Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo upravništvu, spisi pa uredništvu v ,Narodno Tiskarno" v Ljubljani.
Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo.
„S3KRAT" stane vse leto 3 gld., polu leta 1 gld. 50 kr., četrt leta 80 kr.
,,ŠKRAT" vsako prvo in tretjo soboto V meseci vsakem razlil bo togoto.
Sosedov vrt.
4»
gdiva na vrt sosedov, Saj je naših bil pradedov! Sadje tamkaj že zori, Lačen jaz sem, lačen ti, Idiva in pokusiva, Kako slast že ima sliva!
„Naših, praviš, da je dedov Nekdaj vrt bil ta sosedov! Torej naš je bil poprej? Pa kako je to, povej, Da sosedov zdaj se kliče? Jako vedeti me miče."
Petdeset in tri so leta — Oče starega očeta Je sosedu zgubil ga, Ko sta nekaj stavila. »Kakošna je bila stava? Px-ipovedi, čas imava."
Zložil KOSTRUN.
Rad storim ti to, seveda: Oče našega soseda Bil takrat je starec siv, A koščen mož, trdoživ. Tu, poslušaj, z dedom stavi Petsto sliv da vase spravi.
Starega očeta oče Vrt za to mu dati hoče, On goldinarjev pet sto, Ako zgubil stavo bo. Pesto sliv se mu predstavi, Da je jedenkrat vse pospravi.
In velikega oj čuda ! Vse pobasal je brez truda, In koščice še na to. „To naj za nameček bo!" Dedu našemu dejal je In debelo se smejal je.
„Dobro! le na vrt sosedov, Saj je naših prej bil dedov! Sadje tamkaj že zori. Jaz sem lačen, lačen ti. Idiva in pokusiva, Kake slasti je že sliva!"
Vrt imel je, kot je želel, Ograditi ga je velel, Da ne pride kakšen tat Sliv sladkih kedaj mu brat. Preobilo pa kosilo Ni prav dobro mu godilo.
Malo časa imel vrt je; Čez devet dni vzela smrt je Sivca starega s svetov; A prišel je sin njegov, Ki še bolj kot oča pazi, Da čez plot nikdo ne lazi.
Ravno zdaj, glej, z vrta ide Jazbec sivi. Predno pride Spet nazaj, pa že midva Se naručava oba. Slive vrle so dobrine, Dasi on grozi ščetine.
O	©
_I-L_
56
ŠKRAT.
_L
Štev. 13.
Is dijaškega življenja.
Rokocmok in Vratatresk.
||j|ba sta bila jurista, oba sta stanovala fp v jedni sobi in prijatelja sta bila. Rokocmok je bil človek čednega obraza in lepega stasa ter je gledal mnogo na etiketo in toaleto. Vratatresk pa je bil navadnega obraza in korenjaškega stasa in etiketo pa toaleto je poznal komaj po imenu. Rokocmok je bil sangviničnome-lanholičnega temperamenta, Vratatresk pa sangviničnoflegmatičnega. Leva stran sobe se je odlikovala po čistoti, redu in elegantni opravi, desna pa po neredu in jako skromni navlaki, V tem, ko so ti oči mamile na levi strani marsikake podobice in fotografije, krasno vezane knjige, veličastna svetilka, svitel postavec in ukusna postelj, ustavil se ti je na desni strani prvi pogled na razmetano postelj in na nji ležečega Vratatreska; potem na malo mizico, ki mu je služila tudi za stol, nekaj raztrganih knjig in drugih malenkostnih stvarij, ki si je izposodil od imovitejšega sodruga. Rokocmok je kadil samo včasih in sicer lahne porto-rike, Vratatreska pa si malokdaj videl brez karakteristično dišeče pipice.
In veder sta bila ta dva nasprotna značaja v lepem prijateljstvu. Rokocmok je ljubil Vratatreska zaradi njegove originalnosti in flegmatičnosti, ta pa prvega, ker se je lahko norčeval ž njega: tistim ciničnim sarkaznom, ki je lasten le takim ljudem. Seveda je bil Rokocmok tako rekoč oča Vratatreskov in predno ga je upeljal v kake višje kroge, stregel in likal in čedil je prijatelja, dajal mu praktične navode o vedenji nasproti višjim osebam in nežnim gospicam, v tem ko je Vratatresk spuščal zabavljice nanj in ves ostali svet, kaj pa da je spravil ta flegmatik svojega sodruga dostikrat v zadrego, vzla-sti pred ženskim spolom.
Nekoč je povabil Rokocmok svojega druga k neki plesni veselici. Ta se ne da dolgo prositi in ko mu je »oča" naredil vso toaleto kolikor mogoče čedno, odideta na večerno veselico. Vratatresk ni bil jeden prvih plesalcev in ako druzega ne, že podplatov bi se mu zdelo kvara trgati; toda živeč doma na kmetih se je večkrat urinil med vaške krasotice in zarajal po ne baš gladkem parketu vaške gostilne. Zato seveda ni znal onih ume-talnih mestnih plesov, pač pa je rad zarajal kako viharno polko ali k večemu laški valček pri katerem je tako neznan-
ski cincal, da mu je kmalu žalil pot zarjoveli obraz.
Ko stopita naša junaka na plesišče, poišče si Vratatresk kmalu svojo plesalko. In ni znal preslabo izbirati. V tem ko je njegov prijatelj še slonel ob zidu in zaljubljeno premotrival nasprotne ženske obrazke, sukal se je on že po drčečem tlaku in burno vrtil nežno dušico, katere obličje pa se je napravljalo na hudo nevihto. Ko pa hoče prehiteti zmernejše plesalce in se v hitrem teku zavrti po sredi dvorane, izpodtakne se mu noga ob nogo in v tem trenotku je sedel na tleh in pokazal občinstvu svoje podkovane pete. Šibke plesalke ni potegnil za seboj, toda ta se zardi sramote in jeze in urno odide s povešeno glavo k svoji jeze se peneči materi. Vratatresk seveda ni pomišljal dolgo, kaj mu je storiti; počasi se dvigne in stopa naravnost k svoji plesalki, spremljan od vseh strani od silovitega smeha in namestnih dovtipov. Zopet jo prosi za nadaljevanje plesu, toda dobil je zdaj „torbico", kakor je pravil pozneje svojemu, ki se je sicer smijal nerodnemu plesalcu, a vender ga je bila oblila rdečica, ko je videl svojega tekmeca na tleh sedeti. Tudi je Rokocmok zvedel pozneje od one plesalke, da jo je vprašal Vratatresk pri plesu.
»Veste li gospica, s kom imate čast plesati?" namesto da bi jo vprašal: »Smem li vediti gospica, s kom imam čast plesati?" Seveda so to le malenkostne zmote takih fraz neveščega Vratatreska, ki je hotel povsodi le originalnost imeti kakor v najnovejših romanih. — Na plesišče pa Rakocmok od tistega časa ni več vodil svojega sodruga.
Jedenkrat pride Vratatresk iz kavarne domov in najde duri sobine zaprte in. tudi ključa ni nikjer mogel najti. Zato si precej misli, da ga je vzel so-drug seboj in tebi nič meni nič leti naravnost v drevored, kjer se je Rokocmok v tem času navadno sprehajal. Naleti ga res tam v družbi dveh gospic. Vratatresk pa, ki so mu bili malo mari drugi ljudje, vpije že od daleč za Roko-cmokom in dohitevši ga potegne malo za desno uho, rekoč: „Kam si dejal ključ, tristo medvedov! Saj te nehčem nič motiti, samo ključ mi daj hitro!" Rokocmok je bil pač v zadregi, ko ga je prijatelj potegnil za uho med toliko množico ljudij in na strani dveh miljenih gospic. Toda najbolje je napravil, da mu je dal hitro ključ, sam pa se je poslovil od svojih spremljevalk in odšel takoj za
njim domov. Seveda je tudi gospic kmalu nedostalo, kajti marsikateri šetalec se je še vedno smijal in norčeval iz one neprijetne afere. — Rokocmok pa od tistega časa ni več imel tako rad svojega prijatelja.
Nekega lepega dopoludne je Vratatresk vstajal iz dolgega spanja. Umivši se sede na posteljo in prižge si pipo. Ker baš v kopel ni rad hodil, ukrene si ta dan umiti svoji nogi doma; prinesivši umivalnik, iz katerega se je prej umival, k postelji, zaviše hlače do kolen in postavi nogi v umivalnik. Flegmatično je držal nogi v vodi, iz ust pa spuščal počasi oblake tobakovega dima. Rokocmok mu je sicer rekel, naj se spravi danes malo poprej na noge, ker j a poseti bržkone gospa M. in njena nečakinja. Toda Vratatresk se ni dosti zmenil za take slutnje svojega druga in je bržkone tudi zdaj pozabil na to. Ko je tako utopljen v premišljevanji na svoji ljubljeni postelji, čujejo se na mah človeške stopinje po hodniku in takoj na to stopijo res v sobo Rokocmok in napominani ženski. Čuden prizor se je pojavil ta hip pri so-binih durih.
„Fej!" zakliče mlajša ženska, starejša pa pristavi: „To je pa že preveč!" Rokocmok pa je stal okamenel kakor Nioba. Vratatreska ta nenavadni pohod kar nič ne spravi iz njegovega ravnotežja; nogi postavi hitro na tla in ponese umivalnik tja za peč, puščaje za seboj po tleh široka stopala.
»Nisem vedel" . . . govori bolj sam s seboj nego proti posetilcem, oni trije pa so takoj odšli iz oblačne sobe. —
Rokocmok in Vratatresk od tistega časa nista več stanovala skupaj in tudi prijateljstvo se je razdrlo med njima.
Vratatresk pa, seleč se drugi dan iz starega stanovanja deklamoval je po stopnicah Gunduličevega »Ojfmana:"
»Promiena je liek na svieti Jadnoj duši svieh najbolj i" ....
B u r a č.
Kako si je izbral Zoban prijatelja in nevesto.
Zoban bil je bogat zemljan. Ljudje so ga vsi spoštovali In vedno tako so dejali: Zoban bo še enkrat župan.
A vse pride jedenkrat v cvet. Prišle i Zobanu so leta, Ko ljubil je družbo, dekleta, Zato se napotil je v svet.
r
Ugiba, ukrepa in de: »Prijatla si hčera poiskati, Ki mora na strani mi stati, Potem si poiščem žene."
Prehodil je mesta, vasi; Krčmarji so vsi ga poznali, V ženitvi mu svete dajali, Prijatlov dovolj si dobi.
Zoban je za vince dajal In drage je smodke zdaj pušil, A zraven si žepe osušil, Konečno žemljico prodal.
Spoznal je ničevost sveta. Prijatelje vse je izgubil, Neveste nobene ni snubil — Zobana nihče ne pozna.
Saj on zdaj ni več bil zemljan; Ljudje mu se posmehovati In s prstom za njim so kazali; »Zoban je, nazovi — župan."
Zoban pa tako govori: „Oj pipa, leti si mi zvesta In ti bodi moja nevesta, Vse druge tvoj dim omrači,
Ti, vince, prijatelj mi bod'! Družila je naju prijazen, Kdo spravi pač naju narazen, Pri meni ostani povsod!
Rak.
K
LISTEK.
Vitez Grariboldi in dr, Keesbacher.
Nemčursko mišljenje.
To so časi, časi kakoršnih se še v sanjah nesmo nadejali. Veselje na veselje in sreča na srečo. Sem ter tja so res tudi Slovenci veseli in srečni, a to veselje je kratko, kakor zajčji rep; potem pa slede takoj žalostni dnevi in ti se vlečejo kakor znana „Sokolova" preiskava, katera baje še sedaj ni končana, dasi tudi je poteklo že nad leto dni j. — Res, prav zadovoljni moramo biti z uspehom narodne borbe. Koliko let smo se trudili in borili Nemci ljubljanski za svoj obstoj in kaj smo dosegli? Nič, trikrat nič. Obupali smo in roke položili na-vskriž. Na to pa so prijeli Slovenci za orožje in bili in tepli so se, da je bilo prav res veselje gledati. Seveda so si mislili, da so „na konji"; a bilo je dru-drugače. Vsi bi bili radi na krmilu; vsak bi rad užival sad svojih zaslug in biti so
se pričeli med sabo. Dolgo traje to bitje in dolgo bode še trajalo, mi pa se smejimo in rogovilimo na tihem. Beseda v Ljubljani in sploh na Kranjskem tako nič ne izda in z besedo se ničesar ne doseže. Tu je treba že palice, močne in debele palice. S palico se napravi mir in sloga povsod, še celo pred kazinskim vrtom. S palico si pridobi človek tudi zasluge in za zasluge — križec ali pa kaj druzega, kar si ravno poželi.
Tako se godi na Kranjskem in v Ljubljani in tega smo menda vsi prepričani. Poglejmo le nekoliko nazaj ali pa naprej, kamor vam ravno ljubo, povsod vidite, da govorim resnico. Dokler se bodo Slovenci tepli, nam ne bode slabo. In zakaj nam ne bode slabo? Pregovor pravi: Kdor se tepe je tepen! To je tudi res. Kdor se pretepa tudi ne more opravljati drugega posla. Kdor je pa miren — seveda, da se le dela mirnega — priljubljen je povsod, prav povsod, še celo pri ženskah. A kdo bi si mislil, da tudi ženske igrajo ulogo in še prav veliko ulogo v politiki ali drugi taki stvari? Mi že ne! Vender je resnica, gola resnica. Le povprašajte dr. Keesbacherja in ta vam bode povedal, da je to res, in še pristavil bode: „Baba ni hudič!", kakor trdijo nespametni Slovenci. Baba je lepa, nežna stvarica, katera je res vredna ljubezni, kajti baba zna kuhati, šivati in pa tudi — službo, dobro in mastno službo oskrbeti. Za vse to pa je treba biti hvaležen in ljubeznjiv in ako mogoče, včasih tudi kako pesemco nanjo napraviti. Le tako dalje hodimo in dobro se nam bode godilo in Slovenci bodo kar izginili iz tega sveta. V olimpu pa že smejo tarokirati, saj to nam ne škodi, živim Slovencem pa tudi ne koristi. Morda —--? pa ne vemo!
Celovec: Odkar se je odprla tukajšnja razstava, izginili so vsi Nemci kar brez sledu, a ostali so se priučili popolnoma slovenščini. Mesto je sijajno okrašeno z narodnimi trobojnicami. Iz pripravljenih Frankobrodskih zastav pa so se napravile obleke revnim otrokom. Od kod taka izprememba? Mi že vemo!
Vele grad. Nobene koze več niti koštruna. Vse zdravo.
Kairo. Mahdi je že zopet umrl; bržkone iz navade.
POGOVORI.
A.:	„Kaj pa ti praviš k temu, daje dr. Keesbacher imenovan za vladnega svetovalca in zdravstvenega referenta?"
B.:	„Jaz, prav nič!"
A.: „Jaz tudi ne; saj je že v navadi pri nas, da vedno boljših časov čakamo!"
EE1
A.:	»Ali mi moreš povedati, kakošen razloček je med »celjskim buteljnom" in pa »Resnimi glasovi?"
B.	: »Bržkone uganem tvojo misel, »Celjski butelj" ima na čelu »prijatelj", a „Resni glasovi" na zadnji strani pod črto »Perjatelj."
K r o j a č (slugi zadolženega trgovca): »Ali morem z gospodom govoriti?"
Sluga: »Ne, odpotoval je."
Krojač: »Kedaj?"
Sluga: „Ne vem."
Krojač: »Kam pa je odpotoval?"
Sluga: „Ne vem "
Krojač: »Kedaj se bode pa vrnil?"
Sluga: »To vam pa lahko povem." Odpre vrata, za katerimi je bil skrit trgovec ter vpraša: »Gospod! Krojač želi vedeti, kdaj da se vrnete!"
Pogovor dveh prijateljev prostosti.
A.:	»Kako bi bilo prijetno na sveti, ko bi bile vsaki dan vsaj dve nedelji!"
B.:	»Veš, meni bi bilo pa še ljubše, ko bi bila vsaki dan nedelja, med tednom pa še nekoliko praznikov!"
Učiteljica: »Zakaj sta bila Adatn in Eva prognana iz raja?J
Učenka: »Ker nista mogla najemnine plačevati."
Dober izgovor.
Mož (ko zapazi pri svoji soprogi mladega tujca): »Tako, tako! Lepe reči za mojim hrbtom počenjaš. Ali sem se zato s tabo poročil, da te zdaj drugi objemajo in se ti laskajo?!"
Zena: »Dragi moj! Nikar senehuduj! Pozvala sem tega mladenča le zato. k sebi, da bi mi pokazal, kako naj se obnašam proti tebi, ker vedno godrnjaš, da se ne znam vesti in da sem tako odljudna in mrzla proti tebi!"
DROBIŽ.	g
Kaj je vse človeku neprijetno.
1.
Ako v tuji gostilni, kjer nobenega ne pozna in njega nobeden, dobro je in pije, a naposled opazi, da je listnico z denarjem doma pozabil.
2.
Ako se hoče ljubljanski »turnarček" v »Zvezdi"' pred mnogoštevilnim občinstvom na svojem velocipedu producirati, a se prebrne tako nerodno, da si razbije nos in raztrga hlače.
3.
Ako ima kdo točno ob uri kak opravek, pa se ravna po rotovški uri.
4.
Ako ga kdo pozivlje v kakem »Poslanem", da bi priznal resnico, pa mu ne pride drugega na misel, kakor odpotovati ter priznati resnico z molkom.
5.
Ako se kdo na plesišči med plesom svoji plesalki laska, a v naudušenosti telebi s plesalko vred na tla.
6.
Ako kdo več stotin goldinarjev žrtvuje, da bi bil izvoljen, a naposled propade.
EH3
Osebne vesti.
Blaže Koritar, dozdaj pastir pri kmetu Koprivniku v Horjulu, odšel je te dni v novo službo k posestniku Stre-harji na Grintovce za hlapca. — Tomaž
Kumara, prižigalec plinovih svetilnic v Tržiči, poročil se je preteklo nedeljo s Korenčkovo deklo Špelo Preteršilčkovo.
Em
Vsklik radovedneža.
Še toliko časa bi rad živel, da bi videl, kako bodem umrl.
Gm
Vzdih kmeta o suši.
Bog nam podeli vsak dan vsaj jedno žlico dežja, o svetem Petru pa polno „šeflo"!
ESS
Duhovnik obišče za smrt bolno gospodično ter jo tolažeč pripravlja na večnost, med drugim pa jo vpraša, kdo je bil nje jedina tolažba v življenji in smrti. Brez premisleka mu odgovori bolnica: „Nadporočnik gospod Rabernik!"
Odgovor deželnega predsednika barona Winklerja na grofa Margherija drugo »Poslano" v »Slov. Narodu".
Sedaj pa mi ni treba niti »ure navijati" in vender imam vsega v obilici.
Teta! To le Vam pošljejo mati za god in Vam voščijo po smrti nebesa, nam pa Vaše imetje!
A.: »Ali mi moreš povedati, koliko je na uri?" B.: »Obžalujem! Ne gre!" A.: »Jaz pa obžalujem, da je šla!"