Pravljice o morji.
(Dalje in konee.)
4. Poinorski kOTač.
Tik morja prebival je pomorski kovac, t. j. kovač, ki je popravljal vsako-vrstne stvari na ladijah in čolnih. Mnogo let je vže pveživel na morskej obali in popravil vže raarsikatero ladijo, marsikateri čoln. Ako pa je kdo vprašal tega starca, kako se mu je godilo v življenji, povedal je marsikaj, najraje pa ono čudno dogodbo s povodnim možem.
,,Kako je bilo takrat, starec?" recite mu tudi vi in začel bode tako-le: BVes daa sem pridno delal v kovačnici, a na večer sedem pred njo in gledam na raorje. Bil je prekrasen večer, vse je bilo tiho in mirno, niti najmanjše sapice ni bilo, ki bi vznemirjala morje. Ko tako zamišljen sedira, pripelje se, sam ne vem od kodi, majhen coln, v njem pa zal gospod, ki rae vabi k sebi. Kaj neki hoče raeni ta ptujec, mislira si, ter grem bliže. A ptujec rae nagovori: nVzemi orodje in pojdi k meni v čoln." Jaz vzamem orodje in grem. Peljala sva se dolgo, a kam, tega še danes ne vera. Ko prideva naposled do nekega otoka, zagledam v rneseeini prekrasen grad, v katerem se blesti tisočero dragotin. Osupel gledam toliko krasoto, ali gospod mi veli: «Ne boj se! stopaj le za inenoj ter ne glej ne na desno ne na levo." ,,Meni je bilo čudno pri srci; videl sem tu nehote krasoto, ki se ne da popisati. Slednjič prideva do kraja, v katerem je bila nekaka ladje-nica, v njej pa na sto in sto čolničev, ki so se svetili kot čisto zlato. Tu mi veli ptujec postati. Pokaže mi čoln, ki je imel sprednji del tako pokvarjen, da je za-jeraal vodo. Tega mi ukaže popraviti in mi prinese v to svrho kovin, da je naj porabim. Delam in delam, a delo se mi zdi lehko, ker te kovine niso bile trde. BTo delo ne bode trpežno," mislim sam v sebi, ko izdiram na polu odlomljeni vijak, ter ga spravljam v žep, in treba bode kmalu zopet poprave. Ko sem zvršil svoje delo. rečem, da je poprava izgotovljena. Ptuji gospod stopi k meni in mi veli: BDelo si zvršil in vzerai si plaeilo." To rekši, prinese mi v precejšnej po-sodi samih ribjih Iusk, rekoč: ,,Vzemi za plačilo!" Jaz debelo gledam, ker ne vem, kaj hoče s tem, a on mi zopet reče: nVzemi in molči!" Vzamem in grem zopet ž njim v čoln. Ptujec zdaj prav hitro vesla proti mojemu domu. Ali glej čudo! komaj se dobro zavem, da sem v čolnu, vže sva bila na mojem domu. V slovo rai ptujee ni rekel niti besedice. Jaz vzamern ribje luske, vržem je v po-sodo ter se ne zmeuim dalje za-nje. Ugibljem le, čimu je bilo to ponočno potovanje, in v tem zaspim. Ko se druzega jutra prebudim, glej čuda! v posodi se zasveti pravo, cisto zlato; v žepu pa imam vijak — tudi zlat.   Zelo se razveselim  tolike
- ¦¦< 198 >¦•¦-
sreee, in mislim si, da nikjer drugje nisem bil nego na otoku pomorskega go-spodarja in mu popravljal čoln, v katerem se vozi s svojo soprugo po morji. Da, resnica je bila to in v dokaz nii je bilo zlato in vijak, ki mi je ostal v žepu.
Od tistih dob sem po večkrat sedel kraj morja ter gledal, krlaj se zopet pri-pelje čolrtie po mene, ali — ni ga bilo do sedaj in ga menda ne bode nikoli več. Ne vem, ali nima pomorski gospodar nobenega popravila več, ali pa ne mara zame, ker sem si utaknil v žep oni odlomijeni vijak, ki ni bil moj, nego njegov.
Tako vatn pove pomorski kovač, oni sivi staree kraj morja, le vprašajte ga, in povedal vam bode vse tako, kakor je to povedal meni.                     M. Šašelj
—»¦<>«-«—