MIRKO MAHNIČ,  ŽIVA SLOVENŠČINA
Potreba po temeljiti reorganizaciji jezikovnega pouka na naših šolah iz dneva v dan raste. V različnih oblikah se kaže na vseh področjih družbenega življenja. Zdi se, da je izraz te potrebe tudi Mahničeva knjižica »Živa slovenščina«*. Predmet knjige so zvočni problemi govorjene slovenščine predvsem na odru, v radiu in filmu. Avtor nam v uvodu skuša s citati, nekoliko pa s svojimi besedami približati problem lefpe in olikane govorice. V prvem poglavju nas seznani v glavnem s fonetiko zborne izreke; kjer mu zmanjka domačih podatkov, navede za informacijo ugotovitve za češki jezik. V drugem in tretjem poglavju ugotavlja napake, ki jih delajo ljudje v govoru, graja predvsem slabe igralce, napovedovalce in govornike, hkrati pa bi bralcu rad dopovedal, kaj se pravi govoriti živo slovenščino. Kakor že prej, tako tudi v zadnjem poglavju ugotavlja, da je naše govorjenje dokaj pohabljeno. Navaja tudi dva krivca: šolo in »zadržan značaj našega naroda«. Nato da nekaj nasvetov, kako bi se stanje izboljšalo, na pr.: otrok naj bi že od mladih let poslušal lepo in sočno govorico, priporoča razne govorne vaje po šolah in tečajih. Po avtorjevih besedah je knjiga namenjena »kar najbolj pisanemu krogu bralcev«: gledališkim, filmskim in radijskim igralcem oziroma napovedovalcem, govornikom, predavateljem in vsem, ki hočejo lepo govoriti. Knjiga naj bi torej bila poljudnega značaja.
Če analiziramo vsebino in kompozicijo knjige, opazimo celo vrsto neskladnosti. Avtor ni raziskovalec jezika, zato se je moral pri izvajanjih opreti na svoj okus in na ugotovitve drugih (znanstveniki, praktiki, jezikovni esteti in literarni umetniki), lahko bi se oprl tudi na svoje praktične izkušnje. Ko bi sam imel trden in sodoben nazor o jeziku, bi vse te zunanje pobude v sebi predelal in jih podal v knjigi kot neko zaključeno smiselno celoto; toda tega ni naredil. Tako se v tekstu mešajo različni pogledi na jezik. Zdaj ga otpisuje iz zornega kota slovničarja, nato esteta, literarnega umetnika in laika. Nekatera gledišča na jezik, ki so prevzeta iz tuje strokovne literature ali pa iz drugačnega družbenega okolja, so brez kritične prilagoditve za nas neuporabna (subjektivno vrednotenje zvočnih plati jezika, Claudel). Bralec dobi vtis, da se avtor z vsemi temi aspekti strinja, resnično njegovo je pa menda samo tarnanje, kako pohabljena je naša vsakdanja govorica, in pa jezik, s katerim vse te različne trditve, ugotovitve in citate povezuje. Za ilustracijo bom citiral kar cel odstavek: »In še nekaj: glasovi — vokali in konzonanti — se pod vplivom soseščine močno spreminjajo, zato je razmišljanje o idealnem, stalnem, nespremenljivem glasu dovolj brezupno. Kajti med glasovi, ki se srečujejo, med temi živimi, gibčnimi, neukrotljivimi, strastnimi novorojenčki in v naslednjem hipu že mrlički — saj komaj zavrisnejo in že jih ni več — se bije boj za tisočinko sekunde, za milimiligramsko količino človeškega diha. Da, neusmiljeno se bijejo med seboj, pohabljajo drug drugega, davijo drug drugega, ker se jim hoče sosedove sape, da bi si z njo podaljšali svoje grgrajoče življenje. Boj na življenje in smrt: za dva ni prostora. Vendar se tudi v življenju glasov oglaša oplajajoči in združujoči Eros: nenadoma — če sijejo ugodne zvezde — zahrepenita glasova drug k drugemu, objemata se, združita se. Včasih ljubezen preskoči oviro dveh, treh
* Mirko Mahnič, Živa slovenščina. Knjižnica Mestnega gledališča: 5. Ljubljana 1959.
375
glasov: ljubezen na daljavo. Včasih s svojim žarom požiga na obe strani. Trdo grizenje in milo božanje, uničevanje in ljubljenje, a v bistvu brušenje, glajenje, da beseda kar najlepše zažari in zazveni. Slovnice vse to stvarno imenujejo prilikovanje, krčenje, mehčanje, pristavljanje, izpah itd. Tudi vokali in konzonanti na začetku in koncu besede so podvrženi procesom, ki jih spreminjajo« (str. 31). Takih in podobnih primerov bi lahko nanizal še veliko. Mislim, da ni treba razlagati, zakaj je ta cvetlični jezik dandanes zastarel in smešen. Med tako našopirjenostjo, bombastičnostjo in zamota-nostjo, ki laiku nič ne pove, pa najdeš eksaktne resnice v lepem, stvarnem in preprostem jeziku (na pr. opisi artikulacije glasov, ki so večinoma iz Bezlajevega »Orisa...«).
Pisec ne loči bistvenih stvari od nebistvenih. Na dolgo in široko se razpiše o nekaterih pojavih v govoru, ki so drugotnega pomena, medtem ko o problemih, ki so zares važni ali pa aktualni, pove samo nekaj besed, oziroma se ji sploh ne dotakne. Ne vem kolikokrat govori o pomenu najmanjših šumov in šumčkov, artikulacijo opiše z milimetrsko natančnostjo (po Bezlaju in Hali), o naglasu pa ve povedati samo tole: »Naš naglas namreč nima obstanka, noče se dolgočasiti na stalnem mestu, rad ima spremembo. Kakor metulj se zaganja od samoglasnika do samoglasnika in s svojo moško življenjsko silo spreminja nežno, vplivom podvrženo dušo vokalov« (str. 39). Ničesar ne pove o izgovorjavi -nj, -lj na koncu besed. Ko piše o zvenečnosti in nezvenečnosti soglasnikov, pusti vnemar asimilacijo, ki nastopa v besedah in besednih zvezah, in izgubo zvenečnosti na absolutnem koncu govorne epote. Razen na nekaj mestih ne loči sistema jezika od individualnih posebnosti. "Vsi, ki obvladajo našo zborno izreko, bi brali isti tekst nekoliko različno,- to, kar je pri vseh skupno, spada v sistem jezika, razlike pa gredo med individualne posebnosti. Izsledkov fonologije zavestno sploh ne uporablja. Malodane pozabi, da je igralec v prvi vrsti interpret določene vsebine in vzdušja in da je jezik komunikacijsko sredstvo in šele potem muzika, ki »zadovolji okus in potolaži srce«.
Avtor veliko govori o zvočnih lepotah slovenščine. Huduje se na ljudi, ki govore suho, praktično, bledo, jetično (njegovi izrazi). Zavzema se za lepo, živo, plastično, olikano, polno, melodično, plemenito... govorico. Pove, da bomo prišli do take slovenščine, če bomo trdo delali, neprestano vadili, iskali, prisluškovali živi govorici in če imamo za to dar in posluh. Torej nam je povedal to, kar vsi vemo. V svojem pisanju večkrat pobija trditev, da se je treba učiti pri živi govorici. Njegova vizija lepe slovenščine visi nekje v zraku. Človek bi pričakoval, da jo bo podprl z analizo kakega primera, pa navede kvečjemu kak citat. Naša zborna izreka ima poseben karakter in jo v celoti ni moči razložiti z narečji in pogovornim jezikom inteligence, vendar jo za zdaj še ne moremo uspešno gojiti, ne da bi pri tem opozorili na njeno razmerje do govorov raznih krajev in slojev. Vsakdo najbolj obvlada govor svojega okolja. Pri muziki jezika osebni okus ni zanesljiv- Mahničeva vizija lepega jezika je odtrgana od stvarnosti. Vemo, da je ideal lepote relativen pojem, stalno je v zvezi z okusom družbe na določeni stopnji razvoja. Norme lepega jezika se do neke mere stalno spreminjajo: kar je pred vojno veljalo za lepo, je dandanes lahko že zastarelo.
Ze iz gornjega sledi, da pisec te knjige nima zadovoljivega teoretičnega znanja o \predmetu. To  dokazuje tudi  raba  strokovnih  izrazov in  napačne
376
trditve. Glas uporablja v vseh mogočih pomenih, ne da bi jih posebej definiral. Nima nobenega razloga, da napiše: »Vsak glas je organizem zase« (str. 30), ko je glas vendar samo element v strukturi jezika. Na strani 74 pravi: >Beseda je že sama po sebi umetnina. Njen iznajditelj se je izbirčno odločal za posamezne glasove, hotel je, da bi zvok čimbolj približal vsebini in pomenu besede. (Prim. besede lepota, radost, sonce, jasen...)« Prvi stavek je zelo subjektivna hipoteza. Za ostalo naj navedem, da nas nauk o besedo-tvorju in etimologija učita popolnoma drugače, n. pr. že pripone v besedo-tvorju so funkcijsko specificirane. Napačnih ali netočnih trditev bi lahko navedel še več.
Vsebina knjige ne ustreza naslovu. Živa slovenščina je veliko širši pojem, obsega tudi pisani jezik in veliko več stvari v zvezi z govorjeno besedo.
Ko knjigo prebereš, ti ostane malo oprijemljivih pravil, po katerih bi svoj govor likal. Ali ne bi zašli v spakovanje, če bi poslušali samo avtorja? V jeziku morajo biti norme take, da ustrezajo potrebam in okusu dobe, upoštevajo tradicijo in dopuščajo zdrav in normalen razvoj.
V knjigi je toliko neorgansko prevzetih mnenj, da bi jo lahko imenovali
zgolj ljubiteljsko kompilacijo. Koristna je toliko, da opozarja na napake, ki
jih delamo pri govorjenju, in da sentimentalno vzpodbuja bralca, naj skrbno
neguje svoj govor. Kar je drugih dobrih posameznosti (opozorilo na sinicezo),
se porazgube med splošno zmedo.
France  Novak
377