Romska   književnost
Romske poti
Papusza
Odlomek iz pesmi brez naslova
Rada imam ogenj kot svoje srce. Vetrovi divji in rahli so zazibali malo Ciganko in jo odnesli daleč v svet. Dež ji je odplaknil solze, sonce - zlati ciganski oče -ji je ogrelo solze in ji čudovito ožgalo srce ...
O zemlja, moja in z gozdom porasla, jaz sem ona, tvoja hči. Hoste in planjave pojejo. Reka in jaz spletamo svoje tone v isto cigansko himno.
Sodobnost 2001 I 1448
Romska   književnost
Šla bom v gore v lepem valujočem krilu, sešitem iz cvetnih listov. Zakričala bom z vso močjo ...
Zemlja moja, bila si v solzah,
prebodena z bolečino.
Zemlja moja, jokala si v spanju
kot majhen ciganski otrok,
skrit v mahu.
Odpusti mi, zemlja moja,
mojo ubogo pesem,
moje ciganske napeve.
Položi svoje telo ob moje, zemlja moja.
Ko bo vsega konec, me boš sprejela.
Papusza (Poljska 1987) velja med današnjimi romskimi književniki za mater romske poezije. Med nacistično okupacijo Poljske seje skrivala po gozdovih in s to izkušnjo je prežeta večina njenega poznejšega dela.
Sodobnost 2001 I 1449