Nikolaj Sajko
SNG Maribor, Konservatorij za glasbo in balet Maribor
FUNKCIONALNOST IN STILNA USTREZNOST
ORKESTRALNIH LOKOVANJ
(povzetek magistrske naloge)
V magistrski nalogi so analizirani objektivni dejavniki, ki vplivajo na izbiro
lokovanj in posledièno na artikulacijo in fraziranje ter skupni zvok skupine
godalnih inštrumentov. Glavna problema, ki ju naloga obravnava, sta pravilno
branje notnega zapisa (glede na glasbeni kontekst doloèenega odseka skladbe in
glede na izvajalsko prakso èasovnega obdobja, v katerem je skladba nastala) ter
pravilno poustvarjanje notnega zapisa (pri èemer so predpogoj vnaprej
pripravljena lokovanja, za pripravo katerih je potrebno temeljito poznavanje
godalne izvajalske tehnike).
V nalogi so teoretièno raziskane fizikalne lastnosti produkcije tona pri godalih
ter primarni in sekundarni viri s podroèij lokovne tehnike godal in zgodovine
izvajalske prakse. Ugotovitve raziskave posameznega podroèja so uporabljene
tudi na ostalih podroèjih. Glede na zgoraj navedene problemske sklope obsega ta
raziskava tri tematske sklope analiz:
1. Fizikalne lastnosti produkcije in zaznavanja tona pri godalih. Te so v stroki
dobro raziskane, vendar relevantna strokovna literatura zaradi znanstvene
metodologije praviloma nima uporabne vrednosti za glasbene izvajalce: opisi ne
vzpostavljajo vzroèno-poslediènih odnosov med gibanjem strune in glasbeno
zaelenimi zvoki, ne ukvarjajo se z razlikami med današnjimi in avtentiènimi
inštrumenti ter s psihoakustiko oziroma s fiziološkimi problemi zaznavanja
tonov. Obstojeèa literatura se tudi ne posveèa razlikam med skupinami
inštrumentov, kar je bistveno, èe elimo dobiti vpogled v lokovno tehniko celotne
godalne sekcije.
V tem sklopu naloge je bila potrjena naslednja hipoteza: vsaka skupina
godalnih inštrumentov ima specifiène znaèilnosti glede produkcije tona in
njegovega zaznavanja, zato je lokovanja razen notnemu zapisu potrebno
prilagoditi tem specifikam.
Pomembnejše ugotovitve iz poglavja o fizikalnih vidikih produkcije tona
lahko strnemo v naslednje alineje:
• Na oblikovanje tona pri godalih vplivajo tri spremenljivke: pritisk loka na
struno, hitrost loka in njegova oddaljenost od kobilice. Za spremembo
jakosti tona je potrebno soèasno ustrezno spremeniti dve spremenljivki, z
ustrezno spremembo le ene lahko vplivamo na barvo tona. Z jakostjo zvoka
narašèa tudi dele višjih harmonskih frekvenc.
129
Nikolaj Sajko, FUNKCIONALNOST IN STILNA USTREZNOST ORKESTRALNIH LOKOVANJ
• Vsaka skupina inštrumentov ima svojo znaèilno barvo tona (ta je odvisna
tudi od èloveškega slušnega sistema), ki je s spremembami naèina potezanja
v veèji meri ne moremo spremeniti.
• Razlike v igralni tehniki onemogoèajo neposreden prenos treh spremenljivk
(pritiska loka, hitrosti loka in oddaljenosti loka od kobilice) med skupinami
inštrumentov.
2. Drugo vsebinsko podroèje magistrske naloge je lokovna tehnika godal. Širšo
izhodišèno literaturo o tej temi predstavljajo razliène šole za violino oziroma
violonèelo, ki veèinoma vsebujejo napotke za izvedbo doloèenega lokovanja in
se v glavnem ne ukvarjajo s problemi njihove uporabe v orkestru. Pregledana je
bila celotna literatura, ki se ukvarja s problematiko lokovanj v orkestru, razen
tega pa še šole za violino oziroma violonèelo, ki so v aktualni rabi. Navedene so
razlike v opisih lokovanj, ustvarjena je enotna terminologija, ki je vezana na
orkestrsko in ne na solistièno igranje. Za ponazoritev so poiskani notni primeri, ki
prikazujejo glasbeni kontekst, v katerem je doloèeno lokovanje primerno.
V tem vsebinskem sklopu je bila potrjena hipoteza: lokovanja je potrebno
prilagoditi glasbenemu kontekstu notnega zapisa.
Ugotovitve sklopa lahko strnemo:
• Za vse dinamiène oznake velja, da so postavljene v doloèenem glasbenem
kontekstu in same po sebi ne dajejo absolutnih informacij o barvi tona in
jakosti zvoka, saj te sledijo iz glasbenega konteksta.
• Glasbeni kontekst mora voditi izvajalce tudi pri izbiri lokovanj, kadar lahko
uporabljeni notni simboli pomenijo razlièna lokovanja.
• S samo smerjo loka ne vplivamo toliko na zvok orkestra, saj morajo biti
glasbeniki sposobni izvesti veèino potez v obeh smereh.
• V tem sklopu so tudi opisana pravila, s katerimi izvajalcem olajšamo
izvedbo, tako da lahko posveèajo veè pozornosti drugim elementom
izvedbe, in s katerimi lahko vnaprej prepreèimo neelene akcente.
3. Tretje vsebinsko podroèje, ki ga magistrska naloga zajema, je izvajalska
praksa – historièna primernost doloèenega lokovanja oziroma fraziranja,
akcentiranja in artikuliranja. Primarni viri na tem podroèju so teoretiène razprave
o fraziranju, ki se veèinoma ne dotikajo problemov godal. Tiste razprave, ki se
ukvarjajo z godali, pa so (kot vsak zgodovinski vir) vezane na doloèeno èasovno
obdobje, na doloèen prostor oziroma na nacionalno pripadnost avtorja in
predvsem na avtorjev glasbeni okus; prav tako se praviloma ne posveèajo
problemom orkestralne igre. Zato ugotovitve raziskave v tem sklopu slonijo na
sekundarnih virih, ki se ukvarjajo z izvajalsko prakso doloèenega obdobja. Iz teh
virov so bili izlušèeni napotki za izvajanje orkestrske igre.
Z analizo historiène izvajalske prakse je bila potrjena tretja hipoteza: èe
elimo doseèi stilno ustrezno izvedbo skladbe, je potrebno lokovanja prilagoditi
zgodovinskemu kontekstu.
130
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
Strnjene ugotovitve tretjega sklopa:
• Pri lokovanjih in izvedbi skladbe je potrebno upoštevati znaèilnosti
inštrumentov in loka, ki so jih uporabljali v obdobju nastanka skladbe; šolo
igranja oziroma glasbeno estetiko, ki je bila splošno veljavna v
skladateljevem èasu in okolju njegovega delovanja, in pravila fraziranja,
akcentiranja in artikuliranja, ki so bila obièajna v obdobju nastanka skladbe.
• Notni zapis je potrebno brati v kontekstu doloèenega obdobja: s
poznavanjem splošne prakse tega obdobja lahko doloèen napotek
razumemo kot odmik od te prakse.
• Odtenke razliènih artikulacijskih in akcentuacijskih simbolov lahko
ugotovimo s študijo individualne skladateljeve prakse v povezavi z zgoraj
naštetim.
V raziskavi je bila prikazana veèina dejavnikov, ki vplivajo na izbiro
doloèenega lokovanja pri orkestralni igri. Prikazane so bile razlike glede
primernosti posameznih lokovanj za skupine godal in za zgodovinsko obdobje
nastanka skladbe. S pravilno uporabo rezultatov raziskave lahko izboljšamo
orkestrski zvok in hkrati doseemo stilno ustreznejšo izvedbo.
V nadaljnjih raziskavah orkestrskega skupnega zvoka godal bi bilo potrebno z
vidika izvajalske prakse prouèiti še 20. stoletje, predvsem obdobje do druge
svetovne vojne, ki je slabše zastopano na zvoènih posnetkih. Potrebno bi bilo
prouèiti tudi druge dejavnike, ki vplivajo na zvok pri godalih: dejavnike leve roke
(vibrato, artikulacijo prstov), psihološke vidike glede produkcije tona in
poslušalèevega zaznavanja zvoka.
Cilji teoretièno zastavljene naloge so z izvedenimi raziskavami in potrditvami
hipotez izpolnjeni, praktièni namen naloge pa bi bil doseen z upoštevanjem
dognanj v orkestrski praksi, saj bi po avtorjevem preprièanju izsledki naloge
olajšali skupno igro in fraziranje v godalnem delu orkestra.
Zagovor: 16. februarja 2009 na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.
131
Nikolaj Sajko, FUNKCIONALNOST IN STILNA USTREZNOST ORKESTRALNIH LOKOVANJ