Nova zavarovalna družba. Živimo t dobi ustanavljanja bralnih in pevskih društev, klerikalnih in neklerikalnih izobraževalnih društev, klerikalnih in neklerikalnih posojilnic m hranilnic, klerikalnih in neklerikalnih raznih delniških družb, klerikalnih in neklerikalnih in tako oaprej klerikalnih in neklerikalnih .. . Merodajnim krogom, klerikalnim in neklerikalnim, nasvetujem še nekaj: nZavarovalno družbo za mirno ponočno spaDJe!" Bil bi prvi ud te zame velevažne družbe ter se dal zavarovati za kar najvišjo vsoto. Saj bi neslo. In zakaj ? . .. Olovek, ki se trudi in peha yes Ijubi božji dan z razposajenčki v šoli, na večer že časih komaj čaka, da se malo odpočije v ^obici, ki mu jo je krajni šolski svet veliko- dušno prepustil v brezplačno stanovanje.  Hvala mu! Hvala pa tudi Bogu, si [mislim, ko se zdevljem v posteljo in sladko zaspančkam. ,,Ker smo delo dokonžali, da bi tudi sladko spali..." A kmalu se zbudim. Šipe oken zatrepečejo kot beraču zobje pozimi. Poslušam, manem si oči.. . Nič!.. . Vstanem, prižgem luž in stoje sredi sobe s svetilko v roki in s strahora v srcu čakam, kaj bo. Oh, da semf moral vstati! V trenutku zopet grozovito zaruži, noge zdregečejo, stresejo se mi roke in — svetilka pade na tla in se ubije. Še smrdljivec bi se mi bil lahko užgal, da ga je bilo več. Ia kaj mislite, da je bilo? Moj sostanovalec, ki ima poleti in pozimi nahod, je pricapljal domov. Iz navade, navadice, pravim, pa je pozabljal slehrni večer ključ od vrat doma. Dihal aem prosteje, želel Bogu hvalo, da ni bilo kaj hujega. Ampak zbuditi ia ustrašiti se, povrh pa še ubiti sretilko baš ni najprijetneje. Ear je — je, sem dejal, hušknil skokoma v posteljo ter pošteno zasmrčal. . . Ni ae še pa jelo daniti, že zaslišim cviljenje in tuljenje ter praskanje po drvarničnih vratih. Pazkovi glaski ao mi doneli tako milo na uho, da mi magari lahko verjamete, da aem jim prisluškoval vzlic zaspanosti radevolje. Škoda le, da je trajal ves jutranji koncert le kake dobre pol urice. Da si ne bi pokvaril globokega vtiska pasjega koncerta z drugimi, morda celo z zvouko donečimi glasovi, sem tiščal trepalnice skupaj, da setn zaspal tem hitreje . .. Baš se mi je aanjalo o moji prvi Ijubici Ljubici, kar me prebudi hrušč, aličen capljanju mačke, če si ji prilepil na noge orehove luščine. Toda nezmotlji? je, pravijo, na svetu eamo papež, odločujoč o verakih zadevah, torej menda meni kot nepapežu — rimskemu uam- reč — ne boate šteli v greh, da aem zamenjal sluginje stopinje t onimi od mačke. Da pa bo sluginja ob jutranjih urah bolj tiho in lažje hodila, sem napravil na odbor kr. šol. sveta prošnjo s to-le vsebino: Er. šol. svetu T Dupleku. Podpisanec vljudno prosi kr. šol. svet, ne bi li hotel kupiti šolski sluginji kot novoletno darilo copate, da bi ob zjutranjih uricah lažje hodila malo bolj tiho. V slučaju pa, da bi kr. šol. svet iz kateregakoli vzroka ne mogel ustreči moji sicer skromni želji, pa prosim, naj mi javi netnudoma, da lahko copate preskrbim sam. Eupim pa jib gotovo; če se tudi zavoljo copat pogreznem v dolgove. Ne preveč židane volje, ker sem se zmotil tako smrtno grdo, Bem si zaželel dokaj moČDO zopet spanja. Nisem pa še pridno zadremal, kar ae preklensko ustrašim in hitim gledat na hoduik, iiiso li drobne vse šipe. Pa ni bilo tako hudo. Sostanovalec, vedno nahoden star samec, je vstal in kihnil tako močno. Bog mu pomagaj, sem si mislil ter 86 jel oblačiti. Stoječ ob ubiti svetilki, nujno prosim Vas, merodajne kroge, klerikalne in neklerikalne, delujte z vso vnemo na to, da se ustanovi, boljše prejkoslej, zavarovalna družba za mirno nočno spanje. Torej družba, kmalu se porodi in bujno procvitaj! Fran Eošir.