V četertik 4. prosenca. T *' , . r I. polovice. H. tečaj 1849. Predgovorčefa vredništva. 42fc*\ tiste nove bravce, ki noviga pravopisa še ne poznajo, moramo nar pred izrekovanje novih čerk razložiti. c i o s v * beri kakor stari z (j); postavimo: » kakor kakor kakor kakor kakor » zli (rfd)),- }} » i h (fcf)) j J) » * (f) j Sh (-) j cula (zulaj. čakam (jshakamj. sila šilo zid QsidJ. žita QshilaJ. maj. (fhiloj. Vse druge čerke so stare. — Nar bolj se mora zapomniti, de se is zdej tako izreknje kol poprejšni s (0; — zdajni s pa tako kakor poprejšni f (L)_, ki mu smo slovo dali. Nadalje povemo tistim, ki so bili poprej navajeni c zdej kol z, zdej kot k izgovarjati, de se c pri nas pred vsako čerko kakor c (j) glasi. Po-slednjič še pristavimo: Nauči se nar prej prav dobro} kako de se nove čerke brez ključice ftj izgovarjajo. Beri potlej enako čerko s ključi c o samo malo bolj šumeče, pa je. V pol uri boš znal &e dobro brali. To vemo iz skušnje. Vedeš bo letaš v lepši in veči podobi svojim brav-cam še mnogoverslniši reči pravil kakor lani. Ker ga je slovenska mladost lani s tolikim veseljem sprejela, se torej nadjamo, de ga bo letaš še * večini. 2 "Vedež k novima letu svojim mladim bravcam. Si vsaki kej vdši De šola bi bila Za lelo novo , Vam cerkve oltar, Prijatel prijallu De bili bi pridni, Polico sladko, Vam uk bil bi mar, Jez k .svojim pa tudi De dali poduku Prijatlam zdej grem, Bi dohrimu sluh, Sim Vedež in torej De vse bi prešinil Vošili že \6m. Narodnosti *) duh ; Mladenči, mladenke De v sercu ljubezin Slovenske kervi, Prižgala bi vam Učenci, učenke Za dom, očetnjavo Prijatli ste vi; Nevgasljivi plam, Zaslišite torej, De zemljo ljubili Pazite zvesto, Oj to bi čez vse, Kaj vosi vam Vddež Kivvas porodila, Za leto novo: Živila vas je; Nar pervo vošilo Ki vas je živila, To imam za vas, Ki še vas živi, De sreča spremljala Nad vami ki čuje, Vas vsaki bi čas, In nikdar ne spi, De leto bi teklo Slovenija mila Veselo za vas Ta mati vam je, De radosti zimski In blaga je mati, Ne vzel bi vam mraz. Je skerbna za vse; Na dalje pa vošim, De jezik častili De napčinost vsa Bi mični domač, Bi z lelam preteklim To sveia dolžnost je, Minula bila, In sveta je pač, De bili ko bratje In scer de dodelil Bi vsi med sabo, Pomoč bi vam Bog, Ker tako je pravo, De hranil bi vsake, Ker to je lepo; Bi vsili vas nadlog. M. Valjavec. Zgubljeni sin. (Povest.) Star revež in njega žena sta imela v samotnim kraji velikiga gojzda leseno hišico. Prav revno, tode lepo in bogaboječe sta živela. Ediniga sina Janeza sta imela, ki je pa mogel svoje ljube starše na-naglama zapustiti, in po dolžnosti v vojašino in v nevarno vojsko iti. — „Bog te vodi", so bile zadnje besede žalostniga očeta. — Tri leta so minile, kar je •) Narodnost od besede „na'rod" ; loči se tedej od Lesede „nero'dnosl" kol dan od noui. Yr, 3 Janez slovo vzel, in od tistiga časa ni pisma, ne poročila od njega. Bog se vsmili ljubiga Janeza, zdi-huje bolni revni oče, znabiti je že Bog ve kje, na Laškim pobit in zakopan 5 pa sej je bil vedno dober fant in smert za domovino storiti, je blago delo. Mati pri peči zdihuje in moli. — Bilo je ravno v sredi hu-diga Grudna, in debel sneg je okoli in okoli bajtico zapadel, hud sever je bril, prav merzli zimski večer je bil. — Zdaj vdari nekaj zunej na duri. Strahoma stopi žena od peči, gre vun in boječe vpraša: Kdo pride tako pozno y noč? Zunej: Oficir, ki se je bil v goj-zdu zgubil, prosi za streho v hudi zimi. Vzemite me noter, de mraza ne poginem, plačal vam bom. Žena govori: Kako vam morem žlahtni gospod, \ svoji revni bajtici postreči in vas prenočiti! postlja iz slame ni za oficirja. Vse dobro! vse dobro! odgovori vojak, mi smo vsiga navajeni, tudi slama bo dobra, zdelan sini. Ona odpre zdaj prijazno vrata, in mladi oficir z dolgo sablo, na persih pa z zvezdo stopi v revno stanico. Hitro se oglasi na postelji bolni oče: Bodite lepo pozdravljeni, blagi gospod! ali znabiti kej od mojiga sina Janeza Ranta, ki je tudi v vojašini, povedati veste? ravno te velikosti in starosti je kot vi. Dobri oče, pravi oficir, Bog ve, kje je vaš sin; znabiti je vjet, mertev ali pa v ptuji deželi v veliki sreči živi, de se vas več ne snomne. Mati pa milo vojaka pogleda in reče: Oj gospod! nikar ne mislite, de bi najni Janez na svoje starše pozabil, vedno je bil dober mladenič. Vaša ljubezin do otroka je lepa, pravi nato oficir si solze obrisaje, vem za vašiga Janeza, dobro ga poznam, pod mojim varstvam je, dobro mu gre, in vedno na vas misli. Bogu bodi hvala, zavpijeta oba revčika,, zdaj bo pa že kmalo doma! povejte, povejte, lepo prosiva, kje je, kje je? Oficir vmolkne — vse je tiho. — Tu imate svojiga Janeza, zavpije zdaj jokaje oficir; Bog me zopet zdraviga, bogaliga in veseliga k vam pošlje. Mati in oče spoznajo v tem hipu v oficirji svojiga presercniga sina Janeza, ki so mislili, de je za njih na tem'svetu gotovo že zgubljen. Vsi trije se zdaj hite objemati, 4 in vsim so se solze nepopisljiviga veselja po licih u-trinjale. Mati so hitro po siromaško večerjico napravili. Med večerjo pa jim mora Janez vse mesta, vse kraje, kjer je bil, imenovati. Ravno tako vse vojske, v kterih se je za cesarja bojeval. Djal je pa, de je v daljnih krajih zmiram na svojo domovino mislil. Tim-časi ga pa mati vseskozi jesti silijo; zdaj zlato svetinjo , zdaj vojaško obleko, zdaj dolgo sablo, zdaj njega pogledujejo, ter se ga ne morejo nagledati. „$premenil si se, rečejo, močno močno; de je le ljubezen do tvojih staršev v tvojim sercu nespremenljiva, ostala." — Zdaj ga pokličejo bolni oče k postelji. Mati jim morajo svetiti, de so zlato svetinjo, ki se je s cesarjevo podobo na hrabrih persih njih simi blisketala, pogledali, ki so mislili, de je za njih na tem svetu že zgubljen. Ko svitlo svetinjo, ki jo je bil Janez zavolj svoje sosebne serčnosti v vojski, in vse natanjko pregledajo, ga še enkrat objamejo, kušnejo, in enako Simeonu v sveti zgodovini reko: „0 Bog! zdaj rad vmerjem, ker sim se prepričal, de imam sina, ki svoje starše, cesarja in domovino po tvojih svetih zapovedih ljubi." A. Praprotnik. Domači golobje. Golobov poznajo učeni 70 plemen. Tukaj je govorjenje le od domačih, bolj znanih. Pa tudi domači golobje izhajajo od divjih, njim skoro popolnama podobnih, ki so jih naši spredniki iz divjosti nekdaj k domu privadili, kakor tudi konja, vola in vse domače živali. Golobje imajo mehek, droben, raven, samo na koncu zgorne polovice malo zavihan kljun. Glava je bolj plošata in majhina. Perje je večidel tamno-pepelnaste barve, na vratu pa višnjeve, zelenkaste in zlate, ki se ena z drugo tako krasno spreminjajo, de je veselje gledati. Drobne, rudeče, pri nekterih kosmate aH kocaste nožice niso za tekanje pripravne. Golob bolj počasi hodi in z glavo, ki je včasi z grebenam olepšana, kinka. Toliko bolje zamore s svojimi dolgim? perutami leteti. Lete naglo, lepo, 5 lahno in precej visoko. So kaj mirne živalice, ki večidel le v tovaršii med seboj žive. Zato pa en sam par v go-lobnjaku težko obstane. Večidel zleti in se združi z veči španovijo. Sprejo se malokdaj. Ne branijo p tujim golobam seboj zobati, še kuram, mišim iu podganam ne. Za volj te miroljubnosti so stari djali, de golobje nimajo žolča; ali ni tako. Včasi se vender le zgrabijo in s kljuni ojstro kav-sajo. Razkačena starka se tudi človdka loti, in ga s klju-nam kavsaje s perutami tepe. Tudi snago (čednost) golobje neizrečeno ljubijo. Le gledaj jih, kader po blatni cesti hodijo, kako gledajo, kam de bojo stopili. Berž ko se kaj poinaže, ne nehajo cediti. — Lep izgled vsim mladim ljudem. — Zobljejo golobje sosebno šenico, ječmen, grah in gralior. Radi ti letajo na njive, živeža iskat, kjer dosti škode store. Dostikrat se kopajo, včasi v pesku. V vodo stopijo do trebuha, brez se zlo zmočiti. Ali pa se zavolj tega na dež podajo, na eno stran vležejo, perutnico druge strani pa kviško molijo, de jih dež spodej poškrofi. To jim je tako prirojeno, de še clo zgodej iz gnejzda vzete divje golobčke v tičnici lahko k taki legi pripraviš, ako proso lahno in neprenehama nanje spušaš. Zdi se jim namreč de gre dež. Golob in golobica se tako rada imata, de dostikrat eden druziga iz svojiga brahora (krofa) pita. On guči in zraven modro glavo vzdiguje. Ona zleze po dve beli jajci, malokdaj tri ali štiri, in sedi na njih po 16 do 19 dni. Popoldne jo za 4, 5 ur on namesti, de se ona naje, skopa i. t. d. Ponoči sedi on zraven nje in jo varje. Mladički so, ko iz lupine izležejo, samo s posameznimi rumenkastimi kocinicaini pokriti. JVe zavžijejo pervi dan česar ni in mirno pod materjo leže. Drugi in bližnih 5, 6 dni jih pitajo stari z nekako sirasto, mehko rečjo iz brahora. Pozneje morajo vse zavžiti, kar jim starši dajo. Cez 9 dni odpro mladi oči. V 14, 15 dneh so s perjem že vsi obrašeni. Cez 4 tedne že z drugimi golobi letajo. Golobje imajo pri nas na leto po 6 do lo krat mlade« 6 Zrajtalo se je, de en par v štirih Ie"tih lahko 14 tav-žent 762 mladih zleze. Golobje meso je prav dobriga okusa (žmaha). Zavolj tega, in ker se tako množe, jih ljudje derže. Čudno je, de golob svoj dom najde, ako ga tudi en dan deleč preneseš. Poslušajte, kako de se pri tem včde. Pred petimi leti je dobil nek Ljubljančan iz Kamnika dva para golobov. Komaj jih v Ljubljani v svoj golobnjak vtakne, zlete* prec vsi štirje vun in se zaženo kviško, de so se komaj vidili. En čas se pod nebam verte. Gledali so mende po domovini. Potem pa jo vrežejo vsi 4 proti Kamniku. Drugi dan Ljubljančan že glas dobi, de so golobje v Kamnik, ki je 4 ure hoda od Ljubljane, nazaj prileteli. —Kdor hoče, de golobje v novim golobnjaku ostanejo, naj jim vanj en hlebček dene, narejen iz posušene ilovice, janeža in pa meda. Ostali bojo. — Francozi in drugi umejo neko pleme golobov tudi tako izuriti, de čez 100 ur deleč z veliko naglostjo po zraku pisma nosijo. Leta 1829 so bili v Lipsiku na Saksonskim 29 takih pismonoscov spustili. Prileteli so v 132 ur oddaljeno mesto Litih v 10 urah in prenesli pisma. Glejte, kako je Bog- preganjavce svete vere kaznoval. Dragomira je bila ajdovska žena češkiga vojvoda Vratislava, in velika protivnica kristjanstva. Njen mož, vnet kristjan, jo je le s to pogodbo v zakon vzel, de se bo potim kerstiti dala, kar mu je bila rada obljubila, pa spolniti ne hotla. Dopolnitvo obljube je dan na dan odlašala. Mož ji vmre. Ker sta bila sina, Venceslav in Bole -slav za vladati še premlada, je ona vladarstvo prevzela, in sklenila, vse kristjane vničiti (pokončati). 31ed temi tudi svojiga lastniga sina Venceslava, kteriga je oče skerbno v pravi veri podučeval. Grozovitno preganjanje se je pričelo, in kar je Kristusa molilo, je vse padlo pod njenim serdam. Pa glejte, tudi njo je dosegla božja šiba. 7 Enkrat se je k grobu svojiga očeta peljala, tam malikam darovat. Je šla memo neke. cerkve, ko ravno v nji pri sv. maši zvonček zapoje. Voznik, bogaboječ kristjan, skoči s svojiga sedeža, verze bič (gajžlo) proč, in hiti v cerkev. Zdaj je pričela Dragomira tako preklinjati in se groziti de se je v božjo hišo slišalo. Na nagloma strašno zahruši, zemlja še odpre in požre hudodelnico z vozam in konjem, sam voznikov bič ostane na strani. Plameč ogenj z zadušivnim soparjera se podaja iz prepada, ki se je urno zopet zaklenil. Zemlja se je tresla, in hud vihar se je po deželi valil. Voznitejla, in drugi ljudje, ki so pri sv. maši bili, kakor tudi vStr češki kristjan je to zaslišati, so Boga hvalili, de jih je take kervoločnice otel. Andrej Likar. Kako Slovenci novo leto praznujejo. Po celim Slovenskim imajo staro navado tisti večer pred novim letam, kakor pred božičem in pred svetimi tremi kralji po hiši in po celim pohištvu z blagoslovljeno (žegnano) vodo kropiti in pa s kadilam kaditi. Ponavadno kropi hišni gospodar; ako ga ni, gospodinja. V nekterih krajih se pa to pobožno opravilo iz sosebniga spoštovanja nar starjirau človeku pri hiši prepusti. Za lopatico ali drugo posodo s kadilam prime večidel tudi odra-šen človek, drugod kakšen pameten otrok, ki modro s kropivcam stopa in kadi. Vsi domači otroci stopajo s posebnim veseljem nadahnjeni za njima. — Vsak bi bil rad nar bliže kropivca. Zdej eden, zdej drugi kadivcu svetuje, kje de naj bi še pokadil. Malo si ne vmišljuje, čigar svet je obveljal. Vsak kotiček hočejo, de bi se pokadil. — V nekterih krajih kropivec natihama moli in kropi, v nekterih" pa naglas. Drugi za njim. — Zvečer hodijo tudi tako imenovani koledniki pred hiše ko le d vat, to je- pet. V nekterih krajih sami odra-šeni fantje, v drugih fantje in dekleta, ali pa tudi fantiči in deklice, kakor v Loki na Krajnskim, V pesmih vošijo 8 srečo. Potem dobe" kaj v tiar. Dobivajo ne le denar, ampak tudi druge reči: maslo, mast, bel kruh in tako dalje. Dnarje pa imajo se ve de nar raji. V premožnih hišah jih tudi v hišo pokličejo in dobro pogosta. — Okoli Metlike in Zatičine na Dolenskim in gotovo tudi v drugih krajih pa hodijo godci tisti dan pred novim letam namesto srečo vošit, gost. Dobivajo darove kot koledniki. — Kakor koled-nike, premožneji ljudje tudi godce včasi v hišo povabijo, de jih pogoste. Godci pa zato marsikatero okroglo vrežejo. Kjer se pa gode, se večidel tudi pleše. Tako tudi tukaj. V Notrajnskim pa imajo koledniki tu in tam in scer vsaka tovaršija eniga drosarja seboj. Tako imenujejo moža, ki ga zato seboj imajo, de z ženskimi v tistih hišah pleše, kjer nobeniga takiga možkfg^ ni. — Prediu se pa družina spat spravi, se sveti „r^zenftranc" moli. Sem ter tje denejo ta večer^fšopertnik (popertnak ali božičnik) vdrugič na mizo. Tretjič tisti večer pred sv. 3 kralji. Na svetih 3 kraljev dan ga še le načnejo. V Metliki pa, kjer je pisavec tega popisa doma, božičnik prec na božič načnejo. Za novo leto pa novoletnico, to je velik, pogači podoben hlebec naredijo. Ta hlebec je scer že na sveti večer z božič-nikam na mizi stal; ali načne se še le na noviga leta dan. Zato se mu pravi novoletnica. Komaj noviga lčta zora napoči, se že tudi, kakor po celim svetu navadne vošila sreče začno. Vender se ta navada na kmetih ne spolnuje tako natanjko kot v mestih. Tukaj vošijo sosebno otroci staršam, potlej spoštovanim žlahtnikam in učenikam, posli gospodarjem in go-spodinam in sploh podložni svojim predstojnikam srečo. Dosti jih je po velikih mestih, ki za delo celiga leta samo novoletni dan plačilo dobe. Nekteri scer odmerjeno plačilo pred dobe; pa o novim letu še kaj posebej terjajo. Med te se štejejo pismonosci, mestni čuva.ji (vah-tarji), brijači in še več drugih. Taki ljudje vošijo tedaj srečo prav za prav le sebi, ne pa tistimu, komur jo vošijo. Koliko velja, de so olii znajdi i pregovor: Bolje je dati, kakor vzeti. Tode oni pri besedi „dati" nase pokažejo. J. Navratil. Zastavica. Kakšne stvari živijo v vodi. •dusiojtf Rozalija Eger, založnica. J. Navratil) vrednik.