93 Martina Fekonja, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj ZNANJE, KI IZGINJA – IZOBRAŽEVANJE ČEVLJARJEV NA GORENJSKEM UVOD V Zgodovinskem arhivu Ljubljana na Enoti za Gorenjsko Kranj in na Enoti v Škofji Loki hranimo arhivsko gradivo, ki priča o bogati zgodovini čevljarske industrije na Gorenjskem, in sicer tovarn obutve Peko, Planika in Alpina Žiri. Med urejanjem gradiva tovarne Peko T ržič sem ugotovila, da so zadnji čevljarji dobili uradno spri- čevalo leta 2004, kar me je presenetilo, saj ob poplavi trgovin s čevlji niti ne pomi- slimo, da večino predstavlja uvoz in da znajo danes le redki izdelati čevlje. Odprlo se mi je vprašanje, kako je izobraževanje čevljarjev sploh potekalo in kaj je privedlo do zamrtja te nekoč tako pomembne in velike obrti. V prispevku predstavljam začetke izobraževanja čevljarjev na območju T ržiča, njihov nadalj- nji institucionalni razvoj izobraževanja, spodbujanje delodajalcev k izobraževa- nju zaposlenih ter počasen zaton čevljarske industrije pri nas in posledično tudi čevljarskega izobraževanja. RAZVOJ IZOBRAŽEVANJA ČEVLJARJEV Znanje o izdelovanju čevljev je prehajalo iz roda v rod ter od mojstrov na pomočnike in vajence. Ker je bila nepismenost rokodelcev dolga leta ena glavnih ovir za dvig kakovosti izdelkov, je avstrijska državna uprava leta 1778 in 1786 odredila, da morajo učenci vseh rokodelcev, umetnikov in trgovcev obiskovati župnijski pouk o veronauku in da morajo štirinajst dni pred zaključkom šolanja opraviti pri krajevnem katehetu izpit (Knific, 2014). Predhodnica vajenske šole v Tržiču je bila nedeljska ponavljalna šola, ki je obstajala že v prvi polovici 19. stoletja. Obvezno so jo morali obiskovati vsi tržiški rokodelski vajenci. Osnovni namen izobraževanja je bil doseči, da bi se vajenci lepo vedli in bi bilo njihovo življenje moralno čim bolj neoporečno. Zato so v začetni dobi poučevali predvsem veronauk. Učni program se je z leti dopolnjeval s predmeti, kot so branje, računstvo, lepopis, spisje, slovensko in nemško branje, pisanje, pravorečje. Vendar tako bogat pouk ni trajal dolgo. Že iz spričevala iz leta 1872 Čevljarji na razglednici iz leta 1914. (Vir: SI_ZAL_KRA/0145, Razglednice in voščilnice, t. e. 2.) 93 Zgodovina v šoli 2, 2023 PISANI SVET ZGODOVINE 94 je razvidno, da so vajence ocenjevali le iz verouka in vedenja. Vsako spričevalo o zaključenem izobraževanju je moral potrditi še župnik. Šele nato je bil vajenec po pravilih ceha (kasneje zadruge) razglašen za pomočnika. Naziv šole se je v tem obdobju spreminjal oz. ni bil uradno določen. Včasih se je imenovala nedeljska šola, včasih pa ponavljalna šola (SI_ZAL_TRŽ/0023, Vajenska šola T ržič). Razvoj obrti in industrije je zahteval višjo izobrazbo za vedno več vajencev. Zato je bila leta 1882 v T ržiču ustanovljena Obrtno nadaljevalna šola, ki je s prekinitvami delovala do leta 1961. Program je zajemal pripravljalni tečaj in dva letnika strokov- nega pouka. Med letoma 1914 in 1919 šola zaradi prve svetovne vojne ni delovala. Po vojni je bila obnovljena in je nadaljevala s poukom v šolskem letu 1923/1924. Šolanje je bilo ponovno prekinjeno zaradi druge svetovne vojne. Pouk se je nada- ljeval leta 1945 (SI_ZAL_TRŽ/0023, Vajenska šola T ržič). Kronika vajenske šole v Tržiču, iz katere je razvidno, da je v šolskem letu 1886/1887 šolo obiskovalo največ čevljarjev, učili pa so se branja, pisanja, računstva, risanja in verouka. (Vir: SI_ZAL_TRŽ/0023, Vajenska šola Tržič, t. e. 14, p. e. 60.) Znanje, ki izginja – izobraževanje čevljarjev na Gorenjskem 95 Zgodovina v šoli 2, 2023 Leta 1949 je bil organiziran prvi tečaj za čevljarsko stroko, in sicer na željo nekaterih čevljarskih pomočnikov, ki zaradi vojne niso mogli pridobiti naslova kvalifikacije. Poleg pomočnikov so se tečaja udeležili tudi nekateri vajenci iz raznih krajev Gorenjske. Tečaji so potekali do leta 1951 (SI_ ZAL_TRŽ/0023, Vajenska šola T ržič). T ovarna čevljev Alpina Žiri je že leta 1949 ugotovila, da za uspešno delo potrebuje kvalificirane delavce. Zato je bila v Žireh ustanovljena Industrijska čevljarska šola, katere namen je bil, da učence teoretično in praktično usposobi za kvalificirane delavce v čevljarski stroki. Ker sta podjetji Peko in Planika želeli imeti šolo bliže svojim delavcem in ker sta poudarjali, da industrijska šola v Žireh ne ustvarja takšnih profilov delavcev, kot jih potrebuje njuno podjetje, je žirovska šola ostala brez državnega financiranja, financirala jo je le tovarna Alpina. Po združitvi s Čevljarsko šolo v Ljubljani se je šola leta 1964 preimenovala v Obrtni izobraževalni center za čevljarsko stroko v Žireh (SI_ZAL_ŠKL/0380, Čevljarski šolski izobraževalni center Žiri). Leto kasneje se je šola ponovno preimenovala, in sicer v Čevljarski šolski izo- braževalni center Žiri. Delovala je do vključno šolskega leta 1981/1982, ko po reformi srednješolskega učnega sistema več ni zadoščala novim pogojem vzgoj- no-izobraževalnega dela in posledično ni bila več zajeta v mrežo šol srednjega usmerjenega izobraževanja. Njeno delo je nadaljevala Srednja tekstilna in če- vljarska šola v Kranju (Šega, b. d.). Ker sta, kot omenjeno, tovarni Peko in Planika potrebovali drugače usposobljen kader, sta v Kranju leta 1956 ustanovili svojo čevljarsko industrijsko šolo, ki je delovala samo eno leto. Leta 1959 so obutvene tovarne Peko, Planika in Alpina v Kranju ustanovile tehniško čevljarsko šolo (Knific, 2014). Dve leti kasneje je Okrajni ljudski odbor Kranj ustanovil T ekstilni šolski center, ki se je leta 1966 preimenoval v Tekstilni center. V šolskem letu 1969/1970 se je Tekstilnemu centru pridružila novoustanovljena Tehniška čevljarska šola, ki je sicer od leta 1959 delovala kot enota za izobraževanje odraslih pri Usnjarsko-galanterijski šoli Domžale. Leta 1973 se je T ekstilni center ponovno reorganiziral. Nastali so TOZD 1 Šolski center za tekstilno in obutveno stroko, TOZD T ekstilna tovarna Zvezda in TOZD Center za funkcionalno izobraževanje in preučevanje proizvodnje. Vsi trije TOZD-i so sklenili samoupravni sporazum o združitvi v delovno organizacijo Tekstilni center Kranj – izobraževalna in proizvajalna delovna organizacija. V TOZD-u Šolski center za tekstilno in obutveno stroko sta v tem obdobju začeli delovati še dve šoli – Šola za čevljarske delavce leta 1972 in tri leta kasneje Šola za tekstilne delavce. Leta 1977 so se vsi trije TOZD-i odločili, da se konstituirajo kot delovne organizacije s popolno odgovornostjo. Po samoupravnem sporazumu o razdelitvi tekstilnega centra so nastale tri delovne organizacije: Zvezni tekstilni center, Tekstilna tovarna Zvezda in Tekstilni in obutveni center, ki je vključeval Tehniško tekstilno šolo, Poklicno tekstilno šolo, Delovodsko tekstilno šolo, Šolo za tekstilne delavce, Reklamni plakat podjetja Planika Kranj. (Vir: SI_ZAL_RAD/0195, Planika Kranj, t. e. 19, p. e. 26.) 1 Temeljna organizacija združenega dela. 96 PISANI SVET ZGODOVINE Še danes prepoznaven čevljarček na reklamnem plakatu podjetja Peko Tržič. (Vir: SI_ZAL_TRŽ/0038, Peko Tržič, t. e. 168, p. e. 922.) Tehniško čevljarsko šolo ter Šolo za čevljarske delavce. Na Tehniški čevljarski šoli so učenci pridobili poklic čevljarski tehnik, na Šoli za čevljarske delavce pa šivalec zgornjih delov obutve, prikrojevalec zgornjih delov obutve, navlačevalec obutve ter dodelovalec obutve (Pelko idr., 1980). V začetnih letih so se izobraževali le slušatelji ob delu in iz dela. Vključevanje v šolo je bilo omogočeno le na predlog delovnih orga- nizacij, in sicer tistim, ki so pred tem končali poklicno šolo in so poka- zali interes ter dobre rezultate pri svojem delu. Izobraževanje je trajalo dve leti. T eoretični pouk je potekal v prostorih T ehniške tekstilne šole, praktični pa v tovarnah Planika in Peko. Razvoj slovenske obutvene industrije, širjenje v tujino in pomanjkanje slušateljev s predhodno po- klicno šolo so spodbudili prehod na izobraževanje čevljarskih tehni- kov neposredno po končani osnovni šoli (Pelko idr., 1980). Zaradi potreb tovarne Sava so leta 1989 odprli tudi gumarske oddelke. Šola se je preimenovala v Srednjo tekstilno, obutveno in gumarsko šolo Kranj. Leta 2004 se je združila s Srednjo gradbeno šolo Kranj v Srednjo poklicno in gradbeno šolo Kranj (Papler D., 2010). SAMO DOBRO IZOBRAŽENI ZAPOSLENI SO LAHKO KAKOVOSTNI DELAVCI – PRIMER SPODBUJANJA K IZOBRAŽEVANJU V TOVARNI PEKO TRŽIČ V tovarni Peko Tržič so svoje zaposlene močno spodbujali k izobraževanju, prav tako so nudili možnost štipendiranja in pripravništva. Oboje so določali s sprejetimi pravilniki. Eden takšnih je bil Pravilnik o pripravnikih in pripravniškem stažu iz leta 1968, ki je določal eno leto pripravništva za vse, ki niso imeli ustreznih izkušenj za samostojno delo v svoji stroki ne glede na stopnjo izobrazbe. Po končani praksi je pripravnik opravil strokovni izpit (SI_ZAL_TRŽ/0038, Peko T ržič). Istega leta je Peko Tržič sprejel tudi Pravilnik o strokovnem izpopolnjevanju, izo- braževanju in štipendiranju, ki je med drugim določal načine strokovnega izpopol- njevanja in izobraževanja. Ena izmed oblik izobraževanja je bilo priučevanje na delovnih mestih, ki je bilo namenjeno spoznavanju delovnega mesta, za katerega se je delavec pripravljal. Naslednji obliki izobraževanja sta bili izvajanje prakse in štipendiranje učencev, ki so se morali po zaključku šolanja zaposliti v tovarni za to- liko časa, kolikor je trajalo štipendiranje. Podjetje je lahko delavca napotilo tudi na podiplomsko izobraževanje. Nadalje so se lahko delavci izpopolnjevali tudi prek seminarjev, tečajev in posvetovanj (SI_ZAL_TRŽ/0038, Peko T ržič). Pravilnik o izobraževanju, sprejet leta 1978, je še podrobneje določal načine izobraževanja. Prej omenjenim je dodal še možnost zaključka osnovnošolske izobrazbe, strokovno izobraževanje ob delu, intenzivno sodelovanje na kongresih, tečajih, strokovnih ekskurzijah, izobraževanje za varno delo, družbenopolitično in samoupravno izobraževanje, jezikovne in strojepisne tečaje ter specializacijo in delovno prakso doma in v tujini (SI_ZAL_TRŽ/0038, Peko T ržič). Znanje, ki izginja – izobraževanje čevljarjev na Gorenjskem 96 SKLEP Žal so tudi čevljarstvo dosegli globalizacija, slabo upravljanje podjetij in drugi družbeni trendi. V naše kraje je tako prišla poceni obutev iz tujine, kar je povzročilo počasen zaton proizvodnje čevljev na domačih tleh in posledično zmanjšalo tudi zanimanje za poklic čevljarja. Danes programa za izobraževanje za smer čevljar ne izvaja nobena šola v Sloveniji (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, b. d.). Naj pa navsezadnje prispevka ne skle- nem v pesimističnem duhu. Tu in tam še naletimo na trgovino s čevlji Alpina. In tu in tam se najde kak rokodelec, ki mu je pomembno ohranjanje znanja in naše bogate dediščine. Znanje o izdelo- vanju čevljev je tako prišlo na svoj zače- tek – prenašanje znanja iz roda v rod, v domačih delavnicah z izdelovanjem po- sebne in unikatne obutve. LITERATURA IN VIRI ARHIVSKO GRADIVO SI_ZAL_TRŽ/0023, Vajenska šola Tržič. SI_ZA_ŠKL/0380, Čevljarski šolski izo- braževalni center Žiri. SI_ZAL_TRŽ/0038, Peko Tržič. LITERATURA Knific, B. (2014). Tržiški šuštarji. Tržič: Tržiški muzej. Kranjc Poredoš, B. (2010). Več kot 100 let šolstva na Primskovem: Od ljudske šole do strokovne tehniške šole. V: Papler, D. (ur.), Vasi v objemu žitnih polj: Primskovo, Klanec in Gorenje: Sprehod skozi čas od pradavnine do današnjih dni. Primskovo: Krajevna skupnost Primskovo, str. 204–215. Pelko, A., Polak, E., Snedic, U., Šimenc, S., Štrukelj, F. (1980). Petdeset let Tehniške tekstilne šole. Dvajset let Tehniške čevljarske šole. Kranj: Tekstilni in obutveni center. Srednješolski izobraževalni programi. Pridobljeno s http:/ /eportal.mss.edus.si/msswww/progra- mi2019/programi/index.htm Šega, J. (b. d.). Historiat Čevljarskega šolskega izobraževalnega centra Žiri. Pridobljeno s https:/ /vac.sjas.gov.si/vac/search/details?id=1335628&refCode=SI_ZAL_%C5%A0KL/0380& type=&subId=&subLink= Izsek iz osebnega lista učenca Tehniške čevljarske šole v Kranju. (Vir: SI_ZAL_ KRA/132, Srednja tekstilna in obutvena šola Kranj, t. e. 94, p. e. 334.) Zgodovina v šoli 2, 2023 97