Učne slike iz zgodovine. (Fiše Tone Brezovnik.) (Dalje.) *) Hanibal je sicer zmagoval, a zmage porabiti ni znal. Natnesto, da bi šel naravnost nad Rim ter si ga osvojil, šel je za adrijanskim morjem dalje proti jugu. Rimljani zbrali so zopet veliko vojsko ter šli za njim. Pri mestu Kane zadeli sta se vojski. Vnela se je najstrašnejša bitev, kar jih svet pozna. Rimljani so bili strašno premagani. čez 50.000 Riniljanov ležalo je mrtvih na bojišču. Rimljani so popolnoma obupali in uže so mislili najeti ladijo, ter zbežati kamorkoli na tuje. Tu je mladi Scipijon z golim mečem stopil mej strahljivce, ter jim zažugal, da bo takoj prebodel vsacega, kdor mu ne priseže, da nikdar ne bo zapustil domovine. Ker Hanibal tudi zdaj ni udaril nad Rim, nego je v južni Italiji ostal, opomagali in ujunačili so se Rimljani sčasoma. Videvši, da Hanibala samega ne morejo premagati, začeli so vojsko drugače. En del svoje vojske poslali so v Španijo, da bi si jo osvojili. *) Glej lanskega nUčit. Tov." na str. 375.!Uredn. Ko se jim je to popolnoma posrečilo, šli so v Afriko, nad mesto Kartago. Poveljnik bil jira je mladi junak Scipijon, sin prejšnjega Scipijana. V tej sili poklicali so Kartaginci svojega Hanibala domov. S težkim srcem ločil se je Hanibal od Italje, v kateri se je toliko let slavno bojeval, ter šel svojemu rodnerau mestu na pomoč. Pri mestu Zama skusila sta se največja junaka tistega časa, Hanibal in Scipijon. Hanibal tu ni itnel sreče. Njegova vojska je bila popoluoma uničena, Kartago izgubljeno. Sklenil se je mir. Kartaginci so morali Rimljanom izrofiti vse svoje vojne barke razen desetih, s katerimi so se v prihodnje branili zoper njorske roparje. Morali so plačati 10.000 talentov (12,000.000 tolarjev), odstopiti Španijo, ter obljubiti, da se brez dovoljenja Rimljanov nikdar več vojskovali ne bodo. Pa tudi po tem silnera ponižanji so se Rimljani še Kartažanov bali, kajti pod umnim Hanibalovim vodstvom si je niesto zopet opomoglo, ter začelo se razvijati in se krepčati. V veliko nesrcčo Kaitage pa jc nioral Hanibal na povelje Rimljanov domovino zapustiti. Bežal je v Azijo, kjer je do svoje smrti vladarja za vladarjera vneraal za vojsko z llimljani. Rimljani pa so iskali le uzroka, da bi mogli Kartago zavsem uničiti. Povoljen povod dal je neki afrikanski kralj (Masinisa iz Numidije). Zanašajoč se na rimsko prijateljstvo, vdrl je na Kartaginske pokrajine ter ropal, pobijal in razdiral. Vedel je, da se Kartaga brez dovoljenja Rima ne sme vojskovati. Hudo skušeni Kartažani so se v Rimu pritoževali zoper tega kralja, a vse zastonj. V tej sili sklenili so si sami pomagati. Poslali pa so takoj poslance v Rim Rimljane odpuščanje prositi ter obljubiti, da bodo vse v vojski pridobljeno jim oddali. V zastavo tirjali so Rimljani tri sto najodličncjših Kartažanov, vse orožje in vojne priprave. Ko so Kartažani vse to storili, tirjali so Rimljani, da naj svoje mesto razrušijo, ter se kje v znotranji Afriki nasele. Ta zahteva privela je Kartažane do obupanja. Sklenili so: Rajši umreti, kakor zapustiti sveta tla mile doniovine! Brez vojakov in brez orožja, so izdani Kartažani sklenili, da bodo do zadnje kaplje krvi branili drago rojstno mesto pioti mogočnim sovražnikom. Noč in dan kovali so si orožje in utrjevali svoje mesto. Gospe darovale so svoj dragi kinč, da so iz njega orožje narejali; postrigle so si lasi, da so iz njih spletle tetive za loke. Tri leta (146—149) zoprstavljali so se junaško Rimljanom, ter branili svoje rodno mesto. Slednjič pa so onemogli. Rimljani so mesto vzeli, ter je na vseh koncih zažgali. Poveljnik Kartažanov (Hasdrubal) šel je na čelu vseh svojih vojakov v rimski tabor milosti za mesto prosit, a ni je našel. Sedemnajst dni ia sedemnajst noči gorelo je nekdaj slavno in mogočno Kartago. Ves ganjen gledal je rimski poveljnik (Scipijon Afrikanski minov) strašen požar in premišljeval minljivost posvetne moči in slave.