splošnega pomena in oblikuje širše uporabne metode, kar bi ga uvrstilo med pristaše "nove" arheologije. Iz teh vrst ga je po Renfrewju izločil še esencializem. Z oznako, povzeto po Rowlandsu, je opredelil Childeovo iskanje označevalcev etnične identitete oziroma tistega "osnovnega in bistvene- ga", kar jih dela razpoznavne. Renfrew je mnenja, daje Childe do smrti gojil tiho upanje, da bo našel tiste posebnosti v ljudstvih, ki arheološko pritrjujejo "drugosti". Kent Flannery se je posvetil zanimanju za Childea evolu- cionista in njegovemu vplivu na ameriško arheologijo.Za Chil- deovo manjšo prisotnostjo v ameriški kot evropski arheolo- giji tičita dva vzroka: izključenost "urbanih" revolucij na se- vernoameriškem prostoru in dejstvo, da ameriški arheologi ne razlikujejo marksistične teorije od marksistične politike in ji, s takšnim zoženim pogledom zaradi zloma socializma, namenjajo mesto na zgodovinskem odpadu. Drugačno ra- zumevanje pa je Flannery našel v nacionalnih znanstvenih okoljih Latinske Amerike. Zgodovina Latinske Amerike je namreč stkana iz "urbanih" revolucij, naklonjenost mark- sizmu pa je neprimerljiva s tisto v Združenih državah, zato ni naključje, da je ob petdesetletnici izida Man makes him- self (1986) potekal kolokvij o Childeu v Ciudad de Mejicu in da je perujski arheolog Emilio Choy že 1960. leta upora- bil "neolitsko" revolucijo kot interpretativno pomagalo v Andih. Kent Flannery je vzel pod analitsko lupo Childeova koncepta "neolitske" in "urbane" revolucije ter deset kriterijev, ki jih je Childe uporabil kot pogoje oblikovanja mestnih civiliza- cij. Sodobne raziskave v Srednji Ameriki in Andih zanikajo neposreden prehod iz " neolitske" v " urbano" revolucijo. Po Flanneryju lahko govorimo o vmesni revoluciji "razslo- jenosti". Childe jo je prezrl, ker je utemeljena s spremem- bami ideologije in družbenih odnosov, ne pa z načinom pri- delovanja, ki ga je kot spremenljivko opazoval on. Desetim Childeovim kriterijem, izpolnjevalcem pogojev za nastanek mestnih civilizacij, je Flannery dodal manjše popravke, ki jih dovoljujejo novejše raziskave na ameriškem prostoru. Pri- ključil jim je enajstega: vojskovanje. Temu se je Childe kot pacifist zavestno izognil, a je nepogrešljiv. Sicer pa Flannery zaključi: "Komaj pomembno je, da se nekatere podrobnosti na Childeovi shemi ne prilegajo podatkom današnje nuklearne Amerike. Kar pa je pomembno, je to, da je imel Childe vi- zijo evolucije v tistem času, ko so imeli drugi arheologi sa- mo arheološke karte". V času, ki še bije bitko med "novo" in "novejšo" arheo- logijo, a hkrati že spoznava, da se biografije arheologov skrivajo tudi v njihovih arheoloških tekstih, so besedila, posvečena Childeovemu delu, zanimivo branje, še zlasti ob pomisli, da njegovega vpliva na slovensko arheologijo skorajda ne poz- namo. Irena M1KNIK PREŽELI Theory in Archaeology. A World Perspective. Uredil in uvodno študijo napisal Peter J. Ucko. Theoretical Archaeo- logy Group Series. Routledge, London, New York 1995. 281 strani besedila, 11 strani indeksa, 40 ilustracij, 18 člankov. ISBN 0-415-10 677-X. Zbirki One World Archaeology, ki si je z uspešnim zdru- ževanjem tematsko najrazličnejših arheoloških teoretskih za- nimanj že pridobila svoj sloves, se je pri založbi Routledge pridružila nova, Theoretical Archaeology Group Series. Ni torej presenetljivo, da je njena prva knjiga sad prispevkov s sekcije Svetovni pogled na evropsko teorijo, prebranih na Evro-TAG-u v Southamptonu 1992. leta, kjer je bila letna konferenca Theoretical Archaeology Group. Glavnemu ured- niku Petru J. Ucku je uspelo zbrati večino besedil z "naj- boljše" (Paddayya), "z najbolj slišno polifonijo teoretskih glasov" (Ucko) zaznamovane sekcije, in jim dodati še nekaj najbolj odmevnih z druge, naslovljene Regionalna tradicija in ar- heološke raziskave v Evropi. 18 člankov avtorjev z vseh pe- tih kontinentov predstavlja zbir, katerega je nemogoče umestiti v katerikoli razvrščevalni stereotip. Skupno jim je ukvarja- nje z aktualnimi vprašanji arheološke teorije in prakse de- vetdesetih let ter želja po izvitju iz getoizacije teoretske mi- sli znotraj discipline. Globalna perspektiva na arheološko teorijo se v njih prikaže prav tako razpršena in raznorečna kot evropska, odkrije pa nam tudi marsikaj zakritega, pre- zrtega, neupoštevanega in zamolčanega. V predgovoru nas urednik opozori, da se je njegovo pri- čakovanje o tem, kako bo historiat regionalnih arheoloških epistemologij odslikal družbeno realnost (kolonialno dimenzijo, jezikovne prevlade...), izjalovilo. Pokazalo seje namreč, da npr. brazilska arheologija ne kaže nobenih navezav na por- tugalsko, kot bi bilo pričakovati zaradi socio-kulturne zgodovine, in da je ostali Latinski Ameriki dogajanje na španski ar- heološki sceni bolj neznano, kot bi veljalo sklepati po si- ceršnjih historičnih, kulturnih, političnih in ekonomskih stikih. V uvodnem poglavju nas prepriča, da ločenost arheološ- ke teorije od prakse ni kakšna naša pavšalna ad hoc sodba, temveč realnost, razvidna tudi iz prispevkov nekaterih av- torjev zbornika, in da so arheologi teoretiki povsod še ved- no izrazita manjšina (v marsikaterem arheološkem okolju pa opazovani vsaj kot obstranci, če že ne heretiki, bi doda- li). Ugotavlja, da moremo iskati vzrok za različnost arheo- loških teorij v raznolikosti kulturnih kontekstov, pozornost bralca pa usmeri še na vlogo posameznikov pri oblikovanju teoretskih tokov (npr. različnost Fergussonove vloge v an- gleški ali indijski arheologiji, široka sprejemljivost Childeo- vih konceptov ali pa dolgotrajnost in razvejanost vplivnega področja Dunajske migracijske šole). Po njegovem mnenju zbornik pokaže, kako napačno je minimalizirati vlogo razlik med regionalnimi interpretativnimi tradicijami, saj so celo v regijsko pojmovani Evropi teoretske misli nacionalnih šol tako raznovrstne, da zahtevajo za pravilno razumevanje skrbno analizo. Ucko tudi občutljivo povleče rdečo nit arheologiji pogosto inherentnega ideološkega in političnega naboja. Za- govarja tezo, da je državna kontrola, ki je tudi v devetdese- tih še vedno spremljevalka arheologije, prinašalka "sušnih let" ali pa celo pokroviteljstva. Razmišljanje razširi na na- cionalizme, regionalizme in etnična gibanja, ki pri utrjeva- nju kolektivne kulturne identitete kaj rada instrumentalizi- rajo arheologijo. V premislek nam ponudi uporabnost kul- turno-historičnega pristopa, te prave "trdnjave nacionaliz- ma", v anglo-ameriškcm strokovnem jeziku pogosto izrinje- nega iz teoretske v metodološko kategorijo. Prav zaradi svoje vztrajne in trdožive vprege v nacionalizme in celo rasizme kar kliče po poglobljenih raziskavah. V nasprotju s Kohlo- vim prepričanjem, da gredo posamične arheologije skozi enake "teoretske razvojne stopnje", pripisuje Ucko, oprt na tekste piscev zbornika, teoretsko evolucijo prej selektivnemu iz- boru. Če so osemdeseta leta še zaznamovana s prepričanjem o "objektivni" naravi arheološkega zapisa, dopuščajočega varen umik vede, kadar gre za politično manipulacijo z "resnico", pa tega za devetdeseta ne moremo več trditi. Slednja socio- politično dimenzijo arheologije širokosrčno priznavajo, kar pa ne pomeni, da je arheološka praksa kaj bolj imuna pred zlorabami, kol je bila v preteklosti. Le Goffova misel o zgo- dovini, ki da se pogosteje pridružuje ideologiji kot obratno, se prilega tudi arheologiji. Martin Hull, John Kinalian in Bassey IV. Anduli prikazuje- jo v člankih Veliki Zimbahve in Izgubljeno mesto: kulturna kolonizacija južnoafriške preteklosti. Teorija, praksa in kriti- ka i' zgodovini namibijske arheologije in Evropske ovire raz- voja relevantne teorije v afriški arheologiji evropske teoret- ske vplive na afriško arheologijo. Hali se osredotoči na juž- noafriško zgodovino arheologije z raziskovalne perspektive in današnjo hollywoodsko materializirano imaginacijo Izgub- ljenega mesta. Pri tem ugotavlja, da so celo tisti raziskoval- ci, ki so si le poredko nadeli s predsodki prevlečena očala (npr. Gertrude Caton-Thompson), podlegli evropskim ste- reotipom o Afriki kot "srcu temačnosti", kar pa ni čudno, saj so bili, tako kot so mnogi tudi še danes, "potopljeni v ideologije svojega časa". Večino preteklega arheološkega dela so bolj kot " objektivna" danost namreč prežemale subjek- tivne refleksije, ubesedene v "tripartitni strukturi zgodnje civilizacije, destrukciji temačnih sil in ponovnem odkritju raz- svetljenih pustolovcev". Kinahan dokaže s kritičnim pristo- pom do interpretacij namibijske skalne umetnosti, da kljub političnim spremembam v državi arheologiji še naprej vlada ideologija, ki ji ne more odvzeti moči niti kognitivni pristop, uporabljen kot nadomestilo tradicionalnega empiricizma./lnda/i opredeli arheološko pisanje afriške zgodovine kot splet evrop- skih konceptov in standardov, ki je prezrl razpoložljive afriške vire; kadar pa so le bili uporabljeni, so zaradi nezadovolji- vih teoretskih postulatov zapustili prej informativne sledi kot poglobljene interpretacije in s tem prispevali le k refragmentaciji preteklosti. Če smo pri branju teksta Dauda A. Tanudirja o teoriji v indonezijski arheologiji še popolnoma potisnjeni v negativi- stično podobo evropskih vplivov na arheološko prakso tret- jega sveta, ki je z migracijami, difuzijami in nasilnim nate- govanjem kultur na Evropi prilagojeno tipološko in krono- loško kopito zanemarjala njim lastni razvoj, pa takega ob- čutja ne moremo gojiti ob Teoretskih perspektivah v indijski arheologiji. V njih nas K. I'addayya vpelje v svet, kateremu je Janusova dvoličnost kolonialne arheologije tuja. Prota- gonisti britanske raziskovalne vneme od Sira Williama Jo- nesa do Leonarda Wooleyja so prikazani kot prava lux in tenebris. Paddayya se posveti tudi razsežju samoniklosti do- mače epistemološke tradicije. Že s površinsko analizo be- sednjakov od Upanišad do budističnih tekstov odpre zgodo- vinarjem in arheologom bogato razbrazdano etimološko polje, ki nosi v sebi možnosti "interpretativnih paradigem kot me- todološke strategije razumevanja deželnega arheološkega za- pisa". V prispevkih Socio-politika razvoja arheologije v hispan- ski Južni Ameriki Gustava Politisa in Skupne značilnosti ar- heološke teorije v Braziliji Pedra Paula A. Funarija analizira- ta avtorja odzive Latinske Amerike na evropske arheološke teoretske tokove. Prvi raziskuje oblikovanje nacionalnih ar- heologij v družbeno-političnem kontekstu držav nekdanje- ga španskega imperija, drugi v nekoč portugalski Braziliji. Ugotavljata, da se referenčni okvir sposojanja koncepcij raz- likuje od države do države. Znanstvena arheologija je v ome- njenih državah začela svojo pot v zadnjih desetletjih prejš- njega stoletja, prevladujoča interpretativna paradigma pa je bil kulturni evolucionizcm. Kasneje sta se uveljavila difu- zionizem s historičnim pristopom, v sedemdesetih in osem- desetih letih pa ckološko-sistemski pristop; tiste oblike ar- heologij(e), ki jih (jo) v sedanjem diskurzu radi opredelju- jemo kot postprocesne(o), šele dobivajo prve pristaše. V Braziliji so humanistično obarvani arheološki program spodkopale politične razmere, ekološki determinizem, uvožen iz Zdru- ženih držav Amerike, pa seje v avtoritarnem družbenem si- stemu izkazal kot neuspešen. Funari poudari tudi - kot po- sebnost brazilske arheologije - izstopajočo vlogo klasične ar- heologije znotraj teoretske diskusije. Problem, ki ga v Ahoriginalizaeiji avstralske arheologije - prispevek Avstralskega inštituta za študij domorodcev in Praz- godovini r multikulturni državi - komentar k razvoju kanad- ske arheologije obravnavata Stephanie Moscr i n Quentin Mackie, je v vlogi domorodcev pri (prc)oblikovanju arheološke ve- de. Spremenjena družbena realnost, ki je s samozavedanjem domorodcev zaustavila prej prislovično asimilacijo, je vpli- vala na arheološko prakso. Z upoštevanjem domorodskih interesov in njihovega pogleda na opredeljevanje arheološ- kih najdišč se je spremenilo arheološko opazovanje krajine, preoblikovala so se raziskovalna vprašanja, pojavila pa se je tudi nova poklicna etika ( npr. ponovni pokopi mrtvih z ar- heološko raziskanih grobišč). Quentin Mackie nam predsta- vi vlogo domorodcev pri upravljanju z arheološko dediščino Quebeca in Britanske Kolumbije. S člankom Arheološka teorija na Japonskem smo pri zad- njem neevropskem avtorju. Hiroshi Tsude nam najprej po- streže s številkami: 5700 arheologov, od tega samo 300 na 25 arheoloških izobraževalnih oddelkih, 700 v muzejih in 4700 pri zaščiti arheoloških spomenikov, zato nas dejstvo, da je japonska arheologija "žrtev lastnega (izkopavalnega -op. I.M.P.) uspeha", ne preseneča. 3000 knjižnih poročil o kakšnih 8000 izkopavanjih na leto je zavidljiva produkcija, ki ne dopušča veliko časa za metodološke in teoretske debate. Ključno vlogo v teoretski tradiciji japonske arheologije so po Tsudejevem mnenju odigrala Childeova dela. Zanemarljiv ni tudi delež marksistov, v zadnjem času pa se uveljavljajo metode pro- cesne arheologije. Preostane nam še osem člankov avtorjev, ki se sprašuje- jo o teoriji v evropski arheologiji in impliciranju različnih tokov znotraj le-te. Heinrich Haerke nam s hudomušno aluzijo v Hun je me- todološki fante - refleksije nemške tradicije pred- in protozgo- dovine predstavi vzroke empirizma in partikularizma v nemški arheologiji. Intelektualna tradicija nemške znanosti, zave- zana pragmatičnosti in aplikativnosti, željna kontinuitete in predana konsenzom, hkrati pa prepojena s pozitivizmom, si v arheološki praksi prav rankejansko prizadeva rekonstrui- rati preteklost, kot se je "zares zgodila". Druga dva vzroka za nemško nenaklonjenost teoriji sta v strukturiranosti izo- braževalnega sistema (hierarhična odvisnost je pravi strup za svobodomiselnost duha) in negativni zgodovinski izkuš- nji (nacionalistična zloraba Kossinnove "Siedlungsarchaeo- logie"). Vitor Oliveira in Susana Oliveira Jorge opišeta s Teoretski- mi poudarki v portugalski arheologiji 20. stoletja dogajanje na portugalski arheološki sceni. Portugalsko arheologijo oz- načita kot "deskriptivno in empiricistično", njeno metodo- logijo pa kot "improvizacijsko, intuitivno, močno individua- listično in amatersko", ki je bila, takšna kot je, neuporabna celo za konstruiranje ideoloških mitov preteklega naciona- lističnega, avtoritarnega režima. V člankih Teorija in praksa v irski arheologiji in Kdo si lasti Taro? - politika v irski arheologiji nam Gabriel Cooney in Peter C. Woodman približata dileme irske arheologije. Cooney ugotavlja, da je vodilo nacionalne arheologije še vedno is- kanje "objektivne resnice" o preteklosti. Prežetost s prepri- čanjem o nujnosti kopičenja novih in novih arheoloških vi- rov, ki jih bo arheologija kot "objektivna disciplina" nekoč v prihodnosti opremila s teorijo, omogoča domačim arheo- logom varljivo samozadovoljnost in jih odteguje teoretske- mu premišljevanju. Peter C. Woodman preuči politično raz- sežnost irske arheologije skozi čas. Čeprav se arheologi ve- činoma izogibajo zavestnemu sodelovanju pri oblikovanju sodobnega mitskega imaginarija, tega za posameznike ni mo- goče trditi. Z iskanjem "zlate dobe" v zgodnjem srednjem veku in izrivanjem zanimanja za anglo-normansko obdobje vse do sedemdesetih let, je arheologija kljub temu delovala kot nekak spiritus movens "iznajdenih tradicij". O prepojenosti arheologije z ideologijo v nekdanji Sov- jetski zvezi in v današnjih novonastalih državah nas seznani študija Pavla M. Doluhanova. Sovjetska arheološka teorija je prehodila ostali Evropi podobno razvojno pot. Potem ko ji je bil marksistični historični materializem napajališče epi- stemologije tričetrt stoletja in je globoko zaznamoval arheološko miselnost tudi drugod po svetu, so se posamične nacionalne arheologije po zrušenju sovjetskega režima spet obrnile h kulturno-etnični paradigmi. Z vprego v nacionalistične tež- nje je ta postala voljno testo dežurnih mitografov, rasistič- no "podkrepljene" etnogeneze pa zaželeno "tržno blago" za nove miteme. Z raziskavo Francoska tradicija in središčno mesto zgodo- vine v humanističnih znanostih Laurenta Olivierja in Anick Coudart je pojasnjen vzrok za francosko ravnodušnost do debat med procesualisti in postprocesualisti. Razložita jo s historiografsko paradigmo Annalov, uveljavljeno tako v praz- godovinski kot historični arheologiji. "Nova zgodovina" je z zavračanjem pozitivizma in dogodkovne zgodovine ter uve- ljavljanjem "znanstvenega pristopa" primerljiva z anglo-ame- riškim valom "nove arheologije". Po njunem mnenju opa- zujejo pristaši annalovske šole procesualno in postprocesualno arheologijo kot "različni ekspresiji iste stvari". Strukturna ali "znanstvena" razlaga in kontekstno ali "historično" ra- zumevanje nikoli ne delujeta kot oponenta, ampak osvetlju- jeta drug drugega, zato je njuno ločevanje nesmiselno in ne- potrebno. Prej kot razlikovanje med procesualisti in post- procesualisti se jima zdi pomembna polarizacija evropskih arheologov na evolucioniste in antievolucioniste. Razume- vanje prvih, daje identiteta sistema (npr. "kulture" ali "ljudstva") nekaj, kar ne obstoja samo od sebe, ampak je definirano z interakcijo med sistemom in okoljem, in drugih, ki jemljejo identiteto ljudstva ali kulture kot nekaj, kar obstoja samo na sebi, je vzrok metodološkega razkola med prazgodovin- sko (evolucionistično) in historično oziroma klasično arheo- logijo. S kontradikcijo med "naravo" in "kulturo", izobliko- vano v logocentričnem obdobju razsvetljenstva, ki definira "moderno" identiteto, pomeni pa odtujitev arheologije in antropologije, je vzpostavljen še danes veljavni paradigmat- ski identitetni lik Robinzona Crusoeja. V domišljijskem dialogu Robinzona s Petkom nam Laurent Olivier predstavi vlogo zgodovine v njunih razhajajočih identitetah. Julian Thomas in Christhoper Evans v člankih Kje smo zdaj? - arheološka teorija devetdesetih in Arheologija proti državi - korenine internacionalizma izstopita iz nacionalnega okvira, prevladujočega pri ostalih piscih. Evans razišče korenine ar- heološkega internacionalizma in vedno bolj razširjeno glo- balno arheološko perspektivo. Nastali sta kot odpor do na- cionalističnih arheologij iz tridesetih let. Analitično razčle- ni koncept globalnega arheološkega programa, oblikovane- ga na konferenci v Londonu 1943., in se zaustavi ob Svetov- nem arheološkem kongresu v Southamptonu 1986. leta. Ju- lian Thomas se posveti spraševanju o smereh arheološke teorije v devetdesetih. Kot postprocesualna arheologija označeni sociološki, antropološki in semiološki pristopi osemdesetih let in odprtost vprašanj, ki si jih poleg arheologov zastavlja- jo tudi druge humanistične in družboslovne vede, so sproži- li pri nekaterih znanstvenikih nezaupanje in jih navdali s stra- hom, da je disciplina izgubila "občutek za smer". Thomas pripisuje takšno občutje "teritorialnemu" modelu vede, kar razume kot umetno postavljanje mej med disciplinami, po katerih "ljubosumno patruljirajo ontološke policije". Tak- šna ozkost se mu zdi nepotrebna. Kot zagovornik nepresta- nega obnavljanja teorije meni, da ji bodo naklonjeni boljši časi takrat, ko bo preseženo mnenje o njej kot nečem, kar "naredijo" specialisti teoretiki podatkom. Če ponovimo misel Michaela Rowlandsa, daje arheolo- gija drugič izgubila svojo nedolžnost (tokrat politično), po- tem ko je na prvem Svetovnem arheološkem kongresu 1986. leta priznala ideološko vlogo svojih interpretacij, je pričujo- ča knjiga, natisnjena deset let pozneje, dokaz, da število so- mišljenikov narašča. Irena MIRN1K PREZELJ