeljčja vas 10.
Lovski terierji:
Asta JRJLT 1091 — Žaro JRLT 2612, leglo bo 17. 3. 1966. Vzreditelj Štefan Novak, upravnik KZ, Libeliče.
Cika Rašišlca JRLT 2571, bila na tekmi — Reno Rodiški JRLT 2555, leglo bo 28. 3. 1966, vzreditelj Martin Kos, Cesta zasavskega bataljona 6, Litija.
Lovka Travnogorska JRLT 2705 — Jon JRLT 2702, leglo bo 12. 3. 1966, vzreditelj Stanko Badalič, Osek 27, p. Šempas.
Hera Silvanus JRLT 2228 — Sau-jagers Michel JRLT 1127, leglo je bilo 9. 1. 1966, vzreditelj Ivan Caf, Maribor, Ob Dravi 1.
Ara Šmohorska JRLT 2608, bila na tekmi — Horor Silvanus JRLT 2307, leglo bo 15. 3. 1966. Vzreditelj Emil Bezgovšek, Stopče 2, p. Laško.
Bistra Ruška JRLT 1747 — Horor Silvanus JRLT 2307, leglo bo 13. 3. 1966, vzreditelj Viktor Ka-lič, Maribor, Pekre 8.
Rina Gorička JRLT 764 — Horor Silvanus, JRLT 2307, leglo bo 6. 3. 1966. Vzreditelj Viktor Gaber, Murska Sobota, Kopitarjeva l/a. Lorka JRLT 1970 — Car JRLT 1249, bil na tekmi, leglo bo 6. 3. 1966,	vzreditelj Albin	Mahnič,
Sežana, Sej miška pot 4.
Braki jazbečarji:
Biba JRBj 1756 — Bodo JRBj 1480,	leglo	je bilo	12.	2.	1966.
Vzreditelj Jože Modic. Vel. Lašče 14.
Aja JRBj 1408 — Kadet JRBj 1042, bil na tekmi, leglo bo 14. 3. 1966. Vzreditelj Slavko Ferbežar, Bosljiva loka 12, p. Osilnica.
Bela JRBj 1131 — Daro JRBj 1394, leglo bo 25. 3. 1966. Vzreditelj Avguštin Lavrenčič, Vipava št. 188.
Jada	JRBj	1348 —	Cezar	JRBj
1447,	leglo	je bilo	25.	1.	1966.
Vzreditelj Jože Ivančič, Mczelj 18. Eka JRBj 1200 — Kadet JRBj 1042, bil na tekmi, leglo bo 23. 3. 1966. Vzreditelj Rudolf Cvar, Iška vas, p. Ig.
Alka JRBj 1453 — Brik JRBj 903, bil na tekmi, leglo je bilo 5. 1. 1966. Vzreditelj Slavko Bergant, Medvode 8.
Drina (Ada) JRBj 1481 — Brin JRBj 1040, leglo bo 7. 3. 1966. Vzreditelj Tomo Strel, Mokronog 45, p. Mokronog.
Ktdl. istrski goniči:
Avba Dopreboljska JRGki 4159 — Goran JRGki 3415, leglo bo 29. 3. 1966, vzreditelj dr. Drago Dečko, Topolščica 61.
Beba JRGki 4079 — Gero JRGki 3426, leglo bo 27. 3. 1966, vzreditelj Anton Štimac, Pirče 16, p. Vas-Fara.
Kinološka zveza Slovenije
ODLIKOVANJA
Kinološka zveza Slovenije je odlikovana z Zlatim znakom za zasluge na kinološkem polju: Lovsko zvezo Ljubljana,
Lovsko družino Cerknica pri Rakeku,
Lovsko družino Mengeš in Lovsko družino Stol pri Žirovnici.
Dve — starega Anžonovca
V gostilni pri Anžonovcu v Srednji vasi nad Škofjo Loko so vedno oddajali tudi prenočišča — največ lovcem. Pred toliko in toliko leti je tod gospodaril daleč na okrog znani lovec, spremljevalec pisatelja Ivana Tavčarja na lovskih pohodih — ded sedanjega gospodarja, stari Anžonovec, šaljivec prve vrste.
Nekoč so neki tuji lovci iz Ljubljane prišli vprašat za prenočišče: "Ali bi nas mogli čez noč vzeti pod streho?«
"Ne vem, kako bo. Mino imam v hiši.«
»Kaj vraga!«
>-Ce ne verjamete pa poglejte!«
In eden izmed Ljubljančanov je stopil z gospodarjem v hišo. Radovedno in nekam boječe je z očmi iskal po kotih nevarno razstrelilno napravo.
»Tamle je,« je stari Anžonovec pokazal na ženo pri štedilniku, ki ji je bilo ime Mina.
,» * *
Ko je živel stari Anžonovec, zdravniška veda še ni bila na takšni višini kot danes. Anžonovcu so se dvakrat »zmedla čreva« in dvakrat so mu že prerezali ter zašili trebuh. A še ni bilo dobro. Anžonovec je moral v bolnišnico še tretjič. Preden so ga tretjič odprli, je rekel zdravniku:
»Doktor, danes pa kar gumbe prišijte!«	-elf-
Za marec-sušec: Da ne bo suše ...
KAZALO
Članki in razprave:
Brglez dr. Janez: Prispevek k spoznavanju
zajedavske favne divjega zajca...........170
Brglez J. in H. Hribar: Eucoleus aerophilus —
zajedavec iz dušnika lisice..............214
Brglez J., H. Hribar, M. Kušej: Kožni zajedavec srnjadi damalinia meyeri — in njegove
epizootiološke značilnosti...............107
Brglez J., R. Rakovec, M. Kušej: Trihostron-
gilidi pri divjadi.......................333
Cvenlcel France: Zaščita ptic — nerešeno vprašanje ......................................37
Kaj pa Gorska straža?....................155
Priprave za nov republiški lovski zakon 226 Cenčič Rado: Fotografiranje divjadi v gorah 103 Černe ing. agr. Lojze: Fazane krmimo tudi
spomladi.................................45
Dobrila Peter: Kdo botruje nezgodam na lovu 203 Dvoršek Valter: Od deputatov do točkovnega
sistema..................................323
Fabjan Ivan: Muflon v svetu in pri nas 137,	167
Friškovec Franc: O pašnikih za divjad ...	77
Golavšek Franc: Odnos lovca do psa ....	362
Gregori Janez: Stepna kokoška ne spada v
lovski zakon................................277
Jasenc Ciril: Kam se izgublja prirastek srnjadi 130
Kovač Slavko: Jesenski zalaz.....................164
Mufloni na področju celjske zveze .	.	.	297
Ob koncu skupnih lovov......................322
Kuntarič Jože: Divji lovci — strah lovišč .	.	276
Lampreht Mirko: Planinski orel s Pece .	.	. 310
Lapuh Stanko: Lovsko gospodarske razmere na področju LD Begunjščica — pred ustanovitvijo lovskih družin..........................303
Lovska zveza Ljubljana: »Poglavje o politiki,
demokraciji in zakonitosti«.................298
Marič Ludvik: Kaj je zadrga (choke)? .	.	.	140
Tegobe z naboji za šibrenice................201
Za ali proti škorcu?........................291
Enemu zaveznik, drugemu sovražnik .	. .	326
Mikuletič inž. Vitomir: Se o prehrani divjadi
in po njej povzročeni škodi.................41
Nekaj o spolnem razmerju pri gamsih	.	.	142
Pahernik ing. Franjo: Petelini na Pohorju	.	.	38
Peracino dr. Vittorio: Kozorogi za novo kolonijo v Trenti..............................165
Peskar Tone: Brez krivde krivi...............329
Pleničar Vladimir: Ohranimo lovske običaje 258 Podgornik Vojko: Fazanerija Vurberg letos že
drugič poplavljena........................213
Polja za divjad...........................353
Pohar Lado: Reševanje in vzreja fazanjih legel 13
Rant prof. dr. Jože: Srnjak spaček.............208
Ravnik Janko: Briniranje večcevnih pušk po
»20-minutni metodi«.......................307
Rus Tone: Še nekaj misli in pripomb k pravdi
o lovu na jelena..........................232
Sežun Bogdan: Nekaj misli in pripomb k članku »Kako in kdaj vršimo gojitveni
odstrel srnjadi«........................... 9
Simončič Stefan: Nezakonit lov na Dolenjskem
in Spodnjem Posavju.......................144
Simonič ing. Anton: Muflon v svetu in pri nas 5 VII. kongres mednarodne zveze znanstvenikov s področja lovstva...................228
Nekaj misli ob osnutku novega zakona o
lovstvu.................................355
Simoneti Rino: Za odgovornost in napredna
načela pri odstrelu jelenjadi ... 34, 73, 100 Sok Franjo: Lovišča in lovske meje .... 290 Strle Franci: O jelenjadi in še o čem ....	197
Poglavje o politiki, demokraciji in zakonitosti ..............................229
Svetina dr. Anton: Lov in ribolov v Mežiški
dolini ob koncu XVI. stoletja.............110
Šolar Danilo: Ob zakonu o nabavljanju, posesti
in nošenju orožja.........................191
Šušteršič Milan: Kaj bomo ukrenli? ....	105
Šušteršič ing. Mirko: »Izkušnje z mojo srnjadjo« 210 Valentinčič prof. dr. Stane: Iz referatov VII. kongresa mednarodne zveze znanstvenikov s področja lovstva ....	261, 294, 330, 364
Valentinčič prof. dr. Stane, Hinko Hribar: Zakaj poginja srnjad v lovišču LD Dobrova 266 Vošnjak Mitja: O novem zveznem zakonu o
lovstvu....................................gg
Pred novim zakonom o lovstvu .... 354 Zupan Lenart: Mnenja in kritike o lovu in
lovstvu...................................ig2
Pripovedništvo:
Adamič Peter: Za črnim pevcem..................83
Borovnik Feliks, Srečko (Blaž Love): Starec izpod Kogla..................................15
Klavzen I, II, III................. 48, 80,	114
Češarek Lojze: Moj stari......................146
Dobrila Peter: O podlasici....................314
Drobne Ivan: Poslednji koraki.................211
Dvoršek Valter: Kita tujega perja .	...	14
Eržen Franc: Poklicni lovec — včasih .... 212
Galjot Branko: Rdeči rogač....................175
Ko se barvajo gozdovi.....................312
Knavs Franc: Ruševec...........................47
Kokalj Stanko: Redko doživetje................366
Korpar Jožko: Bele mušice.....................276
Kunaver Pavel: Moji gamsi.....................177
Pleničar Vladimir: Ob dvajsetletnici osvoboditve ....................................172
Ožarjeni gams.............................313
Lovske grče...............................368
Podgornik Vojko: Jeleni................ 274,	308
Ko zvone braki............................370
Šušteršič ing. Mirko: Lovski izlet v Jugoslavijo 51
Jesenski dnevi na Balkanu.................116
Moji jerebi ... 174 206, 237, 268, 305,	339
Vončina Tatjana: Okee-vidra ...... 341, 372
Zakonodaja:
Temeljni zakon o lovstvu.....................68
Zakon o spremembah in dopolnitvah republiškega zakona o lovu.........................72
Po lovskem svetu:	19, 52, 88, 119, 148, 215,
246, 278, 376
Krže Blaž: Po Cehoslovaški .... 19, 54,	86
Lapaine Srečko: Irbis ali snežni leopard .	.	20
Cez Kirgiško stepo 20, 52, 88, 117, 149, 182,	215
Stanič Borut: Lovska razstava v Brnu, ČSSR 278
Šušteršič ing. Mirko: Poskusi z udomačitvijo
moškatnega goveda....................119
Lov na lose na Švedskem..............376
Vončina Tatjana: Medvedka, ki smo ju udomačili .............................148,	184
Iz lovskega oprtnika: 23, 56, 90, 120, 152, 186,
218, 248, 282, 315, 344, 378 Cvenkel France: Poplave povpročile ogromno
škodo........................................152
Rant prof. dr. Jože: Še o prehrani plemenite
divjadi in po njej povzročeni škodi .	.	.	154
Šušteršič ing. Mirko: Da ne pozabimo . .	. 120
Pesticidi ...................................187
Mladi pišejo................. 26, 58, 122, 283,	380
Literatura.......................................250
Iz lovske organizacije: 27, 59, 92, 122, 155, 189,
220, 251, 284, 317, 381 Novi predpisi za lov v mejnem pasu .... 284 Albreht Zlata: Strelsko tekmovanje za prvenstvo Lovske zveze Slovenije......................221
Bradaškja Rastko: Lovstvo na Koprskem dosega lepe uspehe............................381
Cvenkel France: Lovski turizem na seji upravnega odbora LZS.............................. 2
S seje upravnega odbora LZS 20. II. 1965	27
Pavšalni lovski turizem.......................98
Srečanje strelcev treh dežel.................234
Raič Lazar - ing. Mirko Šušteršič: Lovski muzej
v Zagrebu ...................................122
Vošnjak Mitja: Medpokra j inska lovska konferenca v Trstu...............................361
Jubilanti:	29, 60, 93, 123, 156, 190, 222, 253,
286, 318, 348, 382
Umrli:	29, 60, 93, 124, 156, 190, 223, 254,
286,	319,	348,	383
Lovska kinologija:	30, 61, 94, 125, 157, 191,
223,	254,	287,	319,	346,	349,	383
Kinološke prireditve	v	letu	1966/67	....	348
Pleničar Vladimir: Kinologija ob 20-letnici
osvoboditve................................180
Zadnik Ljuban: Pomlad — prve preizkušnje
psov ptičarjev..............................19
Pomladanska preizkušnja psov ptičarjev in še kaj.....................................239
Šaljive:	32, 63, 96, 126, 160, 224, 256, 288,
320, 352,	384

• ' " ‘ - :


'"i ,v
Rejcem, vodnikom in ljubiteljem psov spo-
ročamo, da je v tisku priročnik, ki ga je
sestavil dr. Janko Lavrič
■ ■
Naš pes
V knjigi so navodila za vzrejo, vzgojo in šolanje psa, kar bodo s pridom porabili lovci in lastniki službenih ter njim podobnih psov.
Priročnik bo založila založba »Lipa« iz Kopra, naročila pa sprejema tudi Lovska zveza Slovenije v Ljubljani. Delo je ilustrirano - opremo je izdelal Janez Plestenjak. Knjiga izide letošnjo pomlad.

ČSP Primorski tisk Založba Lipa
\ 'V W'■ \
" ‘ ‘V;

Klub ljubiteljev jazbečarjev in terierjev
prireja ob svoji 40-letnici
SLAVNOSTNI OBČNI ZBOR
2. aprila 1966 ob 15. uri v 2. salonu restavracije hotela »Union« v Ljubljani
OBČNI ZBOR
DRUŠTVA LJUBITELJEV PTIČARJEV,
ob 45-letnici društvo,

bo v soboto, 2. aprila 1966 ob 19. uri v hotelu »Union« v Ljubljani, Miklošičeva c. 1, v dvorani št. 2, z običajnim dnevnim redom.
\
Po občnem zboru bodo predvajane skioptične barvne slike s tekem in iz narave. Pojasnjevala bosta prof. dr. Jože Rant in Vladimir Pleničar.
Člani-lovci, zanesljivo se udeležite občnega zbora in s seboj pripeljite svoje prijatelje m znanceI	'•,
Petinštirideset let intenzivnega, strokovnega dela nam je dalo mnogo uspehov. Želimo, da sodelujete in nam s konstruktivno kritiko pomagate.
M



Vaše sodelovanje nam bo v pomoč pri propagiranju za šolanega pasemskega psa ptlčarja-šarlvca, kot vsestransko uporabnega pri lovsko pravičnem lovu.
Odbor Društva ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani
§1
,1
SLO
NIJA VINO
LJUBLJANA, FRANKOPANSKA 11
Vsem ljubiteljem dobre kapljice priporočamo naše odlične proizvode znamke SLOVIN
LAŠKI RIZLING, ŠIPON, TRAMINEC SMEDEREVKA, EN STARČEK BELI - RDEČ, GRAJSKO ČRNO
CABERNET, MERLOT, ČRNI GUSAR
Poiskusite naše priznane aperitive VINJAK in VERMOUTH
postali boste naš odjemalec
Ne pozabite SLOVIN je pojem visoke kvalitete in dobrega okušal