Franc Zadravec
Filozofska fakulteta Ljubljana
LIRSKE IN  EPSKE PESNIŠKE OBLIKE V OBDOBJU SLOVENSKE MODERNE
Da sta vsebina in oblika v besedni umetnini med seboj odvisni, je znan aksiom leposlovne prakse in estetike. Zunanja oblika pesmi neredko opozarja na umetnostno voljo in avtorjev stil, predvsem pa tudi na individualno in generacijsko občutje in zgodovinski položaj, iz katerega je pesem privrela. Nekatere
207
poetike in stilne smeri hočejo z vidnimi značilnostmi pesmi usmerjati bralčevo pozornost. Taki sta^ zlasti futuristična in deloma tudi ekspresionistična poetika, da o nekaterih sodobnih oblikovnih eksperimentih, ki težijo h karmini figurati, niti ne govorimo.
Vsak besedni umetnik •— poudariti želim besedo umetnik — oblikovno živi iz izročila in svojega ustvarjalnega temperamenta. Zakonom umetniškega razvoja sledi, ko poleg v že znanih in preizkušenih oblikah ustvarja tudi v takih, ki ustrezajo samo njemu in dokazujejo njegovo enkratno umetnostno osebnost in moč. Sproščene oblike po navadi spreminja in jih prireja po lastnem občutju ter po občutju in stilu, ki v dobi prevladujeta. Zaradi tega imamo v vsakem leposlovnem obdobju opraviti s sporočenimi oblikami, ki so doživele bolj ali manj izrazit premik, in s takimi oblikami, ki jih leposlovna preteklost še ne more pokazati. Tako je pri nas tudi v času impresionizma, simbolizma in začetkov ekspresionizma: nastale so nekatere nove pesemske oblike, svojsko preobrazbo pa je doživel tudi sonet.
Lirske pesniške oblike
Med lirskimi pesniškimi oblikami zavzema v našem času prvo mesto pesem, dokaj številen je sonet, le malo pesnikov pa je pisalo tudi gazelo, elegijo, odo, himno, pregovor, uganko in puščico.
Pesem. Skupna značilnost pesnikov modernistov, Ketteja, Murna, Cankarja in Županičiča, ter Gradnika, Golarja, Sardenka in še nekaterih, je, da so v pesmi često ohranili kitično strogi red. Enake kitice v pesmi, silabotonični verzi in rime na istih mestih kitice po vsej pesmi so jim bili še zmerom pomembni oblikovni zakoni. Tak tip pesniškega oblikovanja temelji na načelu ponavljanja. Pesnik osnovno obliko »ponavlja« zato, da bi lirski motiv strnil in zaokrožil v kar najbolj trdno oblikovno celoto.
Modernisti in Sardenko, Golar in drugi pesniki so npr. pisali še dolgo pesem s štirivrstično kitico, kot je Murnova Ko dobrave se mrače. Kette in Cankar sta v taki obliki uprizarjala tudi ljubezenske dialoge. V sestav motiva si lirski subjekt prikliče ljubico, najbrž po zgledu ljudske pesmi in romance, le da sta pogovor in razpoloženje, zlasti pri Cankarju, prefinjena in rahlo dekadenčna (velemestni motiv sooči s spominom na vaško dekle).
Toda ponavljajoči se oblikovni obrazci so pesnikom, ki so tako vrednotili ritem kot Cankar, Murn, Kette in Župančič, pomenili hkrati tudi resno oviro za izpoved lirskih motivov in razpoloženj. Tako je zdaj pesem dobila poleg nekaterih skupnih, na pol klišejskih oblik tudi izrazito osebne, enkratne v zunanji in notranji zgradbi individualizirane poteze. Tu je pognala iz impresionističnega »trenutka«, tam iz položaja samogovora, s katerim se pesnik prebija do jasnejše podobe o sebi, družbi in svetu, in spet drugje sta jo oblikovala tudi že futuristična in ekspresionistična artistična volja in občutje sveta.
Občutje, da je samo trenutek vse, ta tipična impresionistično razpoloženjska zavest, je zagotavljalo kratko pesem. Impresionist je moral upesniti čustveni trenutek in miselni preblisk v zgoščeni in naglo zaokroženi obliki. Kako je lirsko jedro zgostil in ga ujel v na videz fragmentarno obliko, ponazarjajo Murnove pesmi kot enokitični Trenutek, Pojenec, Nebo, nebo... in druge pesmi. Napisal
208
je tudi številne dvokitične, osemvrstične pesmi (tip Sneg). Spesnil pa je tudi ¦ okrog 30 trokitičnih, ki imajo po devet, večina po dvanajst vrstic (tip Pa ne . pojdem prek poljan). Zlasti devetvrstična je, podobno kot Trenutek, značilna Murnova tvorba. Tudi Zupančič je rad pisal kratke oblike, zlasti dvokitično pe- • sem (tip Zvečer). Kratko, »vtisno« obliko srečujemo tudi pri Golarju, Sardenku, I Gradniku, a nič manj tudi pri pesnikih drugega desetletja, tedaj, ko so se mlajši : impresionizmu že upirali. ;
Od ponavljajočega se oblikovnega postopka se je v nekaterih pesmih naj- j vidneje oddaljil Župančič. V tem času je bil največji revolucionar na področju : slovenskega verza in kitice. 2e v zbirki Caša opojnosti (1899) je v nekaterih j pesmih stopil korak vstran od kitične somernosti, kasneje pa je kitico še drzneje \ osvobajal stalnosti in vnaprejšnje določenosti. Kar kitico v njegovi novi tehniki ; in poetiki še upravičuje, je čustveno miselni ritmični motiv ter intenziteta in ! pomenska zaokrožitev motiva. Taka je v prvi zbirki npr. pesem Ti skrivnostni moj cvet. .. Skupina pesmi Manon Josipa Mmna-Aleksandrova v zbirki Cez | plan (1904) pa je kitično že tako nemirna, da samo tri pesmi od osmih ohranjajo j enotne kitice (IV, VII, VIII), druge pa so že plod nove poetike. Kako ožji miselni motiv s podobo in svojo ritmično enkratnostjo določa naravne, neprisiljene meje in obseg kitice in kako je vsaka kitica svojski vsebinsko-ritmični zagon in v sebi strnjena podrobnost celotne pesniške ideje, je zlasti plastično vidno v pesmi Prebujenje. Tu je Zupančič svobodno razmikal kitico po dolžini in številu vrstic ter od »postaje« do »postaje« pisal novo, drugačno od prejšnje. Tako je izoblikoval tudi številne druge (Z vlakom. Ob kvarneru, Vizija, Vseh živih dan, Vesela \ pomladnja epistola, Žebljarska, Slap, Epilog, Kovaška, Dies irae), skratka pesmi, j ki so središče in vrh njegove pesniške izpovedi. Nastavke za to specifično Zu- i pančičevo obliko imamo v slovenski pesniški strukturi sicer že od Gregorčiča, \ vendar je ta še dokaj strogo vztrajal pri metričnem redu, zaradi česar je njegova i kitica veliko manj razgibana kot Zupančičeva. Ta je metrično shematiko in ! kitico sprostil, sledeč duhu novoromantične poetike in svoji naravi, ki je pre- \ zirala klasicistični metrični red in verovala le še v moč osebnega ritma. Pri tej ] oblikovni revoluciji so mu mogoče pomagali tudi Whitmanovi in Verhaernovi \ verzno in kitično svobodni spevi. Zadnja in poglavitna osnova zanjo pa je bila njegova vitalistična narava. Zupančičeva vrstično in metrično sproščena kitica kot enkratna ritmična enota v pesmi je v naslednjem desetletju dobivala pristaše zlasti med pesniki, ki so iskali pobud v futuristični in ekspresionistični ; poetiki. i
Največja lirska pesnitev tega časa je Zupančičeva Duma. Ta lirska dra- I matska poema temelji na dialogu in lirsko neposredni izpovedi. Zgrajena je po ; vnaprejšnjem dvodelnem arhitektonskem premisleku, ki ga avtor sporoča v treh i uvodnih vrsticah. V prvem delu prevladuje dvogovor med ženskim in moškim \ »glasom«, med domačijstvom in svetovljanstvom, drugi je bolj lirski in podaja ; estetske motive pesnikovega otroštva in slovensko socialno krizo. Zato tudi v ' tipu verza nista v celoti enaka. Prevladujoči štiri- in tristopni akatalektični dak- i tilski verz se zlasti pri socialnem motivu skrči in združuje s trohejem ter z ] novo ritmiko sugestivno izraža eksistencialno stisko. Razumljivo je, da je v > Dumi tudi kitica docela svobodna. i
Drugo desetletje moderne je dalo vsaj eno pomembno novo obliko. To je ; Gradnikovo enokitično, nerazklenjeno, iz enega kosa zapisano ljubezensko »pi- I smo«. Gradnik zapiše tudi petnajstzložno vrstico, ne preseže pa osem ali devet i
209 i
vrstic {Pisma). Pisemski tip kitice imajo tudi pesmi Trudna pot, Kar besedi ti usta govorijo, Brda in Pesmi starega begunca (včasih po deset vrstic). Ritmično načelo te kitice je odprta vrstica, ki nenasilno in smiselno prestopa v naslednjo. V tretjem Pismu prestop povezuje vseh osem vrstic. Rimo v taki kitici komaj čutimo, in zdi se, da je njena naloga »trgati« stavke, ki se prelivajo iz vrstice v vrstico. Toda Gradnikova dikcija, pomenski loki stavkov in kitica sama tak ri-majoči postopek upravičujejo.
Lahko bi navedli še nekatere pesemske in kitične novosti. Mednje spadata Kettejeva serenada Na trgu z osemvrstično kitico, v kateri se vsak četrti in osmi verz bistveno podaljšata in zaustavita v prejšnjih štirih vrsticah zagnani ritmični val, ter impresionistična Jagned, ki je optično poudarjena in že z obliko topola izraža vedri in zmagoviti razpoloženjski motiv. Kot izjemna novost velja tudi Moletova Pesem v prozi (1909). V njej je metrično-ritmični red še svobodnejši kot v kitično svobodni Zupančičevi pesmi. Kar ustvarja vtis pesemsko ritmičnega reda, so le še stavki, ki si sledijo kot intonacijsko bolj ali manj enako urejene enote. Te in podobne novosti, ki jih je najti tudi pri drugih pesnikih, so ostale osamljene in se niso razvile v poseben oblikovni sistem.
Maloštevilne in estetsko nepomembne so tudi pesmi, v katerih so pesniki uveljavljali starejše romanske oblike, zlasti oktavo rimo (Sardenko, Mole), teretno in šestino (Mole in Opeka).
Zanimivo pa je še tole. Proti pričakovanju impresionizem ni preprečil, da pesniki pod skupen naslov ne bi zbirali tudi po več pesmi. Uspešne ciklične zgradbe so delali ravno modernisti, zlasti sta jih ljubila Kette in Zupančič, a tudi Cankar in Murn nista ostala brez njih. Imajo jih tudi Sardenko, Medved, Mole, Gradnik, Golia, Lovrenčič, Fran Albreht in drugi. Kakor v najboljših primerih v naši poeziji 19. stoletja so ciklični ustroji tudi pri Ketteju, Župančiču, Cankarju, Murnu in Gradniku estetsko uspeli in enotni pesniški organizmi.
Druga zelo pogosta oblika v tedanjem našem pesništvu je sonet. Znano je, da se je sonet razvil iz kancone, zlasti oba kvartetna dela, in da je njegova značilnost dokazovalni postopek. Primero iz kvartet pesnik v tercetah subjekti-vizira oziroma »dokaže« na sebi. Tak je klasični sonet. To je torej dovolj racionalna oblika in rada uveljavlja arhitektoniko vsebine. Umetniška obdobja, ki niso marala stroge zgradbe, npr. barok, so tako delitev vsebine na prolog in subjektivizacijo razdrla. To je v veliki meri storila tudi novoromantika. Leta 1897 npr. je Ljubljanski zvon objavil »ekstatični sonet« češkega dekadenta Jifija Karäska. Tu je od soneta ostala le še ritmična proza v štirih odstavkih, volje do vrstice ni več, težnja po rimi je izbrisana, vlada le še ritem sintaktičnih enot.
Pri Slovencih tedaj ni opaziti, da bi bili želeli sonet popolnoma razkrojiti in njegov običajni ustroj podreti. Največ novosti je v sonet uvedel Dragotin Kette. Čeprav njegov sonet ne odpravlja klasične kitične simetrije, je vsebinsko delitev na prolog in prenos na lirski subjekt najti le v enem, dveh primerih. Hkrati je Kette to racionalno obliko podredil ritmični moči lirskega motiva. Od tod popolno nespoštovanje sestava sonetnih rim, od tod navidezna samovolja tako v zaporedjih kot v dolžinah rim. Od tod tudi pravica, da večkrat krši načelo enajst- in desetzložne jambske vrstice: skrajša ali pa (v skupini šestih sonetov Spomini in v sonetu A tebi, poet, bodi geslo . . .) piše dolgo stopico (amfibrah). Res je sicer, da modernizacija rimanja s stališča zgodovine evropskega soneto-
210
pisja zdaj ni bila nikakršna novost in prevratnost, kajti italijanski pesniki so vsaj terceti različno rimali že v štirinajstem stoletju; toda to ne spreminja resnice, ki zadeva slovensko poezijo, da je Kette odločno razdrl načelo smotrnosti in reda v pesniški obliki, kakor si ju je tedaj predstavljal Cimperman s svojo formalistično poetiko in kakor ju je veleval tudi klasicistično-racionalistični lepotni ideal tedanje katoliške normativne estetike. Seveda Kette soneta ni mo-, derniziral le zaradi tega, ker bi bil želel kljubovati tem in takim teorijicam; tako je ravnal zaradi osebne ritmične nagnjenosti in estetskih teženj. Zato, ker je pisal po svoji lastni poetiki.
Ko je klasicist Ivan Robida v imenu monotonije ugovarjal Kettejevi oblikovalni polifoniji in druge pesnike opominjal, da je sonet »stalna pesniška oblika, katere ne velja izpreminjati«, je tedanji urednik Ljubljanskega zvona Anton Aškerc pod črto pohvalil Kettejevo modernizacijo in pripomnil, da je sonetna oblika s samimi jambi in samimi ženskimi rimami »precej monotonska«, z novim rimanjem in tudi s troheji ter gibčnimi daktili pa je doživel sonet preporod, postal je »mnogoličnejši, živahnejši, pestrejši in svobodnejši« (LZ 1900, 513). Nasprotje med Robido in Aškercem nazorno dokazuje dve poetiki, ki sta tedaj vodili in oblikovali zavest slovenskih pesnikov: klasicistično in modernistično. Priznati moramo, da je bila klasicistična vsaj v 90-ih letih pri nas še globoko zasidrana.
Zato se ne smemo čuditi, da se je le malokdo odločil pisati svobodnejše sonete. Kette je dobil le enega zavestnega učenca, Josipa Premka. Ta je zlasti v prvem sonetu svojega sonetnega cikla (Sn 1911) pisal tekočo rimo ter v obeh kvartetah uporabil trinajstzložno vrstico in daktilsko (amfibrahično) stopico. Tudi Engelbert Gangl je zapisal tekočo rimo z dodatnim kratkim poudarkom na končnem zlogu (III. in VIII. sonet v skupini Ob morju, LZ 1904).' Sonet je nekoliko moderniziral tudi Pavel Golia. V tretjem sonetu skupine Nevesti padlega junaka je uporabil amfibrahično stopico, četrta vrstica je celo petnajstzložna. Toda v skupini sonetov Pogovori z njim je obdržal klasično obliko. Fran Albreht ni dosti pazil na zunanjo simetrijo in je Večerni sonet razdelil na 12 + 2 vrstici. Toda Anton Debeljak, ki je uvajal futuristično poetiko, je, za čudo, vztrajal pri klasičnem sonetu.
Pri drugih pesnikih je sonet za spoznanje zanihal med izročilom in Kettejevo modernizacijo. Večina jih je vztrajala pri peterostopni jambski vrstici ter pri menjavi moške in ženske rime. Tako so zgrajeni soneti Cankarja, Zupančiča, Medveda, Petruške, VI. Levstika in Moleta, Poljančeve in Budala, Maistra, Lovrenčiča, Puglja, Laha in Neubergerja. Skoraj za vse velja, da niso gojili vsebinske delitve na prolog in subjektivizacijo. Kadar je Gangl to poskušal, se mu je redno ponesrečilo.
Umetniško kakovostne sonete so tačas napisali le Kette, Zupančič, Gradnik, Levstik, Golia in Fran Albreht.
Sonetne cikle imajo poleg Ketteja še Gangl, Levstik, Lovrenčič in Golia.
Gangl je pisal tudi sonate. S tem glasbenim izrazom je naslavljal ciklične pesmi, ki imajo nekaj lastnosti sonetnega venca. Povezal je več trikitič-nih pesmi tako, da zadnja vrstica prve pesmi začenja drugo in tako naprej, trinajsta pesem pa združuje začetne vrstice vseh dvanajstih. Sonata o življenju
Zaporedno rimo je izjemoma najti pri Gradniku {Rožni grm, 1908).
211
(1911) in Sonata o domovini (1915) imata akrostih. Ima ga tudi Sonata o logu in vrtu (1904), sestavljena iz devetih dvokitičnih pesmi. Kar izraz »sonata« vsaj deloma upravičuje, je prizadevna in dovolj zapletena zgradba. Preprosteje, le iz treh pesmi, je zgrajena Golieva Crnomorska sonata (1916).
Gazela je bila v nasprotju s sonetom mnogo manj popularna. Med pesniki, ki jih je zamikala ta oblika, sta na prvem mestu Medved in Kette. Oni jih ima vsaj dvaintrideset, ta enajst. Zupančič, Premk, Ivan Albreht, Pavel Golob in še kdo so objavili le po eno, dve gazeli.
Po načelu gazelskega rimanja aabacadaea je Kette napisal le dve gazeli, v štirih je rimo pomaknil v notranjost parnih vrstic in jih končeval s ponavljajočo se frazo (refrenom), v eni pa je porimal sode vrstice. Vse te pesmi pa dela gazele pojav, da vsak vrstični par ustvarja celoto in da v njem ni večjega ločila in smiselne cezure. Tudi konci ustrezajo gazeli, saj v njih manjka jasen sklep, ki »običajno« pesem zaokroža. Tematika je tipična, tj. ljubezen in pesništvo. Za Medvedove gazele je značilno predvsem tipično rimanje, sedem jih ima tudi notranjo rimo z refrenom. Tematika teh gazel pa ni nobenkrat ljubezen; motivi govore samo o človeškem obstajanju in pesništvu. Najkrajši slovenski gazeli je napisal Pavel Golob [Gazelica, Sn 1905), ena je šestvrstična, druga štirivrstična z rimo aaba. Tema pa je ljubezen.
Od tujih »igračkastih« oblik naj omenim še triolet, kancono in rondo. Prvi obliki je preizkusil Ivan Cankar. V kanconi je ohranil tudi vsebinsko delitev; uvodnemu napevu na dekle sledi jedro, v katerem razmišlja o rojstvu pesmi, v sklepu pa zopet nagovarja dekle. K tej obliki so ga zvabile najbrž Rückertove Canzonetten. Rondo (oblika iz 13 vrstic v dveh delih, ki na koncu ponavljata začetne besede iz prve vrstice) je napisal Radivoj Peterlin-Petruška (Marcev sneg).
Veliko raje so naši pesniki pisali idilo. Kette je v Zimsko idilo vstavil precej porednega humorja, Zupančičeva Idila v zbirki Caša opojnosti zastavlja v impresionistično pokrajino senzualistično erotični motiv, v Gozdni idili (zbirka Cez plan) pa je upesnil z vzporednostnim motivom iz narave svojo platonično, sanjavo in neaktivno ljubezen. Največ idil sta napisala Joža Lovrenčič in Ivan Pregelj. Medtem ko Lovrenčičeve ustrezajo zvrstnemu načelu »slike«, »sličice«, ki ima namen uprizoriti naiven gorski svet s pastirji, ovčjimi čredami in rožami, tj. stilizirano ljubezensko srečo in gorsko romantiko, so Pregljeve disonantne, dramatične in vsebujejo vojne motive smrti. Naivnost preprostih narav pa Pregelj ohranja tako, da mati, sestra in žena gredo mimo grobov, padli pa jih tolažijo ali z »lahkim grobom« in »sladkim snom« ali pa tako, da poudarjajo svojo kontinuiteto z življenjem otrok. Tragična je samo »žena«, ker je nagonsko ne-utešena (»klic mlade krvi po Tvoji vihra«) (Idile, DS 1917).
Idili blizu je e k 1 o g a , pesem iz življenja gorskih »pastirjev« ali na-iviziranih meščanskih razumnikov. V heksametru jo je napisal Joža Lovrenčič (v zbirki Deveta dežela, 1917).
Med maloštevilne oblike spada tudi elegija. Neki Leo Levic izpoveduje v Dunajski elegiji (DS 1901) hrepenenje po naravi in željo po begu iz velemesta, Vojeslav Mole toži v Elegiji (1908) po ugasli ljubezni, Anton Debeljak pa pripoveduje v Elegiji (LZ 1910), kako vse idealno propade. Toda v teh elegijah, ki vsebujejo sicer zadostne elegične motive, je le malo res elegičnega.
212
Se redkeje sta sejani oda in himna. Komu naj bi slovenski pesnik v tem času pisal ode? Kakor je v tedanjih razmerah utemeljena Zupančičeva oda Pesem mladine, je v letih pomembne domovinske literature in narodnostnega odpora Cankarja, Župančiča, Finžgarja in Meška odjeknila oda Mihaela Opeke Cesarju ob šestdesetletnici (DS 1908) literarno bedno in servilno. Ce odštejemo literarno brezpomembno ljubezensko Himno, potopljeno v nočno svetlobno vesolje, ki jo je napisal Cvetko Golar (Sn 1905), in še manj vredno Moletovo Sokolsko himno (Sn 1912), imamo v tem času samo Zupančičevo Ilimno; po motivu je subjektivna, pesnik slavi lastno čisto dušo (Caša opojnosti).
Tudi psalmov in zdravic je malo. Lovrenčič je spesnil Goriški psalm (DS 1916) z objektivnim, vojnobegunskim motivom, Zupančič pa v Nočnem psalmu (Samogovori, 1908) utemeljuje lastno duhovno in pesniško eksistenco, ji išče razsežnosti, izvorov in dejavnosti v celotnem vesolju. Nič manj subjektivna kot Zupančičev psalm ni Moletova Zdravica (LZ 1915), kjer pesnik napiva samemu sebi in se v Sibiriji hrabri z mislijo na domovino.
Zaradi pregleda čez celoto naj omenim še edino g 1 o s o , tj. Zupančičevo Gloso s temo o umetniku in kritiku, nadalje maloštevilne literarne epigrame, ki so jih objavili Medved, Zupančič, Pavel Golob in Ignacij Gruden, Levstikove in Premkove aforizme ali gnomične pesmi ter tri epitafe. Murnovega, ki racionalno opredeljuje pesnikovo nikdar do kraja doumljeno eksistenco. Epitaf Ivana Albrehta (Sn 1917), ki anemično ponavlja smisel Murnovega, ter Petruškov satirični Pesnikov epitaf (Sn 1908) (živega pesnika ne mara nihče, mrtvega pa častimo vsi). Od ugank so duhovno iskrive in estetsko vredne le Zupančičeve (Sto ugank, 1915).
Ce odštejemo Medvedovo skupino pesmi Bršljan in bodičje (DS 1901), kjer se je katoliški pesnik spopadel z estetskimi nazori in dekadenčnimi motivi modernistov, slovenski pesniki v tem času niso izoblikovali posebnega tipa satirične pesmi. O satiri kot posebni obliki zato v tem času komajda lahko govorimo. To pa seveda ne pomeni, da so pesniki bežali pred satirično obdelavo nekaterih aktualnih političnih in nazorskih pojavov. Zlasti Kette, Cankar, Zupančič in Medved so znali vreči jedko besedo na tedanje cenzure, ki so jih porajale kulturne in politične razmere.
Strnimo zdaj razgled po tedanjih slovenskih lirskih oblikah! Nekaj jih je v zgodovini slovenske poezije razvojno novih in hkrati tudi estetsko pomembnih. Take so predvsem štiri pesemske oblike: Murnova enokitična in trokitična, ki temeljita na razpoloženjskem vtisu {Trenutek, Pa ne pojdem prek poljan), Zupančičeva meditativna, kitično svobodna pesem, ki subjektivne in objektivne motive sestavlja po zakonih vsebinsko-ritmičnih enot (Prebujenje), ter Gradni-kova pisemska masivna enokitična pesem {Pisma). Od tradicionalnih oblik se je zelo prenovil sonet, zlasti metrično in v obliki rim (Kette, Izprehod).
Vse, kar je v oblikah novega, je nastalo iz estetske zavesti, da sta ritem in muzikalnost v poeziji važnejša dejavnika kot zvestoba klasicističnim pravilom. Filozofija, ki je tedaj človeka odvezovala od determinizma in ga postavljala predvsem na njegov lastni jaz, je v območju besedne umetnosti subjekt osvobodila klasicističnih pravil. In ko je Ivan Cankar v satirični črtici Glad (1899) ironično zapisal: »Vsaka rima je stala na svojem mestu, kakor pribita, verz za verzom je padal na uho, pravilno in odmerjeno, kakor tiktakanje stenske ure ...«, je posredno opredelil tudi tisto novo estetsko zavest, ki je po Aškercu in Gregorčiču zrevolucionirala verz in stil slovenskega pesništva.    (Se bo nadaljevalo)
213