Na Ponovičah so otvorili domače gledališče. Litija, koncem januarja. Grasčino Ponoviče pozna vsakdo, ki se jc že kdajkoli peljal z vlakom skozi Zasavje. Ljubek gradič te pozdravlja iznad želez» niške proge, med postajama Litija—Sava. Včasih so gospodovali tam raznovrstni mogočniki, ki se jim je prelivala v žilah »plava« kri, med vojno je bila v gradu bolnica, ob prevratu so nastanili tam ruski internat, kasneje je kupila veleposestvo oblastna skupščina, banovina pa je namcstila v poslopjo deško vzgajališče, ki je bilo dotlej v Ljubljani. »Mladi razbojniki so se naselili v naši soseski,« so se strašili med seboj okoličani; zvečer so prcje in trdneje zaklepali dveri, zvišali so zavarovalnino za svoja poslopja in so sploh pričakovali sedem hudih, težikih let. »Ravbarjev« pa ni, rdečega petelina ni, ključavnice drže še vedno, in skrinj nam novi gostje še niso izpraznili. Strah je šel po vodi!... Pač pa smo bili za zadnjo nedeljo pri* jetno presenečeni: mala hektografirana vabila so nas pozivala k domači slavnosti, otvoritvi lastnega gledališkega odra na Ponovičah. Prijetno nam je dela vest, da si v domu, za katerega so mnogi menili, da bo vsemu okolju v nesrečo, ustanavljalo oder in s prosvetnim delom navezujejo stike s sosedi. Ob krasnem solnčnem dtievu se je znašla na Ponovičah domala vsa Litija. Prihiteli so domačini s Save, ožja soseska pa je bila zbrana vsa. Da ni manjikalo naše šolske mladine, niti ne poudarjam, gledališka dvorana ni mogla sprcjeti med svoje starinske stene vseh posetnikov. Še drugič, še tretjič bo šla igra lahko preko odra in to vedno ob zadovoljivi udeležbi. Praznični živžav jc vel pred za.etkom i v polni dvorani i v predsobi i na stopnicah, koder so se gnetli zakasneli došleci, ki niso mogli več na prostore. Skromna dvorana pa je dihala posebno ugodno razpoloženje, in to kljub petrolejski razsvetljavi. Pa tudi oder je drugače zelo preprost; in zavesa iz cenenega blaga, omarice za suflerja še ne zmorejo. Odersko pročelje pa s primitivno dekoracijo. Vendar za vodilno nit mladini, ki se vzgaja v tem domu: sredi oboka emblem: državni grb! Zvonec! Začetek! Iz sobe za odrom uda= rijo krepki akordi —: »Junak iz Like«. Mlada grla zapojo. Dirigent zbora ravnatelj gosp. Stritar pa pri harmoniju. Po končani točki — aplavz. Navzoči vedo, da so udarjale v strune roke, ki bi sicer držale ta čas v rokah nož ali pa vitrih; — in grla, ki prepevajo za odrom, so ponavljala pred letom dni morda le kletvice in psovke. Pod vplivom vzgajali* šča pa se vračajo ti dedki kot pošteni člani človeške družbe zopet v življenje. Po končanih uvodnih glasbenih komadih pa se odgrne zastor in gre preko odra petdejanka: »Strah v grajskem stolpu«. Mladci so se izkazali za dovolj trdne v svojih vlogah, želi so sploSno pohvalo. Publika je prišla na svoj račun. mladi ponoviški igralci pa so si pridobili polno simpatij. Da je dobilo vzgajališče lasten oder, je to v glavnem zasluga strokovnega učitelja tov. Andreja Steleta, ikamniškega rojaka. Pred meseci je prispel semkaj kot absolvent beograjskega kurza za vzgojo mladoletnikov in je prinesel na Ponoviče novega življenja. Domala ves oder je njegovo delo. Lepo se je vpeljal k nam! Le naj nadaljujeta z ravnateljem tov. Stritarjem na težki, a častni poti. Tisti, ki jih bodo dvignili s prosveto iz mrakov življenja, kamor jih je zanesla usoda, jim bodo za vsaik žarek solnca in Ijubczni hvaležni. —nč—