iz 3 o to p i s n l i t e r a t u r e H Tiskovne zadruge J v Ljubljani priporoči čamo naslednja dela: L. Hearn: =1 Knjiga o Japonski H! A Broš. 28 Din, vez. 38 Din Kunaver: Zadnja pot kapitana Scotta ^ Broš. 36 Din, vez. 46 Din Sven Hedin: V azijskih puščavah ^ Broš. 36 Din, vez. 46 Din Juš Kozak: Boj za Mont Everest £ Broš. 36 Din, vez. 46 Din P. Brežnik: Junaki prekoocean-skih poletov £ Broš. 36 Din, vez. 46 Din F. Nansen: V noči in ledu 0 Broš. 36 Din, vez. 46 Din H. Dolenc: Spomini o Cerkniškem jezeru Broš. 10 Din, vez. 20 Din PROSVETI IN ZABAVI 25. Karel May: Old Surehand. NATISNILA DELNIŠKA TISKARNA, D. D V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK MIROSLAV AMBR02IC) KAREL MAY OLD SUREHAND POTOPISNA POVEST PRIREDIL DEBELJAK ANTON V LJUBLJANI 1930 ........................................................................................................ IZDALA IN ZALOŽILA TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI 4317 6 <0 'j cd i' f' Ko ..a.; UVOD Karel May se je rodil 25. svečana 1842. v Ernsttal-Hohensteinu na Saksonskem in umrl 30. sušca 1912. v Radebeulu pri Dražda-nah. Oče, ubožen in delomržen tkalec, se je pozneje bavil s ptičarstvom, devetero družine pa je redila prav za prav mati s svojim babištvom. Domišljijo je dečku, ki je bil do svojega šestega leta slep, vzbudila stara mati s pravljicami; neurejeno čitanje zastarelih zemljepisnih in prirodopisnih del mu jo je zbegalo, cRinaldo Rinaldinb in druge razbojne zgodbe pa so mu jo trajno pokvarile. Razne hibe domačega življenja — sleparstvo v igri, alkoholizem, lažnivost — so opravile še svoje, tako da je 14letni dečko že kot izprijenec posečal učiteljsko semenišče v Walden-burgu. Izključen radi tatvine, je končal svoje nauke v Plauenu ter dobil 1862. učiteljsko službo v tovarniškem zavodu (Stara Kamenica). Tu je ukradel sostanovalcu uro ter dobil 6 tednov ječe. Poslej je padal čedalje globlje. Zbog prevare je bil 1865. obsojen na 4 leta in 1 mesec zapora v delavnici. Navzlic pomilostitvi je takoj zagrešil enak prestopek. Posledica: 4 leta kaznilnice in 2 leti policijskega nadzorstva. Baje se je udeležil vlomov in roparskih napadov, ali sodni spiski so bili 1904. uničeni. Pri-šedši iz temnice, se je povsem posvetil pisateljevanju, kakor je že poprej objavljal humoreske in vaške povesti. Po letu 1885. je trajno bival v Draždanah ali predmestjih, naposled pa v svojem dvorcu cOld Shatterhand» v Radebeulu. Tu je sprejemal pisma in posete od vsega sveta in iz vseh slojev, celo knezi so ga obiskovali. Tu so se sredi prosinca 1928. na njegovem grobu poklonili njegovim manom cirkuški Indijanci plemena Sioux (angleška izreka: s u, francoska: s ju) v svoji klasični bojni opremi, okrašeni s peresi in poslikani po obrazu. Pozdravil jih je založnik Mayevih romanov, pet rdečekožcev je zapelo indijansko žalostinko, drugi so jih spremili z bobni. Njih poglavar «Tak urežite, kolikor vas je volja. Mi smo sami zapadnjaki, gospod. Pa vi?» Potisnil je predme pač osem funtov težek kos mrzlega, a pečenega mesa. Mrvico; sem si ga odrezal ter odvrnil: «Včasih se potikam tudi tostran starega Misisipija, pa ne vem, ali se smem imenovati zapadnjaka. Za kaj takega se precej zahteva.» Zadovoljno se je namuznil, rekoč: «Prav imate, čisto prav! Veseli me, da vidim zopet ponižnega človeka, ki se ne šteje takoj za predsednika Združenih držav, ako je bil kje nočni čuvaj. Skromnih ljudi dandanes ni na prebitek. Vaše ime sem poprejle slišal, Mr. Charley. Kake posle pa imate tod na zapadu? Lovec? Zankar? Nabirate med?» «Grobov iščem, Mr. Parker.» «Grobov!... Ali nas imate za norca, gospod?» «Nikakor ne! Raziskujem namreč, odkod izvirajo sedanji Indijanci. Morda ste že čuli, da so za podobne namene predmeti iz grobov kakor nalašč.» «Hm! Seveda sem že bral, da nekateri razrivajo stara groblja in tam študirajo svetovno zgodovino ali kaj takega. Neumnosti! Takšen tiček ste torej tudi vi? Ampak svetoval bi vam, da nikar ne iščite mrtvih trupel po teh krajih. Pri nas žvižgajo krogle in tomahavke po zraku. Komanči so udarili. Znate streljati?» «Nekoliko.» «Hm! Tudi jaz sem včasi mislil, da znam. Kakor vidim, imate tu staro prahovnico, s katero se dajo rušiti zidovi. Tamle v omotu pa je menda vaša prava, prazniška risa-nica? Ej, mrliče tod odkopavati je nevarno. Poberite šila in kopita! Lahko se priključite k nam, tako boste varnejši. Saj pojdemo tudi mi proti Pekosu... Pa svojega kočijskega konja imate menda s seboj, jelite?» «Niste se dosti zmotili, Mr. Parker», sem odgovoril, ves oveseljen sam pri sebi, ker je mojega indijanskega plemenskega pastuha, s katerim se je mogel kosati samo še Vinetujev vranec, štel za vprežno kljuse. Možak je bil drugače prikupen, zato sem dodal: «Vašo ponudbo rad sprejmem in vas izrečno prosim zaščite.» «Svoje obrambe vam ne odrečem in menda jo boste skoraj potrebovali. Vesel bom, kadar odtod odrinemo. Saj si moram biti v svesti, da bo poveljnik mene ali koga drugega med nami pridržal za izvidnika. Ali ne misliš tako, starina Jos?» To vprašanje je merilo na priletnega moža, čigar milo obličje je kazalo otožen izraz, kakor da ga izpodjeda pritajena bolest. Kesneje sem mu zvedel za ime: Josua Hawley. «Tudi jaz menim tako», je odvrnil. «Samo tega bi se manjkalo, da bi moral za te vojaške suknje pot kostanj v ogenj in si parklje opeči. Naj bi bili prijeli strica Wabbla, on je kakor nalašč za to. Mene že ne dobe. Komaj čakam, da pokažem hrbet Pomotnemu jarku. Veste, tam sem nekaj doživel, kar se ne dogaja vsak dan, pa zlata sem našel.» «Zlata? Nemogoče!» «Mogoče, mogoče! Neki Indijanec nam ga je pokazal.* «To ni verjetno. Rdečekožec ne razkrije takih stvari belcem nikoli, pa če so še taki prijatelji.* «Tak je bila pri meni izjema. Bil je celo prav tisti rdečkar, ki so ga pomotoma tam ustrelili. Morda vam jutri povem zgodbo, nocoj se mi noče. Daj mi mesa; sicer je samo antilopa. Košček bivolske grbe ali losovo bedro bi se mi bolj prileglo.* «Los, ah, los!» je mlasknil Parker, «to je sočna pečenka, ki ji ni para. Ako mislim na losa, se vselej spomnim za-padnjaka, ki me je prav za prav spravil med lovce. Ga ne poznate? To je bil očka Wab(b!e.» «Kaj? Kako? Tisti stari, znameniti posebnež?* «1 no, seveda. Pod njegovim vodstvom sem doživel prvo svojo prigodo na daljnem zapadu ... No, pa vam jo povem, čeprav se mi boste smejali. Gre namreč za prvega mojega losa.* Odhrkal se je, napravil pomenljiv obraz in pričel: «Prav za prav se piše Fred Kutter, ali zastran njegove majave, gugave hoje in ker mu oprava že od nekdaj tako mahedra na mršavem telesu, so ga vedno klicali: Old Wabble.* Prej je bil goveji pastir v Teksasu in se je tolikanj navadil tamkajšnje noše, da je še tu na severu ne mara zamenjati. Živo ga vidim pred očmi: dolga medla prekla z nepopisnimi čolni na nogah in v prastarih bra-gešah. Preko srajce — njene barve rajši ne omenim — je visel suknjič, čigar edina vrlina je bila obča odkritosrčnost. Vedno je gosli kazal. Zato pa je vsekdar nosil pod pomečkanim klobukom okoli čela ovito ruto, ki so mu nje konci bingljali na pleča, za pasom dolg lovski nož, v ušesnih mečicah težke srebrne uhane, a v veliki, rjavi, koščeni roki venomer tlečo svaljčico. Najimenitnejše na njem je bilo starikavo, zagorelo, na-gubančeno in vselej obrito obličje z debelimi ustnami, z dolgim, šilastim nosom in sivimi očmi, ki jim ni zlahka kaj ušlo, čeprav so bile veke zmeraj priprte-. S tega obraza je odsevala neprestano neka premoč. Ta vzvišenost pa je bila povsem opravičena, saj stričko Wabble je znal navzlic svoji ohlapnosti ne le sijajno jezdariti, streljati in zanko metati, temveč mu ni nedostajalo niti drugih svoj-stev, ki pritičejo pristnemu zapadnjaku. Ifsclear**, to so bile njegove priljubljene besede, ki so dokazovale, da se mu često najtežja stvar zdi lahka. Kar mene zadeva, sem bil v Princetonu nekak stavbni pisar in sem si toliko prislužil, da sem se mogel opraviti ter izvršiti svoj prvotni načrt: iti v Idaho zlata kopat. Bil sem neizkušen novinec, pravcati mlečnozobec in vzel sem enega samega spremljevalca, da ne bo treba zlata z mnogimi deliti. Moj Ben Needler pa je tako malo poznal divji zapad kakor jaz. Kot iz škatlice vzeta sva odrinila na pot, a črez teden dni sva prišla kakor prava potepuha v Payette-Fork, med potem sva vstran pometala vso ne- * angleško: čitaj ould (star), uobl (hlamuder, mahedralo). ** čitaj: its klir (to je jasno). potrebno navlako, vse razen orožja in streliva. Ampak še to bi bil dal za košček maslenke. Sedeča pod grmičevjem sva držala oguljene ter ožu-ljene noge v vodo in se pomenkovala o raznih poslasticah, ki sva si jih želela: srn je stegno, bivolovo bedro, medvedje šape in losovo pečenko. Da, losi baje živijo po teh krajih, skoro tolikšni kot ameriški zober. Pravkar je Ben dlesknil z jezikom, češ: ,Križem balta! Da mi pride zdajle takšen hrust v bližino, bi mu z naslado pognal obe krogli med rogove, in potem ...' ,In potem bi vas bilo konec!' se je zakrohotalo za grmom. ,Los bi vas z rogovilami v kašo zdrobil. Stavil bi, da sta iz New-Yorka kot šolarčka sfrčala in priletela semkaj iz zraka, gospoda?' Šinila sva kvišku ter uzrla moža, ki naju je poslušal v grmičju. Izkobacal se je in stal pred nama tak, kakršnega sem vam popred orisal: stari Wabble. S pomilovalnim pogledom v priprtih očeh naju je nekaj časa izpraševal kakor učitelj svoje paglavce, nato pa naju pozval, naj greva za njim. Blizu eno miljo od reke je čepela na travničku, krog in krog obdanem z goščavo, kladara, ki jo je nazival svojo pustoto, t. j. pastirsko stajo. Zadaj so zevale nekakšne kolnice ali parme, ob slabem vremenu namenjene konjem, mezgom in govedu. Wabble je bil namreč iz pastirja postal neodvisen živinorejec. Med njegove domanje ljudi so spadali Viljem Litton, beli paznik, in nekaj Kačjih Indijancev, ki jih je on imenoval kravarje in ki so mu bili verno vdani. Videli smo jih, ko so na koleselj nakladali šatorno opravo in druge predmete. ,To bo nekaj za vaju', je menil starina. ,Losa hočeta streljati in tam se baš odpravljajo na tak izlet. Bomo videli, kaj znata. Če sta za rabo, lahko ostaneta pri meni. Karel May: Old Surchand. 17 2 Poprej pa stopita v hišo, ker lačen strelec poka v zrak, it's clear.' Well, nama je bilo prav. Najedla sva se in napila. Dali so nama konja in odjezdili smo proti brodu na reki. Pregazili smo jo, najprej starina, ki je vodil na povodcu nezasedenega mezga, in jaz. Potlej so prebredli še drugi, Ben Needler na kostanjevcu in Litton na sivcu, pozneje voz s štirimi konji, ki jih je gonil Indijanec. Ime mu je bilo Pap-muh, krvava roka, vendar v svoji civilizirani opravi ni bil videti tolikanj krvoločen, kakor bi človek sodil po imenu. Njegovi soplemeniki so ostali na pristavi. Onkraj pregaza je šlo nekaj časa skozi redek log in potlej nizdol na zeleno jaso, ki se je razgrinjala v travnato savano. Po nekaj urah smo dospeli na drugi rob, kjer se svet dviga. Tu smo se ušatorili in zakurili. Ostati smo hoteli en dan, da bi streljali rogate antilope ali se morda namerili na bivole. Da so namreč kedaj tod prehajali bizoni, smo sklepali po razmetanih okostjih."»Krvava roka' naj bi čuval šator, belci pa bi se odpravili na višavsko barje, koder se klatijo bojda cele črede losov. Na žalost pa se ni pokazala nobena divjad ne ta, ne drugi dan, kar je starca neznansko jezilo. Meni pa ni bilo neljubo, ker sem se bal njegove stroge sodbe glede svoje strelske zmožnosti. Tedaj je staremu Wabblu šinila v glavo nesrečna misel, da bi preizkusil najino sposobnost na egiptovskih jastrebih. Nekaj teh mrharjev je kakih sedemdeset korakov proč obiralo bivolsko okostje. Sprožil sem štirikrat, a nič zadel. Niti preplašil nisem nobene ujede. Te živali dobro vedo, da pameten človek ne meri vanje; strel jih prav za prav celo privabi, saj se jim od vsake pobite divjačine prepusti vsaj drob. Ben je dvakrat ustrelil mimo, stoprav tretja svinčenka mu je podrla enega jastreba ter odpodila druge. ,Neslišano! nečuveno!' se je hahljal stari Wabble ter opletal s svojimi klopotavimi udi. ,Gospoda, vidva sta kakor nalašč za divji zapad, ifsclear. Kar sta dosegla, sta dosegla.' Ben je mirno sprejel porogljivo sodbo, jaz pa sem srdito vzrojil. Zato me je starina nahrulil: .Molčite, gospod! Vaš tovariš je vsaj tretjič pogodil, zanj je torej še kaj upanja. Vi pa ste za te zahodne kraje neporabni. Glejte, da jo čim prej popihate odtod.' To me je neznansko grizlo, kajti pečena piščeta še nikomur niso v usta priletela, jaz pa dotlej nisem bil niti za funt smodnika postreljal. Odločil pa sem se, da si izsilim starčevo spoštovanje. Naslednje jutro smo se odpravili proti močvirju v Sal-mon-riverskem pogorju. Živila, kuhinjsko posodo, odeje in drugo smo natovorili na mezga. Voz, neporabljiv za hribe, je ostal pri šatoru. Ježe vam ne bom popisoval; nekajkrat je bila smrtnonevarna, zlasti ondi, kjer Kačji kanjon tvori oster kot in se mora strmo navzdol, da se potlej na drugi strani dospe na odprto Vihinaštovsko stezo. Desno skala do neba, levo črni prepad, vmes pa komaj dve tretjini metra široka jezdna pot. Kakšne sreče, da so bili naši konji vajeni takih natrvov in da nisem bil nikdar omotičav! Prišli smo brez nezgode skozi. Skoraj pa se je bližala nova opasnost. Ko smo namreč v kratkem jahali navkreber, nas je srečalo osem Indijancev na konjih, štirje s poglavarskimi peresi okrašeni. Brez najmanjšega strahu so tiho jahali mimo s turobno ravnodušnim izrazom, svojskim rdeči pasmi. Eden njih, jezdeč plavca, je nosil v levi roki čuden podolgovat predmet, ozaljšan s peresnimi resami. Otožno, molčečno srečanje z nekdanjimi gospodarji te pokrajine me je svojevrstno dirnilo. Nevarni se mi niso zdeli, po- 19 2 sebno ker niso bili za boj poslikani ter so bili videti brez orožja. A toliko da smo zavili okoli naslednje višine in jih izgubili z vidika, je Wabble ustavil in se togotno ozrl nazaj, rekoč: ,Vrag jih odnesi! Kaj stičejo te mrcine tod? Panašti so, žive v nemiru s pravimi Kačjimi Indijanci, h katerim spadajo moji čredniki. Kam neki merijo? Pot jih mora zanesti mimo moje pristave. Kakšna nevarnost, ker me ni doma!' ,Saj so bili brez orožja!' sem pripomnil. Očka Wabble me je prezirno ošinil s priprtimi očmi in, ne da bi me bil počastil z odgovorom, nadaljeval: ,Naš lov je pri kraju, vsaj za danes in jutri. Nazaj moramo, doli k šatoru in morda noter do pristave. Prehiteti jih je treba. Na srečo poznam bližnjico, ki pa je seveda le za dobre hribolazce.' Skokoma je šlo še pet minut levo v pečine, nato smo prispeli v planinsko dolino, ki je bila po dnu močvirna in travnata. Wabble je razjahal, rekoč: ,Tam konec sodola drži steza nizbreg. Ako se požurimo, bomo še pred rdečkarji spodaj pri šatoru. Nekdo mora ostati pri živini, namreč oni, ki ga najlaže pogrešamo. To je kajpada le slavni Sam, ki štirikrat ni zadel; nas same bi prej postrelil nego rdečkarja.' Ta ,slavni Sam' sem bil seveda jaz, Samuel Parker! Nejevoljno sem ugovarjal, a sem se moral ukloniti. Stari mi je velel, naj dobro oskrbim živali in nikamor ne odhajam iz doline, dokler se ne vrnejo. V meni je kar kipelo od srda. Ti ubogi Indijanci naj bi poginili, čeprav so bili videti čisto nedolžni! Ali sem smel to pripustiti? Ne! Saj so bili ljudje kakor mi. Razen tega sem se hotel maščevati zbog žal jen ja! Privezal sem mezga in vse tri proste konje k drevesu in zdirkal na četrtem nazaj, ko- der smo prišli. Ko so me začuli, so obstali. Kačja soteska je bila tu še zadosti široka. Vprašal sem jih ali zna kdo angleški. Možak, ki je nosil podolgasto stvar, je odgovoril: Jaz sem To-ok-uh, brza strelica, glavar Panašto-šošo-nov. Ali se je moj beli brat vrnil, da mi sporoči glas starega moža, ki mu tu doli Kačji Indijanci paso črede?' ,Torej ga poznaš? Ima vas za neprijatelje in vas misli peš prehiteti, da vas pomori. Jaz sem kristjan in si štejem v dolžnost, da vas opozorim.' Njegov temni pogled se mi je kar zapičil v obraz, ko je poizvedal: ,Kje so vaše živali?' ,Onkraj Vihinaštovske steze stoje v zeleni dolini.' Na kratko se je potihem pomenil z ostalimi, potlej pa me prijazno vprašal; ,Moj beli brat je šele malo časa v tej deželi?' ,Šele od včeraj.' ,Kaj hočejo bleda lica ondi v hribih ?» ,Lose hočemo loviti.' ,Je li moj brat izvrsten lovec?' ,Ne. Zdaj še vsakokrat zgrešim.' ,Z nasmehom je še dalje izpraševal, dokler ni vsega zvedel. Moral sem mu razodeti celo svoje ime. Nato pa je rekel: ,Samuel Parker je pretežko za rdečega moža. Mi te bomo klicali At-puj, zlato srce. Ako ostaneš dalje tod, postaneš opreznejši. Tvoja dobrota bi vas utegnila po-gubiti. Raduj se, da ne stopamo po bojni poti! Vidiš, tale vampum' — pri tem mi je pokazal s čipkami okrašeno dolgo reč na svoji levici — .vsebuje mirovno sporočilo na šošonske poglavarje. Prihajamo brez orožja in ga ne-semo k pristavi starega moža, čigar Indijanci naj ga spravijo naprej. Nič se nam torej ni bati. Vendar naša hvaležnost je prav tolikšna, kakor da si nas otel smrti. Ako ti bo treba prijateljev, pridi k nam! At-puj, zlato srce, nam bo vselej dobro došel. Hov; dogovoril sem/ Dal mi je desnico ter odjezdil s svojci. Zaklical sem še za njim, naj me nikar ne izda staremu, potem pa sem se vrnil, nekam v skrbeh radi svoje neprevidnosti. V višav-ski dolini sem raztovoril mezga ter odvezal konje, da bi se pasli. Prosti čas sem porabil za vaje v streljanju. Ko sem postreljal rog smodnika, sem bil že sposoben zadeti zvonik na dve sto korakov. Proti večeru se je vrnil Wabble z Benom in Viljemom. Pri šatoru so se sestali z rdečekožci, ki so imeli miroljubne namene in ,krvavi roki' izročili vampum v nadaljnje ravnanje, nato pa krenili takoj proti domu. Jaz sem kajpak molčal o svojem početju. Prenočivši v žlebini, smo od jahali naslednje jutro proti planinskemu barju, ki ni bilo več daleč. Razprostiralo se je po široki dolini. V sredi je ležalo jezerce z mužnatimi bregovi, naprej pa grmovje in gozd z varljivimi tlemi, še dalje pa gole, razpokane in razsedene skale, ki so oklepale dolino, dolgo vsaj dve uri in nič manj široko. Mezga smo razbremenili, pripravili kurišče in stanišče, kjer naj bi bil jaz ostal in pazil na konje. Tedaj so se drugi odpravili na iskanje. Dopoldne je bilo vse tiho, zatem sem slišal nekaj pokov. Kesneje se je vrnil Ben Needler sam nazaj. Prezgodaj je streljal na losico, za kar ga je Wabble togotno odslovil. Ta se je z Littonom sto-prav v mraku prikazal. ,Sledov je bilo zadosti,' je rentačil, ,kajpak ne samo po losih, ampak tudi po rdečuhih, ki so bili tod pred nami in prepodili zverjad; ifsclear! Na eno samo losico smo naleteli. Tedaj pa je ta Needler prevred sprožil nanjo obe cevi, pa nam je ušla. To imaš, ako se mešaš med mlečnogobee. Ampak zaman nisem delal poti, zato se ne umaknem vse dotlej, dokler ne poderem težkega starca.' Z nama ni spregovoril nič več in je ostal slabe volje vse do naslednjega jutra, ko se je napotil z Littonom sam na prežo. Oba mlečnogobca naj bi čuvala šatorišče, da ne bi kaj pokvarila. No, zase je prav ravnal; ali midva sva si potihem vzela isto pravico ter odrinila malo pozneje, to pa z mezgom. Iz te doline sva prispela v drugo, kjer ni bilo ne jezera, ne mahovja, gotovo pa tudi nikakili losov. Kajti tu so bili že ljudje, ki so imeli s seboj mulo. Lastnikov sicer nisem opazil, pač pa mezguljo, ki je brez uzde in sedla precej daleč od naju na desni mulila mehko muljavo. Medtem ko je Ben zložno štorkljal proti tuji mezgici, sem jaz korakal z našo naravnost naprej. Domnevna mezgica se je nemoteno pasla, da se ji je Ben približal na sto korakov. Tačas ga je zavohala, dvignila glavo, se bliskoma za-okrenila ter na splav in skok zdirjala proti meni, pač iz prijazni do svojega sorodnika, ob čigar boku sem stopal. Ali kaj je neki to? Saj to ni mula, to je divjina. Toliko sem razločil, četudi sem bil novinec. Urno počenem za svojim mezgom, naperim, pomerim in sprožim. Čudni stvor je še dvakrat, trikrat poskočil in se zgrudil. Ben je prihitel in ugotovila sva, da sem podrl ,košuto'. Naprtila sva jo na tovorno sedlo, pa hajdi naprej. Dnike je bilo skoraj konec. Na desni in levi nedostopne stene, pred nosom pa dokaj strma višina, po vsem videzu sedlo, za katerim je iskati novo podolje. Mezeg je bil dober pleza-vec, zato sva sklenila mahniti naravnost. Z nekolikšnim naporom smo dospeli na vrh. In res: onkraj se je raztezala zopet ravan. Iz dalje pa je prihajal poseben trušč, kakor od človeških glasov. Treba se torej razgledati. Na obeh straneh ozkega prevala so kipela hvaležnost je prav tolikšna, kakor da si nas otel smrti. Ako ti bo treba prijateljev, pridi k nam! At-puj, zlato srce, nam bo vselej dobro došel. Hov; dogovoril sem.' Dal mi je desnico ter odjezdil s svojci. Zaklical sem še za njim, naj me nikar ne izda staremu, potem pa sem se vrnil, nekam v skrbeh radi svoje neprevidnosti. V višav-ski dolini sem raztovoril mezga ter odvezal konje, da bi se pasli. Prosti čas sem porabil za vaje v streljanju. Ko sem postreljal rog smodnika, sem bil že sposoben zadeti zvonik na dve sto korakov. Proti večeru se je vrnil Wabble z Benom in Viljemom. Pri šatoru so se sestali z rdečekožci, ki so imeli miroljubne namene in ,krvavi roki' izročili vampum v nadaljnje ravnanje, nato pa krenili takoj proti domu. Jaz sem kajpak molčal o svojem početju. Prenočivši v žlebini, smo odjahali naslednje jutro proti planinskemu barju, ki ni bilo več daleč. Razprostiralo se je po široki dolini. V sredi je ležalo jezerce z mužnatimi bregovi, naprej pa grmovje in gozd z varljivimi tlemi, še dalje pa gole, razpokane in razsedene skale, ki so oklepale dolino, dolgo vsaj dve uri in nič manj široko. Mezga smo razbremenili, pripravili kurišče in stanišče, kjer naj bi bil jaz ostal in pazil na konje. Tedaj so se drugi odpravili na iskanje. Dopoldne je bilo vse tiho, zatem sem slišal nekaj pokov. Kesneje se je vrnil Ben Needler sam nazaj. Prezgodaj je streljal na losico, za kar ga je Wabble togotno odslovil. Ta se je z Littonom sto-prav v mraku prikazal. ,Sledov je bilo zadosti,' je rentačil, ,kajpak ne samo po losih, ampak tudi po rdečuhih, ki so bili tod pred nami in prepodili zverjad; it's clear! Na eno samo losico smo naleteli. Tedaj pa je ta Needler prevred sprožil nanjo obe cevi, pa nam je ušla. To imaš, ako se mešaš med mlečnogobee. Ampak zaman nisem delal poti, zato se ne umaknem vse dotlej, dokler ne poderem težkega starca.' Z nama ni spregovoril nič več in je ostal slabe volje vse do naslednjega jutra, ko se je napotil z Littonom sam na prežo. Oba mlečnogobca naj bi čuvala šatorišče, da ne bi kaj pokvarila. No, zase je prav ravnal; ali midva sva si potihem vzela isto pravico ter odrinila malo pozneje, to pa z mezgom. Iz te doline sva prispela v drugo, kjer ni bilo ne jezera, ne mahovja, gotovo pa tudi nikakih losov. Kajti tu so bili že ljudje, ki so imeli s seboj mulo. Lastnikov sicer nisem opazil, pač pa mezguljo, ki je brez uzde in sedla precej daleč od naju na desni mulila mehko muljavo. Medtem ko je Ben zložno štorkljal proti tuji mezgici, sem jaz korakal z našo naravnost naprej. Domnevna mezgica se je nemoteno pasla, da se ji je Ben približal na sto korakov. Tačas ga je zavohala, dvignila glavo, se bliskoma za-okrenila ter na splav in skok zdirjala proti meni, pač iz prijazni do svojega sorodnika, ob čigar boku sem stopal. Ali kaj je neki to? Saj to ni mula, to je divjina. Toliko sem razločil, četudi sem bil novinec. Urno počenem za svojim mezgom, naperim, pomerim in sprožim. Čudni stvor je še dvakrat, trikrat poskočil in se zgrudil. Ben je prihitel in ugotovila sva, da sem podrl ,košuto'. Naprtila sva jo na tovorno sedlo, pa hajdi naprej. Dnike je bilo skoraj konec. Na desni in levi nedostopne stene, pred nosom pa dokaj strma višina, po vsem videzu sedlo, za katerim je iskati novo pod olje. Mezeg je bil dober pleza-vec, zato sva sklenila mahniti naravnost. Z nekolikšnim naporom smo dospeli na vrh. In res: onkraj se je raztezala zopet ravan. Iz dalje pa je prihajal poseben trušč, kakor od človeških glasov. Treba se torej razgledati. Na obeh straneh ozkega prevala so kipela sicer visoka, vendar še dovolj položna brda, da se je dalo splezati nanje. Skobacala sva se torej na levo reber, da bi pregledala dolino pod seboj. Ker je bil Needler v svetlejši obleki, sem.se ustopil jaz predenj. Kaj se godi v ospredju druge doline, nisem mogel razbrati, ker sem stal prenizko. Ali v ozadju sem uzrl sedem indijanskih jahačev, ki so na vse grlo kričeč v široki črti polagoma napredovali. Vpitje je prihajalo bliže in tolikanj naraščalo, da je najin spodaj stoječi mezeg jel sumljivo striči z ušesi in sukati z repom. Zategadelj sem poslal Bena doli, naj ga pomiri. Tedaj sem se ozrl na drugi vzvišek, dvigajoč se kakih štirideset korakov proč na drugi plati prevala. Na mojo osuplost je ondi sedel Indijanec meni nasproti. Bil je To-ok-uh, brza puščica, ki mi je pomenljivo pokimal in si zatem položil desnico na usta, v znak molčanja. Kako je prišel sem? Čemu naj bi jaz molčal? Pred dvema dnema je bil neoborožen, zdaj pa je držal puško na kolenih Dočim sem razmišljal, se je hrup še bolj približal. Kamenje se je valilo pod menoj. Za Boga, kakšna pošast! Glasno, jezno sopeč je plezala iz onostranske doline proti višini sedla. Na vihru, t. j. med glavo in pleči, preko dva metra visoka, s kratkim in okornim trupom, z dolgimi nogami, s široko prevesno gornjo ustnico in vršastim podbradkom se je pojavila, bistro gledaje, na vrhu gorskega preseda. Opazivši tam Bena in mezga tik pred seboj, je vrgla ostudno glavo z neznansko širokimi lopatami navzad in se zakadila proti moji strani. Videč, kako je ta behemot* samo šest korakov proč niknil iz tal, je Needler vzkliknil od groze, zagnal puško vstran, se zasukal ter oddirjal, ne, se zatakljal na nos na vrat v * svetopisemski nestvor, povodni konj, nilski vodač. tostransko dolino. Mezeg ni pokazal nič več hrabrosti nego gospodar: jadrno je odskočil in šinil — hvala Bogu, po vseh štirih — nalik sanem niz preval. Jaz nisem utegnil paziti, ali sta srečno prispela tja doli, kajti behemot se mi je bližal z velikimi skaklja ji. Prestrašil se pa nisem nič manj ko tovariš. Puška mi je zdrknila iz rok. Teci, beži! Švigal sem od kamena na kamen po skalnatem pologu, grdoba pa za menoj. Tačas je zazevala pred menoj v steni velika jama. Zlezel sem bliskoma vanjo. Odprtina je potemnela, strašilo je namreč vtaknilo glavo noter, kolikor mu je pač dopuščalo rogovje. Sopihalo je ko vrag, in vroči dih sem čutil v obrazu. Vendar bojazen preganjanega stvora je bila večja od njegovega srda; izdrl je glavo in se zopet spustil v beg. Pri tem je pokazal mimo ždečemu glavarju svojo prednjo plat. Urno je pomeril, sprožil in — los se je zrušil v ognju. Zviškoma je To-ok-uh sestopil in pritekel gori na drugo stran. Ko sem oprezno pomolil glavo iz zijavke, je motril silovito žival in me z nasmeškom pozval: ,Moj brat naj pride ven! To peere* je cepnilo od tvoje krogle in je zato tvoje.' ,Od moje krogle?' sem zastrmel in prilezel iz rupe. ,Da', mi je zvito pokimal. ,Ti si At-puj, blago srce, in si nas želel rešiti; zato imej slavo pri svojcih. Vojniki Panaštov so izročili svoj vampum in pred vsemi dospeli v losov dol, kjer so imeli skrito orožje. Vi niste tam našli nobene zverjadi, razen losovo dete, ki sem ga videl na lirbtu vašega mezga. Ti si bil odkrit in si mi povedal, da še mimo streljaš, a to moraš poslej zamolčati, ker želim, da bi te tvoji drugovi tako čislali, kakor te ljubim jaz. Usedel sem se na to skalo, da bi mi gonjači pripodili to * los v šošonščini. čvrsto žival v bližino; tedaj sem te ugledal in pri tej priči sklenil, da ti jo poklonim. Tvoj brat me ni videl; sedaj pa grem, da me ne bi še zapazil. Moje oko želi, da bi te še videlo. Govoril sem. Hov!' Stisnil mi je dlan in brž ko brž izginil v onostransko dolino. To je bila divjakova hvaležnost. Prepustil mi je slavo, ki je šla njemu. Ali naj bi bil jaz odbil ta dar? Prešibek, premlad sem bil za to. Stari Wabble me je zasmehoval; seveda je bila to laž, ako sem se krasil s pavovim perjem, ampak porogljivi zapadnjak naj me zavida, mene novaka. Pobral sem puško in šel v tostranski dol. Daleč od skalovitega prevala je stal Ben Needler z nepoškodovanim mezgom. Pomignil sem mu proti sebi in ga vodil tja, kjer je ležal los. Ben Indijanca ni bil zapazil; sicer pa nihče ni vedel, da poznam glavarja. Moj tovariš je moral biti potakem uverjen, da sem jaz ustrelil žival. Mislite si njegovo presenečenje in zavist! Zasmilil se mi je. Zato in pa da bi si malce vest olajšal, sem mu predlagal, naj poreče Wabblu, da je on zadel mladiča ,losovo dete'. Od radosti me je objel. Jaz sem moral ostati za stražo pred ujedami pri svojem plenu, Needlerja pa sem poslal z mezgom proti barju, da bi pripeljal Wabbla in Littona. Prispeli so šele pozno popoldne. Niti ene same losove dlačice nista tokrat opazila. Starec je nemo strmel pred mojim plenom. Slednjič je priznal, da je le malokdaj videl tolikšnega hrusta. Zavist mu je pre-šinjala ohlapno postavo, da so mu udje kar drgetali. Nato se je oglasil malone grozilno: ,Well, sedaj vem, pri čem sem, gospod. Ko ste ondan štirikrat prirodo preluknjali, ste se šalili z menoj; it's clear. Nadejam se, da se več kaj takega ne pripeti, ako naj ostaneva prijatelja.' Postala in ostala sva prijatelja ter skupaj naredila marsikak dober strel. Podoba je, kakor da mi je poglavarjevo darilo prineslo bister pogled in zanesljivo roko. Takoj za tistim dnem so moje svinčenke toli srečno frčale, da se starcu nikoli ni zasanjalo, kako sem se z onim losom širokoustil. Z ,brzo strelico' sva se še pogosto sešla in še danes mi pravijo njegovi rojaki At-puj. Skrivnost pa je verno obranil zase in zdajle se je prvič izdala. Ej, da, gospodje, skesano se spovem, da moj prvi los ni bil moj prvi, a tudi moj zadnji ne. Govoril sem. Hov!» Umolknil je, drugi pa so razdirali šaljive opazke. Jaz sem bil tiho. Vsak zapadnjak je moral doučiti; pečena piščeta niso nikomur priletela v usta. Tudi jaz sem imel svoje učitelje, najprej Sama Hawkensa, smešnega možic-lja, zatem pa Vinetuja, brezprimernega mojstra v vsem, kar se tiče divjega zapada. Starega Wabbla sicer še nisem videl, tem več pa slišal o njem. V pripovestih je živel kakor bajno bitje, s katerim sedanjost nima nobenega opravka več. O njem je krožilo na stotine domislic, dokaz, da je bil izvirnež kakor malokdo. Ni se vedelo, kod se potika sedaj in kaj uganja. Včasih se je mahoma kje pojavil, vendar samo za malo časa. V mladosti so mu rekli ,kralj kavbojev', t. j. govedarjev. Sedaj so ga cenili na dobrih devetdeset let, a je bil menda še vedno čvrst in čil, edino dolgi beli lasje, ki so pri dirkanju vihrali liki griva za njim, so pričali o dolgosti njegovega burnega življenja. Davno me je že mikalo, da bi ga videl. Tokrat pa je bil pred menoj tu in je bržkone zopet za mesece izginil. Med Parkerjevo pripovedjo se je bilo zvečerilo; zaradi Komančev pa se ni smelo kuriti: zato ni bilo nobene zabave in smo šli spat. Drugo jutro je hotel poveljnik isti-nito pridržati enega treh lovcev za stezosledca. Ker pa so se trdovratno branili, je odnehal, ker prisiljen ogleduh lahko napravi več kvara nego prida. Tedaj sem se mu ponudil jaz. Prezirljivo je zamahnil, češ: «Le naprej jahajte, Mr. Charley! Možak, ki stiče za preperelimi kostmi, ni za oglednika. Kar mirno brskajte po starih grobiščih.» Torej je izvedel, kaj me je dozdevno prignalo na za-pad. Well, meni je bil tak odgovor po volji. Da me ne bi med potom kdo spoznal, sem čim okorneje sedel na konju in se1 takisto držal med vso današnjo ježo. Teh deset mož se je na poti iz Rio Gile dotod sešlo in so zdaj kanili v Teksas, ta s tem, oni z onim namenom. Skupnih naklepov torej niso imeli. Od taborišča do Pomotnega kanjona nam je bilo štiri nre jahati. Josvo Hawleya smo medpotoma spomnili včerajšnje obljube. Slutil sem, da je bil on tisti belec, ki je nepazoma ustrelil svojega rdečega prijatelja in bil sedaj tolikanj otožen. Doslej smo bili na skalnati visoki planoti, ki se je polagoma spuščala. Potlej smo se ustavili pred globokim breznom, kamor je držala strma pot. Kakor žleb, izkopan od velikanskih rok v živo skalo, se je vleklo pred nami brez konca proti vzhodu, ob strmih stenah, pač sto metrov visokih. Spodaj je šumela voda, ki se nam je videla ko črnilo. Kjer smo obstali, so štrlele posamezne velekaktov-nice ob skalnatem robu. To je bil Pomotni jarek, kamor nam je bilo sestopiti. Kdor se je ozrl v grozno zevajoči prepad, ga je vsekakor obšla zona, kot bi tam prežala neogibna nesreča. Že skozi mnogo takih prerovov sem jezdil, a nobeden me ni tako odpahnil kot tale. Jahali smo niz strmo pot vse do dna, potlej vzdolž ■vode, ki je bila sedaj kajpak drugačna na pogled. Dospeli smo do velikega kamena ob bregu. Jos je razjahal in sedel na kamen, rekoč: «Na tem mestu hočem izvršiti obljubo. Razsedite, gospoda! Slišali boste, kako je nastala pravljica o duhu Pomotnega jarka.» «Bežite!» se je zasmejal Sam Parker. «Bedak, kdor verjame v strahove in prikazni. Bel lovec je iz nepazice ustrelil prijatelja Apača namestu sovražnega Komanča. Nikomur pa ni znano, kdo je to bil.» «Jaz, edini jaz vam lahko pojasnim», je dejal Jos in si z dlanjo potegnil prek oči. «TuIe, s tega kamena, sem sprožil takrat usodni strel. Oči so mi bile trideset let mlajše, pa vendar še premalo bistre. Imel sem prijatelja, veste, pravega, iskrenega; bil je Apač, po imenu Tkliš-lipa, klopotača'. Otel sem ga bil smrti, zato mi je obljubil pokazati mesto, kjer je najti dosti zlatih kep. S štirimi zanesljivimi fanti sem odrinil, od sile oprezno, ker je to na komanškem ozemlju. Zato belci niso vzeli konj s seboj. Samo Apač ni maral pustiti svojega mustanga*. Tu gori na robu vidite nekaj velekaktic. Bolj odzad jih je bilo tisti čas poln gozd, ondi na okrajku smo si postavili kočo, naše torišče pa bi bilo tu spodaj ob strugi. Tkliš-lipa ni lagal. Nabrali smo zlatih grud, da je bilo kaj, akotudi so delale tu le štiri osebe; eden je moral kočo stražiti, drugi pa na lov zaradi mesa. To se je moralo vršiti s skrajno previdnostjo, zakaj Avat-kuc, ,veliki bivol', načelnik tukajšnjih Komančev, ni bil zgolj krvo-lok, ampak tudi prevejan sleduh. Poleg rovnice in lopate je imel vsakdo tudi orožje pri roki. Kake tri nedelje smo bili tukaj, ko je bil nekoč Apač za varuha pri kolibi; dolgopeti Din te rs pa je pohajkoval * divji konj z ameriških pamp. za divjačino. Medtem ko smo mi spodaj pridno rabotali, se je rdeči mož gori dolgočasil na žgoči pripeki. Vrhnjo obleko, novo dragoceno odejo iz santilja, je odložil in se po indijansko mazal z medvedovo tolščo, zoper žuželke. Tedajci začuje šum za seboj. Ozre se in vidi poglavarja Komančev z dvignjeno puško tik sebe. Preden utegne odskočiti, mu zgrmi kopito na teme, da se kar onesvesti. Črepina mu ni počila, ker je imel na glavi neko čepico iz lisičjih repov in klopotačnih mehov. Avat-kuc ga pusti za zdaj na miru in stopi v kočo, si dene za pas naše mošnje z zlatimi zrnci, sleče svoj platneni suknjič ter ga zamenja za santiljno pregrinjalo. T udi kučma mu je pogodu, sname jo omamljencu ter si jo povezne na svojo kečko. Nato požvižga svojemu košča-temu kljusetu, ki ga je bil ostavil pred kakticami, vendar Apačev mustang se mu zazdi vrednejši. Zdaj bo ne-prijatelja skalpiral, in sicer pri živem telesu. Komanč zakorači torej čezenj, ga z levico popade za lase, da mu privzdigne glavo, vzame v desnico nož, napravi zarezo od ušes preko čela in nad zatilkom vse tik lasišča in poskusi s krepkim sunkom sneti skalp s čepine. Pa le napol se mu posreči. ,Klopotača' se predrami zbog strašanske bolečine in pograbi Komanča za roke. Prične se ljuta borba, kjer bo ,veliki bivol' vsekakor zmagal, ker pro-tivnika slepi curljajoča kri. Ali med tem priraca dolgi Dinters z obilim plenom domov. Opazivši Komančevo sled, se preplaši in se priplazi skoz kaktovo hosto. Zaradi čepice in santiljnega presfrala zamenja oba Indijanca ter ustreli proti krvavečemu prijatelju, na srečo pa zbog velike daljave ne pogodi. Komanč uzre novega sovraga, skoči na mustanga kar brez puške ter odbrzi. ,Klopotača', malone blazen od besa in bolečine, si' otare kri z oči, zapazi bežečega na- sprotnika in preostalega konja. Bliskoma se zavihti nanj in podi za njim, trgaje si zanko s kolkov, medtem ko dolgin Dinters izbegan za njima zija, ker ne razume položaja. Ker Dinters zapira izhod na desno in ker se na levi ne da skozi goste kaktice, se zakadi Komanč proti Kanjonu; ve namreč, da tamkaj drži pot v globino, čeprav silno nevarna. Ne sluti pa, da so tam doli štiri bleda lica. Tamle, na drugem kraju vode, vidite štrlino, ozko polico, ki se vleče ob skalovju navzgor. To je omenjena pot. Že za pešca je težavna, za jezdeca pa pogibelna. Zato smo nemalo strmeli, ko smo začuli peketanje odondod. Zaradi višine smo spočetka razločili zgolj glavi jahačev, a čim niže sta prihajala, tem jasneje sta se kazali postavi. Spredaj je dirjal Apačev mustang, moškega na njem smo zastran kučme in sentiljne odeje imeli za ,Klopotačo'. Podil ga je na neznanem konju jezdec, ki mu je visel krvav čop z glave in ki si je zbog ovirajoče pečine zaman prizadeval, kako bi mu zavihtel zanko črez glavo. Neprestano smo slišali Apačev glas: ,Aguan selkhi no khi — ustrelite ga!' To je seveda merilo na nas in jaz sem prijel za puško. Sedaj je sprednji dosegel podanek globeli ondile, na drugem bregu, in dirjal naprej. Takoj pa je pripeketal drugi. Tod je mogel svobodne je uporabljati peti jo in jo zamahnil na lučaj. Sprožil sem — krik in zdrknil je zadaj s konja, ki je sam dirjal naprej. Po nekaj sekundah smo bili tam preko. Pomislite našo grozo, ko smo spoznali svojega rdečega druga! Moja svin-čenka je le predobro zadela. Kazal je naprej in dejal s slabim glasom: ,Darteh licane Avat-kuc _ ta pes je bil ,veliki bivol'.' Nato je izdihnil.» Govornik je premolknil in otožno buljil proti nazna-čenemu mestu. Stoprav po daljšem odmoru je nadaljeval: «Svinčenka mu je plačala zlato, ki nam ga je podaril. Globel smo nazvali Mistake-Kanjon in to ime je ostalo do danes. Zgodba se je večkrat pripovedovala vpričo mene, pa še nikoli nisem razodel, da sem jaz sam oni nesrečnež. Stvar sem skušal opraviti na tihem sam s seboj. Danes pa, ko smo že na tem kraju, sem se izpovedal in recite mi, ali me smejo imenovati morilca.» «Ne, ne!» je kričalo vse vprek. «Ti si nedolžen. Pa Komanč, je li odnesel pete?» «Ni. Našli smo ga nedaleč proč na produ, kjer se je bil konj spotaknil in ga vrgel raz sebe. Namesto enega mrliča smo imeli dva. Tak je zakon na divjem zapadu.» «Kaj pa zlata zrna?» «Bilo jih je manj, nego je obetal začetek. Pridelek je bil od dne do dne pičlejši, dokler ni povsem usahnil. Cele tedne so rili in grebli, pa zastonj. Kar smo bili nakopali, je šlo hitro po zlu — pri vinu in igri. Ostala nam je samo slika groznega prizora v spominu. Toda pojdimo, tu ne strpim!» Polahko je vstal in se stresel, kakor da se hoče iznebiti dušnega bremena. Ko je potlej segel z roko po brzdi, da bi zajahal, sem ga pridržal, rekoč: «Yaši tovariši so že izrazili svoje mnenje, da ste nedolžni. Zdaj pa poslušajte še mene, Mr. Hawley.» «No?» je vprašal nekam nejeverno. «Povem vam zgodbo iz svoje domovine. Dva krovca naj bi bila zasadila na zvonik novo vetrnico. Namreč oče, izkušen mojster, in njegov sin, ki je imel ženo in četvero otrok. Stopala sta kvišku od klina na klin, stari spred, z eno roko sta se oprijemala, z drugo pa držala vetrnico. Velika množica je tiho, s pritajenim dihom, gledala drzno početje. Tedajci zadoni zgoraj strašen krik. Sin je zavpil. Oče ga mirno bodri. Sin zakriči vnovič in pri tej priči vstane iz celokupne množice strašanski vik in krik: starec je sina, ki se ga je oprijel za nogo, s krepko brco pahnil z lestve, tako da je telebil v grozansko globino in se razbil v brezličen kup mesa in kosti.» «Je li mogoče? Da je rodnega sina umoril?» je vzkliknil Hawley. «Ne prenaglo, gospod! Spodaj ob stolpu je seveda vse v nepopisnem razburjenju, zgoraj pa stari nese zastavo sam proti vrhu. Z velikanskim naporom jo vtakne v vetrnico. Potem leze hladnokrvno nizdol, snemaje lestvico za lestvico nad seboj s kavljev in potiskaje jih skozi strešne line v zvoniku, dokler ne izgine skozi zvočnico v zvo-nišče. Pred cerkvenimi vrati ga čaka truma, da bi ga linčala; njega pa od nikoder. Krdelo vdere v zvonik in dobe ga onesveščenega. Doma leži tedne in tedne v vročici; kadar se prebudi, blede o grozovitem trenutku, ko je bil prisiljen, suniti sina v kruto smrt. Zdravniška veda in njegova čvrsta narava sta ga rešili; čim ga morejo noge nositi, gre na sodišče ter se izroči državnemu pravd-ništvu.» «Sodba je bila: smrt za umor!» je pripomnil Hawley. «Poslušajte. Dogodek je vzbudil silno pozornost in povsod se je razpravljalo o njem. V pravniških krogih je vladal nazor, naj se starec obsodi, potlej pa priporoči vladarju v pomilostitev. Občinstvo je skraja odrekalo krivcu vsako opravičilo; premislilo pa se je, ko je se-znalo vzroke njegovega ravnanja. Da, s preudarkom je storil svoj čin, a zakaj? Sin mu je nenadno zavpil, da se ga loteva omotica in da se vse vrti okoli njega. ,Zamiži in močno se drži, dokler ne mine; jaz počakam!' je opomnil starec meneč, da gre le za kratek napad. Jaz se ne morem oprijeti, ničesar ne čutim', je zaklical sin, spusti vsi zastavo, in zagrabil starca za nogo. Ta je z zono Karel May: Old Surehand. 33 3 sprevidel, da ne kaže oklevati, da se mu ni samo za hipec zvrtelo v glavi: takšna omotičnost ti vzame vse sile, še pomagača potegneš v pogubo. S težko vetrnico v levici, s sinom na nogi, se je komaj in komaj še oprijemal z desnico lestve, da ga ni potegnilo nizdol. Ali dva mrliča v družini ali samo eden? Tedajci zaječi sin: ,Križ božji, nič več ne čutim lestve, padel bom!' Visel je samo še ob očetovi nogi. Nesreči se ni bilo ogniti. Z močno brco se ga je otresel, zbral vse svoje moči, opravil svojo nalogo, nato pa v zvonišču omedlel...» «Hm, po vaši razlagi zveni seveda drugače.» «To so skoraj začutili vsi, ki so ga prej obsojali. Dobil je izvrstnega zagovornika. Učenjaki, strokovnjaki, vse-učiliški profesorji so se morali izjaviti glede omotice; zaslišali so celo vrsto krovcev, tesarjev, stavbarjev, dimnikarjev, celo vrvohodca. Vsi brez izjeme so izpovedali, da oče ni mogel drugače ravnati. Bil je oproščen. Množica, ki ga je kanila svoj čas samolastno kaznovati, ga je vriskaje sprejela pred sodnijo. Živel je še nekaj let, splošno čislan, a smejati se ni mogel več.» «No, prav. Ali kaj ima moj strel s tem streharjem opraviti?» «Tega ne čutite? Oni mož je rodnega sina premišljeno usmrtil, vi pa ste Apača pomotoma ustrelili. Krovec je bil oproščen, kako pa bi porota vas presodila?» Otožno je strmel v tla. Potem pa mu je jasen, vesel žarek spreletel obličje; segel mi je v roko in dejal: «Zdaj vidim, kam ste merili, Mr. Charley. Dolgo mi je ležalo na duši, zato se ne da tako naglo odpoditi, kakor menda vi mislite. Pa hvala vam; razmišljal bom o zadevi. Odtod pa me vendar žene proč. Požurimo se iz nesrečne žlebine!» Zajahali smo ter odrinili. V eni uri smo dospeii na piano. Ob izhodu je stalo zopet nekaj stebrastih vele-kaktovnic, ki so imele sad. To videč, je Sam Parker ustavil konja in izpregovoril, name kažoč: «Jelite, gospoda, vselej je dobro vedeti, koliko se smeš zanesti na moža, s katerim tovarišuješ. Gospod Charley se nam je pridružil in nas ne bo po vsem videzu zlepa ostavil. Vsak čas utegnemo naleteti na Komanče in prijeti za puške. Ne bi li preizkusili, kako zna streljati?» Razen Hawleya so pritrdili vsi v en glas. Tudi jaz sem privolil, a s pogojem, da se izkažejo tudi drugi. Za tarčo smo izbrali kaktov sadež. Pričelo se je razsipanje smodnika. Parker in Hawley sta streljala sicer ne mojstrski, vendar dobro, ostali pa precej. Moje tri krogle so udarile daleč proč v skalo, da je nastal krohot in me je Parker posvaril, ker sem se prej preveč ustil. Nato pa: «Sicer ne boste pogodili divjačine niti Indijanca, vendar mi ugajate, zato lahko pri nas ostanete, dokler ne pridemo v varnejše kraje.» Naprej grede smo morali preko nekaterih visokih planot pretrganih z žlebinami, potem pa navzdol v porečje Rio Pekos, kamor bi s to brzino prispeli drugi večer. Skoraj smo se namerili na kako travnato mesto, zatem na listnato zelenje, predvsem bobikaste vitice in oponce, popoldne pa na vodo, okoli katere so uspevali posamični grmi, malo dalje pa gostejše dračje. Tik pred solnčnim zatonom je držala struga skozi dolino, ki je nudila konjem imenitno pašo in kazala dovolj pripravnega prostora za prenočišče. Še drevesa so stala tod. Parker, po tihem sporazumu naš voditelj, je izbral mesto, malone krog in krog obdano s hosto, a tam, kjer je grmovje imelo edino vrzel, ga je oklepal potok. Prostor je bil sijajen, ker ga je bilo dovolj i za naše konje. 35 3« Tako smo jih mogli črez noč imeti pri sebi in jih ni bilo posebe stražiti. Parker in Hawley sta bila takoj odšla, da bi nastrelila kaj presnine. Hitro po solnčnem zatopu sta se vrnila s perotnino, ki smo jo spekli, zakaj sehljadi je bilo na prebitek. Použivši svoj delež, sem se umaknil od -ognja k grmičju, kjer sem zaklinil svojega konja in se zleknil v njegovi bližini. Drugi so se zabavali, kakor imajo zapadnjaki navado, in ker ni bilo tu zame nič novega, sem ostal rajši sam. Po strelni preizkušnji sem se držal bolj zase in samo Jos je nekolikokrat okrenil svojega konja proti mojemu, da bi mi privoščil nekaj besed, ki so bile prijaznejše, nego bi mu jih bil prisodil po njegovem običaju. Redkobesedno je sedel med družbo, nato pa vstal in se mi približal: «Smem li k vam, gospod, ali pa ste rajši sami?» «Le ostanite tu, Mr. Hawleyb «Me veseli. Molčeč mož ste videti, pa tudi meni ni kdove kaj za besedičenje. Samo zahvaliti sem se vam hotel za vašo zgodbo, ki mi je nekam odvzela zavest, kakor da bi bil ustrelil svojega prijatelja. Zdi se mi, da bi se midva morala sprijateljiti. Sicer vi niste posebno velika luč za te kraje, ali nekaj me vleče k vam. Zato me je ujezila strelna poskušnja. Žal mi je, ker vas je osmešila. Ali vas to ne grize ?» «Prav nič. Darovi niso enako razdeljeni. Kdor ni prvovrsten strelec, je bržkone sposoben za druge stvari.» «Bodi si. Vendar se je vprašati, ali tiste druge stvari kaj koristijo tu na divjem zapadu. Pa ne maram vas cveliti, govoreč o rečeh, ki jih vi ne znate. Želim pa vam vse dobro in bi vam rad kaj koristnega storil.» Legel je in se zleknil po tleh. Možaki ob ognju so se tako na glas pomenkovali, kakor jaz ne bi bil trpel. Ker pa me niso poznali, se ne bi bili zmenili za moja svarila ali celo povelja. Komanči so morda v bližini, to so dobro znali. Jaz pa, ki sem čital Vinetujev listek, sem vedel še bolje. Glasni razgovor je bil še večja neopreznost nego to, da so zakurili. Svit je morebiti proseval skozi goščavo in bi nas bil utegnil izdati. Ali pa bi vajeni nos Indijancev zavohal smod na več sto korakov. Namenil sem se torej napenjati oči ter ušesa, dokler ogenj ne pogori. Dolgo sem tako ležal, z uhljem tik ob tleh, da bi slišal na daleč, in ves čas meril z očmi po šumi. Tedajci opazim, da se je moj konj prenehal pasti ter na poseben način glavo po strani drži. Srebnil je zrak, rahlo prhnil in se potem proti meni okrenil. Nekdo se je bližal od nazna-čene smeri, in to je bil belokožec. Da je bil Indijanec, murec ne bi bil zaprskal. To spada v indijansko vajo in obuko. «Iš hošb sem velel zamolklo. Konj je razumel ukaz in legel. Sedaj ko me je opozoril, ni dal več nobenega znaka nemirnosti. Prišlec naj ne bi spoznal po žrebcu, da je bil njegov prihod razodet. Bržkone je bil en sam človek. Naš ogenj je moral za-duhati in vsekakor pustil konja odzad, da bi nas zalezel. Bali se ga ni bilO; v sedanjem položaju je moralo biti vsakemu bledinu milo, če je zadel na belokožnike. Torej je vse kazalo, da bo prisluškal in potlej odšel po svojega konja, da se nam pridruži. Vedel sem torej, odkod prihaja. Obrnil sem se v tisti pravec in priprl oči, da bi med vekami opazoval tisto točko v grmovju. Prikriti sem mu hotel, da je moj pogled vanj uprt. Sij ognja je pronikal skozi listje ter jarko obrobljal njegovo senco. Zagledal sem lahno, lahno gibanje vejic. Možak se je počasi in previdno plazil skozi halozo. Sli- šati ni bilo nič, osobito ker so moji spremniki še zmeraj glasno govorili. Sedaj je dospel na obmejek grmovja. Težko mu je bilo videti skozi, ker je bilo vprav to mesto precej z listjem odeto. Nekaj ga je moral spoti spraviti, vsaj eno vejo ali brstiko. Lomiti ni smel, ker bi se bil resk utegnil čuti. Zato sem domneval, da jo bo odrezal. In res, prej ko čez pol minute je izginil del, čisto majhen del lepenja. S podvojeno bistrino sem naperil pogled na tisto mesto in uzrl dve svetli točki. To so bile njegove oči; spoznati pa jih je mogel kajpada le zapadnjak, ki si je z dolgotrajno vajo poostril vid. Vendar niti to vežbanje ne zadostuje, treba je še prirojenega daru. Nad očmi mu je ležal svetlejši pramen, nekaka bela tančica. Možanec je moral biti prileten in imeti snežnobele lase. Mahoma je kriknil in skočil na piano. «Parker, Sam Parker je tub je zaklical. «Star znanec, tedaj se mi ni treba skrivati.» Moški okoli kureža so prestrašeno puhnili pokonci. Tudi Jos poleg mene je švignil kvišku; jaz sem pa kar naprej ležal. «01d Wabble, stari Wabble!» je viknil Parker. Ali takoj se je popravil: «Fred Kutter! Oprostite, da mi je ta beseda ušla, Mr. Kutter! Presenečenje je krivo.» Torej stari Wabble, ki sem si ga tolikanj želel videti in o katerem smo še včeraj govorili! Dobro so mi ga popisali. Dolga, suha prekla. Na nogah ostroge z dobršnimi kolesci. Tanke noge tičijo v hlačah, starih vsaj sto let. Strelensko nesnažna srajca ne pokriva vratu in prsi, preko nje visi v širokih gubah jopič, ki mu barve ni več razpoznati. Stara veha z neznanskimi krajevci mu čepi globoko na tilniku. Pod njo ruta, čije rogljiči opletajo po ramenih. Veliki, težki uhani od srebra. Za pasom je vtaknjen star, dolg krivec in s koščato desnico oklepa puško. Najbolj ine v oči zbadajo beli lasje, ki segajo malone do pasa. Naglo nas je ošinil z ostrim pogledom in odgovoril na Parkerjevo opravičilo: «Pa! Vem, da mi pravijo stari Wabble, a nič ne de. Ampak preklemano ste neprevidni. Kurite, da zaudarja dvajset milj daleč, derete se pa tako, da se sliši še deset milj dlje! Da je prišlo namestu mene pet šest rdečekož-cev, bi vas bili prej ko v minuti vse fentali, it's clear. Odkod pa, molojci?» «Od Gile», je odgovoril Parker. «Kanx pa kanite ?» «Doli proti Pekosu.» «Imenitno. Tam vas utegnem potrebovati. Ampak sedaj moram po konja. Pomenimo se v kratkem.» Praščil je preko potoka ter izginil. Deseterica pa je stala tu, skoro trda od iznenadenja. Zdaj, ko ga ni bilo več, so se kar topili od čudenja; jaz sem molčal kakor doslej. Moj vrinec je še ležal. Ker takisto ni mogel mu-liti, sem mu siknil ,si-si!' Takoj je bil na nogah in se začel spet pasti. Čez čas je prišel stric Wabble nazaj, vodeč konja na povodcu. Preskočivši z njim potok, ga je izpustil in pri-sedel k ognju, rekoč: «Ta plamen je mnogo prevelik; it's clear. Ker pa sem šele pravkar prišel in torej vem, da je pokrajina varna, naj kar gori... Ampak — najprej bi rad zvedel, kdo ste. Sam Parker mi je znan, pri meni je takrat ustrelil svojega prvega losa.» Parker je naštel njih imena, potlej pokazal name: «Ondile pa je Mr. Charley, učenjak, ki išče starih indijanskih grobov.» Očka Wabble se je ozrl vame, ker sem mirno naprej ležal, in menil: «lndijanskih grobov? Čuden poklic! Pa vendar tudi zapadnjak?» «Ne», je nadaljeval Parker. «Danes je moral trikrat za poskušnjo streljati, pa je zadel nad dvajset korakov vstran.» «Hm, vem, videl sem že take raziskovalce, ki prihajajo v savano, da bi pisali knjige, o jeziku in izvoru posameznih rdečih plemen. Za vodnika sem jim bil. Ampak nobeden ne zna orožja prav v roke vzeti. Učenost pokvari človeka... Zdaj pa tehtno vprašanje na Vas. Bi marali nekaj dvanajsteric indijanskih skalpov?» «Zakaj pa ne! Od katerega plemena?» «Komanškega. Stvar kajpak ni prelahka. Se bojite?* «To ne; ampak jaz igram šele tedaj, kadar poznam, kvarte.» «Ste že culi ime Old Surehand*?» Pri tem imenu so se vsi zdrznili in Parker se je odrezal: «Kakopa, čeprav ga nismo še videli. To je najboljši strelec na divjem zapadu.» «To je morda preveč rečeno. Njegova svinčenka sicer nikoli ne zgreši, vendar Vinetu in Old Shatterhand merita prav tako zanesljivo. Strica Surehanda sem spoznal nedavno tega in se mi je prikupil. Pred kratkim sva se ločila, ker sem moral tja gori v pokrajino Fort Stanton, on pa je hotel tja doli k Meskalerskim Apačem, da bi ondi poprašal po Vinetuju ter spoznal njega in Shatter-handa. Hitro po najinem razstanku sem doznal, da so Komanči izgrebli bojne sekire. On tega ni vedel, in ker ga je pot vodila skozi njih ozemlje, je bil v veliki ne- * Reci: šurhend = gotova roka, nezgrešljiv strelec. varnosti. Zato sem urno obrnil, da bi ga opozoril. To ni bilo težavno, saj sem poznal njegov pot. In zares sem ga dohitel. Ampak sam hudir je imel svoje parklje vmes: toličko da sva bila četrt ure vkup, naju je napadla tolpa Komančev.» «Strela strelenska! Jih je bilo dosti?» «Nad sto. Jaz sem jim pobegnil*, je dodal navihano. «Njega pa ste na cedilu pustili? Hudika! Ali je bilo to prav?» Starina se je vzravnal in nabral obraz v silno modre gube: «Fredu Kutterju, ki mu pravijo mahedravec, da bi delali očitke? Vi že ne! Mrvica zvijače je pogosto več vredna ko kila smodnika. Res je, popihal sem jo. Čemu pa ne? Braniti se ni kazalo. Zato se je Old Surehand prostovoljno vdal. Videl sem, da ni bil poškodovan. Ali naj bi se bil podal še jaz? Potem ne bi bil nihče zvedel o najini usodi. Komanči bi naju bili trpinčili na kolu in šele po najini blagopokojni smrti bi se bilo razslovelo, da sva jim zabredla v roke in da so nama dali vozovnico za v krtovo deželo. Ne, tako prismojen nisem. Rajši sem jo pocedil. Njih krogle so sicer frčale za menoj, pogodile me pa niso; it's clear, ker drugače bi se videle luknje. Tako pa sem svoboden in morem pomagati staremu Surehandu iz zagate.» «Kako pa hočete začeti? Stvar je opasna.» «Vem; ampak naj ga li pustim v kaši tega slavnega, vrlega lovca? Precej sem mislil na dragonce, ki tabore za Pomotno žlebino. Samo če bodo marali z menoj, ker so se namenili na drugo pleme Komančev. Rotil jih bom ali- jim grozil vse dotlej, da mi ustrežejo.» «Ako le ne bo prekasno!» «Well, seveda se mudi. Naskočili so naju davi ob zori. Tukaj moram dati svojemu upehanemu konju do svita oddiha in čete dohitim šele jutri večer. Ako pri tej priči odrinejo, bo trajalo dva dni, dokler ne pridemo na tisto mesto — kjer Komančev gotovo ne bo več. Potemtakem moramo za njimi, in lahko trpi dva ali tri dni, preden jih dojdemo. Med tem je morda očka Surehand že gagnil. Na žalost pa ne vidim druge rešitve. Pri tem se zanašam tudi na vas, Mr. Parker.» «Kako to?» «Poveljnik mi bo dal bržkone samo del svojih čet. Zato vas prosim, ostanite do pojutrišnjem tu, dokler se ne vrnem. Potem se nam pridružite. Deset zapadnjakov z desetimi puškami, to je velika pomoč.» «Kolikor poznam svoje tovariše, bi bili pri volji. Samo če ne bo prepozno? Ali ne bi mogli poskusiti brez vojske? S tem bi pridobili najmanj dva dni. Preudarite, gospodar!» Wabble je premotril okroglico ljudi, pa ni bil videti zadovoljen. Namrščil je obrvi ter izjavil: «Vsa čast vaši ponudbi, gospod; a tu gre za skrajno nevarno početje. Vprašam vas vse, bi li hoteli tvegati življenje za tujca, pa četudi mu je ime Old Surehand?» Edino Parker in Hawley sta določno, veselo pritrdila; drugim se je kar poznalo, kako si žele, da bi bila zadeva manj kočljiva. «Well,s> je kimal starec resno, «vem, pri čem sem.» Zatem je namignil proti meni: «In onile starinar, ki strelja dvajset korakov proč, mi še celo ne more koristiti. Ko bi imel le peščico odločitih, izkušenih krucev, pa bi se lotil. Le zanesti se moraš na svoje ljudi. Pomislite samo, kolikrat sta Shatterhand in Vinetu čisto sama, brez vsake pomoči, izvršila še težje, nevarnejše naklepe. Sprva sem menil poiskati Vinetuja; pa ne vem, kod se drže njegovi Meskaleri in---» Premolknil je. Moj celjak je bil po navadi najrajši sam in ni trpel tujega konja v neposredni bližini. Tedaj pa mu je Wabblov jahanec prišel na doseg; hlastnil je po njem, hlastnil zopet, pa sta se spoprijela. «Kakšna pa je ta kleka, ki ne da miru mojemu konju!» je vzkliknil starec in šinil kvišku. Priliitel je in zgrabil vranca za uzdo, da bi ga potegnil od svoje kljuse. Žrebec pa se je povzpel na zadnji nogi, ga povlekel s seboj navzgor in ga zagnal na stran, da je prifrčal tik mene ob tla. Zaklel je in znova skočil na noge, da bi ga spet popadel. Jaz pa sem ga posvaril: «Primite svojega konja, a nikarte mojega; sluša samo mene in bi vas poteptal s kopiti!» Žrebec se je bil res vnovič postavil na bran, pripravljen, ritniti starca v prsi ali v obraz. Pri tem je obračal svojo krasno glavo nazaj proti njemu. V ognjeni svetlobi je bil to prizor, ki bi bil moral navdušiti slednjega poznavalca konj. Stari Webble se poprej ni zmenil za sijajnega pastuha; zdaj pa je odskočil nekaj korakov in za-divljeno kliknil: «Grom in strela, kakšna žival! To si moram natanko ogledati.» V oprezni razdalji je kolobaril okoli žrebca. Kot bivši ,kralj pastirjev' je vsekakor imenitno poznal konje. Staro obličje mu je čedalje bolj prešinjal izraz zamaknjenosti. «Takega konja še nikdar nisem videl!» je priznal. «Samo ena taka pasma je, ta pa se goji pri Meskalerih. Od nje izhajata dva vrana žrebca kakor tale...» Prenehal je, stopil k meni, ki sem še zmerom ležal v travi, me pazno premotril, se sklonil, pobral mojo medve- darico in kratušo, ki je še tičala v obodku, ogledoval puški, ju vnovič odložil in vprašal: «Ta žrebec je vaš, gospod?* «Je», sem prikimal. «Ste ga kupili?* «Nisem.» «Vam ga je kdo podaril?* «Da.» Neznasko premeten smehljaj mu je preletel po gubah starikavega obličja. Oči so mu zažarele, ko je poizvedoval nadalje: «Pa vi zares stikate za starimi grobovi?* «Včasi že.» «In se kličete Charley?» «Seveda.» «Well. Želim vam obilo uspeha v vaših raziskavah. Oprostite, da sem vašega konja skoro napek zagrabil. Saj ga ne bom več; ifsclearh Vrnil se je k ognju in se usedel. Spoznal me je, pa me ni maral izdati. Drugi niso razumeli njegovega ravnanja in njegovih besed in so ga osuplo gledali. Ko pa jim je pokazal ravnodušen obraz in ni nič odgovoril, so nadaljevali prejšnji pomenek. Jaz pa sem vstal in odšel mimo njih, hoteč ostaviti taborišče, in sicer s takim licem, kakor da nimam posebnih razlogov za to. Njihove pažnje nisem maral buditi. V resnici pa sem imel tehtovit vzrok. Old Surehand in Wabble sta bila napadena. Zadnji je pobegnil. Bil je eden najbolj izkušenih zapadnjakov; zato sem se čudil, kako se more čutiti tolikanj varnega. Komanči so ga zatrdno zasledovali. Gotovo pojde po pomoč za Surehanda, so si mislili in ga bodo skušali prestreči. Bil je sicer od sile uren, a izbrali so gotovo za preganjanje najboljše jahače. Prehitek pred njimi ni mogel biti bogve kolikšen. Morda so se pod noč utaborili. Ker pa so prejkone domnevali, da on jezdi naprej po pripravni dolini, so še sami po vsej priliki isto storili. V tem primeru so tik nas. Skočivši prek potoka, sem se nakrenil navzdol. Teme sem vajen. Hodil sem po takih mestih, koder ni za ježo, in se čutil dokaj brez skrbi. Navzlic temu pa sem držal lovski nož in bil pripravljen na najhitrejšo obrambo, ker rdeči vojskarji so utegnili zavohati ogenj in se peš pritihotapiti. Tako sem šel neslišno dalje in dalje, pred vsakim korakom pa sem se preveril, da ni nobenega sovraga neposredno pred menoj. Ko pač ognja ni bilo več duhati, sem obstal. To je bilo odločilno mesto. Usedel sem se in čakal. Ako so preganjači polegli, jih ne bo ter bomo šele zajtra vkup trčili. Če pa so vzlic mrakoti naprej sledili, jih bo tukaj dim po nosu poščegetal in bržkone bodo postali, da se porazgovore. V tem primeru sem kanil posluške utepati. Po dobri uri čakanja sem si rekel, da sem se zaman trudil. Vstal sem za odhod. Tedaj se mi je zazdelo, da sem začul šum. Prisluškoval sem in glej! Nekdo je prihajal. Nemudoma sem počenil za grm. Hrum se je bližal. Razbral sem zamolkli topot kopit po mehki trati. Kvečjemu trije so. Sedaj sem uzrl jezdeca; bila sta samo dva, in sicer Indijanca. Ker sta bila visoko v sedlu, sem mogel proti nebu jasno razločiti njuni postavi. Zdržema sta jahala mimo mene. Jaz pa sem tihotapil ob strani za grmičjem poleg njiju. Če sem kaj malega pri tem zaropotal, je konjski peket vse preglušil. Sicer pa mi ni bilo daleč hoditi, eden je namreč iznenada obstal, glasno srknil v zrak in dejal v komanščini, ki na-likuje šošonščini: «Uf! Ali ne diši to po čadu?» Drugi je tudi povohnjal in se oglasil: «Bogme, to je dim.» «Beli pes je bil tako nespameten, da je zapalil ogenj.» «Ker je to storil, ne more biti slaven vojščak.» «Anti da, to ti je neizkušen bojevnik. Meni in mojemu bratu ne bo težko, da mu vzameva skalp.» «Potemtakem je bilo vendar dovolj, da sva ga samo midva sledila. Moj brat je hotel šatoriti, ko se je stemnilo. Dobro, da je krenil za menoj, ko sem naprej jahal! Kožo mu snameva s črepinje, potlej pa hajdi brž na Saskuan-kuj, kamor so šli pred nama naši vojščaki.» Švignila sta s svojih živali in jih pritrdila s količem. Potem sta se plazila dalje, jaz pa za njima. Svojo pazko sta obračala zgolj naprej; le osem korakov sem bil za poslednjim. Naj počakam, da se skrijeta pri našem ognju v grmaščo? Ne; to bi bila velika napaka. Precej ju moram naskočiti. Nož sem shranil in potegnil samokres. Trije, štirje, nagli, dolgi skoki, pa sem dohitel zadnjega in ga udaril z ročem po glavi, da se je zgrudil. Sprednjik je to slišal, se ustavil, se ozrl in vprašal: «Kaj je bilo to? Kaj je mojemu bratu .. Naprej ni mogel govoriti. Planil sem bil nanj, ga zgra-z levico za goltanec in mu dal z desnico sunek, da se je porušil i on. Pri sebi sta nosila zadrge. Onesveščenca sem položil s hrbtoma skupaj in trdno jermenje toli čvrsto opletel okoli njiju, da se gotovo ne bosta mogla ganiti. Ker pa bi se bila utegnila odtrkljati, sem ju vlekel do bližnjega drevesa in ju privezal zanje. Prišedši do taborišča sem preskočil potok in legel na prejšnje mesto. Stari Wabble se je zavedavo oziral vame. Drugim moja dolga odsotnost ni vzbudila pozornosti. «Vas ni bilo tu, gospod, in torej ne veste, kaj smo se zmenili. Po vojaštvo ne pojdem.» «Potemtakem imate nov načrt ?» «Res je. Nekaj sem popred pozabil, na kar bi bil moral precej misliti. Saj veste, kdo je Old Shatterhand?» «Seveda.» «No, ta lovec se mudi blizu reke Pekosa. Sklenil sem, da ga poiščem in prosim pomoči. Menite, da bo privolil?* «Brez skrbi.» «Pej!» je segel Parker prezirno v pomenek. «Kako naj Mr. Charley ve, kaj kani mož kakor Old Shatterhand?» «Tako zagoveden pa vendar nisem», sem se branil. «Akoprav se ne štejem med ugledne zapadnjake, vendar jaz prejkone ne bi napravil takih pogreškov, kakršne ste vi.» «Mi? Pogreške?» «1, kako pa! M. Kutter vas je prehvapil, a niti opazili niste, da se bliža.» «Ste mar vi?» «Sem.» •.'Tega nam nikar ne tvezite, Mr. Charley!» «Pej! Lahko dokažem. Mr. Kutter, slišite: niste odrezali odraslek, da bi bolje videli v grmu?» «To je res. Potemtakem ste to videli, gospod, drugače tega ne bi mogli vedeti.» «Zakaj pa nam niste poveda!i?» je vprašal Parker. «Kaj, če bi bil rdečekožec?» «Vedel sem, da je belopolt.» «Nemogoče!» «Zapadnjak hočete biti, pa ne veste, kako ločiti v temni noči belca od rdečkarja, ne da bi ga videli! In še hujšo napako ste storili. Takšna napaka lahko stane življenje.* «Gromska strela! Seznanite me no s to nevarno napako, če ste tako dobri !» «Takoj. Ali veste, kaj počno rdeči, kadar jim belec uteče?» «Kajpada vem. Jašejo za njim, da bi ga ujeli. To ve vsakdo.* «No vidite! Mr. Kutter je Komančem pete unesel. Menite, da ga ne zasledujejo?» «Tri sto zelenih!» je vzkliknil očka Wabble in se lopnil po čelu. «Prav pravite, gospod. Kako sem le mogel popolnoma pustiti vnemar to nevarnost! Rdečuhi so gotovo za menoj in bodo napeli vse sile in žile, da me dobe v pest.* «Pa še straž niste razpostavili!» «Takoj se zgodi.» «Pa ni zadosti.* «Kaj pa še, gospod? Brž povejte! Storim, kar smatrate za potrebno.» Sedaj mi je bil pravi užitek, opazovati te obraze. Osuplo so se ozirali vame in nato vanj, in Parker je debelo pogledal, vprašujoč: «Kar ta master smatra za potrebno? Menite li, da Mr. Charley ve, kaj naj se naredi v takšnem položaju?* «Da, to mislim», je odvrnil. «Saj ste čuli, da bolj skrbi za našo varnost nego mi sami.* Jaz sem izjavil: «Ako zasledovalci pridejo, morajo zavohati naš ogenj. Nemara so že tu, da bi nas zalezli. Na vašem mestu bi jaz odposlal nekaj oglednikov, da naj preiščejo pot vse do tja, kamor sega smodnina.» tWell, gospod, prav dobro! Mr. Parker, takoj naj se odpravijo trije ali štirje vaši možje! Sprevideli boste, da je to potrebno.» «Yes», je pritrdil imenovani. «Čudno, da že sami nismo prišli na to misel in da nam jo je moral dati takle stari-nar, ki niti zapadnjak ni.» Parker je odbral štiri možake ter odšel z njimi. Domneval sem, da bodo trčili na oba Komanča in njiju konja, in sem se radoval že naprej njihovega osupa... Precej nad eno uro je trajalo, preden so se prikazali. Od-daleč je Parker zaklical: «Mr. Kutter, glejte no, kaj smo pripeljali!* Očka Wabble je strmel v oba rdečkarja, ki sta hodila razvezana, in zaklical: «Dva Indijanca, dva Komanča, kakor se vidi po bojnih barvah! Kje ste ju zajeli?» «Našli smo ju, doslovno našli, za drevo privezana. Skoraj nato smo naleteli še na konja. Neverjetno, ali resnično. Belci morajo biti v bližini, ki so to storili, nevede za nas.* Tedaj se je starec ozrl proti meni, pokimal in dejal: «Da, da, belci, pa ne več kot eden. Sta rdečkarja ranjena?* «0 poškodbah ni sledu ne tiru.* «Potemtakem ni bilo borbe. Premagana sta bila brez obrambe. Malo ljudi zmore kaj takega. Mislite nekoliko na zapadnjaka, ki ste ga poprej imenovali!* «Pšakrev! Pa ne da bi bil Old Shatterhand? On da bi jih bil ob tla treščil in zvezal? Torej mora biti vendarle tod, kakor ste dejali. Poiskati ga bo treba.* «Menda ne. On zatrdno ve, da čakamo njegove pomoči. Le zanesite se, da se o pravem času pokaže.* «Vi pa se delate, kakor da ste vsevedni, Mr. Kutter. On pač ni več kakor človek in more vedeti edino to, kar vidi ali sliši. Ampak... Kaj početi z ujetnikoma? S seboj vla- Karel May: Old Surehand. 49 4 čiti ju bi bilo prav tako nerodno in nevarno ko tukaj pustiti. Torej kroglo v glavo, saj sta zaslužila!» «Le ne prenaglo, gospod! Mi ju nismo ujeli, temveč Old Shatterhand. Po vsej priliki pa ste slišali, da ta ubije rdečekožca edinole v skrajni sili.» «To mi ni nič mar. Prvič niti ni gotovo, da je on tukaj; drugič sta malopridneža naša ujetnika, in tretjič... no, tretjič ju bomo sami sodili po prerijskem pravu.* Kar začnimo b Komanča sta ležala povezana tik ognja. Razumeta li angleški, se jima ni poznalo. Posvet je trajal le nekaj minut in sklep se je glasil: ujetnika na mestu postreliti. Samo Jos Hawley je glasoval proti sodbi. Parker je takoj velel trem možem, naj spravijo ujetnika proč in sodbo v bližini izvrše. «Stojte, Mr. Parker! Počakajte še trenutek! Pri vašem savanskem sodstvu je bila pogreška, pravni izrek torej ne velja.» «Kaj veste vi o savanskem sodstvu! Katero pogreško mislite?» «Prav za prav jih je več. Prvič se ni udeležil nekdo, ki mu pristoji.» «Mr. Kutter pač ni maral.* «Njega ne mislim, marveč sebe. Jaz spadam v družbo in me ne smete prezreti pri tako tehtni razpravi.» «Kaj ne poveste b se je zasmejal Parker. «Vi niste od naše družbe, ampak samo stojite pod njeno zaščito. Taka je stvar, gospodine. Ako mi odtegnemo roko od vas, si niste poslej niti trenutek v svesti svojega življenja.» «Nočem se pričkati glede svoje osebe, Mr. Parker. Druga napaka je to, da niste z rdečekožcema niti besede črhnili. Na smrt vendar nikogar ne obsodimo, ne da bi ga bili zaslišali! Naposled pa je ujetnik zmagalčev. Kdo pa si upa med vami trditi, da bi bil premogel in ujel ta Ko-manča?» «Ne čvekajte! Ti berdiji potepilni sta naši, razen ako nam poveste, kdo je skrivnostni junak, ki ju je premagal in se zdaj ne pokaže.» «Lahko vam povem, Mr. Parker. Tisti junak leži pred vami, to sem jaz.» «Vi? Ha, ha! Vi, da ste preobvladali ta rdečaka in ju speli?! Ako se vam obnese, da v boju zmagate enega sa-nega Indijanca in živega povežete, nisem bil nikdar za-padnjak!» «.Well, torej niste bili.» «Oho! Za tako reč mora človek imeti moč strica Shat-terhanda. Si upate trditi, da jo imate?» «Trditi ne, ampak dokazati. Pazite!» Med tem prepirom sem mirno ležal na tleh. Sedaj pa sem vstal, ga prijel z desnico za pas in si ga nekajkrat zavihtel okoli glave, da je glasno kričal, potlej pa ga spet postavil na noge in vprašal: «Je li to dovolj ali pa naj vam pokažem, kako je, če vam prileti moja pest na črepino?» Prej nego je mogel odgovoriti, je eden ujetnikov na glas zavpil: «OId Shatterand! To je Old Shatterand!» Poprej me ni mogel videti, ker sem ležal v senci, zdaj pa je zagledal mojo postavo ob ognjenem lesku. Stopil sem k njemu in vprašal: «Ali me ujeti vojnik Komančev pozna ?» «Poznam», je odgovoril. «Kje si me videl ?» «V Ljanu estakadu. Bil sem med dvajsetimi vojščaki, ki so jezdili svojemu glavarju Tevua-šohu in njegovemu 51 4* sinu Šiba-bigku nasproti, da bi ju čuvali «jastrebov». Žal, prišli smo prepozno, Tevua-šohe je bil že ŽTtev morilskih krogel.» «To se ujema. Ti znaš govorico bledih lic precej dobro in si torej razumel, kar je bilo do sedaj rečeno.» «Sem. Slišala sva tudi, da se je Old Shatterand potegnil za najino življenjem «Tako vselej dela. Jaz sem prijatelj rdečih vojakov in obžalujem, da dvigajo bojne tomahavke proti bledim licem; vem namreč, da utegnejo kedaj zmagati, da pa bodo tem zanesljiveje poginili. Tudi vidva izkusita, da ne želim smrti rdečih mož.» «Midva sva hrabra vojnika in se ne plašiva smrti.» «Vem. Ali življenje je vendarle boljše od smrti. In nobena čast ne bo za vaju, če vaše pleme izve, da sta bila brez odpora premagana in zatem ustreljena. Na vajinih odgovorih naj bo, ali vama podarim življenje. Kako je ime načelniku, ki ga sluša tvoj rod?» «Vupa Umugi*, ki še nikoli ni bil poražen.* «Kje stoje šatori vaših vasi?» «Tega ne povem.» «Vaši vojščaki so odšli na boj?» «So.» «Koliko glav štejejo?* «Molčim.» «Kje stoje sedaj?» «Ne vem.» «Proti komu gredo?» «Vem, a ne povem.» «Ti si molčeč in potemtakem izvrsten bojevnik, ki rajši svoje življenje v nevarnost postavi, nego da bi svojce * Veliki grom. izdal. To mora vsakemu hrabremu možu prijati, torej tudi meni. Pojdita domov in povejta svojim glavarjem in vsem vašim možem, da Old Shatterhand ume ceniti srčnost in zamolčijivostb Sklonil sem se ter ju odvezal. Skočila sta na noge in tisti, ki je doslej govoril, je vzkliknil: «01d Shatterhand naju je odvezal in pravi, da smeva iti, kamor hočeva? Kaj bo pa s konjema in z orožjem?* «Vse dobita nazaj. Old Shatterhand ni tat ali razbojnik, ki sega po tujem imetju.» «Uf, uf! Naju boste sledili, da izveste, kam jaševa?» «Ne; svojo besedo vama dam.» «Uf, uf! Old Shatterhand še nikdar ni snedel svoje besede, on je najplemenitejši vseh bledih lic. Pripovedovala bova o tem, bržko prideva do naših šatorov.» «Še mnogo je bledih lic, ki so istega mišljenja z menoj. Tu leži vajino orožje, tam pa stojita vajina konja. Od-jahajta! Toda mi bomo ta prostor pazljivo stražili. Če bi tu ostala ali se vrnila in nas morda zalezovala, vaju bodo naše svinčenke gotovo zadele!» Jahala bova proč, a da se ne ozreva. Hov!» Od belih mi ni doslej nihče niti z besedico ugovarjal. Zdaj pa je pristopil Parker k meni, češ: «Je li resnica, gospod? Ju hočete v istini izpustiti?» «Da.» «Ne zamerite, gospod, ampak to je hiba, ki...» Besedo sem mu presekal z vprašanjem: «Zdaj veste, kdo sem jaz?» «Lasje so mu beli ko gorski sneg. Nad devetdeset zim mu je vklesalo gube v obraz. Eno samo bledo lice je tako drzen jezdec, da se nedotaknjen prerine skozi desetkrat petdeset sovražnih konjikov.» «Uf, uf!» je kliknil glavar. «Moj rdeči vojak misli menda deda Wabbla?* «Da, njega mislim. On je bil.» «Ta je bil, ta! Ko nam je utekel, nas je bil blagi duh ostavil. Nobeno drugo, zdaj še živo bledo lice ni tolikokrat prelivalo kri rdečih mož kakor ta belolasi pes. Ej, da sem ga dobil v pest! Prej ali slej ga že zgrabimo, nemara že jutri!* In razložil je svoje mnenje, da bo stari Wabble sam prišel z desetimi belci, ker bo hotel rešiti tovariša, zvezanega na otoku. «Bili bi v možganih bolni, če bi menili, da more enajst bledoličnikov nas premagati.* 67 5* «01d Shatterhand je med njimi. Pod njegovim vodstvom se stori vsak poskus.» «Pa ne znajo, kje smo.» «Vajin sled nas bo izdal.» «01d Shatterhand je obljubil, da naju ne bo sledil.» «Pa bo vendarle to napravil.» «Ne, on ni lažnivec. Nikoli se še ni culo, da bi bil svojo besedo snedel.» «Mojemu rdečemu bratu bi se bolje podalo, če bi molčal, nego da vpričo starejših bojevnikov ugovarja svoj emu poglavarju!» To je bil strog ukor, a Vupa Umugi ni bil priljubljen. Komanč je videl bodrilne poglede svojih vrstnikov ter nadaljeval: «Vem, da moja leta ne dosegajo starih, modrih mož. Ali kar sem slišal, smem vendar povedati.» Sivolas Indijan, sedeč poleg načelnika, je odvrnil: «Moj mladi brat naj le govori. Kadar je bojna sekira izkopana, utegne biti sleherna malenkost pomembna. Najvažnejše pa je srečanje s starim Shatterhandom. Kjer vidiš njega, Vinetu, poglavar Apačev, ne more biti daleč.» Vojščak je tedaj sporočil, da Vinetuja ni bilo poleg in s katerimi besedami je Old Shatterhand izjavil, da Ko-mančev ne bo sledil. «Ako Old Shatterhand tako govori,» je dejal sivolasec, «zaleže toliko, kakor da je pri tem kadil pipo prisege. Svojo besedo spoštuje in ni vohunil za vama. Hov! Moja mlada brata se smeta udaliti; zdaj že vemo, kar smo želeli seznati.» Oba Komanča sta šla proč in z njima vsi radovedneži, ki so se bili spoštljivo približali. Tudi od ognja, ki ga je \Vabble hotel zalesti, je bilo poprej vse izginilo. Zato sem domneval, da se bo dedec kmalu vrnil. Moj domnevek se je izkazal kot pravilen, ker skoraj je zadonel dogovorjeni četverni klic mukavca. Naj se vrnem še jaz? V tem direndaju bi mi bilo naj-laglje. A zanimalo me je še kaj več slišati. Večerje še ni bilo; kadar se bo pečenka delila, utegne biti še ugodnejša prilika za beg. Ostal sem torej v glenu ter posluške utepal. «Ali moj brat ni pomislil, da se žali dostojanstvo po-veljnikovo, če jemlje mladiča v zaščito ?» se' je oglasil načelnik nejevoljno. «Poveljnikova čast utrpi največ,» je izustil starček, «ako on sam proti njej ravna. Mi vsi verujemo, da je Old Shatterliand mož beseda; edino ti si nasprotnega mnenja.» «Ker poznam tega belega psa.» «Tudi mi ga poznamo. Na njegovem jeziku še ni bivala laž.» «Da. Najpoštenejši bledoličnik je. Če pa je treba koga prekaniti, ga ni pod solncem tako zvitega lisjaka. Njegove besede sličijo svitanju, za katerim pričakuj vedrine ali pa dežja. On se ne laže. Kar obeta, to izvrši. Vendar tako, kakor si je sam zamislil, ne pa tako, kakor si ti želiš. Ako je zadal besedo, da ne bo vohljal, jo je zategadelj, ker ve za drugo pot do nas.» «Saj ni nobene!» « «Tako meni moj stari brat. Jaz pa ne mislim takisto, čeprav tudi sam za nobeno ne vem. Old Shatterhand je vselej o vsem prav poučen. Mu li pomaga dobri ali zli manitu?» «Pa ko bi znal, da smo na Saskuan-kuju, bi mar prišel sem? Pozna li ujetnika? Če ga pozna, ga li dovoljno ljubi, da bi se spuščal v pogibel?» «On se poganja za slednjega bledoličnika.» «Tudi če ima le enajst mož proti sto petdesetim voj-nikom?» « Proti vnikov ne šteje, saj ima čarobno puško, s katero more neprestano streljati. Pri vsem tem se rad ogne boju* ker ne mara krvi prelivati. Tedaj pa se zateče k zvijači. Njegove pretkanosti pa se je še bolj bati nego čarodejne puške.» Starec je nejeverno zmajal z glavo in opomnil: «Kadar je bojna sekira odkopana, je res treba vsako stvar desetkrat pretehtati in vsekdar samo slabih reči pričakovati. Vendar se nadejam, da Shatterhanda ne bo sem.» «Jaz pa sem si v svesti, da pride. Zgrabimo ga in postavimo kol, na katerem naj pogine s starim Wabblom vred.» «Hočeš zagrabiti veter, ki ti piha med prsti?» «Je li Old Shatterhand zrak? Ni bil že večkrat ujetnik rdečih mož?» «A vselej ga jim je odpuhnilo iz rok!» «Jaz ga bom znal držati. Vem celo, kedaj mi pade v kremplje. Namreč zajtra. Naša vojščaka sta ponoči odrinila od njega, on pa je gotovo šele za dne odpotoval. Ta dva sta prišla zvečer, on pride jutri. Počakam ga ob Pe-kosu.» «Mar veš, kje pojde preko reke?» «Brez dvoma na brodu. Če ga ne pozna, ga poišče.» «01d Shatterhand ne potrebuje nobene bresti, ker sijajno plava.» «Ob bregu postavim dolgo verigo straž, uiti mi ne bo mogel. Ko bi bil Nale Masiuv* s svojimi sto junaki že tu, bi lahko zastražili še večjo razdaljo; ampak pride šele v treh dneh.» _ ( * Četveroprstec. Tedajci se je zaoril klic «teškaro!»* in vse je zdirjalo k ognjem, kjer se je poprej peklo. Nihče se ni oziral proti moji strani. Jadrno sem odplaval, pa brez posebne opreznosti. Ko sem se oblekel, sem se splazil na domenjeni prostor. Šop iz rogozine sem odnesel s seboj. Ko bi ga bili Komanči našli, bi bilo lahko vse izdano. Približal sem se tako potihem, da se je starec preplašeno zdrznil, ko sem se ga dotaknil. «Strela strelenska! Ste vi, gospod, ali pa je rdečkar?*-«Jaz sem.» «\iVell! Da niste vi, bi mrcini dal z nožem pod rebra!» «Tega ne bi mogli, Mr. Kutter. Že davno bi imeli njegovo ostrino v svojem životu. Tako tiho ste ležali, nobenega kretanja ni naokrog, in vendar niste slišali, kdaj sem prišel. Ko bi bil Komanč namestu mene?» «Bi ga bil začul, ker tako nečujno znate hoditi samo-vi... Upam, da ste dobro opravili? Jaz sem izvedel, da samo dva rdečekožca stražita starega Surehanda. Veste li, kje ga imajo?* «Na otoku. Od Vupa Umugija sem slišal!* «Takšen bedak! Jaz sem vam pa hotel veselje napraviti z novico, da je bila vaša domneva pravilna. No, zdaj se je izkazalo, da sem bil odveč. Doznal bi bil še marsikaj, da se nista vrnila naša Komanča. Vse je zbežalo od mojega ognja.* «Jaz sem imel večjo srečo; toda sedaj morava proč, in sicer po prejšnji poti.* Plazila sva se skozi dračje nazaj, sključena. Zvezde so sedaj precej jasno svetile. Šele pri gozdnem jeziku sva se mogla vzravnati in hoditi brez skrbi pokonci. * Jed. Videč, da merim proti našemu taborišču, se je Old Wabble oglasil: «Morda se mi boste na tihem smejali, ampak nadejal sem se, da bova sama otela starega Surehanda. Takole: priplazim se — prerežem spone — pobegnemo — Indijanci za nami — mi na konje — pa smo jim kašo upihali!» «Aha, postavili bi se bili radi! No, veste, tovariši nama bodo samo za kritje pri umiku. Jetnika pa rešiva edino midva, če si upate plavati na otok in nazaj.» «Plavam na mesec, ako je dovolj vode vmes.» «Ampak noč je presvetla, našemiti se bo treba.» «Da bi se našemarila? Vi menda za domino, jaz pa za pavliha? Hvala za tak pust!» Razložil sem mu, kako sem poprej uspešno porabil krinko od rogoza. Brez tega ne bi bil dosegel svojega namena. «Hm, ni tako neumno, kakor se mi je zazdelo. Vendar, ako sta dva grma, se zdaj bližata drug drugemu, potlej zopet oddaljujeta. To jim bo sumljivo.» «Saj ne. Spleteva si skupen otoček. Odkraja bova naglo plavala, nato pa počasi. Ker pa sva presvetle polti, ostaneva v obleki. Ali vam bo prenaporno?» «Nikakor ne. Samo če bodo stražniki pustili najino krošnjo do brega.» «Ne bode treba. Čujte, kako sem si zamislil. Znate li grezniti?> «Če se znam potapljati? Kakor žaba, it's clear». «Prav. Blizu otoka bo straža gotovo zapazila najin splav in ga ogledovala. Midva pa se pogrezneva ter odploveva pod vodo njej za hrbet. Jaz skočim, udarim dvakrat s pestjo in čuvarja bosta neškodljiva. V tem ste vi prerezali ujetniku spone, da moremo čimprej odondod. Možno je namreč, da enega izmed možakov ne zadenem dobro in da zakliče na pomagaj.» Mršavemu šviglju nisem povsem zaupal, a ker mi je prepričljivo zatrjeval, da je pravcati pondirek, sva od-jahala po tovariše in se vrnila z njimi onkraj jezera. Tu smo začeli plesti splav: debele palice so bile za podlago, za okvir. Dve odprtini v dnu sta bili za najini glavi in štiri zadrge za roke. Tudi za razgled je bilo poskrbljeno. Izpraznivši vse žepe, sva pridržala samo nož. «Na svidenje črez pol ure!» je pozdravil Wabble družbo ter odhlamudral v vodo, jaz pa za njim, a manj samozavestno, ker sem se zavedal vratolomnega početja. Od-kraja sva prosto plavala in potiskala svoj «vor» pred seboj. Rezala sva jo dobro. Sčasoma pa se je splav na Wabblovi strani globlje pogrezal nego na moji. «Preveč se naslanjate*, sem opomnil. «Ste že trudni?* «Kaj se! Samo te preklicane naramnice me žulijo.* Ker se je čedalje bolj opiral na splav, sem mu svetoval, naj se vrne. «Nezmisel! Mar ne vidite, da polzim ko riba naprej?* «Ker jaz rinem splav, ki se naj obešate.* «To se le zdi! Vražje naramnice! Snamem jih, pa bo.» Z eno roko se je držal splava, z drugo odpenjal hlač-nike ter jih shranil v žep. Nekaj časa je šlo bolje. Skoraj pa sem čul sopihanje. Na mojo opazko se je opravičil: «Samo ena stran pljuč je včasi tako glasna, druga je izborna.* Tedaj sva debelih pet minut molče napredovala. Ded pa se je vnovič globlje pogrezal. «Saj ni čudno*, se je izgovarjal. Obleka se je napojila. Tri sto zelenih, kaj pa je to?» Ustavil je najino plovilo in segel z desnico za seboj. Hlače so se mu bile napol izmuznile in se vlekle za njim. Razumel je, da si mora spet pripeti preramnike. Pomagal sem mu. Vsako minuto sem bil bolj uverjen, da ni tak korenjak, kakor se je hvalil. «Menda bova morala nazaj, Mr. Kutter*, sem dejal. «Istinito ste trudni.» «Ah, ne. Osmešiti se ne bi hotel. Zdaj se preveč ne napenjam, da si prihranim moči za povratek.» Na poli pota sem mu nasvetoval, naj se z gorenjim životom nasloni na splav, ki sem ga zdaj sam potiskal. To je storil in kmalu pričel: «Kazno je, da bo straža zasumila. Midva se namreč premikava, jezero pa miruje.* «Motite se. Saj voda odteka proti reki Pekosu. Odtrgano srpico in sitje zanaša počasna struja.* Bolj in bolj sva se bližala otoku. Ognjiček je izza dračja slabotno svetil proti nama. Plaval sem kar se je dalo mirno. Tedaj sva zlezla pod splav in vtaknila glavi v določeni odprtini. Roke sva porinila v usnjate zanke ter visela pokonci kot telovadec na gugalnici. Rogožina naju je nosila, tu pa tam kratek sunek z nogo je zadostoval za krmilo. «Vrag jo vzemi to polževo vožnjo!* mi je pošepetal starec. «Strela, če bi zdajle primotovilil som in nama odgriznil hodulje! Na srečo pa tod ni sličnih pošasti niti krokodilov.* Tedajci je onemel in mi namignil proti obali kakih šestdeset korakov proč. V svitu stražnega ognjička sva uzrla Indijanca, ki je zajemal vodo in pri tem opazil najin ,parnik'. Nekaj časa ga je motril, potlej se pa vrnil h kurišču. Minuta je potekala za minuto, čuvaja pa ni bilo na spregled. Še trideset, še dvajset, še deset korakov. «Mr. Kutter, zdajle!* sem zašepetal. «Jaz se pogreznem na desni ter odplovem pod vodo okoli ostrova stražarjema za hrbet, vi pa na levi.* Ponorila sva se globoko pod gladino ter odrinila vsak v svoji smeri. Ko sem zlezel iz vode, sem se po četverici plazil skozi grmove. Indijanca sta sedela ob šibkem ognjičku, eden mi je kazal pleča, drugi levo plat. Nekoliko vstran je ležal ujetnik pod steblikovino. Razločil sem mu le noge, ki jih je zvezane molil proti ognju. Brž na delo! Vzpnem se pokonci, v dveh skokih sem ob ognju. Udarim sem, telebim tja oba možaka po sencih — pa se zvalita omamljena. «Križ božji, bel človek!* jekne ujetnik. «Ste vi, Mr. Kutter?* vprašam, ne da bi se ozrl, misleč, da je Wabble. «Uf, uf, uf, uf», odgovorita dva neznana glasova. Bliskoma šinem kvišku ter se okrenem. Dva Indijanca, mokra ko miš, buljita vame liki strašilo. Kesneje mi je povedal Old Surehand, da se je straža menjavala vsake tri ure. To sta bila nova varuha ... Po prvem osupu zgrabim bližnjega rdečekožca z levico za goltanec in ga treščim z desnico na tla. Potem hočem popasti še drugega, ta pa se z rezkim klicem zažene v valove in plava, venomer tuleč, proti taborišču. Sila je na vrhuncu. Planem k Surehandu, prerežem vezi na rokah in nogah, razen tega še dva jermena, s katerima je bil zaklinjen v zemljo. «Za menoj! Skrajni čas je. Na drugem bregu nas čakajo belokožci.* Splašeni Komanči zaženo peklenski vik in krik. Gromozanska buka in halabuka, bruš in trušč nama bije na uho. Nič se ne vidi, samo štropotanje se čuje: sovragi skakajo v vodo, da bi splavali na osredek. «Mr. Kutter, Mr. Kutter!» skušam prevpiti neznansko tuljenje. «Ste tukaj ?» Surehand prašči na breg in strmi proti taboru. Okrene se proti meni in me vpraša naglično, hlastno: «Mr. Kutter? Menite očka Wabbla?» «Da. Priplaval je, da bi vas rešil, pa ga ni nikjer. Po njem je!» «Ne bojte se, on se zna prelisičiti. Sam satan mu ne pride do živega. Naprej!» Na nos na vrat skočiva v jezero. Za nama je kar mrgolelo rusoglavcev po vodi. Spočetka mahava polahko, toda krepko, kakor se spodobi dobremu plavaču, ki se noče upehati. Rjovenje se veča; pretresljivo odmeva. Zapazili so naju in si prizadevajo, da bi naju dohiteli. Zase me ni skrb. Ali Old Surehand! Plava sicer izborno, toda ujetništvo ga je izčrpalo. Plavaje tik njega opazujem njegove sunke. Spočetka so enakomerni, sčasoma pa jame neredno suvati. Potolaži me, da bo zdržal. Crez nekaj trenutkov pa začuti trganje po mišicah na roki. To je od sile opasno, kadar je vsak hipec dragocen. «Lezite na hrbet in plavajte z nogami; roke si odpočije jo!» Storil je po tem nasvetu in najina doslejšnja brzina se je znatno zmanjšala. Tudi jaz sem plaval vznak, da bi videl preganjavce. V različnih razdaljah so bili za nama. Jezero je tako gomazelo, da je bržkone prav malo Ko-mančev ostalo na kopnem. Eden nama je bil na sto korakov blizu. Tačas pa reče Old Surehand: «Hitreje morava delati. Poskusim zopet po prejšnjem.* Storil je tako, a skoraj mi je priznal, da mu roke drevenijo. S težavo sem ga pregovoril, da je legel poprek name in sem ga jaz nosil. Bil je težak. Prvi Indijanec je bil venomer bliže. Videl sem, da naju koj dojde. Imeti je moral bister pogled, da naju ni zgrešil na prostrani ploskvi. Ko sva imela tri četrine pota za seboj, je bil kvečjemu še trideset korakov od naju. Vrešče je zagnal bojni krik. «Doseže naju!» pravi Old Surehand. «Jaz sem tega kriv. Vi ste plavač, da še nikoli takega, ampak nositi tolikšno težob «Ne belite si glave. Ako se približa, ga mahnem po betici, da bo omedlel, in ga potegnem s seboj na breg. Brez nujne sile ne maram ubijati.» Old Surehand je pričel zopet napenjati svoje moči, jaz pa sem oprezoval na rdečkarja, ki je pravkar v drugič zmagonosno zarjul. Okrenil sem se nazaj. Videč, da se mu hočem po robu postaviti, je obstal in dvignil nož, kričeč: «Tu je Vupa Umugi, poglavar Komančev. Njegov nož požre oba bela psa.s> «Tukaj pa Old Shatterhand, ki si mislil o njem, da ti ne more uiti.» «01d Shatterhandb vikneta hkrati Surehand in rdeče-poltec, a zadnji še doda: «Ako si ti tisti srabljivi ko jot*, pogineš!» Pri tej priči se je jadrno potopil. Torej borba za žitek in bitek, ponoči v vodi! Glavar je hotel pri meni priti na vrh in me zabosti. A pogreznil sem se še jaz, in sicer znatno globlje. Voda pridržuje nalik demantu svetlobo, * Stepni (prerijski) volk. vsesano za dne. Zategadelj izboren potapljavec ob temnih večerih dosti dobro vidi. Kakih pet metrov pod površjem sem se vesil, oziraje se navzgor. Glej, levo nad menoj iz-tega načelnik roke, da bi se potisnil na gladino. Takoj sem storil to še jaz in se pomolil za njim iznad vode. Dobil je moj ,lovski zamah' na lobanjo, potem pa sem ga prijel za čop, da mi ne utone. «01d Shatterhand, zares Old Shatterhandb je zaklical Surehand. «Da, gospod, jaz sem. Le pogumno naprej, jaz moram plaviti rdečo butaro!» Z legnatjo sva pritisnila na breg, kjer smo povezali poglavarja, ki se je zopet zavedel. Podjetje se je torej srečno izteklo, samo ko bi bili znali, kje je očka Wabble. Surehand nas je tolažil, češ, da se starina ne da zlepa ugnati, še celo kakega ujetnika bi utegnil prignati. Večina Komančev je popustila zasledovanje. Kolikor jih je sedaj pritiskalo k obali, smo jih zavrnili z grožnjami in praznimi streli. Nato sem pripovedoval tovarišem vso zgodbo. Še je nisem zaključil, kar je pričelo za nami nekaj pok-Ijati v halozi. Vejice so šumljale in vreskale. Tedajci za-čujemo zapovedi ji v glas: «Skloni se na konja, rdečepoltec, ali pa si predereš nos; it's clearh In glej, iz goščave se pojavi stričko Wabble, vlekoč na povodu konja, na katerem je bil privezan Indijanec. Za tem konjem pa še dva, otovorjena z obložnim sedlom. «Evo me>, se je zasmejal. «Nekaj sem vam pripeljal, kar utegne prav priti. A j, dober večer, Mr. Surehand! Tudi že tu? Saj sem si mislil, da sem za neboditreba. Mr. Shatterhand je sam otorej, da vas otme.» «Kod pa ste se potikali, Mr. Kutter? Skrbelo me je za vas.» «Čemu neki? Jaz že zase poskrbim, a tudi za druge, kakor boste videli.* «Zakaj vas ni bilo na otok?* «Ker sem bil velik osel. Menil sem, da znam Bog ve kako sijajno plavati in grezniti. Z vami je še šlo, seveda tja grede. Da bi pa nazaj gredoč iznova izgubil hlače, to mi ni šlo v koš. Potlej pa tisto potapljanje! Človek pri tem lahko ob živem telesu utone. Zatorej sem kar naprej visel na splavu, češ, nosi me, kamor te je volja. Nenadoma pa vstane rjovenje, da se moj parnik kar zaguga, in rdečki poskačejo v vodo, nobenega ni več na suhem. Celo konjski čuvaji se pripode za njimi. Samo eden je ostal za pazko. Priveslam torej na celino, splezam iz skro-višča, se zakadim vanj in mu prisolim tako brco, da se je usedel, pa nič prosil dovoljenja. Povezal sem ga z enim konopcev, na katerih so sušili meso. Domislil sem se, da bi nam hrana prav hodila. Zato sem stekel na pašnik po tri konje, na enega pričvrstil rdečega čehaka, na druga dva pa vojenine. Lepo se mi je odsedalo: ko so se prvi Indijanci vračali z dolgim nosom, sem odpeketal s konjarjem in mesenino. «živež nam je potreben*, se je oglasil Old Surehand, «konjarja pa zajtraj izpustimo.* «Kakor veste. Prišel je jež, odide naj peš. Ampak njegov glavar, kako ste ga zajeli?* Ko smo mu dopovedali in dostavili, da dobi tudi poglavar svobodo, je bilo starini žal. Indijancev ni mogel trpeti. v TRETJE POGLAVJE VINETUJEV SEL Med Teksasom, Arizono, Novo Mehiko ter Indijanskim ozemljem leži prostrana krajina, ki bi jo po pravici na-zvali ,Saharo Združenih držav'. Suha, razgreta peščenina se menjava z golimi skladi žgočih sten, ki ne morejo pre-hraniti najbornejšega rastja. Zadirčno, neposredno nastopa hladna noč za dnevno pripeko. Osamel hribček ali zelena dolinica ne blaži mrtve, enolične puščave; tih vir ne oživlja nobene oaze. Le tu pa tam štrli samoten, usnjat meski-tov grm, ali pa redkokdaj divja kaktica, bodisi posamič, bodisi v skupinah, pokrivajoč mestoma tudi prostorne ploskve. A niti meskit, niti kaktovina ne nudita blagodejnega pogleda: sivorjava sta, nevšečne oblike, s sviž-cem in sipo pokrita. Gorje konju, ki ga nepremišljeni jahar zavede v takšno kaktovo pustinjo! Na ostrih bod-ljikah si tolikanj opraska noge, da ne pride več odondod. Ako ga gospodar ne pokonča, počasi jadno in bedno shira. Navzlic vsem strahotam si je človek upal v to puščo. Ceste držijo gori v Santa Fe in Fort Union, poprek v E1 Paso del Norte in doli v travnati, gozdnati Teksas. ,Ceste' ni jemati v našem zmislu. Sicer jase posamezen lovec, zlatosledec ali stezovod, družba vratolomnih predrznežev ali sumljiva tolpa Indijancev skoz pustotino, tudi volovski voz škriplje po polževo skozi to samoto, vendar pravega pota ni videti, niti onih četrt ure širokih tirov, kakršne nahajaš po južnoameriških pampah ali po braniborskih gruščaricah. Vsakdo gazi svojo pot, dokler mu tla sploh še pičlo omogočajo spoznavati pravec. Po malem pa prenehajo vsa oporišča celo za vajeno oko. Potlej pa se smer navadno označuje s koli, zataknjenimi v določenih razdaljah. Pri vsem tem pa zahteva ta pustinja sorazmerno več žrtev nego Sahara v Afriki ali pa Šamo in Gobi v Aziji. Človeška okostja, živalska mrhovina, ostanki sedla, razbiti vozovi ali drugačne ruševine pripovedujejo tod o nemih zgodbah. V zraku pa krožijo mrharji, vztrajno sledeč vsako gibanje tu doli. Pa ime tej pušči? Okoličani jo nazivi je jo zdaj po angleško, zdaj po francosko ali špansko. Daleč okrog pa zbog zabitih kolov, ki naj bi pot kazali, slove bodisi kot ,Liano estacado' ali ,Staked Plain'* ... To je posnetek mojega popisa iz tretjega snopiča «Vi-netu». Ako sem dejal, da ni nobenega vodnjaka v tej samiji, sem izrekel s tem zgolj obče naziranje. Sredi te puščobe pa je bila vendar zelenica, malokomu znana. Tu je bivala oseba, o kateri mi je Vinetu na lističu sporočil, da jo hočejo Komanči napasti, namreč Bloody Fox, Krvavi lisjak. To je bil potomec izseljeniške karavane, ki jo je v Nakoljeni planoti pomorila tolpa ,količev'. Zemljiški zakupnik, z imenom Helmers, je našel oplenjene mrliče in zasledil še življenje v dečku, ki mu je rana zevala v lobanji. Obvezal ga je ter odnesel na svoja pristavo. Deček je okreval, a pozabil vse, kar se je zgodilo pred napadom, torej še svoje ime. Nekako pa ga je bilo treba klicati, a ker so ga našli okrvavljenega in ker je v vročici često izrekel besedo ,lisjak', je Helmers domneval, da se je njegov oče tako pisal. Zato se je odločil, da ga bo klical za Krvavega lisjaka. * Špan. ljano estakado, angl. steiked plein = nakoljena stepa, planjava. Karel May: Old Surehand. 81 6 Dečko je izredno uspeval po telesu in duhu, samo spomin, mu ni segel preko roparskega zaskoka. Dobro je pomnil, kakšen je bil mož, ki mu je zasekal rano v čre-pino, njegov obraz si je lahko predočeval. Drugega pa ni vedel, tudi ne, zakaj je tolikrat izpregovoril naziv lisjak. Helmers se je radoval dečkovega razvoja, samo v enem oziru ni bil zadovoljen: na dom ga ni mogel navaditi. Njegova posest je ležala na severnem robu Nakoljene planjave, in toliko da je dečko znal krotiti konja, je rajši jezdaril po puščavi, nego da bi bil kaj pomagal krušnemu očetu na polju. Noben opomin ni nič zalegel. Ko se je nekdaj zbog tega Helmers neobično raztogotil, je Krvavi lisjak izjavil: «Moj o družino so ,pustinski jastrebi' pomorili. Sklenil sem, da te jastrebe' do zadnjega iztrebim. Zato moram Liano poznati kakor svoj žep. Ako mi to prepoveš, ne maram več živeti.» S tolikšno odločnostjo je to zatrdil, da se Helmers ni maral protiviti. Celo prizadeval si je dečka vzgojiti tako, da bo kedaj kos ustrahovati jastrebe'. In res, sčasoma se je mladenič prelevil v toli spretnega jezdarja in ročnega strelca, da mu celo Vinetu ni mogel odreči občudovanja. Kako pa je s ,količi' ali .puščavskimi jastrebi'? Razen poštenjakov zahajajo v Liano estacado tudi propalice in podleži, živeči zgolj ob plenu. Svoje zakotke imajo na robu puščave in preže blizu potov na ljudi, namenjene skozi Liano. Pridružujejo se jim kot spremljevalci ali pa kot vodniki, naprej pa pošiljajo svoje zaveznike, da pretaknejo kažipote v napačno smer. Odtod izraz Stake-man, količ ali .kažipot'. Kdor se ravna po teh cestnih kažetih, zabrede prav gotovo ter jadno shira, če ga niso že poprej potolkli nečloveški jasterbi'. Podobna drhal količev ali kolčakov je bila ugonobila karavano Krvavega lisjaka. Strahotni prizor moritve mu je ostal v pameti. Zatorej iskrena želja, da bi pokončal razbojniško zalego. Križaril je na vse strani po Nakoljeni pustinji, dodobra spoznal sleherni kotiček in naposled odkril v sredini zelen otoček z izvirkom. To je zaleglo za več nego sto zaveznikov. Ta kraj je imel v potaji. Sčasom si je zgradil hišico ob vodi in stene obsadil z bujnimi cvetkami mučenicami. Lovil je divje mustange, da je imel vsekdar čile konje, kadar je bil eden jahanec izpehan. To je dajalo nenavadno brzino njegovim pokretom. Zdaj so ga videli na tem koncu puščave, takoj nato pa ob nasprotni meji. V hišico je znašal živež in strelivo. Zaradi konj pa je v svoji odsotnosti potreboval zaupnika. Stara zamorka, po imenu Sana, je pristala na njegov predlog. Leta in leta je stanovala v globoki samoti. Kot sužnjo jo je naselnik v Ten-nesee-ju kupčeval in usoda jo je zanesla na Liano esta-cado. še popred pa so ji bili edinega sinčka ugrabili in prodali. Nikdar ga ni mogla pozabiti. Tedaj smo prišli mi na Liano in spoznali Krvavega lisjaka. Med nami je bil zapadnjak, ki je imel za stalnega družnika zamorca, prejšnjega slugo svojega. Črncu je bilo ime Bob in stara Sana je vzhičena spoznala v njem svojega edinca. Poslej sta ostala do smrti vkup. Odkar je bila Sana v njegovi hišici, je mogel Krvavi lisjak izvajati svoj naklep. Vedno redkeje se je oglašal pri svojem redniku. Vselej pa je vedel poročati o smrti kakega rokomalha. Zdaj si naletel tu, zdaj tam na človeka s prestreljenim čelom. Po žepih je imel vselej kaj predmetov, ki so pričali o tatvini. Taki primeri so se čedalje bolj množili. Prestrel v čelu je bil nevarljiv do- 83 6« kaz, da je pokojnik kaznovan jastreb'. Ali kdo je bil tajinstveni osvetnik? Ni čudo, če so nastajale pravljice o maščevalcu. Nekateri so ga baje videli, ko je bliskovito jahal v dalj, a nikdar tako blizu, da bi ga bili jasno razločili. Slišalo so je, da se pokriva s kosmato kožo belega bivola, ki se je še drži lobanja. To mu daje grozanski videz. Danes ga je menda opazil neki kupčevalec ob južni točki Nakoljene planjave ter eno uro kesneje naletel na mrtveca s pre-vrtanim čelom. Jutri je ka-li četa potovalcev čula pok na vzhodnem okrajku puščave: jezdec je izginil na obzorju, kakor bi trenil, in ko so prispeli na ono mesto, je ležal tam mrtvak, zadet v čelo. Nastopni dan so se pri Hel-mersu oglasili ljudje, ki so nočili v Nakoljeni pušči ter ob mesečini uzrli pre taistega jezdeca: na tej strani se je pojavil, švignil mimo njih in izginil ondukaj. Naposled si je še babja vera lastila tega človeka: ta jahavec neki ni nič drugega nego nadprirodno bitje, ki naglo ko blisk preleti skozi Liano. Kako naj bi pač smrtnik prehajal s tolikšno brzino in tako zanesljivo ločil rokovnjača od poštenjaka! «Pustinski duh je šinil skozi Liano estacados, je velela govorica; «Avenging-Ghost* je zopet pobral enega kažipota*. Pošteni ljudje so si oddahnili. Lupeži so se držali še bolj vkup. Posamič ali v majhnih oddelkih si niso več upali v puščavo, temveč so izvajali svoja zločinska početja v večjih krdelih. Po dvajset ali še več oseb je taborilo skupaj: pa še tedaj je čestokrat počil strel, pa še eden, in dva med njimi sta se zgrudila s prevotljenim čelom, medtem ko je nedaleč odpeketal konj. * Angl. evendžin-goust = maščevalski duh. Tisti čas sem torej prišel z nekoliko zapadnjaki k Hel-mersu, da bi jezdil skozi Liano in se sestal z Vinetujem. Izvedeli smo, da je pred nami izseljeniška karavana, namenjena skozi puščavo. Neke osebe, ki smo jih videli pri Helmersu, so se mi zdele sumljive. Sledil sem jih, ko so odrinile, in se uveril, da hočejo zvoditi izseljence. Stezosledec, ki so ga najeli, je bil rokovnjač in njegovi tovariši so prežali na svoje žrtve. Požurili smo se, da po-moremo nesrečnežem. Obenem je Vinetu, čakajoč name, trčil na krdelo Ko-mančev, ki se mu jih tačas ni bilo izogibati, ker je bil pravkar sklenil z njimi mir. Od njih je zvedel, da jezdi jo v Liano svojemu načelniku naproti, ki pride skozi puščavo, a je v hudi nevarnosti, ker se je nateplo znatno število potikačev, namenjenih na rop. To so bili tisti jastrebi', ki sem jih bil jaz zasačil. Ker me je Vinetu že slutil v bližini, ga je skrbelo zame. Zato me ni čakal, marveč odjezdil meni v prestrege. Potemtakem je Komančem ponudil svoje spremstvo, kar so ti seveda z veseljem sprejeli. Spričo tega so se v puščavi kretale kar četverne čete, troje v eni in isti smeri. Izseljenike je njih verolomni izvidnik vodil po domenku na jug v pogibel, za njimi so se pomikali potikači, za temi pa jaz s svojimi spremniki. Od zapada se je bližal Vinetu s Komanči, ki so na žalost dospeli prekasno: jastrebi' so bili že umorili njih poglavarja. Ker smo mi jahali proti jugu, Komanči pa proti vzhodu, slučajno vsi ob istem času, smo se morali sniti v pravem kotu, to pa blizu oaze, o kateri tedaj še nismo nič slutili. Krvavi lisjak je kakor mi vedel za naklepe rokovnjačev. Tujce je hotel rešiti ter jim jahal od svoje zelenice naproti, da bi jih najprej opozoril. Po nesreči pa je namestu nanje naletel na jastrebe', ki so ga takoj pričeli loviti. Na brzem konju jim je unesel pete proti severu ter zastal nas. Priključil se nam je in tri ure smo dirkali v skok, ali izseljence smo dohiteli šele v mraku. Z vozovi so stvorih četverokot, v katerem so polegli. Voli so jim od žeje obtičali tam, a tudi sami so kar koprneli in medleli. Njih izvidnik je bil, kakor se je izkazalo, navrtal vodne sode. Ob našem prihodu je pobegnil. Medtem je bil Vinetu brez moje vednosti prispel v to kraje in s svojo tenkoslednostjo zavohal potikavce. Priplazil se je do njih, ki kajpada niso kurili nobenih ognjev, baš v trenutku, ko jih je dohitel pobegli izvidnik in jim povedal, da smo mi došli do izseljencev. Kako so se veselili, češ, da bo plen še večji! Sklenili so nas napasti ob zori. Vinetu je to čul, odbrzel nazaj h Komančem in nato s temi k nam prijahal. To je bilo zopet eno njegovih mojstrskih del! Kako sem bil blažen, da smo se sestali o pravem času! Njegovi Komanči so podvojili naše število. Ob prvem svitu smo ležali skriti za vozovi. Štekljačarji, plaščarji so prihajali: 35 mož! V tolikšnem številu so nastopali zdaj iz bojazni pred osvetnim duhom. Niti sanjalo se jim ni, da mi vemo za njih nakano. Naša prva salva jih je zadela na 50 korakov in jih neznansko poparila. V zahomotanem klobku so ljudje od groze tulili; mrtvi in ranjeni so padali; konji brez gospodarja so povečali zmedo. Tedaj se je metež razbral: kdor se je mogel držati v sedlu, je bežal na jug. Ko bi trenil smo zajahali in zdir-jali za njimi. Vse smo iztrebili. Zadnji je dospel do skrite zelenice Krvavega lisjaka. Kot zapovednik je prišel naj-dalje, ker je imel najhitrejšega konja. V njem smo spoznali razvpitega zločinca, daleč okrog znanega pod imenom Kradljivi lisjak. In čudno! Krvavi lisjak nam je ves razburjen izjavil, da je to zatrdno mož, kateri mu je tedaj zasekal rano v glavo; o tem da ni dvoma, ker tega lica ni mogel nikoli pozabiti. Možaku je bilo ime Lisjak, vsekakor ne Kradljivi lisjak, in je bil vodja izselniške karavane. Zdaj je bilo umljivo, zakaj je rešeni dečko v vročici tolikrat izrekel ime Lisjak. Še nekaj čudovitega se je nakretilo. Sicer smo slišali že popred od starih lovcev ali Indijancev, da je v najpustejši samoti voda, ob njej divno drevje in cvetje, a nihče jim ni verjel. Liano si je treba namreč misliti ne docela kot vodoravno ploskev, marveč kot used, na čigar najnižjem delu mora privreti nadanja, podtalna voda na dan, čista, svetla in bistra, ker se je precedila po peščevju. Skrivnost Krvavega lisjaka je bila, žal, sedaj nam razodeta, pa se je vdal v neizbežno. Poslej mu mogoče ne bo treba zlepa igrati duha osvetitelja. Rokomalharje smo zatrli; ako pa je še kje kak posameznik, mu bo gotovo zaleglo to svarilo. Izselnike smo spravili v zelenico, kjer so se zadržali nekaj dni in zatem odpočiti odrinili. Spremili smo jih do Pekosa. Krenili so v Arizono, kjer so lahko mirno govorili o zelenici: ljudje jim ali niso verjeli, ali pa niso mogli stvari izkoristiti. Mi belci smo imeli dosti več prilike, hoditi v Liano, a smo se zavezali, da bomo molčali o puščavskem otoku. Drugače je bilo seve s Komanči, ki so, žal, sedaj tudi poznali tajno. Sicer so nam morali obljubiti, da je ne iz-dado, vendar smo bili preverjeni, da ne bodo dolgo mož beseda. Kraj za njihovo pleme ni bil brez vrednosti. V bližini se namreč stika ozemlje Komančev in Apačev, sovražnih rodov, ki kaj urno najdeta povod za bojevanje. In prfev po teh pasovih so se običajno vršile njih praske, šibkejši so bil često vrženi v Liano estacado. Kakšna sreča, če si se mogel sredi pustinje oddahniti in se zbrati, medtem ko je protivnik menil, da si od žeje skoprnel! Bodo li sedaj Komanči doma molčali o zelenici? Jaz sem bil mnenja, da ne, in Krvavi lisjak mi je pripomnil: «Sam sem kriv, da se je moja skrivnost raznesla. Včeraj bi vam bil moral to krajino popisati. Vam ne bi bilo težko, stvar tako ukreniti, da ne bi bili potikači sem pribežali. Tako pa se moram sedaj nadejati obiskov od treh vetrov.» «Samo od Komančev. Vinetu svojim Apačem ne razodene tajnosti, če ga poprosite. Belci so pa tudi molčljivi možje.» «Recimo, da ne povedo nikomur. Ali oni sami bodo gotovo radi posečali moj dom in njih sledi bodo izdale oazo.2> Domenila sva se, da jaz dopovem belopoltim ljudem, naj se kvečjemu v skrajni stiski zateko v oazo. Jaz in Vinetu pa sva dobila svoboden pristop. Poslej naj bi ostal Bob s svojo materjo za stražo v puščavski hišici. Pozneje me je bilo zaneslo v zelenico in sem izvedel, da je bil dom v puščavi tako rekoč pozabljen. Črez čas se je sicer izvršil še kak razbojniški napad, a Lisjak je tolovaja po znanem načinu kaznoval. Razen takratnih prič pa nihče ni slutil, da je on maščevalni duh. Nekaj let mene ni bilo v Ameriko. Nato sem se sešel z Vinetujem na Črnih gričih in izvedel od njega, da se Krvavemu lisjaku dobro godi. Po štirih mesecih naj bi se bila zopet sestala na gorovju Sierra Madre, in lahko si mislite moje iznenadenje, ko sem na Apačevem lističu čital, da hočejo Komanči navaliti na Krvavega lisjaka. Dolgo jim ni prišlo na um, da bi posetili zelenico. Ali se jim je Krvavi lisjak kaj zameril, da so se mu hoteli osvetiti? Pa Vinetu, je li Krvavega lisjaka le posvaril, ali pa mu privedel pomoč. Ako je utegnil, je šel gotovo po znatno število svojih vojnikov. Nedosegljivi mojster v zasledovanju je brez dvoma ovedel, da se Komančem nič kaj ne mudi, ker čakajo še sto mož pod Nale-Masiuvovim vodstvom. Vse je torej kazalo, da je šel najprej k svojemu plemenu. Možno je bilo, da je poslal kakega sla. Apači so vsekakor izvohali, da so Komanči odkopali bojno sekiro, zato so po vsem videzu razposlali oglednike, Vinetu je katerega srečal in ga poslal domov, sam pa se napotil v oazo, ker je on edini poznal nje lego. Moje domneve so segale še dalje. Vinetujevo prebrisanost poznam. Ker je vedel za dan mojega prihoda v planino Sierra Madre, je skoro neizbežno sodil, kje bom ta in ta čas. Nekaj bi bil stavil, da me poišče kje kakšen Apač, da bom po Vinetujevem nasvetu vodil njegove rojake v zelenico. V kratkem boste videli, kako pravilne so bile moje slutnje. Za zdaj smo še taborili ob Saskuan-kuju in čakali svitanja, da bi se s Komanči pogajali. Old Surehand je moral svoje reči, zlasti orožje, nazaj dobiti. Iz previdnosti smo se bili umaknili malce nazaj v prerijo, ker ondi nas ni bilo mogoče zalesti. Določivši red za straže, smo pospali. Poprej pa sem se bil obrnil na Surehanda, kam je bil prav za prav namenjen. «K Meskalero-Apačem, da bi se morda sestal z Vine-tujem in z njegovo pomočjo spoznal še Vas. To je res že sramota za starega zapadnjaka, če ne pozna Vinetuja in Shatterhanda.» «Ne bo treba do Meskalerov. Če hočete z nami v Liano estacado, dobimo tam našega prijatelja.* Stari dobričina je bil ves navdušen, tudi zato, ker se je hotel znesti nad Komanči, da so ga preloputnili kakor pristnega golobradca. To ga je peklo, toda potolažil sem ga, češ, da sva bila midva z Vinetujem oba že večkrat ujeta. Živemu se vse primeri... Noč je bila hladna in moja obleka mokra, vendar sem trdno spal do štirih, ko so me zbudili za poslednjo stražo. Moj slavni znanec je še spal. Velikanski hrust je bil ves v usnje oblečen, samo zagorele prsi so bile razgaljene. Dolgi, kostanjevi lasje so mu segali do pasa. Izredno dolge in krepke postave sta bila samo dva sloveča lovca na zapadu: Old Firehand in Old Surehand. Življenje po teh divjih krajih ni ugodno za razvoj polnih telesnih oblik, a mišice ti napravi kakor iz jekla. «Good morning, Sir!je pozdravil, ko se je predramil in me premeril z očmi. «Naposled se mi je uresničila davna želja, da bi vas videl. Saj ponoči vas nisem mogel prav razločiti.* Stisnila sva si desnici in si obljubila, da bova zvesto skup držala. Nato se je pričelo pogajanje z Vupo Umu-gijem. Videč, da je popolnoma v naši oblasti, je naglo sprejel pogoje. Wabblov Komanč je dobil od poglavarja potrebne ukaze ter odpotoval. Medtem smo mi zajtrkovali. Po dveh urah se je vrnil (poslanec z nekaj Indijani. Prišli so s Surehandovim konjem, orožjem in ostalimi predmeti, prinesli celo njegov širokokrajni klobuk, ki je bil ostal na osredku. Tedaj smo dali poglavarju svobodo. Ko smo mu sneli spone, nas je vprašal: «Bledoličniki so z nami sklenili mir. Doklej naj traja?* «Dokler hočeš*, sem odvrnil. «Zakaj ne govori Old Shatterhand jasneje?* «Mi nismo rdečim možem sovražni. Dokler bodo oni z nami v miru, bo pri nas bojna sekira zakopana.* «Uf! Doklej ostanejo bledi možje tod?* «Takoj odpotujemo.* «Kam pa?* «Vprašaj vetrove, kam gredo! Zdaj sem, zdaj tja. Tudi lovec na zapadu ne ve danes, kam ga zanese korak jutri.* «01d Shatterhand se umika mojemu vprašanju.* «Moj odgovor je tak, kakršen bi bil tvoj, če bi te jaz vprašal.* «Ne, ker jaz bi po pravici povedal.* «No, doklej ostanejo rdeči vojaki ob sinji vodi?* «Še nekaj dni. Prišli smo ribarit, potem se vrnemo domov.* «Bodi pameten in stori res tako! Laž je kot orehova oblakovina: jedrce je kazen. Dejal si, da se ne bojiš starega Shatterhanda. Ni se ti ga bati, razen ako ga prisiliš, da s teboj obračuna. Hov!* Ponosno je zamahnil z roko ter odšel s svojci. Moji tovariši bi se bili radi porazgovorili, jaz sem pa silil na odhod: «Tega ti ne verjamem.* , «Lahko mi verjameš. Ali pa morda meniš, da pojdejo krepki medvedje v boj na bolno podgano?* «Uf! Ako nas misliš naprej žaliti, ne pričakuj prizana-šanja! Kje so Meskaleri?* «Doma v svojih bivališčih.* «Kje pa Vinetu, njih poglavar?* «Daleč gori na severu pri IndijancA, ki se imenujejo kače.* Tako je rekel, hoteč jim vzbuditi mnenje, da se jim sedaj ni bati slavnega glavarja. «Tudi to ni res. Mi smo videli starega Shatterhanda, in koder je ta, Vinetu ne more biti daleč.* Opazil sem, da je ,dolgi nož' zadržal vzklik od radosti. Vidoma se je silil na mir in hladnokrvnost in izjavil s prepričljivim poudarkom: «Komanč laže, preslepiti me hoče. Old Shatterhand je odrinil preko ,velike vode' v svojo domačijo in se vrne šele črez dve, tri zime.» «jaz se ne lažem!* je zarjovel Komanč razkačeno. «Videli smo ga v našem taboru. Hotel nas je zalesti, pa smo ga zasačili. Umrl bo na kolu.* «01d Shatterhand? Pa na kolu?* se je rogal Apač. «Vsi komanški bojevniki skup ne spravijo tega belega lovca na mučeniški kolec. Tudi ko bi ga bili ujeli, bi se vam navzlic vsem sponam izmuznil nalik orlu, ki ga desetkrat po sto vrabcev ne more zadržati. Ampak on je v deželi, kjer se je rodil.* Vsekakor je dražil Komanča, da bi v srdu kaj izpovedal. Nakana se mu je res obnesla, kajti protivnik se je besno zadri: «Imamo ga! \ ojščaki Komančev niso nikakršni vrabci, temveč orli, ki bodo tega vrabiča razkljuvali in požrli! Jaz govorim resnico, ti pa se lažeš. Kako moreš trditi, da so vaši ljudje doma! Na potu so, drugače ne bi bili razposlali poizvedičev!* «Kdo pa vam je natvezel, da je ,dolgi nož' poslan na razgled? Nosim mar bojne barve v obličju?* clz opreznosti se nisi našaril!* «Kod bivajo Komanči in kod Meskalerski Apači? Na severu in na jugu. Kje pa sem jaz sedaj? Daleč na vzhodu. Bi mar jfe jahal tako daleč proti vzhodu, ko bi moral ogledovat na sever k vam?» «Ste pač želeli zvedeti, kam smo namenjeni!* «Uf, uf, uf! Ali ne čutiš, da si se pravkar izdal? Torej so pasji Komanči izlezli iz svojih duplin, ne da bi se spravili na Apače, ampak da bi jezdili na iztok! Sedaj vem, kaj in kam kanite!» Komanč je videl, da se je dal prelisičiti, in sam nase jezen je nahrulil ujetnika: «Jezik za zobmi, žaba! Kar sem rekel, ne boš mogel raznašati. S seboj te vzamemo in obenem s Shatterhan-dom te nabodemo na mučeniški kol.» «Potem bom še dolgo živel. Bosa je ta, da ste ulovili tega slovitega bledoličnika.* tlmamo ga! Pa še dosti drugih bledinov, ki jih čaka ista smrt.* «Kdo so to?» «01d Wabble, sivi morilec Indijancev.* «Uf!» «Pa Old Surehand, tisti velikanski bledin.* «Uf! Uf! Naprej!* «Naprej? Ali ni še dovolj?* «Res, zadosti je. Ako ste v istini prijeli te tri velike lovce in me privedete v svoj tabor, ne bom umrl, ampak osvobodili se bomo in med sinovi Komančev udelavali kakor bivolski biki, kadar se zakade v krdelo bojazljivih volkov. Old Shatterhand zadavi na vsak prijem enega Komanča.. .* «Molči o tem psu!* mu je segel nasprotnik v besedo. «Še nobenega Komanča ni premagal!* «Ker se ni še nobeden z njim spoprijel. Old Wabble, ki lomasti preko savane ko vihar, bo .. «Bo poginil, poginilb je zakričal Kq^anč. «Ali pa tudi ne, zakaj ta stari bledin je ničvredna mrcina, ki ga je treba ne ubiti, marveč s krepelcem odpoditi. Ta strahopetec ...» Sredi govora je obtičal. Nekdo ga je prekinil, vendar ne Apač, s katerim se je pomenkoval, temveč na čisto nasprotni strani. Midva sva le vanj upirala oči. Ko pa je zdaj na mah umolknil in se vidno preplašen ozrl, sva pogledala še midva tja in obenem začula besede: «Kaj sem jaz? Strahopetec, mrcina? Ti pes rdeči, ti! Jaz ti pokažem, ali se kaj bojim. Kdor se med vami le z enim udom zgane in seže po orožju, dobi precej mojo svinčenko v betico. Roke kvišku b Bil je očka Wabble. Ni se prerinil skozi gosto šikaro, temveč prikorakal lagodno skozi zapadno, tesno vrzel, po kateri so bili Komanči prišli do vode. S puško ob licu in s kazalcem na sprožilu je bil pristopil izza bližnjega grma in polahko stopal bliže. «Roke gor!» je ponovil, ker rdečekožci niso takoj slušali. Ta klik je star običaj na divjem zapadu. Kdor moli obe roki v zrak, se ne more braniti. «Roke gorb Kdor je presenečen s tem klicem in se pri tej priči ne pokori, mu življenje ni vredno piškavega oreha. To vedo tudi Indijanci. Zato so sedaj vsi trije dvignili roke kvišku. «Tako, zdaj vas imam, vi rdeči malopridneži!* se je smejal. «Kdor spusti eno samo roko, dobi kroglo. Jaz se ne šalim. Torej jaz sem strahopet! Tako, tako! Pa mene ste ujeli! Pa Shatterhanda! Je res, ti pridanič?* Rdečepoltec ni odgovoril. «Aha! Sapa ti je zastala! Toda le počakaj, takoj te pripravimo do govorice! Ampak nekaj dobrih prijateljev vam moram poka^p.ti, jako znanih mož, ki se jih boste izredno razveselili. Kje neki tičijo?» Puško je držal naperjeno na Komanče in z očmi iskal po vzhodnem grmičju, kjer naju je domneval. Ni čudo, če so rdečekožci poslušno molili roke v vzduh, saj se mu je brala z obraza skrajna odločnost. Njegova pojava je bila že sama po sebi nenavadna, razen tega je imel na hrbtu še Surehandov pihalnih, mojo medvedarico in risa-nico. Vendar nisem bil zadovoljen, da se je prikazal. Ostal naj bi bil pri konjih. Sklenil sem ga ošteti. Pomig-nil sem Surehandu in sva stopila na piano. Ko naju je uzrl, je zaklical: «Evo vam mož, ki sem vam jih hotel pokazati, mrcine!» «01d Satterhand!» je vrisnil ,dolgi nož'. «01d Surehand!» je jeknil Komanč preplašeno. «Da, mi smo, ki praviš, da smo vaši ujetniki. Mr. Kut-ter, vzemite jim orožje!» Potegnil sem samokres in ga pomeril proti Komančem; niti ganili se niso. «Odvežite Apača, Mr. Kutter!» Komaj se je ,dolgi nož' čutil svobodnega, je naglo pobral tomahavko, dvakrat mahnil — in dva Komanča sta se zgrudila z razbito lobanjo. Zagrabil sem ga za roko in rekel: «Kaj počenja moj rdeči brat! Jaz sem želel govoriti s tema Komančema in .. Niti poslušal me ni, temveč se hlastno iztrgal in tako brž potolkel še tretjega, da mu nisem utegnil zabraniti. «Moj slavni, beli brat naj mi odpusti, da ravnam proti njegovi želji. On ne mara prelivati krvi; zato sem jo j a z.» «To se ne bi bilo smelo zgoditi b «Mar ne krvavim tudi jaz?» je pokazal na svoje prsi. «Kadar je izkopana bojna sekira, gre život za život, kri za kri!» «Ti trije možje so bili naši. Odklej pa se vrli apaški bojevniki ponašajo s tem, da ubijajo sovrage, ki so jih drugi ljudje premagali?* Tedaj je zaprosil ponosni možak: «Nisem prav ravnal. Mi bo Old Shatterhand odpustil naglico mojega dejanja?* «Kar je, je. Odpustim ti, četudi si nam storil škodo.* «Kako more beli poglavar govoriti o škodi?* «Od teh mož sem hotel nekaj izvedeti.* «Saj ne bi bili ničesar črhnili.* «Pač. Ali me ima moj rdeči brat za tako nespametnega, da bi jim bil razodel, kaj bi rad? Govor in vprašanje zvitega moža sta kakor zanka, kamor se ujame celo pretkanec.* «Teh komančevskih psov ni treba zasliševati. Jaz vse vem: prisluškal sem!* «Bomo videli. Za zdaj pa pokaži rano! Je globoka?* Nič hudega ni bilo. Nož mu je bil prodrl od strani samo v desne prsne mišice ter izpoddrknil ob rebru. Malo mrzlice, pa se bo ubodnina zacelila. Medtem ko sem ga obvezoval, sta prispela Parker in Jos Hawley ter se neznansko čudila. « Vidite, gospoda, kako urno smo opravili z lopovi*, jima je dejal Old Wabble. «Ko sem prišel, so bili na žalost trije že mrtvi. Jaz bi bil vseh šest nase vzel. Kako lepo so dedci držali roke v zrak!* «Kaj pa, ko ne bi bili dvignili rok?» sem je oglasil jaz. «Bi jih bil postreljal.* «Enega pač. A drugi bi vas bili popadli za ovratnik. Kako se hočete otepati s prazno puško v roki in s tremi na plečih? Slaba bi vam bila predla!* «Hm, da! Pa vendar nisem naredil nobene pogreške, saj ste bili vi blizu.* «Motite se. Da niso bili rdečkarji tako zmedeni, bi bili vi dobili kroglo ali zabodljaj, ker midva bržkone ne bi bila mogla tako ročno priskočiti. Neumnost ste pa vendarle že zato storili, ker se niste ravnali po mojem navodilu. Kako naj se človek v opasnih podjetjih zanese na vas? Tu potrebujemo popolne gotovosti in zaupanja. Ako se to ne spremeni, vas ostavimo na cedilu!* «Živjo, živijo!* je kliknil Parker. Wabble se je nekaj časa prerekal z njim, potlej pa se srdit obrnil. Najprej sem poskrbel za našo varnost: poslal sem po konje in potem razpostavil Straže. Hawley je bil prvi. Iztikati je moral okoli hoste in javiti vsako sumljivo stvar. Mrtva trupla smo spravili s poti. Nato smo sedli, da bi se pomenili o svojem položaju. Večerilo se je, ali kuriti ni kazalo. Sijaj se sicer ne bi bil videl ven, ker je ,šumica' precej gosta; toda Komanči, ki bi jih pozneje pot zanesla tod, naj ne bi našli sledov po taboru. Poglavitno je bilo sedaj, kaj mi ima povedati Peš-endatseh, ,dolgi nož'. Na moje vprašanje, je li naletel na Vinetuja, je izjavil: «Sem. Apaški bojevniki so čuli, da so Komanči izgrebli sekire, in nemudoma razposlali oglednike, da bi dognali, kam meri napad. Med ogledniki sem bil tudi jaz in sem imel poleg sebe še enega vojaka. Jahala sva ob vodi Pe-kosu navzgor, kjer se je bilo nadejati Komančev. Dohitela sva jih ob Saskuan-kuju, ki mu mi Apači velimo Doklis- to, .višnjeva voda'. Opazovati jih ni bilo moči, še manj pa zalesti, ker so bili razkropljeni na lovu.» «Zvečer se pa vendar ne hodi lovit!» «01d Shatterhand ima prav, in midva sva tudi to vedela. Pustila sva konje zad in se peš priplazila k .višnjevi vodi'. Prišla sva tja, ko je bila že tema.» «Sta kaj čula?» «Nič. Dosti sva se trudila, pa ni bilo sreče. Moj beli brat mi bo to verjel in mi prizanesel očitke. Najdrznejšemu in najopreznejšemu ogledniku se pripeti, da se vrne brez uspeha.» «Gotovo! Poznam te in ne mislim slabo o tebi. Kje si srečal Vinetuja?» «Dva večera sva se priplazila k .višnjevi vodi'. Drugi večer sva se dobila z Vinetujem, ki je prišel še pred nama in velel, naj greva z njim.» «A, potemtakem je gotovo kaj izvedel!» ^Izvedel je še nekaj, čemur se bo moj veliki, beli brat Old Shatterhand čudil. V veliki pustinji, ki jo belokožci nazivljejo Liano estacado, leži namreč lep kleparja-sijar-destar* z obilo, bistro vodo, ob kateri stoji prekrasno drevje, grmičje in cvetje. Vmes je hiša, kjer stanujejo tri osebe, namreč Deklil-Inda**, Deklil-Izonat, ki mu je mati, in bel lovec. Ta je gospodar okraja in se kliče Dil-Mejehtt. Vinetu ga je videl in kadil z njim pipo prijateljstva. «Tudi jaz ga poznam.» «Uf!» se je zadivil rdečepoltec. «01d Shatterhand torej pozna pot tjakaj ?» * Zelen otok. ** Zanjorec. + Zamorka. tt Krvavi lisjak. Karel May: Old Surehand. H3 8 «Bil sem večkrat ondi. Ali ti Vinetu tega ni povedal?* «Ne. Vinetu, veliki apaški glavar, ne reče nobene besede odveč. Ti torej veš za pot! Zato naj te jaz počakam in ti prinesem poglavarjevo sporočilo!* Čudil se je. Iz njegovih besed sem razbral, kako molčeč je bil Vinetu tudi v tej zadevi. Nikdar ni črhnil o zelenici v Estakadu. Apač je nadaljeval: «Svoje dni so morali biti Komanči pri ,Krvavem lisjaku', kakor sem posnel iz Vinetujevih besed.* «Seveda. Bili so z njim in z menoj tam. Mladi načelnik Šiba-bigk* jih je vodil.* «01d Shatterhand je o vsem prav poučen, zakaj ta mladi načelnik bo zdaj Komanče vodil proti ,otoku' v puščavi.* «Si morda zvedel, zakaj gredo Komanči z vojsko tjakaj?* « Vinetu je izsluškal. ,Ksvavi lisjak' je prišel iz puščave na lov in zadel ob čelo Komančev. Naskočili so ga, da bi ga potolkli. Branil se je in jih nekoliko postre-lil. Njegove krogle so jim predrle čelo na sredi. Eden njih je bil tistikrat pri njem v puščavi in ga je spoznal.* «Jim je ušel?* «Nobena krogla ga ni zadela, noben nož mu ni opraskal kože.* «HvaIa Bogu! Sedaj gredo iz maščevanja nadenj.* «Ubiti ga mislijo, dom in drevje pa požgati, da bo ,otok' kakor pustinja.* «Ali Vinetu tega ni slišal šele ob ,sinji vodi', ampak je moral že prej vedeti. Jaz sem namreč dobil vest o tem že zgoraj na planini Sierra Madre od njega.* * Železno srce. «Dva Komanča sta bila ondukaj na lovu in govorila o tem, ker ga nista poznala. Srečal jih je in se izdajal za kiovaskega sina. Pa sta mu verjela.» «Potemtakem sta bili njuni duši odsotni. Naprej b « Vinetu je takoj odrinil s Sierre Madre, da bi posvaril .Krvavega lisjaka'. Spotoma je videl sledove Komančev in prišel do ,višnjeve vode'. Pri tem je naletel naju. Mojega spremnika je poslal domov po tri sto oboroženih Apačev, ki naj jih privede v Nargoleteh-tsil*, kjer bodo počakali Shatterhanda. Mene je vzel semkaj v ,gozdič' in me pustil tu z naročilom, naj jaha Old Shatterhand v Nargoleteh-tsil, se postavi našim vojakom na čelo in pride za njim vi Liano estacado.» «Dobro! Torej na Deževno goro! Pol dne dobre ježe odtod. Kraj je j ako prikladen, ker ondi se nad tri sto mož imenitno skrije. Škoda, preškoda, ker si pokončal te tri Komanče! Gotovo bi človek kaj koristnega izvabil iz njih, na priliko, kdo je poveljnik.* «Šiba-bigk. To sem že povedal.* «Dvomim o tem, ker je še premlad. «Ob .sinji vodi' zapoveduje Vupa Umugi. Ta se ne bo pokoril mlajšemu vojniku, potlej pa pride še Nale Masiuv, ki je gotovo preponosen, da bi se podredil .Železnemu srcu'.* «Uf! Nale Masiuv, ki ima na vsaki roki le štiri prste? Odkod ve Old Shatterhand to?» «Prisluškoval sem ob ,sinji vodi'.* «Uf, uf! Old Shatterhand je oblezel komančevske pse? Česar noben vojščak ne opravi, to doženeta zatrdno dva, Vinetu in Old Shatterhand!* «Od starih dveh ne smemo nič prida pričakovati. Šiba-bigk pa mi je hvalo dolžan, ker smo mu takrat oteli živ- * Mokric (deževna gora). Ijenje ter ga varno spravili skozi Liano. Sicer je mlajši, težko da bi se mu ona dva poddružila, vendar on je sin slovitega Tevua-šoha*, ki je bil nekoč višnji zapovednik vseh komančevskih plemen. Očetna slava utegne vendar sinu pripomoči do vrhovnega poveljništva. Ko bi bili vsaj ti trije Komanči še živi, da bi kaj trdnega izmamil iz njih.* Ob teh besedah je ,dolgi nož' prosil, da bi smel govoriti o mrtvecih: «Tu sem čakal na Shatterhanda», je pričel na moje pritrdilo. «Iz opreznosti sem skril konja v gosto grmičje. Obenem sem pazil, da se ni sledilo za menoj. A skoraj sem moral iti sem in tja. Treba je bilo konja pojiti. To me je izdalo. Žival sem pognal k vodi, in dokler je pila, sem stopil na rob ,šumice', da bi se razgledal. Videl sem, da prihaja teh šest psov. Jedva sem utegnil spraviti konja v skrivališče. Stopinj pa že več nisem 'mogel zabrisati. Zapazili so jih in stopali za njimi v goščo. Pobegniti se ni dalo, bili so mi preblizu. Prvega sem počil, drugega in tretjega zabodel. Ostali so me pa zagrabili, ranili, zvezali in pripeli k drevesu. Ko ste vi prišli, sem jih potolkel. Poprej pa sem slišal od njih, da kanijo na ,otok' v puščavi, ker žele ujeti »Krvavega lisjaka' in staro črnko ter ju spraviti v veliko selo Komančev. Ko so se med seboj menili, sem slišal, kje zdaj leži njih vas. Kraja sicer ne poznam, ali ime Kaam-kulano** sem si zapomnil.* «Zmotil si se in za trdno poznaš kraj. Vi mu namreč rekate Kačo-Nastla, torej tudi Zajčja dolina.* * Ognjena zvezda. ** Zajčji dol. * v «To dolino seveda poznam. Debel dan ježe proti severu odtod. Tja hočejo spraviti Krvavega lisjaka z zamorko vred, da bi ju trpinčili na kolu. Zamorec je že tam.» «Kaj?» sem se zgrozil. «Kateri zamorec?» «Sin stare črne žene, ki biva s ,Krvavim lisjakom' v pušči.» cA! To je seveda jako važna, pa tudi jako nevesela novica.» «S .Krvavim lisjakom' sta bila na lovu, pa so Komanči planili na njiju. ,Lisjak' jih je precej potolkel ter ušel, zamorca pa so zgrabili in odvedli v Zajčji dol. Ondi ga čuvajo, dokler ne bo še ,Lisjaka' in črnke. Potlej bodo vse tri do smrti trapili.» «Bog ne daj! Boba moram osvoboditi. Neutegoma od-jezdimb Skočil sem na noge, ves razburjen, čeprav me vobče ni bilo lahko razvneti. Drugi so strmeli, Apač pa vsekakor najbolj, kajti rdečec še huje zaničuje črnca nego belec. A ni si upal nič pripomniti. Staremu Wabblu, bivšemu govedarju, pa je stal črnjak domala prav tako nizko kakor kužek. Zato ni mogel brzdati jezika. Zavrnil sem ga. Tako se je vnel dolg prepir, v katerega je slednjič posegel Surehand: «Slišite, Mr. Shatterhand, nekoč ste zanimivo pravili, kako ste tam gori v Narodnem parku trčili na siuško krdelo. Imeli ste družbo hrabrih korenjakov pri sebi, vmes pa tudi zamorca z imenom Bob, ako še prav pametim. Je li to isti Bob? No, potem grem tudi jaz.» Ko sva pretresla vse možnosti, sem naročil .dolgemu nožu', naj drugo jutro ostale spremi v Nargoleteh-tsil. Kaj pa z mrtveci? Pokopati jih ne kaže: Kadar bi Komanči jahali tod proti puščavi, bi zasledili grobove. Po » Apačevem nasvetu naj bi jih privezali na konje ter odnesli v Nargoleteh-tsil, kjer bi jih zagrebli. Pritrdil sem. « Čigavi so njih konji, orožje in stvari?» «Tvoji. Mi ne maramo ničesar, razen ako hočeta Mr. Parker in Mr. Hawley svoja konja zamenjati.* «Tako bodi. Skalpe si pa vendar vzamem. Tudi oni bi bili storili z mojim tako. Hov!» Sedli smo, jedli, legli in pospali. Poprej so se Parker in Mr. Hawley ter Indijanec ponudili, da bodo prevzeli stražo vso noč, ker imamo mi trije tako naporen pot na umu. Cet.rto poglavje ZELENICA Na zapadu, zlasti v Teksasu, je zajec malo večji od našega uhljača, ima pa tudi znatno daljša ušesa. Bilo jih je na prebitek in na pretek, saj je bilo dovolj bivolov in druge divjačine, tako da je zapadnjak redkokdaj pomeril na dolgoušca. Vendar nikoder jih ni bilo toliko kot na povirju Buffalo-Spring. Ta rečica vre na dan v ozadju kamenite kotanje, slične ponvi, koder se je potikalo polno omenjenih glodalcev. Zato so jo beli lovci nazvali Hare-pan, zajčja tavica ali topilnik. Na podanku te doline je skoraj vse leto bohotela zelena murava, sočna trava, in po prečnih pobočjih je stalo grmovje, iz katerega je ponekod štrlela drevesna krošnja. To je bil Zajčji dol, kje so sedaj šatorili Vupaumugijevi Komanči. Naslednji dan smo dve uri pred somrakom dospeli v bližino te doline. Okolica sicer ni bila puščava, pa tudi ne kdo ve kaj zelena, in ker smo morali biti pripravljeni na srečanje, smo iskali kritja. Najti smo ga mogli zgolj ob grmovjih, torej ob rečici. Na vodo smo zadeli tam, odkoder je bilo kvečjemu četrt ure hoda do vhoda v kotanjo. Vsekakor je bilo predrzno, da smo se ob belem dnevu spustili tako blizu. A imeli nismo izbire, ker je bil čas prepičlo odmerjen. Še pred nočjo je bilo treba dognati, kako je v dolini. Bili smo tako srečni, da smo našli ob vodi prostor, kjer nam je kokava nudila izborno skrivališče. Trudne konje smo napojili, nato so se pasli. Zase smo imeli suhega mesa za nekaj dni. Ker sem bil edini jaz nekdaj tu, sem prosil starega Webbla in Surehanda, naj nikar ne odhajata iz skrovišča. Sam pa sem se odpravil na prežo. V dragi, kfer stopa voda iz doline, se pobočje na desni in levi polagoma vzpenja in grmovje sega vse do vrha. To je bilo zame ugodno. Grmičje se je zgoraj vleklo v okroglici liki venec okoli kotline in mi dajalo dovolj zavetja, če se je bilo skriti. Neka težava mi je pa vendarle delala preglavico: sledov nisem smel puščati za seboj, ali kvečjemu tako neznatne, da ni bilo razločiti, so li od mojih škornjev ali pa od indijanskih mokasinov. V ostalem je bil ves kraj dočista brez drevja in grmja, da si mogel opaziti sleherni predmet daleč naokoli. Previdno sem stopal naprej, pridno se oziraje na prosto. Na mojo radost ni bilo videti žive duše. Minil je torej čas, ob katerem so se morali vsi zaostali stanovniki taborišča zbrati za večer in nočni počitek. V odsotnosti moštva se strogo pazi na to. Prišedši na otvor doline, sem krenil na desno in jo mahnil po rebri navzgor. Je li bil vhod zastražen? Zrl sem doli, a nisem videl božjega krsta. Tabor je stal po vsej priliki sredi doline, ki si jo mogel peš prehoditi v pol ure. Zadnji del je bil na vsak način določen za konje. Tihotapil sem naprej. Čas je bil izredno prav izbran, kajti tu gori ni bilo nikogar in tudi nobenega novega sledu, ki bi bil pričal, da je bil v poslednjih urah kdo tod. Skoraj sem uzrl prve šatore, in ko sem se pomaknil še nekoliko naprej, se je prikazalo šatorišče, obstoječe iz samih letenskih streh od platna. Nisem jih utegnil šteti, a bilo jih je preko sto. Po utru med šatori so pohajkovali dečki, žene in deklice. Možakov sem opazil bore malo, pa še ti so bili videti stari. A brez vsega varstva Vupa Uinugi vendar ni mogel ostaviti naselbe! V ozadju se je paslo nekaj konj. Prodiral sem še dalje, da bi dobil boljši razgled. Saj je bilo potreba po kakem znamenju spoznati šator, kjer tiči Bob. Po vsakem leže stražniki spred. In res! Ob vhodu najzadnjega šatora sem ugledal dva vojskarja. Nedaleč odondod se je dvigal šator, večji mimo drugih. Spred sta bila zabita dva droga, na katerih so viseli raznovrstni predmeti čudne oblike. Ali sta bila to vračila, leki? Bržčas. Vsak vojak ima zgolj eno vračilo: če ga izgubi, je izgubil čast, dokler si ne osvoji novega vračila, usmr-tivši kakega sovraga. Pri nekaterih plemenih potomci čuvajo vračila. Svet, dragocen spomin na prednike. Kdor jih zafračka, je po splošnem mnenju dodobra uničen. Obšla me je misel: niso li to vračila Vupaumugijevih pradedov? Tedaj si jih moram po vsakem prilastiti. V borbi med Apači in Komanči mi utegnejo neznansko koristiti. Stopivši še malce naprej, sem nenadoma zazrl stopinjo, prejkone sled ženske, ki je priplezala navzgor po vzpetini. Ona me up sme videti, nazaj moram. Pravkar sem se hotel obrniti, ko zašumi v šibovju, in stala je pred menoj. Že sem dvignil roko, da bi jo popadel, pa sem jo spet spustil. Ne zato, ker je bila samo ženska, marveč za-stran izraza, ki jo je prešinil ob pogledu name. Bilo ji je kakih 40 let, ali žalost ji je razorala že globoke vraske v lice. Izredno visoka in plečata postava ji je bila odeta samo z modrikasto, srajci podobno haljo. Razoglava je bila. Sivkasti lasje so ji nepočesani viseli nglik zmedenim motovilkam ali predenom. Obraz ji je • bil globoko zagorel, a na drugem kraju jejne bi bil štel za Indijanko. Imela je kavkaške poteze.'"Celo zazdelo se mi je, da sem jo nedavno videl. Suha pa ko sama kost. In te oči.! Take srepe in divje plamteče, hkrati pa obupane oči sem videl po blaznicah. Da, da: ta ženska je bila prismojena. Spočetka je srdito buljila in bolščala vame, potlej so se ji oči milo zasvetile. Obledne ustnice so se smehljale. Mršavi prsti so se ji krivili, ko mi je po-mignila proti sebi, nato sem razločil tihe, hlastne besede: «Pojdi sem, pojdi sem! Nekaj te moram vprašati.» Napravil sem tri korake. Prijela me je za rokav: «Ti si belokožec?* «Sem. Kdo pa si ti?» sem se odzval pritajeno. «Jaz sem Tibo-vete-elen», mi je šepetnila. Vete se pravi žena. Kaj pa znači tibo in elen, nisem vedel. V narečjih, ki jih znam, teh dveh besed ni. «Ali imaš moža?* «lmam. Ime mu je Tibo-taka!» Zopet ta neznai tibol Taka pomeni moža. «Kje pa je?» sem pozvedal. Tedaj je primaknila usta tik na moje uho, šepeta je: «Po .Krvavega lisjaka' gre. Z drugimi vred mora v puščavo, ker on je vrač tega plemena.* Res, bila je brezumna, sicer ne bi bila tujcu tega raz-odela. Potlej me je prijela za obe roki in vprašala z izrazom silne napetosti: «Si poznal mojega Vava Derika?* Vava se reče brat. A Derik? Morda misli angleško ime Ditrih? Toda bratu te Indijanke ne more biti tako ime? Bržkone mi je bila beseda, ki jo je mislila, neznana. «Ne*, sem odgovoril. «Belokožec si in ga nisi poznal? Gotovo si ga poznal. Domisli se!* Odlomila je vejico v grmu, napravila iz nje obroč in si ga dela na glavo, šepetaje: «To je moj myrtle-wreath, moj myrtle-wreath! Ali ti ugaja?» Čudno in čelarno! Ta Komančica je rabila angleško besedo myrtle-wreatli, mirtov venec! Katera Indijanka ve za ta izraz? Nobena! Prijel sem jo za roko, rekoč: «Si ti belka? Povej mib Tedaj je spustila svojevrsten, nepopisen kikot in odvrnila: «Za belko me imaš, ker sem lepa in nosim mirtov venec? Ne glej mi v oči, če ne te bo hrepeneje zapeklo, kakor mene žge! Si poznal mojega Vava Derika? Naj ti pokažem šator, kjer stanujem?* «Pokaži mi gab «Daj, stopi sem na rob! Ampak da te ne zapazijo, drugače moraš dati svoje življenje. Naši bojevniki usmrte vsakega belca. Jaz pa sem vesela, ker sem te videla, in ne bom niti bleknila o tem, ker ti boš storil, česar te prosim.» «Bom. Kaj pa bi rada?* «Ako srečaš Vava Derika, mu daj tale mirtov venec.» «Prav. Ampak kje pa je tvoj Vava Derik?» «Zdaj je v — v — v — pozabila sem. Pa ga že najdeš, jeli?* Pritrdil sem, da bi jo razveselil. «Kaj pa mu pri tem povem?* «Reci, da — da — da — nič ni treba reči. Če zagleda venec, bo že razumel. Zdaj pa poglej tja doli! Vidiš v drugi vrsti šator z znamenjem vračitelja. Tam bivam jaz.* «Kdo pa v velikem šatoru z dvema rantama?* «Vupa Umugi, naš poglavar.* «On je odšel. Kdo je zdaj notri?* «Samo njegova žena in njegova hči.* «Pa v zadnjem šatoru, kjer ležita oba vojaka?* «Tu pa je zamorec, ki ga ubijejo, kadar bo ujet ,Krvavi lisjak'.* «Imate dosti vojakov tu?» «Samo ta dva, ki ju vidiš. Mnogo jih je s poglavarjem v puščavi, drugi pa so na lovu. Vrnejo se jutri ali pojutrišnjem. Pa saj ne izgubiš mirtovega venca», je dejala, zroča predse, kakor da išče nečesa v sebi. Nato me je prijela za roko ter povzela: «Zdaj moram iti. Tudi ti pojdi! Pa nikomur nič ne pravi, da si govoril z menoj. Od mene ne bo tudi nihče nič izvedel.» Prisegel sem ji molk. Nato je odšla niz breg, a spotoma se je okrenila in pomenljivo položila kazalec na usta. Kmalu sem jo izgubil iz oči ter odšel. Kako naključje! Nekam čudno mi je bilo pri srcu. Ta ženska mi je bila uganka. In ta venec. Mogoče je povzročil njeno prismuk-njenost? Ali pa je v trenutku, ko se ji je zmešalo, nosila mirtov venec? Ako je tako, je belica, ne pa Indijanka. V boju morebiti trčim na vračitelja, tedaj mi bo dajal odgovor! S tem ukrepom sem se povrnil v naše zakotje. Dospel sem neopažen tja, ko se je mračilo. « Vendar, vendarb me je sprejel Wabble. Surehand pa je bil tiho. «Skoro sem se bal za vas.» Razloživši jima položaj, sem prosil za mir, češ, da moram premisliti, kako bi rešili Boba. V resnici sem imel načrt že narejen. Le govoriti se mi ni hotelo, ker mi je rojila Indijanka po glavi. In prav sedaj mi je oko zadelo na Surehanda, čigar možato krasni, resni obraz je v poslednjih dnevnih odsevih dobival otožne, genljive poteze. Je bilo res ali sem se varal? To je bila sličnost, ki sem jo poprej pri ženski zaslutil, a da je nisem bil kos točneje določiti. To je bilo isto obličje, isto čelo, ista usta, le mlajše, polnejše, moško namesto žensko. V istini sem za- strmel, a v naslednjem trenutku sem si rekel, da se bržkone motim. Stran z omamo! Naglo je stemnelo, skoraj nisem več videl Surehandu v lice. Ko vsaj ne bi bil imel svojib dojmov za prevaro in bi mu bil govoril o Indijanki! Dosti prej bi se bila otela iz noči blodnomiselja! Dolgo smo zdeli brez besed, dokler ni Wabblu pošlo potrpljenje. «Le potrpite!» sem ga prosil. «Prej se ne da nič početi, nego rdečkarji pospe. Vem, v katerem šatoru je Bob. Pri-krademo se tja, podremo stražnike ...» «Do smrti?* mi je segel v govor. «Dovolj je, da jih omamimo.» ^Prevzemite kar sami! Tega jaz ne znanu «Potlej gremo k glavarjevemu šatoru in vzamemo vračila, zdravila, ki tam vise na drogih.» « Vračila, zdravila?» se je zavzel očka Wabble. «Mislim leke njegovih prednikov.* «Pasja dlaka! Če to zve, se mu bo zmedlo. Saj s tem izgubi čast in vse, kar ima in kar je.» «Ne bo za dolgo, ker mu jih pozneje vrnem.* «To se razumu protivi. Rajši jih pustite že zdaj na kolu!* «Jaz imam svoje namere. Preprečiti hočem prelivanje krvi, prisiliti glavarja, da sklene z Apači mir brez borbe In da ne nadleguje ,Krvavega lisjaka'.* «Mr. Shatterhand, to je sijajna nakana. Vendar osebno mi je žal, da se vam bo posrečila. Prevaran bom za svoje veselje. Rdečuhom sem hotel dati trd nauk. Vem, da se ne strinjate, vendar sem mnenja, da ni mogoče nikdar dovolj Indijancev iztrebiti. Ta mrčes mora s tega sveta. Vsak Indijanec je konjski tat.» Ugovarjal sem mu. On pa je povzel: «Upanje mi pa vendar ostane: drugi načelniki ne bodo marali miru. Morebiti Nale Masiuv, še prej pa mladi Šiba-bigk. Oče mu je bil prvi komančevski glavar. To bi bil tudi sin rad. Vupa Umugi mora torej s poti. Boljega razloga ni treba, nego da je utrpel svoja vračila.* «Ne bo nič. Šiba-bigk mi je hvalo dolžan. Ako resno izpregovorim z njim, mi pojde na roko. Pri njem pošljem samo moralne, nravne čete v boj.» «Moralne? Seveda, če izvajate ta izraz od morati. Nravnosti pa noben Indijanec ne uvažuje.* «Rešil sem mu življenje in pušil z njim nele pipo miru, temveč tudi kalumet prijateljstva. Ni to nič?» «Kalumet prijateljstva. To je vsekakor precej. Za mirovno kajo pa se nič ne zmenim, ker to je pač sam pih in puh Ali če dva bratovščino kadita, si ne smeta nikoli z orožjem stopiti nasproti; ifsclearh « Vidite! Ako Šiba-bigk ne privoli v moj predlog, bom že znal njegovo verolomnost oznaniti, tako da se bo o njej govorilo v slednjem indijanskem šatoru in v slednjem stanišču.» «Hm, da. Noben belec, pa tudi noben rdečec ne bo več z njim pušil pobratimstva.» «Zato se bo odrekel borbi z nami že iz previdnosti, če ne iz prijateljstva in zvestobe.* 131 9* «Bes te plentaj! Saj to je Shatterhandov glas!» «1, kakopa! Drugega nimam.» «On je, zares je on. Bogme, gospod, ne morem se vam prečuditi; Tako lepo dirkate, tako enotni s kljusetom, kakor da sta že tisoč vreč ovsa vkup pozobala. Saj to ni konj, ki ste ga mislili ukrasti!* «Pač, pač, le poglejte!* «Hm, tako mi duše, on je!» Čudež se je zgodil, drugače ga ne bi bili tako brž ukrotili.* «Prav nič ga nisem krotil. Brez upora me je prinesel dotod.* Nemogoče! Meni kaj takega ne boste natvezli.* «Da sem ga silil, bi se konj sedaj drugače vedel, drugače stopal.* «Pretema je, da bi mogel videti. Se kaj poti in peni?* Okrenil je svojega konja proti meni ter iztegnil roko, da bi mojega potrepljal. Ta pa je plaho puhal in se vzpenjal. «Nikarte, gospod. Konj ne trpi belcev.* «Saj ste tudi vi tak!» «Ampak mene ima za rdečega.* «A, zato ste se našemili z odejo? To ste prebrisani! Ampak duh! Indijanec zaudarja po — po — hm, kako bi rekel? Zaudarja po nesnagi, po stanovišču, po — po —, skratka po divjaško. Pri belcu ni take izparice. Če ste se že okrinkali, bi vas morala kleka vendar po vonju spoznati.* «Sem pač izpremenil svoj duh. Poznam zanesljivo sredstvo.* «Katero pa?» «Moja tajnost. V nek!ai urah duh izgine, in ako tedaj odložim odejo in si posadim klobuk na glavo, bo gura spoznala prevaro in se branila. Tedaj bo že dan in na preriji pride do borbe, ki sem se ji zdaj ognil, ker bi bil tvegal življenje... A požurimo se odtod. Naj grem jaz naprej, da se moj konj ne bo vas plašil.» Bob je jahal znatno bolje nego svoj čas. Takrat se je z rokami krčevito držal konjske grive, a vselej je spolzel nazaj in smuknil pri repu na tla. Zato so mu zvrgli priimek Sliding-Bob, Drčajev Bob. Danes ni zaostajal za nami, kar pa je bilo v dobršni meri pripisovati konju. Nekaj ur smo zdržema dirkali, nato pa razsedli, ker je bilo še dan ježe v Nargoleteh-tsil. Konje smo na dolgo nakolčili, da so se mogli pasti. Svojega sem pritrdil na strani, ker je brcal in grizel proti drugim. Sedaj je Bob prišel do besede in pripovedoval, kako je bil ujet. S .Krvavim lisjakom' sta bila na lovu pa so ju Indijanci napadli. «Koliko pa jih je bilo?» «Deset in še deset in še enkrat deset. Morda celo več. Maser Bob ni mogla dobro šteti.» • Meso je bilo pošlo, pa sta bila vzela puško na rame. Mati Sana je ostala sama doma. Dolgo ni bilo nobenega loveža, dokler nista zabredla daleč, noter do Deževnega hriba. Tam sta ustrelila dva zobra, meso razsekala na kose in nataknila na jermene, da bi ga odnesli tovorni konji. Potlej sta se odpravila na sled novemu plenu, a vsak v svoj kraj. Zmajal sem z glavo, češ, eden bi bil moral ostati pri konjih in mesu. Črnec mi je pritrdil: «Masa Shatterhand dobro razume, bolje ko ,Krvavi lisjak', dosti bolje ko maser Bob.» Po dolgem brezuspešnem iskanju se je Bob vračal, ker je pričelo pršeti. Tedaj pa ga obkolijo Komanči, ga ujamejo, izprašujejo, a ker molči, ga tepo. Njih izvidniki pa le nalete na ,Krvavega lisjaka', ta pa postrelja nekoliko Komančev ter unese pete. Zasledovalci ga niso dohiteli, temveč prišli prazni nazaj. Potem so privezali črnca na konja, naložili meso ter odjahali. Skoro dva dni pozneje je bil Bob v šatoru. Povedali so mu, da ga bodo usmrtili na olihu, kadar ujamejo še .Krvavega lisjaka'. «Hm! Je li močno deževalo?* «Močno! Dež je šla maser Bobu do kože.* «Razumem. Ker je bilo zvečer, kakor praviš, .Krvavi lisjak', akotudi se je vrnil, da bi te poiskal, ni mogel videti sledov za Komanči, drugo jutro pa je trava radi dežja zopet vstala. Tako ni mogel dognati, kam si prešel. Menil je, da si zašel, in je iztikal za teboj. Ko te pa ni bilo od nikoder, je domneval, da si morda zapazil rdeče-kožce in se vrnil domov.* «Ali ko je masa ,Krvavi lisjak' videla, da maser Bob ni pri materi Sani?* «Je prejkone zopet odpotoval, da bi te vnovič iskal. Bog zna, koliko časa se je potikal okrog, da bi te zasledil. Rdeča vojska pa se je sedaj dvignila, da bi naskočila vašo hišo in .Krvavega lisjaka' potolkla.* «Tega ne sme! Maser Bob ubije in postrelja vse, vse, vse! Nihče ne bo živa ostala!* Črnogelj je škrtal in škripal z zobmi, ki so bili močni kakor panterjevi. Ker je bil sestradan, sem mu velel iti po mesa v mojo torbo pri sedlu. Jedel je, jedel, jedel brez prestanka, dokler ni počedil vse zaloge. Vselej je bil ješč, ali toliko še nikdar ni spravil pod rebra. Vmes nam jet pravil podrobnosti iz svojega ujetništva v Zajčjem dolu. Ob zori smo vstali. «Radoveden sem, kaj napravi sedaj vaš konj*, je menil Wabble. «Saj maskarade bo poslej konec, ali ka-li?» Šel sem h. konju, da bi se mu dobrikal. Bil pa je ne-zaupen in nemiren. Šopiril je grivo, sopihal in pulil laso. Rastlinski duh se je bil izgubil, žival se je varala zgolj radi indijanske odeje. Izdrl sem klin iz tal in ga spravil v torbo, zasedel, odvezal laso konju z vrata ter ga ovil v zanke. Drugi so radoznalo oprezovali, vendar le od daleč, da jih ne bi žival prevrnila, če bi mahoma zdirjala. Svojevrsten drget ji je spreletaval vse truplo; poznal sem to trepetanje: znak bližnjega boja. Ko bi trenil, sem zagnal odejo raz sebe proti staremu Wabblu. Prav tako jadrno sem si vrgel laso črez rame. Z eno roko držeč borne va-jete, sem z drugo potegnil klobuk izpod suknjiča, da bi si ga poveznil in krepko potlačil na glavo. Tedaj se konj ozre nazaj, me samo kratek hipec motri, nato pa na glas in srdito zarezgeta in se spredaj vzpenja pokonci. Oberoč natezam vajete k sebi in jače stiskam z bedri. Toliko da se ne prekucne. Pritiskam naprej in ga pri tem tolikanj sunem na stran, da se enkrat zasuče okoli svoje osi. Potlej se spred zniža in rita odzad — zlman. Potem mrka in mrka, krivi hrbet in skače z vsemi štirimi kvišku. Obstane, da bi me premamil, nato pa zviškoma s togimi nogami odskoči po strani, da bi jaz odletel na drugo plat — a zastonj! Privošči si vse muhe in trme, ki se jih nauče konji spenjavci — ali jaz trdno sedim. «Imenitno, sijajno, gospod!» krikne očka Wabble. «Po-šteno se držite. Mrcina vam hudo nagaja, vraga ima v životu!» «Doslej še nič ni», odvrnem. «Glavno šele pride, le čakajte!» Kakor da je razumel moje besede, se je konj vrgel na tla in se valjal, udrihaje s kopiti. Prišel sem na tla ter odskakoval, kakor se je pač kotalil, zdaj na levo, zdaj na desno, tako da mi je žival venomer ostala med razkre- čenima nogama. To je od sile naporno; treba je bistrega očesa za to, vedeti, na katero plat se misli konj zasukati v naslednjem trenutku, po vrhu pa še paziti, da te ne brcne s krepeljo. Še bolj prebrisano moraš pogoditi, kdaj hoče zopet poskočiti, drugače te telebi ob plat in ti uide. Sedaj je šinil kvišku in me po pravilu pobral v višino, pri čemer sem znova zgrabil vajet, ki sem ga bil poprej izpustil. «Izborno, izbornob je vikal starec. «Tri sto hudirjev, to je žival! Tako imenitno bi naredil samo še Wabble!» «Še kaj hujšega me čaka, gospodb sem zaklical. «Naj-prej ga upeham, potem pa mu dam, da mi jo uprhne. Za-jahajte, da boste mogli brž za menoj!» Medtem je konj ponovil popisani poskus in nato spet poskočil. Doslej se je človeška pamet borila z živinsko voljo, poslej pa naj bi groba sila zalegla proti grobi sili. Pri tem sem vselej ostal zmagovalec. Dosihdob ni še nihče tega posnel za menoj. Krepkeje sem torej nategnil vojke, se pomaknil bolj naprej in z vso močjo stisnil bedri. Kakor dre ven je obstal. Vlekel sem na uho. Pride li glas, ki ga čakam, ali ne? Da, prišel je. Zategel, globok, bolesten stok iz stisnjenih prsi, trdno znamenje, da bo zmaga moja, če se ne utrudim. Žival je hotela vnovič kvišku, spred, zad, z vsemi štirimi. Pa se ji ni obneslo. Gnjavil in davil sem jo, kar se je dalo. Po vsakem brezuspešnem naporu je na glas zastokala in hropla. To je trajalo pet minut in še dlje. Penila se je in na vse strani razmetavala bele kosmiče. «Sijajno, sijajnob se je zavzemal Wabble. «Še nikdar kaj takega!» O, ko bi bil on na mojem mestu! Pljuča so mi hotela počiti. Pot se mi je cedil iz vseh znojnic, a popustil nisem. Tedaj se je hotel konj zopet na tla vreči, da bi se valjal, pa ni mogel. Še enkrat stisnem z bedroma na vse kriplje — človeške žile in sile so preobladale: konj se je zrušil. «Veličastno!» je rjovel starec. «Temu jaz ne bi bil kos.» Surehand je molčal, a oči so se mu kresale. «Lepo, oh lepo!» je vpil Bob. «Masa Shatterhand že dostikrat tako naredila. Maser Bob to videlab «Pozor, tokrat mi jo pocedib sem odgovoril. Razkoračen sem stal nad konjem, s pripognjenim gornjim životom, z vajami v rokah. Opomogel si je, vstal in me potegnil s seboj. Nekaj hipov je miroval. Tedajci pa je praščil v tek, kakor da ga je pognala neznanska vzmet. Krotil ga nisem, skrbeč edino, da je šlo v pravi smeri. Drugi trije so se podili za menoj. Čez čas je žival ponovno poskusila, da se me iznebi, pa sem jo strahoval, dokler se ni zgrudila. Sedaj sem vedel, da se ne bo več upirala, in sem se postavil na stran, ko so me tovariši došli. «Vajeti Ste dali iz rok?» se je oglasil Wabble. «Pa če vam pobriše ?» «Zdaj že ne. Glejte sem. Poznam dresuro.» Položil sem konju dlan na glavo, rekoč: «Naba, naba — vstani, vstanib Skočil je pokonci.-Počasi sem šel proč in velel: «Eta, eta — pojdi, pojdi!» Šel je krotko za menoj, na desno ali levo, sem ter tja. «Prekrasno!» se je divil Wabble. «Ako človek ne bi videl, ne bi verjel.» «Ker poznam indijansko šolo, sem mogel konja brzdati, sicer pa ne. Zdaj pa pomislite, da je še dovolj drugih ja-haških narodov: Arabci, Beduini, Tvaregi, Perzi, Turk-mani, Kirgizi, Mongoli in tako dalje, in sleherni njih ima drugačen način jahanja ... Videli boste, da bo konj hodil kakor zvest in poslušen pes za menoj.» Konja sem potrepljal in pogladil, pa je ostal povsem miren. Preiskal sem mu kopita; pustil mi jih je pokojno liki pohlevno kmetsko kljuse. Ko sem zajezdil, je bil dočista krotak in svojiv. Priznal me je za svojega mojstra. Ker se je vedel privajeno in pitomo tudi napram mojim in svojim tovarišem, smo se držali vkup in si krajšali čas s pravljicami. Tako smo pod večer prispeli k Pekosu, in sicer kako angleško miljo nad izlivom .sinje vode'. Preplavali smo in naleteli na sled, držeč niz vodo. «Halo!» je zahalikal Wabble, «tu se vidi, da je že prišel Nale Masiuvb Surehand se je na kratko zastrmel v sledove in odvrnil: «To ni bil on. Je li to sled za sto konjikov?» «Prav pravite. Torej je bila prednja straža. Naših sledov ne smejo zapaziti. Kaj nam je početi?» «To naj odloči Mr. Shatterhand.s> Sklonil sem se s konja, da bi bolje gažo premotril, in dejal zatem: «Kakih dvajset jezdecev je bilo. Čutili so se popolnoma varne, sicer bi bili stopali v gosjem redu. Gaz je vsaj štiri ure stara. Kdor pride za nami ter ima sokolje oko, bo naše sledove prav lahko od nje ločil. Ker pa se že večeri, se nič ne bojmo in pojdimo naprej.» Ubrali smo jo po gazi in skoraj prišli do mesta, kjer so med grmovjem konjeniki počivali pred nami. «Res je bila dvajseterica mož. A to ni bil nikak pred-voj. Čemu bi Nale Masiuv delil svoje krdelo? To se»dela samo pred bitko ali v jako nevarnem kraju. Na boj ni bilo misliti, v opasnosti pa se ti ljudje po vsem videzu niso smatrali. Opraviti imamo torej s povsem svojitno četo. Tu mislim na mladega načelnika Šiba-bigka, ki mora seveda tudi k ,sinji vodi', če želi z Vupo Umugijem v Liano estacado.» je možno, gospod. Ali ga bomo sledili?* «Nima zmisla, samo v pogibel nas bi morda zavedlo.* «Pa vendar moramo niz vodo, če mislimo priti spet na oni breg.* cAmpak ne tako blizu vode, kjer lahko vsak čas trčimo na rdečkarje. Zavijemo rajši v loku, da pridemo šele v temi do broda.* «To je pametno in obenem opasno. Saj če se še pred trdno temo Indijanci prikažejo za nami, bodo zapazili mesto, kjer smo se ločili od te gazi. Krenejo za nami, pa smo izdani.* «1, moramo pač na takem mestu v stran zaviti, kjer se ne bo nič opazilo. In to mesto je vprav tukaj. Mar menite, da se ta vrzel v grmičju ne prilega za to?» «Naj bo vrzel ali ne, zapazili bodo vendar, da se sled cepi.* «Ne bodo, če prav naredimo. Tjakaj moramo namreč v skoku. Na tej strani se ne bo nič poznalo, saj so tla že tako in tako vsa razmendrana. Na oni strani bodo kajpada nastali vtiski od kopit. Ali odtod se ne morejo videti, ker je presledek ozek in so spodaj vejice med seboj zapletene. Le visoko moramo poskočiti, da ne osmukamo listja ali celo polomimo odraslekov.* Preskočivši škrbino, smo mahnili po ozkem šumskem robu ob reki, dokler nismo dospeli na plani svet. Poslej smo jezdili premo v pravokotnici od reke vse dotlej, da nas od tam niso mogli več uzreti. Potem smo krenili vzporedno in po zadostni oddaljenosti zavili zopet nazaj k Pekosu. Vrnivši se do njegovega brega, smo bili po priliki pol angleške milje pod pregaziščem in potakem prisiljeni obrniti se nazaj. Pri tem je bilo jako paziti, ker se je bilo stemnilo. Položaj ni bil videti posebno varen. Zbog po-močnih čet, ki jih je Vupa Umugi čakal, si moral baš na brodu biti venomer pripravljen na srečanja. Zato smo razsedli in vodili konje kar se je dalo tiho. Skoraj se je pokazalo, da ta opreznost ni bila odveč. Še pred brodom smo namreč zaznali duh po smodu. Obstali smo. Sedaj pa doženi, kdo kuri. Wabble in Bob sta ostala pri konjih in orožju, s Surehandom pa sva tihotapila naprej. Po kratki hoji sva zapazila ogenj ob vodi, oseb pa radi grmičja še ne. Z vsem oprezom sva frkala naprej tja do grmovja, stoječega kakih dvanajst korakov od kurišča. Tu sta si sedela dva Indijanca nasproti, da ju je bilo videti od strani. Kaj hočeta neki ta Komanča tukaj? «Nale Masiuv še ni prišel», mi je pošepnil Old Surehand. «Vaše domneve so bile prave.» «Da. Čakajo ga in so postavili stražo, da mu pokaže pregaz. Njegova lovišča so namreč daleč odtod.» «Dobro, da smo prišli šele zvečer sem.» « Vsekakor. Za dne bi nas bila prejkone zapazila. Tako smo jih pa mi zavohali.» «Ker kurita, sta na vsak način uverjena, da nas ni več v tej okolici. Tepca!» «Sedaj sicer molčita ko lipov bog, a morda se vendar oglasita. Oni na levi je odličen vojnik. Ob ,sinji vodi', ko sem bil na preži, je sedel z načelnikom. Čujte!» Levi rdečepoltec je izpregovoril, a kratko in neumljivo. Drugi je nekaj pripomnil, a prav tako nerazločno. Takisto so švigale sem in tja posamezne besede, ki jih nisva razbrala. Zatem sva položila uho na tla, da bi bolje pojmila. Komaj sva to storila, kar me Surehand pomembno s komolcem dregne. Vedel sem, kaj hoče. Tudi jaz sem slišal zamolkli topot konj po mehkih tleh, pri čemer se noga včasi zadene ob korenino ali drugo trdo stvar. «So bili morda naši konji?» «Ne, zvok prihaja od zgoraj*, sem dejal. «Torej gre za Komanče, sicer bi ljudje pazljiveje vodili konje.* «Ampak ne vedo, da so tudi tukaj rdeči možje.* «Mar ognja ne vidijo?* «Po zvoku sodeč so še kakih 80 korakov proč. Na gore-njo stran je grmovje gosto in zakriva plamen. Tudi vohati ga ne morejo, ker veter vleče od zgoraj. Čim opazijo ogenj, bodo ustavili in razjahali, da se priplazijo sem. Gotovo kaj izveva.* Čakala sva. Gluhi topot se je ponovil še dvakrat. Komanča ob ognju ga nista prestregla, ker nista ležala z ušesom na zemlji. Potem je bilo tiho. Prihajači so bili postali pozorni in so se vsekakor na lahno bližali Tedaj je mahoma zašumelo v nasprotnem šibju in ,hiiiiiih' je za-donelo na glas. Stražnika sta preplašeno praščila pokonci. Na obrazu jima je bilo brati, da se hočeta potuhniti za grmovje, kjer sva ždela midva. Tudi midva sva švignila kvišku, da bi jo jadrno ucvrla. Tedaj se je razlegnil od one strani klic: «Vupa, Vupa?* cUmugi, Umugi», sta odgovorila stražnika ter obstala. Nato sta pomirjeno sedla. ,Vupa... Umugi' je bilo dogovorjeno znamenje. Rdečekožci so se od belcev naučili rabiti gesla. Črez čas sta prišla dva jaharja doli. Vrnila sta se bila namreč po konja in sta razsedla ob ognju. Midva sva se bila zopet spustila na tla. Došleca sta se posadila k straži, najprej brez besedice. Taka je indijanska šega. Kakih pet minut pozneje pa se je oglasil vojnik, ki sem ga poprej označil kot odličnega: «Čakali smo na rdeče brate. Vupa Umugi je nestrpen.* «Ali sme vojščak biti nepotrpežljiv?* je vprašal eden prišlecev. «Kazati tega ne sme, ali neučakljiv je lahko. Nadejali smo se vas že popoldne. Sedaj pa prihajate samo kot prednja straža. Kdaj prispe Nale Masiuv?* «Danes ga ne bo. Midva nisva prva straža, temveč poročnika. Kje je Vupa Umugi, s katerim morava govoriti?* «Tabori ob ,sinji vodi'.* «Spremi naju k njemu!* «Lahko še potrpimo. Moja brata vesta, da sem glavarjev zaupnik. Ako nočeta biti z jezo sprejeta, povejta meni naročilo, da glavarja pripravim.* Vestnika sta se spogledala, govorec pa je odvrnil: «Da, ti si glas in uho poglavarja Vupa Umugija. Zatorej zveš, akoprav nama je zapovedano, da morava samo poglavarju sporočiti. Nale Masiuv ne more priti danes s sto vojščaki, ker se je spotoma boril z belokožci.* «Uf! So mar belokožci v bližini?* «V bližini ne. Pač pa smo onkraj Zmotnega klanca naleteli na njih vojaštvo, ki je navalilo na nas. Bilo jih je toliko, da smo morali bežati. Pri tem je bilo dosti naših ranjenih ali ubitih. Bledini so nas podili in razpršili. Zvečer se je zbralo samo petdeset vojščakov pri glavarju.* «Uf, uf, uf! Kaj poreče Vupa Umugi! Morda odloži pohod v Liano estacado ter odrine v Zmotni klanec, da vas osveti!* «Tega nikar! Nale Masiuv, naš poglavar, nama je ukazal, naj mu to rečeva. Belokožci, s katerimi smo se boje-, vali, niso lovci, marveč pravi vojaki. Če jih premagamo in se vsaj eden vrne v svojo utrdbo, bodo od tam poslali na sto in sto vojakov, da se maščujejo za padle. Da, svoje mrtvece moramo osvetiti, ali tako, da pogine vse vojaštvo.* «Kako si Nale Masiuv to misli?* «Belokožno vojaštvo treba zvabiti v pusto Liano estacado, kjer naj zmedli in skoprni.* «Uf, Uf! Ta naklep bo godil našemu glavarju. Beli psi morajo vsi poginiti.* «Moj brat ima prav. Zato se pohod v Liano ne sme za-vleči. A če hočemo belokožce zmamiti v smrt in tudi sami ne obnemoči, potrebujemo vodo, ob kateri stoji ,Krvavi lisjak'. Imeti jo moramo, prej nego moremo povesti vojaštvo v Liano estacado.* «Kako pa naj jih zmamimo tja?* «Je mladi načelnik Šiba-bigk že dospel k mojim rdečim bratom?* «PopoIdne je prišel z dvajsetimi vojniki.* «On pozna pot do vode v pustinji. Od Vupa Umugija dobi moštva, kolikor mu je treba, da se polasti vode ter ujame Krvavega lisjaka. Medtem ko bo on to vršil, ostane Vupa Umugi tu vse dotlej, da se mu pridruži Nale Masiuv. Nale Masiuv je po boju poslal domov dva sla, ki naj pri-vedeta še sto bojevnikov. Ti naj ostanejo belemu vojaštvu za hrbtom in se mu ne pokažejo, dokler ne bodo belo-kožci v puščavi. Sedaj počaka en dan, da zbere razkropljene vojnike in potem napade vojaštvo. Boril pa se ne bo, temveč odstopal sem proti ,višnjevi vodi', kjer obide s svojim krdelcem vojaštvo, da se združi z naročenimi sto možmi svojega plemena. To ni težko, ker ima opravka z vojaštvom, a ne z zapadnjaki. Belokožci pa pojdejo za Vupo Umugijem in njegovo četo v zmotnem mnenju, da imajo Nale Masiuva in njegove pred seboj. Kadar dospo sem, boste vi že proč. Kazali se boste venomer, a kadar naj bi prišlo do napada, se umaknete, da boste imeli bele pse v puščavi. Vi boste spred, Nale Masiuv pritisne za njimi: torej bodo obkoljeni. Tudi če bi vas potem hoteli zgrabiti, se ne boste uprli, ampak se umikali bolj in bolj v puščavo, ker vi imate vodo, oni pa ne. Oni bodo počepali, medtem ko obe naši plemeni ne utrpita nobene izgube. Meni li moj brat, da Vupa Umugi privoli v ta načrt?* «Bo. Ako bi se protivil, ga jaz pregovorim. Zbor starešin potegne gotovo z meno j.» «Tako odrinimo k ,višnjevi vodi', da obvestim glavarja. Moram se žuriti, da prinesem odgovor Nale Masiuvu.* «Moj brat naj še malo počaka! Zamislek je prav dober, ima pa nedostatek: Šiba-bigk, ki pozna puščavo, naj s trumo naprej jezdi in se polasti vode. A kako najdemo mi ta kraj?* « Vrnil se bo in nam pot kazal.» «Pa bo li mogel? Ali ga ne bo nič oviralo?» «Ko so trije načelniki pretresali pohod v Liano, je Šiba-bigk dejal, da se na zadnjem hribu pred pustinjo dobi voda, z imenom Suks-ma-lestavi*. Mnogo komančevskih vojnikov je bilo na tem mestu. Lahko ga bodo našli.* «Suks-ma-lestavi? Tudi jaz poznam ta kraj.» «Dobro je. Ta kraj leži na potu, po katerem mora Šiba-bigk, zato bo tam vse ukrenil, da odondod najdemo smer k vodi. Dosti steblikovine raste ondukaj; narezal bo dovolj prekel in jih od tamkaj zasadil v pustinski pesek tja do izvirka.» «Uf! Kakor delajo bledokožci, ako jašejo skozi pustinjo in nočejo zgrešiti!» «Da, tako! Če torej pridemo v Suks-ma-lestavi in nas Šiba-bigk ondi ne bi mogel čakati, bomo pa našli kažipote.* «In bledokožci pridejo za vami ter istotako najdejo studenec!* «Pa ne! Je li moj brat kedaj čul o belih rokovnjačih, ki jim pravi k o 1 i č i? Ve li moj brat, kaj ti razbojniki počenjajo, da zvabijo potnike v smrt?» * ,Sto dreves'. «Kole pulijo in jih pretikajo.» «Ali ne morejo rdeči vojniki isto napraviti? Najprej se v oazi preskrbimo z vodo, potlej se nekoliko vrnemo nazaj. Pri tem popukamo Šibabigkove šibike in jih po-raztaknemo v pravcu, koder ni vode: vojaštvo mora poginiti. Ako Vupa Umugi odobri to nakano, bo ne samo voda v pustinji za vselej Komančev, temveč ujamemo tudi Krvavega lisjaka in pogubimo belo vojaštvom «Storil bo, kar mu Nale Masiuv po tebi predlaga. Govoril sem. Hovb «Potemtakem jahajmo k ,višnjevi vodi', ker se mudi.» Poteptali so ogenj in se udalili, da bi stopili v reko, oba sla jež, čuvarja pa peš. Nato sva se vzravnala še midva in se spogledala, čeprav se v temi nisva mogla videti. Kar sva čula, je bilo od sile tehtno. «Jaz sem bil tam gori v taborišču belih vojakov. Poveljnik je sicer domišljavec, ki bi zaslužil ponižanje. Ali tega, kar naklepajo ti rdečuhi, nikakor ne smemo dopustiti.* «Ker vas poveljnik ni poznal, mu človek še ne bi toliko zameril. Kaj pa pravite k nameri, ki jo je iztuhtal Nale Masiuv?» «Mojstrska ni.» «Tudi jaz mislim tako. Vendar takle konjeniški častnik ni nikakšen zapadnjak: bržkone bi se res dal zavesti v Llano.» «Prepričan sem o tem. Ako se mi načrt ne zdi mojstrski, še nočem reči, da ni čisto za nič. Mislim samo, da bi ga midva drugače skovala. Vendar pa pojdejo belci v past.» «Prav za prav bi se morala vtihotapiti k ,sinji vodi', da izvohava, kaj bodo sklenili.* «To je očivestno. Vendar si prihraniva ta trud. S svestjo se namreč nadejam, da bo Vupa Umugi pritrdil. Drugič pa tudi ne utegneva. Uverjen sem, da Šiba-bigk zajtraj Karel May: Old Surehand. 145 10 ali celo že nocoj odpotuje v Suks-ma-lestavi. Ker pa ga moramo prehiteti, ne kaže oklevati. Brž ko brž moramo v Nargoleteh-tsil, da vidimo, ali so naši Apači že ondi. Če so, damo konjem le malo oddiha in odjašemo pred dnem proti Llanu.» «Vam je li znan kraj, ki so mu Komanči rekli Suks-ma-lestavi?» «Prav dobro. Tamkaj sem vsakokrat počival, kadar sem obiskaval Krvavega lisjaka. V apaščini se imenuje Gutes-nontin-khaj, kar pomeni isto, namreč sto dreves.» «Torej je tam šuma?» «Prave šume ni. Samo spričo lege ob puščavskem obronku je naziv opravičen. Pravega drevja je malo, pač pa najdete redko halozo in suho, visoko preklovino, precej prikladno za kole, ki naj jih naseka Šiba-bigk. A zdaj bomo morali preko reke, dokler je brod še nezastražen...» «Pol,večnosti je trajalo», naju je sprejel stričko Wabble. «Že sem mislil za vama.» «Da bi naju spravili v nevarnost!» sem ga posvaril. «Vidite, te napake bi vas rad odvadil. Še pogubila vas bo kedajb Prebredli smo na pregazu, jezdili polahko skozi ozki gozdni pas rečnega brega in potem hitreje pognali, ker so zvezde sijale. V premi črti smo dospeli blizu Deževne gore. Okoli polnoči sta se pomolili pred nami dve višini. Vznožje je bilo obrobljeno z grmovjem. Mahoma je za-donel apaški klic: «Ti arku — kdo je?» «01d Shatterhand^, sem odgovoril. «Ovan ustah arhonda — pridite sem!» Krenili smo za grmovje. Pristopil je rdečepoltec in me motril. «Da, to je Old Shatterhand, veliki načelnik Apačev*, je dejal. «Na raznih straneh tega brda smo postavili straže, da bi vas počakali.» «So prišli vojniki Apačev?* «So. Trikrat sto po številu.» «Z živežem?» «Mesa in moke za nekaj tednov.* «Kdo je zapovednik?* «Enčar-ko*, ki je Vinetujev ljubljenec, kakor ve moj veliki brat Old Shatterhand.* «Je li prišel k vam ,dolgi nož' poleg dveh belcev?* «Prišli so in pravili o Shatterhandovih junaštvih. Moji bratje naj gredo z menoj.* Odvedel nas je v plitko dolino med obema brdoma v apaški tabor. Enčar-ko je bil tudi meni pogodu. Pozdravila sva se prisrčno in izjavil mi je, da stavi sebe in svojo tropo pod moje poveljstvo. Parker in Hawley sta tudi prijezdila, da bi se rokovali. Na kratko smo jima povedali, kako smo rešili Boba. Posvetovanja ni bilo treba. Jaz sem bil namenjen v Liano, to je zadoščalo. Enčar-koju sem popisal razmere in ker smo morali mi spati, je obljubil on preskrbeti vse za odhod. Ko je drugo jutro sinilo solnce, smo bili že daleč od Deževne gore. Šlo je dokaj naglo preko ravni, vodeče proti omenjenemu poholmju, odkoder se gre nizdol v Liano. Med vzhodnimi razrastki teče ona voda, ki pozneje izcizi v pesku in, se zatem po vsej priliki zbira v kotlini, ob kateri si je Krvavi lisjak postavil tajinstveno svoje domovanje. Surehand je bil vesel naših Apačev. Opazil je, da so malone po vojaško izvežbani. Nobeno indijansko pleme * Veliki ogenj. 147 10' ni znalo lepše urejati preskrbe brašna. Ko pa sem mu med potjo pravil, koliko si je Vinetu prizadel, da bi svoje Meskalere pretvoril v vzorne čete, se mu je še povečalo spoštovanje pred glavarjem. Imeli smo celo vodne mehove iz antilopovine, da ni moštvo trpelo žeje. Popoldne smo prevalili čez omenjene griče. Oddelek sem vodil v neko dolino, kjer smo si odpočili. Tod je curljala pičla vodica, kjer pa smo si vendar mogli mehove napolniti. Dolina leži nekako četrtino dne ježe južno od ,sto dreves', kamor so bili namenjeni Komanči. Potlej je šlo nizdol v Liano estacado, po čigar lahkem, beložoltem pesku smo jezdili proti severovzhodu. Ko je solnce zapadalo, smo se ustavili sredi pušče. Ležala je okrog nas liki neprekinjena peskovita ploskev, njeno obzorje pa je bilo kakor s šestilom začrtana krožnica: okrogel kuhinjski val jenec, posut s pšeniko in sladkorjem. Akoprav se nam ni bilo nič bati, smo postavili straže in legli spat, ko so konji dobili vode in koruznih storžev, prinesenih v obilici. Spanje v hladni pustinski noči nas je prav poživilo. Današnja pot je držala mimo suhega kaktovja. Zato smo morali čuvati konje, da si niso ranili nog. Te kaktove ploskve silijo človeka pogosto v ovinke in zavojice. Kdor ne pozna njih lege in razsege, lahko tako zablodi, da ne najde zopet prave smeri. Popoldne je bilo razbeljeno. Solnce je peklo in palilo, pihal je žehteč veter kot iz peči, polneč ozračje z gosto sipo. Imel sem težko mesto, saj sem bil edini, ki je poznal pot, in potakem odgovoren za vse. Pogled je iztežka prodiral gosti zrak. In četudi sem bil preverjen, da sem ubral pravo smer, sem vendar tedaj pa tedaj naletel na kaj, kar me je begalo. Sicer je bil pri meni zamorec, a ne glede na duševne slabosti njegove pasme vobče je vsakokrat jahal samo s Krvavim lisjakom skozi pustinjo, se zanašal nanj in mi ni vedel sedaj najmanjšega pojasnila. Cela kakto-višča so bila medtem izginila, drugod pa nastala čisto nova. Da bi gledal na severnico, mi še na misel ni hodilo. Krajevni zmisel zapadnjakov je zanesljivejši od varljive magnetnice. Na vsak način sem moral biti na točki, koder se med dvema prostranima skupinama kaktov odprta pot vije proti .puščavski vodi'. Te poti pa nisem mogel najti. Prav za prav bi mi moral daljnogled s tega mesta pokazati drevesni osredek, ki se je stvoril okoli jezerca, toda vzduh je bil prenasičen z meljo. Vnovič sem se obrnil do Boba in po dolgem vpraševanju doznal, kar bi mi bil moral že davno povedati. Krvavi lisjak se je namreč hotel še bolj ko poprej za-graditi. Zategadelj je bil obsadil stezo, ki sem jo iskal. Z velikim naporom je z vodo, ki jo je imel na razpolago, potegnil toli široko obodnico iz kaktic, da se njegov dom ni videl čez rob s prostim očesom. To seveda ne bi bilo možno, da ni bilo že poprej na milje daleč kaktovih raz-težajev. Zgolj presledke in praznine mu je bilo zamašiti, vendar je z Bobom in Sano potratil mesece v to. Dočim smo svoje dni prihajali od zapada ali severa k njemu, je bil tod zadelal vrzeli, zato pa na vzhodu naredil nov raz-porek, ozek in križkražast, da si noben tujec ne bi bil upal vanj. Sedaj sem naposled vedel, kako se preriniti h Krvavemu lisjaku. Apačev nisem smel s seboj jemati, ker je bila naselba skrivnost. Utaborili so se torej in z njimi tudi vsi belci. Edino zamorca sem vzel s seboj, da se čim prej snide z materjo in s Krvavim lisjakom. Na skakaj sva se podila okoli silnega kaktišča in po eni uri prispela na vzhodni rob. Našla sva vrzel in po njej sva morala počas- neje jahati, zdaj desno, zdaj levo. Nazadnje sem uzrl zelene drevesne krošnje, posivele od svizca, in skoro zatem hišo v njih senci. Pred vežo se je kretala ženska postava. Ko jo je Bob ugledal, je spodbodel konja in vpil: «To je mama Sana, maser Bobova mati! O-o-o! Mama, mama! Sana! Sana! Tvoj Bob je prišla. Bob je tub Okrenila se je, razprostrla roke. Otrpla je stala brez besedice. Ustavil je konja, skočil na tla in si jo vriskaje prižel na prsi. Na njegov krik so duri regnile in pojavil se je nekdo, ki se ni nič manj čudil zamorčevemu po-vratku nego njegova mati, čeprav tega ni pokazal. Stal je molče ob vhodu ter motril mater in sina. Dolgi, gosti, modrotemni lasje so mu bili urejeni v šlemast čop in mu viseli še daleč po hrbtu. Nobeno orlovsko pero, noben od-znak ni krasil te indijanske pričeske. Na prvi pogled si bil prepričan, da imaš pomembnega moža pred seboj. Oblečen je bil v usnje kakor jaz. Okoli vratu je nosil dragoceno vezeni mešiček z vračili, umetno rezljano mirovno pipo in trojno verižico od krempljev in zobovja sivih medvedov, ki jih je bil pobil. Poteze v resnem, možatem obrazu so bile domala rimske, samo ličnici sta komaj vidno štrleli ven. Polt mu je bila medlo svetlorjava z bronastim nadihom. To je bil Vinetu, načelnik Apačev, najkrasnejši vseh Indijancev. Njegovo ime je živelo v slednjem šatoru, v vsakem čardaku, od slehernem taborskem ognju. Pravičen, zvest in pameten, srčan do smelosti, odkrit in iskren, prijatelj in pokrovitelj vsem zatiranim, bodisi bele ali rjave barve, a prav tak neprijatelj in strog protivnik vsem krivičnim: tako je bil znan vsem, ki so kedaj čuli o njem ali ga celo videli. Bob je še vedno rogovilil okoli mamice. Njegova vzhi-čenost je prej rastla nego pojemala. Medtem sem se bil jaz približal. Vinetu je slišal stopinje mojega konja. Okrenil se je in me zagledal. Tudi tokrat mu je bronasti obraz ostal miren. Niti trenil ni z očmi. A svetel sijaj mu je žarel iz njih. Razsedel sem. Tesno sva se objela in se poljubila kakor pobratima. Krepko me je prijel za roke ter odstopil pol koraka nazaj, rekoč: «Moj brat Shatterhand prihaja kot rosa v čašo žejni cvetki in kot orel, ki z močnimi kremplji ščiti gnezdo svojih mladičev. Gori na planini Sierra Madre si pač našel moj listič?» «Moj brat Vinetu je mojemu srcu zaželen kot solnčni žarek bolniku,» sem odvrnil, «in moji duši drag kot dete rodni materi. Nad štiri mesece je že, kar te je moje oko zadnjič videlo. Bil sem na planini ob življenskem dobu in sem našel tvoje vrstice. Sedaj prihajam s tri sto Apači pod vodstvom hrabrega Enčar-koja, da jih izročim tvojemu povelju. Krvavega lisjaka ni doma?» «Ta jaše nekolikokrat na dan ven, da obkroži kakto-višče in pogleda, ali že prihajaš. Tudi sedaj je odšel in... glej!» Prenehal je sredi stavka in namignil tja, odkoder sem bil jaz prišel. Bližalo se je nekaj jezdecev, Old Surehand, Old Wabble, Parker, Hawley in Enčar-ko. Njim na čelu pa Krvavi lisjak, nalik mehikanskim kravarjem ves v bivolje usnje oblečen, in sicer tako, da je bil po vseh šveh z resami opremljen. Rdeča, široka preveza ga je ovijala namesto pasu in mu z obema koncema visela po levi strani. V tej pasici so mu tičali lovski nož in dva samokresa s srebrnimi vložki. Na glavi je nosil klobuk širokih kra-jevcev. Preko kolena je držal težko dvocevko in spredaj na obeh straneh sedla sta bili po mehikanski šegi pritrjeni dve usnjeni krili, da sta pokrivali noge do stopala in jih varovali sulic ali strelic. Sedaj je imel malo nad 20 let. Krepki brki so mu senčili ustnice. Spodnji del obraza z močno razvitim obrad-kom je pričal o neomajni volji. Oči pa so mu gledale, morda samo sedaj, ko se je radoval, veselo in milo v svet, nalik otroku, ki se ne dotakne niti črvička niti metuljčka, da bi ga cvelil. In vendar je bil ta mladostnik grozni maščevalni duh, ki je z vsako kroglo zadel po enega Jastreba' naravnost v čelo! Kar v diru je šinil s konja in mi stisnil roko. Ko me je pozdravil s prisrčnimi besedami, se je obrnil na Vinetuja: «Tokrat sem zasledil, kar sem iskal. Ali to niso samo vojniki Apačev. Ali si misli Vinetu, kakšne slavne može mu je pri vedel prijatelj in pobratim Shatterhand?» Poglavar je nalahno odkimal. Tedaj je Lisjak predstavil: «Tu stoji Old Surehand, eden najimenitnejših belih lovcev. Odšel je proti jugu, da bi spoznal apaškega načelnika, in je pri tem naletel na Shatterhanda.» Stoprav sedaj sta si ta slovita moža stala nasproti! Zvedavo sta se premerila z očmi; potlej je Vinetu pomolil dlan, češ: «Kogar privede Old Shatterhand, je apaškemu glavarju dobro došel.. Dosti sem čul o tebi; sedaj pa naj dejanje stopi na mesto besede, kakor je danes oseba na mesto pripovedi.* «01d Surehand je odvrnil nekaj besed. Videl sem, da se ga je Vinetu globoko dojmil. «In tukaj,* je nadaljeval Lisjak, «je Old Wabble, ,kralj kavbojev'. Shatterhandu in Surehandu je pomagal osvoboditi Boba.» Osobito, skoro bi rekel veselo trzanje je spreletelo Vinetu ju lice, ko je ponudil starcu svojo roko z besedami: «01d Wabble je apaškemu glavarju dobro znan. Zvit je ko lisica, jezdi ko vrag in rad svaljčice kadi.s> Starcu je žarel obraz ob početku pozdravnega nagovora. A toliko da je slišal poslednje reči, so se mu poteze pomračile in vzkliknil je: «Gromska strela, to je res! Ali že mesec nisem imel nobene v ustih. Kje naj jih človek vzame v teh preklemanih krajih? Ako ne bo v kratkem drugače, skočim iz kože in si bom zvijal smotke iz nje. It's clear/» Krvavi lisjak je sedaj predstavil Parkerja in Hawleya, ki sta dobila tudi nekaj prijaznih besedi. Odjezdil je bil v okroglici, da bi se oziral za menoj in Apači ter od severa podeč trčil nanje. Belci so mu takoj povedali, kdo so, in hitro jih je povabil s seboj. Strme so se ozirali okrog sebe. Kakšen raj v pereči pustinji! Evo ti prirodne, krožnate kotline, kakih 80 korakov v premeru, do roba napolnjene s čisto, slastno vodico. Nad lesketavo gladino se podijo spreminjasti kačji pastirji za muhami, mušicami in drugimi žužki. Na bregu se naši konji sladkajo kot blagoslastniki s sočnimi stebli okusne murave. Nizke palme se zrcalijo v vodi, ki jo vetrič niha. Nad obršami jim visoke cedre in smokve delajo streho s svojimi krošnjami. Za hišico se razprostira velika njiva koruze, kjer se jata pritlikavih papig prepira za zlata zrna. Stavba sama ni velika, ali za Krvavega lisjaka je dovolj prostora. Na vseh straneh, celo po strehi, je čisto zagrnjena z gostimi viticami, z lepenjem in cvetjem belih mučenic. Na nekih bolj razvitih mestih že bliskajo žolti, sladki, kurjemu jajcu slični sadeži iz obilice loputastih listov. Podrugod, koder cvetovi še niso oveneli, prhutajo drobceni kolibriji od cvetice na cvetico. Ti liliputanci ptičjega sveta, ti letajoči dragulji, so bili našli pot čez Liano v prelestni ostrov. Sikomore, cedre in ciprese ob vodi so bile stara debla. Seme so bili zatrosili ptiči v dobi, ko se še živi duši ni sanjalo o tej puščavski zelenici. Pozneje je bil Krvavi lisjak zasadil kostanj, mandljevec, oranže in lavoriko, razen tega še širok pas bohotnih grmov in vedno zelenih zelišč okoli vode, da je zaustavljal pustinski svižec ob vetru. Po jarkih je napeljal iz jezerca vodo na vse strani, da je mogel zalivati vso to zelenino. Kjer se je namakanje nehalo, je bujna rast prehajala v razne kjiktiee, plazeče se po tleh. Tvorile so velik zaščitni obroč okoli posestva. Ta krasni odročni kot je dodobra sličil na tropične, po-vratniške dežele. Čutil si se prenesenega v južno Mehiko, srednjo Bolivijo ali na okrajke brazilskih prašum. Zato je bilo umljivo, da so se ti ljudje tolikanj divili puščavskemu raju. Svojim znancem sem sicer o njem pripovedoval, a vendar si niso mislili, da je tu tako dražestno. Krvavi lisjak se je čutil polaskanega ob njihovih zano-sitih priznanjih in povabil družbo v hišico. Če si stopil skozi duri, opletene s pasiflorami ali muče-nicami, si videl, da je vsa notranjščina en sam prostor. Stene so bile iz trstike, zadelane in spojene z jezerskim grezom in glenom. Strop je bil spleten iz dolge rogozo-vine. Na treh stenah je bilo po eno okence, otrebljeno cvetnih oponcev in ovijač. Ob četrtem zidu, proč od vrat, je stalo prsteno ognjišče, nad njim pa je zeval dimnik iz sitja in blata. Pod njim je visel železen kotel. Tla so bila obložena z ogoljenimi kožami. Posteljnjaki so bili trije, napravljeni z jermeni, ki so bili pritrjeni na stebričke. Prek njih so bile razprostrte medvedje kože. Pod stropom so viseli kosi prekajenega mesa, po zidovih pa vsakršno orožje. Zaboji so služili kot omare ali skrinje. Mizo in nekoliko stolov je bil naredil Krvavi lisjak sam. Največji okras sobe je bila kosmata koža belega bivola s črepino. To je bila «uniforma» duha osvetnika. Lisjak jo je vselej nataknil, kadar je hodil strahovat rokovnjače. Ob njej je tičalo mnogo, mnogo nožev v steni: maščevalec jih je pobral rokomalhom, ki jim je bil prestrelil čelo. Pod gospodarjevim posteljiščem je stala s kožami prekrita globenica, z njegovim strelivom v pločevinastih zabojih. Na severnem zidu, kamor ni segalo solnce, si videl precej usnjatih mehov za vodo, s katero je Lisjak že marsikaterega potnika rešil pogibeli. Po naglem obedu pred vežo smo prešli na posvetovanje. Poprej pa je še Krvavi lisjak stopil v hišo po škatlico iz lepenke in jo pomolil očku Wabblu, češ: «Nate, Mr. Kut-ter, to je za vas, ker želim, da-bi se moji gosti tu dobro počutili.» «Za Boga milega! Cigarete, cigarete so! Pa nič manj ko petdeset! In vse moje? Bogme,lvi ste plemenit mladenič! Ah, sem, na srce moje, da vam dam krepek cmok!» Potegnil je Krvavega lisjaka nase in mu pritisnil takšen mlask, da je kar zazvenelo. Ne da bi bil komu katero ponudil, si je prižgal papirosko in z neznanskim ugodjem puhal dim predse. Vinetuju je smuknil čez obličje rahel nasmešek, umljiv samo meni. On pač ni imel nobenih razvad ali strasti, zato ni mogel pojmiti, da more starega zapadnjaka, ki ga celo zovejo «kralja kavbojev», smot-čica spraviti v tako navdušenje. PETO POGLAVJE ŽELEZNO SRCE Vroči puščavski veter je bil potehinil in solnce bilo doseglo zadnjo osminko svojega dnevnega loka. V zraku ni bilo več sipe in zato smo razločno videli, kako se je žareča obla povečala ob zatopu. Najprej sem Vinetuju povedal, kaj sem doživel po svojem prihodu na določeno mesto v planini. Nato je povzel on: «Torej Vupa Umugi ima 150 bojevnikov ob Saskuan-kuju pri sebi?» «Sto petdeset štirje so bili. Od teh odpade šest Koman-čev, ki smo jih premagali v Alčeze-čiju.» «Nale Masiuv se mu hoče priklopiti s sto možmi?» «Od njih je po borbi z vojaštvom mnogo ubitih ali za boj nesposobnih. A poslal je domov še po sto.» «Šiba-bigk, praviš, ima dvajset bojevnikov. Torej bo kakih tri sto sovražnikov proti nam. Mi imamo istotoliko Apačev zunaj ob kaktišču. Torej smo jim kos?» «Samo kos?» se je vmešal stari Wabble. «Jaz trdim, da jih prekašamo. Apaški vojniki so izvrstno oboroženi in izurjeni. Dve sto njih je dovolj za tri sto Komančev. Mi belci lahko prevzamemo celo kopo protivnikov. Naj le pridejo zanikrneži! Vse postrelimo, nobeden se ne povrne v svoj vigvamb Vinetu ga je resno pogledal, rekši: «Moj stari pobratim je neizprosen sovražnik vseh rdečih mož. Ima jih za tatove, razbojnike in morilce, a ne pomisli, da segajo po orožju samo v zaščito svojega imetja. Old Wabble ni še nikoli prizanesel rdečemu možu, če mu je ta v roke prišel. A če se druži z Oldom Shatter-handom in Vinetu jem, mora predrugačiti to mišljenje, sicer se bomo ločili od njega. Mi smo prijatelji vsem rdečim in belim možem, in kadar imamo pred seboj sovražnika, ga skušamo premagati brez prelivanja krvi. Old Wabble se imenuje kristjana, Vinetuju pa poreče pogan. Ali kako je to, da kristjan tako rad kri preliva, pogan pa se želi temu ogniti?* Če se je malobesedni Apač toliko razgovoril, je s tem pokazal, da mu je bil starina bolj pogodu, nego bi se bilo dalo sklepati iz tega opomina. Old Wabble je molče povesil glavo, nato pa se pričel po svoje razgovarjati. Ko sta z Vinetujem končala svoj predmet, smo pretresali načrt za boj, se pomenili o tem in onem ter naposled legli spat. Ko sem se drugo jutro prebudil, je Vinetu že stal ob jezeru in si umival gorenji del života v veliki buči, napolnjeni z vodo. Sana je potihoma švigala sem ter tja ter pripravljala gostom obilen zajutrk. Potlej so prišli zopet Apači s konji, ki so se morali napiti za ves dan. Lahek dim zunaj pred kaktovim poljem je pričal, da so si rdeče-kožci zanetili nekaj ognjev s suhimi kakticami in si pripravi jajo kosilo. Ko smo dospeli do njih, so bili že nared. Oddelek, pri katerem je ostal Krvavi lisjak, smo pustili za varstvo zelenice, drugi smo odjahali. Včeraj smo bili prispeli od jugozapada, danes pa nam je bilo jezditi naravnost na zapad, ondi je namreč ležal Gutes-nontin-kaj. Črto, po kateri se je bilo nadejati Komančev, smo si mogli približno misliti. Držali smo se vzporedno z njo, in sicer spočetka nekako pol angleške, milje proč od nje, pozneje pa iz opreznosti dlje. Daleč se je videlo skozi čisti, prozorni zrak. Pred Komanči smo bili toliko na boljem, ker sva Vinetu in jaz imela daljnogled. Med potjo pa se kajpada nismo tiščali v trop. To bi bila huda napaka. Omenjena črta je ležala na severu, torej desno od nas. Možno je bilo, kar je Old Wabble snoči povedal, da bi se Komanči od te proge oddaljili, vsaj kolikor toliko. Zato se je morala, ko je bilo dopoldne pO priliki v kraju, naša črta. .držati bolj proti jugu, samo nekaj jako skušenih mož je jahalo bolj na desni. Rečeni črti najbliže smo hodili Vinetu, Surehand in jaz, a v taki razdalji vsaksebi, da smo si mogli še kaj zaklicati. Torej je bilo za to poskrbljeno, da nas Komanči niso mogli za-gledati, razen v never jetnem primeru, če bi bili krenili močno na jug od svoje poti. A še celo tedaj smo se smeli nadejati, da jih obkolimo in vse zajamemo. To je bilo poglavitno: saj da se je izmuznil samo eden, bi bil seveda najprej pojahal k Vupu Umugiju, .velikemu gromu', in ga obvestil o naši navzočnosti. Poldne je bilo, pa nismo še nič opazili. Okoli enih pa je Vinetu, ki si je bil nastavil daljnogled, nenadoma glasno kliknil in pomignil Surehandu in meni. Ko sva prihitela do njega, je iztegnil roko proti severu, rekoč: «Daleč tam na obzorju miruje jezdec, ki ga s prostim očesom ni videti.» In pomolil je Surehandu dvozor in tudi jaz sem naperil svoje kukalo v isto smer. «Zares, jezdec je,» je pritrdil Surehand, «a se ne ve, je li rdeč ali bel.» «Rdeč», sem pripomnil. «Vaša cev je toliko boljša od Vinetujeve?» «Vidi se to ne. A vendar trdim, da je to Komanč, in sicer od Šibabigkovega krdela.» «Uf, uf! Zakaj misli moj pobratim tako?» «Moj pobratim Vinetu naj nameri svojo cev tja, odkoder je vsekakor prišel ta jezdec, torej malo bolj na levo. Ondi je videti še več konjenikov in poleg njih manjšo točko, prejkone pešci, ki so razsedli.» «Uf, uf! res je.» «Ali ve moj rdeči pobratim, zakaj manjše pike ne gredo naravnost, ampak se gibljejo sem ter tja?» «Ker me je moj pobratim Shatterhand opozoril, menim, da so to možje, ki naj poraztaknejo ko!e.» «Zares! Saj veste, Mr. Surehand, da je med temi Komanči samo eden, ki pozna pot?» «Da, namreč Šiba-bigk.» «Ta je potemtakem vodja. Zategadelj domnevam, da je ta najsprednji mož mladi poglavar Šiba-bigk. On jezdi na čelu in zdaj pa zdaj ustavi, da se kol zapiči. Glej! Vinetu bo skozi svoj daljnogled opazil, da so pešci zopet zasedli. En kol je zatolčen, sedaj pa jaše oddelek naprej.» Bilo je, kakor sem dejal. Razložili smo, da so Komanči z omenjenega mesta na skakaj odjezdili. Pri tem so se vidoma manjšali, dokler niso izginili v smeri proti zelenici. «Ste jih prešteli?» je vprašal Old Surehand. «Natanko se ni dalo. Menda pa sem sinoči prav povedal: okoli 50 jih je.» Pridružili smo se naši četi in nadaljevali še nekaj minut prejšnjo smer, potem pa zavili na desno ter po desetih minutah dosegli sled Komančev. Bila je jako jasna, slepec bi jo bil otipal. Poznale so se ne samo človeške stopinje in vtiski konjskih kopit, ampak tudi cela vrsta globokih zarez v pesku. Prekle, pritrjene za sedlo, so se namreč vlekle za njimi po tleh. Na ta način so Indijanci po navadi prenašali tudi svoje šatorske drogove iz kraja v kraj. Sledili smo jih naglo vse dotlej, da smo jih uzrli skozi daljnogled, zatem je bilo seveda brzdati konje. Presledek od kola do kola je znašal po priliki en kilometer, potem- takem bi rdečkarji približno do večera opravili svojo nalogo. Šiba-bigk je po vsem videzno kanil napasti zelenico ponoči. Ako pa bi naletel na Krvavega lisjaka za dne, bi bilo tudi prav, saj eden bledin ne more biti kos petdesetim rdečim bojevnikom. Medtem ko smo sledili, sem jahal med Vinetu jem in Surehandom; oba sta molčala. Tem glasneje pa je bilo za nami. Stari Wabble v takšnem položaju ni mogel mirovati. Vse možnosti je tehtal in tuhtal, Parker in Hawley sta mu zaman ugovarjala. Ko se je obrnil še name, sem mu izjavil: «Vinetu ve, da leži uro ježe odtod kotanja, skozi katero drži steza proti Lisjakovi oazi. Dolga in globoka je dovolj, da se z njene dnike ne da videti, kaj se godi zunaj na plani ploskvi po puščavi. V to globino bomo spustili Komanče, naprej pa ne.» Tedaj mi je segel Apač v besedo: «Moj pobratim mi hoče dati slavo, ki mi ne pritiče. Ta naklep je njegov. Sinoči pred spanjem se je o tem razpravljalo. Hotel sem se oglasiti, pa si me prehitel. Saj moje misli so tvoje, tvoje misli pa moje. Vzajemno sva pila svojo kri ter imava eno samo srce. Kar sva zamislila oba, naj se izvede: v eni uri jih zajamemo v peščenem dolu.» «Ne da bi smel kdo med njimi govoriti?* Vinetu me je malo motril, nato pa: «Hoče li moj pobratim izpraševati mladega poglavarja? Ej, Šiba-bigk sicer še ni star, a je prebrisan. Old Shatter-hand umeje sicer vprašanja in besede tako zasukati, da se mu zareče najlokavejši mož. Šiba-bigk to tudi ve in bo tiho.* «Govoril bo, saj bo menil, da ne prihajam k njemu kot sovrag, ampak da sem ga po naključju srečal. Hočem vas namreč ostaviti in v loku jezditi, tako da trčim naj od nasprotne strani. To mu bo dalo domnevo, da se vračam z oaze od Krvavega lisjaka. Zdelo se mu bo torej, da nisem videl njegove sledi in da ne poznam njegove nakane. Sodil bo, da me lahko ulovi, in me imel za nekvar-nega. To mu sicer ust ne odpre, ali na vsako besedo se pa le ne bo preveč oziral.» «Dobro. Ampak čemu se spuščaš danes v nevarnost za stvar, ki jo boš jutri brez skrbi odkril?* «Podoba je, da mi bo to danes več koristilo nego jutri. Pa nevarnost? Vinetu ve, da nič ne tvegam, ako nisem poprej točno preudaril.» «Hov! Si li premislil, da te bodo Komanči smatrali za talca, če nas opazijo?* «Tudi to sem pretehtal. Vendar znam za ščit, s katerim odvrnem od sebe vsak ubod ali udar: Šiba-bigk.» «Uf, uf! Mojega belega pobratima ni treba svariti. Mirno naj izvrši, kar se je namenil.* «Torej se domeniva samo še o vašem prihodu. Peščena kotlina teče dolgo od zapada na iztok. Čim uzrete, da so Komanči izginili v koliševko, stvorite štiri oddelke. S prvo četrtino svojih vojakov skokoma odjezdiš v loku do vzhodnega izhodišča. Old Surehand odrine z drugo četrtino na južni, Enčar-ko s tretjo četrtino na severni konec. Ako potlej Old Wabble z ostankom nadaljuje svojo pot in obstane ob vhodu dolinskega otvora, so od vseh strani obkoljeni. Vem, da se močni pok moje medvedarice čuje po vsem sodolcu in da ga boste vsi slišali. Kakor hitro sprožim, pri tecite od vseh vetrov, in gotovo nam noben Komanč ne odnese pete.» Vinetu je takoj pristal na zamislek. Old Surehand pa je imel zadržek: «Čast vašemu načrtu, gospod. Ali predrzen se mi zdi. Kaj more še tako smel mož proti izstreljeni krogli? Umak- Karel May: Old Surehand. 161 11 niti se, pravite? To je laglje reči nego napraviti. Verjemite, tako sem vas vzljubil, da .. Tedaj mu je Apač segel v besedo: «Vinetu ga ima še rajši, vendar mu ne brani proč. Moj pobratim Surehand naj si ne beli glave: dvojne oči bodo stražile nad Oldom Shatterhandom, njegove in moje.» «Pa tudi moje!» se je udaril Old Wabble po prsih. «Iz-ročil mi je poveljstvo in naj zve, da se ni motil v meni. Gorje rdečemu capinu, ki bi mu hotel samo las skriviti. Moja svinčenka bi ga takoj pohrustala, ifs clearh To vnemo je bilo treba malo potlačiti, zato sem starcu dal natančnejših navodil. Ko mi je obljubil pokorščino, sem na skok na splav odjahal v polkrogu na desno. Črez pol ure sem ustavil konja in videl vzhodni konec dolinske ravnice. V čisto nasprotni smeri od prej sem zdaj jezdil, namreč Komančem nasproti. Ne morem reči, da bi bil kaj razburjen. Imelo me je samo, kako se bo vedel Šiba-bigk napram meni. Izkazalo se je, da je bil čas prav preračunan, kajti nekako sredi podolja sem ugledal prihajajoče rdečkarje. Tu v dolini se jim ni zdelo vredno zasajati kole, zato se ni bilo treba ustavljati in so dirjali proti meni. Kako so se zdrznili ob pogledu name! Obstal sem s konjem, kakor da me je to srečanje presenetilo, in pograbil za za puško. Tudi oni so segli po orožju in me hoteli obkoliti. Naperil sem risanico nanje, rekoč: «Stoj! Kdor mi hoče za hrbet, dobi kroglo. Kateri rdeči vojniki utegnejo tu .. Sredi stavka sem obtičal in se zvesto svoji vlogi zazrl v poglavarja. «Uf, uf! Old Shatterhand!» je vzkliknil zavzet in brzdal svojega konja. «Je li mogoče?» sem se čudil. «Šiba-bigk, mladi, hrabri glavar Komančevb «Jaz sem. Je li duh savane prenesel Olda Shatierhanda skozi zrak v ta kraj? Komanški vojaki so menili, da je daleč na zapadu.» Poznalo se mu je, da ne ve, kakšne strune naj ubere proti meni. Bila sva prijatelja. Jaz sem imel še danes polno pravico, zahtevati prijateljstva od njega, in vendar je bil prisiljen biti mi sovražnik. «Kdo je povedal mojemu mlademu rdečemu pobratimu, da sem na zapadu?» Že je zinil, bržkone da bi mi imenoval Vupo Umugija, pa se je premislil, češ: «Bel lovec je rekel, da je naletel na Olda Shatterhanda ob večerni strani.» To je bilo zlagano. Pogledi njegovih vojakov so bili srepo in sovražno vame naperjeni. Delal sem, kakor da tega niti ne vidim in da nisem nobenega njih opazil ob ,sinji vodi', temveč sem mirno razjahal in prostodušno sedel na tla, rekoč: «S Šiba-bigkom, mladim načelnikom Komančev, sem kadil pipo miru in prijateljstva. Moje srce je vzhičeno, da ga po tolikem času in tako iznenada vidim. Ako se prijatelji in pobratimi srečajo, se pozdravljajo po šegi, ki je ne sme noben vojnik opustiti. Moj mladi brat naj stopi iz sedla in se posadi k meni, da se pomenivab Pogledi njegovega moštva so bolj in bolj pretili. Pripravljeni so bili, da planejo po meni, vendar jih je zadržal z ukazovalno kretnjo. Z obraza sem mu čital, da mu je prišla neka misel, vsekakor ona, ki sem jo hotel vzbuditi. Dejal sem, da želim z njim govoriti, in rad je privolil * v fo, da bi me izpraševal. 163 n* «01d Shatterhand ima prav», je rekel. ^Glavarji se morajo pozdravljati kot slavni vojniki.» iPri tem je razjezdil in sedel meni nasproti. Ko so njegovi ljudje to videli, so poskakali s konj in hoteh napraviti okroglico okoli naju. Da mi ne bi prišli za hrbet, sem izjavil na glas: «Ali so med sinovi Komančev kateri taki, ki si ne upajo gledati Oldu Shatterhandu v lice? Menda ne. Tudi jaz ne maram biti tako nevljuden, da bi komu hrbet obračal.» To je zaleglo. Razposadili so se tako, da sem imel vse na videzu. Z napadom se jim ni mudilo, ker sem bil sam in so se torej čutili brez skrbi. Segel sem po mirovni čedri, ki mi je visela za vratom, in se delal, kakor da jo hočem natlačiti, češ: «Moj mladi brat Šiba-bigk naj puši z menoj pozdravni kalumet in izve, da mu je Old Shatterhand še prijatelj kakor prej.» Tedaj je vzdignil roko, da bi me zavrnil, rekoč: « Šiba-bigk je bil nekdaj ponosen na to, da ima tako znamenitega pobratima, sedaj pa bi rad vedel, je li Old Shatterhand res še njegov prijatelj.» «Zakaj pa dvomiš?» sem vprašal navidez zavzet. «Ker sem zvedel, da je Old Shatterhand sovražen Ko-mančem. Mar ni bil Old Shatterhand ob vodi, ki se zove Saskuan-kuj? Kaj si hotel tam?» «Nič. Pot me je vodila mimo. Tam sem hotel prenočiti in drugi dan naprej jahati.» «Tak nisi tam nič napravil?» «Pač. Videl sem rdeče može, ki so ujeli belega vojaka. Tega sem osvobodil. Pozneje sem doznal od bledoličnika, da so bili Komanči od plemena Najinov.» «Kakšno pravico si imel, oprostiti bledoličnika?» «Komančem ni bil nič naredil. Prav tako bi osvobodil Komanča, če m po nedolžnem prišel bledoličnikom v pest. Old Shatterhand je prijatelj vsem dobrim in sovražnik vsem hudobnim.» «S tem pa si si nakopal sovraštvo in osveto Komančev!* «Ne, saj sem drugo jutro govoril z Vupo Umugijem in sklenil zvezo z njim. Bil je moj ujetnik in sem ga izpustil.* «Si vedel, kaj počenjajo Komanči tam ob Saskuan-kuju?* «Kako naj to vem? Vprašal jih nisem. Bržkone so ribe lovili.* «Ali veš, kje so zdaj?* «Slutim pač. Odrinili so po vsej priliki na zapad k Po-motnemu jarku na pomoč ondotnim Komančem, ki jim, kakor sem čul, groze beli konjeniki.* «Uf!» je vzkliknil z zmagoslavnim nasmeškom. Njegovo moštvo se je spogledavalo, češ, naj si takrat nič ne domišljam glede svoje modrosti. Potlej je nadaljeval: «So bili še drugi možje s teboj?* «Nekaj bledoličnikov.* «Kam ste odjahali od Saskuan-kuja?* «Proti zapadu.* «In vendar si zdaj tako daleč na vzhodu od ,sinje vode'! Kako je to?* «Slišal sem o sovražnosti med belimi vojaki in koman-škimi borci. Kot belec bi bil moral pomagati vojaštvu. Ker pa sem prijatelj rdečim možem, sem se hotel s tem umakniti, da sem krenil proti iztoku. «Zopet proti ,sin ji vodi'?* Pomembno je bilo zanj vedeti, ali sem bil zopet ondi. Odvrnil sem: « Pokaj bi se vračal tja? Jahal sem v Liano, da bi po-setil svojega mladega pobratima Krvavega lisjaka, ki ga tudi ti poznaš, saj si bil tistikrat njegov gost in si kadil z njim pipo miru in prijateljstva.* «Si vzel s seboj bledoličnike, ki so bili pri tebi?* «Saj vendar veš, kaj smo Krvavemu lisjaku obljubili: da ne izdamo njegove skrivnosti. Ali smem voditi s seboj tuje može?» «Kje so zdaj?* «Ko sem se ločil od njih, so se namerjali proti veliki reki in v E1 Paso.* «Pri Krvavem lisjaku si bil? Kako, da si šel tako brž proč? Ali te ni maral pridržati?* «Pač. Saj se vrnem še k njemu. Ali ne veš, da ima nalogo, zatreti rokovnjače na Llanu?» «Ti mu pomagaš?* «Danes še tako kakor takrat, ko si bil ti pri nas. No, vse si zvedel, kakor si želel, sedaj pa zapaliva vivček.* Podoba je bila, kakor da me je izpraševal liki frkolina. Ponosen je bil na to, jasno se mu je poznala samozavest v pogledih, s katerimi se je oziral po svojih spremljevalcih. Menil je v tem trenutku, da mi je zares kos, in odvrnil zapovedljivo: «Počakaj. Solnca in meseci so menili, odkar sva se raz-stala. V takem času se ljudje predrugačijo: modri se po-otročijo, deca se ojačijo ter opametijo. Old Shatterhand se je tudi pootročil. Dal si se izpraševati ko deček, ki še nima možgan, ali ko stara baba, ki so ji možgani posah-nili. Oči so ti mrknile in ušesa oglušela. Ti ne slutiš, kdo smo mi in kaj kanimo.* «Uf, uf! So li to besede mladeniča, s katerim sem njega dni pušil mirovno pipo?* «To so besede mladeniča, ki je postal znamenit vojskovale«;. Skupna kaja nič več ne velja, saj ti mi nisi več prijatelj, ampak si protivnik, ki ga moram ubiti. Osvobodil si našega ujetnika!* «Mar je bil tvoj? Rešil sem ga iz rok Najinskih Koman-čev, ti pa spadaš k drugemu rodu.» «Najini so moji bratje. Njih sovrag je tudi moj sovrag. Ne poznaš teh, ki sede pred teboj?* «Ali niso ti vojščaki od tvojega plemena?* «Samo dvajset. Ostalih trideset je od Najinov, ki si jih videl ob ,sinji vodi'. Izkopali smo bojne drevnice zoper vse bledoličnike. In ti si tak bledin. Veš, kaj te čaka?» «Vem: skočim spet na svojega konja ter odjašem.» «UfI Old Shatterhand se je res pootročil. Naš ujetnik si in na kolu pogineš.* «Ne bom vaš ujetnik, umrem pa, kadar bo hotel veliki manitu.* Pokojnost in nezavzetnost, s katero sem to izjavil, je bila njemu in njegovemu moštvu nepojmljiva. Niti ganil se nisem. Opazili pa seveda niso, kako imam pazko na vsakega njih. S prezirnim ali usmiljenim nasmeškom me je vprašal načelnik: «Morda meniš, da se nam boš upiral? Ne vidiš, da imaš petkrat deset hrabrih vojšČakov proti sebi?* «Je li Old Shatterhand kedaj štel svoje nasprotnike?* «Tak se zanašaš na svojo začarano puško?* Bliskoma sem imel svojo kratušo v roki, šinil sem na noge, se postavil za svojega konja, ki mi je ščitil život, in sem kliknil: «Da, prav praviš. Kdor seže med vami po katerem koli orožju, dobi namah kroglo. Vi veste, da morem s to puško nepretrgoma streljati!* t 167 To se je zgodilo tako naglo, da so še vsi sedeli, ko sem dogovoril. Eden si je segel za lirbet, kjer mu je ležal pi-halnik. A ker je videl, da se je moja cev takoj namerila nanj, je potegnil roko nazaj. Bojazen pred .zakleto puško' je bila še močna kakor popred. Vedel sem, kaj pride sedaj, namreč napad, za tačas samo z besedami. To sem namerjal, ker sem se nadejal kaj zvedeti. Nihče si ni drznil zagrabiti prvi po orožju. Zato je bilo upati, da me bodo skušali s pretnjami pregovoriti, naj se podam. Nikar si misliti, da je bilo treba bog ve koliko smelosti za moje ravnanje. Poznal sem rdečkarje in njih strah pred mojo puško kratuško. Razen tega sem, neopažen od njih, poprej premotril nasproti ležeči rob žlebine, kamor sem bil naročil očko Surehanda z njegovimi Apači. Od-ondod je pretilo nad sedemdeset pušknih grl nizdol, vidnih samo zame. Imetniki teh pušek so ležali zariti v pesek in jih ni bilo videti. Na višavi za menoj je ležal vsekako Enčarkojev oddelek enako pripravljen. Levo se je držal Vinetu, z desne pa se je moral po prvem strelu prikazati stric Wabble. Kar sem pričakoval, se je resni čilo: mladi glavar je poskusil najprej s pregovarjanjem. «P-hab se je zasmejal, seveda nekam prisiljeno. «Mi vemo, da tvoja puška neprestano poka, ampak petdesetkrat pa le ne moreš na en pot ustreliti. Zadel boš dva ali tri ali štiri, potem pa smo te že ujeli !> «Beži no!» sem se smehljal porogljivo, da bi izvabil zaželenih podatkov iz njega. «Vas petdeset se ne plašim: kar bliže pridite. Ako se odmaknem in vsakogar pobijem, kdor stopi za menoj, si me ne bo nihče upal prijeti!» «Pa vendar ne utečeš. Mi nismo sami, marveč le prednja straža cele vojske.» «Ta je pa bosa!* «Io je gola resnica!* je vneto zagotavljal. «Kam pa naj bežiš?* «H Krvavemu lisjaku.* «Saj tega hočemo napasti. Tu nam prideš takisto v roke!* «Torpj odjašem proti zapadu!* « i ja drži ena sama pot. Moral bi uiti v Suks-ma-lestavi. 1 am pa bi trčil na Vupo Umugija, ki priha j a odondod.* «To vem, ampak pride šele v treh dneh.* «Nič ne veš! jutri večer bo že tam.* «Obtore je mrak, izlahka se splazim skozi.* «Tako pa te ulovi Nale Masiuv, ki prispe samo pol dne kesneje. Tudi onkraj puščave je široka ravan, na kateri te morajo zapaziti. Kako moreš ubegniti tolikerim vojšča-kom? Ako te ni pamet na cedilu pustila, se nam vdaš.* «01d Shatterhand? Da bi se vdal? Komu pa? Dečku, kakršen si ti? Ali pa si sploh dečko? Mar nisi cmerava deklica, ki naj jo mama štuporamo nosi, nikar pa da bi sodila med odrasle može, ki se zovejo vojščaki?* Reči Indijancu stara baba je velika žalitev, še večja pa, imenovati ga dekličico. Šiba-bigk je ljuto praščil pokonci, seveda ne da bi bil segel po puški ali nožu: «Pes, ali naj te pobijem? Samo eno besedico rečem in petdeset vojščakov navali nate!* «Jaz pa dam samo znak, in v dveh minutah ste mrtvi, ako se mi ne vdaste!* «Tak daj no ta znak!* se je rogal. «Daj, daj! Radi bi videli, kdo ti more na pomoč priti, da nas potolče ali ujame!* «Takoj boš videl. Pazi!* Moj strel je počil. Tedajci je z nasprotne vzpetine pri-dir jalo nad sedemdeset Apačev z bojnim tuljenjem. Konje so pustili zgoraj. Za mano se je rjovenje ponovilo. Od leve je prišel Vinetu s svojim krdelcem in od desne je prilomastil očka Wabble s svojim oddelkom. Komanči so kar otrpnili od groze. «Razorožite jih; zvežite jih!* je klical Vinetu. Preden so pomislili na obrambo, so ležali na tleh, vsakega je tiščalo pet ali šest Apačev, da ga povežejo. Malo minut po zadnjem Šibabigkovem porogljivem pozivu so bili vsi v sponah, a da niti en Apač ni bil poškodovan. Zdaj so seveda kričali in se zaman skušali postaviti na noge. i i, '..-.i «No, blagorodje, sem li svojo stvar dobro naredil?* me je vprašal Wabble. «Ste*, sem odgovoril. «Ampak ne prevzemajte se radi tega, to je bila otroška igrača.* Nejevoljno je zagodrnjal in se vstran obrnil. Dolina je bila sedaj polna konj in ljudi. Konje so oko-lenčali, ljudje pa polegli. Ujetnike so potisnili vkup, da so ležali eden tik drugega. Njih mladega načelnika pa sem dal toliko proč odnesti, da niso mogli čuti, kaj govorim z njim. To se je zgodilo iz obzirnosti do njega, da ga ne onesrečim. Da jim je prišlo na uho vse ponižanje, ki ga je čakalo, bi se bil moral za vselej odpovedati svojemu dostojanstvu. Vedel sem, da bi že današnji njegov poraz utegnil imeti zanj zle posledice. Po zapovedih olike bi bilo kajpak zelo »eplemenito, ko bi mu bil povrnil nevljudnost. A molčal' nisem, ker sem hotel dati nadobudnemu Indijancu neko smernico, po kateri naj bi bil svojim bc,dočim podanikom kaj več nego krvoločen rvač. Zato sem čisto sam prisedel k njemu. On pa je krenil obličje proč in zamižal. «No, bo li moj mladi pobratim še trdil, da je velik in slovit vojskovalec?* Molčal je, a ker ni pričakoval tako prijaznega nagovora, so se mu mrke poteze malce razvedrile. «Je li Šiba-bigk še vedno mnenja, da sodi Old Shatterhand med stare babnice?» Ni se ganil, ne bev ne mev ni rekel. «Očetu mojega mladega prijatelja je bilo ime Tevua Šohe, to je ognjena zvezda. Bil sem mu prijatelj in pobratim, to je bil med Komanči edini vojnik, ki sem ga ljubil.* Napol je odprl veke in me zvedave pogledal. «Ognjena zvezda je umrl po rokah belih morilcev in srce me je zabolelo, ko sem to čul. Maščevali smo se njegovim umoriteljem in ljubezen, ki sem jo gojil zanj, sem prenesel na sina.> Zasukal je glavo in uprl oči vame, a še vedno se ni oglasil. cOld Shatterhand je imel ime, ki se je izrekalo po vseh taboriščih, Šiba-bigk pa je bil neznan dečko. Vendar se je zavzel zanj, kajti želel je, da bi mladi Komanček postal mož, kakršen je bil njegov oče, priljuden in zvest v srcu, bister in jasen v glavi, krepak v pesti. Spremil sem te ondaj skozi pusto Liano estacado, pomagal sem ti proti tvojim neprijateljem, vodil sem te v stanovanje Krvavega lisjaka in ti bil učitelj vse dni, kar sva jih ondukaj preživela. Kadar sem ti govoril, se ti je moj glas zdel • kakor glas pokojnega očeta, in če sem te prijel za roko, ti je žarela radost v obrazu, kakor da je to materina roka. Tačas si me ljubil.» «Uf, uf!» je šepetnil in oči so se mu svetlikale. «Tedaj sem zažgal duhan in kadila sva pipo miru in bratovščine; jaz sem bil starši, ti pa mlajši brat. Zakaj imela sva skupnega očeta, dobrega manituja, o katerem sem ti govoril. Razodel sem ti svoje srce in svojo vero, meneč, da sem vsadil v tvoja nedra koruzno zrno, ki se bo po malem razrastlo v obilo žetev. Saj tvoja duša je bila rodovitna prst in je obetala tisočer plod.* «Uf, uf, uf!» je ponovil prav po tihem in pritajeno, kakor bi se trudil, da zadrži solze. «Kaj je s tem koruznim zrnom? Ne rose ne solnca ni našlo, pa je jadno uplahnilo ter usahnilo.» «Ke, ke — ne, neb se je slednjič oglasil, a zopet odvrnil obraz od mene. «Ha, ha — da, da*, sem zatrdil jaz. «Tako je, kakor sem povedal. Kaj je nastalo iz mojega mladega prijatelja in bratca? Nehvaležen zoprnik, protivnik, ki me zasmehuje in streže po življenju. To je žalostno pri mladem boje-valcu, ki pozna le strogi prerijski zakon. Še žalostnejše pa je pri mladeniču, ki spoštuje kristjana in je po njem spoznal velikega, blagega manituja. Ko si poprejle sramotil in smešil Shatterhanda, me je srce bolelo, ker si pozabil mojih naukov. Kdo je tega kriv?* «Nale Masiuv in ostali poglavarji*, je rekel in se zaobrnil proti meni. «Pravil sem jim vse, kar sem od tebe slišal, pa so se mi smejali, češ, Old Shatterhand se je zapopil in pamet izgubil.* «Sramoval si se me. Tudi jaz bi se moral sedaj tebe sramovati, pa se nečem. Vaše voditelje in vračitelje in vse, ki ravnajo po volji velikega, blagega manituja, je treba spoznati po njihovih delih. Kaj bi bili vsi počeli z mano, da sem vam prišel v roke?* «Privezali bi te bili k mučeniškemu kolu.* «In vendar vam nisem nič nahudil! Vi pa ste mi stregli po življenju. Kaj deš, kaj bomo mi z vami počeli, ker smo vas zagrabili?* Privzdignil se je v svojih vezeh, mi zastrmel v obraz in hlastnil: «Sam povej, kako se boste osvetilib «Krščeni k se nikoli ne mesti v svojem življenju, ker zna, da pravični manitu poplača vsa dejanja, kakor zaslužijo. Nekaj dni ostaneš naš jetnik in potem boš zopet svoboden.» «Nas ne boste pobili, poprej pa še trpinčili ?» «Ne. Odpustimo ti.» Z dolgim vzdihom je spet omahnil na zemljo, nato pa naglo vprašal; «Morda misli Old Shatterhand, da poizvedujem iz strahu pred bolečinami ?» «Vem, da preziraš telesne muke. Zaradi dušnega trpljenja si izrekel to vprašanjem «01d Shatterhand ima pravm «Pa še nekaj porečem svojemu mlademu prijatelju. Seveda ne vem, ali me boš umel. Poprej si menil, da si me pametno izprašal. Jaz pa sem že vse vedel, ker sem pri Najinih prisluškal. V mojih odgovorih so se brez tvoje vednosti skrivala vprašanja, na katera si mi ponevedoma odgovarjal. Ponosen si bil in v svesti si svoje stvari, vendar pa si mi razodel, da pride Vupa Umugi jutri večer in Nale Masiuv pol ure kesneje v Suks-ma-lestavi.» «Sam ne vem, kako je to prišlo. Ničesar nisem hotel izdati. t> «Shatterhanda in njegovega nauka te je bilo sram, a oba sta ti bila nevede še v srcu. Ko sem potem stal pred teboj, po tvoji misli seveda kot premaganec, se je vzbu-nilo tvoje srce proti tebi samemu in ti narekovalo reči, ki bi jih moral zamolčati. Si to razumel ?» «Ne popolnoma, vendar bom premišljal o tem. Kaj bo z mano, če drugi načelniki seznajo, da sem vse izdal?» «Jaz sem že vse poprej vedel. Prežal sem blizu kurišča, kjer se je Vupa Umugi posvetoval s starimi vojskarji o napadu na Krvavega lisjaka. Bil sem poleg, ko sta oba Nalemasiuvova sla prispela in stražnikoma ob reki raz-odela svoje naročilo. Poslušal, sem tudi oglednike, ki jih je Vupa Umugi poslal v ,šumico'. Da, Vinetu je že davno ovedel, da kanite navaliti na Lisjaka, ter urno odjezdil v Liano, da bi mu pomagal.» «Uf, uf, Vinetu! Zato ga vidim tu s tolikimi Apači.» «Da si ne boš delal očitkov, ti povem še to: belo vojaštvo hočete zvabiti v Liano in s koli, ki ste jih danes zatikali, zavesti v pogibel. Ti si moral zasajati drogove, potlej pride Vupa Umugi s sto petdesetimi vojniki, nato vojaštvo, naposled pa Nale Masiuv, ki je poslal v vigvame po sto novih mož.» «Uf, uf! Ali ste pametnejši od nas, ali pa vas ima ma-nitu rajši od nas in vas podpira proti nam!» «Manitu ljubi vse ljudi enako, rdeče kakor bele. A kdor se mu pokori in ravna po njegovi volji, tega ščiti v vsaki nevarnosti ter mu daje modrost in um, da premore vse sovrage. Vse komanške bojnike polovimo.* «Verjamem. Kaj pa mislite početi s tolikimi vojniki?* «Opomnimo jih na dobro ter izpustimo.* Razloživši mu razliko med postopanjem belih in rdečih ljudi, sem ga ostavil, naj premišlja, in stopil med našo družbo. «Kdaj odrinemo, Mr. Shatterhand?* je nagovoril Wab-ble. «Takoj. Samo porazdelimo se. Eni bodo morali brž ko brž populiti palice, ki kažejo pravo pot do zelenice in jih poraztakniti v smeri proti peščeni pokrajini, o kateri je govoril Krvavi lisjak. To bo naredil Vinetu s 50 Apači, da bo Vupa Umugi smatral njih sledove za komanške.* Pet minut nato je že jezdil v dir s svojim moštvom iz doline proti ,sto drevesom'. «Sijajen dečko!» se je divil očka Wabble. «Ni mu treba na dolgo in široko trobiti, precej razume, kje se naj loti! Kam pa mi, Mr. Shatterhand?» «Z mano proti zelenici, če ne boste delali nobenih bedarij. Ali kaj boste tačas počeli s svojimi velikanskimi me-hikanskim ostrogami? Na nogah jih ne smete obdržati, gospod, ker moramo tudi mi delati indijanske stopinje, da ne vzbudimo suma pri Komančih. Zamenjali bomo po-takem svoje škornje z mokasini.» «Kje pa naj jih vzamemo?» «Ujetnikom. Se bodo že sprijaznili s tem.» «Hm! Težko pojde. Za vas ne rečem nič, a poglejte moje čepeli!» Zares je imel stopala, ki so bila še celo za takega švig-lja kot on predolga. Zato je nosil pravcate čolne. Čas je bilo odriniti. Komančem sem torej ukazal zaja-hati, naši so jih pa z jermeni privezali h konjem. Branil se ni nobeden, saj bi bila to največja neumnost. Z mladim poglavarjem pa nisem hotel ravnati takisto. Zato sem mu rekel: «Svojemu rdečemu pobratimu sem podaril svoje srce in bolelo bi me, če bi ga moral povezati kakor njegovo moštvo. Bo li skušal pobegniti, ako sme svobodno z nami jahati?* «Na to je težko odgovoriti! Vse komančevske vojnike boste polovili. Ako pa uidem in jih opozorim, ne dobite nobenega v pest. Dolžnost mi je, da poskusim uteči.* «Te besede pričajo, da nisi samo vrli junak, ampak tudi odkritosrčen poštenjak. Ne bom te trpinčil s sponami.» pili na stopinje Vinetuja in njgovih Apačev, s katerimi se je zdaj bržčas že združil Krvavi lisjak. En kilometer odtod je tičal drugi drog. Hodeč ob teh olihih smo v kratkem dospeli na svoj smoter. Ta kraj, v apaščini Gutes-nontin-khaj in v komanščini Suks-ma-lestavi nazvan, se razprostira ob puščavi in je takšen: Meja med Llanom in zapadno od njega ležečo zeleno ravnijo ne teče v ravni črti, ponekod dela namreč izbokline ali vbokline. Tak okljunek je pri ,sto drevesih': podkev z visokim robom, ki se polagoma spušča nizdol liki brežina. V ozadju izvira voda, ki se najprvo zbira v kotlini kakih dvajsetih črevljev v premeru, potlej pa se odteka proti vzhodu ter pomalem ponikne v peščevju. Spričo vlage raste tod sočna murava, ki je bila našim konjem v veliko korist. Podkovasta oblika te toliko bolj zbode v oči, ker je rečeno pobočje vse do vrha precej gosto zaraslo z grmovjem, iznad katerega štrle številne tanke prekle. Razločno se je poznalo, kod je Šiba-bigk porezal šibovje: polno vejic, odraselkov in brstik je ležalo okleščenih po tleh. Razsedli smo ob vrelcu, da si ugasimo žejo, zatem pa še živad napojimo. Nato smo polegli kraj studenca, iz previdnosti pa sem poslal Apača na vrhunec, naj bi prežal in pazil proti zapadu, da nas ne bi presenetil Vupa Umugi. Črez nekaj ur, ko so se živali napasle in se ponovno na-lokale hladne vode, smo odrinili proti kraju, kjer smo kanili prenočiti. Ležal je približno dve angleški milji daleč od ,sto dreves' in tvoril sredi ravnice kotanjo, slično .peščenemu dolu', kjer smo ujeli Šiba-bigka in njegovo četo. Na tem kraju je bila gola golcata peščina, brez najmanjše bet ve ali bilke, in že zbog tega ni moglo Koman-čem priti na pamet, da bi se hotel ondi kdo muditi vso noč ali še dlje. Razen tega pa je bila ta vrtača tudi zato varno skrivališče, ker sovražnik, ako se ji ni približal čisto do roba, nikakor ni mogel zapaziti, da smo tu. Sploh ni bilo nobenega povoda, zakaj bi kak Komanč prišel semkaj. Dospevši v ta used, smo konje okolenčili ter se ulegli v globoko, mehko sipo. Seveda smo postavili stražnika, ki je ležal zgoraj na višini, razgledujoč se po Vupi Umugi ju. Po tem, kar sem bil doznal od Šiba-bigka, je bilo pričakovati teh rdečkarjev za drevi. Močno sem hrepenel, da se ne bi zakesnili, ker bivanje v tem otožnem stanišču brez vode ni bilo nič kaj prijetno. Po sreči se mi je želja obistinila še prej, nego sem se nadejal. Zakaj solnce še davno ni bilo pridrselo do obzorja, ko nam je straža vik-nila z viška: «Uf! Najini an khuan penijil — Komanči gredo!* Vzel sem svoj daljnogled in odšel s Surehandom tja gori. Opazovala sva jih leže, čeprav so bili še jako daleč. Prihajali so, in sicer tako, kakor da se čutijo popolnoma varne. Jahali niso namreč po svoji šegi, to je v gosjem redu, marveč razkropljeni in v majhnih gručah. Od nas so bili videti tolikšni ko psički, hiteči točno na iztok, čedalje manjši na oko, dokler se nama niso izgubili. Sedaj je bilo tehtno za nas, ali bodo našli naše sledove. Prav za prav bi jih morali zapaziti; vse je bilo samo na tem, ali imajo gaz na merku. V tem primeru sem domneval, da jo bodo smatrali za Šibabigkovo: prav zategadelj smo bili zamenili svoje čevlje z indijanskimi mokasini. Ako posumijo, prijahajo gotovo takoj proti nam. Napeto smo torej bolščali proti jugu, odkoder bi morali v tem primeru priti. A potekla je debela ura, pa še nikogar ni bilo na izpregled. In ko je po solnčnem zatopu napočil kratek somrak, se nismo več bali presenečenja. Vrnila sva se torej z obronka v globel, kjer se je prvi oglasil očka Wabble: «Tak so prišli. Najbolje bi jih bilo ponoči preloputniti in postreljati.» «Moje naziranje poznate*, sem odvrnil resno. «Kakor dogovorjeno, jih mirno spustimo naprej in jih kašnje ob-stopimo. Brez prelivanja krvi bodo naši.* «Pa če zajtraj ne odrinejo, marveč ostanejo ves dan tu? Kje naj dobimo vode zase in za živino?* «Ne ostanejo, na to se lahko zanesete. Še na misel jim ne pride, da bi dan izgubili. Ako pa se ne bi zmenili za tako izgubo, bi morali že zajtraj proč, da se umaknejo vojaščini.*. «Pride li vojaštvo za trdno?* «To se v kratkem dožene. Pojdem, da Komanče za-lezem.* Ker sem domneval, da morajo rdečkarji zarana odpotovati, bodo vsekakor zgodaj legli spat. Potakem mi ni bilo dolgo čakati, sem li res hotel prisluškati in kaj zvedeti. Zatorej sem po nastopu trdne teme potrpel samo še eno uro, prej ko sva s Surehandom ubrala pot. Kadar bi se umesečilo, bi bilo težje ostati neopažen. Dospevši k ,sto drevesom', sva iz previdnosti najprej oblezla ves obrobek podkovaste zajedi, niso li morda kake straže tam. Dobro dolgo je trpelo, preden sva preizteknila ves krajec. Vupa Umugi ni bil postavil tu gori nobenega čuvaja; svoje stvari si je moral biti popolnoma svest. Spodaj ob vodi je mrlelo in brlelo precej ognjičkov. Tik izvirka je sedel po vsej priliki načelnik z najodličnejšimi vojniki. Ostali so se razposedli na obeh straneh potočine, kako daleč — nisva mogla doznati. Tudi konj ni bilo videti, bilo je še pretema. Naloga nama je bila, čimbolj se približati načelniku in po možnosti posluške utepati. Zarinila sva se zato v grmovje in lezla niz bok. To ni bilo lahko, ker so se nama pod nogami vsak čas drobila rahla tla in bi naju bile valeče se kepice lahko izdale. Indijanci so bili tako mirni, da bi bili brezpogojno prestregli sleherni šum. Zategadelj sem pri slednjem koraku s stopalom ošlatal zemljo. Spelo je jako počasi v napredek in gotovo je minila ura, ko sva naposled legla za košat grm v bližini izvirališča, odkoder bi se dalo slišati — če bi rdečkarji sploh govorili. Toda sedeli so nemo in negibno, strmeč v tleči ogenj-ček, na katerem se je, po duhu sodeč, peklo meso. Ždela sva četrt ure in še eno, pa je bilo tako tiho, kakor da so pred nama sami lipovi bogovi. Samo semtertja se je zganila kaka roka, da je vrgla vejico na žerjavico. Že me je Old Surehand dregnil, češ, ne bi li kazalo pobrati se, kar se razlegne zunaj taborišča glasen klic, nato pa še drugi. Tako so bili vendarle stražniki vne, in ti so očividno zapazili nekaj posebnega, zakaj kriki so se množili in spravili ves tabor pokonci. Vupa Umugi je skočil kvišku, za njim pa še drugi okoli njega. Hrup se je večal. Glasilo se je, kakor bi nekoga lovili. Polastila se me je bojazen, ki se je nisem mogel otresti. «Kaj neki to pomeni?» mi zašušti Surehand. «Občutek imam, kakor da nekoga sem ter tja pojajo», mu šepetnem. «Prav gotovo je nekdo, ki ga pode jSred seboj. Pa ne da bi bil stari zaletel...» «Hudika! Menite Wabbla? Podobno bi mu bilo.* «Ves trd je na zalazvo, in ker vas je poprej prosil, da bi smel z vami ... čujte!* «Sim tavo — moški!» je zadonelo z leve. In takoj z desne, izza grmičja, je zazvenel klic: «Sim pok — konj!» Potem je bilo vse tiho. A z ušesi, bolj nego z očmi, sva zaznala pokret, ki se je bližal. Bojazen, ki sva jo poprej izrekla, se nama je z grozo obistinila. Nekaj Komančev je tiralo strica Wabbla, zvezanega in razoroženega. Hitro nato so prignali še njegovega konja. Da je samovlasten, sem vedel; a da jo ucvre za nama jezdeč, tega mu ne bi bil prisodil. S svojo bedastočo naju je spravil v očivestno nevarnost. Komanči so si morali vsekakor misliti, da ni sam, ampak s tovariši. Skrb za svoj obstanek naju je sicer gonila vstran odtod, ali kazalo je zvedeti, kaj bo. Starina je bil navzlic svoji neopreznosti vendarle zvita buča. Morda si kaj izmisli, da odvrne sum rdečkarjem. «Uf, Old Wabble!* sikne "Vupa Umugi, ko uzre starca. «Kje ste ga zasačili?* «LežaI je v travi in se plazil kakor kojot, ki preži na plen. In naši konji so se vznemirjali, ker so zavohali njegovega, ki je bil zaklinjen onkraj naših straž.* «Se je otepal?* «Pha! Unesti jo je hotel, pa smo ga preganjali sem ter tja kakor srabljivega kužka. Ko smo ga zgrabili, se ni upal braniti.* ^Drugih belcev pravite, da niste videli? Torej pojdite in sledite jih. Ta stari bledin se ne poteplje sam okoli puščave.* Vojni k je odšel s tovariši, načelnik pa je mirno sedel s svojci, kakor da se ni prav nič pripetilo. Wabbla, ki sta ga držala dva rdečkarja pred njim, je srepo gledal, izdrl svoj nož in ga zataknil v tla, rekoč: «Tu tiči nož zaslišanja. Lahko te usmrti, ali pa ti pusti življenje. Poveš li resnico, se rešiš.* Stari kralj govejih pastirjev je s pogledom ošinil grmičje; iskal je naju, a po sreči le na kratko. Da se ni v tem krotil, bi naju bil mogoče izdal. «Kje so ti spremljevalci?* poizveduje glavar. «Nimam nobenih*, se odseka starec. «Ta je bosa! Iskali bomo in našli.* «Nikogar ne najdete.* «Ako se pokaže, da lažeš, boš sam kriv krute smrti, ki vas zadene!* «Kar iščite; nič nimam proti temu!* «Tak mi povej, kaj imaš iztikati ob puščavi! Ali porečeš, da si prišel na lov?* «Tako neumen ni Old Wabble. A vendar bi dejal tako, ker je gola resnica.* «Kaj si mislil loviti? Tod ni nikake divjačine.* «Pa še precej: rdeča divjad, namreč Indijanci. Zaradi vas sem prišel.* To je bilo od sile. Prejkone se je zanašal na naju. Videti je bil preverjen, da ga ne bova pustila v kaši. Ali kazno je bilo, da se moti. Če se je samovoljno zaletel v precep, naj se sam izmuzne: Midva sva morala predvsem skrbeti zase. Mar naj bi zastran njegove lahkomiselnosti postavila naš lepi naklep na prevesico? Srčni odgovor je načelnika iznenadil. Namršil je obrvi in zlovoljno vprašal: «Kaj pa mokasini na tvojih nogah?* «Vzel sem jih nekemu vojščaku Nale Masiuva in jih porabil sam, da ne bi na svojem razgledovanju puščal sumljivih sledi.» «01d Wabble naj se čuva, da ne zbudi mojega srda!» zarohni glavar. «Čemu grožnja? Saj si rekel, naj povem po pravici!» «Ampak ti ne govoriš resnice! Praviš, da si prišel nas lovit. Ali more posameznik loviti desetkrat petnajst mož?» «Saj jaz sem le izvidnik, ostali pridejo za menoj. In svarim vas! Ako mi storite kaj žalega, me bodo krvavo maščevali.* «Pha! Kje so ljudje, ki nam pretiš z njimi ?» «Prav za prav ne bi smel povedati, ker se vam niti ne sanja, da so vam za petami. Ampak v svojo zabavo vam že zdaj posvetim. S tem ne napravim nobene pregreške, saj ne morete ubežati.* Nagubano lice je pomenljivo raztegnil in nadaljeval: «Poznaš glavarja Nale Masiuva? Drznil se je napasti bele konjike in je bil tepen.* «Uf!» je jeknil Vupa Umugi. «Bil je tako nepreviden, da je poslal poročnike k vam. Vojaštvo je zavohalo njih sled in šlo po njej.» cUfI> i " ' «Vojaštvo je po sledi prišlo k ,sinji vodi', kjer je bil vaš tabor. Vi ste bili že proč. Pa je krenilo za vami in mene naprej poslalo, da poizvem, kje nocoj taborite. Mene ste sicer ujeli, pa me boste morali izpustiti, ker pridejo za menoj in vas potolčejo do zadnjega moža!» «Hvala Bogu!» sem si mislil; to je bil edini izgovor, ki ga je mogel uporabiti. Le na ta način se je dal odvrniti sum in vzbuditi mnenje, da je istinito sam prišel. Možanec je bil zares prekanjen in pretkan, a to mi ni moglo ohla- /I, 192 diti jeze, ki sem jo imel nanj. Vupa Umugi je prezirno zamahnil z roko, rekoč: «01d Wabble naj se preveč in prevred ne raduje. Pravijo mu sicer .Indijanska smrt' in vsi vemo, da še nikdar m nikoli ni rdeč vojnik našel milosti pred njegovim nožem ali njegovo svinčenko. Zadovoljni smo, da smo ga uhvatili, in nam še na kraju pameti ni, da bi ga izpustili. Umiral bo na trapilu in z največjimi mukami plačal vse umore, ki jih je zakrivil.» «Tako govoriš sedaj, a pride drugače*, odvrne Kutter samozavestno. «Pes, ne bodi predrzen!* ga nahruli poglavar. «Ali res meniš, da si nam kaj novega povedal? Že davno vemo, da so se beli vojaki spoprijeli z Nale Masiuvom. Ostali so zmagalci, pa le za malo časa, ker poslal je domov po drugih sto borcev.* cVupa Umugija sem imel za modrejšega. Mar ne vidi, da s svojim nezaupanjem odkriva svojo slabost. Ne zaleže Old Shatterhand v vojni za sto vojakov, ka-li? In ali mu ni Old Surehand enak? Ko bi bila takšna slavna junaka pri nas, bi ti jaz pač to povedal, da se ne bi ti spozabil nad menoj, jeli?> «Uf!» prikima glavar. «Zame bi bilo jako koristno, ko bi ti mogel groziti z obema bledinoma. Če tega ne delam, moraš spoznati, da jih res ni med nami.* «Uf!» pritegne znova. «Ko bi torej jaz hotel kaj iz trte izviti, bi pač rekel na priliko, da ta dva prideta. Saj to bi me rešilo. Ako Vupa Umugi tega ne pojmi, je slabo z njegovo pametjo.» «Kaj te skrbi moja pamet, pes! Sedaj vem, pri čem sem, in vse je na tem, bodo li moji vojniki tod še koga zalotili. Ti pa si vsekakor izgubljen. Vzamemo te s seboj: ves narod naj gleda tvojo smrt in se veseli tvojih muk. — No, kaj imaš poročati?* To vprašanje je nameril na rdečkarja, ki je baš pri-jahal in razsedel. Ta je odgovoril: «Obredli smo vso okolico, pa nismo nikogar izvohali. Ta bledin se je potakem sam priplazil v bližino.* «Svojo drznost poplača z životom. Zvežite mu še noge in spetijajte ga tako na tesno, da se ne bo mogel ganiti! Pet vojnikov naj ga čuva in jamči zanj s svojo glavo. Tudi naj straže zasedejo rob tu gori za nami, da ne zagrešimo kake neprevidnosti!* Midva sva se čim hitreje potihem splazila nazaj in se skraja črez nemoč spešila, da naju ne zateko. Kesneje sva malce umirila korak. «Lepo nesnago nam je napletel spet stari zaletel*, se je oglasil Old Surehand. 195 13» «Na srečo je hujša zanj nego za nas.» «Bogme, da. A ko je bila šmentriga zagrešena, je treba priznati, da se ni slabo vedel.» «Škoda, preškoda ga je! Sicer je sposoben, in da ni vajen tako nezmiselno po svoji glavi ravnati, bi utegnil marsikje koristiti. Tako pa je treba z njim oprezneje v oralu hoditi nego s kakim mlečnozobcem. Zanj je naj-bolje, če sam samičičev posluje, družbi pa je lahko kvaren in nevaren. Ako se še kedaj predrzne, naj odjaše, kamor hoče.» Še dolgo sem se ugreval in robantil zoper njega, dokler nisva prispela v taborišče. Ko so Apači doznali, da je ded Wabble ujet, se je oglasil najstarji: «Stari beloglavek je odjezdil, ne da bi nas bil vprašal.» Spanec je bil nocoj hudomušen, ker srd na Kutterja me je še dolgo motil. In ko so me ob zori prebudili, se še nisem bil naspal. Sedaj je bilo opazovati odhod Komančev. Sicer smo videli mračno progo, ki jo je delalo ,sto dreves' na južnem obzorju, njih samih pa ne. Zategadelj sem vzel daljnovid in ostavil s Surehandom tabor, da bi zmanjšal veliko daljo. Na poli pota sva sedla in čakala. Ni trpelo dolgo, kar se pojavijo komančevske postave izza hoste. Jahali so takisto ko prejšnji dan, namreč ne v gosjem redu: hoteli so po vsej priliki pustiti za seboj široko vidno gazino, da bi četam olajšali zasledovanje. Za kažipot pa so imeli kole, ki so jih smatrali za Šibabigkove. Niti slutili niso, da so bile prekle medtem pretaknjene. Ko so bili izginili proti jugovzhodu, sva napeto zdela nad eno uro. Tedaj se je prikazalo v zapadu šest jezdar-jev, ki so vidoma merili proti ,sto drevesom'. «To so dragonci», je menil Old Surehand. «Jaševa tja?» «Ne. Rad bi si privoščil šalo. Poveljnik je ravnal, ko sem ga dobil onkraj Zmotne grape v ostrogu, kakor z novakom. Izdajal sem se namreč za grobosledca. Zdaj pa bi želel videti, kakšen obraz naredi, ko me nenadno zopet uzre tu ob Llanu estacadu.» «Mene pa vsekakor vzamete s seboj? Zanimlje me, kaj poreče, ko spozna vas v domnevnem groboslovcu.» Skozi daljnogled sva razločila, kako se je šest jezdecev razkropilo — menda prednje straže, da bi tako pohiteli k ,sto drevesom'. To je bilo prebrisano od njih, a seveda nepotrebno, kajti Komanči so se bili oddalili. Deset minut nato se je eden njih skokoma vračal, prejkone z vestjo za poveljnika, da se je sovražnik odmaknil. Pičlo uro pozneje so dragonci prihajali in midva sva se vrnila po konje ter Apačem naročila, naj pridejo črez eno uro za nama. * Od kraja sva naglo podila, v bližini ,sto dreves' pa z legnatjo, kakor da se nama nikamor ne mudi. Kakih tisoč korakov od grmovja sva zagledala nekaj straž. Ostalih nisva mogla videti, ker so taborili v nižini. Straža naju je zapazila ter javila, ker sedaj je polukalo dokaj vojaštva izza haloze in nas motrilo. «Stoj!>> zavpije najbližja straža. «Kaj hočeta v taboru?» «To izve vaš častnik!» «Oho! Meni odgovarjajte, drugače bom streljal!* «Preden nastavite svoj pihalnik, boste mrlič.» Ob teh besedah sem pomeril nanj in nadaljeval: «Midva imava tu isto pravico ko vi. Česa pa iščete tod? Sedaj pa mir! K vodi hočeva.» Zavijeva okoli šume ter jezdiva proti studencu, kjer je že stal častnikov šator. Straža naju ni ovirala, toda vojaki, ki so čuli moj odgovor, so tekli naprej in obvestili poveljnika, kako sva se vedla in kakšna uporneža sva. Stal je pred šatorom, poslušal njih poročilo in nama strmel z nagubanim čelom preteč nasproti. Ko sva mu dovolj blizu, me spozna in klikne: «Raca na vodi! Saj to je naš grobiščar! Njemu so takšne neumnosti čisto podobne. Kaj ve tak človek o vojnem stanu in o dolžnostih, ki jih ima straža.* Medtem sva prispela predenj in se skobacala na tla. «Good morning, Sir! Dovolite nama, da se tu nastaniva! Vode potrebujeva.* Na glas se je zasmejal, obrnivši se k svojim častnikom, ki so se takisto zakrohotali: «G le j te tega moža, gospoda! Menda ga ne poznate. To vam je izvirnež in vseh muh poln. Seveda se mu ne sanja, da bi ga morala prav za prav naša straža počiti. Našel je tovariša, ki mu je bržkone podoben. Take ljudi lahko sprejmemo; ni se bati, da bi nam bili v kvar.* In okrenivši se zopet k nama, doda: «Kar ostanita tukaj in pijta, kolikor vaju je volja. Ste našli mnogo takih grobov, gospod?* «Niti enega.* «To sem si mislil. Kdor išče indijanskih grobišč, naj ne hodi v Liano estacado.* «Llano estacado? Je li morda tu?» vprašam navidez osupel. «Sveta nevednost! Kam ste pa mahnili, ko ste nas zapustili gori v taborišču?* « Vedno na vzhod, nazadnje pa do jezera, ki mu Indijani pravijo ,sinja voda'.* «K ,sinji vodi'?* vzklikne malone preplašeno. «Baš ondi je taborilo znatno krdelo Komančev! Ali vas niso videli in zasačili?* *Videli? Morebiti. Zasačili? Ne. Privoščili smo si celo zabavo, da smo plavali po jezeru.* «Pa vas niso zagrabili?* «Ko bi nas bili, nas ne bi bilo sedaj tu.» Glasno se je zahehetal in kliknil: «To je res. Ubili bi vas bili in vam sneli kožo z glave.» «To ne gre tako lahko, kakor si vi mislite. Mi bi se bili branili.* Povedal sem to toli resno in slovesno, da so zagnali nov hohot. Old Surehand si je na vse kriplje prizadeval, da bi krotil svoje poteze v obličju. Ko se je hahljanje poleglo, je poveljnik povzel za besedo: «To je pa vendar preveč! Koliko časa ste ostali) ob ,sinji vodi'?* «En dan. Potem pa naprej proti vzhodu.* «Čudo, prečudo! Nepoškodovani in zdravi ste prišli sem!* «Da, čvrsti in čili. Kaj pa naj bi nam bilo?* «Ta je lepa! Komanči so namreč tudi pri jahali od ,sinje vode' semkaj. Ali vas niso ti potepuhi videli?* «Jaz ne vem, oni morajo to vedeti.* «Tudi jaz vem, da vas niso!* se je srdito zasmejal. «Drugače bi bili vi v krtovi deželi. To je neverjetno. Tu vam jaharita ta dva možaka venomer tja, koder so Komanči; štorkljata jim vedno po potu in jim racata zmeraj pred očmi, pa ju ne primejo. Pravemu lovcu ali vojniku se to ne bi moglo pripetiti. Taka sreča! Pri tem pa se možakoma niti ne zdi, v kakšni nevarnosti sta bila ... Mi smo namreč Komanče porazili; zbežali so k ,sinji vodi', mi pa za njimi. Odondod so se umaknili semle, mi pa jih ves čas gonimo in jih zapodimo v Liano estacado, kjer bodo ali od žeje skoprneli ali pa jih bodo pohrustale naše svinčenke, če se ne podajo. To sem vam povedal, ker se vam niti ne sanja o položaju.* «Mar res mislite, da nič o tem ne veva?* rečem s čisto drugačnim poudarkom. «Kaj bi neki vedela!* se obregne zaničljivo. «Najprej to, da po svojem načrtu Komančev nikakor ne dobite.» zategne porogljivo. «In da vas samih čaka usoda, skoprneti v puščavi.* «Res? Kako ste mahoma pametni! Zakaj naj bi mi sko-prneli?* «Je li voda v pušči? Imate mehove za vodo s seboj?* «Ne vprašajte tako bedasto!* «Moje vprašanje ni neumno! Mar veste, kako daleč morate v puščavo, da zadenete na Komanče? Veste, doklej bodo vaši konji vzdržali v pripeki?* «Daleč nam ne bo hoditi, saj rdečuhi tudi nimajo vode.* «Smilite se mi. Komanči namreč poznajo v pustinji studenec.* «Kaj ne poveste? Nemogoče!* «Mar še niste čuli, da so v pustinjah zelenice?* «Llano estacado je nima.* «Motite se: za tisoč konj in še več dobite vode.* «Ah, kaj vedo taki grobobrski!* «To, da je vsa vaša nakana huda zabloda, da jezdite v pogubo, če vam neki možje ne pomorejo.* «V pogubo? To je blazno. Ampak vam že prisodim take besede. Kdo pa so tisti vrli možje, gospod?* « Vinetu, Old Surehand in Old Shatterhand.* Visoko je potegnil obrvi, rekoč: «Ti trije se hočejo zavzeti za nas?* «Morajo, če nočejo, da pojdete Komančem v past in pest.* «Ali se vam blede? Ste zato prišli sem na studenec?* «Ako se komu meša, se vam. Poznate li poveljnika Komančev, s katerim ste se rvali?* «Po imenu ne. Nobenega iskavta nimamo, da bi se bil tega dovedel.» «Ta poglavar se zove Nale Masiuv, to je ,štirje prsti'. Kako pa se kliče glavar onih Komančev, ki so taborili ob ,sin ji vodi'?* «Isti Nale Masiuv, če ste ga poprej prav imenovali.* «Ne. To je Vupa Umugi, kar pomeni .veliki grom'.* «Nezmisel! Drugi ne more biti, saj smo ga tirali vse do ,sinje vode' pred seboj.* «Zmeda in zmota! Nale Masiuv se je namreč dogovoril z Vupo Umugijem, da vas pogubi. K ,sinji vodi' ni bežal, temveč poslal domov po sto novih vojščakov. Vi mislite, da ga podite pred seboj, v resnici pa je on za vami in vas preganja. Zvabili so vas k ,sinji vodi', kjer vas je čakal Vupa Umugi in se vam brž umaknil, ko ste prišli. Vupa Umugi, načelnik Najinov, je odrinil na to mesto, kjer stojimo sedaj in ki ga Komanči nazivajo Suks-ma-lestavi, ,sto dreves'. Sinoči je dospel semkaj. Vi ste jezdili za njim in davi je pred vašim prihodom odpotoval v puščavo, da bi vas za seboj potegnil. Medtem ko vi menite, da ga zasledujete in da ga boste pokončali, vas on vleče v past. S svojimi Najini jaše odspred, a za vami jo drobi Nale Masiuv z dosti več ko sto borci. Vi stojite med obema sovražnima četama. Takšna je stvar, gospodine, takšna in nič drugačna.* Njegovi častniki so zvedavo pogledovali od mene proti njemu in nazaj. On sam je bolščal in buljil vame, kakor da sem mu zagonetka, in dejal: «Ampak, gospod, kakšne sanjarske tveze so to?» «Moja domišljija tu nima nobenega posla. Govorim zgolj istino.* «Odkod pa veste za vsa imena?* «Po komanško govorim.* «Vi, groboslovec?* «Pšakrev! Ali res ne vidite, da se motite glede mene?* «Torej niste ta, za katerega vas imam?* «Nisem. Kako naj se učenjak trapasto potika po divjem zapadu edinole za to, da bi iskal grobov in komaral Indi-janom po potu, ne da bi ga obretli.» «Strmim, gospod!* «Poprej sem vam omenil tri može, ki ste gotovo že često slišali o njih. Vam je znano, kakega konja po navadi jaha Vinetu?* «Žrebca murca, ki sliši baje na ime ,veter'.» «Res. Po apaško se pravi Ilči. Ste čuli kaj o Shatter-handovem konju?» «Tudi vrani žrebec, ,blisk' imenovan.* «Apaški izraz za to je Hatatitla. Pazite zdaj na mojega konja tam!* Moj črnko se je bil na paši gotovo za sedemdeset korakov od mene oddalil. Okrenil sem se proti njemu in zaklical ime Hatatitla. Takoj je pridirjal in si božaje drgnil gobec ob moja pleča. «Strela!» vzklikne poveljnik. «Ste nemara .. ?» «Nemara...!» se zasmejem. «Konjenik ste in ste tega žrebca že videli. Imeli ste ga za kočijsko kljuse. Ste li že videli tako plemenitega jahanca? Mar imajo ,grobiščarji' tako izredne živali?* žužnjal in mečkal je v zadregi, nazadnje pa jeknil: «Kje sem le imel svoje oči!* «Pa tudi orožja si niste ogledali. Saj veste, kako sva z Vinetu jem oborožena! Onkraj Zmotne grape ste pač opazili, da imam dve puški?* «Eno vsekakor. Druga je bila zavita.* Pomolil sem mu obe nezamotani pod nos. Njegovi častniki so radovedno pasli oči po njih. «Tri sto liudirjev, gospod,» blekne znenada, «pa ne da bi bili vi Old Shatterhand?* «Pa nihče drugi*, mu sežem v besedo. «In vaš tovariš tu?* «Je Old Surehand.* Najino ime je šlo od ust do ust, kar se sredi splošnega iznenadjenja začuje klic od zunaj, kjer so stale straže: «Indi gredo!* «Od tamle, od severa*, zadoni glas stražnika, kažočega proti oni smeri. Častnik hoče dati znak za poplah, a jaz mu branim. «Bodite mirni, gospod! Ako še ne verujete, kdo sva midva, pridejo sedaj svedoki, da potrdijo, kar sva rekla.* «Rdečkarji? Pa saj to so sovragi! Takoj moram...* «Prijatelji so, Apači, ki sem jih le-sem pozval, da vam pomore jo proti Komančem.* «Apači? Spravljate me v kočljiv položaj. Rdečekožci so rdečekožci: nikomur ni nič zaupati. Po vrhu pa še ne vem, ali ste res Old Shatterhand.* sicer tako, da smo se mogli držati potrebne brzine. Še ko se je zmračilo, smo jezdili naprej od kola do kola, dokler nismo dejali, da je treba obstati, če nočemo trčiti na neprijatelja. Veter je medtem pojemal in skoraj docela polegel. Tema je bila samo dotlej, da je vzšel lunin krajec. Že popred so bili prazne mehove natovorili na konje, s katerimi so nekateri Apači odrinili ob mesečini. Vinetu jih je spremil do prve postojanke, ki jim ni bila znana, Tako je bilo vse nujno ukrenjeno in smeli smo se izročiti spancu, ki nam je bil zelo potreben. Ko se je Vinetu vrnil in legel k meni, sem že spal. Drugo jutro je bil prvi na nogah. Z zajtrkom se nismo mudili, saj smo lahko spotoma jedli. Samo napili smo se in dali prebitek konjem, ki pa jim to kajpak ni zadoščalo. Poslednji mehovi so bili na ta način prazni in Vinetu jih je tako poslal po nekaterih svojcih proti konjiški verigi. Spremljati jih ni bilo treba, ker ni bilo več tema, samo smer jim je pokazal. Sedaj smo se vnovič podili naprej, in sicer tako, da so pešci zaostali. Pridno sem gledal skozi cev in se v kratkem preveril, kako močno smo se snoči približali Ko- mančem. Dohiteli smo namreč že čez četrt ure na mesto, kjer so prenočili, ter opazili, da so tik pred nami odrinili. Skoraj nato sem jih ugledal. Tudi Vinetu je vzel svoj daljno vid v roko. Motril jih je malo časa in zadovoljno pripomnil: «Prav počasi jašejo. Moj pobratim to vidi?* «Da. Konji so jim od dvodnevne ježe brez vode močno opešali.* «Tudi sami trpe žejo. Vendar se bodo dolgo branili, da bi se nam vdali.* «Za Vupa Umugija imamo še večji pritisk od žeje.» «Moj pobratim meni leke komanškega poglavarja. Pametno je bilo, da jih je s seboj vzel, ko je šel skozi,Zajčji dol'. Zmaga nam bo lahka in povratek udoben, ker je Old Shatterhand ujel Nale Masiuvove Komanče ter izročil dragoncem.» . To je bila prva beseda, ki se je o tem med nama sprožila. Če ni bilo niti Nale Masiuva niti konjenice, se je moralo to protiviti njegovim domnevam, vendar me sinoči ni vpraševal. Kdo drugi ne bi bil prej miroval, dokler mu jaz ne bi bil vsega obrazložil. On pa ni izgovoril niti enega vprašanja ter s svojim izrednim ostrcem vse uganil, kakor so svedočile njegove sedanje besede. Te so mi dale priliko, da sem mu zdaj pojasnil, kako nam je prišel Nale Masiuv v roke in kako smo se ga potem iznebili. Na koncu mojega poročila je zadovoljno «ufnil» in zatem dodal: «Moj pobratim je prav ravnal. Vsi ti rdečekožci bi nam bili v breme, že zbog vode, pa tudi beli konjiki, ki nam jih ni treba, da ulovimo Vupa Umugija. Nale Masiuv je zadosti kaznjen z izgubo svojih sedelnikov in je izgubil tudi puške svojih bojevnikov. Vinetu bo zvedel, ali je poveljnik ostal mož beseda in jim pustil življenje. Ako ni, poplača z glavo. Hovb S tem je bila ta stvar opravljena. Razdaljo do kaktišča, ki naj bi bila mišnica za Ko-manče, je Vinetu precenil na dve uri. Potrebovali pa smo tri, ker so opešani Najini polagoma tevsali. Venomer smo bili toliko za njimi, da nas niso zapazili in da smo jih mogli videti z daljnogledom. Jahali so na široko vštric in zaporedoma. Po treh urah so se na mah strnili in stvorili ozko črto. «Ha, odločilni trenutek je napočil!» sem rekel Vinetuju. «Nič se ne ustavijajo, torej ne slutijo nič hudega.» «Istina,» je prikimal, «do tesne vrzeli so prišli, ki vodi v kaktovje. Pregledati ga ne morejo in menijo, da pač ni bog ve kako široko, ker je Šiba-bigk očividno skozi jahal. Razen tega pa jih tudi žeja žene noter. Koder raste kakt, mora biti vlaga. Bržkone upajo zadaj najti zelenico, saj ne vedo, da je vlaga, ki je rodila to rastje, le podzemska in jako pičla.» V kratkem smo tudi mi uzrli kaktovje, ki mu niti na levi ne na desni niti zadaj nisi videl konca. Ozka, svetla proga je držala vanje in tvorila nekako pot, ki je imela tako nerodovitna tla, da niti najmanjša koreninica ni našla potrebne hrane. In vprav tu, kjer se je začenjala ta praznina, je bil dal Vinetu zapičiti preklo: tako so morali biti Komanči prepričani, da se jim je ondi zariniti v kaktišče. To so tudi zares brez pomislekov napravili in bili so že tako daleč notri, da so nam izginili izpred oči, ko smo dospeli na rob bodičaste šume. Tam smo razjahali. Konje smo nad streljaj vstran zaklinili, da ne bi bil kateri poškodovan ob morebitnem spopadu, sami pa smo se posta- vili tako, da smo stezo od vhoda pa daleč notri docela ovladali. " ' " Ta prehod je bil od kraja kakih dvajset korakov širok, a že na sežaj naših risanic se je tolikanj zožil, da je imelo kvečjemu pet jezdecev na tesnoina pored prostora. Če bi torej Komančem smuknila blazna misel na um, da bi nas napadli, bi šestina naših z lahkoto naskok odbila. Naše krogle bi podrle samo sprednje, pa bi se nakopičila gomila, ki drugi ne bi mogli preko nje. Takisto se nam je slednjič obneslo, da smo zmamili so-vraga v izvrstno zadrgo. Mirno smo smeli čakati, kaj bo sedaj. I kaj neki drugega kakor obrniti bodo morali, bržko zadenejo na mesto, kjer se pot neha. Čakali smo dve uri. in še črez. Komančev ni hotelo biti nazaj. Na koncu tira vsekakor niso takoj obrnili, marveč so se posvetovali. Ali priti so morali, o tem ni bilo dvoma. Upirali smo torej svoj pogled na točko, kjer naj bi se bili pojavili. «Uf!» je slednjič jeknil Vinetu in namignil predse. Njegovo bistro oko jih je prej uzrlo nego mi. Trudni in razočarani so počasi capljali. Še nas niso videli, ker smo sedeli na tleh in smo imeli svoje konje daleč zunaj v pustinji. Skoraj pa je obtičal dolgi, ozki sprevod. Zagledali so nas in vstali smo, da se jim pokažemo. Ako so doslej menili, da imajo dragonce za seboj, so sedaj sprevideli, da so se motili. Iz tako neznatne razdalje so lahko spoznali, da imajo Indijance pred očmi. «To je groza zanje!» mi je dejal Old Surehand, ki je stal blizu mene. «Groza? Še ne», sem pripomnil. «Saj nas lahko še smatrajo za Masiuvove Komanče. Pa še tedaj se morajo zavzeti ob naši navzočnosti, ker so bili trdno prepričani, da Nale Masiuv podi dragonce pred seboj.» «Radoveden sem, kaj bodo počeli.» si že kar mislim. Enega ali dva vojščaka pošljejo naprej, da poizvesta, kdo smo. Glejte, že prihajata!* Dva sta se utrgala od njih in polahko petala proti nam. «Hoče moj pobratim z menoj njima naproti?* je rekel Vinetu. «No, pa pojdiva.* Korakala sva prav tako polagoma v kaktišče, njima naproti. Opazila sta, da je eden rdeč in drugi bel. To ju je osupilo. Obstala sta. Namignila sva jima, naj prideta bliže, in sva šla dalje. Obotavljaje sta stopila naprej, a se zopet hitro ustavila. «Moj pobratim Shatterhand naj govori!* je dejal Vinetu. Ob takih prilikah je običajno meni- prepuščal besedo. Najinoma sem zaklical: «Vojnika Komančev naj le brez skrbi pristopita! Pogovorili se bomo in nič se jima ne pripeti, ako ne poskusita rabiti orožje zoper naju.* Prišla sta. Pozval sem ju semkaj, drugače bi bila midva prišla Komančem na streljaj. Sestala sva se nekako na poli pota z njima, vendar čisto blizu nista marala priti. «Vupa Umugi, poglavar Najinskih Komančev, vaju pošilja, da pozvesta, kdo smo mi*, sem velel. «Ali me poznata?* «Ne», se je odrezal starejši, oba pa sta s svetim strahom strmela v Vinetuja. «Niti rdečega vojnika, ki stoji poleg mene?* «Uf! To je Vinetu, glavar Apačev.* «Jaz pa Old Shatterhand, njegov beli prijatelj in pobratim.* «Uf, uf!» sta vzkliknila in me sedaj pazno motrila. Če ju je osupil že pogled na Apača, je presenečenje še zrastlo ob mojem imenu. Ali prizadevala sta si, da bi to pritajila. «Menili ste, da imate bele konjike za seboj ?» sem povzel. Nobenega odgovora. «Za temi pa naj bi prišel Nale Masiuv?* cOdkod ve to Old Shatterhand?* je vprašal starši. «Še kaj več vem! Bele konjike ste hoteli zvabiti v po-gibel in ste zdaj sami v njej. Glejta naprej! Ondi stoji tri sto bojevnikov, Meskalerskih Apačev, ki vas postrele do zadnjega moža, če se boste branili.* «Uf, uf!» «Po nobeni ceni ne morete nazaj in tukaj skozi. Vdati se nam morate. Ako tega ne storite, boste postreljeni ali pa bedno skoprneli v kaktovju, odkoder vam ni izhoda!* Spogledala sta se. Čeprav sta na vse kripl je skušala prikriti učinek mojih besed, se je vendar čutilo, da sta silo zmedena. Nato je vprašal dosedanji govorec: «Kje so beli konjiki?* «Meniš, da ti to povemo?* «In kje je Nale Masiuv?* «Tudi tega ne zveš. A zato te poprašam, kod hodi Šiba-bigk s svojimi petdesetimi Komanči.* «Uf! Šiba-bigk! Tega ne vemo!* «Mi pa vemo. Vi ste mislili, da ga sledite, pa ga sploh ni bilo pred vami.* «Zakaj ne?* «Dva dni ste jezdili ob kolih, ker ste mislili, da vam Šiba-bigk kaže pot. A ne on, temveč Vinetu je kolil, da bi vas speljal.* «Uf! Je to res?* «OId Shatterhand govori vselej po pravici. Šiba-bigk vam ni mogel pota kazati, ker smo ga prestregli. Tudi Nale Masiuv je z vsemi svojimi borci ujet. Prišel nam je v roke in v oblast belih konjikov, ki smo jih svarili pred njim in pred vami. To povejta Vupi Umugi ju.* Preplašeno je buljil vame in kliknil: «Vupa Umugi ne bo verjel!* *«To nam je vseeno. Res pa je le.» «Mi vemo, da Old Shatterhand ljubi resnico. Ali kar nama je pravkar povedal, nama noče v uho. Bi hotel morda to poglavarju samemu povedati?* «Tukaj ostaneva, dokler ne pride1.* Odšla sta, midva pa sva sedla. Ko sta dospela do svojih tovarišev, sva razbrala iz kretenj, kako je njima sporočilo učinkovalo na rdečkarje. Jezdeci so vsi razsedli. Črez nekaj časa se je približal posameznik: oni mož, ki je poprej govoril. Iz neke daljave nama je sporočil: «Glavar Komančev je čul najine besede, pa noče verjeti. Iz vaših ust bi rad slišal.* «Zakaj pa ne pride sem?» «Tu je Old Shatterhand, in tu je Vinetu; zato Vupa Umugi ne mara biti sam.* «Dobro, po dva in dva. Naj še koga privede.* «Apanačka, drugi načelnik Najinov, bo z njim.* «Nama je prav.* «01d Shatterhand in Vinetu imata orožje pri sebi. Torej smeta tudi Vupa Umugi in Apanačka prinesti svoje?* «Tudi s tem se strinjava.* «Nobene zvijače se jima ni bati in se bosta smela svobodno vrniti, kadar se porazgovorite?* «Da.» «Verjeli bomo, če Vinetu in Old Shatterhand obljubita s svojo besedo.* «Obljubim. Hov!* je odgovoril Vinetu. «Jaz pa sem že rekel in mi ni treba še enkrat obetati.* Karel May: Old Surehand. 241 16 Odšel je. Radoveden sem bil na Apanačko, ki je moral biti spričo svojega imena odličen vojščak. V komanščini namreč «apanačka» pomeni moža, ki je v vsakem oziru čvrst in- dober. Ni trajalo dolgo, pa sta prišla oba ponosno in pokonci kot ljudje, ki se zavedajo svoje prednosti. S tem drža-njem sta naju hotela dirniti, kar pa se jima seveda ni moglo posrečiti. Brez besedice sta se usedla nama nasproti in položivši puške na kolena, hladno zrla v naju. Apa-načka je bil mlad, ne previsok, a krepke postave. Zaman sem mu iskal indijanskih potez v obrazu. Niti poševnih oči ni bilo niti štrlečih ličnic. Temni dolgi lasje so mu bili na temenu zvezani. Prav za prav so se mi zdeli kodrasti, samo z negovanjem so se zravnali in napeli. Navzlic temni polti njegovega obličja sem čutil, kakor da mu leži na zgornji ustnici, na bradi in licih svojevrstni modročrni sijaj, kakršnega opažaš pri možeh s krepko, črno brado, kadar so obriti. Ali ima ta Apanačka — nasproti vsem indijanskim plemenom — toli gosto brado, da se mora briti? Odkod jemlje milo? Kakor znano, se Indijanci ne brijejo, marveč si pulijo redke kocine vse dotlej, da več ne poženejo. Ta Indijan se mi je takoj prikupil. Ako se sovražni poglavarji sestanejo, ne izpregovori najodličnejši najprej. Čim bolj se čisla, tem dlje molči. Tu velja domneva, da se bo prvi oglasil tisti, ki mu je največ do pomenka. Vupa Umugi je po vsem videzu kanil delati tako, kakor da mu ni čisto nič do sporazuma. Molčal je. Ozrl sem se na Vinetuja in njegov pogled mi je dejal, da nikar ni voljan pričeti. Zategadelj sem čakal nekaj časa, ker pa se ni nič pripetilo, sem se zleknil in si podložil roko pod glavo, kakor bi hotel počivati ali celo za- spati. To vedenje ni zgrešilo svojega namena. Vupa Umugi se je bodrilno ozrl v Apanačko, nakar je ta rekel: «01d Shatterhand in Vinetu, glavar Apačev, sta hotela z nama govoriti.* Jaz sem ležal še naprej in se nisem zmezil. Tudi Vinetu je bil tiho. Zato je Apanačka ponovil: «OId Shatterhand in Vinetu, glavar Apačev, sta hotela z nama govoriti.* Tudi tokrat ni dobil odgovora. Tedaj je ponovil svoje besede še enkrat. Nato sem se vzpel polagoma pokonci in rekel: «Čudno se mi zdi, kar slišim. Midva nisva hotela z vama govoriti, marveč sva bila vprašana, bi li marala povedati Vupi Umugiju, kar se je njegovima sloma zdelo neverjetno. Dovolila sva, da sme priti sem, a sedaj sedi tu, kakor da ne mara nič slišati. Čemu molči in prepušča besedo Apanački? Ali ni sam zadosti pameten? On, ne pa Apanačka, je želel z nama govoriti. Ako nič ne zine, je nama tudi prav. Mi imamo vode dovolj in mesa, kolikor ga potrebujemo. Ako ima toliko časa kot midva, naj kar naprej molči!* Storil sem, kakor da hočem zopet leči. To je zaleglo. Vupa Umugi me je namreč pozval: «01d Shatterhand naj sedi in čuje moje besede!* «Poslušam!» sem odvrnil na kratko. «01d Shatterhand je trdil, da je Nale Masiuv s svojimi borci ujet?* «Tako pravim in gola resnica je.» «Šiba-bigk je tudi zajet, ka-li?» «Tudi.* «Tega ne morem verjeti!* «Pa nikar!* 243 16* «Kako moreš tako zapored naleteti na Šiba-bigka, na bele konjike in na Nale Masiuva. Takega slučaja ni.» «To ni bil slučaj, ampak preudarek.» «Preudarek? Potemtakem bi bil moral ti vse vedeti, kar so sklenili vojniki Komančevb «To sem vedel, in sicer od tebe samega.» «Uf! Od mene samega?» «Ob ,sinji vodi' sem to slišal od tebe.» «Uf! Vupi Umugi ju prisojaš veliko množino lahkovernosti b «Nikakor ne. Pač pa ti pripisujem še večjo množino neprevidnosti. Naravnost gluh in slep si bil ter si opustil vse, kar pritiče izvedbi načrta, kakršen je bil vaš.» «Kakšen načrt?» «To vprašanje je smešno!» sem odgovoril. In potlej sem mu razpredel potek vseh dogodkov od trenutka, ko je Vinetu zalezel dva komanška vojščaka, slišal o nameravanem napadu na zelenico in sklenil opozoriti Krvavega lisjaka ter mu pomagati. Vupa Umugi me je večkrat prekinil z osuplimi, prestrašenimi vzkliki. Nato sem mu orisal, kako sem Nale Masiuvu pretil z uničenjem njegove najsvetejše svojine, njegovega leka, ter ga s tem prisilil v predajo. «Tudi ti se nam enako vdaš. Zakaj tudi tebi vzamem lekb sem pristavil, on pa se je škodoželjno nasmehnil, češ: «Vzeti mi ga ne moreš, ker ga ne nosim pri sebi. Vupa Umugi nima samo enega leka, ampak jih ima več. A ni tako nespameten', da bi jih jemal s seboj na bojevanje, ker bi jih utegnil izgubiti.» «Rekel sem, da ti jih poberem, in kar pravi Old Shatterhand, je vselej res. Boš že videl. Sicer pa, kako se sploh meniš izkopati iz svojega položaja, ne da bi se vdal. Se hočeš bor iti ?» «Borili se bomo.* «Samo poskusi! Ali jaz vem, da tega ne storiš. Celo če bi vi zmagali, bi morali skoprneti, ker nimate vode. Vendar zmaga je za vas nemogoča. Oglej se! Prostora nimate, da bi se razprostrli. Tako ste zgneteni, da mora vsaka naša svinčenka podreti nekoliko vaših. Mi imamo vodo, vi pa ne. Mi in naši konji smo čvrsti in čili. Vas pa žeja tare in vaše živali so na smrt upehane. Dobro si premisli!» «Pa se bomo le borili!* «Ne. Nepreviden si, ali blazen še ne.» Povesil je glavo in dolgo molčal. Potlej me je potrto vprašal: «Kaj bi vi ukrenili z nami, če bi se vam izročili?* , «Življenje bi vam podarili.* «Drugega nič? Brez konj in pušek bi bili uničeni. Ne moremo jih dati.* «Pa vendar jih boste dali, ako jih zahtevamo. Če vam pustimo življenje, je to več ko dovolj milosti. Ko bi vi zmagali, bi morali mi vsi na mučeniškem kolu umreti.* Srdito je stisnil pesti in zarohnel: «Da te je moral zli duh prinesti k , sin ji vodi'! Da se ni to naključilo, bi se nam bila morala nakana posrečiti!* «To je res, in zato menim, da me je dobri, ne pa hudobni duh tja privedel. Nobene nade nimate, da bi se nam izvili. Ako se ne podaste, ste izgubljeni.* «Nismo! Pomisli, da smo ujeli morilca Indijancev, ki mu pravite Old Wabble! On je naš talec in mora poginiti, če storite kateremu naših kaj zlega!* «Pa naj pogine! V roke vam je prišel, ker mi je bil ne-pokoren. Kdor pa me ne sluša, mi ni zanj.* «Torej se strinjaš s tem, da naj umre?* «Ne. Mislim le, da ne bom za njegovo rešitev ničesar žrtvoval. Ako ga ubijete, se vam krvavo osvetim: na to se lahko zaneseš. Sedaj sem opravil in ti nimam nič več povedati.* Vstal sem in Vinetu za menoj. Tudi Komanča sta se dvignila. Apanačka naju je nekam čudno motril: niti besno niti sovražno, skoro bi dejal dobrohotno. A prizadeval si je, da bi prikril svoje misli in čuvstva. Tem jasneje pa se je videlo, kako vse vre v Vupi Umugiju. Rojilo in razsajalo je po njem, dokler se ni zadri: «Tudi midva sva končala! Še imamo izhodeb «In ko bi jih imeli sto, vam ne bi nobeden koristil. Ako ne pojde drugače, zapalimo kaktovje.» «Uf!» se je zgrozil. «Vinetu in Old Shatterhand hočeta med požigalce?» «Pusti nezmiseln-a vprašanja! Govori s svojimi ljudmi ter nam v kratkem sporoči, kaj ste ukrenili!» «Zvedel boš.» Pri tem se je okrenil ter odšel z Apanačko, nič več tako ošabno, kakor je bil prišel. Tudi midva sva se odpravila k svojcem, ki jih je mikalo čuti, kaj se je doseglo z obema načelnikoma. Komančev nismo več pustili z vida. Najsi bi bil napad z njihove strani še tako nespameten, vendar je bilo računati tudi s to možnostjo. Razločiti smo mogli samo sprednje. Kaj se je pletlo zadaj, nam je bilo skrito. Vzel sem torej svojega konja in jahal po strani, da sem jih videl tudi od boka. Stalo je samo še kvečjemu trideset Komančev na mestu, drugi so se bili spustili zopet globlje v kaktovje. Obrnil sem se nazaj in sporočil to Vinetuju. «Z noži si hočejo napraviti pot skozi goščavo*, je dejal. «Tako mislim tudi jaz, a se jim ne izide po sreči.» «Ne. Posušeni kakt je trd ko kremen. Noži se bodo skoraj skrhali.» «Vendar ne smemo pustiti opreznosti vnemar. Še enkrat odjezdim, da jih bom opazoval.* «Moj pobratim naj to stori, potreba pa ni.» Parker in Hawley sta prosila, da bi smela z menoj. Jahali smo proti jugu do tja, kjer dela kakt proti vzhodu ovinek. Ob njem smo jo mahnili naprej. Podili smo pač eno uro v tej smeri in dospeli na peščeno zanožino, ki se je vlekla globoko v kaktov gozd. Obstali smo na njenem koncu. Z daljnogledom sem iskal Komančev. Zasledil sem jih kot drobcene pike daleč gori na severu. Kaj počenjajo, se ni dalo dognati, a vsekakor so se trudili, da bi se pre-tirili. Izkrčiti si pot skozi nepregledno bodičje — nemogoča stvar! Vrnili smo se po isti poti nazaj. OSMO POGLAVJE GENERAL Zapustivši omenjeno peščeno zanožje, smo hoteli zopet zaviti proti zapadu. Tedaj se mi je zazdelo, kakor da se daleč na jugu nekaj premiče po Llanu. Naperil sem daljnogled in razločil jezdarje. Šteti jih še ni bilo mogoče; čez malo časa pa sem ugotovil, da jih je osem in da imajo štiri tovorne živali s seboj. Merili so proti severovzhodu in so morali potakem priti po zadnji plati kaktišča, pred katerim so stali naši Apači. Ko bi Komanče zapazili in jim pomagali bežati skozi bodičje! Sicer sem smatral to za nemožno, vendar pa sem često doživel, da se po neznatnem slučaju nemožnost premeni v možnost. Po sedanji smeri ne smejo naprej, marveč jih moram napotiti, da krenejo z nama na drugo stran kaktovja, zlasti ker sem sedaj opazil, da je polovica jahačev Indijancev. Kateremu plemenu pripadajo? To je bilo treba ovedeti. Odjezdila sva toliko proti jugu, da sva bila v njihovem pravcu, in čakala na mestu. Tudi oni so naju sedaj zagledali, se za hip ustavili, da se pomenijo, in nato prijahali k nama. Samo dva sta me zbodla v oči; eden belih in eden rdečih. Ta Indijanec je imel orlovsko pero v šopu, kar ga je ovajalo kot glavarja. Beli je bil suh dolgin med petdesetimi in šestdesetimi leti. Obleka mu je bila čudno sestavljena, napol civilna, napol uniforma, pa dolga sablja mu je bingljala ob boku. Iz primerne daljave sem razbral, da njegov obraz ni kdo ve kaj zaupanja vreden. Nekoliko pred nama so obstali. Beli je nemarno mahnil z roko proti okrajcu svojega klobuka in dejal: «Good day, boys! Kaj počenjata sredi te preklete puščave, hej?* «Na sprehod jahava», sem se oglasil. «Na sprehod? Posebna zabava! Če mi ne bi bilo sila iti skozi Liano, me živ krst ne bi spravil semkaj. Kdo in kaj sta prav za prav?* «Boja sva. Saj ste nama sami poprej tako rekli.» «Neumnost! Do takih muh mi ni. Če naletim na koga v divjini, moram vsekakor vedeti, kdo je.» «Prav pravite.* «Dobro! Naletel sem na vaju, torej...?* «Midva sva tudi naletela na vas, torej ...?» «Čujte, vi se mi zdite poseben tič! Običajno nisem tako voljan, a danes naj bo izjema. Saj pač vidite, da sem častnik? Ali ste že slišali o slavnem Douglasu, generalu Dou-glasu, sem hotel reči?* «Do zdaj še ne.* «Torej nimate duha ne sluha o vojaški zgodovini Združenih držav! Ta general Douglas sem namreč jaz!* Pri teh besedah se je silovito napihnil, česar pravi general po vsej priliki ne bi bil storil. «Me zelo veseli, blagorodje!* «Pri Bull-Runu sem se boril.* «To vam dela vso čast.* «Pri Gettysburgu, pri Harpers-Ferryju, pod gorovjem Chattanooga in v dvajsetih drugih bitkah. Vselej sem zmagal. Verjamete?* Pri tem je tolkel po sablji, da je kar rožljalo. «Zakaj ne?» sem odgovoril. , sem odgovoril. «Bržkone imaš poseben vzrok.* «Hvala. Vinetu in Old Shatterhand veljata kot nepremagljiva, in ako ju ne izberem, se utegne zdeti, da nisem dovolj srčan. A meni sta nedotekljiva; oba sta prijatelja vseh rdečih in belih vojnikov in živita vsemu prebivalstvu divjega zapada ko vzor, ki ga ne smem pohabiti. Ako bi kateri njiju padel pod mojim nožem, bi bila to izguba, ki je ne morem jaz in nihče drugi nikoli nadomestiti. To je razlog, zakaj ne izberem ni rdečega ni belega glavarja Meskalerskih Apačev.* «Torej si poišči koga drugega!* Počasi mu je polzel napeti pogled preko krdela Apačev, preko Wabbla, Parkerja in Hawleyja, nazadnje se je za-zrl v Surehanda. «Apanačka je poglavar in se ne bi rad boril z navadnim bojevnikom*, se je oglasil nato. — «Kdo je bledoličnik, ki stoji tu pri vas?* «01d Surehand mu je ime*, sem odgovoril. «01d Surehand? O njem sem že dostikaj slišal. Krepak je, spreten in hraber. Torej ga smem izbrati za nasprotnika in ne boste me sumili, da mislim na svojo korist. Ali sprejme mojo izbero?* «Sprejmem», je privolil Old Surehand brez najmanjšega pomisleka. «Apanačka naj pove, kedaj se poskusiva!* 259 17* «Želel bi, da se takoj. Old Shatterhand se strinja?* «Da», sem odgovoril. «Prošnjo imam. Doslej je šlo vse po moji volji, zato moram dati svojemu protivniku neko prednost. Njemu naj pritiče prvi sunek. Naj ne čuti prej mojega noža, dokler nisem jaz prejel njegovega.* Old Surehand je ugovarjal: «Tega ne sprejmem. Jaz nisem otrok, ki mu je treba prizanašati. Nobeden naj ne ima pravice napada, prvega zaboda. Old Shatterhand naj da znak za pričetek in potem naj začne kdor koli.* «Tako je prav», sem pritegnil. «Nobeden ne sme imeti nič naprej. Apanačka naj gre po svoj nož!* Odložil ga je bil seveda tam, kjer je ležalo orožje njegovih soplemenikov. Šel je. «To ti je korenjak!* je rekel Old Surehand. «Človek ga mora spoštovati in priznati moram, da mi je skoro prikupen. Škoda zanj, ako me prisili, da ga zabodem.* «Hm! Ali ste si tako v svesti svoje zmage?* «Mislim da, četudi vem, da naključje pogosto drugače ukrene, nego si je človek prej preudaril. Za vse slučaje bi torej imel še neko prošnjo do vas. Ko bi jaz poginil v tem dvoboju, pojdite v Jefferson-City ob Misuriju. Tam najdete v ulici Fire-Street bančno podjetje Wallace & Co. Povejte mistru Wallace-u svoje ime, kako sem jaz tukaj končal svojo pot življenja, in ga prosite podatkov o tem, kaj me je toli in tolikrat gnalo na divji zapad.* «Mi bo povedal?* «Bo, če sem namreč jaz mrtev in se mu vi v tej zadevi predstavite kot moj dedič. Dokler sem živ, seveda ne črhne nikomur niti besedice.* «In ko sem zvedel, kaj naj storim potem?* «Kakor vas bo volja.* «Rajši bi videl, če mi daste določna navodila.* «1 ega ne maram, Sir. Zadeva je namreč osobita, in če bi se vi nakanili po mojih stopinjah, bi vas čakale velike težave in nevarnosti.* «Menite, da bi se jih plašil?* «Ne, saj vas poznam. A ni mi do tega, da bi tvegali svoje življenje za stvar, ki vam je čisto tuja in vam ne bi vrgla nobene koristi niti tedaj, če bi jo do kraja izvedli.* «Kdo vprašuje po koristi, kadar gre za prijateljsko uslugo!* «Vi ne, to znam. Vendar ne stavim nobene zahteve na vas. Naj vam torej Mr. Wallace razloži, česa se stvar tiče, potlej pa ukrenite, kar vam narekuje vaše srce in spomin name!* V tem je bil Apanačka nazaj. Dvoboj se je mogel pričeti. Lahko si je misliti, kako razburjenje se je polastilo navzočnih, ko so slišali, da se bosta Old Surehand in Apanačka klala z nožem na življenje in smrt. Apači so nas takoj obstopili v polkrogu in sicer tako, da so mogli tudi zvezani Komanči gledati prizor. Old Surehand je odložil vse orožje in pridržal samo nož. Nato je dal Apanački roko in mu prijazno velel: «Jaz sem nasprotnik mlademu poglavarju Komančev; on je tako želel. Zdaj gre življenje za življenje. A prej ko dvignem nož zoper njega, mu hočem povedati, da sem se radoval, ker mu bom prijatelj in pobratim. Naj se izteče kakor koli, zgodilo se bo med možema, ki bi se bila gotovo čislala in častila, da ju ni ločila smrt.* «01d Surehand je slaven bledoličnik,* je odgovoril Apanačka; «mojo dušo nekaj vleče k njemu, in ako pade, bo njegovo ime vedno bivalo v mojem srcu.* «Upam. Še nekaj se morava domeniti: če kateri naju med borbo izgubi nož, ali naj ga dobi nazaj?* 261 i «Ne. Sam je kriv, ker ga ni mogel držati. Samo z roko se more še braniti. Hov!» Njuni roki sta še mirovali druga v drugi. Ko sta se zdaj motrila iz obličja v obličje, me je nenadno spreletelo, zakaj so se mi med pomenkom Komančgve poteze zdele tako znane: toliko sličnosti so imele s Surehandovimi, da sem se zavzel, kako da tega nisem precej spoznal. Izredna naključba, zakaj drugo ni moglo biti ko slučaj. Sedaj je Vinetu povlekel jermen iz torbe in rekel: «Moja brata naj mi podasta levico, da ju zvežem!» Štirikrat je omotal jermen okoli obeh zapestij; spojil ju je sicer trdno, vendar tako, da sta se mogla kolikor toliko kretati. Potlej smo se umaknili, da bosta imela prostora. Devet sto oči je bilo v največji napetosti naperjenih vanju, oba pa sta gledala vame, ki naj bi dal znamenje. «Sedaj pa--go onh sem velel. Pri tej priči sta me pustila njegova pogleda in se za-pičila drug v drugega. Da sem stal jaz sam nasproti Apa-nački, bi bil seveda miren in hladnokrven, tako pa mi je srce tolklo nagloma, zdelo se mi je, da slišim udarce. Old Surehand mi je; bil zelo mil, a tudi Komančeva usoda mi je segala v dušo. Kateri zmaga, kateri podleže? Nekoliko minut sta čakala tiho in nepremično, povesivši desnico z nožem. Kateri se dvigne prvi za bliskoviti zbod-Ijaj? To kratko trenutje se mi je zdelo daljše od ure. Tedajci--vzdigne Old Surehand roko in v naslednjem hipu se je gibala tudi Komančeva s tolikšno brzino, da jih nismo mogli slediti z očmi--kovinski škripot obeh rezil, zamolkel udar obeh pesti, ki sta trčili skupaj; oba noža sta sfrčala po zraku in obe roki sta se zopet povesili. Nobeden ni bil poškodovan. I o je bilo Surehandovo mojstrstvo. Apanački je hotel prizanesti. V zvijači je dvignil dlan, da je nasprotnika zvabil na mahljaj. cUf, uf, uf, uf!» je donelo v krogu Komančev in Apačev. «To ni nič. Dajte jima nože nazaj!» se je drl stari VVabble. «Kri je treba videti, kri!» Borilca se niti za sekundo nista spustila iz oči, pri tem je rekel Apanačka: «Želi Old Surehand, da dolbiva zopet nože?» «Ne», je odvrnil le-ta. «To bi bilo proti dogovoru. Naprej s pestmi!» Vnovič sta postala za hipec. Potem je Komanč lopil svojega zoprnika po glavi, da je kar treščilo, a skoro v istem trenutku je sam dobil enak udarec. Nobeden njiju se ni opotekel. «Uf!» je pridušeno jeknil Vinetu. «Nobeden ni Old Shatterhand!* Oba sta sprevidela, da se s takimi mahijaji ne more nič doseči, in sta si bila urno v goltancu. Priča sem bil pre-nekateremu dvoboju; a še nikoli nisem prisostvoval takšnemu močevanju, kakršno je zdaj prišlo. Niti za ped se nista odmeknila od svojega mesta, krepki, mišičasti postavi sta štrleli nalik soham, bronastim kipom, iz tal. Zajetna bedra so bila liki zrasla v zemlji. Speti roki sta bili povešeni, desna lakta pa dvignjena, ko sta drug drugega tiščala za grlo kakor z vijakom. Takisto sta stala nepremično. Sleherni je kanil drugemu vzeti sapo. Bilo je brezgibno in odrevenelo, zato pa strahotno davljenje, pri katerem je bilo vse na tem, čigav vrat, čigav golt je krepkeje razvit. Surehandu je obraz bolj in bolj rdel; pomalem mu je že modrel. Komančevo obličje je bilo temnejše, vendar si razločno videl, da dobiva čedalje globlje odtenke. Nato smo zaslišali ječanje, ne vede, čigavo — stokanje, dvojni hropot; potlej sta se jela majati, oba hkratu; noge so se jima dvigale in topotale po pesku; razkoračila sta se, da bi se trdneje držala, toga života sta se sklanjala sem ter tja, naprej in nazaj; zadušljivo grgranje, potem pa je bilo konec: omahnila sta in telebila liki mrtva stvar otrplo in okorelo na svizec. Obležala sta, toda pesti nista razklenila. Gledalci so bili tiho. Nihče ni črhnil ali kliknil. Tako je učinkovalo to gnjavljenje na te divjake. Z Vinetujem sem pokleknil k dvobojnikoma, da bi videl, kako je z njima. Uporabiti je bilo vso moč, da sva odmeknila skriv-ljene dlani od podplutih goltancev. Potem sva segla pod lovsko srajco, da preiščeva srce. «Uf!» je rekelVinetu. «Apanačka še živi; še ni zadušen.» «Tudi jaz čutim, da Surehandu še na lahno utriplje», sem pripomnil. «Onesvestila sta se. Počakajmo, da se zavesta!* Oprostila sva jih jermenov. Tedaj je pristopil stric Wabble: «Sta mrtva, oba?* Nisva mu odgovorila. «Ako nista morda mrtva, ampak le v omedlevici, borba kajpada še ni končana, marveč se morata na novo spoprijeti z noži. Ifs clear!i> Vinetu je vstal, iztegnil roko in dejal samo to: «Proč!» V takih trenutkih je bil pravi načelnik, pristni mož, ki ne prenese nikakega ugovora. Njegovih oči in njegovega obnašanja ni bilo mogoče vzdržati. Taka je bila tudi s starim kavbojem. Ne bev ne mev ni rekel, zasukal se je in se mrmraje umaknil. Črez nekaj časa sta jela oba nezavednika gomarati, in sicer sta si oba najprej segla z rokami za vrat. Old Sure- hand je prvi spregledal; kakor odsoten je buljil v nas. Potlej se je domislil in vstal. «To — to — to — je — bilo ...» je za jecljal. Prijel sem ga pod pazduho, da bi ga držal, rekoč: »Strahovito davljenje! Jelite?* «Da — aa — aaa!* je hropel. «Grlo — mi — je — še — zdaj — napol stisnjeno!» «Tak nikarte še govoriti! Morete trdno stati?» Globoko je zajel sapo, se na vse kriplje napel, da bi premagal slabost, in< odgovoril; «No, že gre. Kako — je — z Apanačko ...? Je — še živ?» «Še. Vsak čas se bo osvestil. Glejte, že je odprl oči!» Komanču smo morali pomagati na noge. Prav tako se mu je vrtilo v glavi kakor njegovemu belemu zoprniku. In še precej časa je minilo, preden sta bila spet gospodarja svojih čutov in udov. Potem me je vprašal Apanačka: «Kdo je zmagal?* «Nobeden. Oba sta se obenem prevrnila.* «Torej morava od kraja početi. Dajte nama nože in zve-žite naju!* Hotel je proč po nož, kamor je bil odletel. Ali pridržal sem ga za roko in odločno izjavil: «Stoj! Borba je završena in se ne bosta več močevala. Opravila sta!» , «Ne! Nobeden naju ni mrtev!* «Je bilo mar sklenjeno, da mora po vsaki ceni kdo umreti?* «Ni; toda zmagati mora vendarle kdo!» «Misli si, kakor te je volja! Vidva sta ali oba poražena ali oba zmagalca. Vsekakor pa si tvegal svoje življenje in tako dokazal, da si ne daš podariti svobode.* «Uf! Ali res tako meniš? In kaj pravi Vinetu?* «Kakor moj pobratim Old Shatterhand», je odvrnil Apač. «Apanačka, mladi poglavar Najinov, nam ni prišel v roke brez odpora. Nobeden apaški vojnik ne bo drugače sodil!» «Tako se vdam. Torej sem vaš ujetnik, a da si ne bom imel kaj očitati. Evo mojih rok: zvežite me, kakor ste vse komanške vojnike!» Ozrl sem se v Vinetuja. Njegov pogled mi je razodel, kako misli. Zategadelj sem odrinil Apanački stegnjene roke in dejal: «Že poprej sem ti povedal, da te ne povežemo, marveč ti celo pustimo orožje, če obljubiš, da ne pobegneš. Ali nam hočeš dati to obljubo?» « Hočem.» «Tak pojdi po svojo puško in po konja!» Osuplo je vprašal: «Celo svojo puško smem vzeti? Pa če vas prevarim in poskusim rešiti naše vojnike?» «Tega ne storiš. Ti nisi slepar.» «Uf! Old Shatterhand in Vinetu bosta videla, da Apanačka zasluži zaupanje, ki ga imata do njega.» «Najino zaupanje je celo večje, nego domnevaš. Poslušaj, kaj ti sedaj povem! Vzemi svojo risanico in vse, kar je tvojega, zajaši svojega konja in jezdi proč! Svoboden si! » «Svoboden ...?» je zategnil. «L)a. Mi ti nimamo nič ukazovati. Svoj gospodar si in smeš početi, kar te je voljam «Ampak — ampak — ampak zakaj?» je stopil nekaj korakov nazaj in nas debelo gledal. «Ker vemo, da nisi lažniv in lokav, in ker smo mi prijatelji in pobratimi vsem poštenim, dobrim ljudem.» Obraz mu je od radosti in vzhičenja še jače pordel in prav prisrčno je zagotavljal: «01d Shatterhand in Vinetu naj blagovolita čuti, kar jima pove Apanačka, poglavar Komančev! Ponašam se s tem, da mi zaupata dva preslavna moža, svoj živi dan ne pozabim, da sta me smatrala brez laži in lokavščine. Svoboden sem in smem iti, kamor se mi hoče. Vendar pa ostanem pri vas in bom strogo na to pazil, da vam nobeden ujetnikov ne uteče. Tako storim, če so tudi mojega plemena.* «0 tem sva prepričana in se zdaj s teboj usedeva, da bomo kadili prijateljstvo in bratovščino.* «Tudi — to — hočeta napraviti? Kakor daleč segajo rdeči možje, ga ni dobiti niti enega vrlega vojnika, ki si ne bi štel v največje odlikovanje, da bi smel z vama ka-lumet pušiti.* «A kaj poreko Vupa Umugi in ostali ujetniki?* «Vupa Umugi? Mar nisem načelnik kot on? Naj li preproste vojščake vprašujem, kaj smem narediti? Kdo med njimi ima pravico, dajati mi povelja ali klicati me na odgovor. Še Neahpuka ne poprašam.* Ne-ahpuk pomeni ,moj oče'. «Je mar tvoj oče tukaj?* «Poleg Vupe Umugija leži.* «Ha! Obleka in kečka mi pravita, da je vrač pri Ko-mančih?* «Tako je.* «Ima tudi ženo,?* «Ima, mojo mater.* «Prijatelja in pobratima bova, zato se ne boš čudil, ako poizvedujem po tvoji materi. Pri nas kristjanih je šega, kadar govorimo s sinom, da hkrati mislimo tudi ne njo, ki ga je pod srcem nosila. Je li tvoja mati zdrava?* «Po telesu pač, a duša njena ni več pri njej, marveč je odšla k velikemu manituju.» S tem je hotel povedati, da je mati blazna. To je bila žena, s katero sem govoril v Kaam-kulanu. Rad bi bil kaj več ovedel o njej, a da ne bi vzbudil pozornosti, nisem smel dalje slediti tega predmeta. Sicer pa tudi nisem utegnil, zakaj baš so prihajali od severa jaharji, ki so imeli tovorne konje s seboj: Apači so nesli vodo. Spoj z zelenico je bil torej srečno ostvarjen in poslej smo smeli računati z neprekinjenim dotokom vode. Bili smo sicer žejni, a ujetniki še dosti bolj. Zato smo jih najprej upoštevali. Mehovi sicer niso držali bog ve koliko; ker pa je veriga jezdecev nepretrgoma delovala, so zapored dospevale nadaljnje pošiljatve, s katerimi smo nazadnje še konje vsaj toliko zadovoljili, da so mogli od- riniti- _ _ Vtl i-išJil Po delitvi vode se je vršil obred s kalumetom, po katerem se je Apanačka za vekomaj sprijateljil z nama. S svestjo sem se nadejal, da ne napravi tako kot Šiba-bigk, ki se mi je enkrat izneveril. Nazaj grede smo morali skozi oazo, že zbog vode, ki so jo potrebovali številni ljudje in konji. Mudilo se je. Sklenili smo potovati zvečer in ponoči, da se ognemo silni dnevni pripeki. Orožje Komančev se je razdelilo med Apače, potem pa smo posadili ujetnike na njihove konje. Spotoma smo od postaje do postaje dobili toliko vode, da je uboga živina mogla strpeti do zelenice. Slednja straža je odšla z nami, čim smo jo dosegli, pa tudi vsak kol smo gredoč izpulili in s seboj vzeli, drugače bi bili lahko drugim ljudem kažipoti proti Krvavemu lisjaku. Temu se je bilo ogniti. ,General' se nam je pridružil s svojimi belimi in rdečimi spremljevalci, kar se ni dalo zlahka preprečiti, ako- prav nam je bila njegova pričujočnost vse prej ko ljuba. Nadziranje ujetnikov nam ni delalo preglavic, ker je bilo odrejeno, da bo po en Komanč jezdil med dvema Apa-čema. Obojestransko število se je temu dobro prilegalo. Nočni pojezd se nam je povoljno odsedal in smo ga samo tedaj za malo prekinili, če smo naleteli na naslednjo postojanko, ki nam je šla z vodo naproti. Že v Kaam-kulanu sem sklenil, če bi nam mož urno-bolne ženske prišel v roke, kar tako poskusiti, da bi kaj zvedel o njej. Sedaj sem mogel izvesti to namero. Med potjo sem zasukal svojega konja ob njegovo stran: «Moj rdeči brat je vrač pri Najinskih Komančih?» «Sem», je čemerno odgovoril. «Pred vojnim pohodom imajo vsi rdeči možje navado, vračila in leke za svet poprašati, kako se bo podjetje izteklo. Vi tega niste napravili?* • «Pač. Zdravilo je dejalo, da bomo zmagali.* «Torej je lagalo!* «Zdravilo se nikdar ne laže, zakaj veliki mani tu govori po njem. A naj zdravilo napove še toliko sreče, če voj-niki zagreše toliko napak kakor sedaj, se mora ta sreča izprevrniti v nesrečo.* «Je li moj brat po rodu Najin?* «Da.» «Čujem, da je oče mlademu glavarju Apanački? Imaš še druge sinove?* «Nimam.» «Živi še družica tvojega vigvama?* «Še.» «Smem zvedeti, kako ji je ime?* Zavzel se je, nekaj časa omecaval, potlej pa: «01d Shatterhand je slovit glavar. Ali se glavarji menijo za skvave drugih ljudi?* «Zakaj pa ne?» «Bledoličniki morda drugače mislijo. Toda rdečemu vojščaku ali celo poglavarju ne pristoji, da bi v misel jemal tuje žene!» Seveda se nisem dal begati po tem ukoru, marveč sem nadaljeval: cjaz nisem rdeč, ampak bel vojnik in sem z Apanačko kadil pipo prijateljstva. Ker sva se pobratila, se zanim-ljem za vse, ki so mu blizu, zate, njegovega očeta torej, in tudi za njo, ki ji on pravi mati. Ne bo se ti torej več videlo neobično, če bi rad čul njeno ime.» «Od mene ga ne zveš. Hovb Ta besedica mi je naznanila, da za trdno ne dobim odgovora. Je li zares samo indijanski običaj, da ne omenjaj tuje žene, ali pa ima druge vzroke, da molči o svoji prismojeni družici? Ostro sem ga motril v obličje, kolikor je dopuščala medla mesečina, nato pa sem dejal počasi, s poudarkom: «Ti si Tibo-taka?» Zdrznil se je v sedlu, kakor da ga je osa pičila* pa ni žugnil. «Ona pa je Tibo-vete?» Odgovoril mi ni, pač pa mi je gledal od sile radoznalo v obraz. «Si poznal mojega Vava Derika?» sem nadaljeval. To je bilo vprašanje, ki ga je ženska takrat naperila name. «Ufb je jeknil. «To je moj mirtov venec!» sem ponovil njene tedanje besede. «Uf, ufb se mu je izvilo. Oči so pa kar žarele proti meni. «Kakova so to vprašanja? Kje si jih slišal? — Od koga?» «Pjub cDa nisem ujet in zvezan,» me je nahrulil, «(bi te prisilil, dati mi odgovor!» «Pju! Ti da bi mene? Star bali j, star vrač, ki babe in deco svojega rodu slepi z norčijami in s svojo burko vodi v pogubo skoro tri sto vojščakov, hoče Shatterhanda v nekaj siliti! Da pač nisi moj ujetnik, s katerim moram imeti usmiljenje, bi se čisto drugače pomenil s teboj.* «Zasmehuješ me? Mojo čarobo imen-uješ burko? Pazi se!» «Pju!» «In glej, da ne boš naprej raznašal besed, ki sem jih prejle slišal!» «Ker bi bile pač lahko nevarne zate?» «Le roga j se! Napočil bo čas, ko se tvoja zasramba pretvori v stok in togovanje.» Te besede je skoro siknil skozi zobe. S tem razburjenjem mi je izdal, da je zanj pomembno, kar sem čul od njegove žene. «Siromak, kako si upaš groziti!» sem odvrnil. «Samo zahoče naj se mi, pa te zmečkam med prsti! Ampak jezdi le naprej! Pozneje ti povem, odklej si ti Tibo-taka!» Pridržal sem svojega konja in spustil sprevod mimo sebe naprej. Pri tem sta me došla dva, ki sta v tehtovit pomenek zadolbena vštric jahala, namreč Old Wabble in general. Ko me je stari kravar uzrl, je nakrenil svojega konja ob mojega in rekel: «Ste še tako togotni name kakor popoldne, gospod, ali pa ste se kaj premislili?* «Še vedno sem istega mnenja, da ste star zaletel, ki ga ne morem več imeti poleg sebe.» Po daljšem prerekanju in pričkanju je odjezdil proč. Žal mi je bilo zanj. Pridružil sem se Vinetuju in Surehandu, ki sta bila zadaj. Apanačka se je držal zase, bil je zdaj tu, zdaj tam in se je zdel bolj nadziratelj ko pa načelnik svojih Ko-mančev. Proti jutru je pristopil k nam, mi pomignil k sebi in mi dejal, tako da naju nihče ni čul: «Jahal sem k vraču, ki je moj oče. Old Shatterhand je govoril z njim. Povedal mi je. Po njegovi ženi si ga vpra-ševal?» «Sem.» «To ga je neznansko razkačilo.» «Tega nisem kriv jaz.» « Vedel si, da mu njegova žena pravi Tibo-taka, sebi pa Tibo-vete?» «S polnim imenom si pravi Tibo-vete-elen.» «Omenil si tudi Vavo Derika in mirtov venec. Vrač je bil ves iz sebe.» «Čemu? Mar ne sme nihče o tem vedeti?» «To so čarobne besede. Spadajo med tajnosti lekov.» «Ali res? Poznaš njih pomen?» «Ne.» «Pa vendar si vračev sin!» «Svojih skrivnosti mi ne pripoveduje. Vprašal je, odkod utegneš poznati te besede. Razjasniti mu pa nisem znal. Vendar sem mu razodel, da si bil v Kaam-kulanu in s-odondod prinesel glavarjeve leke. Mogoče si tam videl mojo mater?» «Seveda.» «In si z njo govoril? Ona ti je povedala te besede?» «Da.» «Uf! Vrač tega ne sme zvedeti.» «Zakaj ne?» «Ker bi sicer tepel mojo mater. Grdo ravna z njo. Pravi vojnik je preponosen, da bi se lotil ženske. On pa jo pretepa, kadar sliši te besede od nje. Ne smem mu torej povedati, da jih imaš od nje.» «Od koga pa naj bi jih sicer čul?» «Od kakega vojnika, ki ti jih je izdal. Vsi naši vojniki vedo zanje, ker so jih pogostoma slišali.* «Hm! Čudno», sem rekel zamišljeno. «Pipo prijateljstva sem kadil s teboj. Verjameš, da ti hočem dobro? Ali hočeš biti povsem iskren z menoj?» «Hočem.» «Ljubiš svojega očeta, vrača?» «Ne.» «A svojo mater, njegovo ženo, imaš rad?» «Jako rad.* «Ali ga ona ljubi?» «Ne vem. Ogiblje se ga, ker se je njena duša umaknila od nje.* «Si še videl njeno dušo pri njej?» «Nisem. Ko sem bil še majhen, jo je že izgubila.* «Vrač je Najin?* «Ni.* «Ha, potem me je nalagal!* «Je mar rekel, da je Najin?* «Je.» «Od drugega plemena je prišel k Najinom.s «Ali občuje z belimi možmi?* «Samo če slučajno trči nanje.* «Ima prijateljev med njimi?* «Ne.» «Pazi, kaj te zdaj vprašam! Ali se morda ogiblje belo- kožcev?* «Se.* «Mislim tako: ali se morebiti bolj čuva srečanja z njimi nego drugi rdeči možje?* «Tega ne vem.* t Tak dobro premisli!* Karel May: Old Surehand. 273 18 «Posebno si ne beli glave zaradi njih.» «Tako! Mislil sem si nasprotno.* «Zakaj pa?» «Ker imam sum proti njemu. Ti si mu sin, za zdaj pa te prosim, da smem o tem še molčati. Nemara pride čas, ko ti to pojasnim.* «Kakor želi Old Shatterhand! Ali smem tudi jaz izreči prošnjo? Ti ni moja mati dejala, da molči o njenih besedah?* «To je res storila.* «In vendar si govoril o njih z mojim očetom?* «Ker sem domneval, da jih pozna. Komu drugemu jih ne bi bil izdal.* «Torej molči o tem poslej proti vsem ljudem! To je tajna lekov.* «Hm! Sicer govorim vaš jezik, a ti ga moraš bolje poznati od mene. Kaj pomeni ,taka' in ,vete', mi je znano. A kaj znači ,tibo'?» «Tega ti ne morem povedati.* «Ali ti je beseda zares neznana?* «Pogosto sem jo čul od matere, pa le ne vem, kaj pomeni.* «Pa ,elen'?» «Tudi tega ne vem.* «Čudno! V nobenem jeziku rdečih ljudi ni teh besed. A po vsaki ceni moram dognati, kak je njih pomen!* s Zmajal je z glavo, češ: «Ne vem, zakaj se Shatterhandov duh na ta način ukvarja z mojim očetom in mojo materjo. A svarim ga pred vračem, ker ta ne mara, da bi se kdo vtikal vanj. V vseh umetnijah in čarovnijah je zveden in more na daljavo ugonobiti vse svoje sovražnike, pa še videti ali sli- šati mu jih m treba. Varuj se ga in v srce si vtisni mojo prošnjo: živi duši ne pripoveduj več teh besed!* «Ravnal se bom po tvoji želji. Sedaj pa mi reci: ali res živite v miru z vojniki Čikasavov?» «Res.* «Ali veš, kje imajo svoje pašnike?* «Zgoraj ob Red-Riveru, Rdeči reki. Ondi, kj er se Peace izliva v Red-River. Imajo samo nekaj sto vojnikov in enega samega poglavarja.* «To je Mba, ki je zdaj z nami? Kakšen mož je to?» «Miroljuben. Čuditi se ne smeš, ko pa ima tako malo vojščakov. Še nikdar nisem slišal o kakem njegovem ropu, umoru ali verolomstvu.* «Tudi jaz imam tak občutek. Govori sedaj z njim! Hoče se mi zvedeti, kdo je general, kaj počenja, kam kani in kako je naletel na Mbo. Stori pa tako, kakor da ni nič. General si ne sme misliti, da želimo to vedeti.* «Tako napletem, da mi bo pripovedoval brez mojih vprašanj.* Oddaljil se je in se vrnil že čez pol ure k meni. «No, si kaj ovedel?* «Sem. Kaj je general in kaj onegavi, tega Mba ne ve. Nanj in na tri bledoličnike se je nameril spodaj ob Wild-Cherryju ter obljubil, da jih povede skozi Liano estacado do Peace-Rivera, Mirne reke, kjer naj bi se oddahnili pri Čikasavih in potem dalje jahali.* «Kam pa?» «Tega mi ni znal povedati. Vse to mi je pravil, ne da bi bil jaz izpraševal.* «Kajpada mu je general obljubil nagrado?* «Tri puške pa svinca in smodnika.* «Drugega nisi zvedel?* 275 18* «Nis^m. Izpraševati nisem maral, ker bi ga bilo mogoče to v oči zbodlo. Ima moj brat Shatterhand vzrok, da po-zveda po generalu ?» «Prav za prav ne. Ampak možak mi ni po volji. In kadar imam s seboj ljudi, ki jim ne zaupam, se po navadi vselej poučim o njihovih razmerah in namerah. To mi je že marsikdaj koristilo. Tudi tebi svetujem takisto.» Kako sem se po pravici skušal razpoznati, mi je bilo v kratkem očitno. Napočila je zora in po nekoliko minutah se je zdanilo. Z Vinetujem sva jahala odzad, pred nama pa Old Surehand z Apanačko. Baš je vzhajalo solnce in obsijalo oba jezdeca. «Uf!» je pritajeno dahnil Vinetu in me z roko opozoril na oba moža. Ni mi ga bilo treba vprašati, kaj misli. Tudi meni se je na mah posvetilo: tolikšna podobnost med njima! Ta enakost sledenja, stasa, držanja, kretenj! Človek bi bil dejal, da sta brata. Malo pozneje so nam prišli spet Apači z vodo naproti; to je bila predzadnja postojanka. Tu smo dlje počivali, da bi razdelili vodo in privoščili konjem oddiha. Nato smo odrinili proti poslednji straži, od katere je bilo le še uro daleč jezditi. Sedaj pa: kdo sme v zelenico, ki naj bi ostal njen >-ložaj tajen? Ja:hal sem h generalu, ki je bil zopet ob očku Wabblu, in dejal: «Na svoje mesto prihajamo, Mr. Douglas ...» «General! Jaz sem general, Sir!» mi je prestrigel besedo. «Well! A kaj to meni mar?» «Vam seveda manj nego meni. A po navadi si dajemo naslove, ki komu pritičejo. Vedite namreč, da sem se ude- ležil bitke pri Bull-Runu, da sem se vrhutega zmagovito bojeval pri...» «Že prav, že prav!» sem se vštulil. «Saj ste mi že povedali. Kar pa enkrat slišim, si običajno zapomnim. Torej, bližamo se svojemu smotru, Mr. Douglas, in se moramo posloviti od vas.» «Posloviti? Zakaj?» «Ker se bržkone naša pota ločijo.» «Nikakor ne. Jaz moram k ,sto drevesom' in sem slišal od mistra Kuttera, da po vsej priliki tudi vi tja jezdite.» Proti Peace-Riveru je hotel k Čikasavom in je sedaj napovedal ,sto dreves' kot svoj najbližji namen. To me je zbodlo, a ni, da bi bilo moralo imeti slab vzrok. Zakaj naj bi ne bil nekoliko predrugačil svojega prvotnega načrta? «Torej vidite, da imamo isto pot», je povzel. «In celo če ne bi bilo tako, bi moral z vami v zelenico, ker nimam več vode.» «Včeraj ste imeli polne mehoveb «Danes so prazni. Ali menite, da nimamo tudi mi človeških čuvstev? Vodo smo razdelili Komančem.» Pozneje sem sprevidel, da je bila to vojna ukana: hotel je namreč na zelenico. Sedaj pa naj bi se mu še zahvalil za človekoljubnost! A vsaj to sem pripomnil: cZelenica, o kateri govorite, ni zbirališče za vse. Njen lastnik običajno sprejema samo ljudi, ki jih je povabil.» «Tudi jaz sem vabljen! Mr. Kutter me je pozval, saj je pač gost Krvavega lisjaka, kakor boste priznali.» «Ali se sme zdaj še smatrati za takega, je vprašanje. Tudi on je dobro vedel, da nima vsakdo pristopa.» «Eh, zavoljo ozke stezice, ki drži noter? To pot in oazo mi je Mr. Kutter natanko popisal. Zakaj naj bi smeli vsi belci tjakaj, jaz pa ne?» To je bilo vsekakor istina, in če mu je stric Wabble v novi neumnosti točno orisal zelenico in dohod do nje, je bilo to isto, kakor da je bil možak že tam. Moje upiranje bi bilo doseglo boš ono, čemur sem se hotel ogniti. Zategadelj sem hočeš nočeš privolil: «Potemtakem nimam nič zoper to, da si napolnite ondi svoje mehove. Ali vaši spremljevalci naj ne hodijo zraven!» DEVETO POGLAVJE PRESENEČENJE Ker so bili konji upehani, smo dospeli na zeleni otok v puščavi stoprav dve uri po poldne. Najprej smo se morali zagotoviti zastran ujetnikov. Polegli so ondi, kjer so bili že Šibabigkovi ljudje, Apači pa so sklenili tesen, nepro-diren obroč okoli njih. Nato se je predvsem skrbelo za konje, kar smo prepustili Enčar-koju. Določil je neko število svojih vojščakov, da so po malem dovajali skoz ozki dohod k vodi ter jih ondukaj napajali. To je moralo trajati cele ure. Glede jedi so bili Komanči prav borno preskrbljeni. Apači so jim pomagali s svojimi zalogami. Ker torej te ne bi zadoščale za preračunani čas, je bilo bivanje na zelenici kar se da okrajšati. Zategadelj se je ukrenilo, da se vrnemo proti ,sto drevesom' že naslednje jutro. Vse kajpak ni šlo tako gladko izpod rok. Zbranih je bilo tri sto Apačev in dve sto Komančev, za katere se je bilo brigati. Vsakdo je imel kako opazko pripravljeno, kako vprašanje ali željo. S tem pa se niso marali obračati na drugega ko name in Vinetuja. Kar do sape nisva prišla. Ko sva naposled po možnosti vse zadovoljila in mogla misliti nase, se je bilo zvečerilo. Šele zdaj sem se spomnil, da nisem že od prejšnjega dne srebnil požirka vode. Ko sem Vinetuju to omenil, se je nasmehnil, češ: «Torej naj moj pobratim brž pije in pusti srkljaj še zame, ker me tudi žeja.» «Tudi tebe? Kdaj si nazadnje pil?» «Včeraj, ko si ti pil. Konjema se je bolje godilo, napojil nama jih je Krvavi lisjak.» Stopivši v notranjost oaze, smo videli dva ognja, ki sta osvetljevala hišico, prostor pred njo in jezerce. Po klopeh so sedeli Parker, Hawley, Lisjak, Surehand, Apanačka, Šiba-bigk, Wabble in poleg njega general. Ta dva sta bila videti nerazdružljiva. Jedli so že, sedaj pa sta prišla Bob in Sana, da postrežeta še meni in Vinetu ju. Sukal se je pomenek, in podoba je bila, da je general nazadnje govoril, saj ko sva sedla, je nadaljeval: «No, to vam je bila vesela družba, ki smo jo zastali; že predvčeranjim so se bili tam udomili, da bi se odpočili od lovskega pohoda, in kakor sem čul, so namerjali ostati še nekaj časa. Bilo je petnajst mož, in zanimivi tiči vmes. Najbolj mi je prijal eden, ki je po vsem videzu prekle-mano dosti doživel in venomer pripovedoval. Nikoli se ni naveličal: če je bil dogodek pri kraji, je imel že drugega in tretjega na jeziku. Ako se ne motim, se je imenoval Saddler, a neki njegov tovariš mi je skrivaj povedal, da se kliče Etters, Dan Etters, in da se je tudi že drugače nazival. Za to se nisem menil, saj je že marsikak možakar imel svoje vzroke, da je zamenjal svoje ime z drugim, in če se je ta zapadnjak zval Saddler, v resnici pa Dan Etters, potem...» Prenehal je. Old Surehand je vstal s svojega sedeža, ko se je prvič izreklo ime Etters, in vprašal sedaj preko mize: «Etters, ali res Etters? Ste li dobro slišali?* «Ne vem, da bi imel slaba ušesa b «In si tudi prav zapomnili?* «Imam vprav za imena izvrsten spomin!* «In Dan, torej Daniel, je bil njegov predimek?* «Dan> Etters mu je bilo ime in ne drugače!* Sem se mar motil spričo plapolajoče svetlobe ali je bilo res tako? Zdelo se mi je, kakor da se generalovo oko nenavadno pozorno upira v Surehanda, ki očitno ni bil kos prikriti neko razvnetje. «Torej zares Daniel Ettersb se mu je izvilo iz prsi. «Ste moža natanko opazovali? Popišite mi ga!» «Hm! Popisati? Vam je morda ta Etters znan? Ali ste z njim v kaki zvezi, Mr. Surehand ?» «Sem. Mika me, je li to mož, ki ga mislim jaz. Zato bi rad slišal njegov popis.» «Sam ne vem, kako naj pričnem. Bil je nekako moje postave, tudi starost bi utegnila biti enaka. Sicer pa je bil tak, kakršnih je na stotine drugih ljudi, tako da res ne vem, kaj naj še dodano «Ali ni imel nič, prav nič izrednega na sebi? Pametite še njegpvih zob?» «Njegovih zob---saj res, njegovi zobje! Tu pa bi se že dalo nekaj dostaviti: dve škrbi je namreč imel.» «Kje pa?» «Eno na levi, drugo na desni.» «Zgoraj ali spodaj?» «Seveda zgoraj, saj bržkone veste, da se škrbine v dolnji čeljusti ne opazijo izlahka. Zdaj mi je prišlo na um, da sta mu ti dve vrzeli dajali pri govorjenju poseben izraz in vplivali tudi na njegov glas, saj je nekoliko sikal, kadar je izrekal s.» «On je, on je; to je on, ki ga iščem!» se je oveselil Old Surehand. «Kaj? Iskali ste tega moža?» «Pa še kako? Cela leta! Po vseh državah, v savani, prašumi, kanjonih velegorja in po globelih Skalnatih gora! Za njim sem se podil v lahnem čolnu in ga sledil po globokih snežiščih Misurske ravni!» «Lovili ste ga? Torej je vaš sovražnik?* «Takšen, da ne more biti hujšega!* «Dovolite, da strmim! Dan Etters se mi je videl tako neškodljiv ko dete.* «Hudoba je, zli duh, bes, da ga nimajo v peklu večjega. Pred davnimi leti mi je ...» «Stopp, Mr. Surehand!* sem se naglo vplel. «Razdraženi ste. Ni mogoče, da se motite v osebi?* «Ne, ne in zopet ne! On je ...» «Mojih besed ni razumel in je govoril vsevdilj. Sedaj sem mu vrgel svarilen pogled, ki je uspel. Torej je prenehal, se skušal krotiti in nato mirneje nadaljeval: «Pa to ne sodi sem. To so stare stvari, ki jih nočem pogrevati.* «Le dajte jih, Mr. Surehand!* se je oglasil general. Nemara je zgodba, ki se prijetno sliši. Je ne marate povedati?* «Ne spada semkaj. Torej, kje ste naleteli tega Ettersa? Doli v Fort Terretu? In ostati namerava tamkaj?* «Menda. Vsaj tako se je izrazil.* «Doklej?» Teden dni, če sem prav slišal.* «In koliko je tega, odkar ste govorili z njim?* «Danes štiri dni.» «Štiri dni! Torej samo še tri!» «Tako čudno pravite to! Mar hočete tja?* «Da, hočem; moram tja!* «Morda je že proč!* «Tak jašem za njim! Sledil ga bom, pa naj si bo kamor koli!* Zopet je prestregel moj svareči pogled, se naposled usedel, si potegnil z dlanjo preko obraza in zaključil z besedami: «Pha! Ali pa naj jo pobriše! Hudo me je žalil. A kaj naj počnem, ako ga tudi najdem? Stvar je zastarela in ne bi ga bilo sodnika, ki bi jo hotel v roke vzeti. Ne govorimo več o tem!* Crez nekaj časa sem vstopil v hišo. Prišel je za mano in vprašal na samem: «Saj ste hoteli, naj grem za vami, gospod? Čemu ste mi migali?* «Ker se ne smete tako zapozabiti. Temu generalu nič ne zaupam. Tako pazno vas je motril in poudarjal Etter-sovo ime na tak način, kakor da ga je omenil samo radi vas.» «Kakšen namen je mogel imeti mož, ki me niti ne pozna?* j: ,, , ; jj «Pozna vas, gospod; prav za trdno vas poznab Tedaj je vstopil tudi Apanačka. Oprezno se je razgle-dal in videč naju sama, vprašal: «Moja pobratima sta govorila o možu, čigar ime je general omenil? Jaz sem videl moža, ki ima dva ketama*.* «Ah, kje pa?» «V Kaam-kulanu. Pred mnogo leti, ko sem bil še čisto majhen. Etters so mu rekli.* «Ali res? To še veš?* «Zapamtil sem si, ker sem ga mrzil: smejal se je moji materi, ki sem jo ljubil.* «Kaj pa je hotel pri vas?* «Tega ne vem. Stanoval je v vračevem šatoru, in koli-korkrat je bil tu, je imela moja mati v sebi hudega duha, kateri ji je prerešetal vse ude.* S tem je pač mislil krče. «Ali se moreš domisliti, kakšna je bila ta čas tvoja mati?* * Škrbini. «Mlada je bila in lepa.* «Je bila nje polt svetlejša ko sedaj?* «Rdeča je bila, kakor pri vseh rdečih ženskah.» «Potem je napačna slutnja, ki se mi je vrivala. A neka dr.uga domneva utegne biti pravilna. Ta Etters vas je pognal iz civilizacije na zapad, Mr. Surehand? Je li v kakšni zvezi z nesrečnimi pripetljaji, ki so nam vzeli vero v Boga in zaupanje vanj?* «Uganili ste», je pritrdil. «Pa menite res, da je sedaj v Fort Terretu?» «Prepričan sem o tem.» «In hočete seveda tja?» «Moram. Še nocoj! Ne dneva, ne ure, ne trenutka ne smem izgubiti. Tega malopridneža sem stokrat lovil, včasi po cele tedne, pa ga nisem nikdar dobil na spregled. Sedaj pa iznenada čujem, kod hodi, in lahko si mislite, da nimam niti minute obstanka. Proč moram!» «Upajmo, da se vam general ni zlagal; jaz mu ne zaupam.* «Ni se; verjamem mu ter odjezdim v Fort Terret.» «Jaz pojdem z vami, ako me namreč marate.* «Kakšno vprašanje! Venomer bi hotel biti z vami, saj bo vaše spremstvo porok, da mi Etters tokrat ne uide Ako se Old Shatterhand odpravi na sled, je zverjad izgubljena.* Tedaj mu je Apanačka položil dlan na ramo: «Pa še nekdo gre: Apanačka, glavar Najinskih Ko-mančev. Ne odbijaj me! Rad te imam in pojdem s teboj. Jaz govorim jezik bledinov, navadil sem se odkrivati skrito sled za človekom in se ne plašim nobenega sovraga. Kaj ti torej ne morem biti v oporo? S teboj, z Vinetu jem in Shatterhandom sem kadil bratovščino. Smrtnega sovražnika iščeš in se spuščaš pri tem v veliko nevarnost. Mar naj te ne spremi tvoj brat? Ali bi bil tvoj prijatelj in pobratim, ako bi te pustil samega proč?» Genljiva vdanost je zvenela iz njegovih besed. Old Surehand ni odgovoril in me je vpraševal z očmi. Zato sem jaz vzel odločitev v roko: «Naš rdeči brat Apanačka želi nekaj početi, kar bi ves njegov rdeči rod obsojal!» «Kaj mi je do mojega rodu, če gre za mojega brata Surehanda! Sinovi Komančev znajo samo črti ti in raz-devati; tu pa sem našel ljubezen in milosrčje. Rdeči možje zmagujejo s tomahavko; vi pa ste močni in ovla-dujete vse svoje neprijatelje z orožjem odpuščanja in sprave. Kje je bolje, pri mržnji ali pri ljubezni? Vajin brat sem in jašem z vama!» «Dobro, pa naju spremljaj. Odjezdimo pa šele zajtra. Konji se morajo odpočiti in bodo zato tem urnejši.» «Če pa Etters potem že izgine?» je zaskrbelo Surehanda. «Ostane sled za njim. Ne terite si glave! Pred vsem nam je treba čilih konj. Na svojega vranca se smem zanesti, če ba mogel do jutri počivati; tudi Apanačkov sedlenik je hiter in vztrajen: opazoval sem ga. Kako pa je z vašim, Mr. Surehand ?» «Tzborna žival, čeprav ga ni primerjati z vašim žreb-cem. Samo da sem ga zadnje čase toliko naganjal, da bi vendar utegnil odpovedati.^ , sem pritrdil. «Bržčas so se rdeči in beli tu razstali. A kateri tir je indijanski?» Poglej vab Skočil je na tla, da bi tir preiskal. «Dvomim, da bi se dalo videti», sem rekel in se zavihtel iz sedla. Opazil sem, da tudi konji belcev niso podkovani. Moje besede so se na žalost izkazale. Tir nama ni dal niti najmanjše opore za trdno sklepanje. Navezana sva bila na nejasne dozdeve, ki bi utegnile manj koristiti nego škoditi. «Pa hajdiva košček pota za sledjo», je predlagal Vinetu. «Nemara vendar kaj uzreva. Moj brat naj gre na desno, jaz pojdem na levo.» Storila sva tako. Dosegel sem edino to, da sem dognal število konj, in Vinetu ni imel boljšega uspeha. Niti na število jezdarjev se ni dalo sklepati, ker so bili tovorni konji vmes. «Ufb je puhnil Vinetu, a navzlic razočaranju ga je spreletel malone nekak nasmešek. «Še nikdar nisva tako stala.» «Še nikdar, da ne bi pod milim nebom vedela, kaj nama je početi.» «Pomisliva! Je li resnica, da si niti Old Shatterhand niti Vinetu ne vesta nasveta?» «Skoro bi me bilo sram! Torej premisliva. Najbližji konec pušče leži točno na severu odtod, proti Helmer-sovini, in načelnik Čikasavov Mba ve to prav za trdno. Naj pa jo mahne desno ali levo, potrebuje v obeh pri- merili vsaj pol dne več, da pride iz puščave; tudi to mu je znano. Ne verjamem, da bi delal tak ovinek. Ako se je ločil od belih, se je zaradi prepira. Zdaj jezdi sam, a vsekakor ve tudi, kam merijo ti. Pri tem jih je prevaral glede svoje smernice, odstopivši od prave, in bržko ga ne bodo več mogli videti, krene nanjo nazaj. Ako tedaj ne ubereva nobene teh dveh meri, ampak se upotiva kar naravnost, dospeva brezpogojno zopet na njegovo.» «Uf, to je res!> «Potem je seveda drugi tir oni, za katerim morava. Poiščeva ga in sva si lahko v svesti, da imava generala pred seboj. Mislim, da mi brat Vinetu pritrdim «Tako je, kakor praviš. Za zdaj se torej ne bova držala nobene teh dveh sme rim Za jahala sva in jo ubrala na pravec, tako da nisva več videla ne desnega ne levega tira. Zanesel sem se na svoj preudarek, a vendar me je nad moč mikalo, ali se moja podmena obistini. In glej, že čez pol ure se je izkazalo, da se je desni tir zasukal nazaj in poslej držal proti severu. «Ufb se je obradoval Vinetu. «To je torej tir Čikasa-vov, ki vodi točno proti Helmersovemu domum «Potemtakem treba poiskati drugi tir, ki je vsekako generalov.* «Torej ukreniva sedaj na levo proti drugemu tiru! Če to storiva, ne bova več v zmoti in potlej.. Zdajci je obtičal sredi stavka. Med besedovanjem mu je krožil pogled ob črti obzorja in po vsej priliki nekaj uzrl. Segel je namreč v torbo po daljnogled in ga naperil proti severu. Naglo sem imel i jaz svojega v roki ter opazil nekaj konj, ki so ležali v pesku. «Kdo je neki to?» sem vprašal. «Čikasavi», je odgovoril. «Čemu niso šli naprej? Kaj jim je, da so obtičali?* «Uf! Naju čakajo I» «Mogočeb sem pritegnil. «Mba je videti poštena korenina. Spotoma je zapazil, da naju je general okral, in v svoji prebrisanosti si je moral reči, da bova sledila tatu. Zato se je oddvojil od njega. Še celo, če mu ne bi bilo poštenje velevalo tako, bi bil moral to storiti iz sebičnosti. Gledati mu je bilo na to, da ga ne bi smatrali za sokrivca dolgoprstnikov ali za potuharja. Ta utegne biti prava.» «Da, da, tako je. Hajdiva tjakaj b Pognala sva v dir iu prispela možem toliko blizu, da sva jih mogla spoznati. Res je bil Mba, pa samo z dvema Indijancema. Imeli so dve tovorni živinčeti. Kje je bil četrti Čikasav? Ko so nas trije rdečkarji spoznali, so odložili orožje v pesek in se nam bližali. To je bilo miroljubno ponašanje, vendar sem prijel za samokres. Ko sva dospela do njih in zadržala živali, je Mba izpregovoril: «Old Shatterhand naj vtakne svojo vrtljivo pištolo za pas, zakaj mi smo mu prijatelji. Vedeli smo, da pride, in ga čakali. Pa saj menda Vinetu in Old Shatterhand nista vojščaka, ki bi si dala izmakniti svoje puške in ne bi prišla ponje?* «To je resnica. Kdaj je Mba, poglavar Čikasavov, opazil, da sva okradena?* «Komaj davi, ko se je zdanilo. Mar bi bil vaju počakal, ko bi se vama hotel lagati ali če bi bil sam izvršil kradnjo?* «Ne. Toliko da sem te videl, sem te imel za poštenjaka. Pripoveduj!* «Na jugu pred Llanom smo naleteli na tiste štiri ble-dine in obljubil sem jim, da jih popeljem skozi pustinjo. Tedaj smo se z vami sestali. Veselilo me je, da bom videl Shatterhanda, Vinetuja in Surehanda, nisem pa slutil, da general naklepa nekaj proti vam. Jahali smo z vami do .Krvavega lisjaka' in kanili ondi ostati vso noč, da se spočijemo. Takrat je prišel general in velel, da moramo nemudoma naprej, češ, da se je z vami spri. Storili smo mu po volji ter jezdili vso noč in ves dan.. «Pa nisi nič hudega slutil?» sem mu pretrgal besedo. «Nič nisi sumil ?» «Nekoliko že; takoj ob pričetku našega pojezda, ko jo je general zavil proti zapadu, kamor nismo bili odločeni. Podnevi sem potlej opazil omot, ki ga popred ni imel in kaj oprezno ravnal z njim. Tudi se mi je zdelo čudno, zakaj se mu tako mudi. Ko smo se snoči ušatorili, sem napletel tako, da mi je zveženj v roke prišel. A pri tej priči mi ga je iztrgal, vendar sem opazil, da je težak in da vsebuje puške.» «Kakšen je bil sveženj ?» «Odeja, v katero je puške zavil in jih povezal z jermeni. Hotel sem vedeti, kakšne puške so to. Toda bledini so spali stoprav proti jutru dovolj trdno, da sem jih mogel neopaženo razviti. Prestrašil sem se, ko sem jih ugledal, saj sem vedel, da nas boste sledili.» «Zakaj pa nisi zavoja pridržal, da bi ga vrnil?» «Ker smo bili štirje rdeči vojniki proti petim belim in potem ne bi bili ujeli kradljivca: zbežal bi bil. Zasnoval sem boljši načrt. Ko smo davi konček pota jahali, sem ustavil in povedal bledinom, da sem puške videl in ne maram dalje z njimi, češ, da v kratkem vidva prideta. Razsrdili so se in se ravsali z menoj. Ko pa sem ostal pri svojem naklepu, so me prosili, naj jim ostavim vsaj enega svojih vojnikov za kažipota, ker se sami ne znajo razvedeti po Llanu. Ustregel sem jim, a poprej sem dal temu vojaku navodila, kako naj postopa. V roke vam privede tatove.» «Kako pa?* «Tam na severu stoji ob robu Liana estacada stan belega moža...» «Helmers' Home*, sem mu segel v besedo. «Uf! Old Shatterhand pozna ta kraj?* « Poznava ga. Helmers je najin prijatelj.* «Imenitno. Tja bo namreč spravil belce.» «Zakaj pa dela ovinek?* «Da pridemo mi poprej tja in jih zagrabimo brez boja.* clzborno! Mba, poglavar Čikasavov, je pameten mož. A si tudi pomislil, da imava svoje razloge, če ti ne zaupava? Tvoj vojak nama lahko odvede tatove, tako da jih ne bo več na spregled!* «Ako misliš takisto, ti izročimo svoje orožje in damo sami sebe v zastavo.* «iNi treba. Vam zaupava. Pa, ali se belci ne premislijo in drugam ukrenejo?* cNe. Moj vojak jih bo tako oplašil pred drugimi smermi, da pojdejo gotovo za njim.* «Prav! So vaši konji močno zdelani?* «Do Helmers' Homa že še vzdrže, tudi če ne klempamo počasi.* «Časa ne bomo tratili. Ako se nisem uštel, moremo biti že opoldne tam. Kedaj dospo belci tja?* «Vodniku sem velel, naj napravi tako, da pride v Helmers' Home pred večer.* «To je zelo oprezno ravnanje. A nekaj te vprašam: Kaj bi bil ti počel, da nisva midva prišla?* «Prišla bi bila prav gotovo, ako ne sedaj, pa kesneje. Jaz bi bil jezdil brez vaju k Helmersu, mu vse razjasnil in ga prosil, naj nam pomaga, da tatovom poberemo puške. Kadar bi bila potem vidva prišla, bi vama jih bili dali. Verjame Old Shatterhand tem besedam?* < Verjamem. Tvoje poštenje ne ostanel brez nagrade. Zdaj pa naprej. Kar je še povedati, se bomo gredoč pomenili. Čikasavi so zasedli in odjezdili z nama. Ker niso mogli z nama v stop, je šlo malo bolj počasi nego doslej, vendar ni bilo še dosti čez poldan, ko smo nahajali posamezne znake, da se Liano nagibi je h koncu. Nad notranjim delom puščave švigajo zgolj operjene ujede, tod pa smo že videli zrnojedne ptice in tupatam kakšno kaduljo, ki potrebuje za svoj obstanek samo nočne rose. Zatem so štrlele iz peščevja posamične zeli, ki so se pomalem strinjale v ruše, pozneje pa v trate. Nato so prihajali grmi in steblikovje, celo drevesa, in ko smo zagledali prvo tur-ščico, smo imeli Liano popolnoma za seboj. «Helmers' Home so ljudje posečali bolj nego druge naselbine v samoti divjega zapada. Kdor se je nakanil v Liano estacado ali prihajal odondod, se je tukaj oglasil ter odpočil. Zategadelj je imel Helmers vedno v zalogi predmete, ki jih potrebuje zapadnjak ali potovalec. iMi bil samo farmar, marveč obenem tudi trgovec in krčmar. Ozek potok nas je peljal proti hiši, ki je tekel blizu nje mimo. Sezidana iz kamena — tu se je dobilo pravcato kamenje, navzlic bližini peščene puščave — je imela samo pritličje. Pred vežo so bile pod senčnim drevjem pritrjene mize in klopi. Za hišo je bil borjač, hlev in kolnica. Ko smo zavili okoli ogla, je stal črnec pred dverjo. Prvi trenutek je ostrmel, nato radostno poskočil in gromko zatulil v hišo: «Masa Helmers venkaj, hitro, takoj! Masa Vinetu in masa Shatterhand tukaj!» Potem je praščil proti nama, me popadel za roko in me od radosti skoro s konja sklatil. «Le polahko, le počasi, blagi Herkul!» sem velel. «Ču-jem, da je Mr. Helmers doma?* Pri tem sem že opazil Helmersov visoki, krepki stas in za njim se je pokazala njegova žena z žarečimi očmi. Ime ji je bilo Barbara. Izredno sta se ljubila. Stari ji ni dejal drugače ko ,moja ljuba Barbika'. To je bilo veselje ob našem prihodu! Rokovanja in zbogosprijemanja ni hotelo biti ne kraja ne konca. Glasovi so se orili daleč na prosto, zakaj vsi moški in ženski domačini so prihiteli, da bi nas pozdravili. Zato sem svaril; «Ne tako glasno, ljudje božji! Naša navzočnost mora za zdaj ostati prikrita.* «Prikrita? Zakaj pa?» je vprašal Helmers. «Ker moramo tukaj ujeti nekaj ciganov, ki ne smejo vedeti, da smo le-tu. Nadejam se, da nam boste pomagali, Mr. Helmers.* «To se razume po sebi. Saj imam tule ob divjem Llanu v prvi vrsti dolžnost, da takšno zalego odganjam od svojega doma. Kdo pa je, Mr. Shatterhand?* «Notri vam povem. Moramo namreč v sobo, da nas ne bi zapazili. Herkul naj spravi naše konje v hlev ter jih predvsem napoji, potem pa krepko nakrmi. Potlej naj pa hlev zaklene, ker tudi konj ne sme nihče videti.* «To sem radoveden, gospod! Pa kaj je to? Pušek nimate s seboj?* «Prav to je! Ukradene so in tatje pridejo vsak čas semkaj.* «Salo komar jevo! Saj to je .. .* « Prosim, ne tukaj! Notri se laglje pogovorimo.* «Saj, saj. Le noter! In ti' moja ljuba Barbika, hitro pred peč in prinesi vsega, kar imaš. Čuješ, vsega, pa če se mize polomijo!* Njegovi družinčadi in služinčadi sem že razložil, kako naj se vede, nato smo krenili v izbo. Mati Barbara je storila po svojih močeh, da bi se mize sibile, jaz pa sem med jelom in pilom pripovedoval Helmersu, kaj se je pripetilo. Toliko da sem končal, je šinil pokonci ter odšel. Ko se je vrnil, mi je razjasnil: «Najbol jšega hlapca sem poslal, da bo prežal na mrcine.* Krvavega lisjaka je poznal kakor oče sina in ga je prisrčno veselilo, da so se zle nakane Komančev tako si jajno izjalovile. Da bi šlo hitreje, sem napravil čim krajše poročilo. Šele zdaj sem se spuščal v podrobnosti. Trije Čika-savi so ka jpa sedeli z nami. Razposadili smo se tako, da nas ni bilo mogoče videti, tudi če bi se bil kdo približal priprtim pomičnim okencem. Še nisem bil pri kraju, kar zaslišimo peketanje. Šest jezdecev je zunaj razsedlo. Helmers je stopil ven. «Good day, Sir/-» je pozdravil, general, clmate li kaj gostov?* «Odkod naj jih vzamem v tej samoti?» se je prenevedal Helmers. «Dobro! Dajte našim konjem piti in zobati, nam pa kaj močnega za pod zob in pa pošteno steklenico vodke.* «Vsega dobite, gospod. Ostanete danes tu?» «Zakaj vprašujete?* «Ne zamerite! Vedeti moram, da se kot gostilničar po tem uravnam.* «A tako! Jedli bomo in pili, potem pa pojdemo naprej.* «Obtorej? Saj bo kmalu noč!» «To nam je vseeno.* «Prihajate iz Estakada, gospod?* «Ne poizvedujte toliko, ampak storite, kar sem vam ukazal!* «Slišite, vi se mi zdite pa kaj velik gospod! Bom menda pač smel na svojem izpraševati! Pa ukazi? Tega ne poznam!* «Se boste pa zdaj navadili! Jaz sem namreč general, veste, general! Boril sem se pri Bull-Runu, pri Fortu Hat-teras, pri Harpers-Ferryju, pri Gettysburgu in v mnogih drugih bitkah, kjer sem bil vselej zmagalec!» «Primaruha! To se moram seveda požuriti, da izvršim vaše ukaze! Oprostite samo za trenutek! Takoj boste postrežem, kakor pristoji takim gospodom!* Dvojni zmisel teh besed jim je ostal nerazumljen. Sedli so za mizo, ne sluteč, kakšna «pokorščina» jih čaka. Hel-mers se je vrnil noter in dejal potihem: «Za mano, gospoda! Povedem vas skozi zadnja vrata. Vaše puške leže zamotane na mizi. Druge jim takoj poberemo. To mora biti prvo, da se ne bodo mogli otepati.* «To ni potreba, Mr. Helmers,* sem odgovoril, «še upali se ne bodo seči po njih.* Šli smo za njim skozi kuhinjo za hišo, kjer je že stala njegova družina vsa' v orožju. Nato je šel skozi hišo nazaj in k njim na piano. Razločno smo čuli, kaj so se menili, ker njih miza ni stala daleč od našega ogla. «Ali nič ne nesete?* se je usajal general. «Kje je žganje? Kdo skrbi za konje?* «Potrpite, gospoda! Za vse je poskrbljeno.* «Pa saj nič ne delate, kakor se zdi!» «Meni ni potreba, ko imam svoje posle za to.» «A mi ne utegnemo čakati!* se je srdito zadri Old Wabble. «Mi smo vajeni, da se nam hitro streže!* «Nič se bati, gospod! Hitro boste postrežem, hitreje, nego si mislite. Ali se sme vedeti, kam ste odtod namenjeni? Ne vprašujem iz radovednosti, ampak vas posvarim, če je treba.* «Pred kom pa?» je vprašal general. «Pred nekimi belimi lopovi, ki se tod v bližini potikajo.* «Lopovi? Kakšni so ti potepuhi?» «Malopridneži, ki posebno radi segajo po tujih puškah.» «Kako ...? Kaj ...?» «1, no, zmikalci orožja!» «To — to — bi bilo vendar čudnob «Pa je tako! Šele dva dni je, kar so storili tako tatvino.» «Dva dni je? Kje pa?» «Y Llanu. Ondukaj so ukrali tri najslavnejši puške, kar jih je na svetu.* Potegnil sem oba svoja samokresa, ker trenutek nenadnega napada je napočil. Vinetu je napel tudi svoja. Kla-težev sicer nismo mogli videti, a dobro jim ni moglo biti pri srcu, zakaj generalov glas je zvenel pridušeno, ko je vprašal: «Katere puške so bile to?» «Vinetujeva srebrna risanica, pa Shatterhandova kra-tuša in medvedarka.* «Tri sto zelenih! Je to res? Kdo pa vam je povedal?» «Okradenca sama.» «Torej — Vinetu — in Old Shatterhand?» «Yes.» «Potem takem ste — ste morali govoriti z njima b Nagel korak okoli ogla, tri korake naprej, pa smo stali pred njimi. V naslednjem je bila tudi Helmersova družina pri nas. «Kajpak je Mr. Helmers govoril z namab sem se oglasil. «Da se ne ganete! Vse orožje je na vas naperjeno, sproži se takoj, če se premaknete!^ Nepopisno so bili prestrašeni. Negibno so buljili v nas liki prikazni. «Herkul, jaz pravim, da bi moral po vrvi ali jermene. Jih imaš?» sem dejal zamorcu. «Jermeni so tu, cel kup.» « Po veži možake!» «Kaj, da bi vezal generala, ki se je v mnogih bitkah ...?» je kliknil Douglas. «Tiho!» sem ga prekinil. «Vi ste prvi, ki bo zvezan, ako pa se boste ustavljali, vas na mestu ustrelim! Takoj roke sem!» Zvezali so ga in druge za njim. Obrnil sem se k Wabblu: «Čud no druščino ste si izbrali! Prav za prav vam ne bi smel privoščiti niti besedice. Pa se hočem enkrat premagati in-vprašam vas: Ali ste se udeležili tatvine?» «Nisem», je odgovoril, v očeh pa sta mu sijala srd in črt. «Je li resnica?» sem vprašal generala. «Vam ne odgovarjam!* je izjavil. «Kdo se sme tukaj drzniti, da bi zasliševal generala!» «Prav! Tako smo torej za zdaj z vami odpravili, pa le za zdaj. Kar nič vas ne bomo zasliševali, ker vaša krivda je izpričana. Samo kazen vam še določimo.» «Kazen? Samo drznite se, da bi se me lotiti! Krvavo se bom maščeval___» «Nisem ga več poslušal, ker sem namignil Vinetuju, Helmersu in čikasavskemu poglavarju, naj gredo z menoj. Stopili smo za hišo, da bi se posvetovali o kaznovanju. Hitro smo se zedinili. Ne Vinetu ne jaz nisva marala imeti posla z izvršitvijo; stvar sva prepustila gospodarju. Javil jim je naš sklep z besedami: «Na mojem zemljišču ste hili prijeti, zato vam jaz povem, kaj se je ukrenilo glede vas. Do jutri ostanete tukaj in potem vas spravimo do moje meje. Kdor se zopet sem prikaže, bo ustreljen. Plemeniti gospod, ki se izdaja Karel May: Old Surehand. 305 20 za generala, je tat. Po zakonih divjega zapada se takšna kraja kaznuje s smrtjo. Mi pa smo bili toliko milostni, da smo jo spremenili v petdeset batin, ker zdi se nam, da.. «Batine!» je zatulil Douglas. «Jaz bom ...» «Nič ne boš, podlež!» se je obregnil Helmers obenj. «Prav zato, ker hočeš biti častnik, te bomo našeškali. In ker so razen vas tu sami poštenjaki, od katerih neče nihče prevzeti tega opravila, ti bo Old Wabble odštel teh petdeset udarcev.» «Tega — ne — storim!» je bruhnil bivši ,kralj med kravarji'. «Pa boš, stari govedar. Ako se boš proti vil udrihati po mojem povelku, ali če ne boš mlatil na vse pretege, dobiš sam najprej petdeset gorečih in nato svinčenko v glavo. Jaz se ne šalim!» «Ta naj bi me tepel?» se je drl Douglas. «Saj je bil sam zraven. Jaz niti poznal nisem hišice. On me je peljal noter!» «Zdaj nas to nič več ne briga», je odločil Helmers. «Po-prej bi bil govoril, zdaj je prekasno. Dodam samo še to, da z ostalimi nočemo imeti opravka. Samo do zajtraj jih tu pridržimo. Ko bo dan, se bomo mogli prepričati, da so res odnesli pete. Uslugo, ki so vam jo storili Čikasavi, jim poplačamo s tem, kar najdemo pri vas. Sedaj pričvrstite generala za tale hrastič, oprostite Wabblu roke, da bo mogel tolči, ter urežite tamle v grmovju nekaj dobrih leskovač, ki so močne, pa vendar gibke! General naj dobi svoja odlikovanja, pa ne spredaj na prsib Z Vinetujem sva se oddalila, da ne bo treba prisostvovati izvršitvi razsodbe. Vsakdo ne prenese, da bi gledal, kako se bunka božji stvor. Žal so ljudje, pri katerih celo takšno strahovanje nič ne zaleže. Da sem sedaj vedel, kar sem slišal pozneje, bi se mi zdelo premalo celo sto šib za takega brezvestneža. Nazaj grede sva cula, da se je Old Wabble spočetka sicer upiral, a ko so mu pretili z revolverjem, je krepko zamakal. Potem smo svojat deli tako varno pod ključ, da ni mogel nihče pobegniti. Ko smo jih drugo jutro izpustili iz zapora, sta bila general in Old Wabble krvava po licu. Navzlic svojim sponam sta se bila spoprijela. Douglas je nepopisno besnel, ker se je dal starec prisiliti, da mu je prisolil petdeset udarcev. Ko smo ga zdaj odvezali, se je hotel zopet zakaditi vanj, a ko smo ga zadržali, je zarohnel nad njim: «Pazi se me, pes! Brž ko te dobim, mi poplačaš to tepenico z življenjem. To ti prisegam z vsemi prisegami, ki so mogoče!» To je bilo resno mišljeno. Old Wabble je sprevidel in prosil Helmersa, naj ga prej izpusti ko generala. Mene ali Vinetuja se ni upal prositi. Zgodilo se mu je po volji. Herkul, zamorec, ga je spremil proč, in šele čez eno uro so peljali Douglasa in njegove tri bele izprevodnike preko meje. Kar cedil se je od pretenj in kletev. Togotil se je zbog tega, ker smo vsem pobrali orožje in strelivo ter ga dali Čikasavom za nagrado. Vinetu in jaz sva bila zadovoljna z izidom najinega pojezda. Puške sva dobila nepokvarjene nazaj. Ko smo potem pred poldnem kramijaje sedeli pred hišo, je Hermes nenadoma vstal, stopil k drevesu, za katero je bil general včeraj privezan, in ondi nekaj pobral na tleh, rekoč: «Tu se nekaj sveti. Zlat prstan, poročni prstan, kakor se zdi. Poglejte si ga!» Prstan je krožil iz roke v roko. Zares, bil je zakonski prstan in na notranji strani sta bili vrezani dve črki in datum. «Kako je prišel prstan tja?* je vprašala gospa Barbara. «Kdo ga je neki izgubil?* «General», je dejal Helmers. «Roka mu je bila trdo speta in se mu je od bolečin tako zvijala, da se je prstan snel. Drugače ne more biti.* Pritrdili smo mu in menili, naj shrani zlati obroček v spomin na včerajšnjo izvršitev kazni. On pa ga je položil meni v dlan in dejal: »-Kaj naj počnem z njim? Moj ni. Odtod nikoli ne pridem in pač ne bom videl generala. Pri vas pa, Mr. Shatterhand, je mogoče, da ga kedaj srečate. Shranite ga.» Vzroka nisem imel, da bi se bil branil, in sem si ga nataknil na prst, kjer je bil varnejši nego v žepu. Poprej pa sem si ga natanko ogledal in čital: E. B. 5. VIII. 1842. Kako pomemben bo pozneje ta prstan zame in za Sure-handa, tega sedaj nisem mogel slutiti... VSEBINA: Stran Uvod........................................5 I. pogl. Stari ................................9 II. „ Ob ,sinji vodi'............56 III. „ Vinetujev sel.............80 IV. „ Zelenica...............119 V. „ Železno srce.............156 VI. „ Pri ,sto drevesih'...........168 VII. „ V kaktovi pasti............223 VIII. „ General...............248 IX. „ Presenečenje.............279