— 8   -
Očetov god.
(.Internus.1*)
naši šoli je najpridncjža izmed vseh Minka Kovačeva. Izpolnila je š<? le deset let. pa več ve in je inodrejža, kakor mnoge iz najviš-jega oddelka ali iz ponavljavne šole. Bila je letos prvikrat pri sv, obhajilu, in od takrat se še bolj prizadeva, da bi bila vzgledna v vseh rečeh.
Pa ne bom vam dalje hvalil njcnih vrlin: le  to  moratn  še  posebej poudarjati, kako zelo Ijubi svoje stariSc.  Ni šc s tem zado-voljna,  da  jim  sama  ustreza,  kolikor  in   kjer tnore, zadnji  čas  se  še posebno trudi,  da bi svojo mlajSo sestrico Ivanko, ki Steje še le polovico njenih let, na-učila   lepega   in   poStenega   vedenja,   in  posebej   šc spoštjive Ijubezni do dobrih starišev. Kaj si jc izmislila oni teden? .Ivanka". pokliče sestrico, »pojdi sem, povem ti nekaj zelo imetiitnega."
Takoj priskaklja posluJna Ivanka. .,Olcj. Ivanka. prihodnji teden bo god našcga očeta. Pripraviti se morava o pravem času, da jim bova prav lepo voščili srečo za god. Jaz sem si iz-brala jako lepo voščilce. Pa tudi zate sem si izmislila nekaj posebncga. Kaj misliš — kaj': Pa saj vem. da ne uganeJ; zato ti raje kar povem. Pisala boš letos ateju za god, pisala prvikrat. da veš."
Kako jo je začela Ivanka debelo gledati, si lahko mislite. Kako bo pisala. ko nc zna! To ve. da gredo neke čare po papirju gor pa dol. semtertja. a sama pisati zna toliko. kakor putka na dvorišču. A ne po-maga nič: zastonj je vsak ugovor. ,Kar sedi sem-le k mizi. te bom kmalu naučila."
Zdaj primakne Minka stol k tnizi ln posadi Ivanko nanj. In da bi se ji še holj prikupila prva šola v pi-sanju, ji tako mikavno opisujc, kako bodo oče veseli, ko bodo brali Ivankino prvo voSčilo. ,ln mama* — pristavi še prav skrivnostno — ,oh, kako bo pa še-le
^—I
m
mamo razveselilo. ko bodo videli prve zapisane besede svoje drage hčerke!" V kratkem jo jc tako pregovorila. da se začne smejati in Se sama prosi: ,K;ir brž začniva."
.Le bolj pokoncu se drži.  Tako: Zdaj pa pero ' v rokc! — Nc z levico, z desnico se drži pero!  Ne, to  tudi  ni prav!  Kazalec deni na vrh,  s palčkom pa ' podpiraj!" Ivanka se smeje, pa nič nc reče.                  :
_Čakaj. ti bom jaz vodila rokico. le mirna bodi!" nadaljuje  Minka. ,,No, zdaj ie gor. dol, gor, dol. na-ravnost, okrog. naravnost, okrog! tanko, debelo. tanko, • debclo! — No, za silo žc pojde. Jutri hova pa pisali \ očclu za god."
^Oh, ne:Minka, št'danes, karzdajleprecej pisati!1*
Minka nekoliko pomisli. kako naj bi zapisali, da bi bilo kratko. pa vendar ne preslaho. Hotlej pa se začne velevažno dclo. Prccej Iruda je stalo obe, predno je vošCilo gotovo: zato sta gfa hili tem veselejsi. Minki je kar smeii uhajal, ko je opazov:i!a. kako je Ivanka z detinsko zado^oljnostjo oglcdovala svoje imenitno delo. — prvo piscmce.
J>a sama dala ateju papir, kajne Minka?" vpraša Ivanka v dctinski prcprostosti.                                         ,
,Kajpada.  sama;  pa  še  naučila  lc  bom,  kako ', boS rekla.  — Toda poprcj ne smcš nikomur nič po-vedati", vcleva Minka.
.,Ali mami tudi ne?"
^Tudi ne! Bodo bolj veseli, ko pride nepri-čakovano."
Slednjič pride zaželjeni dan.  Praznično obleCeni stopita  prt>d   očeta.   Najprcj  pove  gladko  in  s  pri-mcrnim  poudarkom  Minka  svoje  voščilo.  potlej  pa opravi Ivanka nokoliko bojcče sicer, a vendar točno, ', kakor jo je bila naučila sestrica.                                     J
Oba, ata in mama, sta zadovoljno gledala in | brala Ivankino prvo piscmce: pa še \ cčkrat sta ga brala. Niso jinva bily tolikanj vžeC čvkc na papirju, kakor vcliko bolj onc zlate črke, s katerimi je imela Minka v dobrem srcu zapisano hvaležno Ijubezen do očela in matere!