


i




G. J. WHYTE MELVILLE / GLADIATORJI

.

CIRILOVA KNJIŽNICA V. ZVEZEK

G. J. W H Y T E M. E L V I L L E

GLADIATORJI

ZGODOVINSKI ROMAN IZ LETA 70 PO KRISTUSU

I

1 9 3

5

TISK IN ZALOGA TISKARNE SV. CIRILA V MARIBORU
PREDSTAVNIK ALBIN HROVATIN

46780

IZ ANGLEŠČINE PREVEDEL PAULU S

Predgovor prevajalca.

Tistikrat je stopal Rim proti vrhuncu svoje zu¬
nanje politične moči. Rimske legije so se borile v
hladni in megleni Britaniji (današnji Angleški) proti
upornim Britancem in so krotile v vroči Judeji ne¬
mirno židovstvo ter oblegale Jeruzalem leta 69. do
70. po Kristusu pod Vespazianom in njegovim sinom
Titom. Od podonavskih ravnin preko Galije in Špa¬
nije tja v Severno Afriko je segala rimska nadoblast
in mesto Rim je postajalo tistikrat v resnici »gospo¬
darica sveta«.

Pa čudno — ob istem času, ko je dosegel rimski
imperij na zunaj svojo največjo moč in slavo, je začel
gniti v svojem središču. Mesto Rim, središče sveta,
je postalo tudi središče razkošja, nasladnega uživanja
in pregreh, ki so z njim v zvezi, središče moralične in
politične propalosti.

Prednjačili so v moralični pokvarjenosti rimski
cezarji. Neron (1. 54.—68.) je znan po svoji blazni
krvoločnosti in brezmejnosti v uživanju. Njegova na¬
slednika, Galba in Oton (1. 68.—69.) sta bila dobra
vojščaka, pa sicer nista zaostajala za Neronom. Vitelij
(1. 69.), ki se pod njegovo vlado vrši naša povest, je bil
kot cezar dobrodušen pijanec in požeruh, njegova
brezmejna nasladnost mu je udušila ves njegov
prejšnji pogum in njegovo bistroumnost. Dobra vla¬
darja sta bila šele Vespazian (1. 69.—79.), ki so ga
njegove legije v Judeji vzklicale za cezarja, in njegov
sin Tit, ki je po očetovem odhodu nadaljeval zasedbo
Judeje, oblegal in zavzel Jeruzalem leta 70. in bil iz¬
voljen za cezarja leta 79., po smrti Vespazianovi.

Za slabimi zgledi svojih vladarjev niso zaostajali
bogati rimski plemenitaši, patriciji. Saj kdor je hotel
biti prijatelj Cezarjev, se je moral znati kosati z njim
v pijančevanju in razsipnosti.

5

Da so si pridobili in ohranili priljubljenost pri
nižjih slojih ljudstva, so jim cezarji prirejali drage in
razkošne igre v gledališču, amfiteatru imenovanem,
Te igre nam kažejo, kak okus je vladal tistikrat v
prestolici sveta. Kri je morala teči, sicer gledalci ni¬
so bili zadovoljni. Posameznega človeka, oborožene¬
ga ali pa tudi brez orožja, so postavili pred gladne,
razdražene leve in tigre in se naslajali na njegovi
brezupni borbi s krvoločnimi živalmi, boji na življe¬
nje in smrt med posameznimi borci ali pa med celimi
četami — to je bila zabava nizkim in visokim.

Umevno je, da je postajala v takem gnilem, ne¬
zdravem ozračju možata značajnost, telesna moč in
dušna krepost vedno bolj redka prikazen. In kdor je
imel eno ali več teh lastnosti, je obrnil nase oči in
pozornost pomehkuženih Rimljanov.

Zato so bili čislani in so vzbujali splošno zani¬
manje gladiatorji.

Ime pomenja mečeborce. Bili so to ljudje, ki je
bila borba njihov življenjski poklic. V posebnih šo¬
lah, gimnazijih, so se pod vodstvom strokovnih uči¬
teljev vadili neprestano v vseh strokah telesne iz¬
urjenosti in v borbi z vsem mogočim orožjem. Svojo
plačo so dobivali iz Cezarjeve blagajne. In če je pri¬
redil cezar igre ljudstvu, so nastopili gladiatorji, v
gručah ali pa posamič mož proti možu, in ni bil re¬
dek slučaj, da je moral v taki borbi na zahtevo krvi
željnega ljudstva prijatelj zadati svojemu prijatelju
gladiatorju smrtni udarec. Telesna moč in izurjenost
ter neustrašen pogum so bile njihove glavne lastnosti.
V moraličnem oziru niso bili boljši ko njihovi sodob¬
niki, pa bilo je med njimi primeroma še dovolj pošte¬
nih, značajnih mož.

Gladiatorji in z njimi vojščaki ter rimske legije,
to so bili ljubljenci celega ljudstva — pa tudi strah
Rima in rimskih mehkužnežev. V njihovih rokah je
bilo orožje, je bila moč; kdor jo je znal pridobiti
zase, temu je bila odprta pot na cezarski prestol. ?—

6

Rimske legije so vrgle nepriljubljene cezare s pre¬
stola in nastavljale svoje ljubljence, plačane čete
gladiatorjev so upropastile Vitelija in dvignile Vespa-
ziana. Razumljivo je vsled tega, zakaj so se ravno v
tej dobi rimski vladarji menjavali tako pogosto.

Pozornost pa so vzbujali v Rimu tudi sužnji iz
severnih delov imperija. Ni čuda. Saj so ti »barbari«
prinesli seboj krepko in zdravo telo ter duševno
nepokvarjenost, kar je bilo pač v Rimu redko najti.
Ce se je med pomehkuženimi Rimljani pokazal na
ulici vitki, tihi Britanec, orjaški Skandinavec, res¬
nega lica, sinjemodrih oči in rumenih las, razkazujoč
v vsaki svoji kretnji mirno, nepremagljivo moč in
svežo čilost, je verjetno, da so se vse oči obračale
za njim in da je bil tak suženj neprecenljive vred¬
nosti in ponos za gospodarja.

To je v kratkih besedah kulturno in politično
ozadje romana »Gladiatorji«.

Napisal ga je angleški G. J. Whyte Melville
(1. 1821.—78.) leta 1864. Preveden je v francoski in
nemški jezik.

Zgodba se začne v Rimu. Zoper cesarja Vitelija,
ki je leta 69. komaj nastopil vlado, se plete zarota, na
prestol bi naj s pomočjo gladiatorjev prišel sposobni
in pri legijah priljubljeni Vespazijan, ki se ob tistem
času mudi v Judeji. Konča se povest v Jeruzalemu
ob enem s padcem mesta leta 70. pod Titom.

Roman obsega kratko dobo treh, štirih mesecev.

»Gladiatorji« so zgodovinska povest; podati nam
hočejo poleg zanimivega dejanja tudi verno sliko
življenja in mišljenja svoje dobe. Z mirno, epično
zložnostjo — pisatelju se nikamor ne mudi — nam
pripoveduje roman šege in običaje in življenje Rima
in posameznih oseb, ki se iz njihovih značajev rodi
nad vse zanimiva zgodba. V ospredju stoji mladi bri¬
tanski suženj Eska in pokristjanjeno židovsko dekle
Mariamna —.

Toda pustimo pisatelju, naj sam pripoveduje —

7

1  " 'T* 1  . : . --—

SKRM*ES



.





♦





EROS

BOG LJUBEZNI V GRŠKEM BAJESLOVJU









Sanje.

Temna in resna v svoji čarobni lepoti je Prozer¬
pina 1 , boginja in kraljica podzemlja. Drag in ljub ji je
veličastveni sijaj in grozeči lesk njenega podzemelj¬
skega kraljestva, draga in ljuba njegova mračna brez¬
končnost, ljub ji je ponos Plutona, njenega neuklon¬
ljivega soproga, dvakrat ljuba kraljevska oblast, ki
vlada večno usodo duš — toda ljubši ko vse to, ljubši
ko blesteča krona in ponosno žezlo in plameneči zlati
prestol, ljubši ji je spomin — spomin, ki kakor pri¬
jazen solnčni žarek sveti skoz temnomračno veli¬
častvo podzemlja in hladi otožno utrujenost njenega
duha, kakor osvežujoči vetrič z nadzemeljskih livad.
Ni pozabila in nikdar ne more pozabiti rosnih cvetlic
in duhtečih vrtov razkošne Sicilije, ne more pozabiti
sinjega morja in poletnega solnca in ne zlatega žit¬
nega klasja, ki valovi ter šepeče na rodnih poljanah
nadzemlja.

In pri spominu na davne dni njene mladosti
razjasni otožen smehljaj njeno strogo, resnobno lice,
njena temna, grozeča lepota se ublaži in Prozerpina
je za trenutek zopet veselo, smehljajoče se dekle
svojih mladih let.

In slonokoščena vrata Spomina se odpro, ljubki
golobčki, seli Prozerpine, boginje mladostnih spo¬
minov — prihitijo na snežnobelih perutih in odpla¬
vajo iz mračnega podzemlja ven v solnčni svet, da
poneso balzam tolažbe utrujenim in ranjenim in iz¬
gubljenim.

1  Prozerpina je hčerka Cerere, boginje žitnih poljan in
vrtov. Pluton, bog podzemlja, kamor pridejo po grško-rimskem
bajeslovju duše po smrti, jo je ugrabil v Siciliji in si jo vzel za
ženo. V mračnem podzemlju ne more pozabiti solnčnih zemelj¬
skih livad. Zato je tudi boginja mladostnih spominov.

11

In tele sanje so prinesli seli miru seboj, da poto¬
lažijo potrtega duha spečemu sužnju.

Ugnan je končno divji merjasec.

Dolga in naporna je bila gonja. Po samotnih
goščavah, preko solnčnih planot skozi gosto grmičje
in gozdne soteske, čez skale in pečine, preko šumeče
reke in zameglenega, globokega močvirja so ga za¬
sledovali divji lovski psi, brez oddiha, brez usmiljenja,
in sedaj so ga ugnali.

Ob deblu stoletnega hrasta se je ustavil in se
obrnil proti svojim zasledovalcem, pogumen, kot
pristni potomec britanskih divjin, pripravljen, da
drago proda svoje življenje in se bori, zmagovit in
nepremagljiv, do smrti.

Njegove male oči mu žarijo kakor živo oglje,
trde ščetine na hrbtu mu štrlijo po koncu, bele pene
mu odletavajo iz mogočnega rilca, ko pomeri s svo¬
jima nevarnima, zakrivljenima kočnikoma sedaj proti
enemu, sedaj proti drugemu svojih besno ga naska¬
kujočih, lajajočih sovražnikov.

»Hoj! — Zagrabite ga!« krikne za njimi mladi
lovec in skoči sredi med nje s svojo kratko, široko-
listasto sulico v roki. Brez sape je in dolge milje skozi
zaraščene gozdove so ga utrudile, toda srce mu
radosti bije in kri mu polje po žilah v divjem zanosu
naporne zmage, znanem le strastnemu lovcu.

Že se je zvalil na tla eden štirinogatih napadal¬
cev z razparanim trebuhom in ves krvav, pa že grabi
drugi merjasca za goltanec in pedenj dolgi kos sulice
mu zabode mlada silna roka za vrat in mu ga porine
doli do pljuč. Ročaj sulice se krhko prelomi, ko se
zruši nanj težko, okorno truplo in stresoč se v
smrtnih sunkih izliva divji merjasec svoje življenje
po mehki zeleni trati, kakršno je najti le na britan¬
skih livadah.

Novo sliko mu pričarajo mehke sanje.

12

Merjasec izgine in gozdna divjina se izpremeni
v prelepo, ljubko in smehljajočo se livado —.

Črede rdečkastih goved zadovoljno mulijo sočno
travo in obračajo svoje dolgorogate glave proti vetru,
ovce se belijo po zelenih pašnikih, ki valovijo tja
proti morju, ponosni galeb dviga svoje bele peruti
proti jasnemu, vedremu nebu, brenčanje muh in čebel
se pomešava z veselim lajanjem psov, mukanjem
goved, razkošnim dekliškim smehom in drugimi gla¬
sovi, ki oznanjujejo mir, zadovoljstvo in srečo.

Brezskrben otrok se igra in lovi okrog materinih
kolen, otrok zlatih las, odkritega, ponosnega lica,
sinjemodrih, pogumnih oči, krepkih udov, naglih
kretenj — samozavesten, zapovedovalen, svojeglaven.

Njegova mati, vitka žena, lepega, pa otožnega
lica, zre ven na morje, zdi se, da se ne zaveda ljub¬
kovanja otrokovega, ki poljubuje in si pritiska k licu
njeno belo roko. Njena vitka in polna postava je
odeta v dolgo, snežnobelo oblačilo, ki valovi za njo
po trati, in zlati obročki ji krasijo zapestje in zanožje.
Od časa do časa pogleda z zanosom na svojega
otroka, pa nanovo zagrne zamišljenost njen lepi obraz
in njene oči se zatopijo v sinje morsko obzorje. Ni
žalosti in bridkosti v njenem pogledu, tudi ne nepo-
trpežljivosti in nevolje in ne nezadovoljnosti. — Spo¬
min se zrcali v njenih očeh, nežen, vse obvladujoč,
nepremagljiv, brezupen spomin, brez sence kakega
očitka-.

V Rimu stoji kip Mnemozine' pri vhodu na
forum’ 5 , ta nosi na svojem marmornatem licu isto
težko, morečo zamišljenost, poteze njenega obraza,
ki jih je v nedosegljivi otožni milobi zarisalo dleto
atenskega kiparja, kažejo isto trudno brezupnost. —
Ali je mogoče, da bi bil britanski otrok kedaj videl

2  Mnemozina je boginja spomina.

3  Glavni trg.

to od Rimljanov zaplenjeno grško marmornato
lepoto?

In vendar — otrok misli na kip Mnemozine, ko
gleda v obraz svoji materi —.

Toda vitka, lepa žena se strese, tesneje se zavije
v svoja oblačila, vzame otroka na roke, mu nasloni
glavico na svoje prsi in ga zagrne v bogate gube svoje
obleke — kajti moker in hladen veter je potegnil
sem od morja, megla se vleče po poletnem in večer¬
nem zraku, votlo gledajo čudne postave skozi dimasti
polumrak in živahni glasovi življenja in smeha so
zamrli v tihoti samotne, otožne planjave —.

Otrok in mati izgineta —.

Visokozrastel, krepek mladenič se prikaže, istih
sinjemodrih, pogumnih oči. V moško dobo stopa, prvi¬
krat v življenju nosi orožje bojevnika. Videl je bitke,
videl udarce in krvavo borbo, postavil se je v bran
napredujočim legijam in tvegal svoje neustrašeno, še
neizkušeno junaštvo proti pogumu in izvežbanosti in
izkušenosti Rima.

In opasali so mu meč, ga pokrili s čelado in mu
dali ščit v roko in postavil se je, poln mladinskega
ponosa, v vrste mladih bojevnikov, ki so obdajali
posvečeni kraj, kjer druidi 1  obhajajo svoje slovesne
in skrivnostne obrede.

Megla pritisne in se v gostih valovih vali preko
planjave. Štrleče skale, ki obdajajo mistični krog
posvečenega prostora, se zdijo, kakor da se strahotno
premikajo. Sive, z mahom obrastle, neobdelane so te
mogočne granitne skale, človeška roka jih še ni
onečastila, neizpremenjene in grozeče stojijo na
okrog, simbol večnosti, temne in skrivnostne kakor
bogoslužje, ki ga čuvajo, stroge in neizprosne, kakor
so neizprosne žrtve, maščevanja in daritve, ki se
vršijo v njihovi sredini —.

4  Britanski poganski svečeniki.

14

Divje, otožno petje pripluje odnekod na valovih
vetra. Skozi gosto meglo se vije dolga vrsta belo
oblečenih svečenikov počasi v kameniti krog. Strogo
in mračno izgledajo, visoke sp postave in krepkih
udov, dolge brade in sivi lasje jim vihrajo v vetru.
Vsak nosi krog glave venec hrastovega listja in v
roki palico, ovito z bršljanom.

Vzklik iznenadenja se izvije mladeniču iz prsi.
Skrunstvo so njegove misli, bogokletstvo njegove
besede —.

Glasneje in močneje narašča petje, tesneje in
tesneje se zožuje krog, belooblečeni svečeniki se ob¬
kolijo, in glej, že je dvignila dolga zagorela roka da¬
ritveni nož, nabrušen in oster se zablišči v zraku —.

Mladi bojevnik hoče pobegniti —.

Pa groza -—! Noge mu odpovedo, roke mu brez
moči omahnejo —. Neznan strah ga obide, da se bo
tudi on izpremenil v eno takih granitnih skal, ki
stojijo krog žrtvenika nepremično celo večnost —.
Srce se mu ustavi in zdi se mu, da je že okamenel —.

Kar zadoni bojna trobenta, čar je zlomljen, mla¬
denič zavihti sulico in veselo poskoči od zemlje, ra-
dujoč se življenja in moči-.

Slika se izpremeni.

Divji svečeniki in druidski kameni izginejo kakor
megla, ki jih je obdajala.

Prelepa, duhteča noč v toplem juniju.

Lesovi so temni in srebrno sije lunin svit. Niti
sapica ne zgane vršičev visokih topolov, ki se jasno
in razločno dvigajo v nočno nebo. Niti najmanjši
valček ne kroži na površini jezera, ki se razprostira
v luninem sijaju kakor plošča brušenega jekla. —
Bobnarica se oglaša v bližnjem močvirju in slavček
poje v goščavi. Vse diha mir in lepoto in vabi k ve¬
selju in počitku-.

Toda tam-le med oresjem in praprotjo leži dolga
vrsta belo oblečenih junakov, nepotrpežljivo čakajo
znamenja za napad. In onstran, tam kjer se dviga proti

15

nebu nasip, temen in raven, tam stopa gorindol vi-
sokozrastel vojščak na straži, čuvajoč rimske orle 5
z varno, mirno, vztrajno čuječnostjo tiste discipline,
ki je naredila rimske legionarje za gospodarje sveta.

Iznova zapoje trobenta — razven trdega in ena¬
komernega stopanja čete, korakajoče k izmeni, edini
glas, ki ga je slišati v vrstah šatorov, postavljenih v
redu in natančnosti za nasipom. V kratkem bo straža
izmenjana in takrat, ako sploh kedaj, bo dan ugoden
trenutek za napad in bo uspeh mogoč in verjeten. —
Mladina ne zna čakati, je nepotrpežljiva — skoraj
slišno bije srce mlademu bojevniku, z bolestnim ko-
prnenjem poskuša rezilo svojega meča in ostrino
svojega kratkoročajnega kopja.

Končno pohiti dolgo pričakovano geslo od vrste
do vrste.

In kakor peneči se rob morskega vala se dvigne
bela črta in se razvije v bledi mesečini in mož za
možem plane po koncu — bojni glasovi zaorijo, topot
stoterih nog zahrumi, val plane in butne ob trdni in
varni odpor taborovega nasipa.

Toda rimska disciplina se ne da tako zlahkoma
ukaniti.

Trobente zakličejo v boj in preden je še zamrl
njihov glas med daljnimi griči, že stojijo legionarji
pod orožjem in že blisketa na nasipu ščit in čelada,
kopje, meč in sulica. Rimski orel se je zbudil in čuje,
ni si sicer imel časa ugladiti svojega perja, pa kljun
in kremplji so ostri in pripravljeni za brambo. Vitki
centurion postavlja svoje moštvo v ravne in pravilne
vrste, kakor da bi z njimi hotel korakati mimo Cezar¬
jevega prestola, a ne pa odbiti napad divjega barbar¬
skega sovražnika. Tribuni v zlatih čeladah hitijo na
svoje prostore ob štirih oglih tabora, pretor pa daje
svoja povelja mirno in nemoteno iz središča —.

5  Zlat ali srebrn orel na drogu je bil bojno znamenje
rimskih legij.

16

Nad krikom in vikom napadajočih Britancev doni
jasni glas bojne rimske trobente, naročajoč povelja
kratko in razumljivo, kakor živi glas, in slišno bo¬
jevnikom daleč naokrog, vlivajoč pogum in zaupanje
in red v zmedo —.

Belooblečeni junaki Britanije zavihtijo svoje
dolge meče in planejo k napadu.

Že so napolnili jarek in zlezli na nasip, pa zopet
in zopet se morajo umakniti trdnim vrstam in železni
disciplini branilcev in strašno deluje v stisnjenih
vrstah napadalcev kratek meč rimskega vojščaka,
kritega z varnim ščitom.

Pa sveži napadalci vrejo preko nasipa in pre¬
plavljajo tabor. Pijan od zmage divja mladi bojevnik
okrog in kupoma pada sovražnik pred njim. — Leta
mirnega življenja so mu vredni ti trenutki.

Priboril se je do pretorija, dosegel je orle. Divje
plane nad nje, da jih kot znamenje svojega junaštva
ponese zmagoslavno seboj.

Pa krut centurion ga pobije na tla.

Ranjenega, nezavestnega, krvavečega ga odneso
tovariši, krčevito drži njegova roka drog rimskega
orla. — Položijo ga na bojni voz, divje bičajo dirjajoče
konje, ropot koles bobni v njegovih ušesih, ko sko¬
koma šinejo tu preko poljan in —.

Seli Prozerpine so izpolnili svojo blago dolžnost
in odhitijo na snežnobelih perutih nazaj v podzemlje
k boginji mladostnih spominov — in mladi, veselja
kipeči, zmage pijani britanski bojevnik se prebudi —
kot rimski suženj.

Tribun Julij Placid.

In zares je ropot voza in topot konj zbudil spe¬
čega sužnja iz njegovih ljubkih sanj.

Pa kako čisto drugačen prizor so zazrle njegove
trudne oči, kako različen od prelepih slik, ki mu jih

Gladiatorji I 2

17

je njegova domišljija dala gledati v senčnatem kra¬
ljestvu sanj.

Prelep portik 6 , podprt z vitkim stebričjem iz
gladkega, belega marmorja, ga je branil pred žarki
jutranjega rumenega solnca, ki je ob tisti uri že pri¬
pekalo z vso silo vročega italijanskega neba. Sveži
venci zelenja in cvetlic so se ovijali krog snežnobelih
stebrov in nežno izklesanih korintskih kapitelov,
ogromne kamenite vaze so stale v dolgi vrsti v ena¬
komernih razdaljah in nosile oranžine, mirtine in
druge temnolistnate cvetlične grme in vabile v no¬
tranje prostore k hladnemu počitku. Med zelenjem
so se belili kipi v naravni velikosti, tu marmornata
Venera v sramežljivi zavesti svoje brezprimeme le¬
pote, tam mladostni Apolon, radujoč se neprekosljive
popolnosti svoje božanstvene umerjenosti in gra¬
cioznosti. Nad sužnjevim ležiščem, udobnim divanom
iz čudno izrezljanega lesa himetskih gozdov, je stalo
dragoceno umetniško delo, morebiti dražje, kot 12
njemu enakih sužnjev, marmornata sova, tako čudo¬
vito izklesana, da se je zdelo, kot bi se jutranji vetrič
igral z njenim mehkim perjem. Tla portikova so bila
iz blestečega bogato vloženega marmorja, čista in
brez najmanjšega madeža. Saj so jih morali sužnji
vsakikrat na novo umiti in osnažiti, kadarkoli so se
jih dotaknile prašne noge ali pa kolesa in konjska
kopita.

Bogatija, razkošnost, razsipnost je vladala vse¬
skozi celo tukaj zunaj v predveži bogate Rimljanke.
Kajti Valerija, gospodarica te sijajne palače, je bila
ženska plemenitega rodu in neizmernega bogastva in
je živela po najskrajnejši modi. Ni je bilo ničemur -
nosti in ne norosti njenega spola in stanu, ki bi se
njej ne bila vdala, in kakor dandanes je tudi takrat

6  Zračna, na vse strani odprta lopa pred vhodom v no¬
tranje prostore.

18

ženstvo visokega rodu le prepogosto zabredlo v
skrajnosti in frivolnosti in se naslajalo na pohlepnih
zabavah, ki ne soglašajo z zdravim razumom in s
samopremagovanjem.

Svečan mir in skrivnostna tihota vladata v hišah
bogatašev še v poznih predpoldanskih urah, ko že
drugi smrtni ljudje davno hitijo za svojimi posli ali pa
za zabavo.

Tistikrat je bil Valerijin rojstni dan in sužnji so
že navsezgodaj razobesili zelenje in cvetlice po ste-
bričju. Ko pa je bilo dokončano to ljubko delo, je
iznova legla tihota na palačo in družino in suženj,
ki smo prisluškovali njegovim sanjam in ki je prišel
z darilom od svojega gospodarja in ni našel nikogar
v portiku, je sedel tu v hladno senco in od vročine
zaspal — in spal bi bil do poldneva, da ga ni zbudil
ropot voza, ki se je tako čudno pomešal z njegovimi
sanjami.

Ni bil to voz plebejca, ki je pridrdral s tako divjo
naglico v stebričje portika in se ustavil kakor vkopan,
da so se plemenite živali v zmedeni nepokorščini
divje vzpenjale na zadnjih nogah in bile krog sebe.

Dvokolesni voz je bil izdelan iz svetlo likanega
lesa divjega figovega drevesa in bogato obložen s slo¬
novo kostjo in zlatom. Na prečkah so bile izrezljane
cvetlice in listi vinske trte, ojnice in osi pa so se
končavale v volčje glave.

Le dva človeka, voznik in njegov gospodar, sta
sedela v vozičku, ki je bil izredno lahek in pripraven,
da razvija vso poljubno naglico. Štirje plemeniti konji
so bili vanj vpreženi. — Mlečnobeli so bili, s črnimi
gobci ter krepkega vratu in krepkih prsi. Majhna,
živahna ušesa, široke rdeče nosnice, drobna glava —
vse to je pričalo o čisti krvi plemenske živali, kratki,
zaokroženi hrbet, močne mišice in tenke noge pa so
obljubovale izredno moč, vztrajnost in hitrost jutrov-
skih dirkačev.

2 *

19

Lepe živali so bile vse štiri vprežene v eno vrsto
druga poleg druge. Notranji par, kakor dandanes, k
ojnici, zunanja dva konja pa neposredno k vozu, toda
tako, da sta se mogla svobodno kretati in poljubno
razbijati z zadnjimi nogami.

To svojo svobodo sta, kakor je bilo videti, ravno¬
kar tudi skušala temeljito izrabiti.

Suženj je namreč planil po koncu iz svojih sanj,
ko je pridrvil voz mimo njega, in nenadna prikazen je
splašila najbližnjega konja, da je strahoma zarezgetal
in skočil v stran ter bil na vse strani s svojimi zad¬
njimi nogami.

Jezen nad zmedo, ki je vsled tega nastala med
njegovimi konji, ali pa morebiti tudi iz same ošabne
prešernosti, ki jo začuti ljubljenec mogotca, ko za¬
gleda revnejšega svojega tovariša, je mladi vozač na
vso moč z bičem udaril po sužnju.

Britancu je zavrela kri pri tej žalitvi, kakor blisk
je šinila njegova mišičasta roka kvišku, da ulovi udar,
in ko se mu je jermen ovil krog zapestja, je krepkim
sunkom potegnil vozniku bič iz roke in poplačal bi
mu bil predrzno žalitev z obilnimi obrestmi, da ga ni
odvrnilo od njegovega maščevalnega namena mla¬
dostno žensko lice in slabotna postava napadalčeva.

»Dekleta ne bom udaril!« je prav zaničljivo
vzkliknil in vrgel bič v voz pod noge gospodarju, ki
se je z glasnim, veselim zadovoljstvom režal nezgodi
svojega ljubljenca.

»Izvrstno, moj dragi junak!« se je smejal patricij
in z dobrovoljnim pa prezimim glasom pridjal: »Pa ne
da bi dal mnogo več za tistega, ki pride v tvoje pesti!
Pri Jupitru! Ti si si nabavil roke in pleča Antejeva!
Čigav si, dobri človek, in kaj delaš tukaj?«

»Ej! Še enkrat bi ga udaril, če bi nanesla prilika
in če bi bil na istih tleh z njim!« je segel vmes voz¬
nik — lep pa mehkužen mladenič 16  let. t  Dolgi,
vihrajoči kodri in bogata škrlatna tunika so razode¬
vali, da je bil razvajeni suženj ljubljenec svojega go-

20

spodarja. »Mir, Scipion! Hoj, Jugurta! Celo uro bodo
konji nemirni, ker so videli njegov odurni obraz!«

»Bolje je, da ga pustiš v miru, — Automedont!«
mu je dejal njegov gospodar in se smejal zadregi, ki
se je zrcalila na zardelem obrazu njegovega ljub¬
ljenca. »Pomni, da se vsikdaj izogneš človeku, ki
stisne usta, kakor tale, prav kakor se boš tudi
izognil volu, ki mu visi šop sena na rogu. — Domiš¬
ljavi fantič ti! Ali ne vidiš, še za južino si mu pre¬
majhen, ti s svojim drobnim telescem, in le norec se
loti človeka, kateremu ni kos, in udari tam, kjer
tvega lastno življenje. — Ampak, kaj pa delaš tu¬
kaj?« se je iznova obrnil k sužnju, ki ga je meril z
neustrašenim pa spoštljivim pogledom.

»Moj gospod je vaš prijatelj!« je odgovoril. »Ni
še dva dni, da ste večerjali pri njem. Toda četudi bi
ne spadal k družini Licinijevi in bi ne bil preživel
svojih najboljših let v Rimu, bi poznal tribuna Julija
Placida!«

Hvaležen smehljaj zadovoljnega samoljubja se je
prikradel na lice patriciju, ko je čul te besede, smeh¬
ljaj, ki je dal njegovim potezam zbadljiv, ob enem pa
tudi zvit in zloben izraz. Kadar je bilo to lice
mirno — kar je bilo običajno — se je moglo imeno¬
vati skoraj lepo in pravilno začrtano in je kazalo
ubrano umerjenost, ki je mejila malodane na brez-
izraznost in praznoto. Če pa ga je razburila strast —
kar se je zgodilo včasi, pa le poredkoma, je šinil
preko njega kakor mračen blisk naravnost diaboličen
smehljaj.

Suženj je govoril resnico. Izmed vseh znanih
osebnosti, ki so se prerivale po obljudenih ulicah ce¬
sarskega Rima v tistih viharnih dneh, ni bilo nobe¬
nega, ki bi bil bolj znan, češčen in hvalisan, pa tudi
nobenega, ki bi bil bolj osovražen ko tribun Julij
Placid.

Tiste dni ni bilo dobro, nositi srca na dlani, in
ni bilo varno, si narediti sovražnika ali pa izgubiti

21

prijatelja. Po smrti Tiberijevi so si sledili cezarji z
vznemirjajočo naglico. Neron se je nabodel na svoj
lastni meč, da bi ušel pravični kazni za svoje brez-
primerne hudobije in pregrehe, strup je spravil s poti
njegovega prednika in njegov naslednik je padel pod
mečem svoje lastne telesne straže, ki si jo je nabral,
da bi čuvala njegovo osivelo glavo pred nasiljem.

Za samomorilcem Otonom se je Vitelij odel s
škrlatom, toda stopiti na prestol Cezarjev je tistikrat
že skoraj pomenilo, stopiti na morišče, in Damoklejev
meč je grozeče in na zelo tenki niti visel nad Cezar¬
jevim diademom.

Kadar stresajo usodni politični udarci državo,
nasičeno in prežeto s pokvarjenostjo in pregrehami,
splavajo po zakonu človeške narave izvržki človeške
družbe neizogibno na površje, breznačelni neznačaj-
neži, sužnji nagonov in sebičnosti, brezvestneži dose¬
žejo dvomljive in trenutne uspehe, umazano slavo. —
Pod Neronom je peljala le ena pot k dvorni priljub¬
ljenosti: tekmovati s Cezarjem v poživinjenosti in
pregrehah. Cezarjeva palača je bila tistikrat v resnici
gnilo močvirje hudobij in skrajne pokvarjenosti. Kdor
se je znal hliniti in se ponižati v robati pohotnosti
do živali, kdor je znal hvalisati rafinirano krvoloč¬
nost kronanega demona in bolno pokvarjenost njego¬
vega srca, ta je postal prvi ljubljenec svojega cezar-
skega gospoda. Debel, len, slaboten, požrešen, po¬
mehkužen, čelo ovenčano s cvetlicami in možgani
prepojeni z vinom in roke oskrunjene s krvjo — tak
je bil pravi prijatelj in svetovalec Cezarjev. Značajni
možje pa so čakali in gledali v nemem strahu, če so
videli kronano pošast se opotekati od pijanih po-
jedinj k svežim grozotam, k novim predstavam du¬
hovito izmišljenih muk in trpinčenj — čakali so in se
zavzeti spraševali, kje neki so bogovi in kako more
božje maščevanje biti slepo vpričo takega izzivanja.

Toda maščevanje je doseglo tudi Nerona. Srce,
ki se ni streslo pri pogledu na lastno umorjeno mater,

22

ki ni imelo usmiljenja z lastno nosečo soprogo, to
srce je vztrepetalo pred peščico obupnih vojščakov,
in tiran, ki se je tolikokrat smejal, ko je videl v
amfiteatru teči potoke krvi, je poginil od lastne roke,
poginil kakor je živel, kot morilec in strahopetnež
do zadnjega trenutka.

In od tistih dob je bil Cezarjev dvor pozorišče,
ki je na njem vsak količkaj drzen in brezvesten člo¬
vek mogel doseči gotove uspehe. Za časa naše do-
godbe je vladal Vitelij, dobrovoljen požeruh, ki v
svoji mladosti ni bil brez zmožnosti, ki mu jih je pa
nezmerno uživanje zamorilo, človek zabuhlega lica,
napihnjenega telesa, zadimljenih oči, puhlih mišic,
brez moči, brez poguma. Duhovit državnik, gibčni
dvorjanik, podjetni vojskovodja je smel pod njegovo
vlado imeti le eno strast, le eden cilj za udejstvo¬
vanje svojih zmožnosti — jesti je moral do požreš¬
nosti, piti do pijanosti, razmišljati o umetnosti, kako
bi se dal do grla polnemu želodcu zopet vzbuditi nov
glad — in nato iznova jesti in piti —.

Pod takim vladarjem je dosegel velik vpliv, kdor
je znal z veseljem do uživanja združevati bistrega
duha, vedro glavo in delavnost. Cezar je visoko cenil
tistega, ki mu je znal odvzeti vladarsko skrb, pa ga
obenem z besedo in zgledom podpiral v njegovih
živalskih hotenjih.

In tak človek je bil Julij Placid.

Ni še bil mesec dni na dvoru, pa je že stal visoko
v milosti pri svojem vladarju.

Izredno zgodovino je imel za seboj.

Rojen je bil iz plemenite rodbine rimskih patri-
cijev in si je izbral vojaški poklic. Vpliv njegovih
sorodnikov ga je kmalu dvignil na visoko stopinjo in
še v cvetu mladosti je postal tribun v armadi Vespa-
zianovi, ki se je takrat borila v Judeji. Julij Placid
je imel mnogo vrlin, ki so bistveno potrebne vojaku.
Osebni pogum, ali bolje rečeno, brezčutna hladno¬
krvnost v nevarnosti je bila njegova poglavitna last-

23

nost. Zanjo ga je morebiti najbolj usposobljala nje¬
gova zdrava narava, polna življenjskih moči, njegovi,
rekel bi neobčutljivi, železni živci, ki jih je imel brez¬
pogojno v oblasti. Nikoli se ni pokazal v ugodnejši
luči, ko kadar je bilo vse krog njega zmedeno in
razburjeno. Pri obleganju Jolapate, kjer so se Judje
branili z vso obupno vztrajnostjo svojega plemena,
mu je visoko spoštovanje Vespazianovo priborila
ravno njegova hladnokrvna odločnost, ki je z njo
pred samimi očmi generalovimi rešil gotove smrti
celo stotnijo vojakov s centurionom vred.

To je bilo takole.

Manipel Placidove kohorte se je pripravljal na
odločilen napad in prvi centurion s svojo stotnijo je
bil že trdo pod mestnim obzidjem, nasršenim z ljutimi
branilci, ki so obsipavali napadalce s puščicami,
kopjem, sulicami, kamenjem, raztopljenim svincem in
vrelim oljem. Pod varno premakljivo streho je sto¬
pala prva četa napadalcev proti zidu ter vlekla seboj
orjaškega »bojnega kozla«, da z njim naruši v zidu
odprtino za vpad. Na to priliko so čakali Judje in
spravili na zid ogromno granitno skalo, natančno
nad premakljivo streho. Judovski bojevnik v bleste¬
čem oklepu je stal daleč viden na zidu in držal v
rokah dolg drog, da z njim dvigne skalo, ki je ležala
v lahko premakljivem ravnotežju na robu obzidja, in
jo zvali na napadalce. Še trenutek, in pečina bi se
bila zvalila čez zid in bi bila pomandrala in pomeč¬
kala bojno orodje in celo stotnijo legionarjev pod
svojo silno težo.

Stoječ na svojem določenem mestu pri orlu je
opazoval tribun delo svoje čete z običajno breziz¬
razno malomarnostjo na licu. Niti v tistem odločilnem
trenutku mu ni močneje zažarelo njegovo hladno oko
in mu ni šinila temnejša barva v lica. Njegov glas je
bil miren, rahel, neizpremenjen, ko je zapovedal tro¬
bentaču ob svoji desnici, naj da znamenje za umik in
četudi bi ga bil za njegovo izvežbano izurjenost za-

24

vidal najboljši strelec, vendar njegova roka ni bila
niti za malenkost prenagljena, ko je vzel poleg sebe
ležečemu mrtvemu Partu lok iz roke in naslonil
puščico na tetivo. In v trenutku, ko se je zmajala
granitna skala na obzidju, je zatrepetala puščica v
grlu judovskemu bojevniku in smrtno ranjen se je
zvrnil čez zid. Še preden je mogel drug stopiti na nje¬
govo mesto, so se umaknili napadalci ter potegnili za
seboj premakljivo streho in »bojnega kozla«, tribun
pa je rekel — polagajoč lok mirno nazaj v roke pad¬
lemu Partu:

»Stotnija rešena — sto mož pridobljenih! Mrtvi
barbar je natančno toliko vreden ko moj najboljši
centurion in najpogumnejša stotnija, kar jih imam.«

Vespazian ni bil mož, ki bi bil pozabil tako dra¬
goceno hladnokrvnost. Julij Placid je bil zaznamovan
v povišanje še tisti dan.

Poleg svojega hladnokrvnega poguma pa je imel
tribun Placid drzno prekanjenost tigra, njegovo ču¬
ječnost in krvoločnost in neutrudljivo naravo. Zna¬
čajen vojak bi pod vsakim pogojem zavrgel dvolič¬
nost kot podlo brezznačajnost. Placidu je bil vsak
korak pošten, ki ga je dvignil više.

Pretkani politični igralec si prav nič ni delal
očitkov, da si je na dvoru nadeval krinko uživajočega
in popivajočega veseljaka, pri tem pa se ob vsaki pri¬
liki družil z drznimi srečolovci, ki so bili voljni in
pripravljeni, da ga podpirajo v njegovih anarhističnih
in prevratnih načrtih. Udeležil se je vsake potratne
zabave na razkošnem dvoru, tekmoval s Cezarjem
samim v razsipnosti in ga nadkriljeval v njegovih
orgijah, toda pri vsem tem je zasledoval višje cilje,
ko samo prazno zabavo, koval globlje načrte, ko
polniti kozarce in se zabavati s plesalkami.

Morebiti je grška kri, ki se je pretakala v njego¬
vih žilah, dajala njegovemu vojaškemu pogumu tisto
gibčnost in odjenljivost, ki je potrebna za zarote in
spletke. O grškem pokolenju je govoril tudi njegov

25

izredno pravilen obraz in umerjena lepota cele nje¬
gove zunanjosti. Značaj njegov je bil značaj tigra,
pa tudi vse njegove kretnje so kazale gibčno prož¬
nost in pritajeno svobodnost tigra. Njegova postava
ni segala nad povprečno višino njegovih sorojakov,
toda njegovo telo je razodevalo tisto popolno soraz¬
merje, ki priča o moči, gibčnosti in vztrajnosti. Če bi
se bil ujel v zanki, kakor kača bi se bil izvlekel iz
nje s svojo prožno in vztrajno gibljivostjo. In zares je
bilo nekaj kačjega v njegovem malem, lesketajočem
se očesu in njegovi gladki, svetli koži. Nobena žen¬
ska, ki je bila še vredna tega imena, ga ni pogledala,
pa da ne bi bila povesila in obrnila v stran svojih oči
pred njegovim pogledom. Vkljub vsej njegovi pravilni
lepoti bi noben otrok ne mogel zreti v ta obraz pro¬
stodušno in zaupno.

Res, da so se ljudje obračali za njim z dopade-
njem, toda poštenemu človeku je bilo zoprno njegovo
gladko in mirno čelo, njegov zvit in zloben nasmeh
oduren, boječi in praznoverni pa so se s strahom
obrnili v stran pred njim, boječ se »zlih oči«.

In vendar — Julij Placid v svoji snežnobeli tu¬
niki, v svojem ovratniku iz vezanega zlata, s svojim
v dragih kamenih se bliščečim pasom, v svoji škrlat¬
no vijoličasti togi ni bil vsakdanja prikazen, ampak
vreden predstavnik svojega časa in stanu in odličen
meščan bogatega, sijajnega, razkošnega Rima.

Tak je bil mož, ki je v tem trenutku stal v svo¬
jem pozlačenem vozu pri Valerijinih vratih, zakriva¬
joč za svojo običajno malomarno brezizraznostjo
nemirno nepotrpežljivost, s katero je čakal na novice
o visoki gospe.

Merkurij-

V bogatih rimskih plemenitaških hišah so v
prvem stoletju imperija zelo častili Merkurja, boga

26

selov, trgovcev in prekanjenosti. Ne da bi kdove
kako zelo častili in spoštovali različne lastnosti tega
pretkanega božanstva, ampak širokovestni panteizem
tiste dobe se je ravnal po okusu in češčenje tega ali
onega boga, je prišlo v navado ali pa iz navade kakor
dandanes moda v obleki. In tistikrat je navada pred¬
pisovala češčenje Merkurja.

Tudi v Valerijinem portiku je stal dragocen,
umetno izdelan kip tega boga. Predstavljal ga je kot
mladeniča v brzem teku, krepkih in pravilnih udov.
Peruti je imel na petah, širok, nizek klobuk na glavi,
s kačo ovito palico v roki. Njegov obraz je kazal
živahnost in prebrisanost, ves marmornati kip je dihal
utelešeno življenje in moč. Stal je na štirioglatem,
visokem podstavku nasproti glavnemu vhodu.

Za tem podstavkom se je skril suženj, nekoliko
zmeden, ko je vrsta lepih mladih deklet na klic tri¬
bunov pritekla iz notranjih prostorov.

Tribunu se ni zdelo vredno, da bi bil stopil z
voza. Iz prsnega žepa svoje tunike je izvlekel z biseri
obloženo škatljico in z eno roko se malomarno na¬
slanjajoč na Automedonta, je z drugo ponudil svoje
darilo sužnji, ki je bila prva med tovarišicami in ki je
njen obraz kazal obilno mero navihanosti, kakršna
je lastna sobaricam bogatih gospa.

»Priporoči me svoji gospodarici!« je rekel in ji
obenem vrgel krog vratu zlato verižico kot darilce
zanjo, se brezskrbno nagnil k njej in jo pobožal po
gladkem licu. Sporoči jej vse najboljše od njenega
najzvestejšega služabnika in jo vprašaj, ob kakem
času smem upati, da me sprejme na dan svojega
rojstva. Obenem ji izroči tole malenkost v dokaz, da
je nisem pozabil!«

Mlada sobarica se je hudo trudila, da bi zardela,
toda vkljub vsem naporom se ji njena zagorela južna
lica niso hotela še bolj zatemniti. Zato je opustila
svojo brezuspešno namero, pogledala tribuna s svo¬
jimi bistrimi, črnimi očmi naravnost v obraz in dejala:

27

»Gotovo si pozabil, plemeniti gospod, da je da¬
nes skrivnostni praznik Izide 7  in da nobena gospa,
ki je gospa« — te besede je govorila s povdarkom,
»danes ne more in ne sme, vsaj tukaj v Rimu ne,
imeti časa za kaj druga, kot za svete skrivnosti bo¬
ginje Izide!«

Placid se je na vse grlo prešerno zasmejal.

Čudno, kako je njegov smeh dirnil tiste, ki so
ga opazovali. Automedont je naravnost prebledel in
celo mlada sobarica se je zdela za trenutek zmedena.

»Cul sem o tistih svetih skrivnostih, moja pre¬
lepa Mirina«, je rekel, »in kdo še ni čul o njih! Častite
rimske gospe jih čuvajo s sumljivo ljubosumnostjo
same zase! Vsekakor je za naš spol dobro, da tako
store. Sicer pa bo še preteklo nekaj ur solnčne svet¬
lobe, preden se bodo začele tiste — čiste svečanosti
Egipta. Ali bi mi Valerija med tem časom ne mogla
dovoliti obiska?«

Prav posebno bistro uho je moglo čuti, kako se
je tribunov glas nalahno tresel, ko je govoril zadnje
besede. Mirina je ujela tribunov nemir, vse bele zobe
svojih velikih, pa prijetno zaokroženih usten je ka¬
zala v nagajivem režanju, ko je z neverjetno spret¬
nostjo naštevala vse različne važne opravke, ki pol¬
nijo dan imenitne rimske gospe.

»Ni mogoče!« je vzkliknila. »Od te ure pa notri
do solnčnega zahoda nima niti trenutka časa! Naj-
prvo pride sedajle njen obed , 8 9  nato pouk v meče-
borbi, nato njena kopel, potem se mora obleči, nato
pride umetnik, ki neguje njene prste, nato slikar za
njeno lice, tudi nove grške sandale mora še danes
poskusiti. Vrhutega je poslala po augurja 0  Filoge-

7  Izida je bila egiptovska boginja rodovitnosti in polje¬
delstva. Rimljani so jo častili kot boginjo življenja, ljubezni in
čarovnij.

8  Prandium, v zgodnjih predpoldanskih urah.

9  Augurji so bili vedeževalci, ki so iz položaja zvezd
(horoskop) napovedovali bodočnost.

28

mona, da ji postavi ob njenem rojstnem dnevu ho¬
roskop, in po Galantida je tudi poslala, ki je bolj
izurjen kot svojčas Lokusta, in dvakrat bolj izkušen,
da jej nameša in pripravi ljubavni lek. Morebiti za
tebe!« je nagajivo pridjala. »Slišala sem praviti, da
ga vse gospe uporabljajo.«

Zopet je šinil zloben nasmeh črez tribunovo lice.
Morebiti je bil tudi on vdan Galantidovim lekom,
ljubavnim, ali pa sovražnim, in ni mu morebiti bilo
ljubo, da ga kdo opozarja nanj.

»Ne!« je dejal pomenljivo, »njej tega ni treba!
Valerija premore več z enim samim pogledom svojih
lepih oči, ko vsi leki in strupi Galantidovi. — Povej,
Mirina, zelo ti bom hvaležen, ali bolje izgleda, ko
zadnjič?«

»Ne vem, kaj bi rekla, gospod«, je odgovorilo
dekle s hudomušno in izzivalno veselostjo. »Moja
gospa je konečno tudi ženska, in ženske, pravijo,
je laže obvladati s krepko roko, ko pa zvabiti z me¬
denimi ustnicami. Nje ne bo pridobil gladek jezik
in tudi ne golo lice, to vem, ker slišala sem jo tako
reči Paridu, prav na temle mestu je bilo. Pri Junoni!
S čisto potrtim srcem je odlazil fant, vam povem, ko
mu je rekla: ,Ti si cela deklina v obleki svojega
brata!* — Ne! Mož, ki si bo priboril srce moje gospe,
mora biti mož vseskozi, to vam rečem! In kar se tega
tiče, je pač podobna nam drugim ženskam!«

In Mirina je globoko vzdihnila. — Morebiti je
mislila na zagorelega mladeniča, ki je v njeni zgodnji
dekliški mladosti hodil za njo, preden je prišla v Rim,
daleč tam doli v rodnih vinogradih solnčne Kampanje.

»Kaj vse veš povedati!« je dejal tribun. Očividno
se mu je prilegal prikrito izraženi poklon, kajti po¬
nosen je bil na svojo telesno moč. »Ej —! Ko sem se
pripeljal, je stal tule fant, ki bi te izlahka pridobil,
ako te res mora, kakor tvoje davne prednice Sa-

29

binke, odnesti na ramenih, ki te hoče imeti. Pri Her-
kulu! Vzel bi te pod pazduho s tako lahkoto, kakor
ti tistole škatljico, ki jo tako skrbno držiš. — Glej!
Tamle je! Za Merkurjem se lepo skriva! — Hej! Stopi
bliže, dobri prijatelj! — Kaj —? Saj se menda ne
bojiš Automedonta in udarcev njegovega biča —?«

Suženj je stopil izza svojega skrivališča, kjer ga
je našlo bistro Placidovo oko. S spoštljivo kretnjo
je poklonil Mirini za njeno visoko gospo dar svojega
zapovedovalca, dragoceno košarico iz vlitega srebra,
nadevano z redkimi sadeži in cvetlicami.

»Pozdrave od Kaja Licinija!« je rekel, »Valeriji
k njenemu rojstnemu dnevu! Redke so te cvetlice in
sveže so nabrane ob rosnih bregovih šumečega Anija
in sadje je še včeraj žarelo na solnčnih obalah Tibera.
Moj zapovednik daruje najizbranejše svoje sadje in
najsvežejše cvetlice svoji sorodnici, ki jih vse pre¬
kaša v svežosti in lepoti!«

Povedal je svoje naročilo, ki se ga je bil očividno
naučil na pamet, v precej gladki latinščini, komaj
slišno pobarvani z barbarsko izreko. Globoko se je
priklonil, ko je izročil košarico Mirini, nato pa je
ponosno vzravnal visoko svojo plemenito postavo in
smelo, skoraj izzivajoče gledal tribuna.

Dekle se je splašilo in nalahno prebledelo, ko je
tako nenadoma stal pred njo tuji suženj.

Zdelo se ji je, kot da bi bil sam božanstveni
Merkurij stopil tamle iz svojega marmornatega pod¬
stavka in se ji priklonil. Visokozrastel, vitek, pa pol¬
nega telesa, silnih mišic, pa vendar umerjenih udov
je stal pred njo, v veličastvenem miru svoje nepre¬
magljive telesne moči, v žaru mladosti in zdravja ter
moške lepote, poosebljen vzor možatosti, utele¬
šen bog.

Mirina je bila ženska, mlado dekle, in njene oči
je kaj lahko omamila moška lepota.

30

Glas se ji je nekoliko tresel, ko se je nemirno
zasmejala in z negotovo roko vzela darilo lepega
sužnja.

»Ali nočeš nekoliko vstopiti?« ga je vabila in
rdečica je zalila njena zagorela lica — to pot se ji ni
bilo treba truditi —, »ni navada, da bi kdo odšel iz
Valerijine hiše, pa da ne bi bil lomil njenega kruha
in pokusil njenega vina!«

Toda ponosni suženj se je opravičil, kratko, sko¬
raj robato. Ni izgubil s tem niti pednja prostora, ki si
ga je pridobil v Mirininem srcu.

Ni mu ugajalo v tej hiši, niti v portiku bi ne bil
hotel ostati. Razkošnost, ki je prevevala Valerijin
dom, je težko legala na njegove ude in čute, mu je
dušila prsi. — In žalitev, ki mu jo je zadjal Autome-
dont, ga je še živo pekla v srcu. Kako si je želel, da
bi mu bil dekliški mladič enak po moči in rasti! Po¬
grabil bi ga in vrgel z voza, kjer je malomarno stal
in si izzivalno sukal svoje dolge kodre okrog nežnih
prstkov — vrgel preko vseh štirih konj tja po tlaku
ter ga naučil britanskih mišic in britanske moči.

»— in njegovega gospodarja za njim!« je pomislil.
Ker že se je vzdramila v njegovi duši zoper tribuna
tista tajna, izpočetka še nerazumljiva odpornost in
mržnja, ki nas svari pred bodočim nasprotnikom in
sovražnikom in ki jo je tribun vsikdar vzbujal v vseh
poštenih in odkritih značajih.

Odšel je. Placid pa je gledal za njim z računa¬
jočimi očmi.

Tribun Placid je bil eden tistih ljudi, ki računajo
z vsem, kar jim pride na pot, da bi jim utegnilo v
bližnji bodočnosti služiti kot sredstvo v dosego nji¬
hovih namenov. Ako je naletel na vojaka izrednega
poguma, na človeka bistrega duha, na žensko po¬
sebne lepote, si je koj rekel, da morebiti pride kedaj
priložnost, ko mu bo ta ali oni koristil, četudi ga še
trenutno ne potrebuje, in računal je njegovo vred¬
nost -.

31

Čudil se je nekoliko, da tele jeklene postave še
ni videl med Licinijevimi sužnji — Licinij je namreč
iz posebnih vzrokov oprostil svojega sužnja-ljubljenca
vseh nižjih poslov ter vsakršnega dotika s svojimi
gosti — pa sklenil je, da ne bo izgubil izpred oči
človeka, ki je bil kakor ustvarjen za gimnazij 10  ali pa
za borbo v amfiteatru * 11 , in čuvstvo krvoločnega za¬
dovoljstva se mu je prikradlo v srce, ko je v duhu
gledal, kako bi se orjaška, mišičasta postava sužnjeva
zvijala v bolečinah smrtnega boja —.

Pa tudi zavist je grizla ponosnega patricija, ko
je malomarno in leno slonel na blazinah svojega po¬
zlačenega vozička v vsem sijaju svojega plemenitega
rodu, bogastva in vpliva — zaviden je bil brezprav¬
nemu, brezimnemu sužnju, ki je tako ponosno, svo¬
bodno nastopal v svoji možati lepoti.

»Če bi te bil udaril, Automedont«, je dal duška
svojim neprijetnim čuvstvom in zbodel pomehkuže¬
nega, razvajenega mladiča, ki je držal vajeti poleg
njega na vozu, »ne, če bi bil le samo prst položil na
tebe, ti bi nikdar več ne odprl ust in jaz bi bil rešen
najnadležnejšega lenuha svoje družine! — Rahlo,
rahlo z onimle zunanjim konjem! Ali ne vidiš, kako
grize uzdo! — Rahlo, fant pravim, in pelji me nazaj
na forum!«

Udobno se je naslonil v blazine in voz je odhitel.

Pri vratih portika pa se je pojavila Mirina. Ni
opazila odhajajočega patricija, sanjavo so zrle njene
oči po predveži, nato pa se je vrnila, odkoder je
prišla, glava ji je nalahno klonila, rahel smehljaj se
ji je prikradel na ustna in zamišljen vzdih je zatre¬
petal v toplem, duhtečem zraku.

10  Telovadna in borbena šola.

11  Podolgovato zaokrožena stavba brez strehe, kjer so
predstavljali gladiatorske igre in borbe z divjimi živalmi. Pro¬
stori za gledalce so se stopnjema dvigali v krogu nad areno, s
peskom posutim prostorom, kjer so se vršile igre in borbe.

32

Afrodita / 2

Zamorec, pritlikav fantič, najgrši, kar jih je
zmoglo njegovo pleme, pa morebiti zaradi tega tem
več vreden, se je nemirno premikal na kolenih in
kazal, kako zelo se je že naveličal tega svojega mu-
kepolnega položaja.

Prepotrebna je bila njegova služba in zelo važen
je bil posel, ki ga je moral opravljati v toaletni sobici
plemenite Valerije. S stanovitnostjo in izurjenostjo,
ki je daleč presegala njegova leta, je podpiral ogrom¬
no ogledalo, da si je v njem mogla njegova zapove-
dovalka ogledati vso svojo omamljivo lepoto. Ogle¬
dalo je bila ena sama srebrna plošča, brušena in
likana, kakor najfinejše steklo, njegov okvir je bil
izrezljano zlato, obloženo z rubini in smaragdi. Niti
najmanjšega madeža nisi mogel najti na njegovi po¬
vršini — saj je tudi bilo edino delo ene same služ¬
kinje, da ga je neprestano L-': la in varovala naj¬
manjšega diha, ki bi utegnil potemniti njegov jasni
blesk in kaziti lepoto ponosne postave, ki se je v
njem zrcalila. —

Valerija je sedela pri svoji predpoldanski toaleti.

Reči se je moralo o njej, da je lepa, kakor more
biti lepa le žena na vrhuncu svojega življenja. Vsaka
njena kretnja je govorila o zdravju, čilosti in svežosti
njenega dozorelega telesa. Močni snežnobeli vrat ji
je dajal dostojastveno ljubkost, polne prsi in krepka
pleča Junonino 13  veličastvenost, valovite, zaokrožene
črte njenega telesa zrelost in umerjeno dovršenost.
Okrogle roke, njene krepke noge, topla barva njene
mehke kože, razkošna in ljubka nežnost, s katero je
slonela tu pred ogledalom — vse to so bile lastnosti,
ki bi jo zanje bila zavidala sama boginja lepote.

1L ’ Boginja lepote in ljubezni.

13  Junona je bila kraljica bogov — Jupitrova soproga.

Gladiatorji I 3

33

Preoster kritik bi morebiti rekel, da izraža njena
zunanjost večjo telesno moč, nego je združljiva s
popolno lepoto ženskega telesa, da so njene mišice
preveč razvite, da kaže njeno telo vkljub mehkim
črtam preveč moške poteze, moško prekipevajočo
moč. Isti pogrešek bi morebiti našel tudi še na nje¬
nem licu. Preveč odločnosti je razodeval njen drobni
orlovski nos, moško drznost in samovoljnost njena
precej velika, pa sicer lepo oblikovana usta s svojimi
širokimi belimi zobmi, ki jih tudi njene bujno polne
in rdeče ustnice niso mogle zakriti — senca moške
resnobe je ležala na njenem nizkem, širokem, meh¬
kem in snežnobelem čelu, stoječem nekoliko naprej,
resnoba, ki so jo le malo omilile njene vbočno za¬
črtane črne obrvi in temne ter dolge trepalnice nad
velikimi, smehljajočimi, nekoliko podolgovatimi očmi.

In vendar je bil to obraz, ki vanj moški ni mogel
pogledati, pa da ne bi bil kmalu zakoprnel po teh
pogledih, po tem smehljaju, po njeni ljubezni. — Dih
svežega zdravja je ležal na mehki, prozorni koži, sve¬
žost in življenje v barvi njenih cvetočih lic in v njenih
sivih očeh je žarela iskra, ki je ljubko zasijala, kadar
se je smejala njihova lastnica, ki je pa svetila jasno in
hladno, kadar je počival obraz v svojem običajnem
mirnem dostojanstvu, resnem pa prezirljivem, skoraj
strogem. In koliko ženske mehkobe se je skrivalo v
bujni obilici njenih bogatih, duhtečih kostanjevih las,
ki so se ji sipali čez vrat, prsi in ramena in dajali
prelep okvir tej ljubki, nevarni in mamljivi sliki.

Celo grdi zamorec je vkljub svoji utrujenosti od
časa do časa koprneče pokukal izza ogledala, da bi
ujel kak pogled od svoje ponosne gospe. In če mu je
rekla, naj drži ogledalo mirno, in se je napol prezir¬
ljivo nasmehnila, takrat so se mu zasvetili beli zobje
od ušesa do ušesa njegovega grdega črnega lica, od
zadovoljstva se je zarežal in spet se je mirno in po¬
trpežljivo zložil v svojo mukepolno lego za ogledalom.

34

Njena sobica ni bila nevredna plemenite lepote,
ki se je v njej posvečala skrivnostnim obredom obla¬
čenja in lišpanja. Karkoli si je mogla razkošnost
in veda izmisliti za negovanje lepote in uživanje
udobnosti, vse je bilo tu nakopičeno v najdragoce¬
nejših izdelkih. V  enem kotu so mehki, bledo rdeči,
prozorni zastori zakrivali njeno kopel, ki ji je nudiia
toplo in mrzlo vodo in ki jo je Valerija uporabljala
dva do trikrat na dan.

V drugem je stala njena slonokoščena postelja
na izrezljanih stebričkih iz čistega zlata, odeta s
svilo, žametom in škrlatom, ki je na njej Valerija sa¬
njala sanje tistih izbranih ljudi, katerim poteka vse
življenje v enem poslu, v zabavi in uživanju. Na
drobni mizici iz cedrinega lesa, izdelani v obliki pal¬
movega peresa, je stala njena srebrna nočna sve-
tiljka, napolnjena z duhtečim oljem, ob njej so ležale
voščene tablice, na katere je pisala svoje misli, svoje
spomine in ljubavna pisma in poleg nje je na tleh
ležalo ostro srebrno pisalo, kot da bi jej bilo ravno¬
kar sredi nedovršenega pisma zdrknilo z mizice. Po
celem prostoru z njegovimi mnogimi vhodi in vratmi,
hladnimi senčnatimi kotički, visokimi oboki in mar¬
mornatimi tlemi, so bile razstavljene zbrane vaze,
biserne čaše, brušeni kelihi, drobni kipi. Celo voda v
njeni kopeli je pritekala skozi usta marmornatega
Kupida in dva drobna pritlikavca iz brona sta nosila
na svojih glavah omarico z neštevilnimi dišavami in
brambenim orožjem, ki ga potrebuje ženska lepota.

Stene te zapeljive sobice so bile iz rožnatega
marmorja, ki je dihal ljubke sence po vsem prostoru.
Krasili so jih v marmor izklesani bajeslovni prizori
iz življenja Afrodite, boginje ljubezni, iz Amaconk,
bojevitih, bajeslovnih junakinj.

Sredi vsega tega razkošja je sedela pred svojim
ogledalom Valerija, obdana od svojih peterih služkinj.

Določene so bile samo za njeno osebno po¬
strežbo. Najstarejša izmed njih, častitljiva matrona v

3 *

35

precej poznih letih, je opravljala službo oskrbnice.
Druge štiri pa so bile zala, ljubka dekleta, bistrih oči
in drobnih belih zob — Italijanke iz bližnje okolice
Rima. Njihov glavni posel je bil, streči svoji gospo¬
darici, kadar je opravljala najvažnejše delo svojega
dneva, toaleto.

Prvo in odločilno mesto Valerijine zaupnice je
med njimi zavzemala Mirina. Ta ji je prinesla tople,
sveže rjuhe, kadar je stopila iz kopeli, ta je bila pri
roki, ko se je zjutraj zbudila, da ji je podajala obleko.
Mirinin okus je vprašala Valerija za svet in njenega
sveta se je držala v vseh velevažnih vprašanjih žen¬
ske toalete in ženskega lišpa.

Mirina je bila pristna Italijanka, pa je imela v
svoji krvi tudi gibčno živahnost in prikupljivo zgovor¬
nost Grkinje. Kot služkinja je bila rojena na eni
Valerijinih pristav. Vzgojena je bila in je živela na
deželi, dokler je ni našla Valerija in jo poklicala k
sebi v Rim. Ni bila še eno leto v svoji novi službi, pa
se je že znala s svojo pristno žensko bistroumnostjo
in gibljivostjo prilagoditi novim razmeram in postala
je v kratkem najbolj navihana in pretkana sobarica,
kar jih je štelo stolno mesto.

Nihče ni znal tako izurjeno pripraviti različnih
mazil in dišav in še drugih pripomočkov za ohranitev
ženske lepote kot Mirina. Najboljša šivilja, najbolj iz¬
kušena v izbiranju raznobarvnih oblek — vse to je
bila Mirina. Nobena ni znala izvršiti danega naročila
tako točno, izročiti tajno pisemce s tako pretkanostjo
kot Mirina. Spletkariti in lagati je znala na račun
svoje zapovedovalke in po njenem naročilu, kakor za
samo sebe.

Kdor je hotel priti pri Valeriji v milost, ta je mo¬
ral začeti pri Mirini, in marsikateri zaljubljeni rimski
mladič si je izkusil, da je ta kraljeva pot k srcu Va-
lerijinemu draga in utrudljiva — in včasi kljub vsem
stroškom in darilom brezuspešna. —

36

Mirina se je pripravljala, da natrosi zlatega
prahu v Valerijine lase, ko pade njen pogled na tri¬
bunovo darilo, ki je ležalo prezirano na tleh — škat-
ljica je bila odprta, biseri pa raztreseni.

Vest se ji je zbudila. Spomnila se je, da še ni
ničesar storila za zlato verižico, ki ji jo je tribun djal
okrog vratu.

Sipajoč zlati prah po kostanjevih laseh, je pre¬
vidno stopila prvi korak, da stori svojo dolžnost.

»Nova noša bo prišla v navado za lase, ko bo
vreme postalo hladnejše«, je začela. »Prav zares,
gospa! Cula sem to naravnost od Seline, ki ji je to
pravila prva družabnica cezarice Galerije, čeravno
mili cezar sam ne more reči, da bi bila Galerija lepa
s tisto rumeno kapo na glavi. Pa v navado bo prišla
in škoda je to, kljub —«

»Zakaj?« je vprašala Valerija malomarno. »Ali
je še bolj nadležna, tista nova noša, kot sedanja?«

Mirina je nasipala dovolj zlatega prahu med lase,
vzela je glavnik med zobe, si nežno djala bogat ko¬
stanjevi koder Valerijin krog zapestja, podložila
srebrno ploščico ter vkljub glavniku med zobmi na¬
daljevala z veliko spretnostjo:

»Nadležnosti pravzaprav ni prav nobene, gospa,
za tisto, ki ima take krasne in mehke lase kakor ti . 14
Kako veselje, kak užitek, jih takole puščati skozi
prste —! Daj si jih splesti in oviti krog čela, to bo
krona, ki bi jo kraljica nosila! Kajti skrivati take lase,
kakor so tvoji — kakor je rekel gospod prav danes
zjutraj — «

»Kak gospod? Danes zjutraj?« jo je ustavila Va¬
lerija in rahlo zanimanje se je pojavilo na njenem
lepem obrazu. »Licinij, moj plemeniti sorodnik? Nje¬
govo mnenje je zares nekaj vredno!«

»Več je vredno kot njegovo darilo!« je dejala
Mirina in pokazala na srebrno košarico, ki je stala

14  Rimljani so se tikali.

37

na častnem mestu na mizici. »Takega darila k rojst¬
nem dnevu še nisem videla — par cvetlic in šop
fig — pa najbogatejši gospe v Rimu! — Seveda, da¬
rilo je prinesel sel, ki bi se ga tudi sam božanstveni
Jupiter ne sramoval! — Najlepši mož, ki mi je kedaj
prišel —pred oči!«

In Mirina se je nagnila v stran, da bi njena go¬
spodarica ne videla — rdečice, ki jo je oblila pri
spominu na lepega sužnja.

Valerija je kaj rada slišala o lepih možeh, njena
malomarnost se je zdramila, s prstmi si je popravila
lase raz čelo.

»Naprej!« je rekla, ko se je Mirina obotavljala,
željna, da bi čula kaj več o tem zanimivem predmetu.

Toda sobarica je začutila zlato verižico krog
vratu in se nanovo spomnila svoje obveznosti.

»Tribun Julij Placid je govoril o tvojih laseh«,
je rekla, »on, ki ceni vsak koder na tvoji glavi više
ko cel zaklad zlata! — Ah! V celem Rimu ga ni člo¬
veka, ki bi imel tako izbran okus, kakor on! Samo
da si ga videla to jutro v njegovi škrlatno vijoličasti
togi in njegove drage kamne, svetlikajoče se v solncu,
in njegov voz in pa mlečnobele konje, najplemeni¬
tejše, kar jih ima Rim! — Ah! Da bi jaz bila gospa
in bi mene snubil tak mož —!«

»Mož praviš da je?« ji je posegla Valerija v be¬
sedo in se zaničljivo zasmejala. »No — če so taka
kodrasta, pomaziljena, duhteča, golobradata bitja
možje — no, potem je čas, da se pripravimo me žen¬
ske, ker sicer bode možatost in pogumnost izumrla v
Rimu! — In ti, Mirina, ki poznaš Licinija in Hipijo
in si videla na lastne oči šele včeraj dvesto gladia¬
torjev v amfiteatru — ti bi res morala imeti — boljši
okus! — Mož —?! Zares! Prihodnjič boš še mlečno-
zobnega Parida imenovala moža!«

In obe sta se zasmejali, spomnivši se na zaljub¬
ljenega, duhtečega in z vsemi mazili namazanega gle-

38

dališkega igralca, ki je pred nedavnim časom posku¬
šal svojo srečo pri Valeriji, pa dobil bridko odpoved.

»Mislim, da Parid prav dobro ve, kako misliš o
njem«, je nadaljevala Mirina. »Ima sicer čedno lice
in zna izborno plesati — pa Placid je še vseeno bolj
možata postava, ko on. E, da si ga videla, gospa,
danes zjutraj, s kako dražestno malomarnostjo je
slonel na svojih blazinah in zbadal svojega vozača, ki
je z bičem udaril po ponosnem sužnju —!«

»Dovolj o Placidu!« se je vznevoljila Valerija.
»Dolgočasi me! — Kaj je s tistim ponosnim sužnjem,
Mirina? Zdi se mi, da je nekoliko preveč zbudil
tvojo pozornost! Ali je podoben onim barbarom, ki
se z njim moj sorodnik Licinij tako mogočno hvali?
Ali je lep dovolj, da bi stopal z mojimi Liburnijci pod
mojo nosilnico?«

Sobaričine oči so se zabliščale, ko je pomislila,
kako prijetno bi bilo, če bi živel z njo pod eno streho,
in gostobesedno je začela:

»Lep dovolj, gospa?« je rekla, vzela glavnik iz
ust, izpustila mehke lase in zakrilila z rokami v
pristni laški živahnosti in naglici. »Lep dovolj, pra¬
viš? Ej, Liburnijci bi izgledali poleg njega kakor
kavke poleg ponosnega orla! Barbar je, to vem, ujela
sem njegovo tujo izreko — ampak malo jih imamo
v Rimu, ki bi bili take silne postave! Vrat kakor
stolp iz marmorja, roke in ramena kakor Herkulova
tam doli v tvojem vestibulu, 1 ’’ obraz, ah — dvakrat
lepši ko Periklejev, ki ga nosiš na vratni verižici,
kodri zlati, čelo kakor mleko in oči —«

Ustavilo se ji je, za trenutek ji ni prišla nobena
primera na misel, a tudi sape ji je zmanjkalo.

»No —!«

Valerija jo je poslušala z leno pozornostjo, dre¬
majočimi očmi, usta so se ji napol odprla in kri ji je
rahlo pobarvala lice.

15  Lopa v notranjih prostorih rimske hiše.

39

»Kake so bile njegove oči, Mirina?«

»Ah —! Bile so modre, kakor je modro nebo v
Kampanji ob času trgatve, sinje so bile, kakor popol¬
dansko morje ob visokih zidovih Estije, — in vendar
so se zabliskale kakor strela ko so zrle na ubogega
Automedonta! Čudno, da se fant ni ustrašil! Jaz bi
se ga gotovo, če bi me takole pogledal — ampak tile
brezstidni vozači, nikogar se ne bojijo!«

»Ali je bil last mojega sorodnika, veš to prav za¬
nesljivo, Mirina?« je vprašala Valerija z izbrano brez¬
brižnostjo in ne da bi se bila samo premaknila iz
svoje malomarne udobnosti.

»Prav nobenega dvoma ni o tem gospa«, je od¬
govorila sobarica in gotovo bi še bila nadaljevala svoj
priljubljeni predmet, pa vstopila je sužnja in javila,
da čaka zunaj Hipija, umirovljeni gladiator.

»Ali bi Valerija bila pri volji, da začne s svojo
telovadno uro?«

Pa Valerija je za danes odklonila. Obsedela je
pred ogledalom s povešenimi očmi, ni je mikala več
dražestna slika, ki jo je zrcalila srebrna plošča.

Važne in zanimive so morale biti njene misli, da
je bila tako zelo zatopljena vanje.

Eska.

Ne vedoč, da je že vzbudil v Valeriji zanimanje
in občudovanje v Mirini, je stopal med tem britanski
suženj proti forumu in užival prizore živahnih ulic
s čuvstvi človeka, ki mu ni treba imeti posebne brige
za to, kaj se godi krog njega.

Njegov gospodar mu je puščal skoraj popolno
svobodo. Zato je imel časa dovolj na razpolago, ako
si je hotel ogledovati najživahnejše mesto vsega ta¬
krat znanega sveta in ga primerjati z mirno pripro-
stostjo svojih mladostnih dni, ki so se mu zdeli kakor
sanje, tako daleč so že bili za njim.

40

Trg se je praznil, meščani so odhajali na svoje
domove k obedu. Seveda, pravi meščani, plebejci, so
bili le redki v vrveči množici. Največ je bilo sužnjev,
ki so hiteli na razne posle po naročilu svojih gospo¬
darjev, sužnjev vseh barv in vseh narodov, od skandi¬
navskega orjaka z modrimi očmi in vihrajočimi rume¬
nimi kodri, pa do drznega Etiopca z debelimi ustni¬
cami in volnenimi lasmi.

Značilna prikazen tiste dobe pa so bili opro-
ščenci, v svobodo puščeni sužnji, ki so jih tudi kliente
imenovali. Oproščenci so spremljali svojega gospo¬
darja — patron so mu pravili —, kadar je šel na
ulico in čim večji je bil trop oproščencev in klientov,
za tem vplivnejšega je veljal patron.

Razmerje med patronom in klientom je bilo vir
kričečih pregreh in hudobij v tedanjem Rimu. Sicer
pravno svoboden je bil oproščenec še vedno zelo
odvisen od svojega gospodarja. — Ta mu je dajal
hrano, obleko, denar itd., ter kril njegove prestopke
s svojim mogočnim vplivom. Zato pa je moral biti
klient-oproščenec poslušno orodje v rokah svojega
brezvestnega patrona in je — mnogokrat le prerad —
žrtvoval svoje moči, svojo čast in svoje poštenje nje¬
govim muham in njegovemu poželenju.

Tudi sedajle jih je srečaval Britanec, ko so po¬
korno hiteli po raznih naročilih, dostikrat takih, da
bi težko prenesla dnevno luč.

Poleg teh običajnih oseb so polnili forum in
bližnje ulice najrazličnejši tujci iz vseh delov rim¬
skega cesarstva: Galijec v svoji kratki, tesni obleki,
Part s svojo koničasto ovčjo kapo, Medijec v širokih
svilenih hlačah, bosopeti, v črno oblečeni Žid, po¬
nosni Španec, priliznjeni Egipčan, in med vsemi temi
si našel tam, kjer je bila gnječa največja, gladkega in
gibčnega Grka.

Z Grki je bil Rim preplavljen, grške navade,
grška morala, grška umetnost je že tako daleč pre¬
žela Rim, da je začel izgubljati svoj latinski začaj.

41

Celo latinski jezik je bil že toliko prepojen z grškimi
besedami, da je bil manj latinščina nego grščina.

Najnadarjenejši slikarji in kiparji so bili Grki,
zgovornost, matematika, zdravilstvo, vse so imeli v
zakupu le Grki, najslavnejši astrolog 10  v Rimu je bil
Grk — pa tudi nizkotna podjetja in umazane obrti,
kakršne ustvarja le razkošnost in nasladnost velikega
mesta, so bile skoraj izključno v rokah Grkov. Grki
so narejali in prirejali strupe, prodajali različne škod¬
ljive in neškodljive »leke«, posojevali denar na ode¬
ruške obresti, so bili pri roki, kadar je bilo treba
dati pregrešne nasvete itd.

In marsikak podjetni pogled teh za vse uporab¬
nih ljudi je sledil britanskemu sužnju, ko je stopal
skozi gnečo, koder mu je njegova orjaška moči pre¬
kipevajoča postava delala mirno in varno pot. Po¬
željivo so zrli za njim in prevdarjali, za kaj vse bi se
dale uporabiti take silne mišice. Cenili so ga in pre¬
računavali moč njegovih mišic in kit, njegovih nog,
njegove postave. Pa čuvali so se ga nadlegovati z
neumestnimi vprašanji, ali pa predrznimi predlogi,
kajti ponosen, samozavesten izraz je počival na nje¬
govem licu in pričal o pogumnem srcu in nagli pesti.
Pečat svobode še ni izginil z njegovega čela in iz-
gledal je kakor človek, ki je vajen hoditi svojo pot.

Hipoma se je človeška reka ustavila in začela
kopičiti. Dolga vrsta volov je vlekla voz, naložen s
težkimi marmornatimi ploščami in v to okorno pri-
prego so se zamotale nosilnice bogatega plemenitaša
in nagla dvokolnica ošabnega patricija. Zmešnjava je
nastala in prepir se je razvnel.

Britancu se ni mudilo domov, obstal je in se¬
gajoč daleč čez glavo radovednih gledalcev in raz¬
burjenih vozačev je z zanimanjem opazoval vrvež in
čakal, kako se bo razvil živi klopčič.

10  Zvezdogled, ki je iz zvezd prerokoval usodo.

42

Kar ga zadene krepek udarec po plečih. Ko bi
trenil se obrne in stisne pesti, da bi vrnil napadalcu
njegovo predrznost.

Pa močna roka ga potegne nazaj, nekdo ga za¬
grabi, da se skoro ni mogel geniti in dobrodušen glas
mu polglasno šepne na uho:

»Počasi, dečko! Počasi! — Izogni se Cezarjevim
liktorjem, 17  če si pameten: Ti ljudje dajo več, nego
imajo, povem ti!«

Širokoplečast človek silnih moči, s prsmi in mi¬
šicami Herkulovimi, je stal pred njim. Krepko ga je
držal v rokah in dobro je bilo to zanj. Res so liktorji
z robato silo razrivali gnečo in delali pot cezarju, ki
je peš prihajal, da si ogleda ribji trg.

Vitelij je prišel mimo z drsajočim korakom sla¬
botnega debelega starca. Obraz mu je bil bled in
koža na licu ovenela, oko mračno in brez sijaja, če
tudi se je zabliskal v njem včasi ostanek tiste duho¬
vitosti in šaljivosti, ki ga je naredila ljubljenca treh
Cezarjev, preden je sam dosegel škrlat in krono.

Dva klienta sta ga podpirala na vsaki strani,
četa liktorjev je šla pred njim in peščica sužnjev ga je
spremljala. V nadi, da se mu vzbudi do obeda še vsaj
nekaj gladu v prenapolnjenem želodcu, si je izbral
Vitelij za ta svoj sprehod kratko pot na ribji trg. In
zares, kaj bi tudi naj bilo bolj pripravno, da vzdrami
utrujeni želodec, ko pogled na izbrane okusnosti
morskih globin?

Tako redko ga je bilo videti na rimskih ulicah,
da je Britanec poln radovednosti zrl za njim. Njegov
novi prijatelj pa ga je oprezno izpustil iz svojih kle-
ščastih rok in mu iznova pošepnil:

»Ej, le poglej si ga in zahvali Jupitra, da nisi im¬
perator! Aj, ti bi bil postava za to! — Da, da! Bled
in slaboten je sedaj, pa nekdaj ti je znal brzdati konja

17  Služabniki, ki so spremljali cezarja in višje državne
uradnike na ulici.

43

in prijeti za meč in ščit kakor najboljši svoje vrste! —
Samo piti, pravijo, da še zna kakor nekdaj. Pa ne da
bi dosegel rajnega Nerona! Niti v pitju ne! Ej, naj
govorijo, kolikor hočejo, pa takega imperatorja še
nismo imeli, kakor je bil Neron! Vino, ženske, igre,
žrtve, divje zverine, borbe v cirkusu — legion ljudi
samo v službi amfiteatra! To ti je bil prijatelj našega
poklica!«

»In tisti tvoj poklic?« je vprašal Britanec. Dobra
volja se mu je vrnila, ko so bile zopet proste njegove
roke. »Mislim, da ga uganem tudi brez mnogega po-
praševanja.«

»Ni težko uganiti! Ne sramujem se svojega po¬
klica in tudi svojega imena ne! — Morebiti si že čul
o Hirpinu, gladiatorju? Toskanec po rojstvu, svobo¬
den rimski državljan, vedno pripravljen, se boriti s
komurkoli, ki mi je enakovrsten, peš ali na konju, z
zavezanimi očmi ali pa poloborožen, na bojnem vozu
ali pa na golih tleh, z dvema mečema, z mečem in
ščitom, s samim mečem, s kopjem — s kakršnimkoli
orožjem in z vsakršnim orožjem, vedno izvzemši
mrežo in zanko. Tega ne morem niti slišati, po mojem
mnenju to ni poštena borba — toda kaj bom tebi
pravil o tem«, je pridjal in premeril mogočno postavo
sužnjevo, »gotovo sem te že nekje videl. Izgledaš, kot
da bi bil član naše družine 18  —«

Suženj se je nasmehnil, poklon mu ni bil zoprn.

»S tem si vsekakor na poštenejši način služiš
svoj kruh, kot mnogi drugi, ki sem jih videl v Rimu!«
je rekel, bolj za se, ko za tovariša. »Moža utegne
zadeti še žalostnejša smrt, ko v amfiteatru.«

»Žalostnejša smrt!« je ponavljal Hirpin. »Lepšo
smrt bi pač težko našel! Misli na neštete glave, ena
poleg druge, kakor jabolka, tja gori do vrha amfi¬
teatra! Misli na patricije in senatorje, ki stavijo svoje

18  Družina so se imenovali gladiatorji, ki so zahajali v
isto borbeno šolo.

44

zlate ovratnike in obročke in milijone sestercijev 10
na tvoje mišice in na konico tvojega meča! Misli na
svojo lastno silo in moč, izurjeno in izvežbano, da se
čutiš močnega kot slon, lahkega in prožnega kakor
panter, s priprostim lesenim ščitom na roki in krat¬
kim mečem v pesti, ko korakaš mimo cezarja in mu
zakričeš: Ave, morituri te salutant ! 20  — Misli na na¬
porno borbo z nasprotnikom, nogo ob nogi, roko ob
roko, oko v oko, ko odbijaš njegove napade, loviš
njegove udarce, čakaš na ugodni trenutek — in če ga
končno dobiš — nanj planeš kakor divji ris, in zvesto
in ostro šine tvoj meč v njegove prsi in tvoj nasprot¬
nik se zvrne v pesek —!«

»In če on prej ujame ugodno priliko?« je vprašal
suženj. Navdušenost tovariševa ga je nepremagljivo
potegnila za seboj v zanimivi predmet. »Ce si za pa¬
lec previsoko dvignil svoj ščit, če si za pol trenutka
prepozno sunil v vpad — če njegov meč zadene tvoje
prsi in če se ti prevrneš v pesek? — Kako pa se po¬
tem počutiš?«

»Seveda, fant, potem pa moraš ti črez Stiks , 21
da ti odkritosrčno odgovorim. Jaz si do danes tega
še nisem izkusil. Če pa bo prišlo, bom že vedel kako
je. — Ampak takole besedičenje dela žejo in solnce
je že tudi dovolj vroče, da bi se zamorec spekel.
Pojdi z menoj, dečko! Senčnat kotiček poznam, kjer
izprazneva v lepem miru in hladu meh vina," malo
poigrava, ali pa se za zabavo potegneva za ramena,
da bo minil popoldan!«

1J>  Sistercij (sestertius) je bil kovan drobiž, ki je v dobi
Neronovi veljal okroglo 20 naših dinarjev.

20  »Pozdravljajo te, cezar, ki gredo v smrt!« S temi bese¬
dami so gladiatorji pozdravili cezarja v amfiteatru, preden so
nastopili za borbo.

21  Bajeslovna reka, črez katero Haron v svojem čolnu
prevaža duše umrlih v Hades, v kraljestvo Plutona in Pro-
zerpine.

22  Tistikrat še niso poznali sodov in so vino shranjevali v
mehovih iz ovčje ali kozje kože.

45

Suženj se ni branil. Hvaležen je bil svojemu no¬
vemu tovarišu, da ga je bil rešil nevarnega spopada
z liktorji. — Razen tega je prevejala robato možatost
gladiatorjevo prisrčna prikupljivost, ki je dobro dela
osamelemu in resnobnemu Britancu. Vkljub svoji tudi
v gladiatorskem poklicu nenavadni srčnosti namreč
Hirpin ni poznal tiste sirovosti, kakršna je običajna
med borilci po poklicu. In se je odlikoval po svoji
brezskrbni dobrodušnosti, ki je vsekakor jako redka
med atleti vseh časov, in ki si je takoj pridobila srce
in naklonjenost sužnjevo.

Kakor dva najboljša stara prijatelja sta se torej
napotila, da si poiščeta zaželjeno senco in osvežujoč
požirek. Pa gneča se še ni razšla in le počasi sta
prišla naprej, četudi so se ljudje njunima orjaškima
postavama z radovoljno naglico umikali.

Hirpin je koj vzel mladega Britanca pod svoje
varstvo in v svoj pouk in mu začel razlagati in raz¬
kazovati različne zanimivosti, ki sta jih tu srečavala
po ulicah prestolice, ne brigajoč se za zatrjevanje
sužnjevo, da mu je vse to že itak prav dobro znano.
Gladiator je bil ves srečen, da je imel poslušalca in je
postal skrajno zgovoren, kakršni so običajno dobro¬
dušni ljudje, če najdejo voljna ušesa.

Glavni predmet je bila seve Hirpinova telesna
moč in izurjenost v borbi in njegove izkušnje v amfi¬
teatru. Da ni pripovedoval s preveliko skromnostjo,
se razume. Tudi med resnično poštenimi ljudmi se
najdejo pretiralci in Hirpin je bil eden tistih.

Ravno je bil sredi dolge razprave o kruto zani¬
mivi borbi med dvema nagima borcema, oboroženima
samo z mečem, in je na dolgo in široko razkladal
usoden izpad na nasprotnika preko komolca, svojo
lastno iznajdbo, ki zoper njega še ni nihče našel
brana.

Kar začuti suženj, da ga nekdo potegne za
obleko, in ko se naglo obrne, se znajde oko v oko z
Valerijino sobarico.

46

»Nekdo te kliče!« mu je rekla kar brez ovinkov
in zapovedujoče zamahnila z roko. »Pojdi takoj k
moji gospodarici! Brzo! Nima časa čakati!«

Pokazala je na zastrto nosilnico, ki so jo držali
štirje vitki liburnijski sužnji in ki se je ob njej že
začel kopičiti val mimoidočih.

Bela roka se je prikazala izza zastorov, ko se
je približal suženj, začuden in nekoliko v zadregi nad
nepričakovanim pozivom.

Hirpin je z resnim odobravanjem gledal celi
prizor.

Zastori so se razgrnili in Britanec se je vljudno
priklonil. Nato pa se je vzravnal, ne da bi se zavedal,
kako lep je v ponosu svoje mladosti in možatosti.

Valerijina lica so bila bledejša kot po navadi.
V leni razkošnosti je slonela na blazinah, pa njene
oči so se bliščale in smehljaj ji je igral okrog usten,
ko je nagovorila sužnja.

»Mirina mi je povedala, da si ti prinesel danes
zjutraj košarico cvetic od Licinija. Zakaj pa nisi po¬
čakal, da bi ti izročila pozdrav za svojega sorod¬
nika —?«

Rdečica je zalila sužnjevo lice, ko se je spomnil
Automedontove predrznosti, pa ponižno je odgovoril:

»Da sem vedel za tvojo željo, gospa, še sedaj bi
stal v portiku.«

Opazila je njegovo rdečico, pa jo je pripisovala
vplivu svoje očarujoče lepote.

»Mirina te je koj spoznala v množici in zares,
tvoje postave in tvojega lica ni tako lahko zgrešiti v
Rimu. — Tudi jaz bi te odslej spoznala kjersibodi.«

Umolknila je in čakala na primeren odgovor,
suženj pa je iznova zardel in molčal, če tudi mu po¬
klon ni bil zoprn.

Izprva je Valerija le iz gole radovednosti poslala
po barbara, ki je tako razvnel Mirinino občudovanje,
sedaj pa je z živim zanimanjem opazovala mirno in
plemenito obnašanje nepoznanega sužnja.

47

Za moško lepoto je bila vedno dovzetna in tu
pred seboj jo je gledala v najplemenitejši obliki. Po¬
željivo je povsod in vsikdar hrepenela po občudo¬
vanju in na obrazu tega ponosnega moža je brala —
tako si je vsaj domišljevala — nedvoumne dokaze o
moči svojih čarov. Neizrečno jo je zanimalo vse, kar
je le količkaj dišalo po romantičnem in skrivnost¬
nem — in tukaj pred njo je stal človek, v čigar mir¬
nem, dostojanstvenem obnašanju ter plemeniti po¬
stavi je z nezmotljivo žensko bistroumnostjo slutila
vse kaj drugega kot priprostega sužnja. V celem
svojem življenju ni nikdar brzdala svojih misli in le
redkokdaj svoja dejanja. Nikoli ni pustila neizvrše-
nega kakega sklepa, neizpolnjene kake želje, toda
čudno, neznano čuvstvo se ji je vzdramilo v srcu, ko
je z polodprtimi očmi gledala Britanca, in bala se je,
si priznati, da še nikdar v življenju ni videla takega
moža.

Z rahlim glasom ga je nagovorila in se nagnila
naprej v nosilnici, da so se zabliščala njena slonoko¬
ščena ramena in njene snežnobele, okrogle roke.

»Ali nisi zaupnik mojega sorodnika? Visoko ga
spoštuješ, kaj ne? In vedno si v njegovi bližini?«

Ni imela posebnih namenov s svojimi vprašanji,
le zadržati ga je hotela in ga zaplesti v razgovor.

»Svoje življenje bi dal za Licinija!« je kratko in
živahno odgovoril.

»Pa ti si plemenitega rodu!« je nadaljevala z
rastočim zanimanjem. »Kako si prišel semkaj? Kako
si prišel v to obleko? Licinij te mi ni nikdar omenil.
Niti tvojega imena ne vem. Kako ti je ime?«

Ponosno je vzravnal suženj svojo orjaško po¬
stavo.

»Eska«, je odgovoril.

Izgledal je pri tem vse drugače, ko suženjski.

»Eska —?«

48

Z rahlim, mehkim glasom je počasi ponavljala
zloge. »Eska — to ime ni latinsko, sicer bi ga morala
poznati. — Kdo in kaj pa si?«

Izzivalen ponos je donel iz njegovega otožnega
glasu, ko je rekel:

»Knez sem v svoji domovini in poveljnik deset-
tisočev — barbar in suženj pa v Rimu!«

Ponudila mu je roko v poljub sočutno, božajoče.
In kot bi se sramovala, da se je tako ponižala, je
osorno zapovedala svojim Liburnijcem:

»Naprej!«

Dolgo in zamišljeno je zrl Eska za nosilnico,
dokler ni izginila v gneči.

Hirpin pa ga je udaril s svojo težko roko po
plečih in se prisrčno nasmejal:

»Stvar je jasna, prijatelj! Prišel, videl, zmagal
si — kakor je rekel veliki vojščak Cezar. Stoinsto-
krat sem že videl slične prizore, pa vselej so igrale
glavno vlogo takele jeklene mišice in možata po¬
stava, kakršna je najina. Pri Kastorju in Poluksu,
fant, ti imaš srečo! Ej, e j! Stara pesem — mislila je,
da si gladiator — vse ženske so dandanes nore za
gladiatorji! Pojdiva, bratec! Pila ga bova, za vsako
črko njenega imena eden vrč!«

Častilci Izide.

Solnce je zašlo in hlad je legal na razgrete
mestne zidove.

Mirno in složno je korakal Eska proti svojemu
domu. Izpraznil je nekaj vrčev vina v Hirpinovi
družbi, odklonil pa je njegovo vabilo, da bi z izdat¬
nejšim popivanjem proslavil novosklenjeno prijatelj¬
stvo in je šel rajši z njim v gimnazij.

In izkušeni atlet in borec Hirpin je tisti večer
imel prilike dovolj, občudovati silno moč in nena-

Gladiatorji I 4

49

vadno gibčnost mladega Britanca. Kljub svoji iz-
vežbanosti in svojim neutrudljivim mišicam je zaostal
za njim v vseh vajah, ki zahtevajo ponajveč telesno,
četudi nešolano moč ter dolge, krepke noge in roke.
V teku, skoku in rokoborbi je bil Eska gladiatorju
popolnoma kos, v metanju.diskusa 2;J  je gladiator vsled
svoje neprestane vaje dosegel nekaj uspehov, in ko
sta si nataknila cestuse 24  in pričela borbo s pestmi,
je bil prepričan, da mu bo njegovo znanje in njegova
izkušenost pripomogla do zmage. Pa izid borbe je
hudo varal vsa gladiatorjeva pričakovanja. Za borbo
te vrste so bile moči njegovega nasprotnika prav
posebno sposobne, njegove dolge, močne roke, nje¬
govo bistro oko, njegova nagla roka, mladostna
gibčnost njegovih mišic, vse to mu je dajalo odločilno
nadmoč in Hirpin si je moral s pritajeno nevoljo pri¬
znati, da je mladi Britanec nepremagljiv.

»Prevroče je za borbo!« je končno dejal in vrgel
rokavice v stran. — Predlagal je za slovo nov meh
vina na zdravje gladiatorskemu poklicu in dobremu
uspehu pri bližajočih se igrah v amfiteatru.

»Pridruži se nam«, ga je nagovarjal, pa že precej
popustil v svoji vlogi variha in učitelja, »pridruži se
nam! Ti si rojen za gladiatorja! V enem tednu te Hi¬
pija izvežba, da boš kos najboljšim borcem v Rimu!
Jaz sam ti bom skrbel za hrano in te bodem še po¬
sebej vzel v vajo. — S par zmagami si lahko priboriš
svobodo! Premisli si, prijatelj, in ko se odločiš, pa
pridi tjale v našo šolo in vprašaj za starim Hirpinom.
Morebiti da se je že nekoliko rja lotila starega jekla,

23  Diskus je kovinasta, okrogla, v sredini nekoliko vzbo-
čena plošča. Metanje diskusa je bila ena najstarejših in naj¬
važnejših vaj grške telovadbe.

- 4  Cestus so debele, usnjate rokavice, ki sta si jih natak¬
nila borca za pestenje. Pri tej borbi, ki živi še v današnjem
angleškem »boxing«, sta si borca zadajala s stisnjenimi pestmi
sunke v glavo, ramena in prsi. Dolge roke in noge so bile pri
pestenju, pa tudi pri metanju diskusa, odločilne važnosti.

50

pa še je kleno in zdravo! Na svidenje — fant! Upam,
da kmalu čujem o tebi!«

Gladiator se je odgugal, v polni zavesti svoje mo¬
žatosti in pod vplivom rezkega sabinskega vina, ka¬
terega je izpil svojo obilno mero, Britanec pa je po¬
meril svoje mirne korake proti domu, uživajoč hla¬
dilni veter in jasno, zvezdnato noč ter razmišljajoč
dogodke zadnjih ur in predlog svojega novega znanca.

Kar ga zbudi žvenket cimbal in hrup številne
množice iz premišljevanja. Glasove divje pesmi in
mogočnega zbora mu prinese veter na uho. — Vedno
bliže in bliže mu prihaja hrup.

Eska se ustavi in čaka.

Baklje zasijejo iz bližnje ulice in kmalu se vsiplje
hrupen sprevod krog ogla in mimo njega. Častivci
Izide so bili, egiptovske boginje.

Udarjajoč cimbale, vihteč iskreče se baklje in
divje mahajoč z golimi rokami po zraku so plesali
debelolični Izidini svečeniki besne bakanalije po ulici
pred podobo svoje boginje. Eni so bili gologlavi, drugi
ovenčani z lotusovim listjem in cvetjem, spet drugi so
nosili krinke, predstavljajoče pse, vole in druge ži¬
vali, vsi pa so v svojem blaznem plesu delali ene in
iste skrivnostne kretnje, razumljive njim samim.

Podobo boginje sta nosila na svojih ramenih dva
debela svečenika Izidina, vsa mastna od olja, pohot¬
nih lic in odurnega pogleda. Kip je kazal postavno
žensko, ovenčano z lotusom in z lilijo v roki. Zlati in
srebrni okraski so bili navešeni po njeni valoviti
obleki, biseri in dragi kameni — darila njenih vnetih
častivcev, so ji krasili vrat, prsi in roke.

Za njo so nosili znamenja, ki so predstavljala
njene lastnosti, med njimi kip njej posvečene krave iz
ulitega srebra, z rogovi in parklji iz zlata. Nosil ga
je svečenik, popolnoma pijan.

Truma pijanih in razuzdanih Izidinih svečenikov,
nosilcev in debelih eunuhov se je valila v sprevodu.
Z razmršenimi lasmi, znoreli od vina, so divje plesali

4 *

51

po ulici in od čaka do časa je kateri skočil iz vrste
ter vlačil in silil gledalce, naj se pridružijo sprevodu
in povečajo slovesnost.

Za njimi pa je drla pisana in raznolična množica
iz vseh rimskih slojev. Bogati in revni, stari in mladi,
ponosni patriciji in umazani sužnji — vse je bilo po¬
mešano v tej pohotni, razposajeni družbi, vse je vpilo,
kričalo, skakalo in plesalo kakor obnorelo za podobo
Izidino.

Krvavordeči žar bakelj pa je tudi osvetljeval
marsikak ponosen obraz iz krogov plemenitega rim¬
skega ženstva, ki ni imelo dovolj čuta spodobnosti,
da bi se bilo sramovalo pijane, zloglasne in nebrz¬
dane družbe.

In med najdivjejšimi razgrajači je zagledal Eska
— Valerijo!

Ujela je njegov pogled, ko je šla mimo njega.
Rdečica jo je oblila, opazil jo je celo pri krvavem
svitu bakelj. Zdelo se je, da se hoče za trenutek skriti
za širokim hrbtom svečenika, ki je korakal poleg nje.
Toda koj se je popravila ter ponosno in pobledelih
lic korakala mimo.

Ni imel mnogo časa, občudovati njeno ponosno
lepoto, koje čar, da povemo resnico, ni ostal brez
vtisa na njegovo srce.

Spredaj pri glavi sprevoda se je dvignil nemir,
sprevod se je ustavil in zmešnjava je zavrela na ulici.

Nosilci z bakljami so hiteli naprej, srebrna krava
je parkrat padla z lesenega droga in vedno so jo spet
pobrali in pritrdili, in kip Izidin se je sumljivo zmajal
na nosilih. Pesem je utihnila, mesto nje pa so stoteri
glasovi kričali vse vprek, eni v jezi, a drugi vpraša-
joče, spet drugi so zbijali šale. »Pusti jo!« je nekdo
kričal. »Držite jo!« je vpil drugi. »Naj gre z nami!« je
svetoval pijan svečenik, »če je lepa in vredna, bo
povečala svečanost, ako pa je grda in nevredna, jo bo
zadela božja jeza Izidina!«

52

»Pazite, kaj počenjate!« je svaril nek previdnež.
»Rimljanka je!« je ugibal nekdo, »Barbarka!« je krik¬
nil drugi. »Medijanka!« »Španka!« — »Perzijanka!«
— »Židinja!« — »Židovsko dekle je!«

Nesrečni vzrok nemira in zmešnjave je bilo mla¬
do dekle, oblečeno v črno in z gostim pajčolanom na
licu. Krčevito se je zvijala v rokah debelušastega,
neokretnega eunuha, ki jo je zagrabil kakor jastreb
golobico in jo krepko in neizprosno držal, kljub nje¬
nim milim prošnjam, naj jo izpusti.

Srečala je razgrajače na svojem potu proti domu
in se jim hotela mirno in neopaženo izogniti. Tesno
se je stisnila k steni v obupni nadi, da je nihče ne
bo opazil in nadlegoval. Toda preden se je še za¬
vedla, jo je obkolila pohotna in razdivjana tolpa.

Njena obleka je bila raztrgana — njene roke
zatečene od sirovega nasilja eunuhovega. Kljub temu
je pa s pravo žensko sramežljivostjo držala svoj paj¬
čolan tesno ovit krog lica in se je z neverjetno močjo
branila, da ga jej nihče ni mogel strgati.

Ko jo je eunuh zagrabil v svoji pijani nebrzda¬
nosti in sklonil svojo zabuhlo lice nad plašnim de¬
kletom, se ji je nehote izvil presunljiv krik iz prsi,
četudi je čutila, da je brezuspešno njeno klicanje
in brezupen njen položaj. Stoteri in stoteri glasovi
so ji odgovorili v zaničljivem, divjem posmehu —.

Spadon — to je bilo eunuhovo ime — pač ni
slutil, kako blizu je pomoč, kako kmalu ga bo zadela
zaslužena kazen in mu dala okusiti, na kar je bil že
zdavnaj pozabil — moč in težo silne moške pesti.

Na prvi klic dekletov je planil Eska skozi gnečo.
S tremi, štirimi mogočnimi sunki si je napravil pot
do napadalca, da so pijani gledalci odletavali kakor
snopje.

Težko je padla njegova roka na debela Spada-
nova ramena in mirno pa odločno mu je rekel, naj
izpusti svojo žrtev.

53

Eunuh se mu je predrzno zasmejal in zinil sirovo

šalo.

Valerija se ni mogla ustavljati — nepremagljiva
sila jo je gnala, prerila se je skozi množico, da vidi,
kaj se godi. In še dolgo pozneje se je naslajala ob
spominu na prizor, ki se je v tem trenutku nudil nje¬
nim očem.

V krvavordečem svitu bakelj je stal vitki in
ponosni Eska, kakor kip utelešenega poluboga, gro¬
zeče, z nevoljo in jezo na čelu in nepremagljivo silo
v vsaki črti svojih kakor iz jekla ulitih udov. Komaj
za roko oddaljen od njega pa je stal debeli in ostudni
Spadon, s svojim širokim, mastnim licem, polnim po¬
hotnosti in čutne nasladnosti, med katero se je me¬
šala neka zlobna hudobnost in bojazljiva strahopet¬
nost. V njegovem objetju se je zvijalo dekle s stegnje¬
nimi rokami, uprtimi ob njegove prsi, z obrazom,
obrnjenim v stran in v vsaki črti svoje postave izra¬
žajoč skrajno grozo in nevoljo ter stud. Okrog teh
treh oseb pa so se režala razpaljena lica, so se butali
komolci in so plesali divje, bakanalske postave —
ves prizor pa so obsevale plapolajoče baklje s svojim
krvavim, negotovim bleskom.

Z nepopisno napetostjo je čakala Valerija na izid.

»Pusti jo!« je ponovil Eska, grozeče in odločno,
kakor človek, ki je vsak hip pripravljen, da udari. In
krepkeje je stisnil ramena eunuhu, da so se mu prsti
kakor železo zagrebli v omehkuženo meso.

Spadon je zatulil od jeze in strahu, izpustil dekle,
ki se je tesno oklenila svojega branitelja, nato pa
glasno zakričal:

»Pomagajte! Pomagajte, pravim!«

Obupno se je ozrl po tovariših:

»Ali bodete pripustili, da skruni svečenika in
žali boginjo? — Doli z njim! Doli z njim, tovariši, in
držite ga!«

Ni bilo dvoma, če bi bil Eska padel, bi ne bil več
vstal. Ker že so ti svečeniki grozeče tiščali vanj z

54


divjim krikom in plamenečimi očmi in njihova razpo¬
sajena drznost se je prelivala v krvoločnost.

Valerija se je radovedno prerila skozi ozki krog,
ki je obkoljeval Esko in njegovega nasprotnika. Za
Britanca se ni bala, niti za trenutek ne.

Nevarno pa je bilo zanj, ostati še dalje med
besno množico.

Ovil je eno roko dekletu okrog pasu, z drugo
pa je odrival nasilne predrzneže. Spadon, ojunačen
po tovariših, je divje udaril po Britancu in mu skušal
šiloma iztrgati dekleta.

In tedaj je sključil Eska svojo silno postavo ka¬
kor panter, ki se pripravlja, da plane na svoj plen,
mišice na desni roki in v plečih so se mu napele —
in šinila je njegova pest in kakor strela udarila
eunuha v lice, da je opotekajoč se odletel in nekaj
korakov v stran trdo butnil z okrvavelim licem
ob tla.

»Euge!« je vzkliknila Valerija in v njenem glasu
je odmevalo od radosti in občudovanja. »Pri Her-
kulu! — To je bil udarec! — Ah, tile barbari imajo še
vsaj žilave pesti! — Ej! Ta nasilni svečenik je teleb¬
nil ob tla — kakor zaklan vol v mesnici!«

Padlemu eunuhu se ni nič kaj mudilo nazaj na
noge. Ogabno se je valjal po tleh in v glasnem in mi¬
lem vzdihovanju dajal duška svojim nesrečnim čuv-
stvom.

Ko so videli tako krepek zgled Britančeve moči,
se ni nihče več drznil, priti blizu dekletu in njenemu
branilcu ter maščevati razžaljeno boginjo.

Eska pa je odhitel s svojo varovanko iz gneče.
Vsa onemogla je slonela na njem in skoraj na rokah
jo je moral nositi, tako je bila slaba. In pogled mu je
uhajal nazaj na pijano tolpo, kakor bi mu bilo žal, da
je moral tako nagloma pustiti započeto delo in
kakor bi se najrajši iznova spopadel z nasilneži.

55

Valerija je zrla za njim. Zadnje, kar je videla, je
bilo, kako se je Eska nežno in pomirjevalno sklonil
nad splašenim dekletom.

Vsa ženska narava se je v tistem trenutku uprla
v Valeriji, studila se ji je ogabna množica, v katero
je zašla.

Kako je zavidala nepoznano dekle, ki je tamle
hitelo skozi temne ulice ob roki svojega krepkega,
možatega branilca! Kako si je želela, da bi bila na
njenem mestu, da bi bila slabotna delavka, revna
sužnja, da bi imela nekoga, ki bi se ga oklenila, za¬
upno gledala vanj, ga ljubila —.

Vse njeno življenje je bilo življenje razvajenega
otroka, od njenega rojstva pa do danes. Bogastvo jo
je obdajalo, udobnost, razkošje, njena lepota bi bila
ponos kraljevski nevesti, njeno življenje je bila ena,
nepretrgana nit zabave in veselja in uživanja. Ampak
srečna ni bila, niti zadovoljna ne. Saj je njeno srce
dan na dan hrepenelo po novem dražilu, koprnelo po
novih mamilih. In to hrepenenje, ne pa notranja po¬
kvarjenost, je bilo tudi vzrok, da je zašla, kakor
mnoge njene tovarišice, v odurno družbo Izidinih, Ju-
noninih in drugih častilcev bogov in boginj.

Valerija je hrepenela po ljubezni.

Ne, da bi ne imela dovolj občudovalcev in snub¬
cev. Toda vsak novi obraz je imel zanjo le toliko
časa vrednost, dokler ji je bil nov in zanimiv. Prvi
teden ji je vzbujal radovednost, nato pa jo je že dol¬
gočasil. In če se snubec ni sam poslovil, mu je ona
dala slovo, s prostodušno odkritosrčnostjo, ki je ni
bilo napačno umeti.

Edini človek, ki ga je spoštovala, je bil morebiti
njen sorodnik Licinij, četudi je dobro vedela, da nima
nobenega vpliva na njegovo mišljenje in da Licinij ne
odobrava njenega življenja in da zre nanjo s pomilo¬
vanjem, ki je skorajda mejilo na preziranje.

Tudi Julij Placid ni imel globokega vpliva na
njeno srce. Visoko je cenila njegovo bistroumnost, se

56

zabavala v njegovi družbi, odobravala njegove na¬
zore, njegovo nebrzdano strastnost, njegovo brezna-
čelno drznost. — Toda če ji je bil izpred oči, ji je bil
iz misli in njegova hladna krvoločnost ji je vzbujala
strah.

Gladiatorja Hipijo, svojega učitelja v rokoborbi,
je občudovala. Njegov pravilni, možati, bojeviti obraz
ni bil brez lepote in kljub vsemu svojemu ponosu in
svoji hladni zunanjosti je bila Valerija ženska in njeno
srce je bilo-zelo dovzeto za možatost in resnobo —
pa Hipija je bil ljubljenec skoro vseh rimskih matron
in morebiti ni bilo nič posebnega, da se je dopadel
tudi njej tisti, ki je bil priljubljen pri vseh.

In danes ji je šepetala slutnja, da je praznota v
njenem srcu izpolnjena, da je našla svoj vzor.

Eska je naredil s svojo možato lepoto globok vtis
nanjo, nesrečni britanski kraljič — rimski suženj, to
je dražilo njeno domišljijo, njegova skrivnostna pre¬
teklost je imela zanjo posebno privlačno silo, v divji,
neznani slasti ji je zatrepetalo srce, ko je pomislila na
sramoto, da ljubi — sužnja, in čar, ki ga je obdajal,
je dosegel vrhunec svoje privlačne moči, ko ga je gle¬
dala v razdivjani gneči, kot branitelja ubogega za¬
puščenega dekleta, ponosnega, lepega, zmagovitega.
— In ko je izginil v temi, mu je Valerijino oko sledilo
s hrepenečim, ljubečim pogledom, ki se ni nikdar
poprej v življenju bliščal v njenem očesu.

Britanec pa je hitel skozi nočne ulice, z roko
krog pasu svoje onemogle varovanke.

Molčala sta. Pod neposrednim utisom doživelih
dogodkov se mu je izprva skoraj onesvestila, nato pa
ji je jok olajšal srce in tiho so ji lile solze po licu.
Polagoma se je opomogla, zaupno je zrla v obraz svo¬
jemu zaščitniku in ga zahvaljevala z mirno resnobo,
ki je pričala, da ji prihajajo besede iz srca.

»Vidim, da ti smem zaupati«, je dejala in posebna
mehkoba je ležala v njenem glasu, čeravno je iz njene
latinščine donela tuja izreka. »V tvojem licu berem,

57


da si pošten človek! Nimava daleč do doma. Ali me
bodeš spremljal?«

»Spremim te prav do tvojih vrat«, ji je rekel z
globoko spoštljivostjo. — »Ni se ti treba bati prav
ničesar! Ti pijani svečeniki in njihove boginje so da¬
leč za nama. — Lepo češčenje!« je pridjal zaničljivo,
»za tako mesto — kraljico in gospodarico sveta!«

»Krivi bogovi! Sami krivi bogovi!« je odvrnila
resnobno pa živahno. »Kako morejo biti ljudje tako
slepi! Kako se morejo tako zelo ponižati!«

Hipoma je utihnila in tesneje potegnila pajčolan
čez lice. Njeno bistro uho je ulovilo glasove bližajočih
se korakov in zbala se je, da jo zasledujejo.

»Nič hudega ni!« ji je delal pogum. »Najhujše, kar
se nama utegne zgoditi, bi bil kak pijan klient, ki se
opoteka proti domu od večerje pri svojem patronu.
Mehkužen rod, ti rimski meščani!« je prezirljivo
vzkliknil ter s šaljivim glasom pridjal: »Smem te za¬
gotoviti, mislim, da se jim ubranim, če bi jih tudi
dvajset naenkrat prišlo nad naju!«

Njegove vesele, brezskrbne besede so jo pomi¬
rile. Kako prijetno je bilo, se naslanjati na tako
krepko roko, biti varen po tolikem strahu in toliki
nevarnosti.

Res je prišlo mimo par razuzdanih lenuhov, ki so
kolovratili domov od pijane pojedine. Ko so zagledali
žensko postavo, so se približali, toda obraz in vsa
postava njenega spremljevalca jim ni napovedovala
nič prijetnega, zato so se rajši izognili kar na drugo
stran ulice in deklica se je čutila varno in mirno in
je s ponosom zrla na svojega zaščitnika.

Peljala ga je v temno, ozko ulico. Ob njenem
koncu se je bleščal Tiber v svitu zvezdnatega neba.

Pred nizkimi vratmi se je ustavila, se dotaknila
skritega gumba in vrata so se tiho odprla.

Obrnila se je k svojemu spremljevalcu in ga
povabila seboj:

58



»Nisem te še dovolj zahvalila! — Ali nočeš vsto¬
piti v naš stan in deliti z nami kruh in čašo

vina, preden nadaljuješ svojo pot?«

Eska ni bil ne lačen ne žejen, pa poklonil se je in
šel za njo v hišo.

Prvi žarek večne Resnice.

Skozi poltemno vežo ga je peljalo dekle v no¬
tranje stanovanje. Lahka, pa obilna svetloba se je
razlivala po prostoru. Soba je naredila vtis zanemar¬
jene podrtije, opremljene in izpremenjene za prisilno
stanovanje s pomočjo dragocenega pohištva. Stene so
bile gole in začrnele, pa od stropa je visela drago¬
cena svetiljka, napolnjena z duhtečim oljem. Kame-
nita tla so bila razpokana in mokra; krasna per¬
zijska preproga se je v bujnih barvah razgrinjala sko¬
raj po celem prostoru. Bogata azijska pregrinjala so
pokrivala polomljene stole in podrti divan. Povsod je
opažal Eska isto čudno nasprotje. Žarko libanonsko
vino se je hladilo v priprostem lončenem vrču, motna
voda iz Tibera je bila nalita v čašo iz brušenega zlata.

Na umazanih stenah je viselo orientalsko kopje,
obloženo z biseri in slonovo kostjo, in poleg njega
priprost dvorezen meč z oguljenim ročajem.

Ko sta vstopila, je sedel pri mizi častitljiv plešast
starec z dolgo sivo brado. Bral je v pergamentnem
zavitku in tako zatopljen je bil vanj, da je šele dvignil
glavo, ko je dekle pohitelo k njemu in se mu vrglo
v naročje.

Ni razumel Britanec, kaj mu je pravila v svojem
orientalskem jeziku, pa posnel je iz njenih kretenj,
da govori o pravkar doživelem dogodku in tudi o
njem.

Nekaj časa je pripovedovala v jeziku, Eski ne¬
poznanem, potem pa je vstala, ga prijela za roko in

59


potegnila bliže k starcu ter nadaljevala v latinščini
in marsikak vzdihljaj je pričal o njeni razburjenosti.

»Poglej mojega rešenika!« je dejala, »mladeniča,
ki je planil kot lev nad nje in me rešil njihove hudob¬
nosti! Zahvali ga v imenu mojega očeta in v tvojem
in v imenu vsega mojega sorodstva in vsega rodu!
Pozdravi ga in povabi k najboljšemu, kar more nuditi
naša hiša! Ne zgodi se vsak dan, da bi srečala Judova
hči moža takega srca in takih krepkih rok, če pade
v pest nevernikom in nasilnežem!«

Prisrčno je podal starec Eski roko in ljubezniv
smehljaj je zasijal na njegovem prijaznem, odkritem
licu.

»Moj brat se bo vrnil«, je rekel, »in sam te bo
zahvalil, da si rešil njegovo hčerko predrzne žalitve
ter še hujše nesreče. Med tem pa te Kalha srčno
pozdravlja v Eleazarjevem domu. — Mariamna«, se
je obrnil k dekletu, »pripravi nam kak grižljaj za ve¬
čerjo! Ni navada pri našem ljudstvu, da bi odslovili
tujca lačnega izpred vrat!«

Mariamna je odšla, da izvrši gostoljubno naro¬
čilo. Eska pa je na povabilo starčevo podal kratko
poročilo o nočnem dogodku. Skromno je govoril, ni
mnogo pripovedoval o sebi in omalovaževal je ne¬
varnost. Kalha je kimal in ga resnobno poslušal.

Ko je skončal, je pokazal starec na pergament,
ki je ležal poleg njega na mizi, in rekel slovesno:

»Prišel bo čas, ko bodo besede, ki so tukaj za¬
pisane, na ustih vseh ljudi celega sveta in tistikrat ne
bo več prepira, ne krivice, ne trpljenja in ne žalosti.
Ljudje se bodo ljubili kakor bratje in bodo živeli v
ljubezni in dobri volji. Daleč se še zdi, da je tisti dan
in besede donijo revno in nerazumljivo, pa tako je
tukaj zapisano in tako bo!«

»Ali misliš, da bo rimski orel razširil svojo oblast
dalje in dalje? Da si bo osvojil vse narode, kakor si je
osvojil nas —? Da bo v resnici postalo tole mesto,
kar se že sedaj ponosno imenuje, »gospodarica sveta«?

60


»Res, peruti rimskega orla so silne in razsežne.
Oster je njegov kljun in kamor je zasadil svoje
kremplje, tam ne izpusti nikoli več —!«

Kalha se je nasmehnil in zmajal z glavo.

»Golob bo premagal orla, ker ljubezen je moč¬
nejša kot sovraštvo! Ne govorim o Rimu. Njegove
legije so sicer dobro izvežbane in pogumne do skraj¬
nosti. A prišli bodo vojščaki, boljši še nego so Cezar¬
jevi, vojščaki, ki je njihova služba težja, njihov na¬
sprotnik številnejši, ki pa je njihova zmaga gotovejša
in slavnejša —!«

Eska ga je gledal in ni ničesar razumel. Misli
Britančeve so potovale daleč tja v domovino, mislil je
na topot borbe, na žvenket jekla, na belooblečene
bojevnike in njihove dolge meče. Tudi on je bil nek¬
daj bojevnik, eden najpogumnejših in najboljših.

»Težko se je boriti zoper Rim!« je rekel. Lica so
mu rdela in oči so se mu bliščale. »Ampak jaz
mislim, da če bi ga nikdar ne bili napadli, če bi se
bili samo branili, če bi se bili umikali, ga nadlegovali
in mu vpadali v hrbet, kadarkoli bi se bila nudila
priložnost, — se zanesli bolj na naše goste lesove in
nepremostljive reke, kot pa na naše orožje in na našo
moč, ukrotili bi bili orla in mu kmalu porezali peruti
in ga napodili nazaj čez morje. Toda kaj imam jaz z
vsem tem opraviti?« je pridjal in bridka pobitost mu
je zagrnila lice, »jaz ubogi barbarski ujetnik, rimski
suženj!«

Z bistrimi očmi je ogledoval Kalha Britančev
obraz, nato pa je položil roko mlademu možu na
ramo in mu dejal:

»Ne enega sivega lasa ni v tvojih gostih kodrih,
niti ene gube na tvojem čelu in ti si že žalost okusil?«

»Kdo je še ni okusil?« je odgovoril Eska pri-
prosto. »Ampak nikoli nisem mislil, da bo prišlo tako
daleč!«

»Ti si suženj, pa bi rad bil svoboden?« je rekel
Kalha počasi in s povdarkom.

61

»Suženj sem in svoboden bodem! Toda ne pred
smrtjo!«

»In po smrti?« je vprašal starec z istim počasnim
povdarjajočim glasom.

»Po smrti bom svoboden, kakor so svobodne
prvine, ki so me jih učili častiti in mi o njih pravili,
da bode v nje razpadlo moje telo. Čemu mi je o tem
treba vedeti več nego to, da po smrti ne bo ne ve¬
selja in ne bolečin —«

»Ali bi ne bila prebridka taka zamena —? Živ¬
ljenje z vsemi svojimi mnogoličnostmi in prijetnostmi
— pa naj se konča z razpadom v — nič?! Ali si za¬
dovoljen s tem, da je tvoje življenje podobno onemu,
ki stopa po rahlem pesku, in stopinje za njim se za¬
sujejo in so pozabljene? Ali se moreš sprijazniti z
mislijo, da je včerajšnji dan minil in izginil brez sledu
za večno? Da te jutri čaka črni, brezkončni, brez¬
čutni — nič? Zares, smrt bi bila nekaj strašnega, če
si jo tako predstavljaš!«

»Smrt ni nikdar strašna za pogumnega junaka!
Britanca ni treba učiti, kako naj umre z mečem v
roki —!«

»Ti si ponosen na svoj pogum!« je rekel Kalha in
zamišljeno gledal na mladeniča, ki mu je od zanosa
rdelo lice in žarelo oko. »Ah, da si videl umirati moje
tovariše, spoznal bi bil, da se še za kaj višjega, ko za
pogum, more vneti človeško srce! Kako sodiš o sla¬
botnih ženskah, nežnih, boječih deklicah, utrujenih,
lačnih, onemoglih od vročine in žeje, ki jih peljejo
pred divje zverine, vlačijo v počasne, grozovite mu¬
ke — ki pa jim miren, srečen smehljaj sije na licu,
kakor bi že gledali svojo domovino, v katero hitijo,
kakor bi že uživali zmagoslavje, od katerega jih loči
le še par trenutkov? Kako sodiš o možeh, ki so tukaj
v Rimu pred Cezarjem in vso njegovo močjo branili in
zagovarjali čast svojega Gospoda in umrli brez naj¬
manjšega ugovora za Njegovo stvar? Videl sem Petra,
rečem ti, Petra Galilejca, ki o njem ljudje govorijo ter

62

ne bodo nehali govoriti o njem, dokler bo stal svet,
videl sem ga, ko ga je Neron, najzlobnejši vseh Ce¬
zarjev, obsodil na smrt na križu, ker se je drznil, mu
očitati njegove hudobije in mu je povedal resnico,
in slišal sem ga, ko je prosil, naj ga križajo z glavo
navzdol, ker ni vreden, je dejal, da bi trpel kakor
njegov Gospod, in v duhu ga gledam, njegovo bledo
lice, njegovo plemenito glavo, njegove črne in bistre
oči, njegovo visoko in krepko postavo, pred vsem pa
njegovo trdno, zmagovito zaupanje, ko je stopal ne¬
ustrašeno v smrt. Bil sem skupaj s Pavlom, pleme¬
nitim farizejem, rimskim državljanom, ko je on edini
med vsemi potniki in vojaki ostal miren in dobre
volje na ladji, sredi viharja in razburkanih valov, in
nas tolažil, da bo nas vseh 275, kar nas je bilo na
ladji, prišlo varno na suho. Spominjam se, kako za¬
upljivo smo gledali na njegovo resno in ljubeznjivo
lice, njegove prijazne oči, košate obrvi in močno, že
nekoliko osivelo brado, in vedeli smo, da njegov ve¬
liki duh daje moč in odpornost temu slabotnemu
telesu. Celo barbari — Rimljani sami so priznavali
njegov vpliv in so ga hoteli častiti po božje. Neron
se je pa bal tega mirnega, ponižnega, in zaupanja
polnega, pa močnega značaja, in kjer se je Neron bal,
je moral svoj strah udušiti v krvi —.«

»Ali je moral tudi on umreti?« je vprašal Eska.
Pogosto so mu sicer uhajali pogledi proti vratom,
koder je odšla Mariamna, pa vkljub temu mu je star¬
čevo pripovedovanje vzbujalo živahno zanimanje.

»Niso ga smeli križati«, je odgovoril Kalha, »ker
je bil plemenitega rodu in rojen rimski državljan, toda
vzeli so nam ga iz naše sredine ter djali v ječo,
dokler ga končno niso obsodili, da bo obglavljen. Ah,
strašno je izgledal Rim tiste dni! Mesto požgano in
hiše razdjane, mrtva, ožgana trupla so ležala naokrog,
osiroteli otroci so blodili po kadečih se razvalinah
in iskali svojih staršev, ali pa, kar je še huje zabolelo
v srcu, se nedolžno igrali, nezavedajoč se svoje ne-

63

sreče. — Neronovi privrženci so dolžili kritjane, da
so zažgali mesto, in marsikatera nedolžna žrtev je
morala trpeti zaradi tega zlobnega in brezvestnega
obrekovanja. Kristjani, ah, ti ubogi, preganjani, za¬
ničevani ljudje, ki si niso druga želeli, ko živeti v
miru in bratstvu z vsemi, ki je njihova vera mir in
dobra volja na zemlji, pa bi ti naj bili zažgali Rim?
— Tisto jutro, ko smo spremljali Pavla ven na mo¬
rišče, na flamininsko cesto, sem jih našel, 20 sem jih
naštel, moških, ženskih, otrok, mojih dobrih sosedov,
ki sem v prijateljstvu živel z njimi in lomil z njimi
kruh — mrtvi in tihi so ležali ob potu, pa mir je bil
zapisan na njihovih bledih obrazih in njihove trde,
mrzle roke so bile sklenjene v molitvi in četudi so
njihova polomljena, izmučena telesa ležala v prahu,
njihove duše so bile pri Bogu, ki jih je ustvaril, v
večnosti, na onem svetu, ki ga ti še ne poznaš, kamor
boš pa tudi ti prišel in ostal tam vekomaj — me raz¬
umeš! — ne za leto in ne za stoletja, ampak veko¬
maj, brez konca!«

»In kje je tisti svet?« je vprašal Eska. Ideja duše
in posmrtnega življenja, prirojena vsakemu razum¬
nemu bitju, tudi njemu ni bila popolnoma tuja. »Ali je
pod nami, ali je nad nami? Na zvezdah? Svet, ki v
njem živim, tega poznam, vidim ga, slišim ga in čutim
ga. Toda kje je ,oni svet*?«

»Kje —? Kje so najiskrenejše želje tvojega srca,
najplemenitejše misli tvojega duha, kje je tvoja lju¬
bezen in tvoj up, tvoje hrepenenje, kje so tvoji sladki
spomini? Kje je ves boljši del tvoje narave, žalost nad
grehom, plačilo za čednost, kje so vse tvoje misli o
bodočnosti, tvoje misli na preteklost? — Tam, kjer je
vse to, kamor hitijo in stremijo in hrepenijo vse moči
in zmožnosti tvoje duše in tvojega srca — tam je
,oni svet*. — Ne vidiš ga, ne slišiš ga, toda ti veš, da
mora biti. Ali je kedaj naša sreča popolna? Ali je
res nesreča, kadar nas zadene, tako strašna, kot je
videti od daleč? In zakaj ne? Ker nam nekaj pravi

64

na dnu duše, da nas čaka boljše življenje, neskaljena
sreča, da je naše bivanje na zemlji le neznaten odlo¬
mek v krogu našega življenja. In krog je — saj si se
tega že gotovo naučil tukaj v Rimu — znamenje
brezkončnosti!«

Eska je molčal in premišljeval.

V človeški duši živijo ideje, bivajo prepričanja,
ki jih človek nevede nosi seboj, ki se jih šele zave,
kadar ga kdo nanje opozori, prav kakor živi človek
obdan od zraka, pa se šele tega takrat zave, ko mu
ga začne primanjkovati, in kakor nosi kožo na telesu
in komaj misli nanjo, dokler ne dobi vanjo rane.

Tudi Eski se je vzbudila misel na večnost, ki
prikrita tli v vsaki duši. Obraz se mu je razjasnil in
vzkliknil je:

»V tistem svetu bodo pač vsi ljudje svobodni?«

»Vsi ljudje bodo tam enaki«, je odgovoril Kalha.
»Svoboden v tvojem zmislu pa ni in ne more biti
nihče! Misli si človeka, prostega vsake nujnosti,
vsake odgovornosti do bližnjega in do samega sebe —
pa bodeš imel bitje, čigar čuvstva bi bila zanj ne¬
znosno breme, njegove želje neznosna muka. Človek
je ustvarjen, da nosi jarem, toda Gospod, ki mu jaz
služim, me je učil, da je Njegov jarem lahek in sladko
njegovo breme. Kako lahek se meni zdi vsak tre¬
nutek mojega življenja!«

»In vendar si ravnokar pripovedoval, da je smrt
in ponižanje delež tistih, ki nosijo orožje v naših
vrstah!« je pripomnil Britanec in pozorno gledal
starca.

Žarek zmagoslavnega poguma in veselja se je za¬
svetil na licu starega moža. Za trenotek je gledal
Eska to razodetje drznega, pogumnega in neustraše¬
nega starčevega značaja, pa že je sijaj izginil in se
umaknil mehki, krotki ponižnosti.

Odgovoril mu je:

»Smrt, dobrodošla, zaželjena! Ponižanje, ki pri¬
naša najvišjo čast na tem in na onem svetu! Vsaj

Gladiatorji I 5

65

tistim, ki so vredni mučeniške slave. — Ej, da bi jaz
bil kedaj vreden plemenite družbe mučenikov —!
Toda moje delo, ki ga imam izvršiti, mi bo položeno
v naročje, in dovolj mi je, da sem najzadnji izmed
zadnjih v službi svojega Gospoda.«

»In kdo je ta gospod? Pripoveduj mi o njem!«
je vzkliknil Eska.

Zanimanje se mu je vzbudilo, neznano čuvstvo
ga je dimilo, ko je gledal pred seboj moža, čigar
vsaka poteza v obrazu je govorila resnico, čigar cela
zunanjost je bila prešinjena od resničnosti tega, kar
je govoril, ki ni mogel govoriti neresnice, saj je bil
tako resnoben, tako dober, tako pošten —.

V neizrekljivi spoštljivosti je nagnil starec glavo,
v njegovem obrazu je sijalo iskreno veselje človeka,
ki gleda z globoko ljubeznijo in hvaležnostjo v naj¬
večjo dobo svojega življenja.

»Videl sem Ga«, je rekel, »na obalah geneza-
reškega jezera je bilo — jaz, ki govorim sedaj tule
s teboj, jaz sem Ga videl s svojimi lastnimi očmi —
otročiči so sedeli pri Njegovih nogah —. Toda govo¬
rila bova drugikrat o tem, kajti utrujen in izmučen
si! Jed in pijača sta pripravljena! Potrebno je, si
okrepiti telo, da je duh krepek in razsoden. Delo
dobrega prijatelja si nocoj storil za nas! Odslej boš
vsikdar dobrodošel v Eleazarjevi hiši!«

Mariamna je vstopila. Na priprostem krožniku
je prinesla prigrizek in iz meha je natočila Eski vina
v biserno čašo ter mu jo ponudila z ljubko, boječo
kretnjo in plašnim, pa prisrčnim smehljajem na licu.

Ni bila več zagrnjena in Eska si je moral pri¬
znati, da ga niso varale njegove slutnje in njegova
pričakovanja, ko je na potu k njenem domu poslušal
njen sladki, mili glas in opazoval njene mehke, nežne
kretnje —.

Dvoje črnih oči ga je plaho gledalo, velike so
bile in blesteče, kakor oči srne. Otožen in proseč
izraz je ležal v njih, mehko, krotko in razumno so

66

zrle v svet, pa v njihovem pogledu se je skrival čuječ
strah in neprestana pozornost človeka, ki živi vedno
v nevarnosti. Dekletova lica so bila bleda, le ko je
povesila oči pred občudujočimi Eskinimi pogledi, jih
je zalila topla rdečica. Njihove poteze so bile pra¬
vilne, pa nekoliko ostre, kar se je zlasti videlo na¬
rahlo upognjenem orlovskem noseku. Očividno je
trpela pod neugodnimi razmerami, ki so sicer nje¬
nemu obrazu zmanjševale blestečo krasoto, niso mu
pa mogle vzeti čarov redke, čiste lepote.

Njena obleka je bila iz priprostega blaga in črna.
Krog belega, polnega vratu je nosila ovito težko zlato
verižico.

Ko je stopala po sobi in pokrivala za večerjo, ki
jo je najbrž sama pripravila, je Eska imel priliko,
občudovati ljubo gibčnost njenega telesa in skromno,
mirno dostojanstvenost njenih kretenj, ki se je pri¬
jetno razločevala od gizdave, smešno-nemirne živah¬
nosti rimskih deklet in ki je posebno dobro dela res¬
nobnemu Britancu.

Kalha je ljubil svojo nečakinjo kakor svojo hčer¬
ko, to so pričali pogledi, s katerimi je sledil njenim
kretnjam, in ljubeznivo-dobrotljivi izraz na njegovem
licu.

Miza je bila pokrita za tri in ob enem izmed treh
krožnikov je stala čaša izredne lepote in velike vred¬
nosti.

Mariamna je opazila vprašajoči Eskin pogled in
rekla:

»To je za očeta! Danes je nekaj bolj pozen kakor
navadno in bojim se —, bojim se—. Oče je tako
drzen, tako naglo prime za meč, če ga kdo ujezi.
Nocoj je pustil meč doma in ne vem, ali je slabo ali
pa dobro zanj, da je tako sam in neoborožen v tem
velikem, hudobnem mestu!«

»V božjih rokah je, dete«, je spoštljivo odgovoril
Kalha. »Pa ne bal bi se zanj«, je nadaljeval s ponos¬
nim in samozavestnim obrazom, »ne bal bi se zanj in

5 *

67

če bi se ga tudi lotilo 12 takihle potepinov, kakršni
se klatijo ob nočnem času po rimskih ulicah in če bi
ne imel drugega orožja ko pastirsko palico.«

»Torej je tako pogumen bojevnik?« je vprašal
Eska. Možatost in junaštvo sta napravila nanj vedno
globok vtis. Radovedno in z rastočim zanimanjem je
gledal brata in hčerko nepoznanega junaka.

»Sodil boš sam!« mu je odgovoril Kalha, »ker ne
bo dolgo, da se bo vrnil. — Sicer pa človek, ki je
planil iznad obzidja obleganega mesta, gol in brez
orožja, ki je odlomil s samimi rokami glavo »bojnemu
kozlu« rimskemu in ki je zlezel s svojim plenom nazaj
na obzidje, odet z ranami in naredivši si pot skozi
cel manipel rimskih vojščakov in ki po dovršenem
svojem junaštvu ni prosil za druga, ko za kozarec
vode ih se koj spet odel z oklepom in se postavil v
vrste borilcev — tak človek se ne bo izlahka ustrašil
peščice pijanih ponočnjakov. — Pa sodil boš sam, ka¬
kor sem rekel!«

»Že pride!« je vzkliknila Mariamna.

Zunaj so se zaprla vrata in umerjen krepek ko¬
rak je zadonel v predveži.

Bleda je bila Mariamna ves večer, pa Eski se je
zdelo, da je v tem hipu prebledela še bolj.

Žid.

Polnih šestdeset let je gotovo že štel prišlec, pa
v njegovih očeh je še žarel ogenj mladosti, njegova
polna brada in gosti lasje so bili le redko posejani z
belimi nitmi in njegova visoka, krepka postava je z
leti pridobila na moči. Na prvi pogled mu je bilo vi¬
deti vojščaka, utrjenega, iz jekla ulitega.

Morebiti da je njegov orlovsko zakrivljeni nos
nekoliko spominjal na Kalho, sicer pa je bilo težko
najti dvoje obrazov, ki bi si bila manj podobna v zna¬
čaju in izrazu.

68

Kalhovo lice je bilo prijazno, prikupljivo, ljubez¬
nivo, miroljubno, — na obrazu njegovega brata pa so
globoke misli, strasti, vedne nevarnosti in neprestani
boji zarisali neizbrisna znamenja. Kalha je bil miren
opazovalec, ki sedi na obrežni skali in opazuje kipeče
valove pod seboj, z zanimanjem sicer, pa brez nemira
in strasti, — njegov brat pa drzen plavač, ki se bori
z valovi za življenje, udar za udarom, sunek za sun¬
kom, zavedajoč se nevarnosti, zanašajoč se na svojo
moč, in ki ne obupa niti za trenutek nad končnim
uspehom.

Eska je opazil nezaupni pogled, ki je z njim
Eleazar premeril tujca, opazil, kako so se njegovi
prsti močneje oklenili palice, ki jo je nosil v roki,
kako se je vsa njegova mišičasta postava sunkoma
vzravnala, kakor v hipu pripravljena na brambo ali
pa napad. Take malenkosti so mu globoko razkrile
značaj in naravo tega moža.

V kratkih besedah je Kalha hitel razlagati bratu
navzočnost tujčevo — Mariamna pa mu je postregla
skorajda z večjo skrbljivostjo in brižnostjo, kakor
poprej gostu.

Eleazar je zahvalil svojega novega prijatelja za
storjeno uslugo s kratkimi prisrčnimi besedami, nato
pa je segel po jedi in pijači kakor človek, ki ima
zdrav želodec in močen glad.

Ko se je okrepčal in ponudil tudi gostu kupico
vina, ga je vprašal Kalha kako je opravil, kar se je
za nocoj namenil.

»Slabo!« je odgovoril in presunljivo pogledal Bri¬
tanca, »slabo in počasi, vendar pa ne tako slabo, da
bi ne bil dosegel kake malenkosti in storil novih ko¬
rakov proti visokemu cilju. Na visokem mestu sem bil
danes, videl sem debelušaste požeruhe in pijance, ki
so izvrševalci Cezarjeve volje, govoril sem s tistim
panterjem, Vespazianovim zaupnikom! Naj se me
čuva! Mož misli, da ima prekanjenost panterjevo, pa
slabše roke ko moje so že zadavile marsikaterega

69

panterja! Eleazar Ben Manahem je kos, in več ko kos
tribunu Juliju Placidu!«

Eski je šinil pogled k Eleazarju.

»Ti ga poznaš!« mu je rekel in se pomenljivo
nasmehnil, da so se mu beli zobje zabliščali v gosti,
črni bradi. »Torej poznaš najhladnokrvnejšega in naj¬
boljšega vojščaka, ki si je kedaj opasal meč —, pa
tudi človeka, ki bi brez obotavljanja žrtvoval svojega
lastnega očeta za zlato zapono na svoji obleki! —
Videl sem ga v boju, videl v senatu. Pogumen in brih¬
ten je, pa izdajalec, ako je treba, v boju in senatu.
Kedaj si ga videl zadnjikrat?« je vprašal in naročil
Mariamni, naj obema natoči vina.

Ta Mariamnin posel je vzel Eskino pozornost
čisto popolnoma v zakup. Brezbrižno in raztreseno je
pripovedoval, kako se je srečal s tribunom danes
zjutraj v Valerijinem portiku in ni niti opazil, s kako
vestnostjo si je Eleazar zapisal Valerijino ime na
svojo voščeno tablico, — kako tudi, ko pa je segla
bela roka Mariamnina preko njegovega ramena in se
skoraj dotaknila njegovega lica.

In potrebno je bilo zares za Eleazarja, da si je
dobro zapomnil vse tiste, ki so bili v kakršnikoli
zvezi z mogočniki Rima. V Rimu mu je bila poverjena
naloga, ki je zahtevala od njega v polni meri pogum,
previdnost in obzirnost.

Tistikrat je Vespazian oblegal Jeruzalem; mesto
je bilo v hudi stiski in judovski sinedrij je poslal
Eleazarja s tajnimi poročili v Rim, naj posreduje
zoper Vespaziana pri cezarju Viteliju, ki je bil itak
skrajno ljubosumen na svojega uspešnega vojskovodjo.

In niso si mogli boljšega moža izbrati za ta te¬
žavni posel.

Eleazar ie bil vnet, fanatičen Žid najstrožje sekte,
nadarjen, velikega duha, trdovraten v svojih nazira-
njih, nedostopen za nasprotna mnenja, vztrajen in
drzen. Bil je odličen in pogumen vojak, priljubljen
pri bojevitem delu svojega naroda, ki mu je bilo z

70

njim skupno sovraštvo do Rimljanov in vera v bodoč¬
nost judovstva.

Poleg tega je bil farizej najčistejše krvi, ponosno
in samozadovoljno se je izogibal nižjega ljudstva in
vseh, ki niso bili njegovega naziranja. Z malenkostno
strogostjo se je držal obredov in predpisov postave.
Zato je bil priljubljen tudi pri velikih duhovnih in pri
vseh »gorečnikih«, ki so z brezobzirno vnemo zasle¬
dovali najvišje narodne cilje med judovstvom.

In Eleazar je bil brezobziren. Po njegovem mne¬
nju so bila vsa sredstva dovoljena, ako je šlo za pra¬
vično stvar. Zaničljiva slabotnost mu je bila, ako se
je kdo bal storiti zlo v dosego dobrega. Kakor Jefte,
bi bil tudi on brez pomisleka žrtvoval lastno hčerko
svojim ciljem.

Prepričan je bil, da pride čas, ko bo Jeruzalem
zopet svobodno mesto, ko bodo rimski orli pregnani
iz Palestine, ko bode veliki duhoven zopet vladal
izvoljeno ljudstvo — in takrat bo on drugi Juda Ma¬
kabejec, vrhovni poveljnik judovskih armad.

Take so bile njegove sanje o bodočnosti, za njimi
je koprnel, zanje je deloval. Priznati se mu pa mora,
da ni bila osebna čast njegova glavna gonilna sila,
ampak gorečnost za judovstvo.

Težko je bilo, spletkariti pri Viteliju zoper nje¬
govega lastnega vojskovodjo, težko, se boriti z bistro¬
umnim, pa dvoličnim in pretkanim tribunom Placi-
dom — pa Eleazar se je lotil svojega posla z vso
odločno vnemo gorečega Žida, z vso hladno, prekri-
žujočo drznostjo svojega značaja.

Žarko in močno libanonsko vino je Eski kmalu
še bolj razvozlalo jezik in s premišljenimi vprašanji je
Eleazar v brezskrbnem razgovoru zvedel od Britanca
vse, kar je temu bilo znano o tribunu, o njegovem
značaju in njegovih navadah.

Eska je odkrito in prostodušno odgovarjal, tem
rajši, ker tudi njemu ni bilo mnogo do tribuna. Nje¬
gove oči so prav pogosto potovale k ljubkim Mariam-

71

ninim očem in če sta se njuna pogleda srečala, je lepo
židovsko dekle vselej do las zardelo v nežni sra¬
mežljivosti.

Kalha se je zatopil v svoj pergament, ki ga je
njegov brat od časa do časa ošinil z neprikrito pre-
zirnostjo, vkljub temu, da je ljubil svojega brata nad
vse na svetu.

Čas je mineval, libanonec tudi in Eska se je
dvignil, da se poslovi od svojih novih prijateljev.

»Redko uslugo si mi storil!« je rekel Eleazar in
izvlekel iz žepa dragocen kamen velike vrednosti.
»Vzemi tole darilo v spomin na Žida in židovsko
dekle, na ljudstvo, ki ne more odpustiti storjene kri¬
vice, pa tudi ne pozabiti skazane dobrote!«

Rdečica je oblila Eskino čelo in bolest, skoraj
nevolja se mu je pojavila ha licu.

»Ničesar nisem storil, kar bi bilo hvale vredno!«
je skromno dejal. »To ni taka reč, če sem prevrgel
debelega eunuha in branil slabotno žensko nesramne
žalitve! — Vzemi nazaj svoj biser, prosim! Vsak drug
bi bil isto storil!«

»Pa vsak bi ne bil posegel vmes tako uspešno!«
mu je odgovoril Eleazar in z dobrovoljnim prikimo-
vanjem pogledal po mišičastih udih svojega novega
prijatelja, biser pa je mirno spet vtaknil v žep, ne da
bi pokazal le najmanjšo nevoljo ali pa užaljenost, da
ga Eska ni hotel sprejeti. — Drage volje bi mu ga bil
daroval, pa če ga Eska ni hotel, ga bo pa kdo drug —
saj biseri in dragi kamni so imeli v Rimu vedno svojo
veljavo. — »Dovoli mi pa, da te spremim domov. Noč
je pozna in težko vest bi imel, če bi se ti kaj zgodilo
na potu!«

Eska se je prisrčno nasmejal. Njega bi naj kdo
branil pred napadi —? V ponosu svoje mladostne
sile je vzravnal svoja široka pleča in rekel:

»Ne želim si boljše zabave ko majhen prepirček
s kopo pomehkuženih Rimljanov! Tudi jaz sem bil
vzgojen za vojščaka, v deželi, ki o njej še niste čuli,

72

mnogo mnogo milj daleč od Rima, v deželi, lepši
nego je tale, polni zelenečih dolov, gozdnih gričev,
ponosnih rek, v deželi, kjer rastejo visoki hrasti in
cveto duhteče cvetlice, kjer je doma moška moč in
ženska lepota —! Peš sem sledil divjačino od ranega
jutra do trde noči marsikateri poletni čas. Vsiljivemu
napadalcu sem se postavil v bran z mečem v roki, še
preden je moja roka bila dolga dovolj, da ga potegne
iz nožnice —. Tudi ti si vojščak, vidim to na tvojih
očeh —! In verjel mi boš, da so mi otrpli udje, in mi
je pogum zadremal, ker nimam priložnosti, da bi si
ga uril. Zares, zdi se mi, da mi celo pri takem pocest¬
nem pretepu kri zavre od radosti v žilah —!«

Z rahlo odprtimi ustnicami in blestečimi se očmi
ga je poslušala Mariamna. Kakor opojno pijača je pila
v se njegov slavospev na zelene trate in gozde in
duhteče cvetlice in lepe ženske. — Nepremagljivo jo
je vleklo k temu junaškemu mlademu tujcu, ki je
moral zapustiti dom in deželo. Da je sočutje in hva¬
ležnost njeno nagnjenje, je mislila, in čudila se je, da
so ta čuvstva tako močna-.

Kalha je dvignil glavo izza pergamenta.

»Bog te spremljaj! Ne pozabi nasveta, ki ti ga
daje osiveli starec, in ne udari, ako nisi napaden! —
Dobro si tudi zapomni, kje je treba zaviti od glavne
ulice sem proti Tiberu in izlahka boš spet našel k
nam v našo revno bivališče!«

Eska je zvesto obljubil, da še pride, in je tudi
imel resno voljo, da bo svojo obljubo držal.

»Še eno čašo vina!« je silil Eleazar! »Niti vroče
solnce Italije ne zazori take kapljice!«

Toda rujni libanončan je bil premočen za zdravo
grlo in krepko žejo mladega Britanca. Prosil je za ko¬
zarec vode in Mariamna mu jo je prinesla in ponudila
lastnoročno.

In zopet so se srečale njune oči in Britanec je
čutil, da pije iz čaše, ki je bila opojnejša nego vsa
vina, kar jih je zazorilo žarko solnce Sirije, iz čaše,

73

ki je ob njej pozabil na preteklost in bodočnost in
čutil tem silneje vso srečo sedanjosti. Pozabil je, da
je barbar, pozabil, da je suženj, pozabil na vse — in
videl le Mariamno in njene črne, plahe, proseče
oči —.

Rimljan —

Čas je že, da razložimo, kako je prišel britanski
plemenitaš Eska — kajti plemenitaš in knez je bil v
svoji domovini — kot suženj, v prestolico sveta in v
kakih odnošajih je živel.

Poglejmo v palačo Rimljana — patricija, ob uri,
ko se mu pripravlja večerja, opazujmo njegove misli,
ko stopa gorindol med stebričjem svoje obednice v
hladnem večernem zraku, zagreben v svoje misli in
zatopljen v spomine na svojo davno preteklost —.

Ponosna je njegova palača, razsežni so njeni pro¬
stori, toda stroga priprostost, plemenit okus vladata
v njih. Stebričje portika je izdelano v joničnem slogu,
priprosto pa umetniško dovršeno, v predveži, ki vodi
k notranjim prostorom, je vložen v marmornata tla
mozaik orjaškega psa-čuvaja, nobenih kipov ne vidiš
tu, nobenih razkošnih in veselih izdelkov dletarske
umetnosti, goli blesteči se marmor, snaga in čistota —
to je vsa lepota tega prostora. Vsa vrata so ulita iz
brona, svetlo in gladko likanega, brez srebrnih in
zlatih vložkov.

Tudi v veliki dvorani, kjer patricij sprejema svoje
prijatelje in kliente in druge obiske, ne kažejo stene
nikakih fresk in veselih okraskov, priprosto so ob¬
ložene s ploščami belega, svetlo brušenega marmorja.
Dvorana je visoka in se veličastno dviga proti okrogli
odprtini v stropu, odkoder sije modro večerno nebo.
Pod odprtino je v tleh marmornat bazen, kjer se zbira
dežnica, z vodometom. Okrog njega stojijo štirje
orjaški kipi, ki predstavljajo štiri prvine sveta, zrak,

74

ogenj, vodo in zemljo. Ob straneh še dolga vrsta do¬
prsnih kipov, prednikov plemenitega patricija — to so
edini izdelki kiparske umetnosti v teh lepih pro¬
storih.

Razsežna obednica poleg sprejemne dvorane
kaže nekaj več živahnosti in obilnosti v svojem lišpu.
Freske, predstavljajoče prizore iz vojaškega življenja,
vidiš na stenah, na koncu obednice je razstavljena
zbirka vsakovrstnega bojnega orožja, trebušasti vrči,
kelihi iz kovanega zlata, obilo obloženi z biseri in
drugimi dragimi kameni, stojijo na predalih stenske
omare.

Gostov danes ne bo, to je videti. Ob steni je
stranska mizica pokrita za eno samo osebo, bel prt
se blesti na njej in krožnik in čaša iz čistega srebra.

Zamišljen stopa gospodar gorindol med stebrič-
jem, njegovo telo biva tukaj v Rimu, njegov duh pa
gleda gozdne planote, zeleneče doline, blesteče se
reke, in se naslaja ob hladnih svežih vetrovih, duh-
tečem vonju ter divji, razkošni lepoti daljnje Britanije.

Petindvajset let! — In vendar se mu zdi, kot da
je bilo včeraj —.

Čelo je nagubano, lasje so osiveli, moč gineva,
podjetnost peša, možgani hočejo poleniti in čuti oto¬
peti — pa srce se ne stara — nikoli —! Delo, časti-
željnost, zabava, nevarnost, dolžnost, nesreča in
uspehi — vse to polni četrt stoletja in je minilo,
kakor sanje minejo — spomin na mehko, belo roko,
spomin na ljubljeni obraz, na ljubeče oči pa je pre¬
živel tudi to dobo — in Kaj Lucij Licinij, rimski
patricij, general, pretor, konzul in prokurator impe¬
rija je zopet mladi poveljnik rimske legije, ves svet
leži pod njegovimi nogami in ljubljeno dekle mu sloni
na prsih.

Stoleten hrast, mehka, gladka in zelena trata,
nežna praprot, ki se ziblje in šepeče v poletnem
vetriču, drobni beli oblački, ki jadrajo po sinjem
nebu — in tamle nežna, vitka postava v snežnobeli

75

obleki, s plahim, negotovim korakom stopa preko
trate, plašni so njeni pogledi, boječe njene kretnje.
K sestanku gre — da vzame slovo od svojega ljubega.

Sedaj je v njegovem naročju, sloni na njegovih
prsih. Njeni bogati kostanjevi lasje se mu ulijejo po
prsnem oklepu in v oči mu zrejo njene sinje-modre
oči, topeče se v žaru ljubezni, kakršen sije moškemu
le enkrat v življenju.

Zares, ta ponosna, cvetoča ženska lepota je
vredna truda, ki ga je plačal za ta plen! Njeno
polno, vitko telo, njen plemeniti obraz, blesteča se
belina njene kože, njen ponos, njen pogum, njena
stanovitnost — vse to priča o potomstvu iz pleme¬
nitega britanskega rodu. — Njena last pa je — dra¬
žestni čar njene osebnosti, pol zapovedovalen, pol
nagajiv.

Zgodi se, da ženska najde pot možu v srce, da
ga napolni, ga prešine in nasiti s svojo osebnostjo,
svojim vplivom, svojo ljubeznijo, kakor duhteče olje
prešine s svojim vonjem posodo, v kateri ga shranjuješ.
In če je tudi olje moralo izteči že zdavnaj in do zadnje
kaplje — duhteči vonj še ostane v posodi in ostane v
njej za — vedno.

In tako se je zgodilo Liciniju —.

Pravzaprav bi se ne smela ljubiti ta dva —
hčerka britanskega plemenitaša in kneza ter zmago¬
valni rimski osvojevalec Britanije. Pa tistikrat je bilo
premirje med obema narodoma, premirje, ki je v njem
tlela iskra sovraštva, vsak trenutek pripravljena, da
se razvname v uničujoč ogenj.

Slučajno sta se videla, slučaj je nanesel, da sta
bila večkrat skupaj, iz radovednosti se je vzbudilo
zanimanje, iz zanimanja prijaznost, iz prijaznosti lju¬
bezen. — Ni bilo lahko, si priboriti britansko dekle,
marsikatero solzo je jokala na skrivnem, hudo se je
boril ponos s srcem — toda srce je zmagalo in dala
mu ga je, kakor ga more dati le tako dekle — vsega
in brez pridržka.

76

Živela bi bila zanj, umrla zanj in šla z njim do
zadnjih mej zemlje —.

In Licinij jo je obožaval, kot mož obožava le eno
žensko v življenju, — njo, ki je njegova usoda. Vsakdo
okusi enkrat v življenju, prej ali pozneje, to strastno,
divjo, blazno, vse použivajočo, vse uničujočo — lju¬
bezen — imenujte jo, kakor hočete. Nikdar pa je ne
bode več pozabil —. Morebiti se mu nikdar ne razvije
v cvetočo rožo popek, ki se veseli njegove nežnosti
in duhteče ljubkosti, morebiti ga razje gladni črv,
morebiti ga uničijo mrzli vetrovi, ali pa ga utrga
druga, tuja roka, da razveseljuje tuje oko, se razcveta
na tujih prsih — toda spomin na brsteči majnik mu
ostane — po razkošnih vrtovih najlepših cvetlic po¬
tuje v otožni osamelosti, — zora spomina mu nikdar
ne ugasne in praznota biva v njegovem srcu, ker nje
ni več —.

Licinij drži britansko dekle na svojem srcu, o
svoji sreči se pogovarjata, o svoji ljubezni sanjata in
delata načrte za bodočnost — načrte, ki je v njih
drug drugemu vse v vsem — in ne računata, da more¬
biti ne bo več jutra, ko mine solnčni, srečni danes —.
Dekletu se od časa do časa izvije lahen vzdih iz srca,
kakor da bi jo sredi njene sreče temna slutnja svarila
pred hudo nevihto, toda on je poln upov, dobre volje,
živahen, nagajiv v svoji nežnosti, poln radosti v svoji
zmagoviti ljubezni —.

Težko sta se ločila tisti večer — težje ko druge-
krati. Slonela sta drug ob drugem pod hrastom, vedno
in vedno sta si še imela povedati kako ljubeznipolno
besedo, vedno nanovo sta se objela v vročem poljubu.

In ko sta se končno ločila in šla vsak na svojo
stran, kolikokrat se je obrnil Licinij in koprneče
gledal za ljubečo postavo, ki je nosila s seboj vse nje¬
gove upe, vso njegovo srečo! Ni si mislil, kako in
kje in kedaj bo zopet videl svojo Guenebro —.

Deset dolgih let je minilo —.

77

Poveljnik legije je postal general. Licinij se je
boril v Galiji, v Španiji, v Siriji. Slaven je bil. Pred¬
stojniki so ga čislali, podaniki so ga ljubili.

Toda opazili so na njem globoko izpremembo.
Poprej tako lahkoživi patricij je bil otožen in tih. Le
takrat se je zbudila v njem njegova prejšnja narava,
kadar mu je grozila nevarnost, v bojnem metežu, v
vrvenju napada. Sicer pa je bil molčeč, zamišljen,
potrt. — Le slabe volje in siten nikdar ne. Kajti nje¬
govo dobro srce je bilo vsikdar odprto za nesrečo
drugih in legionarji so dobro vedeli, da je njihov
drzni general prijatelj vseh, ki jih tlači žalost in boli
nesreča.

In govorili so o njem pri ognju. Pošteni stari
veterani so se čudili, kako more njihov poveljnik,
tako drzen v bitki, biti tako zmeren pri čaši vina,
zakaj se on, ki si je v toči puščic in kopja zajel v
čelado hladne vode iz studenca in jo mirno izpil s —
smehljajem na licu in s šalo na ustnicah, zakaj se
odteguje veselju ter zabavi taborskega življenja in
kaže toliko mržnjo do vsega, kar je bilo zanje naj¬
večji užitek na svetu —.

Star centurion, ki ga je spremljal na njegovih
bojnih pohodih od Temze pa do Eufrata, od panon¬
skih mej pa do stebrov Herkulovih, je pravil, da ga
ni nikdar videl tako potrtega in nesrečnega, kakor
tisti dan, ko je obhajal svoj zmagoslavni vhod v Rim.
Prisegal je stari veteran, da nikdar ne pozabi pobi¬
tega in brezupnega izraza na njegovem licu, ki ga je
obdajal venec zmage, in ne izmučene brezbrižnosti,
ki je govorila iz vsake njegove kretnje — in vendar
so bile vse oči obrnjene vanj, vse ga je občudovalo,
vse mesto mu je vriskalo slavo in ga obožavalo kakor
cezarja samega.

Pa kaj je bilo vse to njemu brez Guenebre? Kako
bi naj njegove oči mirno in zadovoljno gledale po
tisočglavi množici — ko pa nje ni bilo blizu, ko pa

78

njenega ljubljenega obraza ni mogel gledati, obdanega
od gostih, kostanjevih las —.

Tisto noč, ko sta se ločila Licinij in Guenebra,
je buknila dolgo pripravljena vstaja v Britaniji. Le
hladni pogum mladega poveljnika in železna disci¬
plina legionarjev sta rešila Rimljane. Še pred zoro so
vzeli Guenebro njeni sorodniki s seboj daleč v no¬
tranjo deželo in britanska vojska se je umaknila v ne¬
dostopne trdnjave.

Vsa dežela je bila na mah spet v bojnem ognju.

Licinija in njegovo legijo je poslal vrhovni po¬
veljnik daleč v stran na neko drugo bojno pozorišče
in vkljub vsej svoji bistroumnosti, vkljub vsemu trudu
in vsemu svojemu vplivu ni mogel Licinij dobiti nobe¬
nih novic več o Guenebri.

In tistikrat se je zgodila z njim tako globoka
izprememba, ki so o njej govorili njegovi zvesti le¬
gionarji.

Deset let je minilo in Licinij se je zopet vrnil
v Britanijo.

Pred kratkim se je Neron odel s škrlatom. Ta¬
krat še nepokvarjeni in nepomehkuženi cezar je z
bistrim očesom opazil zmožnosti Licinijeve in nje¬
govo poznanje britanskih razmer. Poslal ga je v
Britanijo.

Hlastno je sprejel Licinij naročilo. Saj noben dan
ni mogel pozabiti na svojo ljubljeno Guenebro. Pod
žarkim nebom Sirije, ob zledenelih obalah Donave,
doma in na potu, v miru in v vojski, vedno je bil
njen obraz pred njim, ljub in vdan, kakor ga je videl
tisti dan ločitve pod starim hrastom. Kako je hre¬
penel po njej, da bi jo videl še enkrat!

In videl jo je in takole je bilo:

Rimljani so zatrli vstajo ob Trenti. Njihove pred-
straže so pobile Britance, v divji zmešnjavi so se
morali umakniti in so puščali za seboj svoje tovore,
svoje dragocenosti, svoje orožje.

79

Ko je prispel Licinij na bojišče, ni sicer našel
nobenih ujetnikov, ker vse je bežalo, pač pa obi¬
len plen.

Eden njegovih tribunov mu je prinesel zapisnik
zaplenjenih reči. General ga je prebral, pa častnik se
je obotavljal, kakor bi hotel še nekaj povedati.

Ko ga vpraša Licinij, kaj hoče, mu reče tribun:

»Nekaka koča še stoji na bojišču. Nisem še naro¬
čil, naj jo razderejo, ker leži v njej mrtvo truplo, ki
ga je treba pokopati.«

Licinij je štel ugrabljeno orožje.

»Mrtvo truplo —?« je dejal brezbrižno in raztre¬
seno. »Kak častnik?«

»Žensko truplo! Lepa, ponosna ženska. Očividno
žena ali pa hči kakega britanskega kneza.«

Zaradi Guenebre je bila Liciniju vsaka ženska,
tembolj Britanka, predmet spoštovanja in zanimanja.

»Pelji me k njej! Naročil bom za njen pogreb,
ko jo bom videl.« —

Koča je bila priprosta in v naglici narejena iz
desek in vej. Videti je bilo, da je imela le edin namen
— dajati zavetje umirajočemu v njegovih zadnjih tre¬
nutkih. Žarki poletnega solnca so se sipali skozi raz¬
drto streho in obsevali obraz mrtve žene.

V belo obleko je bila odeta, njeni bogati ko¬
stanjevi lasje so bili priprosto razdeljeni nad njenim
mehkim nežnim čelom, kakor nekdaj, — Guenebra je
ležala pred njim.

Ko se je sklonil nad njo in gledal njen nepozabni
obraz, njeno belo čelo, visoko obokane obrvi nad nje¬
nimi sedaj za vedno zaprtimi očmi, plemenite, lepe
poteze njenega lica, njene sladke ustnice, zaokrožene
še v smrti v ljubkem smehljaju — je opazil, da so
neprestane misli zarisale svoje črte v ljubljeni obraz,
da so bele niti prepredle njene temne lase, — more¬
biti spomini, kesanje, žalost, koprnenje za njim-.

In takrat so vroče solze planile v oči jeklenemu,
drznemu vojščaku, obilo so tekle in mu olajšale srce

80

in glavo in njegova dušna bol se je umaknila nemi,
brezupni vdanosti, ki je bila skoraj podobna dušnemu
miru —.

Bolestno je pritisnil svoje drhteče ustnice na
njeno hladno mrtvo čelo, — se obrnil v stran — in
odšel — mož, ki se odslej ni ne hudega bal niti si
kaj dobrega želel —.

Tako je Licinij tukaj na zemlji še enkrat in
zadnjikrat videl svojo ljubo —.

Nove zmage so venčale njegovo orožje v Brita¬
niji, nov, zmagoslaven pohod so mu pripravili v Rimu.
Toda uspehi zanj prejkoslej niso pomenili ničesar,
vojaški poklic mu je bil vse.

Le njegov nemirni, koprneči, iskajoči pogled se
je izpremenil. Licinij je postal miren in hladen, v boju
in v zmagi, v uspehih in v neuspehih. Prijazen in
dober v srcu je bil na zunaj strog in hladen. Dvorskih
spletkarij in zabav se je vzdrževal, vedno pa je bil
pripravljen, zagrabiti za meč v službi domovine, in
dostikrat je njegova hladnokrvnost in premišljenost
popravila zmote in nesposobnosti njegovih tovarišev
in prednikov.

Sreča se mu je smehljala, on pa je ostal neobču-
ten za njene darove. Časti in odlikovanja so se sipala
na vojščaka, ki se ni brigal zanje, in Kaj Lucij Licinij
je bil morebiti bolj spoštovan in manj zavidan ko
marsikdo drug v prestolnem Rimu.

Zgodilo se je nekega dne, kratko pred Neronovo
smrtjo, da je šel general Licinij na svojem potu iz
foruma čez trg, kjer so bili naprodaj sužnji.

Nekdo ga potegne za roko.

Gargilian je bil, znani trgovec s sužnji. Nujno ga
je prosil, naj si pogleda »sveže blago«, ki je pred
kratkim dospelo iz Britanije.

To ime je koj vzbudilo Licinijevo zanimanje. Sto¬
pil je za trgovcem in govoril par prijaznih besed z
nesrečnimi barbari v njihovem domačem jeziku.

Gladiatorji I 6

81

Kar mu nehote obvisijo oči na lepem mladeniču,
krepke, orjaške rasti. Postavljen je bil na vzvišenem
mestu in od daleč je bila vidna njegova visoka po¬
stava nad množico. Številne in napol zarasle rane in
brazgotine so pokrivale njegovo telo. In kako tudi
ne —. Saj bi ne bil med sužnji, na trgu naprodaj, da
ni bil ranjen v boju. Plemenitega rodu je bil, to mu
je bilo videti, in hudo težko mu je del njegov sra¬
motni, poniževalni položaj.

Licinij je gledal njegov obraz, in njegove velike,
sinjemodre oči — in neznano čuvstvo je zatrepetalo
v prsih rimskega generala. Z nerazumljivo silo ga je
vleklo srce k ujetniku, obstal je pred njim in ga za¬
mišljeno, pozorno opazoval.

Izkušenemu trgovcu ni ušlo generalovo zanima¬
nje za sužnja.

»Pravzaprav ga nisem mislil postaviti semkaj
na trg«, je zašepetal z važnim, skrivnostnim licem.
»Ravnokar ga je hotel moj pomočnik odpeljati, ko
zagledam tebe, prejasni gospod, in rekel sem mu,
naj počaka. — Ej, le poglej ga! Vitek, mlad, zdrav je!
Čil in močen, močnejši ko katerikoli gladiator v amfi¬
teatru! To so ti iz jekla, ti barbari, prav zares! In
tale je pravkar prišel v Rim! Tule, poglej znamenje 25
na njegovih nogah.«

»Ampak poln ran je!« je pripomnil Licinij in gle¬
dal mladeniča z očmi kupca, kar je trgovec prav
dobro opazil.

»Tele rane ne pomenijo prav ničesar!« je vzklik¬
nil Gargilian, »nič ko praske, ki so komaj kožo rani¬
le! Vrhu tega so že čisto zaceljene. Črez teden dni
bodo gladke, da jih boš komaj otipal! To ni ničesar
nevarnega. Pogrešek v njegovi lepoti! Ti rečem! —
Sicer bi najmanj 2000 sestercijev zahteval zanj! Za
take vrste ljudi je vsaka cena prenizka!«

25  Nanovo došlim sužnjem, ki še niso bili naprodaj, so
naredili na nogo znamenje z apnom.


82

»1000 sestercijev ti dam zanj!« je dejal Licinij
mirno.

»Ni mogoče!« je kriknil trgovec in prsti so mu
zadrgetali pohlepne skoposti. »Svoj denar bi izgubil
pri taki kupčiji, plemeniti gospod! — Kaj si hočeš!
Tudi jaz moram živeti! Cezar bi dal dvakrat toliko
zanj, da bi ga poslal v amfiteater v smrt pred leve.
Le poglej njegove mišice! Najmanj pet minut borbe s
tigrom ali pa z levom bi vzdržal!«

Te besede niso ostale brez vpliva na Licinija.
Nekaj časa se je še pogajal s trgovcem, končno pa
se je pobotal za 1500 sestercijev in suženj je postal
Licinijeva last.

In Eska je dobil najljubeznjivejšega in najdobrot¬
ljivejšega gospodarja v Rimu.

Pa vrnimo se k Liciniju, ko stopa zamišljen gor-
indol med stebričjem svoje obednice v hladnem ve¬
černem zraku.

Najtolažljivejša in najusmiljenejša naredba božje
Previdnosti je pač ta, da se človek rajši mudi pri
minulih srečnih urah, ko pa pri minulih nesrečah.
Bridkost, ki je minila, se od časa do časa sicer vrne
v spomin, živa in bridka, toda vsak novi spomin nanjo
je manj bridek, in končno gledamo nazaj na naše mi¬
nulo trpljenje z mirnim zatajevanjem in krotko po¬
nižnostjo, ki je prvi korak k vdanosti in dušnemu
miru. Toda velika sreča se s tako nerazločljivo silo
zveže z našim srcem, da ne časovna in ne krajevna
oddaljenost ne more izbrisati spomina na preživele
sladke ure. Jeza, bridkost, sovraštvo — vse to mine,
kakor sanje minejo — sladki smehljaj pa, ki nam
je ob njem zatrepetalo srce, ostane naš vsakdanji
solnčni žarek, rahli šepet ljubkih usten, ki nam je
ugladil resnobno čelo, se dan na dan prikrade nazaj
v naše srce s šepetanjem večernega vetriča, nežno in
ljubko, kakor nekdaj —.

In mi vemo in čutimo, da so nesreča in bridkost
in žalost in kesanje le začasne muke za človeštvo —

6 *

83

upanje in ljubezen pa da sta večna dedščina za ubo*
gega trpina zemljana —.

Korak zadoni na marmornatih tleh velike dvo¬
rane in zbudi generala iz njegove zamišljenosti — pri¬
srčen, resnoben smehljaj se prikrade Liciniju na lice,
ko vstopi njegov ljubljenec — skozi bronasta vrata.

Rimski patricij Licinij kaže na prvi pogled v vsej
svoji zunanjosti svojih življenjski poklic — v bojih
osiveli veteran je, južno solnce ga je ožgalo in severni
vetrovi so ga utrdili. Ni še preko višine svojih teles¬
nih moči, v njegovem plemenitem obrazu sije resnob¬
na, mirna lepota, njegova rahlo osivela brada in osi¬
veli lasje mu dajejo značilno možato lepoto, ki ima
kljub poznim letom še dovolj privlačne moči. Valerija,
njegova sorodnica, ni slab sodnik glede moške lepote
in ona pravi, da je in da bo vedno ostal lep moški, le
da sam tega ne ve —. Spoštuje ga, rada ga ima, in
Licinij je edina oseba na svetu, ki je njegovo mnenje
zanjo vsaj deloma merodajno. Niti sama sebi pa noče
priznati, da se nekoliko boji svojega dobrosrčnega,
poštenega in resnobnega sorodnika.

Mož, ki je dosegel zrelo dobo svojega življenja,
pa še ostal samec, — brez rodbinskih vezi, tak mož
je v nekem oziru vedno v mučnem položaju. Nobena,
še tako vsega moža obvladujoča javna služba, noben
še tako zanimiv osebni posel ne more izpolniti tistih
drobnih praznot in razpok v življenju — da tako go¬
vorim — ki jih naj po volji Stvarnikovi izpolni nežna
roka ljubljene žene, ki jih naj ugladi rodbinsko živ¬
ljenje. Brez stalnega stika z ženo in otroci, brez rod¬
binskega življenja postane ciničen značaj polagoma
sebičen in neznosen, nežen in rahločuten človek pa
— zapade melanholiji —.

Licinij čuti praznoto v življenju, in ničesar je
dosedaj še ni moglo izpolniti. Čudi se, kako da je
tuji, barbarski suženj edino bitje v Rimu, ki mu
vzbuja zanimanje in ki zanj čuti ljubezen —.

84

Ko leži 20  na svojem prostoru ob pokriti mizici,
mu Eska postreže z jedjo in pijačo. Osameli patricij
se ne more ubraniti misli, kako bi bil srečen, če bi
imel takega sina, zdravega, močnega, vitkega, s temle
resnobnim možatim obrazom, kako bi ga ljubil, kako
bi ga poučeval v vseh strokah vojaškega poklica, ka¬
ko bi mu bistril duha, mu vzgojeval srce in se veselil
njegove sreče —.

Prisrčno in neprisiljeno se pogovarjata med
skromnim obedom — jajce, košček pečene jagnjetine,
grozdje, čaša navadnega sabinskega vina.

Eska pripoveduje svojemu gospodarju o sinočnih
dogodkih in o svojih novih prijateljih. Licinij se ve¬
selo nasmeji, ko izve o spopadu z Izidinimi častivci
in o eunuhovi nesreči.

»Sicer pa upam,« pripomni, »da te ni spoznal.
Po vsem, kar si pravil, more biti le Spadon tisti
eunuh, ki si ga tako brez poklonov djal ob tla. In
Spadon je ravno sedaj Cezarjev prvi ljubljenec. Težko
bi te branil, če bi te izvohali, kajti strupi so v njego¬
vih rokah nevarnejše orožje, ko meč in kopje v mojih
ali tvojih! Ali te je dobro pogledal, Eska, preden si
ga — treščil ob tla?«

»Ne verjamem. Noč je bila temna in zmešnjava
velika. Razen tega sem koj bežal z ubogim dekletom,
kakor hitro sem se mogel izmuzniti iz gneče.«

»In videl si tiste Žide na njihovem domu?« je
prav resnobno vprašal Licinij. »Mnogo sem čul o teh
ljudeh in se tudi boril zoper nje v Palestini. — Ali
niso potuhnjeni, brezsrčni, krvoločni —? Ljudi ko¬
ljejo, otroke jedo —? Ali ne uganjajo nečuvenih orgij,
pri katerih uživajo človeško meso —? Eden dan v
tednu žive v samoti in v molku in kujejo hudobne
naklepe zoper nas —? Si prepričan, da si imel opra¬
viti s tem odurnim ljudstvom —?«

26  Tistikrat so pri mizi ležali na mehkih divanih, naslanja¬
joč se na levi komolec.

85

»Kristjani in Židje so«, je odgovoril Eska. Cul je
te besede v pogovoru s Kalho.

»Ali to ni vseeno —?« je vprašal Licinij.

Na to vprašanje pa mu barbar ni vedel odgo¬
voriti —.

V tribunovi hiši*

V portiku ene izmed najrazkošnejših palač Rima
sta dva moža trčila drug ob drugega v mračnem svitu
zgodnjega jutra.

Nevoljno sta se zarežala — takoj nato pa sta se
prisrčno nasmejala in pozdravila, Damasip in Oarses,
klienta tribuna Julija Placida, oba namenjena k ju¬
tranjemu obisku svojega skupnega patrona.

Tema je še bila, ko sta vstala in odhitela vsak
po svoji strani. Vsak je hotel prvi pozdraviti svojega
gospoda, ko bo vstal —.

Toda velika sprejemna dvorana je bila že polna
hrupne množice prijateljev, klientov, privržencev,
lizunov in znancev.

»Celo uro bova čakala, preden prideva do nje¬
ga!« je dejal Damasip, nizek, plečast človek košatih,
nasršenih obrvi in zoprnih, potuhnjenih oči. — »Po¬
glej jo, tole ogabno množico parazitov in prilizunov!«
je pristavil in s ponarejeno, zaničljivo nevoljo skrem¬
žil lice. »Še v kopel bodo zlezli za njim! Še v postelji
bi mu ne dali miru! — Oarses —, dragi prijatelj! V
Rimu ni več prostora za poštenega človeka!«

Oarses, bled, miren človek odločnega, premišlje¬
nega obnašanja, mu je s krotkim, hinavsko ponižnim
glasom odgovoril:

»Muhe se zbirajo krog medu, ker hočejo srkati
med, — toda naju, mene in tebe, moj dragi prijatelj,
veže, kajne, odkritosrčna hvaležnost in ljubezen na
plemenitega tribuna!«

»Prav si dejal!« mu je odgovoril Damasip. »Ža¬
lostno je videti, kako malo je klientov, ki bi ne imeli

86

nizkotnih, sebičnih namenov. Pošteni ljudje so redki
postali v Rimu in v Atenah. Ni bilo tako v dnevih
republike — v zlati dobi — v tistih dobrih, starih
časih —!«

»Ah, da — v tistih dobrih starih časih!« je vzdih¬
nil Oarses s svojim rahlim, krotkim glasom.

»Ah, da — v tistih dobrih starih časih —!« je za
njim vzdihnil Damasip in oba postopača sta se prijela
pod pazduho, krenila na sprehod gorindol ob koncu
dvorane ter delala zaničljive, zlobne opazke o na¬
vzočih.

Tribunova palača je stala na samem, ločena od
drugih stavb, sredi vrta, obdanega z zidom, in je bila
ena najsijajnejših v Rimu. Kar je našel dragocenega
in čudovitega po svetu, vse je znosil tribun Placid
v to svoje stanovanje, razložil po svojih sobah, in
razobesil po stenah. Zavese, ki so delile njegove za¬
sebne prostore od drugih dvoran, so bile iz škrlatno-
rdeče vezane svile in tkane v aziatskih delavnicah,
kjer jih je bržkone ugrabila močna roka zmagovitega
rimskega osvojevalca kot vojni plen. Celo tla so bila
iz bogatega, umetniško izdelanega mozaika in vlože¬
na z zlatom.

Številna množica se je prerivala tisto jutro po
sprejemni dvorani.

Nihče v Rimu ni imel toliko prijateljev, znancev
in častivcev, kakor Julij Placid. — V popolnem na¬
sprotju z Licinijem.

Ta plemeniti vojskovodja si je pridobil ves svoj
vpliv edinole s svojim poštenim, odkritim, neuklon¬
ljivim značajem — tribun Julij Placid pa je uporabil
vsako priliko, ako si je mogel kje navezati na sebe
kakega privrženca in častivca — za vse slučaje, ka¬
kor je previdno računal.

In vsako jutro so se zbirali pred njegovo spal¬
nico, pričakujoč in upajoč od svojega patrona kako
uslugo, kako darilo, kako vabilo ali vsaj prijazen
smehljaj — umetniki, kiparji s svojimi proizvodi

87

dvomljive vrednosti, zlatarji in trgovci z dragimi ka¬
meni, klienti, ki so živeli od ostankov njegove bogate
mize, lizuni in hlimbeži, ki so raznašali njegovo slavo
po ulicah in gostilnah in pričakovali, da jih povabi
na razsipne pojedine in ponočna pijančevanja, trgovci
z živili, redkimi ribami itd., ki so upali, da dobijo tisto
jutro bogato naročilo za njegovo kuhinjo, sužnji z
vabili in pismi od svojih gospodarjev in gospodaric —
vsi ti so čakali z očmi uprtimi v zastore tribunovih
zasebnih prostorov, kedaj se prikaže njihov plemeniti
gospod in patron in prijatelj —.

In sedajle se je razmaknila mnogoglava truma
ter naredila prostor trem možem in pogledi občudo¬
vanja — in strahu, bi rekel — so jim sledili —.

Ni bilo težko, spoznati gladiatorja Hirpina na
njegovih silnih prsih in širokih plečih in na njegovem
brezobzirno šaljivem, hrupnem govorjenju.

Njegova tovariša sta spadala, po njuni zunanjosti
soditi, k istemu bojevitemu rokodelstvu, kakor on

— Hipija, borbeni učitelj in Euhenor, rokoborec in
pestač.

Vsi trije so se glasno in hrupno smejali. Ni bilo
dvoma — že tešč so si privoščili radodarne čaše vina.

»Nikar mi ne govori,« je pravil Hirpin, dvigal
svoja mogočna pleča in z zadovoljstvom opazoval
pozornost, ki jo je vzbujala njegova silna postava,
»nikar mi ne govori! Videl sem jih vse, — Dakijce,
Cimbre, Galijce, Etiopce — vse mogoče barbare —
ampak pri Herkulu, pritlikavci so v primeri z njim!

— Povem ti, orjaški, rumenolasi German, ki nam ga
je dal cezar pretečeno poletje za leva, — niti četrt
ure bi se mu ne mogel ustavljati —! Morebiti, da je
bil nekoliko višji, — toda rast, postava, prijatelj!
Mene menda ne boš imenoval kozlička, ki mu še
rogovi niso pognali, kaj? In glej, toliko posla mi je
dal v borbi s cestusom, da bi se ne hotel še enkrat
poskusiti z njim, niti za meh vina ne! — Kaj praviš

88

k temu, moj malček Grk, he —? Mislim, da ne pre¬
slabo za začetnika, kaj —?«

Euhenor, lepo vzraščen mlad človek izredne te¬
lesne moči in pravilnega, pa v celoti odurnega lica,
je nekoliko pomislil, nato pa zbadljivo vprašal:

»Ali si bil trezen, ko si se poskusil z njim —?
Morebiti si pa že posesal poln meh vina, preden si
si nadel tiste svoje debele usnjate rokavice?«

Hirpin je prasnil v smeh.

»Pijan ali pa trezen — ti prav dobro veš, kakega
kova sem, prav kakor jaz poznam do pičice tvojo
težo in dolgost tvojih rok —, ej, in tudi tvoj pogum,
čeravno bi ga ne meril s šestčeveljsko palico! —
Poslušaj, bratec, tisti moj Britanec bi pojužinal člo¬
veka kakršen si ti, pojužinal bi ga s kostmi in kožo
in z vsem, kakor bi jaz pojužinal pečeno prepelico
in bil koj pripravljen še za eno, pa še ust bi si ne
izplaknil —!«

Temna senca zlobe je šinila preko pravilnega
Euhenorjevega obraza. Omalovaževanje njegove moči
in njegovega poguma ni bilo po njegovem okusu, pa
pestač je bil po poklicu in hladnokrvnosti vajen —.

Premagal se je, prezirljivo je pogledal po tova¬
rišu, ki se je že nekoliko debelil, in rekel:

»Dal bi se denar narediti iz njega, ako bi prišel
v dobre roke, in bi ga postavili v areno!«

Mečeborec Hipija se dotedaj ni mešal v pogovor
in komaj da je pazil, kaj govorita tovariša, Euhenor-
jeve besede pa so vzbudile njegovo pozornost, vzne-
voljen in z zapovedovalnim obrazom človeka, ki go¬
vori s podložnim, je rekel Hirpinu:

»Zakaj pa ga nisi takoj pripeljal k meni? Če ga
pustiš, da ti uide iz pustov — slabo se ti bo godilo!
Pazi, Hirpin! Že boljši borci kakor si ti, so se zapletli
v mreže in velike igre v amfiteatru niso več daleč!
Treba mi je le besedico ziniti, pa te pošljejo v areno,
kjer boš dobrodošla žrtev rogljatemu trizobu in sple¬
tenim vrvem!«

89

Hipija je govoril resnico.

Ni še bilo dolgo, kar mu je Neron po dolgoletni
gladiatorski službi, in po mnogih zmagal milostno
podaril leseni meč, znamenje, da mu ni treba več slu¬
žiti v amfiteatru.

Upokojeni gladiator pa ni mogel živeti brez dra¬
žila, ki mu ga je nudil njegov usodni poklic, in še
vedno je živo hlepel po dvomljivi slavi gladiatorski.
Zato si je ustanovil posebno borbeno šolo za gladia¬
torje in je kmalu bil neoporekljiv strokovnjak v vseh
vprašanjih arene in mečeborbe, ljubljenec dveh Ce¬
zarjev in slaven po svojih sijajnih borbenih priredit¬
vah v amfiteatru.

Kako so bile plemenite Rimljanke zaverovane v
možatega gladiatorja, smo že povedali. Njegov smeh¬
ljaj je gospodoval nad ženstvom, njegova beseda pa
je bila postava med gladiatorji. Hipijevih groženj so
se ti pretepači po poklicu huje bali ko meča in kopja.

In Hirpin je imel eno slabost — bal se je borbe
z mrežo —.

Nekoč je nastopil v amfiteatru kot secutor , 27  obo¬
rožen s samim mečem, — proti retiariju , 28  ki je nosil
trizob in mrežo — in imel je nesrečo.

Zapletel se je v pogubno mrežo, in bil na milost
m nemilost izročen svojemu nasprotniku. Gledalci so
mu sicer prizanesli, ponajveč zaradi njegovega imena
in njegove spretne obrambe — toda Hirpin ni mogel
pozabiti svoje sramote. Pogumni, silni mož se je bal
mreže in je pri sami tej besedi že prebledel.

Tudi to pot se je plašno in proseče ozrl na Hipijo,
kakor pes na svojega gospodarja, in bil očividno pre¬
pričan, da bo neizprosni mojster takoj izpolnil svojo
grožnjo.

»Potrpi malo!« se je opravičeval, »dobro vem, kje
ga je lahko najti, tistega mladeniča. Dobim ga, kadar-

27  Izg. sekutor =z zasledovalec.

28  Retiarius = mrežar.

90

koli ga je treba. — Pripeljem ti ga v šolo! — Čisto
hripav sem že bil sinoči, tako sem mu prigovarjal! —
Dva meha kislega sabinskega vina sem izpil z njim
do zadnje kaplje, samo da bi ga spravil v družino. —
Saj vendar ne boš mislil o meni, da sem tako neroden
in bi ga bil izpustil, preden da sem zvedel za njegovo
stanovanje! — Klient je ali pa suženj pri —.«

»Pst! Molči —!« ga je ustavil Hipija.

Damasip in Oarses sta se primuzala in vlekla na
ušesa, da bi kaj novega zvedela. Hipija pa je hotel
Hirpinovo novico sam in osebno sporočiti tribunu,

»Takih reči,« ga je pokregal, »ni treba razkričati
po mestu. Če bi ti imel tudi možgane tako velike, ka¬
kor so tule tvoje mišice, bi že razumel, zakaj ne! —
Ne izgubi mi fanta izpred oči in pred vsem — drži je¬
zik za zobmi!«

Orjaški gladiator je mračno pa pokorno pokimal,
klienta pa sta se pridružila borcem z globokimi po¬
kloni in z vso spoštljivostjo, kakršno so zaslužili taki
odlični možje.

»Pravijo, da bo dvesto gladiatorjev obenem na¬
stopilo v amfiteatru,« je začel Damasip in namigaval
na bližnje igre, »in da ne bo niti koščeka jekla dovo¬
ljenega v areni razen meča in čelade —. Pa seveda,
spoštovani Hipija, ti najboljše veš, koliko je na tem
resnice —!«

»In tri nove leve bodo hkrati izpustili v areno,«
je pridjal Oarses, »in pastirji pri ognju in ovce, sem
čul, da bodo postavili v amfiteater, in travnik da bo¬
do napravili in skale in grmičje in iz njega bodo pla¬
nili levi —. Tvoj okus, prejasni Hipija, je dovršeno iz¬
obražen, pravijo ljudje, in očividno so tebe vprašali za
svet.«

Hipija se je skrivnostno in nekoliko prezirljivo
nasmehnil.

»Enega libijskega leva imajo pripravljenega,« je
rekel. »Toliko vama smem razodeti. Sam sem ga videl
včeraj, ko so ga krmili.«

91

»Je velik —? Je močen —? Krvoločen —?« sta
oba v eni sapi popraševala. »Je popolnoma dora-
stel —. In — saj mu ne bodo dajali mesa pred nasto¬
pom? In seveda, pastirji ne smejo biti oboroženi! —
Ali bodo za tole vlogo vzeli obsojene hudodelce ali
samo plačane gladiatorje? — Ne, da bi bilo to posebno
važno, če je le lev močen. Lani, saj veš, smo imeli
tigra, štiri etiopske sužnje je raztrgal, četudi so ga vsi
obenem napadli!«

»Pa so bili brez orožja!« je pripomnil Euhenor, ki
je vedno pobledel med razgovorom. »Dajte mi primer¬
no orožje, pa se ne bojim nobene zverine, kar jih pla¬
zi po zemlji!«

»Seveda — brez orožja!« je ponavljal Damasip.
»Tudi tiger je bil brez orožja! Nisem vam še videl lep¬
še živali! Se še spominjaš, Oarses, kako je mahal z
repom, kako si je gladil lice s svojimi šakami, — ka¬
kor maček, preden se začne igrati? In ko je planil, je
vrgel prvega črnca v zrak, kakor žogo! Sedel sem v
peti vrsti, prijatelji, pa sem čul, tja gori v peto vrsto
sem čul, kako so mu pokale kosti!«

»Škoda za tistega tigra!« je dejal Oarses z otožno
mehkobo v glasu. — »Ne bili bi ga smeli spustiti nad
slona! Ko sem zagledal njegova silna okla, sem že ve¬
del, kako se bode boj končal in takoj sem stavil proti
tigru. Rad bi bil izgubil svoje sestercije —, pa za lepo
žival ni bilo rešitve —!«

»To naredi teža, prijatelji, teža, vam rečem!«
je razlagal Hirpin. »Najsi bo človek ali žival, teža mo¬
ra vedno —.«

Škrlatni zastori so se odgrnili in Placid se je pri¬
kazal pri vratih, svež in smehljajoč se, pripravljen, da
sprejme svoje številne obiske.

Eno dobro lastnost je imel tribun, važno za člo¬
veka, ki potrebuje za udejstvovanje svojih načrtov
vedno svežo moč in čuječnost — ponočevanje in po¬
pivanje mu ni škodovalo.

92

Četudi se je sinoči večerja izprevrgla v pijanče¬
vanje, ki je trajalo do zgodnjih jutranjih ur, četudi je
čaša krožila brez presledka in so bili gostje pijani do
nerazsodnosti — danes je stal tribun pred svojimi
obiskovalci spočit, zdravega lica in blestečih se oči.
— In ko je pogledal krog sebe po množici svojih kli¬
entov in častivcev in znancev, v snežnobeli, z zlatom
pretkani tuniki, v vijolčasto obrobljeni togi, z lasmi,
skrbno negovanimi in namazanimi z dišečim oljem —
takrat je v množici zašumelo od odkritega priznanja in
celo robati gladiatorji se niso mogli vzdržati pohval¬
nega občudovanja.

»Živeli, prijatelji!« je pozdravil tribun in prijazno
pogledal po svojih častivcih.

»Živel naš patron!« mu je odgovoril zbor najraz¬
ličnejših glasov, od krotkega, ponižnega Oarsesovega
pa do debelih, zapitih in hrapavih gladiatorskih basov.

Placid je stopil med zbrane svoje obiskovalce, z
vsakim je govoril, za vsakega je imel prijazen smeh¬
ljaj, seveda različen po značaju in moči borcev in
po vrednosti, za katero ga je ocenil računajoči tribun.

In v neverjetno kratkem času je oskrbel in uredil
svoje jutranje zadeve in posle. Slikarja je prijazno od¬
slovil, kiparjevo delo je občudoval, naročil pri trgov¬
cu redke ribe, prebral pisma in povabila in izročil
sužnjem odgovore za njihove gospodarice in gospo¬
darje — in končno se je z lahkotno brezbrižnostjo
obrnil k Hipiji, kakor da bi življenje ne imelo drugih
potrebščin ko zabavo, in ga je živahno vprašal po na¬
predku v šoli in po pripravah za bližajoče se igre.

Hipija se je zavedal svoje veljave, govoril je s
patricijem kakor s sebi enakim. Hirpin in Euhenor pa
sta, ocenjujoč tribunovo bogastvo in njegov vpliv, z
globokim spoštovanjem in občudovanjem zrla na
Placida.

»Pa tvoji mečeborci so že vse preveč vsakdanji!«
je rekel patricij borbenemu učitelju. »Tale stari Hir¬
pin se pokrije s svojim dva čevlja širokim ščitom in

93

pri tem neprestano meri svojemu nasprotniku v srce!
Drugi niso nič manj dolgočasni. Ako naletijo na na¬
vadne borce, zmagajo seveda, če pa postaviš drugega
proti drugemu in če ljudstvo hoče videti — kri, se mo¬
rajo boriti z zavezanimi očmi in cela borba je vpra¬
šanje slučaja! — Ne, mi potrebujemo nekaj novega,
moža, ki ga naučimo čisto novih reči in ga postavimo
v areno kot nepoznanega borca za Cezarjevo darilo.
— Kaj praviš k temu, Hipija? Z njim bi se še edino
dala dobiti kaka stava, kaj —?«

»Cul sem o takem človeku,« je odgovoril Hipija.
»Upam, da se mi posreči, dobiti v roke nerabljen meč,
ki ga bo v par tednih vaja zbrusila v najostrejše orož¬
je, kar sem ga kedaj imel pod prsti. Vsaj tako mi je
tule Hirpin poročal. — Ali ne, stari Trojanec? Povej
patronu, kako si našel novega moža!«

Na dolgo in široko je razkladal stari veteran med
glasnimi, občudovalnimi vzkliki Damasipa in Oarsesa,
kako je srečal Esko na forumu in kako je izkusil nje¬
govo moč in izvežbanost v gimnaziju. Že sam ob sebi
gostobeseden, če je dobil potrpežljive poslušavce, se
je Hirpin naravnost razgrel od navdušenja, ko je pri¬
povedoval o možati lepoti in postavnosti svojega no¬
vega prijatelja.

»Močan kakor vol,« je pravil, »in gibčen kakor
panter! Roke in noge in oči, vse ubrano in umerjeno,
kakor pri kaki plesalki! Skoči vam kot divji maček
in stopi kakor srna. In kako prelepo sliko bi nudil v
areni, s svojim mladim, lepim obrazom in mogočnim
belim tilnikom — kakor polubog! Če bi podlegel, prav
gotovo bi vse ženske v amfiteatru glasovale za njego¬
vo življenje. Saj je najlepša in najponosnejša gospa v
Rimu dala ustaviti svojo nosilnico v najživahnejši uli¬
ci, kjer sva stala, in ga poklicala k sebi in govorila z
njim iz same radovednosti. — V resnici, visok in dva¬
krat tako lep je, ko Liburnijci pod njeno nosilnico!«

Tribun se je prisrčno smejal gladiatorjevi zgovor¬
nosti.

94

Toda Damasip, ki ves čas ni obrnil očesa od tri¬
bunovega obraza, je zasodil sam pri sebi, da je bil
zlobni nasmeh tribunov za senco zlobnejši, ko je Hir-
pin omenil Liburnijce, in neodkrito je donel njegov
glas, ko je popraševal po mladem Apolonu 20  in po
gospej, ki je nanjo naredil tolik vtis.

»Poznam po obrazu večino teh plemenitih
žensk,« je odgovoril pošteni mečeborec Hirpin. »In
zares, ne pozabiš izlahka obrazov, ki so obrnjeni v
tebe, ko stojiš v areni in meriš z mečem na vrat pre¬
maganemu nasprotniku — in ki te vzpodbujajo, da mu
zadaj brez prizanašanja smrtni sunek. — Toda izmed
vseh obrazov, ki jih vidim v vrstah gledalcev, ne zre
nobeden s tako hladno, mirno lepoto na smrtno borbo,
ko obraz plemenite Valerije —.«

»Kakor luna na valove hrumečega Anija!« je pri¬
pomnil Damasip.

»Kakor zvezde na viharno morje egejsko!« je
dahnil Oarses.

»Kakor more gledati le ona sama,« je nadaljeval
Hirpin. Svojo sodbo je imel za neoporekljivo, kadar je
šlo za lepoto, moško ali žensko. — »Najlepši obraz in
najdovršenejše telo v Rimu! Ne motim se, čeravno
sem le za trenutek videl njena bela pleča in njene ro¬
ke, ko je dvignila zastor ob oknu nosilnice. Kakor —«

Ustavil se je in iskal primere, nato pa nadaljeval
z nepopisnim samodopadenjem:

»Kakor bi meč napol potegnil iz nožnice in ga
spet zataknil vanjo.«

In spet se je Damasipu zazdelo, da je opazil, kako
je tribunov obraz nalahno zadrhtel. — Neprijetno hri¬
pavo je donel njegov glas, ko je rekel:

»Ne smemo izpustiti izpred oči tega junaka! Skrbi
za to, Hipija! Kdo ve, ali ne bo morebiti kedaj tvoj

29  V grško-rimskem bajeslovju bog solnca, mladosti, glasbe
itd. Grškim kiparjem priljubljeni predmet za upodabljanje do¬
vršene mladeniške lepote.

95

vredni naslednik in se bo vzpenjal od stopinje do sto¬
pinje vedno više, od zmage do zmage do vrhunca —.«

Hipija se je prešerno nasmejal in obenem pokazal
kvišku s svojim desnim palcem.

To je bila kretnja, ki so z njo gledalci v amfi¬
teatru zahtevali smrt premaganega nasprotnika . 80

Ob Tiberu.

Večerno solnce je rdeče obsevalo polomljen mar¬
mornat steber razdjane palače. Par korakov v stran
je Tiber tiho in krotko šumel proti morju. Mir in po¬
čitek sta legala na mesto in ulice so bile prazne.

Eska je sedel na kamenu ob razvalini in zamišljen
zrl v vodo. Izgledal je, kot da bi se ne brigal za svojo
okolico, — pa vsaka mišica njegovega telesa je izra¬
žala napeto pozornost in pripravljenost in četudi mu
je klonila glava in so bile njegove roke zamišljeno
sklenjene na kolenih, je vendar njegovo bistro uho po¬
slušalo in pazilo na vsak najmanjši glas —.

Eska je čakal —.

Pa nikogar ni bilo, noben šum ni motil tihote,
nobena sapica se ni genila.

Nepotrpežljivo je zdaj pa zdaj vstal, stopil par
korakov ob razvalini, zopet sedel in metal kamenje v
reko —.

Nekdo prihaja —.

Postava, zavita v črno in z gosto zastrtim obra¬
zom, se odloči iz večernega mraka, stopi k reki in po¬
grezne vanjo svoj vrč, da si ga napolni z vodo —.

Nemogoče je, da bi ga ne bila opazila, ko je šla
mimo podrtega stebra — in vendar se je delala kot

30  V borbenih igrah v amfiteatru so imeli gledalci pravico
glasovati za usodo premaganega. Zmagovalec je stopil z eno
nogo na svojega v pesku ležečega nasprotnika in pogledal po
občinstvu. Ako so gledalci hoteli prizanesti njegovemu živ¬
ljenju, so dvignili desne roke in s palcem kazali navzdol, če pa
so hoteli njegovo smrt so s palci kazali kvišku.

96

da ga ni videla — pa kdo ve, kako ji je bilo srce, ka¬
ko so ji rdela lica za gostim pajčolanom —.

Pajčolan se je dvignil in dekle je iznenadeno
kriknilo, ko se je Eska nagnil črez njo, da bi ji vzel
vrč iz roke. Mariamnina lica so še huje prebledela,
nego ono noč, ko jo je rešil iz grabežljivih rok Spa-
dona in njegovih bakanalskih tovarišev.

Tudi Eska se je začuden opravičeval, da jo najde
tukaj. Ampak koga je prav za prav tako nepotrpežlji¬
vo čakal, če ne nje? In tudi Mariamna bi bila prav za
prav užaljena, ako bi si bila morala sama zajeti vode
iz Tibera —.

Lepa Židinja je mislila nanj mnogo več, nego je
hotela, tista dva dni, in mislila mnogo več, nego je sa¬
ma vedela. Čudno, kako take misli klijejo in rastejo
v naših dušah, pa se jih še niti prav ne zavedamo.
Skrbno negujemo nekatere rastline in jim zalivamo,
in vendar ostanejo vkljub temu pritlikave in boleha¬
ve. Druge pa teptamo, jih porežemo, jih izruvamo s
koreninami vred — te pa rastejo krepko in razkošno,
da pokrijejo naše stene z brstjem in napolnijo naše
hiše s svojim vonjem.

Mariamna ni bila ena tistih judovskih hčera, ki
bi bil zanjo tujec izvržek človeštva, ker je slučajno
pogan. Njeno občevanje s Kalho jo je naučilo pleme¬
nitejših resnic, nego so bile tiste, ki jih je prejela od
svojih dedov. In poleg plemenskega ponosa in lju¬
bezni do svojega naroda je vsrkala vase tudi ljubezen
do bližnjega in pa strpnost, čednosti, ki so bile teme¬
lji nove vere, določene, da razlije svojo luč čez vse
narode sveta.

Četudi ne popolnoma kakor brata, pa skoraj ka¬
kor brata je cenila Mariamna možatega britanskega
sužnja.

Vsa srečna sta se pogovarjala. — Prav nič več ni
bila Mariamna plaha in boječa.

Gladiatorji I 7

97

Eska ji je pravil, s kako nepotrpežljivostjo jo je
čakal in kako mu je postajalo dolgčas ob samotni raz¬
valini.

»Kako si vendar mogel vedeti, da pridem sem¬
kaj?« ga je vprašala in iz oči ji je sijala vsa dekliška
priprostost. Prav za prav bi se bila morala dobro spo¬
minjati, da je oni večer v razgovoru s Kalho več kot
enkrat opozorila Esko na svoj vsakdanji obisk pri
reki.

»Mislil sem si, da boš prišla,« se je nasmehnil.
»Lovec sem bil, in naučil sem se, da plahe srne ob
solnčnem zapadu gredo k vodi —. Tudi sinoči sem bil
tukaj in dve uri sem te zastonj čakal —.«

Bistro ga je pogledala in naglo povesila oči. Kri
ji je šinila v bledo lice.

»Sinoči si me čakal —?« je vprašala s tresočim
glasom, ki je iz njega donelo obžalovanje. »In jaz
ves dan nisem stopila iz hiše —. O, da bi bila ve¬
dela —!«

Vsa v zadregi je umolknila, kot da bi bila po¬
vedala preveč.

Ni opazil njene zadrege. Videti mu je bilo, da ima
nekaj na srcu, nekaj, kar si ji ni upal povedati, česar
pa mu njegov pošteni značaj ni dovoljeval prikrivati.

S težavo je končno spravil na dan sledeče:

»Ti veš, kaj sem! Moj čas ni moj čas in moji udje
so last drugega. Čeravno je res, da je moj gospodar
prijazen in dober in obziren —. Pa kaj to pomaga —!
Mariamna, jaz sem — suženj!«

»Dobro vem!« je prisrčno odgovorila in ljubeče
pomilovanje se ji je zableščalo v temnih očeh. »Moj
stric Kalha mi je vse povedal, ko si se oni dan po¬
slovil!«

Globoko je dahnil in prsi so se mu razširile kot
da se mu je odvalil kamen.

»In vendar sta si vkljub temu želela, da bi zopet
prišel?« je vprašal, in žarek sreče mu je zasijal
na licu.

98

»Zakaj ne?« se mu je prijazno nasmehnila. »Ta¬
le pest je sicer pest sužnjeva, pa vendar je pobila na
tla — mojega sovražnika z močjo stoterih bojevnikov,
in tale roka sužnjeva me je spremljala domov z varno
skrbjo ljubeče matere! — Ah, ne govori mi o suženj¬
stvu, — da je le roka močna in srce dobro in pošteno!
Najsi je tudi telo vklenjeno v železne verige, da je le
duh svoboden! Eska, ali misliš, da slabo sodim o te¬
bi, ker si pogan in suženj?«

Mehek in rahel je bil njen glas, ko je izgovorila
njegovo ime. Nikdar še ni noben glas tako sladko do¬
nel v njegovem ušesu. Novo, neznano čuvstvo sreče
je prešinjalo vse njegovo bitje, — pa nikoli še ni tako
bridko in neznosno čutil svojega položaja.

»Nočem, da bi slabo sodila o meni!« je živahno
odgovoril. »Na noben način ne! — Poslušaj, Mariam-
na! — Ujet sem bil v vojski in s stoterimi drugimi
ujetniki prepeljan semkaj v Rim. Na trg so nas po¬
stavili kakor živino. In kakor živino nas je prodajal
trgovec, izkušen v trgovanju s človeškim blagom. Kaj
Lucij Licinij me je kupil, kakor bi kupil par volov ali
par konj. Kupljen in prodan kakor živina in odpeljan
na dom k novemu gospodarju —!«

Pikra, bridka zaničljivost je zvenela iz njegovih
besed, tem bridkejša, ker jo je toliko časa zadrževal.
Dolgo se je premagoval, dolgo je uduševal svojo ne-
voljo — in danes je bilo prvikrat, da je našel sočutno
bitje, ki mu je mogel razkriti svojo bridkost in mu
potožiti prizadjano krivico. In skušnjava je bila ve¬
lika, da bi se potožil in si olajšal srce in si izlil iz du¬
še ves gnjev, — pa trdo je bil vzgojen in že v mladih
letih so mu vcepili v dušo, da je slabost in mehkuž-
nost, se pritoževati in tarnati. In tudi danes ni pozabil
otroških naukov — in miren je ostal.

Iznova ga je tolažila z mehkim in pomirjevalnim
glasom.

»Pa dober jo tvoj gospodar,« mu je rekla, »dober
in obziren — sam si tako dejal. In ne morem si ga

7 *

99

drugačnega misliti. — Zares, Eska, zelo nesrečna bi
bila, če bi vedela da si —.«

Hipoma je umolknila in zagrabila s tako naglico
vrč, ki ga je bil napolnil zanjo, da je polovico vode
razlila po njegovi in svoji obleki.

»Nekdo naju opazuje! Zdrav bodi!« je brez sape
in vsa prestrašena šepnila in zbežala. Enkrat se je še
obrnila in pogledala nazaj k njemu — nato pa je tem
urneje odhitela —.

Zrl je za njo, dokler mu ni izginila v mračni ulici,
in ni videl dvoje drznih črnih oči, ki so ga s hudo¬
mušno posmehljivostjo opazovale.

Šele ko se je za njegovim hrbtom oglasil vesel
zbadljiv dekliški smeh, se je nevoljen obrnil.

Mirina.

Mirina je po navadi govorila ter se smejala z vi¬
sokim, prevpitim, nekoliko zahripanim, pa ne nepri¬
jetnim glasom, ki se je prav posebno dobro podajal
posmehljivi zbadljivosti njenega značaja.

»Torej sem te končno vendar ugnala —? In obilo
dela si mi dal! — Seveda — po vodo si prišel semkaj
k Tiberu ob solnčnem zapadu —. In čisto slučajno,
seveda, si jo srečal — tistole deklino v črni obleki,
ki se je izmuznila tamle v temo kakor strašilo —. Ah,
kako zijaš! Kakor tele, ko mu devajo venec krog vra¬
tu in ga peljejo h klavni daritvi — in uboga ta stvar¬
ca še muli in obira zelenje, ki ga venča za klanje —.
No, pa dobro! Ti vsaj si odločen za vse boljši daritve¬
ni oltar, ko pa da bi izdihnil zadnji vzdihljaj za takole
predmestno čarovnico! — Pri Jupitru, kako zijaš in
kako si lep, ti veliki, močni barbar!«

Smejala se mu je in tako blizu je prišla s svojim
njegovemu licu, da bi ga bila skoraj lahko poljubila.

Najrajši bi bila lahkoživa Mirina na svoj lastni
račun nekoliko poljubkovala in se pozabavala z mla-

100

dim in čilim Britancem in še počakala z naročili, ki
jih je imela zanj od svoje gospodarice.

Ta naročila so bila sad dolgih posvetovanj med
sužnjo in njeno zapovedovalko.

Valerija je slabo spala tisto noč. Nemirno se je
premikala po mehkih blazinah, lica so ji gorela in kri
je plala v sencih. Zastonj je ležala dolge ure z od¬
prtimi očmi in opazovala plašne sence, ki jih je po¬
nočna svetiljka slikala na stene, zastonj je šiloma
tiščala na oči trepalnice in se trudila, da bi zaspala —
spanec ni prišel. In mučila se je, da bi mislila na kaj
druga — pa zastonj — vedno in vedno je stal pred
njo, on, mladi, lepi barbar, kakor polubog med po¬
divjano množico Izidinih razuzdanih častivcev. Krog
njega pijani svečeniki Izidini, pohotna lica, grozeče
dvignjene roke, krvavordeči svit bakelj — sredi med
njimi pa z mladim, v črno oblečenim, ljubkonežnim
dekletom on v vsej svoji ponosni, mameči moški le¬
poti, vitek in visok, vse njegove mišice napete za sil¬
ni udar —.

Valerija ni razumela svojih čuvstev, — zdelo se
ji je, da je začarana. Ni ga bilo veselja, ki bi ga ne bila
užila v svojem življenju, ni je bilo čaše radosti, ki bi
je ne bila pokusila, — toda kar je čutila sedaj, je bilo
čisto nekaj novega —. Takega globokega, strastne¬
ga, nepremagljivega koprnenja še ni občutila nikdar
poprej.

In ker ga ni mogla premagati, se mu je vdala —.

»Naročilo imam za Licinija,« je rekla tisto jutro,
ko ji je Mirina pletla njene polne kostanjeve lase, in
stresla je glavo, da so se ji usuli preko lica kakor
pajčolan, »naročilo, ki si ga ne upam poslati pismeno,
ker bi ga utegnile videti nepoklicane oči. — Povej mi,
Mirina, kako bi mu ga najvarneje spravila v roke?«

Sobarica je bila vse preveč nabrisana, da bi bila
nasvetovala osebni sestanek z Licinijem— kar bi bilo
sicer najenostavnejše —, ali pa da bi bila ponudila
samo sebe za posredovanje — saj se je že izkazala

101

uporabno in zanesljivo v marsikateri dobro izpeljani
spletki —. Vsega tega ni -storila, kajti dobro je umela,
da mora gospodarici olajšati izvršitev njenih na¬
klepov.

Naredila se je torej zamišljeno in kot da bi bila
v veliki zadregi, si tipala s kazalcem po čelu in na¬
zadnje tehtno povedala:

»Najbolje bi bilo, gospa, kaj ne, ako bi stvar za¬
upala kakemu zanesljivemu sužnju —.«

Valeriji je močno udarilo srce in lica so ji pre¬
bledela, ko je s ponarejeno brezbrižnostjo dejala:

»Mislim, da bi bilo, ako veš za katerega. Ti
poznaš njegovo družino, Mirina —. Ali bi se smelo
kateremu njegovih sužnjev zaupati —?«

»Barbari so večinoma prav zanesljivi ljudje,« je
odgovorila sobarica z zelo nedolžnim licem. »Znano
mi je, da ima Licinij britanskega sužnja, kateremu po¬
polnoma zaupa. — Sama si ga videla, gospa!«

»Videla sem ga?« je rekla Valerija in se nemirno
premaknila. »Ali bi ga zopet spoznala? Kak pa je?«

Kri ji je planila v glavo in zardela je do las. Mi¬
rina je stala za njo in je videla, kako ji je rdečica za¬
lila beli tilnik.

Sužnja je bila Mirina in postrežnica, toda tudi
ženska je bila in ni se mogla ustaviti skušnjavi. Hudo¬
mušno je odvrnila:

»Velik, neroden fant je in prav grdo izgleda. Lase
ima slamnatorumene in kuštrav je. Neumen je, brez
dvoma ter počasnih misli in seveda primerno zanesljiv
in pošten —!«

Ni varno, igrati se z levinjo, ako nisi zunaj njene
železne kletke —.

Valerija se je nepotrpežljivo zgenila in njena
kretnja je posvarila Mirino, da je šla že predaleč.

Ni bila v zadregi. Resnobno je dejala:

»V šestih urah ga lahko pripeljem semkaj!«

Njena zapovedovalka se je zadovoljno nasmeh¬
nila.

102

»Danes zvečer, Mirina!« je rekla. »Težko bom
prej gotova. — Da mimogrede omenim, — tele zlate
zapestnice me dolgočasijo, odnesi jih, in da jih ne
vidim več — —! Nocoj, praviš —? Mislim, da bo
najbolje, ako stvar prepustim popolnoma tebi —.«

Obedve, gospa in služkinja, sta vedeli, kaj pome¬
nijo te besede: popolno oblast, ukreniti vse potrebno,
in bogato nagrado za trud, — na drugi strani pa tudi
zaprte oči in zaupno molčečnost —.

Valerija se je pripravljala, da v brezdelnosti pre-
sanja ves dan, omahujoč med upom in dvomom in
strahom, Mirina pa se je spravila na delo z vso svojo
mlado podjetnostjo in izkušeno navihanostjo.

Najprvo je ugotovila v Licinijevi palači, da Eske
ni doma, in da nihče ne ve, kam je odšel.

Težkoče so nastale torej že takoj pri prvem ko¬
raku. Toda ženska iznajdljivost raste, če rastejo za¬
preke.

Mirina je razpolagala z obširnim krogom dobrih
znancev in med nje se je štel tudi plečati gladiator
Hirpin.

Ta spoštovani možakar je imel razlogov dovolj,
da se je zadnje dni zelo brigal za Esko in njegovo po¬
čenjanje, in opazil je, da se je mladi Britanec preteklo
noč mudil dve ali tri ure ob Tiberu.

Toliko je radevolje povedal Mirini, pa tudi pri¬
znal, da ne ve, kaj bi bil mladi suženj iskal v tako
pozni uri pri Tiberu, kjer ni bilo ne krčem, ne telo¬
vadišč v bližini.

Vse drugače je sodila mlada spletkarica.

»Moški ne čaka dve, tri ure na enem mestu,« je
poudarjala, »pa da ne bi šlo za žensko. — In ženska,
če sploh misli priti, ne bo zamudila toliko časa k se¬
stanku. — Verjetno je torej, da ni prišla, in iz tega
sledi, da jo bo drugi večer ob solnčnem zapadu spet
čakal na istem mestu.«

103

Tako je sklepala in sklenila, da pojde čakat doli
k Tiberu kot tretja nepoklicana oseba pri sestanku,
najsi bo dobrodošla ali ne.

Imela je še časa dovolj in porabila ga je za raz¬
lične poskuse s Hirpinom glede njegove občutljivosti
in dostopnosti za žensko lepoto, — morebiti zanimiv
posel, toda v tem slučaju čisto brezpomemben in
brez nevarnosti. Kajti okorni Hirpin je bil že v tisti
dobi moških let, ko človek ceni ženske čare po nji¬
hovi pravi vrednosti in ko ima zanj vrč dobrega vina
in udobno ležišče večjo vabljivo moč nego smejoče
se oči in zapeljive ustnice. Pa smehljala se mu je,
ga dražila z besedami in pogledi in se vadila za bolj¬
še, vrednejše prilike, in ko je prišel njen čas, mu je
ušla z dvoumnim smehljajem na ustnicah in praznim
izgovorom na jeziku.

Hirpin je gledal za njo, se muzal, zmajal z glavo
in s težkim korakom krenil v krčmo, s šegavo dobro-
voljnostjo na poštenem, pa nekoliko omejenem
obrazu.

Mirina pa se je zavila v svojo veliko ruto in si
poiskala pot po ozkih, siromašnih ulicah ob Tiberu,
tako izlahka, kakor bi bila v tem delu mesta že prav
dobro znana.

Ko je dospela na prostor, ki ga ji je napovedal
Hirpin, se je skrila in počakala, dokler se ji ni zdelo
potrebno, da se pokaže.

»Kaj želiš od mene?« je vprašal Britanec. Vzne-
voljilo ga je živahno in hudomušno dekle, in prav nič
mu ni ugajala njena zaupljivost in gostobesednost.

»Vem, da sem vaju motila, o tem ne dvomim,«
se je smejala Mirina, »a ti moraš z menoj, hočeš ali
nočeš! — Me rimska dekleta ne trpimo nobenega
ugovora, fant! Me nismo kot vaše visoke, blede,
zmrzle ženske hladnega severa —!«

Tako je sodil tudi Eska —. Pa da bi mu kdo kar
takole zapovedoval, to mu nikakor ni bilo po godu.

104

»Nimam časa,« je kratko odgovoril. »Domov mo¬
ram. Mudi se mi za večerjo pripravljat.«

»Ti si suženj, vem!« mu je rekla z izzivajočo,
prezirljivo kretnjo. »Suženj si! Pri vsej svoji moči
in vsem svojem pogumu nimaš proste niti ene urice
tegale lepega in hladnega večera!«

»Vem, da sem suženj,« je rekel in sklonil glavo,
da bi zakril rdečico, ki mu jo je nevolja pognala v
lice. »Vem, suženj mora umivati krožnike za svojega
zapovednika in polniti njegovo čašo.«

Videla je, da ga je zadela v živo, toda malo se
je danes brigala za rane, ki so mu jih zadajale njene
besede, vkljub temu, da ga je kaj rada imela —.

»In ker si suženj, te vlačijo in vlečejo kakor osla,
bijejo in suvajo kako psa. Niti braniti se ne smeš,
kakor se nema žival brani s kopiti in zobmi, kadar jo
muči gospodar. Ti si mož, četudi si Darbar, — pa po
tleh se moraš plaziti in cviliti moraš pred svojim go¬
spodarjem in si grizti v ustnice in biti pokoren —!«

Vsaka beseda njenega ostrega jezička ga je
zbodla kakor osa, jeza je stresala njegovo telo, pa
sram ga je bilo, da bi bil pokazal svoja čuvstva, pre¬
magal se je in mirno rekel:

»Kaj hočeš od mene? — Nisi prilezla za menoj,
da bi mi to povedala!«

Mirini se je zdelo, da je železo že dovolj mehko
za kladivo.

»Prišla sem za teboj,« mu je dejala, »ker te po¬
trebujem, in potrebujem te, ker ti lahko storim ve¬
liko uslugo. — Poslušaj, Eska! Z menoj moraš! Ni
mnogo moških v Rimu, ki bi potrebovali toliko pri¬
govarjanja, da gredo z mladim, lepim dekletom!«

Zelo zapeljivo ga je gledala, — pa škoda za ves
njen trud! V vse kaj drugega je bil zamišljen mladi
Britanec in grdo se je varala, če je mislila, da ga bo
na tak način zvabila s seboj.

»Ne morem s teboj! Moja pot me pelje drugam.
Sama si rekla, da nisem sam svoj gospodar!«

105

»To je pravi vzrok,« je  veselo zatlesknila z ro¬
kami, »zakaj te vabim s seboj! Pokazala ti bom pot
k svobodi! Nihče drug ti ne more pomagati ko Mi¬
rina, in če njej zaupaš, boš v kratkem svoboden!«

»Pa zakaj hočeš ravno ti in ravno meni storiti
toliko uslugo?« je previdno vprašal. Kajti redko se
rodi na hladnem severu značaj, ki bi se prenaglil in
bi nepremišljeno skočil v zanko. »Jaz sem barbar,
tujec, skoro sovražnik Rimljanov. Kaj je nama skup¬
nega?«

»Morebiti sem se zaljubila v tebe,« se je zasme¬
jala, »morebiti mi utegneš ti storiti kako uslugo v
povračilo. — Ej, mrzel si, kakor ledena sveča! —
Primisli si in hitro pojdi z menoj! Nimam mnogo
časa!«

Daši mu ni nikdar popolnoma zaspalo, je bilo
hrepenenje po svobodi zadnja dva, tri dni posebno
živo v Eskini duši. Ni si še sicer upal priznati, da
ljubi Mariamno, pa zavedal se je, da ga srce z nepre¬
magljivo silo vleče k njej in da brez nje zanj ne živ¬
ljenje ne svoboda nimata nobene vrednosti.

Ta misel mu je huje ko kedaj grenila dušo. Ve¬
del je, da bi bilo nespametno zanj, ki njegovo življe¬
nje ni bilo njegova last, ga posvetiti komu drugemu,
in suženjske verige, ki mu jih je sicer njegov gospo¬
dar lajšal na vse mogoče načine, so se mu hipoma
zazdele neznosno težke. Čutil je, da bi ne bil noben
trud prevelik, nobena žrtev pretežka, samo da bi bil
svoboden, in da bi radevolje tvegal svoje življenje
in ga tudi izgubil, če bi si z njim mogel kupiti svo¬
bodo, in če tudi le samo za teden dni —.

»Videl si mojo gospodarico,« je začela, ko sta
hitela po temnih ulicah. »Najlepša in najmogočnejša
gospa v mestu je in bližnja sorodnica tvojega gospo¬
darja. Ena sama besedica od nje zadostuje, pa na¬
redi iz tebe karkoli hoče, — Toda svojeglavna je, da
veš, in gospodovalna in ugovora ne prenese! Malo
žensk je, ki bi ga prenesle!«

106

Eska se je moral šele naučiti in si izkusiti takih
ženskih posebnosti. Zato je Mirinino pripovedovanje
o njeni gospodarici nezaupno poslušal in hude slutnje
so ga obhajale —.

»Ali je izrecno po mene poslala?« je vprašal.
»In kako si me našla v takem velikem mestu?«

»Jaz vem mnogo reči,« se je smejalo dekle, »to¬
da ne povem vsakomur vsega! — Pa odgovorila bom
na tvoje vprašanje, ako ti meni odgovoriš na moje.
Valerija ni imenoma po tebe poslala, pa mislim, da
ni moškega v Rimu, ki bi ji mogel bolje služiti v nje¬
ne namene, ko ti. Vedela sem tudi, da te najdem pri
Tiberu, ker goski ne moreš ubraniti vode in neum¬
neža ne njegovi usodi! — Ali boš tudi ti meni sedaj
odkritosrčno odgovoril? Ti ljubiš bledolično dekle, ki
je s tako naglico pobegnilo, ko sem vaju iznenadila?«

To vprašanje si je tudi že Eska večkrat stavil
tekom večera, pa odgovora si ni znal dati. Zato je
bilo težko, zadovoljiti Mirino.

Nekoliko je zardel, pomolčal in nato rekel:

»Enako se druži z enakim. Kaj imata skupnega
dva tujca, vsak iz drugega najskrajnejšega kota im¬
perija?«

Mirina je tlesknila z rokami.

»Enako se druži z enakim, praviš,« je radostno
vzkliknila. »Preden bo minila ura, boš drugače go¬
voril! — Pst! Molči sedaj in tiho stopaj ter tesno za
menoj! Tema je tukaj pod drevjem!«

Tako ga je opominjala in odprla ozka vrata v
postranski ulici, po kateri sta prišla. Stopala sta med
gosto zasajenim grmičjem, mesec je bil še nizko in
tema je vladala po vrtu, da je komaj razločeval pred
seboj Mirinino belo obleko. Dobro je poznala pot in
naglo je hitela naprej. Le težko jo je dohajal.

Prišla sta na mehko trato sredi gruče temnih
ceder, mesečni žarki so sijali skozi njihove veje. Mi¬
mo belega stebričja in orjaškega marmornatega kipa
ga je peljala, odprla zopet vrata in stopila z njim v

107

dolg, s preprogami obložen hodnik. Svetiljka je brle¬
la na njegovem koncu.

»Počakaj tu, da prinesem luč!« mu je šepnila in
smuknila po hodniku. Kmalu se je vrnila in peljala
Esko skozi obširno temno dvorano v drug hodnik.

Tam se je ustavila, dvignila zastore in dejala:

»Našel boš vino in jedila v sobi!«

Potisnila ga je skozi zastore in izginila —.

Mehki vali bujne rdečkaste svetlobe so ga za¬
grnili in mu slepili oči, pa kmalu se je nanje navadil
in zavzet je zrl bajno, razkošno lepoto skritega pro¬
storčka, ki ga je vanj zapeljala Mirina.

Kar je zmoglo bogastvo, kar si je mogla poželeti
ženska čutnost in si izmisliti ženski okus, vse je bilo
zbrano v tej sobici. Dragocene preproge na tleh, dra¬
goceni zastori na vratih in oknih, bujne, v živih bar¬
vah slikane freske, predstavljajoče ljubavne in na
čutnost delujoče prizore iz bajeslovja — in sredi med
vsem tem razkošnim bogastvom, tam, kamor je pa¬
dala najmehkejša svetloba rdeče zastrtih nočnih sve-
tiljk, je visela podoba Valerije v valoviti mehki oble¬
ki, ki je bolj razodevala ko skrivala mamljivo lepoto
njenega dovršeno lepega telesa.

Sedeti v takem razkošnem prostoru, piti sladke¬
ga, močnega falerničana, gledati Valerijino sliko, že
to samo ob sebi ni bilo prav —. In sesti na divan,
kjer se je na mehkih blazinah videlo, da je še pred
par trenutki tam sedela, — saj je še ležalo mehko
svileno ogrinjalo pol po blazinah, pol po tleh, kakor
bi ga bila ravnokar vrgla raz sebe — vse to je bilo
že mamljivo in zapeljivo —.

Pa hujše bi še naj prišlo —.

Eska je postavil na mizico dragoceno čašo, iz
katere je ravnokar pil, in njegove oči so z neprikritim
občudovanjem visele na sliki Valerijini.

Kar zašušti zastor —.

Eska krene z glavo in plane po koncu —.

Pred njim je stala Valerija.

108

Preskušnja.

Valerija se je tresla na vseh udih. In vendar bi
morala biti mirna, tembolj, ker je dobro vedela, koga
bo našla v svoji sobici —.

Ni se podala na opolzlo pot brez mnogega obo¬
tavljanja in premišljevanja. Saj navadno človek ne
plane vrtoglavo v pregreho. Skoraj nevidne so stopi¬
nje, po katerih se ljubezen izpreminja v poželenje,
poželenje v neprevidnost, in neprevidnost, ojunačena
po slabem zgledu in priložnosti, v greh. Pa kamen,
ki se začne valiti po hribu navzdol, se skoraj go¬
tovo privali na dno doline in iz »bi« nastane »ho¬
čem« in »hočem« se prej ali slej izpremeni v »mo¬
ram«.

Valerijina prva želja je bila le ta, da bi še enkrat
videla možatega Britanca, ki se ji je tako zelo dopa-
del. Nato je zasodila, da če je že poslala po sorodni¬
kovega sužnja, pač ne bo nič hudega, če govori z
njim —.

In zares, je pomislila, čudno bi bilo, ako bi ne
govorila —. Saj ni bilo verjetno, in tudi ne možno, da
bi jo opazile njene sužnje —. Niti Mirina ne —. Sicer
je bila zanesljiva, pa je imela nedosežno gibčen jezi¬
ček in je bila vdana opravljivosti črez vse meje —.

Ni preudarjala, seve, zakaj je naročila mladega
Britanca ravno v svojo zasebno sobico, zakaj ga je
tam obdala z vsem, kar mami oko in draži živce, za¬
kaj je stopila predenj v vsem žaru svoje lepote, ki jo
je še povečevala izbrana obleka, biseri, zlato, raz¬
svetljava, cvetlice, dišave, — vse, kar je imela zape¬
ljivega na razpolago. Če je poslala ponj, si je rekla, je
čisto naravno, da ga sprejme obdana s svojim običaj¬
nim bleskom in bogastvom —. Ni njena krivda, ako
deluje njena okolica na koga mamljivo in zapeljivo.
Ako se mu kaj pripeti, naj zvali krivdo na žarkega
falerničana, da mu je ta zmešal možgane —. Naj sam

109

pazi! — Videla ga bo, govorila bo z njim, smehljala
se mu morebiti —, in se ravnala po — okolščinah.

Valerija bi bila morala prva reči besedo. Pa ni¬
česar ji ni prišlo na misel —.

V ljubki zadregi si je odpirala in zapirala zlato
zapestnico, dobro vedoč, da izgleda njena okrogla,
bela roka pri tem poslu prav posebno mikavno.

»Poslala sem po tebe,« je začela z negotovim
glasom, »ker so te mi priporočili, da se smem za¬
nesti na tvojo poštenost in zvestobo. Rekli so mi, da
ne poznaš izdajstva. Ali je res —?«

Ni treba povedati, da so dogodki tistega večera
Esko že precej zmedli in da ga že ni moglo lahko
več kaj iznenaditi. Vkljub temu na laskavo pohvalo
svoje poštenosti ni našel drugega odgovora ko glo¬
bok poklon in par nerazumljivih besed.

Led je bil zlomljen, Valerija je dobila pogum,
mirno ji je tekla beseda.

»Važno tajnost moram nekomu sporočiti. Taj¬
nost, ki jo smeš samo ti vedeti. — Čast, poštenje in
dobro ime plemenite rodbine zavisi od tvojega po^
stenja. In vendar hočem to tajnost sporočiti po te¬
bi —! Ali nisem nepremišljena, ali se nisem prenagli¬
la, da se tako na milost in nemilost izročam tujcu —?
Kaj si boš mislil o meni —? Kako sodiš o meni?«

Rdečica ji je zalila lice in globok pogled se je
pogreznil v Eskine oči, — pogled, ki je vse povedal.

Kako bi naj bil Eska odgovoril?

Takole —?

»Sodim, da si najdražestnejša sirena, ki je kedaj
zvabila mornarje v vrtinec morskega brezdna —!«

Pa ni rekel tako. Le suho je dejal:

»Nikoli se nisem bal nobenega moškega, nikoli
nisem varal nobene ženske. In tudi sedaj ne bom!«

Nekoliko razočarana je bila nad njegovim hlad¬
nim odgovorom. Pričakovala je vse kaj drugega —.

Toda njeno za lepoto tako dovzetno oko je z
dopadenjem počivalo na ponosni postavi, na resnob-

110

nem licu mladega moža, ko je izgovoril svoje hladne
besede.

Primaknila se je bliže in rekla z rahlim glasom:

»Me ženske smo v nekem oziru vedno zapuščene
in brez pomoči, najsi bodi naš položaj ta ali oni, in
ah, kako lahko nas kdo prevari in kako vzdihujemo
in vijemo roke, če smo prevarane —. Toda tebe
poznam —! Na prvi pogled berem značaje —. Ali se
spominjaš na oni dan, ko sem te poklicala k nosil¬
nici —?«

Zopet ji je rdečica šinila v lice, zopet ga je zadel
sladkogoreč pogled iz njenih nevarnih oči.

Eski se je zavrtelo v glavi in srce mu je bilo v
neznani razburjenosti —.

»Ne bo se lahko zgodilo, da bi pozabil —!« je
rekel s ponosno ponižnostjo. »Čast je bila zame, ki
ne doleti tako lahko katerega iz mojega stanu in
položaja —!«

Ljubeznivo se mu je smehljala.

»Iskala sem te,« mu je polglasno govorila, »pa
nisem te našla nikjer. Potrebovala sem nekoga, ki bi
mu mogla zaupati. Nimam svetovalca, nimam zaščit¬
nika, nimam prijatelja —. Kaj se je zgodilo z njim?
Tako sem popraševala. Kdo drug mi bo izpolnil proš¬
njo in čuval tajnost? — In tedaj mi je povedala Mi¬
rina, da prideš nocoj.«

Zdelo se je, kot da bi imela še več povedati.
Pričakovaje, naravnost proseče je zrla v Britanca —,
pa Eska je bil mlad, odkritosrčen, preprost in ne¬
pokvarjen. Zato je molčal in čakal, da ona nadaljuje.

Valeriji je nekoliko upadel pogum. Mirneje je
nadaljevala:

»Zavitek, ki ti ga bom dala, moraš ti sam oseb¬
no izročiti Liciniju v roke. Nobeno drugo živo bitje
ga ne sme videti. Nihče ne sme vedeti, da si ga pre¬
jel od mene, nihče tudi ne sme vedeti, da si bil no¬
coj pri meni. Če treba, moraš tajnost braniti tudi s
svojim življenjem! Ali se smem zanesti na tebe?«

111

Čutil je, da se ne more več zanesti na samega
sebe —.

Rdeča svetloba, dišave, razkošna sobica, Valeri-
jina zapeljiva lepota — ljubka in ljubezniva, — vse
to je divje delovalo na njegove čute in na njegov
razum. In skoraj ni mogel verjeti, da bedi, tako ču¬
den in nemogoč se mu je  zdel njegov položaj. — Po¬
nosa je bilo dovolj v njegovem značaju, toda niti sle¬
du o ničemurnosti, in kakor mnoge druge slične
mehke in neizkušene duše se je tudi on bal žaliti
žensko rahločutnost —.

Premagal se je, se šiloma pomiril in prevzel od¬
govornost za naročilo z neverjetno preprostostjo in
hladnokrvnostjo. Kip Merkurjev v marmornatem
portiku ni bil hladnejši in nedostopnejši ko on.

Valerije se je lotevala zmedenost. Po vsej ceni
ga je morala še držati, ker čutila je, če odide, ga
nikdar več ne bo nazaj. — Pa kako, s čim ga za¬
držati —?

Skušala ga je zaplesti v nov pogovor, — toda
izbrala si je najnesrečnejši predmet.

»Še enkrat sem te pozneje videla,« je začela, »pa
to je bilo v zmedi in zmešnjavi gneče. Ni bila moja
krivda, da so Izidini svečeniki tako odurno žalili
ubogo dekle, ki si ga ti rešil. Sama bi ti bila rada
pomagala, če bi bilo treba. Toda odnesel si jo, kakor
jastreb golobico —. Kaj se je zgodilo s tistim de¬
kletom —?«

Oster, vprašajoč pogled je spremljal njene be¬
sede in prisiljen smehljaj užaljenega samoljubja je
krožil okrog njenih usten, ko je zapazila Eskino za¬
drego in njegovo zardelo lice.

Nehote je poklicala Eskinega angela variha s
svojim vprašanjem — in Eska je bil zopet hladen
marmor za vse ženske celega sveta — izvzemši eno.

»Spravil sem jo v varnost k njenemu očetu,« je
odgovoril in s spoštljivo ponižnostjo pridjal: »Ali

112

smem prositi, da mi daš svoje naročilo in mi dovoliš,
da odidem —?«

Valerija še ni doživela, da bi jej bila kedaj kaka
nakana izpodletela. Gladko ni mogla verjeti, da bi
bile Eskine besede odkritosrčne. Prepričevala se je,
da je mladi Britanec ves prevzet od njene nepriča¬
kovane ljubeznivosti in da se boji, jo še dalje nadle¬
govati s svojo navzočnostjo.

Sklenila je, da mu takoj popravi njegovo pomoto.

Naslonila se je na mehki divan, mu gledala
ljubko v obraz in mu rekla, naj jej da voščene tablice
z bližnje mizice. »Kajti,« je dejala, »nisem še pripra¬
vila sporočila za Licinija. — Ti je dolgčas, da si že
toliko časa moj ujetnik?«

Ali je bilo slučajno, ali namenoma, da se je do¬
taknila njegovih prstov, ko mu je vzela tablice iz
roke?! Ali je bilo slučajno ali namenoma, da so se
ji razpletli lasje in se ji usuli preko ramen in prsi?
— Vsekakor je bilo čudno, da je pobledela, ko se
je nagnila čez ploščo, da se ji je tresla roka in da
niti besedice ni mogla zapisati.

Pomignila mu je bliže, se sklonila k njemu in
njeni kostanjevi kodri so se mu ovili krog roke.

»Ne morem pisati,« je dejala s tresočim se gla¬
som. »Nekaj me tišči pri srcu —, slabo mi je —.
Komaj dišem —. Mirina ti bo jutri izročila pismo —.
Med tem pa si moj suženj, kaj ne —, in tole naj bo
tvoja veriga —!«

Snela si je zapestnico in mu jo skušala djati
krog zapestja, pa blesteči se obroček je bil veliko
premajhen za močno Britančevo roko. Ni se dal
zapreti.

Z obema rokama mu ga je stisnila krog zapestja,
mu gledala v lice in se smejala —.

En sam pogled —, senca vsaj omahovanja na
njegovem marmornatem licu — in vse bi mu po¬
vedala —.

Gladiatorji I 8

113

Toda pogleda ni bilo —. Obraz je ostal marmor¬
nat in hladen —.

Stresel je roko, zapestnica je padla na divan —.

V hipu se je streznila Valerija.

»Hotela sem le djati na poskušnjo tvojo pošte¬
nost,« je rekla hladno in vstala. »Mož, ki ga nobena
skušnjava ne premaga, tudi zlato ne, temu se more
zaupati, temu smem zaupati tudi jaz svojo zadevo.
— Pojdi zdaj!« je pridjala in mu nalahno pokimala,
»jutri, če te bom potrebovala, boš dobil novic od
mene po Mirini —!«

Zrla je za njim, ko je izginil za svilenimi zastori,
obraz ji je trepetal, prsi so se ji dvigale, v pest je
sklenila prste, da so jo roke zabolele, divje se je
vzgriznila v ustnice — in zdelo se je, da se ji je
spet vrnil njen običajni mir, njena dostojanstvenost.

Pa oko ji je padlo na prezrto zapestnico na
divanu —.

Jezno jo je vrgla na tla, stopila z nogo nanjo in
zdrobila v prah dragocene bisere na trdih marmorna¬
tih tleh.

Cezar.

Kadar je ženska užaljena, je maščevanje za vsa¬
ko ceno njena prva misel. Neko čudno, moškim ne¬
razumljivo, bolno razpoloženje jo sili v takih slučajih,
da si izbere za orožje svoje jeze vedno moža, ki ga
sovraži in zaničuje, ki ji je njegova druščina žalitev
in so zanjo njegovi nameni sramota. Ponižujoč se
tako v svojih lastnih očeh se zaveda, da bo zadala —
strupeno rano svojemu žaljivcu.

Ko je zapustil Eska njeno hišo, bi bila skoraj
postala žrtev svojih razburjenih čuvstev. Da se je to
zgodilo, nikdar bi si ne bila tega odpustila —.

Pa premagala se je in ostala na zunaj mirna in
hladna, da se je Mirina zelo čudila, ko je priprav¬
ljala spalnico za svojo gospodarico.

114

Kar razumeti ni mogla Mirina, — zakaj se je
sestanek med Valerijo in Esko ponesrečil. Najbrž’
je njena — Mirinina — lepota mladega Britanca
očarala, je ugibala, in Valerija ni imela nobene moči
več nanj. Ta zapeljiva misel ji je obetala nad vse
zanimive spletke in naklepe in vsa radostna je tisti
večer poiskala svoje ležišče.

Valerija pa je legla spat z užaljenim ponosom in
globoko ranjenim samoljubjem —.

Toda drugo jutro ji je prineslo odločnosti in
jasnosti.

Noč ima svojo moč in ljubezen, sovraštvo, obup
in žalost najhuje čutimo v mirnih nočnih urah. Z
jutranjo zoro pa se vrne resničnost življenja in nje¬
gove neuklonljive zahteve. Obžalovanja vreden je
človek, ki mu po prečuti noči jutranji svit ni prinesel
dobrih sklepov in novih moči in ki si v svojem obupu
ne želi druga, ko da bi že kmalu spet prišla noč —.

Valerija ni bila ženska, ki bi bila mirno prenesla
udarce in žalitve — in malokatera bi jih! —

Še preden je vstala, so bili njeni načrti gotovi in
pripravljena je bila, da udari. Treba je bilo le še
izbrati primerno orožje.

Valerija je vedela, da ji je bil tribun Julij Placid
vdan in pripravljen za vsakršno uslugo. Sam ji je
tako povedal več ko enkrat. — Seveda je bistro¬
umna Valerija dobro čutila, da jo je tribun ljubil le
toliko, kolikor je bilo to združljivo z njegovimi dru¬
gotnimi, sebičnimi nameni.

Vkljub temu je z njim računala in je bila prepri¬
čana, da bo tribun voljno, pokorno orožje v njenih
rokah —.

Vstala je in se oblekla, malomarno, hladno in
mirno kakor po navadi.

Toda Mirina jo je dobro poznala. Opazila je
rdeče lise na njenih licih, in enkrat se je njena gospo¬
darica — stresla, kakor da bi bil hud mraz, čeravno
je solnce že toplo sijalo —.

8 *

115

In Julij Placid je prejel tisto jutro pismo, ki ga
je navdalo z nepopisnim zadovoljstvom. Jasneje ko
kedaj se je lesketal njegov pozlačeni voz v solnčnih
žarkih, beli konji so ko blisk dirjali po ulicah, zlati
Automedontovi kodri so valovali po zraku in dobro-
voljno se je nasmihal tribun na mehkih blazinah.
Njegov obraz je izgubil nekoliko svoje zlobnosti, pa
njegov pogled je bil še vedno pogled tigra, toda tigra,
ki je nasičen in zadovoljen.

In ta pogled ga je spremljal ves dan, na forum
k trgovskim poslom, v telovadnico k rokoborbi, v
kopališče — in je bil posebno izrazit, ko je prišel
čas večerje in je sedel z odličnimi vojskovodji, držav¬
niki,senatorji, požeruhi in pijanci k mizi Cezarjevi.

Pripraviti pojedino za Vitelija ni bila lahka in
priprosta stvar.

Dolge milje in ure na suhem in na morju je bilo
treba prehoditi in prebresti, preden je bilo poskrblje¬
no le samo okrasje za Cezarjevo mizo. Trdo je moral
delati zagoreli ribič v dolgih nočeh na nemirnem
morju, da je ulovil velikansko ribo, ki je na zlatem
krožniku krasila bogato obloženo mizo. Valoviti griči,
polni bujnega zelenja in hrastovja so odmevali od
hrupnega krika in razburjenega lajanja lovskih psov,
preden je pustil kak divji merjasec svoje trdo živ¬
ljenje ob močvirju in je bilo njegovo orjaško truplo
spravljeno domov, kjer je imelo edini namen, da je
razveseljevalo oko razvajenih gostov. Celo v lastnem
perju pečeni pav je bil prenavaden užitek za sladko¬
snedne epikurejce, ki so proučavali proizvode ku¬
harske umetnosti na Cezarjevem dvoru. Tisoče in
tisoče slavčkov so polovili in pobili za eno samo
večerjo, toda le možgani in jezički so prišli na
mizo —.

Kaka dvanajstorica gostov je bila zbrana krog
slonokoščene mize, ležali so tako, da so bile njihove
glave obrnjene proti cezarju.

116

Cezar sam je slonel na svojem ležišču v vsej
svoji slavi. Venec belih rož je obdajal njegov bledi,
zabuhli obraz in še povečal njegovo nezdravo barvo.
Nekdaj je bil ta obraz pravilen in nežen, bistro¬
umnost je kazal in krepko voljo in duhovitost. Toda
sedaj so bile njegove oči upadle, otekle, lice zabuhlo,
polna čutnosti, brezdušnosti —. Le tedaj se mu je
razjasnilo, kadar se je prikazala nova, priljubljena
jed, ali pa kadar je prišlo na mizo izbrano, pleme¬
nito vino.

Trenutno je bil ves zaposlen s svojo gladno po¬
žrešnostjo. Okorno je naslanjal svoje v široko belo
obleko odeto telo na levico in si z desnico polnil
usta in želodec z ostrimi salatami, slanimi ribami in
sličnimi jedili, ki imajo namen, da dražijo želodec in
ga vzdramijo k novemu delu. Od časa do časa so
potovale njegove oči po blesteči se dvorani, mimo
marmornatih stebrov in škrlatnih zaves, po omarah,
polnih vrčev in čaš ter srebrnih in zlatih posod, ka¬
kor bi se bal, da bo zdajpazdaj kdo planil nanj —.

Toda njegovo nemirno oko se je kmalu spet
vrnilo k mizi in se nanovo zatopilo v izbrane ku¬
harske nasladnosti —.

Prvi za Cezarjem je slonil gledališki igralec Parid.
Njegov dekliški obraz je gorel od vina, temne, smejo¬
če se oči so mu v pijani veselosti zrle od enega gosta
do drugega. Pretirano je bil oblečen in biserni ovrat¬
nik je nosil, darilo cesaričine, ki bi si bil z njim lahko
kupil celo kraljestvo —.

Živahno se je razgovarjal s človekom robatih lic,
svojim sosedom, ki mu je godrnjavo odgovarjal, ki
pa se je v njegovih mežikajočih očeh skrival cel za¬
klad bistroumne zbadljivosti in iz čigar debelih, čut¬
nih ustnic je od časa do časa izšla bodeča šala, in
drugo jutro so jo gotovo ponavljali po vseh obednicah
celega Rima.

Montan mu je bilo ime. Nadarjen državnik je
sicer bil in izurjen diplomat, njegovo mnenje je mnogo

117

zaleglo v senatu, toda stari nasladnež je kmalu spo¬
znal, da pod cezarji niso varni tisti, ki se preveč
odlikujejo v senatu — zato je rajši posvetil svojo
bistroumnost kuharskim študijam in proizvajanju žar-
skih zabavljic, kar mu je pridobilo imperatorjevo na¬
klonjenost in zanesljivo povabilo k vsaki pojedini —.

Poleg njega je imel svoj prostor Licinij. Njegovo
možato lice in plemenito obnašanje je bilo v živem
nasprotju z vso njegovo okolico, vsi, tudi cezar, so
nra v občevanju izkazovali odlično, izbrano spošt¬
ljivost.

Vkljub temu je bilo staremu vojščaku videti, da
se dolgočasi. Sovražil je taka dolga zasedanja, niso
se ujemala z njegovim priprostim življenjem in na
dnu svojega srca je imel za vso to družbo dobro-
voljno, pa odločno preziranje. Sedel je pri pojedini,
kakor vojščak vzdrži na težavni in naporni pred-
straži, — dolgočasno je bilo, neprijetno, ničesar ni
pridobil s takim posedanjem, pa dolžnost mu je to
nalagala in biti je moralo.

Ves drugačen v svoji brihtni veselosti, ki si jo
je znal tako dobro nadeti, je bil Julij Placid. Ravno¬
kar je s krepko zasoljeno šalo odgovarjal cezarju na
njegovo s polnimi usti stavljeno vprašanje, vse se je
režalo krog njega, celo Vitelij se je nasmehnil.

Narediti se priljubljenega pri vsem in si pridobiti
zaupanje tudi Cezarjevo, to je bil tribunov glavni cilj,
tega je povsod zasledoval. Pri tem mu je poleg dru¬
gih njegovih lastnosti veliko pomagala njegova bistro¬
umnost, in vedno za odgovor pripravljena duhovitost.
Brez vsakršnega obotavljanja in ne da bi le najmanj
izpremenil lice, je znal ustvarjati najboljše šale in
zabavljice. Razen tega se je izvrstno umel na kuhinj¬
sko umetnost, v pitju je spravil — izvzemši morebiti
Montana — vsakogar pod mizo, pa sam ni trpel pri
tem ne na možganih, ne na želodcu niti najmanjše
škode.

118

Tudi eunuh Spadon je bil tu med gosti. Dober,
nadarjen šaljivec je bil, imel je posebno zmožnost
za robate in praktične šale, ki so zabavale Vitelija,
kadar je bil njegov duh že preveč omračen od vina,
da bi znal ceniti finejše duhovitosti.

Pa danes je bil Spadon izredno slabe volje in
molčeč. Slonel je pri mizi z glavo naslonjen na roko
in je kolikor mogoče skrival svoje lice, ki mu je bilo
na eni strani vse zatečeno in zasinelo. S težavo je
jedel in požiral, pa videlo se mu je, da si vkljub temu
noče odreči nobenega izmed ponujenih užitkov.

Par drugih manj znanih oseb je še bilo pri mizi,
— nekaj senatorjev, poveljnik pretorianske straže s
svojim zlatim prsnim oklepom, ki ga tudi pri mizi ni
odložil, in trije, štirje nepoznani klienti, »sence« so
jih imenovali v Rimu, ker je bilo vse njihovo živ¬
ljenje odvisno od patrona, ki so ga morali povsod
spremljati.

Med njimi sta bila dva bleda in plašno gledajoča
človeka, suha v obraz in skrbipolna. Njun edini posel
je bil, varovati cezarja pred zastrupljenjem, in posku¬
siti sta morala vsako jed, preden jo je strežnik ponu¬
dil cezarju. Mislil bi kdo, da za ta posel zadostuje
eden sam, toda neštevilna množica jedil, ki jih je
prenesla Vitelijeva požrešnost, bi bila dala enemu
samemu želodcu toliko opravka, da bi mu ne bil kos.
Zato sta ta dva zvesta privrženca Cezarjeva menjaje
se ščitila svojega gospodarja s svojim življenjem.
Obilnega teka, dobre volje in veselih lic pač ni bilo
pričakovati od ljudi, ki so imeli tak posel —.

Prva jed je bila končno mimo. Bogato oblečeni
aziatski sužnji so vstopili ob glasovih divje oriental¬
ske godbe in odnesli ostanke. Za njimi so pa prišle
belo oblečene mlade sužnje, ovenčane s cvetlicami,
in prinesle na zlatih krožnikih nova jedila.

Vmes se je počasi odgrnil zastor in razkril go¬
stom oder v steni sredi dvorane in na njem tri mlade •
sirske plesalke. Slikovito so slonele na razkošnih

119

t

divanih in zasenčene svetiljke so obsevale z rdečka¬
sto svetlobo njihova telesa, prozorne sopare so se
dvigale iz bronastih kotličkov ob njihovih nogah in
širile duhteče vonjave krog njih.

Hipoma so udarile ob cimbale in poskočile na
noge. In začele so ples, sedaj zibajoč se v počasnih,
umerjenih, koprnečih gibih, sedaj naraščajoč v divje
strastnih bakanalskih kretnjah, pa zopet upadajoč v
nežno utrujenost in slikovit počitek. Vroča kri je
plamtela v zagorelih obrazih teh hčera južnega soln-
ca, črne oči so se jim bliščale pod dolgimi trepalni¬
cami in njihovi beli zobje so se lesketali kakor biseri
med polnimi rdečimi ustnicami.

Ko je bil ples na vrhuncu, so se hipoma ustavile
kakor izpremenjene v kamen in se združile v živo
sliko redke, fantastične lepote prav ob nogah Cezar¬
jevih gostov.

Pohvalno priznanje je zadonelo od vseh strani in
Placid je vrgel za eno izmed plesalk dragocen ovrat¬
nik iz biserov, ko so odstopale. Tudi Vitelij si je
odpel zlato zapestnico in jo zagnal na oder. »Pa to
je le migljaj,« je pripomnil, »naj gredo hitro v stran,
\ ker samo motijo in odvračajo pozornost od važnej¬
šega, stvarnejšega posla.«

K čemur je tudi Montan z vso dušo pritrdil,
željno obračajoč svoje oči na pečenega flaminga, ki
mu je spretni strežaj ravnokar zasadil svoj dolgi
nož v prsi.

Jed za jedjo so prinesli sužnji in zopet odnesli
ostanke.

Divji merjasec, paštete, divja koza, različne ribe,
drozgi, zelenjava vseh vrst, perutnina — vse to je
izginilo in naredilo prostor fazanom, puranom, ka-
punom, divjačini, racam, golobom —, vse kar leze in
leta in plava in se more bahati z okusnostjo, če je
pečeno ali pa kuhano, vse je moralo na Cezarjevo
mizo, in če je bil želodec poln in ni mogel več, so ga

120

z ostrimi, žarkimi začimbami razdražili in mu vzbu¬
dili tek — in so iznova zopet jedli —.

Pa najvažnejši posel tistega večera je šele prišel.
Brezmejna požrešnost pri takih pojedinah je bila sa¬
mo sredstvo, ki je pripravljalo goste na glavni namen
— na brezmejno pijančevanje, ki pa je seveda le
samo spet pripravljalo želodec in ga umilo ter nare¬
dilo sposobnega in zmožnega za sprejemanje novih
jedil Rimljan ni bil pijanec kakor barbari, ki so pili
le zato, da si omamijo glavo s pijačo. Ne, Rimljan je
jedel do sitosti, da je mogel piti z užitkom, in pil
je črez mero, da je zopet mogel jesti —.

Nubijski eunuhi so pospravili mizo in prinesli
zadnjo jed: sladkarije in sadje.

Za vsakim divanom, pripravljenim za tri goste,
je stal točaj, gluh in mutast. Njegova dolžnost je bila,
polniti gostom čaše. Te mutce si je cezar z velikimi
stroški nabavil iz vseh delov cesarstva. Pa četudi so
bili gluhi in mutasti, ti služabniki Bakovi 31  niso bili
slepi za stvari, ki so se dogajale pri takih pojedinah,
in govorilo se je, da so mutci v palači Cezarjevi čuli
več tajnosti in izpovedali več skrivnosti, ko vse stare
čenče vsega Rima.

Pojedina je bila pri kraju.

Po zgledu Cezarjevem si je vsak gost odpel pas
svoje tunike, si popravil venec na glavi, se udobno
položil na svoj divan in si dal napolniti čašo —.

Temeljito popivanje se je začelo.

Pri čaši rujnega ialerničana.

Cezarjevo zamegleno in upadlo oko se je za
hip zasvetilo v plemenitem navdušenju.

»Kapunova jetra,« je dejal, »na mleku pražena,
so bila izvrstna misel! Varus, skrbi, da pridejo še ta
teden spet na Cezarjevo mizo!«

31  Bakus je bil Rimljanom bog vina in popivanja.

121

Varus, oproščeni suženj, si je z negotovo roko
zapisal Cezarjevo naročilo, Vitelij pa je izpil svojo
čašo do dna in pomirjen spet naslonil svojo mastno
brado na prsi.

Gostje so se vdali neprisiljenemu razgovarjanju.

Licinij in eden senatorjev sta se zatopila v voja¬
ška vprašanja, v katerih sta bila oba enako dobro
podkovana. Placid je z dobro ponarejeno skrom¬
nostjo pripovedoval dogodke iz vojske v Judeji in
pripuščal tudi mnenja drugih, s čimer se je zelo pri¬
kupil svojim poslušavcem. Tupatam je naredil kako
navidez slučajno opazko, ki je imela namen, zmanj¬
šati Vespazianove vojaške zmožnosti in povzdigniti
Cezarjeve, kar je bilo seveda posebno prijetno njemu,
pri čigar mizi je sedel.

Montan je z neverjetno naglico praznil čašo za
čašo in gledal po gostih, nad kom bi znosil svojo
zbadljivost.

Zapazil je pomilovanja vredni obraz Spadona, ki
je vkljub dobri jedi in pijači slabe volje in ves potla¬
čen slonel pri mizi. Običajni veseljak in sladko-
snednež, izvežban v pitju, vedno dobre volje in poln
zabavnih šal, je bil danes molčeč in zamišljen in
njegova glavna skrb je bila očividno le ta, kako bi
skril svoj obraz pred tovariši. Pomehkuženi naslad-
než še ni nikdar poprej okusil moške pesti, še nikoli
ni stal oko v oko z moško odločnostjo —. Ni mogel
pozabiti svoje sramote in jeze in onemoglosti.

Montan se je obrnil k njemu in izpil polno čašo
na njegovo zdravje.

»Slabe volje si danes, prijatelj! Ne piješ, ne
govoriš! Ali je rujni falerničan izgubil svojo moč?
Te je kaka starka začarala s hudobnim pogledom?
Prvak si bil v dobri volji, Spadon, vedno žejen kakor
libijska kamela in nenasiten kakor pesek v puščavi.
Danes pa je tvoje oko mračno, tvoj obraz prepadel
in tvoja čaša nedotaknjena, četudi je polna do roba.
— Pri Bakovem žezlu, vino tega ni krivo!«

122

In iznova je izpraznil čašo z obrazom človeka,
ki v polni meri ve ceniti rujno kapljico.

Vitelija je njegov priljubljeni predmet za trenu¬
tek zdramil iz malomarne lenobe.

»Vino nima nobenega pogreška,« je dejal. »Na¬
polnite!«

Cezarjevemu migljaju se je bilo treba na vsak
način pokoriti. S kislim obrazom je Spadon dvignil
čašo k ustom ter jo izpil do zadnje kapljice. Pri tem
opravku pa je razgalil svoje zasinelo lice pred gosti,
ki so že bili na tisti stopinji pivske navdušenosti, ko
se razvozla jezik in se omikanost umakne zbadljivi
odkritosrčnosti.

In ostre puščice so se usule na debelega eunuha
in njegovo zatečeno lice —.

»Preveč si si namazal lice!« je reke;l eden izmed
klientov, namigavajoč na navado, si barvati lica, ki
so jo moški tiste dobe prevzeli od žensk in kaj po¬
gosto uporabljali.

»Snel si si barvo s kožo vred!« je dejal drugi, ki
je bil oženjen in je iz lastne skušnje poznal celi posel
in njegove posledice.

»V vojski je bil!« —

»V amfiteatru se je boril!«

»Spomin na ljubico je to!« so padale žarke
opazke.

»Ne!« se je oglasil Montan. »Naš prijatelj je vse
preveč izkušen in hladnokrven za take ljubezenske
igrače! — Vroč boj je moral biti in zares prava Ama¬
zonka je bila, ki ga je tako ošinila!«

Eunuh je gledal od enega do drugega z zlobnim
nasmehom. Dobro je vedel, da bi ga še dosti huje
imeli za norca, če bi pokazal jezo in nevoljo, in da
najhitreje odlomi ost zbadljivi šali, kdor se ji, četudi
na lastno škodo, sam pridruži —.

Ozrl se je na cezarja, napravil dolg požirek
falerničana in naredil dobrovoljen, kremžast obraz.

123

»Ne govorite mi o Amazonkah!«, je dejal in vse
se je zasmejalo. »Molčite mi o ljubicah in sploh o
ženskah! Kaj je vse to v primeri s čašo tegale rdeče¬
ga falerničana! Ej, vince je tem boljše, čim dalje ga
hraniš, ženska pa izgublja svojo mamljivost od leta
do leia —! In če jo imaš predolgo, ti postane na¬
zadnje — kisla kakor jesih! Še celo v prvem žaru
njene lepote dvomim, da bi se kdo izmed vas resno
hotel za njo pehati. Toda navsezadnje — moški je
že tak, da rad pogleda za lepim licem. Vsaj moj obraz
tule bi ne bil sicer tako skažen. — Doživel sem lepo
dogodbico o tem poglavju — komaj dva dni je temu.
Ali dovoli cezar, da jo pripovedujem?«

Cezar je pokimal in zagodrnjal. To je pomenilo,
da je zadovoljen.

Spadon je začel:

»Praznik Izidin je bil. Prihajali smo ravnokar
od svetih obredov, ki z njimi častimo Izido in ki jih
navadni posvetni ljudje ne smejo videti —.«

Pri teh besedah je Montan skremžil obraz tako
porogljivo, da se je celo cezar nasmejal, gostje pa so
prasnili v razposajen krohot.

Spadon se ni dal motiti.

»Sprevod se je vračal v mesto,« je nadaljeval,
»poln navdušenja za boginjo. Novinci so plesali in
skakali ob straneh sprevoda, svečeniki pa so veli¬
častno korakali pred kipom Izidinim. Najplemeni¬
tejše gospe iz Rima so bile v sprevodu, — najple¬
menitejše in najlepše!« je ponavljal Spadon in v sa-
modopadljivi zadovoljnosti gledal po družbi. »Imen
ne bom navajal, — pa vi vsi veste, da češčenje Izide
ni nizkotno in vsakdanje —!«

Placid se je v neprijetni zadregi premikal na
svojem ležišču in skril obraz v čaši.

»Rimsko ljudstvo je od nekdaj zelo častilo našo
egiptovsko boginjo,« je nadaljeval eunuh, »ne ple¬
bejcev in ne patricijev ne manjka v naših vrstah. —
Dobro! — Torej sprevod se je premikal po ulici in

124

vse nam je radevolje naredilo prostor, staro in mlado,
moški in ženske. Le neko črnooblečeno dekle, ki je
v naglici zavilo okrog ogla, se je zaletelo v nas, hipo¬
ma je bilo sredi sprevoda in od strahu ni vedelo ne
kod ne kam. Še trenutek — in razsrjena množica bi
jo bila pomandrala ob tla, da je nisem zagrabil jaz
in je spravil na varen kraj, dokler ni bil sprevod
mimo.«

»Menda si le hotel videti, kak obraz se skriva
za črnim.pajčolanom!«

»Tega pač ne!« je dejal Spadon. Pa zbadljive
besede so mu vsekakor dobro dele. »Take reči pre¬
puščam senatorjem in državnikom in vojakom. Moj
namen je bil edinole ta, da jo branim. — Pa bolje bi
bilo, da sem prijel koprivo z golo roko! Dekle je
vpilo in se zvijalo v mojih rokah, kakor bi še nikoli
ne bilo pogledalo v moško lice.«

»Ustrašila se je tvoje brade!« je rekel eden
klientov in gledal golo, napihnjeno lice eunuhovo.

Spadon je zatrepetal, pa se je naredil, kot da
ni čul.

»Preplašenemu dekletu moraš ljubeznivo prigo¬
varjati,« je nadaljeval, »nevoljnega pa oplašiti! Do-
mišljujem si, da vem, kako jih je treba vzeti v roke.
— Dekle bi se bilo res kmalu tudi pomirilo, če bi
me ne bil nihče motil. Že me je zaupljiveje gledala —
kar pridrvi odnekod orjaški barbar, ostuden velikan,
z valovitimi rumenimi lasmi, in mi hoče šiloma iz¬
trgati dekleta iz rok. — Močen sem, kakor ste se že
morebiti sami prepričali, prijatelji, in strašen, če mi
zavre kri. — Zagrabila sva se. Pobil sem ga na tla.
Vstal je s podvojeno divjostjo, porabil ugodno pri¬
liko, ko, braneč dekleta, nisem imel prostih rok, pa
me je udaril po licu, da se še danes pozna. Za trenu¬
tek sem bil čisto omamljen. Med tem pa je pograbil
dekle in zbežal. Dobro je bilo zanj, da je tako storil.
Naj se me izogiblje, ako je moder! Ako se najina

125

pota zopet križata, bi bilo bolje zanj, če bi prišel
Euhenorju v roke! Jaz bi mu nikakor ne prizanesel!«

In Spadon je izpil svojo čašo in dvigal svoja de¬
bela ramena kot kak plečat gladiator.

»In kaj se je zgodilo z dekletom?« je vprašal
Placid, ki je dosedaj s popolno malomarnostjo poslu¬
šal pripovedovanje.

»Barbar jo je odpeljal s seboj,« je odgovoril Spa¬
don. »Ubožica! Bojim se, da je proti svoji volji morala
z njim. Pa Britanec jo je naravnost vlekel s seboj!«

»Britanec —?« je vzkliknil Licinij. Iz dna duše
je preziral Spadona, zato je molčal med njegovim
pripovedovanjem. Sicer pa mu je bila resnica o celi
stvari že itak znana iz ust njegovega sužnja.

»Britanec!« je pritrdil eunuh. — »Sicer bi ne bil
tako velik in divji. Galijec je višji nego Rimljan, Ger¬
man višji nego Galijec, Britanec mora torej dosledno
biti višji nego German, in oni odurni velikan je torej
dosledno bil Britanec. — Svojo logiko imam od
Grkov!«

»Ampak svoje rokoborbe ne!« je pripomnil Mon-
tan. »Euhenor ti bo moral dati par ur pouka, če se
hočeš še kedaj spet pomešati med cestne pretepače
in se z njimi spestiti za dekleta, ki nosijo pajčo¬
lane —!«

»Ne —! Ne bil bi mi kos,« se je branil Spadon,
»da sem imel proste roke! — Sicer pa je bil velik in
strašno močen! — To morem priznati!«

»Britanci so najboljši moški, kar jih imamo v
cesarstvu!« je rekel Licinij in si mislil pri tem v
svojem srcu, da so britanska dekleta najlepša.

»Njihove ostrige so boljše nego naše!« je dejal
cezar z licem strokovnjaškega, nepristranskega pre¬
sojevalca.

»Glede ostrig — naj bo! Nikakor pa ne glede
moških!« je rekel Placid, da bi postavil svoj narodni
in domovinski ponos v lepšo luč pri poslušavcih.

126

»Rimljan je po svoji naravi zavojevalec sveta. — Bri¬
tanci niso kos našim ljudem v areni!«

Vsi gostje so glasno pritrjevali.

Da niso tega storili, težko bi se bil Licinij še
nadalje spuščal v razgovor. Njihova hvala pa ga je
zbodla, in četudi se je nekoliko sramoval, da se tako
razvnema, se je vendar prav živahno lotil predmeta.

»Imam Britanca doma,« je rekel, »ki je moč¬
nejši in pogumnejši ko vsakdo drug v Rimu!«

»Ti misliš na tistega dolgonogega mladiča s slam-
natorumenimi lasmi?« je vprašal Placid prezirljivo.
»Videl sem ga. Fanta bi ga imenoval, ne pa moža!«

Licinija so razdražile te zaničljive besede. Pla-
cidova druščina mu je bila vobče zoprna, on in tribun
sta bila dve nasprotujoči si naravi in taka dva člo¬
veka prej ali pozneje trčita drug ob drugega.

Nevoljno je odgovoril:

»Postavim ga v boj zoper kogarkoli hočeš, v
teku, skoku, rokoborbi, metanju diskusa in pla¬
vanju —.«

»Otročarije!« je dejal tribun s hladno prezir-
nostjo. »Jaz pravim, da ti ljudje niso za nič, bodisi
da jim manjka poguma ali izurjenosti, ali pa obojega.
— Nič si bolj ne želim, ko da bi mogel sam nastopiti
zoper njega v areni, — seve, ako cezar dovoli —.«

Dvorljivo se je priklonil svojemu cesarskemu
gospodu, ki je brez vsakršnega zanimanja za njun
pogovor gledal zdaj enega, zdaj drugega.

Kakor mnogi njegovi plemenitaški sovrstniki v
Rimu, je bil tudi tribun Julij Placid izšolan in izvež-
ban v vseh borbah amfiteatra. Večkrat je že tudi
nastopil v areni pred občinstvom z vsem mogočim
gladiatorskim orožjem.

Najbolj izurjen pa je bil v borbi z mrežo in tri¬
zobom.

Ta vrsta dvoboja je bila zelo priljubljena pri
rimskem ljudstvu. Retiarij, mrežar, je nosil veliko,

127

močno mrežo preko ramen, vsak trenutek priprav¬
ljen, da jo vrže črez nasprotnika in ga vanjo zamota,
v rokah pa je držal našim vilam podoben trikoničast
drog, ki je z njim skozi mrežo zabodel premaganega
nasprotnika. Drugega orožja ni smel imeti.

Secutor, zasledovalec, je nosil kratek meč, če¬
lado in podolgovat ščit.

Na prvi pogled se je zdelo, da ima secutor mnogo
boljše orožje nego njegov nasprotnik. Toda mreža v
rokah izurjenega retiarija je bila tako nevarno orožje,
da je secutor navadno podlegel. Zamotan v pogubne
zanke, si ni mogel več pomagati in gledalci so mu
redkokedaj prizanesli.

Veliko gibčnost in brze noge pa je moral imeti
retiarij, kajti če je njegova mreža zgrešila svoj cilj, je
bil edinole beg njegova rešitev pred secutorjevim
mečem in v brzem teku si je moral pripraviti mrežo
za nov napad. Če pa ga je secutor došel, je bil
izgubljen —.

Placid je bil izredno gibčen in nagel v svojih
kretnjah. Njegovo oko je bilo bistro in mirno in nje¬
gova mreža je le redko zgrešila nasprotnika.

To orožje mu je bilo posebno priljubljeno. More¬
biti je njegovemu krvoločnemu značaju dajal poseben
užitek pogled na premaganega nasprotnika, ležečega
v pesku in zamotanega v pogubno mrežo. Stati v
areni pred stotisočglavo množico, s skrbno zloženo
in nagubano mrežo na ramenu in ostrim trizqbom v
roki — to je bil za Placida višek zabave in užitka.

In Licinij je slepo šel v nastavljeno past —.

»Celo provincijo bi stavil na Esko,« je rekel,
»zoper vsakogar, seve izvzemši izvežbanega gladia¬
torja, in mislim, da tudi temu bi bil kos — po enem
mesecu dobre vaje.«

»Torej sprejmeš mojo ponudbo?« je rekel Placid
z navidezno malomarnostjo, ki je pod njo komaj skri¬
val svojo napeto razburjenost.

128

»Poslušajmo njuna pogajanja pri svežem vrču
falerničana!« je dejal cezar, vesel, da je našel novo
dražilo za žejo in nov povod za popivanje.

»Jaz ne potrebujem drugega orožja ko trizob in
mrežo,« je rekel Placid in gledal Licinija. »Eska,
kakor ga imenuješ, naj ima meč in čelado, kakor je
navada —.«

» — in ščit,« je pridjal Licinij. Preveč izkušen
vojak je bil, da bi bil prezrl kako ugodnost v borbi.

Placid se je delal, kakor da bi premišljal.

»Dobro!« je dejal po kratkem molku. »Mlad bo¬
rec je še in barbar. Naj ima še tudi ščit.«

Licinij je skorajda že obžaloval svojo nepre¬
mišljeno naglico. V duhu je gledal vitko postavo
Eskino zamotano v neusmiljene zanke, gledal nje¬
gove jasne, sinjemodre oči, pogumne, zveste in mirne
tudi v brezupu, gledal je neizprosno, neprizanesljivo
roko dvignjeno v sunek, gledal zlate Eskine kodre
vse zalite s krvjo —.

Toda spomnil se je izredne moči in gibčnosti
Britančeve, njegovega poguma, njegove vojaške vzgo¬
je, jezila ga je izzivajoča zloba, ki se je bliskala v
tribunovem očesu in prepričeval je samega sebe, da
v tej borbi mora zmagati njegov ljubljenec.

»Bodi —!« je rekel. »Retiarij in secutor! — Z
otrokom ne bodeš imel posla, to ti rečem! — Sedaj
pa glede pogojev! Človeškega življenja ne bom stavil
proti koščeku cunje in proti peščici brušenih kame-
nov, to povem že kar vnaprej!«

Prezirljivo je ošinil bogato obleko in dragocene
bisere, ki so krasili tribuna.

Tribun se je nasmejal.

»Dvanajst sužnjev bi ne zadostovalo, da bi z
njimi plačal zaponke na mojih rokavih. Vsaj dvanajst
takih Britancev ne, kakršnih lahko na kupe naloviš,
kadarkoli se zgane legija. — Poslušaj! Stavim svoja
dva bela konja proti sliki Dafne, ki jo imaš doma, ali
pa proti kipu Eufrozine, ki stoji v tvoji kopalni sobi.

Gladiatorji I 9

129

— Ne, še več ugodnosti ti nudim! Stavim celo pri-
prego in svoj voz proti britanskemu sužnju —!«

Če bi ga bil Licinij natančno opazoval, bi bil
videl, s kako napeto in komaj prikrito razburjenostjo
je Placid čakal na njegov odgovor —.

Pa zamišljen je bil in nevoljen —. Predaleč je
že šel in nazaj ni več mogel —.

Gostje so s pohvalnim mrmranjem ocenjevali tri¬
bunovo velikodušno ponudbo.

Kdor enkrat stori neroden korak v javnosti, se
navadno pogreza vedno globlje, če poskuša stopiti
nazaj —.

Kakor blisk tako naglo se je zasvetila Liciniju
misel, da bi tribunova ponudba utegnila Eski rešiti
življenje, če bi podlegel, — kar je bilo sicer mogoče,
pa zelo malo verjetno. Zato je ponudbo brez velikega
obotavljanja sprejel, dasiravno je kmalu nato obža¬
loval svoj korak.

Naredila sta torej tole pogodbo:

Eska bo nastopil pri bližnjih velikih igrah v amfi¬
teatru oborožen z mečem, ščitom in čelado in se bo
boril s Placidom, ki bo nosil le mrežo in trizob. Za
slučaj, da podleže Placid, preidejo njegovi štirje beli
konji in njegov pozlačeni voz v Licinijevo last, če pa
bi Eska podlegel in bi mu gledalci prizanesli, bi naj
postal Placidov suženj —.

Kako prijeten bo ta položaj za Esko, to je vedel
le tribun sam in še neka druga oseba, ki je imela tisti
dan za Placida ljubeznivejše poglede in slajše smeh¬
ljaje, ko kedaj za katerega svojih zoprnih častiv-
cev —.

In z novo vnemo se je vrgla vsa plemenita
družba na popivanje, ki je med zamotanimi pogajanji
za hip prenehalo.

Placid je praznil svojo čašo z zmagoslavnim
obrazom človeka, ki je uspešno dovršil težavno na¬
logo, Licinij pa kakor tisti, ki utaplja strah in očitke
v pijanosti in vinu. Cezar je pil in pil s svojo običajno

130

požrešnostjo, kar je bilo še gostov, pa so vestno po¬
snemali svojega cesarskega gospodarja.

V gimnaziju.

Težka preskušnja je čakala drugi dan Licinija,
preskušnja, ki je bila posebno bridka njegovemu
mehkemu srcu.

Ko je zvedel Eska za sklenjeno pogodbo, je nad
vse radostno sprejel ponujeni dvoboj.

Saj mu je dajal priložnost, da je zopet mogel
prijeti za orožje, ki ga je že od svoje zgodnje bojevite
mladosti tako zelo ljubil. Dva taka bi premagal, ka¬
kršen je Placid, je dejal, če bi se le nekaj časa uril,
in najsi bo orožje kakršnokoli —.

Toda obraz mu je upadel, ko je čul, kaj ga čaka,
če bi imel nesrečo, in stresel se je na vsem telesu,
ko je pomislil, da bi utegnil izgubiti svojega dose¬
danjega gospodarja. — Pa ta strah ga je še bolj utrdil
v sklepu, da mora zmagati, — in ko mu je Licinij,
poln bridkih očitkov, da se je tako prenaglil, obljubil
svobodo, če zmaga, — takrat je iznova zaplalo Eski
srce v veselju in upanju in radosti.

Tisoč možnosti mu je šinilo skozi možgane, tisoč
prelepih sanjavih načrtov, ki je v njih Mariamna
igrala glavno vlogo. Ni še minil teden, da se mu je
zdelo življenje dolgočasno in žalostno — in danes
mu je na novo zasijalo v rožnati svetlobi, ki z njo
mladost — in le mladost — zna obsevati daljni po¬
gled v bodočnost.

Ubogi Licinij! Težka otožnost mu je legala na
srce, ko je gledal plameneča lica in v mladostnem
upu se lesketajoče oči mladega Eske —, a kocke so
padle, ponudba je bila sprejeta in prepozno je bilo,
gledati nazaj. Ni mu preostajalo druga, ko napeti vse
moči in zagotoviti zmago.

Pri vseh telesnih naporih, v vsakem duševnem
delu, pri vsem, za čimer človek stremi, je smotrena,

9 *

131

vztrajna vaja bistveni pogoj za uspeh. Palme, pravi
Horacij, uspevajo le tam, kjer je mnogo prahu, in
kdor hoče doseči zmago, pa najsi bo atlet ali pa
duševni delavec, mora uriti svoje naravne zmožnosti
s skrajno marljivostjo in s strogim samozatajevanjem,
— preden stopi v areno za lavorjev venec.

In čudno je, kako duh in telo pridobita na moči
in gibčnosti v vsakdanjem stopnjevanju vaje. Kar je
bilo včeraj še nemogoče, je danes le še težavno in
bo jutri zgolj zabava —.

Poglejmo za Esko v gimnazij, kjer si naj krepi
mišice in vadi izurjenost za smrtnonevarno borbo v
areni.

Podolgasta stavba, podobna našim jahalnim šo¬
lam, z odprtino v strehi za zrak in svetlobo, tla po¬
sipana na debelo s peskom, ki sicer obtežuje delo pri
vseh pešborbah, ki pa tudi stori morebitni padec
učencu manj nevaren in navadi njegovo nogo na
mehka tla arene, kjer se mu bo boriti za življenje
in smrt.

Diskusi, ročke, uteži vseh vrst in silni kiji so
razmetani po kotih in slonijo ob zidu. Bradlje in ska¬
kalnice pričajo, da se poleg vseh vaj v telesni moči
polaga tukaj na gibčnost velika važnost.

Razen tega miroljubnega in manj nevarnega orod¬
ja vidiš na steni viseti cestuse in po stojalih razstavlje¬
no pogubonosno orožje, ki ga rabi gladiator v izvrše¬
vanju svojega usodnega poklica. Sulice brez osti, topi
meči — vse pripravljeno za vajo, in poleg lesen kip,
ves razsekan in razbit, ki se ob njem borbeni učenec
vadi v smrtnih sunkih in bliskovitih udarcih.

Ob steni koraka učitelj gorindol in motri s paz-
nim očesom kretnje svojih učencev, popravljajoč tu,
opominjajoč in karajoč tam. Od časa do časa pa ka¬
kor odsoten zagrabi z eno ali drugo leno v kotu
ležeče orožje in ga zavihti krog glave z gibčnim,
prožnim zamahom, ki razodeva moč in izvežbanost
strokovnjaka.

132

Hipija, umirovljen gladiator, je mož srednje sta¬
rosti, visoke zapovedujoče postave. Neprestana dol¬
goletna vaja v vseh strokah telesne izurjenosti, tirana
prav do vrhunca možnosti in premišljenosti, je ujekle-
nila njegovo telo, niti koščeka mesa ni preveč na
njem, same kosti in mišice so ga. Vsaka njegova
kretnja razodeva tisto gibčnost in prožnost, ki izvira
iz izvežbanih, do skrajnosti šolanih mišic, njegov ko¬
rak je lahek, tih, — kakor panterjev, ko stopa po
tleh svoje kletke. Njegova lica so temnozagorela od
vročine in dela, pa kri se zdravo pretaka v njih in
daje koži toplo, mehko barvo. Njegov suhi obraz kaže
vkljub izmučenemu, nemirno drznemu pogledu in
vkljub nekoliko osivelim lasem in sivi bradi divjo,
možato, bojevito lepoto in v njegovih očeh je pono¬
sen, izzivajoč sijaj, ki priča, da je  ta mož podjeten,
pogumen in jeklen do kosti.

Rimske plemenite gospe so si v tisti dobi kaj
rade izbirale svoje favorite iz vrst gladiatorjev, —
znamenje pomehkuženosti in moralične propalosti.

Tudi je bilo tistikrat pri njih v modi, se vaditi v
vsakovrstnem orožju, v mečevanju in v rokoborbi. In
Hipija je bil zaradi svoje izrazite možate lepote, svoje
gladiatorske slave in svojega poguma ljubljenec rim¬
skih matron.

Pa ni si naredil mnogo iz tega in vrč dobrega
vina mu je bil ljubši ko lepi pogledi, in svetli meč in
usnjati ščit priljubljenejši ko vse lepe ženske.

Vkljub temu je med vsemi svojimi znankami še
nazmanj podcenjeval ponosno Valerijo. Njen učitelj je
bil v mečeborbi in več se je trudil z njo ko z vsemi
drugimi svojimi učenkami, in dalje se je mudil v njeni
palači ko v vseh drugih v Rimu. Visoko je cenil njeno
telesno moč, njeno odločnost in gibčnost, zlasti pa
njeno hladnokrvnost in njen ponos. Da je pri tem
znal — po svoje — občudovati tudi njeno lepoto, ni
treba posebej povedati.

133

Zato mu je zanimanje, da, nežnost sijala iz oči,
ko se je zdajpazdaj ustavil v svojem sprehodu ob
steni borbene šole in bral drobne vrstice, ki mu jih
je prinesla pred eno uro Mirina.

Pismo je bilo od Valerije.

Cula je o nevarnosti, ki je pretila Eski. — Sama
mu je nakopala nevarnost na glavo in kdo ve, kako
hudo je del ta korak njenemu ošabnemu, svojevoljne¬
mu srcu —. Pa vkljub svojemu užaljenemu ponosu
niti misliti ni mogla na to, da bi plemeniti Britanec
ležal v pesku, premagan, izgubljen in izročen na mi¬
lost in nemilost svojemu sovražniku —.

Ni sovražila več Eske, žrtve svoje razžaljene lju¬
bezni, njen srd se je obrnil proti onemu, ki si ga je
izbrala za orožje svojega maščevanja. — Z bolestnim
veseljem jo je navdajala misel, da bi Placid padel,
ponižan in premagan, smrtnozadet —. Tako se izpre-
minjajo ženska čuvstva —.

Sedla je torej in napisala par prijaznih vrstic
Hipiji. V posebni časti je bil pri njej in čutila je, da
mu sme zaupati.

Seveda je kot pristna ženska poiskala verjeten
izgovor, zakaj se toliko zanima za Britanca. Pisala
je svojemu učitelju, da je silno visoko stavila na Esko
in rotila je Hipijo, naj ne štedi s trudom in nasvetom
pri pouku in naj jej koj pride poročat o uspehih
svojega učenja.

Hipija je dvignil oči od pisma in pogledal svojega
novega učenca, ki je z mečem in ščitom v rokah
uspešno vadil napad in brambo z gladiatorjem Lu-
torijem.

Tisto jutro ga je Hirpin pripeljal v šolo in stari
veteran je z naravnost ginljivim zanimanjem gledal,
kako se je njegov mladi prijatelj lotil priprav — tako
je mislil Hirpin — za svoj novi poklic, ki se bo prej
ali slej končal v nasilni smrti v areni.

Hipija pa je bil silno vesel svojega novega učen¬
ca, njegove visoke postave in njegovih močnih mišic.

134

Koj ga je postavil pred Lutorija, žilavega Galijca, ki
so ga imeli za najboljšega »znanstvenika« mečeborbe
v družini. Z zadovoljnim smehljajem je opazoval, ka¬
ko kmalu je bil mladi Britanec kos svojemu nasprot¬
niku, ki je pričakoval lahko zmago nad novincem.

Gladiatorji so popustili svoje vaje, obstopili za¬
nimiva borca in glasno občudovali gibčnost in izurje¬
nost mladega barbara.

»Najboljši mož, kar smo jih videli zadnjih pet
let!« je vzkliknil Rujus, orjak iz Gornje Italije, pono¬
sen na svojo postavo, ponosen na svoj meč in nad
vse ponosen, da je bil, če tudi gladiator, rimski držav¬
ljan. »Tile udarci šinejo kakor blisk in če kedaj zgre¬
ši brambo, se umakne v stran, kakor divji ris! Ej,
Manlij, da tebe postavijo proti njemu v amfiteatru, —
posla bi imel! Stavil bi nanj svoje rimsko državljan¬
stvo, svojo togo in vse kar imam, četudi je barbar.
Imel bi te na tleh, prijatelj, in bi te razorožil, še pre¬
den bi se dobro zavedel.«

Tudi Manlij je tako sodil, čeravno ni hotel svojih
misli glasno povedati. Obrnil je rajši razgovor na drug
predmet in se je priduševal, da se Lutorij le samo
igra in da barbarja ne vzame resno, sicer bi se ne
odrezaval tako slabo temu novincu.

»Kaj —? Da se samo igra —?« je nevoljno
vzkliknil Hirpin. »Torej pa le naj kar hitro začne za
resnico! Povem ti, tale moj fant ga nima sebi enakega
v cesarstvu! Zmagal bode v areni in prvi mečeborec
bo v Rimu, še preden bom dobil leseni meč in šel
med staro šaro —! In rad pojdem tistikrat, saj bom
celega moža pustil na svojem mestu!«

»Izvrstno!« mu je odgovoril Manlij, ki ni bil pre¬
več zadovoljen, da ga je tovariš tako zelo zapostav¬
ljal novincu. »Kdor te posluša, bi mislil, da v Rimu ni
več ko eden gladiator in da nas bo tale mladi volk
vse po vrsti podavil, ker se bori kakor ti, divje in s
sirovo silo.«

135

»Zaleteti se v nasprotnika kot vol in vzeti več
nego moreš dati, to ni plemenita borba!« je dejal
Euhenor, poslušajoč s prekrižanimi rokami in s skraj¬
no prezirljivostjo na svojem grško pravilnem licu.

»Toda njegovi udarci padajo kakor toča, Lutorij
se mu komaj brani,« je presojal borbo Rufus, ki ni
imel prav nobene nadarjenosti za ljubosumje in za-
vidnost. Njegov nevarni poklic mu je bil le sredstvo,
ki si je z njim služil vsakdanji kruh, sebi, ženi in
otrokom. Seveda je tudi upal, da si bo v daljnji bo¬
dočnosti kedaj kupil majhen vinograd gori v Apeni¬
nih, če mu bo prizanesla smrt v amfiteatru.

»Premalo pazi na brambo!« je ocenjeval Manlij.

»Močen je, pa njegova borba nima sloga!« je za-
sodil Euhenor in pogledal krog sebe kakor človek, ki
je povedal neoporekljivo resnico in zinil zadnjo bese¬
do v prepiru.

V Hirpinu je vrelo od jeze. Toda njegova zgovor¬
nost ni bila v nikakem razmerju z njegovo telesno
močjo, in v danem trenutku navadno ni mogel najti
besed, da bi si z njimi ohladil svojo jezo in nevoljo.
Kajti dobrovoljno besedičenje in zbadanje je bilo edi¬
no orožje, ki so se z njimi borili ti ljudje v borbeni
šoli, kadar so trčila drugo ob drugo nasprotujoča si
mnenja. — Da bi se prepirali ali celo pretepali med
seboj, to jim še na misel ni prišlo, to so si prihranili
za areno.

Euhenorja Hirpin sploh ni rad videl. Nevoljno mu
je dejal:

»Ti govoriš o svoji znanosti in o svoji grški spret¬
nosti, ki proti njej seveda niti naše rimske mišice in
pesti ne premorejo mnogo. Toda —, si upaš iti nad
tegale barbara s cestusom?«

Euhenor se je prezirljivo izgovarjal.

Kakor pri mnogokaterem drugem uspešnem stro¬
kovnjaku in vojščaku je šlo tudi pri njem obilo slave
na račun njegove domišljavosti in samohvale. Kaj rad
se je pobahal — kadar je imel slabše pred seboj. In

136

taki ljudje ne stavijo radi svojega imena v nevarnost
in se ne spoprimejo s kakršnimsibodi novincem, ki
. ničesar ne izgubi v taki borbi, pa more mnogo pri¬
dobiti.

Zato se je branil, ker pa mu Hirpin le ni dal mi¬
ru, se ga je otresel z opazko, da mora Britanec po¬
rabiti ves prosti čas in se marljivo vaditi za svoj na¬
stop kot secutor proti retiariju.

Hirpinu je zaprlo besedo —.

Prepričan je bil, da se hoče Eska res posvetiti
gladiatorskemu poklicu, in da je zato prišel v gim¬
nazij —.

Ko pa je čul, za kako nevarno igro se pripravlja,
je prebledel, strah se mu je zbudil — in skokoma je
pohitel k Hipiji ter ga rotil, naj vse stori, da se bo
znal mladi Britanec ubraniti pogubni mreži.

»Le vaja in šola ga more rešiti!« je govoril z mi¬
lo prosečim glasom, ki je bil v smešnem nasprot¬
ju z njegovo Herkulovo postavo. »Pogum, moč in
gibčnost divje mačke — vse to nič ne pomaga, če se
ovijejo tiste proklete zanke človeku krog udov! —
Jaz jih poznam! Čutil sem jih! Jaz sem bil pod mrežo!
Ako mora mož umreti, naj umre kakor mož, ne pa
kakor drozg v zanki! — Učiti se mora, Hipija, — dan
na dan, uro na uro se mora vaditi, vsako kretnjo re-
tiarijevo mora študirati! Postavi ga proti Manliju, on
je najboljši mrežar v družini! Če se bo njemu znal iz¬
ogniti, mu ne bo težko, uiti Placidovim zvijačam. Po¬
vem ti, ne bom imel miru, dokler ne vidim njegove
noge na Placidovem tilniku —!«

»Pomiri se, človek!« mu je odgovoril Hipija. »Ti
se bojiš samo ene stvari na svetu, in to je mreža. Mar
misliš, da so vsi tebi enaki —? Brigaj se za svoje va¬
je! Še vse preveč si lahkomiseln za amfiteater! Mla¬
dega barbara pa prepusti meni!«

Hipija si je varoval veljavo in ugled med svojimi
nebrzdanimi učenci deloma s tem, da je malo govoril
in se držal bolj zase, deloma s tem, da ni pripuščal

137

nobenega ugovora zoper svoje odredbe. Topot pa je
veliko povedal — znamenje, da se zelo zanima za
Britanca, in Hirpin, ki je dobro poznal mojstra, se je
z olajšanim srcem nanovo lotil svojih vaj.

Eska pa je v zanosu svojih mladih, zdravih moči,
ki so se bolj in bolj razvijale v smotrenem pouku, s
podvojeno silo pritiskal na nasprotnika in v polnih
požirkih užival zabavo, ki so mu jo nudile borbene
vaje.

Kakor da bi prijel dobrega starega prijatelja za
roko, tako se mu je zdelo, ko je zagrabil za meč.

Žensko srce —.

• ' ‘J  " ,V •- >' . ; ' •' ■ .

Cele tri dni že Mariamna ni videla Britanca in
pobitost se je je lotevala.

Ni si sicer priznala, da bi ga rada zopet videla,
in tudi ne, da so se njene misli dan in noč bavile z
njim, odkar ga je poznala.

Toda neprestano je preživljala tiste ure, ko ga je
prvikrat spoznala, neznosno slast je čutila pri spomi¬
nu na divje prizore tistega večera in samo ob sebi je
bilo razumljivo, da ni mogla pozabiti, kako pogumno
jo je rešil plemeniti suženj.

Spominjala se je vsakega koraka na poti proti
domu, vsake besede, ki sta jo govorila, hiteč po tem¬
nih ulicah, da, vsak pogled in vsaka kretnja njenega
spremljevalca ji je bila še v živem spominu. Vsa sreč¬
na je bila, da je naredil njen rešitelj tako ugoden vtis
na njenega očeta in na strica, in prsteni vrč, ki mu je
iz njega dala piti, je dobil novo in neprecenljivo vred¬
nost v njenih očeh.

In šla je doli k Tiberu, če je le imela pol urice
prostega časa, in je posedavala v senci polomljenega
stebra s čudno vztrajnostjo in v neznanem pričakova¬
nju, sama ni vedela, česa —.

Prvi dan je bilo to sanjarenje zanjo polno sladke
prijetnosti. Nato pa je začutila praznoto, zdelo se ji

138



je, da ji nečesa manjka in, ah, kolika sreča bi bila,
če bi mogla to praznoto izpolniti!

In oglasila se ji je želja, koprnenje, da bi se po¬
novile tiste srečne ure, ki so bile tako sladke in so
minile tako naglo —. Včasih se ji je vzbudil strah:
»Kaj pa — če ga ne vidim nikdar več —!« — In srce
ji je obstalo in lica so ji pobledela pri sami misli, da
bi bilo to kedaj možno —.

Toda obupa ji ta bolestna misel ni povzročala.
Kajti Mariamna je bila sicer mlada, pa dobro je bila
vzgojena. Zgodaj se je naučila plemenitega samozata-
jevanja in premagovanja.

K temu ji je dajala mnogo priložnosti bridka uso¬
da njenega ljudstva. V Judeji so stale rimske legije
in Judom jemale mesto za mestom in z njimi narodno
svobodo. Vespazian je oblegal Jeruzalem in kopičil
neznano gorje nad Sveto mesto, največji ponos vsa¬
kega Juda. Razkropljene po vsem svetu so jih povsod
preganjali in izganjali, zaničevali in zatirali. — Zares,
potrpljenja, premagovanja in zatajevanja jih je učilo
življenje vsak dan in vsako uro.

Tolažbe in moči je dobivala Mariamna v družbi
blagega Kalhe.

Nobene prilike ni izpustil plemeniti starec, če je
mogel sejati dobro seme in učiti z besedo in z zgle¬
dom nauke, ki jih je slišal od apostolov in učencev
najvišjega Mojstra in Njega samega. Globoko je vpli¬
vala na mehko dušo Mariamnino prisrčna ljubezni¬
vost in krotkost moža, ki mu krščanstvo ni bilo sa¬
mo vera in stanovitnost do smrti, ampak mu je pome¬
nilo tudi mir in dobro voljo med ljudmi —.

Kalha ni bil brez poguma in drzne vztrajnosti,
ki je bila lastna njegovemu rodu. Pa krščanstvo mu je
ublažilo in umirilo značaj in izpremenilo njegovo
drzno pogumnost v gorečnost za čast božjo.

Ljubil je svojega brata in srce ga je bolelo, ko je
videl, kako so Eleazarjeva načela, kako je vse njego-

139

vo življenje nasprotovalo zapovedim ljubezni, ki jih
je oznanjevala nova vera.

Eleazar je bil farizej najčistejše krvi. Postava
Mojzesova, njen strogi besedni pomen, je bila zanj
zvezda vodnica v zasebnem in javnem življenju.
Opravljati daritve, ki jih je Bog zapovedal, strogo in
do pičice natančno izpolnjevati postavo, posvečati
sobotni dan v dejanju in besedi, zatirati nevernike,
kjer in kadarkoli se je nudila priložnost, z mečevo
ostrino, — to so bile glavne točke njegove vere in
načela njegovega delovanja. Ne čuvstva, ne častiželj-
nost in ne kaki drugi oziri ga niso mogli omajati v
teh nazorih niti za las. Najdrznejši vojščak, najdivjejši
barbar, najrazuzdanejši patricij cesarskega dvora bi
se bil preje izpreobrnil nego tak mož. Po človeški
sodbi se je zdelo nemogoče, da bi se Eleazar kedaj
pokristjanil.

Pa Kalha ni obupal. Dobro je vedel, da ima svoj
čas setev, da pa pride tudi čas žetve, da seme zase¬
jano še kedaj utegne prinesti stoteren sad, da je pri¬
vrel studenec že tudi iz najtrše skale in da nič ni
nemogoče pri Bogu. In ljubil je svojega brata in molil
zanj in si vzel globoko k srcu skrb in ljubezen do
njegove hčerke, kot da bi bila njegov lastni otrok.

Težka preskušnja je bila za Mariamno, za njeno
potrpežljivost in zatajevanje, si ohraniti stanovitnost
v veri, ki jo je njen oče tako zelo sovražil in pre¬
ziral.

V tem oziru nam krščanstvo prvih časov nudi
prelepe zglede junaštva, ki jih le malo poznamo in
malo cenimo. Beremo o preganjanjih, ječah in mu¬
kah prvih kristjanov, občudujemo heroje zgodnjega
krščanstva, — malo pa pomislimo na tiste tihe mu¬
čenike, ki so dnevno trpeli tajne, molčeče muke v
družinskem krogu, — nesporazumljenja, neštete ža¬
litve ter zbadanja, hladne poglede od tistih, katere
so morebiti na zemlji najbolj ljubili in ki so se jim
odtujevali, jim odrekali svojo ljubezen iz sovraštva

140


do zaničevane nove vere, in katere so izgubili v živ¬
ljenju in imeli malo upanja, da jih kedaj vidijo v boljši
večnosti —.

Heroji niso samo tisti, ki so žrtvovali in žrtvu¬
jejo svoje življenje in gredo za vero v smrt. — Marsi¬
kdo ima poguma dovolj za eno veliko žrtev, ki traja
le kratek čas, in četudi je treba iti na morišče, —
toda darovati dan na dan svojo srčno ljubezen do te¬
ga, kar nam je najdražje in najbližje, premagovati in
zatajevati dan na dan in celo življenje lastno udob¬
nost in srečo, se boriti zoper lastno nagnjenje — to
je vse silnejši heroizem in zanj je potrebna pomoč in
podpora, ki je človek nima iz samega sebe in ne od
tega sveta, ki mu jo daje le milost od zgoraj —.

Zgled dobrega kristjana, ki živi po svoji veri, ni
nikoli brez blažilnega vpliva na tiste, ki so s takim
človekom v ožjem stiku. Tudi Eleazar je ljubil in
spoštoval svojega brata bolj ko vse drugo na svetu,
izvzemši svojo vero in svoje cilje, katerim je služil.
Zaupljivi in mehki značaj Mariamnin pa je bil še po¬
sebno sprejemljiv za resnice in dobre zglede, ki jih
ji je Kalha vsajal v srce, potrpežljivo, stopnjema in
neopaženo, vsrkavala je vase krščanstvo kakor žejna,
rodovitna zemlja blagodejni dež.

Zopet je sedel Kalha pri svojem pergamentu in
se uglabljal v sveto pismo.

Mariamna pa se je tisti večer dalje obotavljala
in mudila krog njegovega sedeža ko druge dni. Izgle-
dalo je, kot da ima nekaj na srcu —. In ker se le še ni
hotel zanimati zanjo, mu je nalahno položila roko na
ramo ter mu nežno gladila redke sive lase.

Dvignil je glavo in se ji prijazno nasmehnil.

»Kaj ti je, dete moje?« — tako jo je rad imeno¬
val že izza njenih otroških let. — »Danes se nekako
posebno sučeš okrog po sobi! Ali pričakuješ gosta?
— Brat nima znancev tukaj v Rimu in tujcev še ni¬
smo imeli v hiši razen tistega dobrega barbara, ki si

141

ga pripeljala s seboj oni večer. Ali morebiti zopet pri¬
de nocoj?«

Živa rdečica je šinila preko njenih lic in ko je
izginila, je Kalha opazil, da je bila Mariamna bledejša
nego ponavadi. Tudi njeno obnašanje, sicer tako ljub¬
ko in mirno, je bilo danes nemirno, boječe in ne¬
gotovo.

»Ne —!« je odgovorila. »Kaj jaz vem, kod hodi!
Le slučajno je bilo, da je prišel k nam in če spet ne
nanese slučaj, ga menda ne bomo videli nikdar več!«

Obrnila se je v stran in skušala govoriti mirno in
malomarno, pa se ji je popolnoma ponesrečilo.

»Ali ne veš, da ni slučaja!« jo je rahlo karal
Kalha in ji pozorno gledal v oči.

»Vem!« se je otožno nasmehnila, »in vem tudi,
da je dobro za nas, karkoli nas zadene. Ampak tako
hudo je, mirno vse prenašati —! Ne da bi se pritože¬
vala, — le za — očeta se bojim v teh nemirnih ča¬
sih,« je pridjala, boječe se izogibajoč predmeta, ki ji
je bil na jeziku.

»V božjih rokah je!« je odgovoril Kalha, »in on
ga bo varno peljal skozi vse nevarnosti, četudi se
zdi, da ravno sedaj butajo vanj kakor viharni valovi
ob razbito ladjo. — Pomiri se, dete! Hudo mi je, če
te vidim nemirno in tvoje lice bledo!«

»Kako bi tudi ne bilo bledo —?« mu je odgovo¬
rila, ne ravno preveč odkritosrčno. »Bridko je, biti
vojščakova hči —! Skoraj bi si želela, da bi ne bila
nikdar zapustila Judeje in prišla v Rim!«

Storil je, kar je mogel in znal, da bi jo pomiril,
— kar je znal, kajti ta dobri starec je le malo poznal
žensko srce, njegova nemirna čuvstva, njegove divje
upe in strahe — —. V svoji preprostosti je verjel,
da je dekle res zavoljo očeta nemirno, in jo je miril
po svoje, ljubeznivo, dajoč ji upanje.

»Ljubo dete,« ji je pravil, »nemiri, ki razburjajo
Italijo, grozote, ki o njih slišimo vsak dan, le pove-
čavajo važnost Eleazarjevega poslanstva in zmanjšu-

142

jejo njegovo nevarnost, ker cezar je od dne do dne
v hujši nevarnosti. Ni lahek posel, ki si ga je naložil
Vespazian, težko je, z eno roko brzdati narod, ka¬
kršen smo mi, z drugo pa segati po cesarski kroni.
Ne bo imel mnogo časa, da bi nas preganjal, in cezar
bo v svoji hudi stiski še rad sprejel mirovne pogoje,
ki mu jih bo ponudil moj brat. — Povsod odpovedu¬
jejo legije Viteliju pokorščino, — včeraj je prišla no¬
vica v Rim, da se je brodovje uprlo v Raveni, in da¬
nes je že morebiti Cremona padla v roke Antoniju,
drznemu legionarju-govorniku, meščanska vojna gro¬
zi Italiji, — ali ni ugoden čas, dete, za pomehkužene¬
ga nasladneža na cesarskem prestolu, da se pogodi
za mir z možem, kakršen je tvoj oče? — Vse je v
božjih rokah, pravim vedno, pa čutim bolj ko kedaj,
da bodo prišli boljši dnevi za Judo, da bodo njegovi
sovražniki ponižani, da bo njegovo orožje zmagovito.
— Toda, kaj imamo mi opraviti z mečem? Naš meč
je križ in naše delo ni od tega sveta, naša zmaga je
v naši ponižnosti, in kdor bo najgloblje ponižan, bo
najbolj povišan —.«

Tako je govoril starec, poln navdušenja za ju¬
dovstvo in obenem za krščanstvo.

In prav je presojal položaj rimskega imperija.

Nadarjeni Vespazian je z veliko hladnokrvnostjo,
potrpežljivostjo in drznostjo igral igro, ki ji pomeh¬
kuženi možgani Vitelijevi niso bili kos. Legije so obo¬
ževale Vespaziana, zmagovit vojskovodja je bil, po¬
gumen vojščak, preprosto in čednostno je živel in se
plemenito razlikoval od razkošnega, požrešnega in
čutnega Vitelija, ki so ga legije prezirale in zaniče¬
vale. — Prav nič ni izgubil Vespazian na svojem vpli¬
vu, ker je z veliko zmernostjo in skromnostjo —
resnično ali ponarejeno — odklonil škrlat, ki so mu
ga vojaki ponudili. Imel je čas čakati, in čakal je, da
pride ugoden trenutek in da takrat zagrabi priložnost
in si jo obrne v svoj prid.

143

Dasiravno je bil v Judeji, daleč od pozorišča, kjer
se je igrala usodna igra za prestol, in na videz ni bil
nič druga, ko več ali manj nevoljen opazovalec rasto¬
čih nemirov v Italiji, je v resnici vendar on sam vo¬
dil s spretno roko spletke in zarote in dajal navodila
svojim privržencem in agitatorjem.

Med tem pa je onemogli Vitelij omahoval in
se obotavljal, danes je bil za trdno odločen, da se
odpove kroni in odide, jutri spet, da se hoče boriti
zanjo do smrti, in je uničeval delo svojih najvnetej-
ših pristašev z nezaupljivostjo in vdajajoč se hinav¬
skim nasvetom izdajalcev, ki so se mu vsiljevali.

Rimsko cesarstvo je bilo ob tistem času skoraj
v obupnejšem položaju nego pod vlado krutega Ne¬
rona. Krvoločna pošast je bil Neron, pa je vsaj s
krepko roko držal za vajeti in samodrštvo, četudi
je nasilno, je boljše nego zmeda in anarhija. Pod Vi-
telijem pa je začela razpadati in se rušiti mogočna
stavba, kateri je Romul položil temeljni kamen in jo
je Avgust dozidal do sijajnega vrhunca, stavba sed¬
mih stoletij, ki se je na njej trudilo toliko rodov in
jo povečevalo, da je obsegala ves takrat znani
svet —.

Legije — in pozabiti ne smemo, da je Rim vladal
z mečem — so bile sestavljene iz vojakov, vzetih iz
samih podjarmljenih dežel. Sirci in Etiopci so čuvali
rimske orle obenem z nemirnimi sinovi Germanije in
nezanesljivimi Galijci. — Armade, zbrane iz najodda¬
ljenejših mej imperija pod eno zastavo, pač niso mog¬
le imeti druga skupnega ko drznost in pohlep po
plenu in denarju ter po razuzdanem življenju.

Take najemnike je v vseh dobah svetovne zgo¬
dovine izlahka kupil, kdor je več ponudil —. Vsaka
legija je postala sčasoma enota zase, neodvisna moč,
in je služila tistemu, ki je najbolje plačal. Za vse te
plačane legionarje pa je bil najvišji ideal življenja ta,
da bi smeli kedaj vkorakati v Rim in opleniti mesto,
kateremu so morali služiti.

144

Le mož velikega duha in odločnega značaja, sla¬
ven po imenu, rodu in svojih činih, le tak je mogel
vladati te nasprotujoče si moči in jih združiti v skup¬
no enoto za dobrobit države. — Pa usoda je hotela,
da je sedel ob tistem času na prestolu slabotni, iz¬
mozgani, pijani Vitelij in da je hladnokrvni, neuklon¬
ljivi in nadarjeni Vespazian s čuječim očesom in z
vedno pripravljeno roko čakal, da ugrabi diadem svo¬
jemu zmedenemu predniku in ga trdno postavi na
svojo lastno glavo —.

Med tem pa, ko je visela usoda sveta v negoto¬
vosti in se je borilo judovsko ljudstvo za svoj obsta¬
nek in se je zbirala nevihta, da se razlije z vso svojo
največjo silo ravno nad cesarskim mestom, — je srce
uboge Mariamne tlačila le ena velika skrb, — da je
videla tisti dan stopati nekega barbarskega sužnja
proti borbeni šoli rimskih gladiatorjev —.

»Je torej res,« je boječe vprašala, »da se Italiji
bliža meščanska vojska, kakršno smo videli doma?
Da bodemo imeli sovražnika v kratkem pred mest¬
nimi vrati?«

»Žal da vse preveč res!« je odgovoril Kalha. »In
rimsko ljudstvo se ne zmeni za vse to, pije in ku¬
puje, prodaja in naslaja svoje oči na krvavih igrah
v amfiteatru —.«

Mariamna je pobledela in se stresla, ko je čula
zadnje besede.

»Ali ne delajo zopet novih priprav za igre —?«
je strahoma vprašala. — »Ali ni pravil oče onidan,
da zbirajo gladiatorje, in — in celo nekateri pleme¬
nitaši so vpisali svoje germanske in — britanske
sužnje med gladiatorje in jih pripravljajo za igre —!«

»Utegnilo bi biti,« je odgovoril nato Kalha. »Pa
od sužnja je težko pričakovati, da se bo pogumno
boril za stvar, ki le še tesneje sklene njegove verige.
— Za gladiatorje, te tigre v človeški podobi, zanje
pa bi bilo mnogo bolje, da bi padli v vojski, ko pa da
se trgajo med seboj na kosce v areni —. Pa tudi

Gladiatorji I 10

145

gladiatorji imajo neumrjoče duše —!« je zamišljeno
pridjal.

»Seveda jih imajo!« je vzkliknila in oči so se ji
zabliščale. »In nihče jim ne pokaže niti žarka prave
luči! Ti ljudje gredo v smrt kakor mestjani na svoj
posel ali pa v kopel — in kdo je odgovoren za nji¬
hovo kri, kdo je odgovoren za njihove neumrjoče
duše —?«

Kalhi so se bliskale oči, ko je govorila Mariamna.
In dvignil je glavo, kakor vojščak, ko zapoje bojna
trobenta.

»Če imam vodnjak na dvorišču in če onemore
človek pred mojim domom, kdo je odgovoren? Go¬
tovo da sem jaz odgovoren za kri svojega brata, če
mu ne ponudim vrča hladne vode —, Ali naj tile
ljudje gredo v smrt in jaz bi naj niti s prstom ne zge-
nil, jaz bi naj dopustil, da se vekomaj pogubijo —?
Mariamna, meni se zdi, — tu je delo zame, ki ga
moram storiti —!«

Nikakor ga ni hotela ovirati v njegovem sklepu.
Ženska velikodušnost njenega mehkega srca je bila
na vso moč vneta za take plemenite žrtve, ki so tako
pogosto vzklile na tleh nove vere.

Pa negovala je še tudi bolj sebične nade —. Tisto
jutro je namreč videla krepko postavo britanskega
sužnja korakati v borbeno šolo. Nemir se ji je zbudil.
— Če bi šel Kalha med gladiatorje, bi utegnil vsaj
novic prinesti o Eski —.

»Morebiti ga še pregovori, da ne bo stopil v nji¬
hovo družbo!« je pomišljala. »Pa — če ima upanje,
da si pribori svobodo —!«

Srce ji je močno udarilo, ko je premišljevala, da
mu je morebiti radi nje svoboda postala tako ljuba —.

»Morebiti mu je njegov gospodar obljubil, da mu
podari svobodo, ako zmaga, in on v ponosu svoje
moči in svojega poguma sploh ne misli na nevarnost
in na smrt —. Pa, — oh, če bi se mu kaj pripetilo —

146

zavoljo mene —! Kaj bo iz mene —? Rajši bi tisoč¬
krat umrla, ko pa da bi ranil meč njegovo belo
kožo —.«

»Tamle v bližnji ulici se vadijo —,« je pravila
Kalhi. »Če grem po vodo, čujem njihove strašne udar¬
ce —. Udarci v šali in za vajo so to —; kaj šele,
če udarijo za resnico —!«

»Ne gre izgubljati časa!« je dejal Kalha. »Igre
v čast Cereri se bodo kmalu začele in Rimljanom so
take igre predolgočasne, če ne pade par sto gladia¬
torjev. Dete, jutri jih obiščem, smejali se mi bodo, pa
nazadnje bodo le poslušali —! In če pridobim le
enega, in če bi bil tudi najnižji in najbolj zaničevani
v celi družbi, bi bilo to zame večje veselje, ko tisoč
zmag, in njegovo izpreobrnjenje bi bilo več vredno,
ko vsi zakladi Rima!«

»Jutri — bi utegnilo biti prepozno —!« je obo¬
tavljaje se dejala in stopila po sobi, da bi skrila svoj
obraz. »Danes je šola polna. In — in zdi se mi, da —

da sem videla tistega-barbara, ki je bil pred par

dnevi pri nas —. Šel je v gimnazij, nekaj ur bo
temu —.«

»Britanec —?« je vzkliknil Kalha in skočil po
koncu. »Zakaj mi nisi tega povedala prej —?! — Hi¬
tro, dekle, prinesi mi obleko in sandale —. Koj, brez
odloga grem k njim!«

Z radostno naglico mu je pomagala. V par tre¬
nutkih je bil Kalha pripravljen in je odšel.

Gledala je za njim in ko je zavil krog ogla, je
sklenila roke in zahvalila Boga, da se ji je njena zvi¬
jača tako dobro posrečila —.

Starec pa je pogumno stopal proti gimnaziju,
zaupajoč na svoj čisti namen in na pomoč od zgoraj.
— »To me nič ne briga!« — teh besed prvo krščan¬
stvo ni poznalo. Sveža v njegovem spominu je še bila
prilika o usmiljenem samaritanu in Kalha ni hotel
biti farizej, ki je šel mimo-.

10*

147

Šel je  sejat dobro seme —.

Gladiatorji so počivali od napornega dela.

Njihove zaraščene rjave prsi so se mogočno dvi¬
gale, globoki glasovi so se smejali, robate šale so
vršale na vse strani, mišičaste roke so počivale na
mečih in kopjih in nudile prelepo sliko moške moči
in sile. Eska in njegov nasprotnik sta si brisala pot
z vročega čela in se zamišljena gledala, kot da bi že
kar spet nanovo rada začela z udarci —.

Hirpin je odložil težke ročke in si zadovoljno
oddahnil. Nobena nevajena roka bi ne bila dvignila
teh ogromnih uteži, on pa se je igral z njimi kakor
s trstikami. Vkljub temu je milo tožil, da se njegovo
orjaško truplo debeli in da mora »delovati« s takim
težkim in prav nič zanimivim orodjem, ako hoče
ostati sposoben za areno.

»Pri Herkulu!« je tarnal, »hotel bi biti takale
napol sestradana opica, kakršen si ti, moj dragi Lu-
torij! Le glej, s kakimi težami se moram pečati, in
zahvali bogove, da ti ena ura tiste tvoje otroške igre
z mečem in ščitom zadostuje, da ostane tvoje vitko
telesce mršavo in suho kakor treska!«

»Kaj —? Otroška igra —?«  se je hudoval Luto-
rij. »Le poskusi! V četrt ure boš pri tej igri brez sape
ležal v pesku! Otroških iger ne bo, dokler ne mine
Cererin praznik! In šola se bo tudi nekoliko posušila,
če se ne motim! Koliko parov je obljubil konzul?
Slišal sem razglašalca na ulici kričati, koliko nas bo,
pa sem pozabil.«

»Najmanj sto, samo za meč in za ščit. In dvajset
jih bo iz naše družine!« je razlagal Euhenor z zlobnim
nasmehom. Kot borec s pestmi ni prišel toliko v
smrtno nevarnost, pa rad je klical tovarišem v spo¬
min njihov nevarni posel.

Edini Rufus je gledal resnobno. Morebiti je mislil
na ženo in otroke, morebiti je zaželjeni vinograd v

148

Apeninih izginjal vedno dalje v bodočnost —. Dru¬
gi gladiatorji so se pri Euhenorjevih besedah kruto
smejali in — volčje so se jim bliskale njihove drzne
oči —. Le Eski je sijal iz lica pogum, radost in
upanje.

»Zlobni prerok!« ga je strogo zavrnil Hipija. »Kaj
ti veš o žvenketu jekla? Drži se svojih igračic in ne
mešaj se v naš posel, ki pušča kri pri vsakem udarcu!
— Mislim, da sem jaz gospodar tukaj —!«

Euhenor bi bil zlovoljno odgovoril, pa v tistem
trenutku je nekdo potrkal na vrata.

In vsi so se začudili, in najbolj Eska, ko je stal
pred njimi sivolasi starec — Kalha.

»Salve !« 32  je pozdravil in pogledal naokrog. Nje¬
gova častitljiva glava in njegovo plemenito, mirno
vedenje je bilo v živem nasprotju z robato silo in
sirovimi obrazi gladiatorjev. — »Salve!« je ponovil in
se nasmehnil začudenju, ki ga je vzbudila njegova
prikazen.

Hipija tudi sredi sirovih gladiatorjev ni pozabil
na oliko.

Vljudno je stopil k prišlecu, ga pozdravil in vpra¬
šal, česa želi. »Kajti,« je rekel, »ne izgledaš mi, ča¬
stitljivi oče, kot da bi imel opravka z menoj ali pa z
mojimi učenci, ki je borba njihov posel, kakor vidiš!«

»Tudi jaz sem vojak!« je mirno odgovoril Kalha
in gledal začudenemu učitelju borbe prostodušno v
obraz.

Kakor poredni šolarji so se zbrali krog njega
gladiatorji, vsak hip pripravljeni za zlobno hudo¬
mušnost —.

»Vojak —?« je vzkliknil Euhenor. »Torej se ne
bojiš jekla —?«

In v hipu je strgal meč raz steno in ga sunil
proti starčevim prsim.

32  Pozdrav Latincev — »Zdrav bodi!«

149

Kalha se ni genil. Njegov obraz je ostal neizpre-
menjen in niti z očmi ni trenil. Nepremično je zrl v
Grka f  ki se je očividno le šalil.

Že je meč zadel starčevo obleko, ko ga Rufus
udari v stran z roko, a Hipija pa sune napadalca pod
rebra, da je opotekajoč se zletel ob steno.

»Kaj je to —?« se je zadrl, kakor bi se kregal
nad nepokornim psom. — »Kaj je to —? Ali nisem
tu jaz gospodar —?«

Pohvalno so zamrmrali gladiatorji.

Prizor jim je bil po godu. Privoščili so Grku
tako kazen in starčeva hladnokrvnost jim je zelo
ugajala. Eska pa je stopil k svojemu prijatelju in po¬
gledal po tovariših z očmi, ki niso nič dobrega oblju-
bovale, če bi se še kdo drznil, se lotiti njegovega
znanca, bodisi v šali, bodisi za resnico.

»Prehudo si ga udaril,« je rekel Kalha z mirnim
glasom, kot da bi se ne bilo prav nič zgodilo, »pre¬
hudo si ga udaril —! Saj je mislil le šalo! Zares, Hi¬
pija, nisem še videl tako krepkega sunka, kar sem v
Rimu! — Tvoja roka je močna in nagla ko blisk in
tvoji učenci so tebi podobni — pogumni, silni, izurje¬
ni! — Cul sem o legiji, ki se imenuje .Nepremag¬
ljiva*.

Ni dvoma, da sem jo našel tukaj!

Moji ljubi sinovi, ali niste .Nepremagljivi' —?«

Tako mirno je govoril, da niso vedeli, ali se šali,
ali govori resnico. — Mamljivi naslov je prijetno do¬
nel za njihova ušesa. Razposajeno vzklikajoč so ob¬
kolili prišleca.

»Nepremagljivi —?« so se smejali. »Zares, sta¬
rec, mi smo nepremagljivi! Kdo se nam more ustav¬
ljati? — Se nam hočeš pridružiti —? Prostora bo do¬
volj, preden bo mesec mimo!«

»Dajte mu meč v roke!« je vpil Rufus, »da vi¬
dimo, kaj premore zoper Lutorija! Stari Galijec ima
že itak zadosti! — Loti se ga, sivec, kmalu ga boš
djal ob tla!«

150

»Ne —! Naj se poskusi z leseno sulico!« se je
smejal Hirpin. »Mlad je še in nežen! Slabo mu posta¬
ne, če bo videl teči kri —.«

»Naj se poskusi z mrežo in trizobom!« je zbadal
Manlij.

»S cestusom!« je dejal Euhenor zaničljivo. »Jaz
sam bi se poskusil v par sunkih z njim, takole za
zabavo!«

»Stojte, prijatelji!« jih je ustavil Eska in lica so
mu zardela. »V svoji domovini sem se učil, da je tre¬
ba spoštovati sivo glavo! Če tako zelo hrepenite po
cestusu, sulici in meču, tule sem, neizkušen in ne¬
šolan, pa pripravljen, se spoprijeti z vsakim izmed
vas!«

Razdraženi so ga obstopili gladiatorji. Tako pre¬
drzno izzivanje med temi nemirnimi duhovi bi se bilo
morebiti končalo z bridko resnico.

Toda Hipija je prekinil prepir s svojim kratkim,
rezkim »Mir!«, se obrnil h Kalhi in ga prosil, naj po¬
ve, po kaj je prišel.

»Prišel sem,« je začel ter jih pomilovalno in ob-
čudovaje gledal, »prišel sem, da vidim s svojimi last¬
nimi očmi ,Nepremagljive*. — Povedal sem vam, da
sem tudi jaz vojak, ki je njegova dolžnost, da gre v
smrt, — in dnevno v smrt, če je treba!«

Njegove besede so bile tako mirne in resnobne,
tako brez vse samohvale, tako odkritosrčne in pre¬
proste, da si njegovi robati, drzoviti poslušavci niso
mogli kaj, da ga ne bi bili poslušali.

Zanimal jih je človek, ki je bil po vsej svoji zu¬
nanjosti, po vsem svojem obnašanju tako ves različen
od njih, ki se je tako brez strahu zanašal na njihovo
potrpežljivost in tako trdno zaupal na to, kar je bilo
višjega in plemenitejšega v njihovi naravi.

Celo Hipija se je uklonil vplivu tega moža ter
prijazno rekel:

151

»Če si vojak, mi ni treba razkladati, da si v bor¬
beni šoli. Vse lepše in boljše jih boš videl, ko pri¬
korakajo pred cezarja v Cererinih igrah!«

Kalha jih je vprašaje pogledal.

»In pesem, ki jo bodete tistikrat peli, — ali jo
dobro poznate? Ali ste jo dobro vadili pri vaših me¬
čih in rokoborbah?«

Zanimanje se jim je zbudilo. Smejoč se njegovi
vsiljivosti so se spogledali in njihovi glasovi so se
združili v divji, pretresujoči zbor gladiatorske po¬
grebne pesmi:

»Ave, Cezar! Morituri te salutant!«

Molk je zavladal po dvorani, ko so zadnji zvoki
zamrli med oboki gimnazija. In tudi najdrznejšemu in
najsirovejšemu se je prikradla v srce misel: »To bo
morebiti zadnja pesem, ki jo boš čul v življenju —.«

Kalha se je obrnil k Hipiji.

»In kako plačilo vam daje cezar? — Prav visoko
mora biti, če vas kupi, — z dušo in telesom! Koliko
tisoč sestercijev plača vsakemu izmed vas —?«

Krut smeh je zaoril med poslušavci —.

»Sestercijev —?« je dejal Hipija. »Ne, cezar ve¬
likodušno poskrbi za pouk in za hrano svojim gla¬
diatorjem.«

»Tako je!« je pridjal Rufus. »Za jed in pijačo
nam skrbi, pa za pogreb —!«

»Ne več —?« se je čudil Kalha. »In pravili so
mi, da ima v Rimu vsaka reč svojo ceno! Zares —,
nisem mislil, da bi se takile ljudje, kakršni ste vi, —
pa dali kupiti za manj denarja ko kaka sirska plesal¬
ka ali pa par belih konj. Vi se torej mučite dan za
dnem, huje nego kmet za svojim plugom, živite pre¬
prosto, zmerno, — da, čednostno, — in potem bi¬
jete drug drugega —! In vse to za plačo, ki jo daje
Rimljan tudi svojemu najnižjemu sužnju, — za košček
mesa in požirek vina! In če zmagate, dobite morebiti
še pest srebra in palmovo vejico in mislite, da ste
plačani kdove kako dobro. — Zares, star sem in slab,

152

moje roke niso več za boj, ampak nezadovoljen bi bil,
če bi moral prodati svoje izmučeno življenje za tako
nizko ceno —!«

»Rekel si, da si vojak!« je dejal Rufus. Besede o
prenizki plači so naredile globok vtis nanj.

»Vojak sem!« je odgovoril Kalha. »Pa ne za ta¬
ko nizko plačo kakor vi! — Moje dolžnosti niso tež¬
ke. Ni mi treba, da bi se mučil ves dan in čul vso
noč. Glava me ne boli od pretežke čelade in jekleni
oklepi ne tlačijo mojega telesa. Tudi ne čuvam orlov
in ne kopljem jarkov in nasipov. Ni se mi treba boriti
zoper prijatelja in mu nastaviti meč na prsi in ga
umoriti, njega, ki je bil moj brat. — Toda, četudi je
moje delo lahko in moja služba prijetna, vendar ne
more vse srebro in zlato, ki ste ga kedaj videli, ne
morejo vsi zakladi Cezarjevi in ves njegov Rim po¬
plačati zasluženja, ki ga pričakujem —!«

Začudeni in radovedni so se spogledali gladiator¬
ji. To je bil predmet, ki jih je zanimal in jim vzbujal
radovednost.

»Ali je še kaj prostora v vaših vrstah, prijatelj?«
je vprašal Hirpin v privajenih izrazih svojega voja¬
škega poklica. »Ali bi sprejeli človeka mojih mišic,
človeka, ki je vse svoje življenje iskal službo, kjer bi
bilo malo dela in mnogo zaslužka? Dam ti svojo be¬
sedo, na novince ne boš dolgo čakal!«

»Prostora dovolj za vse in še preveč!« je vzklik¬
nil Kalha in njegov glas je donel do zadnjega kota ve¬
like stavbe. »Naš poveljnik vas sprejme z veseljem in
brez pridržka! Le samo pridite in se postavite pod
njegovo zastavo in mu bodite zvesti za nekaj kratkih
dni in tednov in mesecev, morebiti za eno ali dve le¬
ti, in on vam bo ostal zvest, ko se bodo cezar in nje¬
gove legije razpršile v vse vetrove — in še dolgo po¬
tem na veke in veke, brez konca in kraja! Ali hočete
vstopiti, junaki moji? Pravico imam in moč, da vas
sprejmem!«

253

»Kje je torej poveljnik?« je vprašal Hirpin. »Šte¬
vilne morajo biti njegove čete! Ali ga morem videti,
preden mu zaprisežem in stopim pod njegovo zasta¬
vo? — Tovariši,« — je pogledal naokrog — »starec
govori, kot da bi menil resno! Ne drznil bi se, se nam
smejati pod nos!«

»Lahko bi ga bil videl!« je dejal Kalha svečano.
»Pred štiridesetimi leti, kakor sem ga videl jaz, — na
solnčnih planotah Palestine je bilo —. In videli ga
bodete, ko bodo peščico prahu potrosili na vaše čelo
in vam djali obulus 33  v usta. In ko bodete prebredli
reko smrti, vas bo čakal na bregu!«

»Kaj govori —? Kaj misli —? Ali je znorel? Ali
je augur? Ali je čarovnik —?«

Tako so začudeni popraševali.

Rufus je stezal svojo glavo visoko nad gnečo.

»Ali hočeš, da verujemo, česar ne vidimo?« je
vprašal stvarni mečeborec.

Ožje se je zavil starec v svojo togo, kakor člo¬
vek, ki se pripravlja na odgovor. Da ga poslušajo, to
je bilo vse, česar si je želel.

»Kaj je plemenitejše,« je vprašal, »telesna moč
ali pogumno srce? Dostikrat ste se že borili v areni.
Odgovorite mi odkrito, kdo zmaguje, plemeniti po¬
gum ali sirova telesna moč —?«

»Pogum!« so enoglasno vzkliknili vsi razen Euhe-
norja, ki je nekaj mrmral o slučaju in sreči —.

»In vendar ga ne vidite!« je povzel Kalha. »Ali
bodete torej sklepali, da ga ni? — Ali ne čuti vsak-
teri izmed vas, da mu nečesa manjka v vsakdanjem
življenju? Zakaj hrepeni po ženskem smehljaju in po
čaši vina? Zakaj niste srečni, kadar je minil napor
dneva? Zakaj ste vedno nemirni, nezadovoljni? —
Zato, ker človek obstoja iz dveh delov, iz telesa in
iz duše, zato ker ima človeško življenje dve plati,

33  Svojim mrtvim so dajali Rimljani bakren denar, obulus,
v usta, da so z njim plačali Haronu — prevoznino črez Stiks.

254

sedanjost in bodočnost! — Vaše telo je last Cezarjeva
— naj stori z njim, kar hoče, danes, jutri, pri igrah
Cererinih, kadar hoče! — Toda vaša duša vam še
ostane, duša, ki je ne doseže ostro kopje, duša, ki ne
umre, ko vam pesek arene šine v obraz, ko tisočeri
obrazi gledalcev zaplešejo okrog vas, hitreje in hitre¬
je, dokler vam ne zatemnijo v umirajočih očeh. —
Duša je vaš boljši del, duša bo živela vekomaj! —
Ali ne bodete poskrbeli tudi zanjo? — Kaj je vaša
sedanjost? Trpljenje in muka in delo. — Kos železa
v roki, — sunek proti tovariševemu grlu, — in padec
pesku, — in bodočnost onstran smrti se začne. Ali
mislite, da ni nič boljšega v posmrtnem življenju ko
Haronov čoln in megleno bregovje Stiksa? — Jaz
vem za deželo, ki solnčneje in lepše sije, ko najlepši
bajni otoki zapada. Visok zid je krog nje in vrata so
nizka in ozka, toda ključ tiči v ključavnici in ni vam
treba obulusa za vstopnino! Pridite k tem vratom v
beraških cunjah, upanje naj bo vse, kar vzemite s se¬
boj — in odprla se vam bodo, še preden bodete po¬
trkali!«

Vsakomur izmed poslušavcev je pravil tajni glas
v srcu, da če bi le mogel verjeti, kar je čul, bi bila
njegova vera več vredna, ko vsi zakladi rimskega im¬
perija. Za te ljudi, ki sp stali takorekoč vsak dan
smrti v žrelu, je bila neizrekljivo tolažilna in vzvi¬
šena misel, da so zadnji njihovi trenutki le prehod k
boljšemu življenju. Besede, ki vanje veruješ sam, ima¬
jo za tvoje poslušavce veliko, prepričevalno moč. —
Ko je Kalha končal, so zrli vanj gladiatorji z negoto¬
vimi očmi in v njih se je zrcalila neverjetnost in ob¬
čudovanje in zamišljeno upanje —.

Hipija je bil po svojem značaju in nagnjenju ma¬
terialist in ni verjel na druga, ko na ostrino svojega
meča. Najrajši bi bil razgovor prekinil, toda rado¬
vednost njegovih učencev in posebno Eske ga je za¬
drževala, prekrižal je roke na prsih in poslušal s pre¬
zimim smehljajem na licu.

155


»In poveljnik, ki nas vodi?« je vprašal Galijec.
»Kaj je z njim? — Tvoje obljube so lepe, to ti pri¬
znam, ampak rad bi vedel, komu bom služil?«

»Poveljnik je šel v smrt s potrpežljivim, mirnim
in vdanim licem za tebe — in za tebe — in za tebe
in za mene, — za tiste, ki ga nikdar niso videli,
za tiste, ki mu niso zaupali, za tiste, ki so ga zgre¬
šili in ki so se obrnili proč od njega —, Še več, tudi
za tiste, ki so ga trpinčili in umorili, in on nam je
odpustil z odpuščanjem, kakršnega je zmožen le Bog,
— da, Bog! Kateri izmed vaših bogov je kedaj to¬
liko storil za vas? Kedaj je kateri izmed njih za¬
pustil Olimp , 34  izvzemši, če se je šel potepat ali pa
zagrešit kako hudobijo. Kateri človeški kralj bi pustil
svoje zemeljsko kraljestvo in šel v sramotno smrt za
svoje ljudstvo? — Možje ste, prijatelji, pošteni, od¬
ločni, srčni možje. Kakih lastnosti si želite na tistem,
ki mu služite? Poguma, potrpežljivosti, usmiljenosti,
dobrotljivosti do vseh! — Kaj pa si mislite o njem, ki
je pustil vlado celega sveta in je šel radovoljno v
smrt, da bi vas kupil s svojo krvjo in da bi bili nje¬
govi tukaj in v večnosti? — Pridite in stopite pod
njegovo zastavo! Pripovedoval vam bom o njem dan
na dan. Zavisti ni med njegovimi vojščaki. Služba je
lahka, tako nam je sam povedal. In ne moj ne kateri
drugi človeški jezik ne more popisati plačila, ki nas
čaka —!«

»Dovolj o tem!« mu je segel v besedo Hipija, ko
je videl podjetne poglede in živahne kretnje svojih
mečeborcev. Razlagal si je Kalhove nauke dobe¬
sedno in se je bal, da bi utegnil izgubiti svojo drzno
četo, od katere je živel. — »Dovolj o tem, starec!
Potrpežljivo smo te poslušali, sedaj je pa dovolj! —
Moji gladiatorji so v službi cezarfevi in ne bodo za¬
pustili svoje zastave, za nobeno ponudbo ne! Ne
vem, kako da sem te toliko časa mirno poslušal,

34  Gora na Grškem, kjer so stanovali bogovi.

156

ampak nikar ne greši na mojo potrpežljivost! Tale
stavba ni govorniška šola atenska. — Edini dokazi,
ki jih pripoznava Hipija, so tisti, ki se jim da na¬
sprotovati z mečevo ostrino. — Pojdi torej v miru,
stari mož, in bogovi naj bodo s teboj —!«

In tako je zapustil Kalha drzno in nemirno
družbo gladiatorjev. Nič se mu ni zgodilo in zado¬
voljen je bil. Zasejal je peščico dobrega semena in
prepričan je bil, da bo ob svojem času obrodilo
dober sad.

Več ko eden gladiatorjev je začel razmišljati o
njegovih besedah in mladi Britanec, po svoji naravi
vnet za vse dobro, mehkega srca in že vsled svojega
nagnjenja do Mariamne razpoložen za besede njene¬
ga sorodnika, je sklenil, da bo v prvi priliki skušal
še zvedeti več o tem novem nauku, ki je že zasijal
v njegovi duši kakor luč iz drugega sveta —.

V areni,

Stotisočero šepetanje in mrmranje se dviga v
vročo solnčno ozračje kakor brenčanje čebelnega
panja. Ves Rim se zbira v ogromnem amfiteatru, se
suva in peha za najboljše prostore. —

In trud je zares upravičen.

Orjaški nosorožec in silovit tiger si bodeta stala
drug drugemu nasproti, več parov gladiatorjev se bo
borilo do smrti, živi bodo ostali le tisti, ki jim bo
hotelo občinstvo prizanesti. In končno, tako si šepe¬
čejo ljudje, bo nastopil tudi znan patricij in bo raz¬
kazoval svojo izurjenost v areni.

Zato ni čuda, da je razsežni amfiteater danes
poln do zadnjega sedeža in kotička. Občinstvo čaka
in si ubija čas, je in pije, se šali, zbada in dela
opazke o mimoidočih.

Malo pred poldnevom je.

Južno italsko solnce, ki njegove žarke le delo¬
ma zastira orjaška platnena streha nad amfiteatrom,
se blesti v črnih laseh rimske matrone, odseva na

157

zlatih naramnih zaponah plemenitašev in patricijev,
se beli na ravni, s peskom posuti areni, ki bo prav
kmalu nosila krvave sledove smrtnega boja, in žari
v škrlatnem plašču Cezarjevem ter razliva zasinelo,
mrtvaško barvo črez bledo, zabuhlo njegovo lice, ki
niti v amfiteatru ne kaže zanimanja, življenja, ve¬
selja —,

Vitelij čaka na krvave igre z isto mrtvo nepre¬
mičnostjo, ki je zanj značilna v vseh odnošajih živ¬
ljenja. Ista malomarnost, ista utrujena praznota na
njegovem licu — v amfiteatru, v senatu, pri posve¬
tovanju —. Njegovo oko se le zablišči, kadar za¬
gleda kako priljubljeno jed, in vladar sveta oživi le
enkrat v štiriindvajsetih urah, — kadar sedi pri
mizi —.

Tudi Valerija je prišla, topot v spremstvu Lici-
nijevem. Sicer tako mirna in hladna je danes čudno
nemirna, nenavadno se ji bliščijo njene sive oči,
ustnice se ji tresejo in rdečkaste lise ji gorijo na
licih ter povečavajo njeno lepoto —.

Pa reče Damasip Oarsesu — kajti ta dva po¬
stopača je bilo srečati vedno in povsod ramo ob
rami:

»Ne bi želel, da bi jo patron videl v temle tre¬
nutku! Nikdar še ni bila tako lepa ko danes. Kje je
neki dobila lek za povečanje svoje lepote?«

»O ti nedolžni otrok ti! Ali ne veš, da se bo
danes boril patron —? Ali ne vidiš njene nemirne
roke, njenega nepremičnega smehljaja, ki izgleda ka¬
kor krinka grškega igralca. Ljubi ga, verjemi mi —!«

In lotila sta se južine, ki sta si jo prinesla s seboj,
in sta se bahala drug drugemu, da do pičice razumeta
žensko srce —.

Valerija pa se je oklepala Licinija, kot da bi
njen sorodnik imel moč in znal umiriti žensko srce,
ki je ona sama njegovo omahljivost in neukrotljivost
šele danes začela spoznavati.

Več ko dvajsetkrat ga je vprašala:

158

»Ali je pripravljen za vse slučaje? Ali pozna
vsako zvijačo pogubne igre? Ali je zdrav in čil? In
oh f  moj ljubi sorodnik, ali ima zaupanje v samega
sebe? Ali je trdno prepričan, da bo zmagal —?«

Licinij se je čudil, da se njegova sorodnica toli¬
ko zanima za nepoznanega sužnja. Pa pomirljivo ji
je odgovoril:

»Vse se je storilo, kar premore veda in vaja in
Hipija. Pred svojim tekmecem ima to prednost, da
je močnejši, naglejši in višji. Pred vsem pa — tisto
vrsto poguma ima, ki zlasti diči njegov narod. Čim
drznejši so, tem hladnejši, in nikdar niso nevarnejši,
ko kadar človek misli, da so premagani. Ne mogel
bi sedeti tukaj, če bi se bal, da se mu ponesreči!«

In Valerija se je za nekaj časa potolažila. Pa
kmalu se je spet nemirno premikala na sedežu:

»Ah, da bi le že kmalu začeli!« je pravila. Pa
vendar se ji je zdelo, da je vsak trenutek odlašanja
neizmerne vrednosti, ker morebiti podaljša življenje
mlademu Britancu, — četudi je vsak tak trenutek
prinesel nove bolečine njeni duši.

Marsikatero srce je v tej neštevilni množici ne¬
mirno bilo v ljubezni, v upu, strahu —.

Pa nikomur morebiti ni bilo tako divje in boječe,
ko dvema ženskama, ki sta bili le par korakov od¬
daljeni druga od druge in ki so se njune oči z ne¬
premagljivo privlačno silo vedno in vedno sreča¬
vale —.

Kakor mnoge druge plemenitašinje si je tudi
Valerija osvojila prostore, ki so bili izpočetka odlo¬
čeni za vestalske device, in si je kot stalna obisko¬
valka amfiteatra priborila pravico do njih za sebe
in za svoje prijatelje. Ženske nižjih slojev pa so mo¬
rale stati na galeriji, ki jim je bila odločena, ali pa
se prerivati spodaj na stojiščih.

In tam je stala Mariamna v Kalhinem sprem¬
stvu.

159

Na vseh udih se je tresla od strahu in razburje¬
nosti, pa njene temne, velike oči so neprenehoma
potovale k Valeriji, polne radovednosti in zanimanja
in nerazumljive slutnje, da imata obe isto skrb, isti
strah.

Pa tudi Valeriji so oči venomer uhajale k židov¬
skemu dekletu; ponosno in radovedno jo je gledala,
pa se spet obrnila vstran prezirno, nikoli pa ni izpu¬
stila iz oči dekleta in njenega častitljivega sprem¬
ljevalca.

Mariamna sama ni vedela, kako je pravzaprav
prišla v to tujo, prerivajočo se gnečo. S težavo je
pregovorila Kalho, naj jo spremlja, in le veliko zani¬
manje za Esko in upanje, da bi morebiti utegnil tudi
tukaj storiti kaj dobrega, je napotilo starca, da je
šel v amfiteater, ki je vsemu njegovemu značaju in
mišljenju tako zelo nasprotoval.

S plamenečimi lici in utripajočim srcem si je
priznala Mariamna, da bi se ji zmešalo od strahu in
negotovosti, če bi ne videla, kako se godi v strašni
borbi njemu, ki ga je tako zelo ljubila, — in v divji
odločnosti je sklenila, da bo obupala, če se mu zgodi
nesreča. — Zdelo se ji je, kakor da je v sanjah, morje
obrazov, šum in hrup, doslej nepoznani prizori, ki jih
je gledala krog sebe, vse to je vplivalo nanjo, da je
bila čisto zmešana in utrujena.

Valerijine oči so se ji zdele kot da bi napove¬
dovale hudo nesrečo, in če se je šiloma spet zdra¬
mila iz svojih bolestnih misli in skrbi, se je čutila
tako zapuščeno, tako nesrečno, da bi bila najrajši
ušla —.

Kar zadonijo trobente, cimbale zažvenketajo,
divja, bojevita godba preglasi šumenje in t  vrvenje
neštevilne množice.

Pod razsežnim obokom, podprtim z marmorna¬
timi stebri, se odpro široka vrata, — in dva po dva,
počasi in dostojanstveno, prikorakajo v areno gla¬
diatorji s svojim orožjem v roki.

160

Štiristo jih je, sami ponosni, krepki možje, umer¬
jenih udov, izšolani, izvežbani. Z dvignjeno glavo,
ponosito korakajo enkrat po celi areni, kot bi ho¬
teli dati gledalcem priložnost, da si jih natančno
ogledajo. Nato pa se ustavijo z vojaško točnostjo in
se uredijo v vrste pred Cezarjevim tronom.

Za trenutek zavlada molk in pričakovanje v
množicah, nepremično kakor kipi stoje borci v opol¬
danskem solnci; —.

Hipoma pa se zganejo, zavihtijo blesteče se
orožje nad glavami, in vedno više, drzneje in pol-
neje se dviga pretresujoča pesem, ki se zdi da zdru¬
žuje v sebi klic zmagoslavja in tožbo bolesti, —
dolgo in brezupno slovo od sveta:

»Ave, Caesar! Morituri te salutant!« —

In zasučejo se na peti ter se postavijo ob zidu
arene. Le izbrana četa zavzame častno mesto sredi
borišča. — Izmed njih je najmanj vsak drugi obsojen
v smrt —.

Ti so najboljši Hipijevi učenci, bistrih oči, urnih
rok, orjaški, silni, borili se bodo paroma in do smrti
— in razume se, da ljudstvo ne bo prizaneslo tiste¬
mu, ki bo padel —.

Hitreje so se Valeriji in Mariamni dvignile prsi
in ostreje se zabistrile oči, ko sta pregledovali gla¬
diatorske vrste in iskali dobro znano postavo — in
obe sta čutili dvomljivo olajšavo, ko ga nista našli
med borci. — Pa rimska gospa je trgala rob svoje
vrhnje obleke in Mariamna je šepetala pretrgane
molitve — sama ni vedela zakaj —.

Eska še ne bo prišel kmalu na vrsto, zato čaka
v ozadju in se skrbno pripravlja za nastop.

Igre bi naj otvorila borba med orjaškim noso-
rožcem, šele pred kratkim pripeljanim v Rim, in
libijskim tigrom, ki je bil občinstvu že znan, odkar
je raztrgal nekaj kristjanov in zamorskega sužnja.
Le za slučaj, da bi se živali ne hotele spopasti ali

Gladiatorji I 11

161

da bi bile nevarne gledalcem, bi Hipija poklical svoje
gladiatorje nad nje.

Med tem pa mirno čakajo na svojih prostorih,
odkoder lepo vidijo po celi areni, — četudi bi bilo
morebiti zanje prijetneje in varneje, sedeti med ob¬
činstvom onstran pregraje. —

Leno pokima Vitelij. —

Znamenje je dano, igre se začnejo.

V areno privlečejo veliko leseno uto na kolesih.
Radovedno jo gleda občinstvo in sužnji jo razbijejo
s kladvi na kosce. V strahu za svoje življenje urno
poberejo razmetane deske in z naglimi koraki zbe¬
žijo v varnost.

Pred vzradoščenimi očmi radovednega rimske¬
ga občinstva pa stoji ogromna okorna žival, — noso-
rožec, ki je bil že ves teden predmet živahnih raz¬
prav po celem Rimu.

Gledalci so izpočetka precej razočarani. Mirno,
malomarno ostane orjaška žival na svojem mestu.
Ne brigajoč se za krike in vike, ki ga pozdravljajo,
zarije silni potomec Nila svoj rogati gobec v pesek,
kot da bi iskal hrane. Pri vsaki kretnji se premak¬
nejo trde, kožnate plošče na njegovem mogočnem
telesu. Vsa pozornost gledalcev je obrnjena na red¬
kega velikana in ničesar drugega ne vidijo v areni —.

Sedajle se nosorožec zgane. Nemirno koplje s
svojimi debelimi nogami, njegov kratki rep se naglo
suče in gladiatorji, ki stojijo blizu njega, opazijo, da
se mu njegove male oči svetijo kakor živo oglje —.

Podolgasta, nizka, temna stvar leži sključena
ob pregraji arene, kot da išče zavetja.

Kakor vsa množica zre tudi Valerija z divjo raz¬
burjeno radovednostjo v areno, kaj bi bil vzrok orja¬
kovega nemira. — Šele po daljšem iskanju spozna
kratko glavo, žareče oči in prižasto, mačje gibčno
truplo libijskega tigra.

Zaman čaka občinstvo, da bo napadel noso-
rožca. Gladen je dovolj, saj mu že več ko en dan

162

niso dali jesti, — toda v njegovem značaju ni, da
bi koga odkrito napadel.

Damasip in Oarses ga glasno zasramujeta izza
svojih varnih sedežev, ko se potuhnjeno plazi mimo
ob pregraji, in Kalha se ne more premagati, da ne
bi šepnil Mariamni:

»Prokletstvo je na živali, odkar je raztrgal naše
brate kos za kosom, — prav na temle mestu, za
čast naše sv. vere —!«

Nosorožec pa se zdi, da hoče začeti. S kratkimi
trudapolnimi koraki in s sklonjeno glavo jo mahne
preko arene proti tigru, globoko se mu zadira sto¬
pinja v mehki pesek, pričajoč o silni teži njegovega
trupla.

Kakor pravi ogenj se zasvetijo tigru oči, ki so
dosedaj le samo žarele v mračni pozornosti, njegov
rep briše po pesku, še bolj se sključi v klopčič, glo¬
boko, polglasno rjovenje se čuje —. Niti sedaj noče
napasti, razen če bi se mu ponudila ugodna pri¬
lika —.

Stotisoč parov oči je napeto zrlo na oba borilca
— in vendar vsi ti napeto pozorni gledalci niso za¬
pazili, kedaj je tiger pravzaprav planil na svojega
nasprotnika. — Druga ne vidijo ko s kožnatim okle¬
pom obloženi hrbet nosorožca, ki kleči na tigru, in
škrtanje tigrovih krempljev ob neprodirni koži silne
živali se čuje v zadnji kot galerije, ki obdaja amfi¬
teater.

Tiger je planil, ko je nosorožec za trenutek svojo
stran obrnil proti njemu. Z bliskovito naglico, ki je
bila nerazumljiva v takem ogromnem, okornem tru¬
plu, je nosorožec še ob pravem času krenil z glavo
in sprejel napadalca na svoj enorog, mu ga porinil z
vso silo skozi telo in končal svoj posel s tem, da je
nanj pokleknil in mu s svojo orjaško težo naravnost
iztisnil življenje iz telesa.

Nato pa se je spet postavil na noge, ne da bi bil
le najmanj ranjen, je puhnil pesek iz nosnic in šel,

ir

163

kakor se je videlo, zelo nerad za Etiopci, ki so ga s
šopom zelene trave vabili iz arene, in še parkrat in
parkrat se je zopet in zopet obrnil nazaj k polomlje¬
nemu, okrvavelemu truplu svojega napadalca, kot bi
mu bilo žal, da se ga ne sme lotiti.

Občinstvo je kričalo in ploskalo. Kri je tekla in
poželenje po klanju in moritvi se jim je zbudilo. S
poželjivim, krutim zadovoljstvom so preštevali pare
gladiatorjev in čakali na svežo zabavo.

Iznova zapojejo trobente in mečeborci se posta¬
vijo v dve vojski, vsi enako oboroženi z globoko vbo-
čenim ščitom in s kratkim dvoreznim rimskim me¬
čem. Razločujejo se po barvi pasov.

Gledalci stavijo velike vsote, eni na zelene, dru¬
gi na rdeče. — Pa tako premišljeno je izkušeni Hipija
izbral borce in sestavil obe črti, da tudi najstarejši
in najbolj izvedeni obiskovalci borbenih iger ne
vedo, katera stranka bo močnejša in na katero bi
stavili.

Tri vrste globoko se čete pomikajo druga proti
drugi, kakor prava in redna vojska.

Ko prvič butne ščit ob ščit in zazvenkeče jeklo,
ko padejo prvi udarci in se ščiti dvignejo v brambo,
zapolje navdušenje med gledalci. —

Toda glasovi zamrejo in vse pridržuje sapo, ko
se razvname bitka in zavalovi po areni, ko se vrste
razmaknejo in razcepijo, ko kri pordeči orjaške ude
in ko se zruši ta in oni in obleži nepremično, kjer je
padel —.

Zeleni se umikajo. Pa njihova tretja vrsta je še
nedotaknjena, njeni borci so še sveži in neporabljeni.
Pomaknejo se naprej in napolnijo vrzeli, ki so na¬
stale med tovariši, in usoda dneva se zdi da je zopet
izenačena.

Pogumno umirajo ti možje, saj je morenje njihov
poklic. Toda smrtne težave izsilijo marsikateremu
bolesten stok in žalostno je videti tupatam orjaka,
kako se s težavo opira na roko, s sklonjeno glavo

164

in steklenimi očmi, uprtimi ob tla, in kri mu lije iz
prsi v žejni pesek-.

Bridka resnica je ta bojna igra in v vsem po¬
dobna krvavemu bojnemu polju, le da ujetnikov ni
nobenih in da padli redkokedaj najdejo usmiljenje.
Včasi morebiti naredi kak junak, ki se odlikuje po
posebni lepoti in je kazal izredno izurjenost in po¬
gumnost, prav dober vtis na gledalce in tedaj se
zgodi, da mu prizanesejo. In roke se dvignejo, palci
kažejo navzdol in zmagovalec vtakne meč v nožnico
in se odstrani s svojim premaganim nasprotnikom
iz bitke.

Toda večinoma prezrejo gledalci padlega juna¬
ka prošnjo za usmiljenje, še preden je krik »Suni
ga!« zamrl v njegovem ušesu, vidijo njegove obupu¬
joče oči navzgor obrnjene palce njegovih sodnikov
in z mirnim pogumom, vrednim boljše stvari, se pri¬
pravi, da »pozdravi morilno jeklo« —.

Zeleni in rdeči so se borili s skoraj enakim
uspehom. Ko zapoje trobenta »Stoj!« in ko odvle¬
čejo mrtve s pozorišča, preštejejo preostale borce,
in pokaže se, da so zmagali rdeči z enim več.

Hipija nastopi v svojem blestečem se oklepu in
javi izid borbe. Vse ga glasno pozdravlja. Vkljub
svoji moreči skrbi za Esko si Valerija ne more odreči
priznalnega pogleda na možatega borbenega učitelja
in Mariamna, ki čuti, da zavisi Eskino življenje od
izkušenosti in poštenosti tega moža, gleda nanj s
spoštovanjem in strahom, kakor na bitje iz drugega
sveta —.

Toda ljudstvo ne kaže preveč zanimanja za Hi-
pijo in za preštevanje padlih in preostalih. Že delajo
nove stave za prihodnjo borbo, v vsej tej neštevilni
množici pa prevladuje bolna razdraženost in krvo¬
željnost —.

Dvajset izbranih, najboljših gladiatorjev nastopi.
Paroma se bodo borili in eden izmed obeh borcev
mora obležati mrtev —.

165

Neokusno in utrudljivo delo bi bilo, če bi opiso¬
vali vse te krvave prizore, se mudili pri činih drzne¬
ga poguma, nevrednega take stvari, in pri sirovem
nepotrebnem klanju, ki so ga uprizarjale te rimske
klavnice —.

Toda najsi so bili prizori še tako ogabni, ljudstvo
je bilo zaverovano vanje in tako prežeto s poželjivo
pohlepnostjo za temi grozotami in brezbrižno in ma¬
lomarno za številne žrtve, da se je malokatero oko
obrnilo v stran, da je malokatero lice prebledelo,
kadar je padel kak smrtni udarec ali pa se pogreznil
usodni sunek v nasprotnika, in matere z deteti v
naročju so kazale svojim nežnim otrokom bleda,
stroga lica padlih gladiatorjev, trepetajoča v smrtni
muki —.

Licinij je že gledal mnogotero bojno klanje, toda
danes se je mračna nevolja zrcalila na njegovem
resnobnem licu. Opazil je poželjivi, krvoločni izraz
na Valerijinem bledem licu in nevoljno je krenil z
glavo v stran.

Pa Valerija je bila preveč zaposlena s prizorom,
ki se je odigraval le par korakov oddaljen od nje,
da bi se bila brigala za kaj drugega, le temna, ne¬
jasna slutnja brižajoče se nesreče ji je vznemirjala
srce in krvavi prizori so se ji celo zdeli trenutna
olajšava v njenih strahih.

Rufus in Manlij sta stala drug proti drugemu.
Rufus je bil močnejši in višje postave, Manlij pa bolj
izurjen, tako da sta si bila oba borca precej enaka.
Radodarno so jima delili senatorji in vitezi drago¬
cene ovratnike in zaponke.

Borila sta se blizu pregraje tesno pod Valeriji¬
nem sedežem. Razločno je čula njuno težko sapo in
brala na njunih licih trdi, strogi in neizprosni izraz
tistih, ki zanje nepazljivost pomenja neizogibno smrt.
Ni čuda, da je sedela tiho kakor začarana, s pol¬
odprtimi bledimi ustnicami in krčevito sklenjenimi
mrzlimi rokami.

166

Kri je curljala iz več ko ene rane po golem te¬
lesu Rufovem. Toda orjak ni izgubil še nič od svoje
moči in hladnokrvnosti. Udar na udar je zadajal svo¬
jemu nasprotniku in ga je porival pred seboj in je
tiščal za njim, da ga je končno skorajda pritisnil ob
zid arene. Videti je bilo, da bo Manlij opešal in pod¬
legel, četudi še ni bil ranjen —.

Hipoma se zablišči meč.

Valerija bolestno hlastne po sapi —. Zdelo se
ji je, kot da bi bila sama vztrepetala pod udarom,
ki ga je tako hladno in mirno sprejel Manlij, ko se
mu je zagrebel v telo —.

Rufus je sam komaj verjel, da se mu je posrečilo
prevariti nasprotnikovo pazljivost in ga smrtno za¬
deti, tako nepremičen je ostal obraz njegovega pri¬
jatelja, ki je gledal vanj preko ščita, tako nagel in
gibčen je bil protiudar, ki je mahoma sledil njego¬
vemu napadu.

Toda pri vsakem udarcu srca je Manlijev obraz
bolj in bolj bledel —. Divje z napetimi očmi je gle¬
dala Valerija, kako mu je legal na lice otožen, čuden
smehljaj — in Manlij je omahnil in padel na mestu,
kjer je stal, in meč se je zlomil pod njim pri padcu
in se je zabodel v pesek pod njegovim truplom — ,

Rufus je stopil na premaganega tovariša, da bi
mu zadal smrt —.

Nehote je junak dvignil roko v samoobrambni
kretnji, ki so z njo padli gladiatorji prosili za usmi¬
ljenje pri gledalcih —.

Pa premislil si je, ponosno je spustil roko nazaj
na tla —.

In s prisrčnim pogledom se je ozrl v svojega
zmagovalca.

»Skozi srce, tovariš —mu je mirno rekel. »Iz
ljubezni do najinega prijateljstva — U

In ni trenil z očesom in se ni genil, ko mu je
orjak zabodel smrtni sunek z vso močjo, ki jo je imel
v svojih rokah —.

167

Leta in leta sta jedla pri isti mizi, pila iz iste
čaše — in nagel smrtni sunek je bilo vse, kar je
zamogel gladiator še dobrega skazati svojemu prija¬
telju —.

In ljudstvo je ploskalo —,

Valeriji pa so solze zalile oči, ko je čula zadnje
besede padlega junaka. In Mariamna, ki je dvignila
glavo, da bi videla nesrečni prizor, si jo je iznova
zagrebla Kalhi v površnik, trepetajoč in medleč od
pomilovanja in grozote in strahu —.

Trizob in mreža.

Krik je zaoril po amfiteatru in židovsko dekle
se je zdramilo iz svoje nezavednosti.

V daljnem- kotu gledališča se je rodil v pol¬
glasnem mrmranju, od gledalca do gledalca je hitel
in narastel v divje, oglušujoče vpitje.

»Patricij, patricij!« so kričale množice. Strastno
žejne po novem razburjenju in site sirovega klanja
so zakoprnele po modri krvi plemenitega potomca
plemenite hiše.

Krik je bil tako divji in glasen, da je celo zdra¬
mil pozornost lenega Vitelija.

Poklical je Hipijo k sebi in mu zašepetal par be¬
sed na uho.

To je nekoliko pomirilo razburjeno ljudstvo. —
Hipija je zapovedal pripravljenim sužnjem, da so
odnesli mrtve in ranjene, ki so polnili areno, in
splošno premikanje na sedežih je zavalovilo po amfi¬
teatru. Gledalci so si iskali prostore, odkoder so
bolje videli, vsak se je udobno usedel ali pa posta¬
vil, kakor je navada v množici, kadar se kaj poseb¬
nega pripravlja v gledališču.

Damasip in Oarses sta se oglasila z vztrajnim
ploskanjem. Tisoči in tisoči so ju posnemali, roke
so tleskale, noge ropotale, »živijo!« in drugi klici so

168

iznova zaorili s podvojeno močjo — in Julij Placid
je gibčno stopil v sredino arene in se s svojo običaj¬
no uglajenostjo in lahno, prezirno vljudnostjo klanjal
množici.

Njegov nastop je bil dobro preračunan. Vzbudil
bi naj bil občudovanje pri gledalcih, ki so bili izku¬
šeni presojevalci telesne moči in lepote, vajeni, jo
gledati in kritikovati v njenih najpopolnejših oblikah.

Njegovo vitko telo je bilo golo in brez orožja,
le kratka tunika iz belega platna ga je pokrivala do
kolen. Ob gležnjih je nosil zlate obročke, sicer pa
so bile njegove noge bose, da so mogle neovirane
razviti vso potrebno naglico in gibčnost, ki jo je
zahteval način njegove borbe. Njegovi dolgi temni
kodri so bili za ta dan skrbno pomaziljeni in so mu
prosto padali v zatilnik, le nad čelom jih je vezal z
zlatom pretkan trak.

Na levem ramenu je nosil okusno nagubano svo¬
jo mrežo, obteženo z drobnimi svinčenimi kroglica¬
mi in tako zloženo, da jo je v hipu in ne da bi se mu
zmešala, mogel vreči na nasprotnika. Njegova desni¬
ca je držala trizob, trikoničasto sulico, kakih sedem
čevljev dolgo nevarno orožje, ki je zadjalo pogubne,
smrtne rane. Z gibčnimi, lahnimi kretnjami jo je su¬
kal krog glave in razkazoval svojo vajeno roko in
popolno poznanje tega napadalnega orožja.

Klicem: »Placid! Placid! Živijo tribun! Izvrstno,
tribun!« in drugim sličnim pozdravom je odgovarjal
s ponovnimi pokloni, posebno na tisto stran amfi¬
teatra, kjer je sedela Valerija.

Vkljub vsej svoji bistroumnosti pa tribun ni
slutil, kako ga je v tem trenutku sovražila ženska,
ki ga je pravzaprav poslala danes v smrtni boj. —
Niti sanjalo se mu ni, kako resno in iskreno je želela
njegovo ponižanje in njegov pogin. Rdeče lise so ji
gorele na licih in poglobile njihovo barvo — njen
obraz je bil nepremičen kakor iz marmorja in nič si
ni bolj želela, ko planiti doli v areno, zagrabiti meč

169

in ščit, ki ju je znala prav dobro rabiti, in se boriti
z njim do smrti —.

Ponosno je stopal tribun naokrog po areni in
prijazno pokimaval svojim številnim prijateljem, Da-
masip in Oarses pa in drugi njegovi klienti in znanci
so ga burno pozdravljali.

Pred Cezarjevim sedežem se je ustavil in po¬
zdravil Vitelija z izbrano spoštljivostjo. Nato pa je
spet stopil v sredo arene in čakal svojega nasprot¬
nika.

In ni mu bilo treba dolgo čakati.

Tribunove oči so bile uprte v Valerijo in opazil
je, kako ji je hipoma rdečica zalila lica in vrat —
pa se koj umaknila marmornati bledobi.

Obrnil se je — in zagledal je svojega sovraž¬
nika —. Hipija in Hirpin sta ga spremljala v areno.

Klici, ki so pozdravljali novodošleca, niso bili
tako dolgotrajni, kakor oni za tribuna. Pa če bi bil
kdo bolj po iskrenosti ko po številu privržencev
meril navdušenje in zanimanje, ki je vladalo za tega
ali onega, bi bil opazil, da suženj daleč nadkriljuje
tribuna.

Vsa duša je Mariamni žarela iz oči, ko je vrnila
Eski pozdravni pogled, ki ga je poslal izključno njej.
Valerija ju je opazila in ostra bol jo je prešinila do
mozga —.

Spoznala je svojo nasprotnico —.

Divja čuvstva so zaplala v njenem srcu celo v
tem trenutku strašnega pričakovanja. Užaljeni po¬
nos, zametana ljubezen, dvom, strah, negotovost in
kesanje se je podilo v njeni duši —.

Priprosto in pošteno srce Mariamnino je imelo
le eden velik smrten strah, — da bi Eska podlegel.
Valerijo pa je vznemirjalo tisoč hudih slutenj in stra¬
hov, tisoč nasprotujočih si želj, in zavest jo je mo¬
rila, da je ne more zadovoljiti, česar si je najbolje
želela, oziroma česar se je najbolj bala —.

170

Stvarni in brez predsodkov računajoči gledalci
so bili o izidu borbe le enega mnenja. — Ako je
katera stvar povečala navdušenje za Placida, mu ga
je povečalo dejstvo, da si je izbral zares nevarnega
nasprotnika.

V ponosu svojega silnega mišičastega telesa, v
cvetu svoje mladosti in lepote, oborožen s čelado,
ščitom in mečem, ki ga je nosil s prirojeno in priva¬
jeno lahkoto, je Eska v resnici naredil vtis nepre¬
magljivega nasprotnika, kakoršnega ni bilo več mo¬
goče najti v.vsem rimskem imperiju.

Celo Hirpin, mož, ki je iz izkušnje vedel kako
negotov je izid takih borb, in ki je bil previden, če
že ne v izražanju, pa vsaj v dokazovanju svojega
mnenja, celo on je šepnil Hipiji, da izgleda patricij
ob strani njunega učenca kakor otrok, in je koj po¬
nudil vrč najboljšega falerničana za stavo, »da ga
bodo nesli z nogami naprej iz arene, ko prvič ne¬
srečno vrže svojo mrežo —.«

Zvest svoji redkobesednosti in gospodovalnosti
v občevanju z učenci mu je Hipija odgovoril le s
prezirljivim nasmehom —.

Z izredno previdnostjo sta si nasprotnika iz¬
brala vsak svoje mesto. — Niti najmanjša prednost
ni bila dovoljena, ne glede solnca, ne glede vetra. V
razdalji deset metrov ju je postavil Hipija v sredino
arene in za nekaj trenutkov se ni nobeden genil,
nepremično sta stala in se pazljivo gledala. Na Eski-
nem odkritem obrazu je bila brati mirna, odločna
pozornost, na tribunovem licu pa je igral hudoben,
zloben smehljaj. — Eden se je zdel da predstavlja
utelešen pogum in moč, drugi pa sovraštvo in spret¬
nost.

»Njegovo čelo je čelo zmagovalca!« je šepnil
Licinij sorodnici in gledal svojega sužnja z boječim
priznanjem. »Zaupaj, Valerija, dan je naš! — Eska si
pribori svobodo. Pozlačeni voz in beli konji bodo
pripeljali jutri zjutraj njega in mene k tvojim vra-

171

tom in tale ošabni tribun bo dobil nauk, ki mu ga
privoščim iz srca!«

Srečen smehljaj je razjasnil Valerijino lice —.

Toda njen pogled je obstal na črnolasem dekletu
spodaj v množici —.

In obraz ji je zatemnel in bil preteč in grozeč
kakor tribunov —.

»Ni mi mar, kdo bo zmagal, Licinij!« je dejala,
»odkar stojita oba v areni. Da ti povem resnico —
bala sem se, če bi tistemu tvojemu titanu upadel
pogum v zadnjem trenutku, še preden bo stopil na
bojišče, in da bi borbe sploh ne bile. Hipija mi je
pravil, da je tribun najboljši borec z mrežo, kar jih
je kedaj videl.«

Zavzet jo je pogledal —. Ko pa je sledil njenim
očem, je opazil črnooblečeno dekle, ki se je stresalo
v bolestni razburjenosti —.

Ko je Mariamna videla Britanca v areni oko v
oko z nasprotnikom, jo je zapustila zadnja njena od¬
porna moč — naslonila se je na Kalho, si zakrila lice
in plakala kot bi ji hotelo srce počiti —.

Blizu nje je stala Mirina —.

Kakor njena gospa tudi ona ni mogla vzdržati
doma, z nekaterimi Valerijinimi sužnjami-ljubljenka-
mi se je prerila skozi množico in se je postavila blizu
sedeža svoje gospodarice, kjer je stala tudi Ma¬
riamna.

Vse zatvornice svoje živahne gostobesednosti je
odprla zgovorna sobarica, na ves glas je ocenjevala
borce, ko sta stopila v areno, in njene brezsrčne šale
so zadevale Mariamno v živo.

Srce jo je bolelo, ko je čula, kako je gibčni jezi¬
ček Mirinin presejeval njenega Britanca in njegove
lastnosti kot bi bil kos lepe živine, postavljene na
trg, in kako je s kruto malomarnostjo ugibala, ali bo
ostal živ, ali pa bo padel.

Toda še vse ostrejše puščice je imela zanjo pri¬
pravljene hudomušna Mirina.

172

»Vsekakor,« je pravila, zavedajoč se, da ima
pazljive poslušavce, »naj bo izid tak li drugačen, ne
vem, kaj bo storila moja gospa. Kar se tribuna tiče,
je toliko gotovo, da bo nekega lepega dne zletel iz
svojega voza na goli kamen, — in če le samo prasko
naredi na koži tegale lepega mladiča, naj le nikar
več ne pride pred naša vrata —! Saj sem ga cele
dneve in ure lovila po mestu, tegale fanta, da sem
ga ujela in pripeljala k nam! — In ne pomeni malen¬
kost za sužnja in barbara, če si pridobi naklonjenost
najponosnejše gospe v Rimu! Poglejte, kako gleda
sem gori k njej, preden začne!«

Globoko so ranile lahkomiselne besede Mariam-
no. Dvignila je glavo in njen pogled je iskal Britan-
čeve oči, napol vprašajoč, napol ugovarjajoč zlobne¬
mu obrekovanju.

Toda kar je sedajle videla, je udušilo vsako dru¬
go čuvstvo v njenem ljubečem srcu in pustilo le
strah, grozoto in pričakovanje —.

Z očmi ostro uprtimi v svojega nasprotnika se
mu je Eska bližal, — počasi komaj vidno, kakor
tiger, ki se pripravlja na skok. Zakrivajoč si spodnji
del lica in večji del telesa s svojim ščitom in držeč
z upognjenim laktom svoj kratki dvorezni meč — se
je sključil skoraj za čevelj niže od svoje naravne
višine, vsaka mišica in kita kakor iz jekla in napeto
pripravljena, da kakor strela šine naprej, če bi se
ponudila priložnost.

Ena napačna kretnja, to je dobro vedel, utegne
biti usodna —. Najtežavneje je bilo, se približati na¬
sprotniku za mečevo dolžino, kajti v trenutku, ko
mu je bil dovolj blizu, je moral mrežar vreči svojo
mrežo —.

Placid se ni genil s svojega mesta. Njegove oči
so zrle nenavadno ostro in vedel je, da se sme za¬
nesti na svojo izurjeno roko in da bo vrgel mrežo v
trenutku, ko bo njen zlet neizogibno poguben.

173

Zato je ostal nepremičen na svojem prostoru, s
trizobom v levici, z desno nogo nekoliko naprej in
z desno roko držeč skrbno nabrane gube svoje mre¬
že, ki mu je visela od leve rame in mu zakrivala celo
levo stran telesa. Enkrat je poskusil z zaničljivo šalo
in prezimim nasmehom zamotiti pozornost svojega
nasprotnika, pa se mu ni posrečilo. Toda tudi ko je
Eska poskusil isto, se Placid ni genil, in kakor kača
se je plazil naprej, s podvojeno pazljivostjo in po¬
zornostjo.

Za pedenj pred usodno razdaljo se je Eska
ustavil.

Za nekaj trenutkov sta stala nasprotnika v na¬
peti nepremičnosti in stotisočeri gledalci razsežnega
amfiteatra so pridrževali sapo in zrli na nju kakor
eden mož.

Končno poskusi Britanec zvijačen napad, pa
pripravljen, da mahoma skoči nazaj in se izogne
mreži —.

Toda prekanjeni tribun se ni dal premotiti in
edini uspeh napada je bil, da se je tribun za laket
pomaknil bliže Eski.

In takrat plane Britanec — topot pa za resnico.
— Noga, roka, oko, vse hkrati in s tako strelovito
naglico, da je tribunova mreža brez vsakršne škode
zletela preko glave napadalčeve in da je Placida le
njegova mačja gibčnost rešila smrtnega sunka —.

Zasukal se je in je stekel po areni za življenje in
smrt, zbirajoč med potom gube svoje mreže za novi
napad.

»Strahopetnež!« je siknila Valerija. Mariamna
pa si je zopet upala dihati in prsi so ji plala in oči
so ji žarele v zmagoslavnem pričakovanju bližajoče¬
ga se vrhunca borbe.

Toda prenaglila se je v svojem upanju, in tudi
Valerijin prezirljivi vzklik je bil nezaslužen —.

Dasiravno je bežal za življenje, je ostal Placid
miren in hladen kakor takrat, ko je stopil v areno.

174

Oko in uho, oboje je napeto pazilo na vsako kretnjo
zasledovalčevo in še preden je prebežal pol arene,
je že bila njegova mreža s pogubonosno točnostjo
zopet nabrana in pripravljena na ramenu.

Tribun je bil posebno ponosen na svoje brze
noge. Od te lastnosti je zaviselo njegovo življenje v
borbi, ki se je na prvi pogled zdela tako zelo ne¬
enaka. Po močnih mišicah svojega nasprotnika je
sklepal, da mu ta ne bo kos v teku. Pa pozabil je
vračunati, da je Britanec preživel svoja mlada leta
v dnevnem napornem lovu za divjačino po gozdih in
gorah Britanije. Kolikokrat so te noge dohitele celo
divjega merjasca v domačih lesovih!

Urneje in urneje hitita borca, na nepopisno ve¬
selje množice, ki jej je ta vrsta »zabave« prav po¬
sebno ugajala. Nagel je tribun, pa bliže in bliže mu
je nasprotnik in trdo pod prostorom, kjer stojita Ma-
riamna in Kalha, ga doseže za mečevo dolžino —.

Njegova roka šine za udar —.

Kar pretrga presunljiv dekliški krik grobno tiši¬
no amfiteatra, Vitelij plane po koncu — brez cilja
zleti meč Britancu iz pesti, nesrečni napadalec pade
na svoj obraz in se, gnan od silnega zanosa svojega
teka, zavali parkrat po pesku —.

Ni več rešitve zanj —.

Še komaj da je na tleh, že zaplava mreža nad
njim in brez pomoči se zamota v njene pogubne
zanke —.

Kakor okamenela, s smrtnobledim obrazom in
brezizraznimi praznimi očmi zre Mariamna na padlo
postavo.

Valerija pa plane na noge in pozabi za trenutek
svoj položaj in svojo okolico —.

Placid stopi k svojemu nasprotniku z dvignje¬
nim trizobom v levici in s svojim zaničljivim nasme¬
hom na krutem, zlobnem licu.

Ni mu težko, najti vzrok, ki je edin izpremenil

175

njune vloge in njemu rešil v zadnjem trenutku živ¬
ljenje.

Kri je curljala iz rane na Eskini nogi —.

Kakor smo že povedali, se je bil Manliju zlomil
meč pri padcu in se zabodel v pesek pod njim. Ko
so odstranili njegovo mrtvo truplo, niso opazili
zlomljenega meča, in Eska se je nabodel nanj v div¬
jem teku, si prerezal stopalo, se spotaknil na njem
in padel.

Te misli so šle zmagovalcu po glavi, ko je stal
z eno nogo na svojem nasprotniku in se pripravljal,
da mu zada sunek, ki bi naj poravnal vse račune,
ter gledal k Valeriji, čakajoč na znamenje —.

Blazna od jeze in ljubosumnja — vsa razburjena
od divjih, bolestnih čuvstev ter nezavedajoč se, kaj
dela, je Valerija hotela dati usodno znamenje, ko jo
Licinij prime za roke in jej jih šiloma tišči navzdol.
— Nato pa se s številnimi svojimi prijatelji in klienti
odločno oglasi v prilog nesrečnemu Britancu.

Pa tudi brzina in gibčnost premaganega in oči-
vidni vzrok njegove nesreče sta ugodno vplivala na
večino gledalcev. Toliko rok se je dvignilo kvišku
in toliko palcev je kazalo proti tlom, da tribun ni
smel izvršiti svojega krvoločnega namena.

Izročil je torej svoj trizob enemu izmed sužnjev,
ki so vstopili, je vzel svojo togo iz rok drugemu, se
priklonil občinstvu in zaničljivo obrnil hrbet svoje¬
mu padlemu sovražniku.

Pričakujoč smrtni sunek je obrnil Eska svoje
oči k Mariamni.

Toda odkar je padel, ni videlo in čulo ubogo
dekle ničesar več. Zadnje, kar so zrle njene oči, je
bil oblak peska in prahu, zamotana mreža in gro¬
zeča postava z dvignjeno roko — in pregraja in
arena, divji obrazi in bele obleke in ves amfiteater
s stebri, peskom in nebom, — vse se je zavrtelo
krog nje. tema jo je objela in nezavestna se je zgru¬
dila Kalhi v naročje.

176