f Fran Cegnar.
185
f  FRAN   CEGNAR.
Dnč 14. t. m. je umrl v Trstu po daljši bolezni sloveči pecnik in pisatelj slovenski, višji upokojeni poštni kontrolor Fran Cegnar v 66. letu dobe svoje. Pokojnik se'je porodil dnč 8. grudna 1826. leta pri Sv. Duhu blizu Stare Loke, dovršil ljudsko šolo v Skofji Loki, nato pa hodil v ljubljansko gimnazijo do leta 1849. Ker mu ni bilo dovolj pomočkov za vseučiliške študije, oglasil se je za državno službo in jo tudi dobil pri brzojavnem uradu v Trstu. Vender je za svojega službovanja prebil dokaj bridkih izkušenj, ker se je vselej kazal iskrenega Slovenca; pred tremi leti pa je bil upokojen zaradi bolehnost svoje. — Cegnar je jako odlična osebnost v književni zgodovini slovenski. Njega prvi pesniški proizvodi so bili priobčeni v Blei-weisovih »Novicah«, poznejše pesmi pa so izhajale v Cigaletovi »Sloveniji«, kateri je bil Cegnar sploh vztrajen sotrudnik in nekaj časa tudi urednik. Zbrane pesmi svoje je izdal leta 1860. pri Leonu v Celovci; zbirka obseza poleg izvirnih pesmij dokaj prevodov zlasti srbskih, čeških in ruskih narodnih pesmij, končno tudi štiri pesmi iz nemščine. Od leta 1850. do leta 1851. je uredoval »Ljubljanski Časnik*, nato pa s svojimi spisi izdatno podpiral sčsebno »Ilirskega Primorjana*, »Primorca« in »Edinost«. V ono dobo spada tudi prvo večje delo Cegnarjevo, namreč prevod Schillerjeve drame »Marija Stuart«. V Janežičevem »Cvetji iz domačih in tujih logov« sta mimo tega izšla vzgledna prevoda Schillerjevega »Viljema Telia« in Nemčeve »Babice«. (Le-ta je izšla leta 1884. iz nova v Krajčevi »Narodni biblioteki*). Leta 1864. je izdal pri Egru v Ljubljani »Valenštajnov ostrog«; vsa trilogija pa je izšla leta 1866. v založništvu tržaške čitalnice. Omeniti je še prevoda Mosenthalove >y Debore * in končno prevoda poljske povesti Mihaela Gra-bowskega, naslovljene „Koliščina in stepe", katero je priobčila tudi leta 1884. Krajčeva „Narodna biblioteka". Ta prevod je bržkone poslednje večje delo Cegnarjevo. — V vseh spisih, tudi v Cegnarjevih prvencih, čudimo se izredno lepemu in pravilnemu jeziku, čegar blagoglasnost se zlasti odkriva v dovršenem prevodu Schillerjevega „Wallensteina". Izmed njegovih izvirnih pesmij so nekatere dobro znane vsemu slovenskemu narodu, n. pr. „Rojakom", „Na grobih"; mimo tega sta se pogostoma deklamirala in čitala prevoda „Graničar" in „Pevčeva kletev". Cegnarju bi šlo častno mesto v naši književnosti, ako bi ne bil priobčil ničesar drugega nego „Valenštajnov ostrog". Ako se vrhu tega oziramo na dolgo vrsto drugih spisov, očito je vsakomur, da mora književnost naša   glasno in hvaležno  priznavati njega zaslužno de-