J!W- XXIV. LETNIK. u PC (S>- ejs fjs ' l-f

) II. Tes. 3. sam je dajal o tem najlepši vzgled; vse te stvari so mu rabile za to, da je povzdigoval duha svojega k Bogu. Ako so mu pokazali lepe rastline, rekel je: »Mi smo polje, ki je Bog obdeluje!« Ako smo govorili o poslopjih: »Mi smo poslopje Gospodovo!« Ako pa ugleda krasno in bogato opravljeno cerkev: »Mi smo tempelj živega Boga, da bi le naše duše bile tako okrašene s krepostmi!« če mu pokažejo cvetlice, pravi žalostno: »O kdaj bodo naše cvetlice sad rodile?« Ko vidi dragocene in redke slike: »Nič ni lepega, nego naša duša, ki je po božji podobi ustvarjena!« Kadar ga privedejo v kak vrt, pravi ves ginen: »Kdaj bode vendar vrt naše duše obsojan s cvetlicami in napolnjen s sadovi! Kdaj bodemo gredice v njem nasadili, osnažili in olepšali ! Kdaj bode vsemu zaprt, kar ne ugaja nebeškemu vrtnarju !« Ko vidi vodomet, pravi: »Kdaj vendar začne iz našega srca izvirati studenec žive vode, ki teče v večno življenje?1) Kako dolgo bodemo še zapuščali studenec življenja in mesto tega si kopali suhe kapnice? Kdaj bodemo z vesoljem zajemali v studencih Izveličarjevih ?2) Opazujoč prijetne doline, pravi: »Prijetne so in rodovitne, voda teče po njih; prav tako teče voda milosti v ponižne duše; vrhovi gora — napuhnene dušo — pa ostanejo suhi.« Zagledavši goro, govori s prerokom: »Vzdignil sem svoje oči k goram, od koder mi prihaja pomoč.3) V visokih gorah se skrivajo jeleni.4) Gora pa, na kateri bode stala hiša Gospodova, bodo počivala na vrhuncu vseh gora. Goro in vsi griči naj hvalijo ime Gospodovo.«6) Gledaje drevesa rekel je: »Drevo, ki no donaša dobrega sadu, bode se posekalo in v ogenj vrglo. Dobro drevo no rodi slabega sadu.«6) Zagledavši reko vzdihne: »Kdaj pojdemo k Bogu, kakor ti valovi v morje?« Ako je pa njegovo oko počivalo na kakem jezeru, tedaj je zaklical: »O Bog, polji me iz jame pozemeljske siromaščine in iz nagnusnoga blata, kamor sem sc vdrl.«7) Jan. 4, 14. - 2) Izai. 12, 3. - ") Ps. 120, L - 4) Ps. 103. 18. -Izai. 2, 2. Ps. 148, 9. - Luk. 7, 18, 19. - ') Ps. 39, 3. Tako jo tedaj gledal v vseh rečeh Boga in vse stvari v Bogu; ali da povem še natančneje, vedno je le na eno mislil, in to eno je bil Bog. XXV. Poglavje. Kako je častil Marijo Devico. Sveti škof je bil rojen 21. avgusta 1. 1567, v osmini Marije v nebesa vzete, zato je tudi vedno častil Marijo na poseben način. Že v najnežnejši mladosti se jc odločil, da jo bode častil, kakor je znano iz njegovega življenja. V njeno čast jc molil svoje molitvice, zlasti jo je pa častil s posebno ljubeznijo do svete čistosti, zato se je daroval Gospodu v svetem devištvu, pod zavetjem in s pomočjo nebeško kraljice device. Kakor veste, bil je v praznik brezmadežnega spočetja v škofa posvečen in med svetim obredom ga je Bog notranje s svojo milostjo prečudno mazilil, kar smo natančneje popisali v življenjepisu njegovem. Večkrat sem ga slišal pridigovati o Marijini slavi, ali lahko rečem, če bi kdo drugi hotel o tem predmetu, o preblaženi Devici, tako govoriti, moral bi biti tudi vse-kako tako mil, kakor on. Svojim duhovnim otrokom ni ničesar tako priporočal, kakor češčenje Marije Device. Kaj pa je češčenje Marije preblažene Device drugega, kakor češčenje Boga samega v njej in nje v Bogu ? Tako je Bog vedno zadnji smoter te pobožnosti in tega češčonja. Drugače bi Marijo po božje častili, kar smo pa le Najvišjemu dolžni. To tudi prav natanko razklada v svoji knjigi »O ljubezni božji« : »Kdor sc hoče Bogu prikupiti in naši ljubi Gospej, ta dela prav, jako prav; kdor bi so pa hotel prikupiti Mariji Devici ravno tako, ali pa še bolj, kakor Bogu, ravnal bi na vso moč narobe.« XXVI. Poglavje. Sveti Frančišek ni mogel ničesar odreči. Ko je potoval poslednjikrat v Pariz, ostal je tam osem mesecev. Tu v glavnem mestu so ga vsi hoteli imeti in je moral skoraj vsak dan pridigo vati. Radi velikega truda zboli prav nevarno, pa kmalu ozdravi. Njegovi prijatelji in vsi drugi, ki so sc bali zanj, prosijo ga, naj vendar nekoliko odjenja, naj svojih m oči j tako ne napenja, da si nc konča zdravja. On pa jim odgovori, da morajo tisti ljudje biti podobni svečam, ki so po svojem poklicu luč sveta; kakor se namreč sveča sama použiva, da drugim sveti, tako morajo tudi oni enako delati. Oni mu odgovore, da božji besedi s tem nikakor ne dela časti in veljave, zakaj svet ljubi lc kaj nenavadnega; ljudje hodijo res k njegovim pridigam, pa le zato, ker 011 pridiguje. Tudi ko luna vzhaja, hitijo ljudje gledat; da bi pa kdo šel gledat vzhajajoče solncc, ki ima vendar veliko imenitnejšo luč, zato neče nikdo popreje vstati. Plemeniti škof jim odvrne: »Potemtakem bi si pa moral privzeti vikarja, ki bi pridigal namestu mene. Beseda sama, ki jo oznanjujem, uči me, da smo vsakemu dolžniki, da se moramo vsakemu darovati, ki nas prosi, in nc samo posoditi. Prava ljubezen ne misli in tudi ne vpraša, koliko dobička bode sama imela od tega, ona gleda le na čast božjo in na korist bližnjega. — Kako naj pa začnem, da odpodim vse, ki me prosijo? To bi ne bilo olikano, ali na to še nc mislim, pač pa se mi zdi, da bi to kazalo veliko pomanjkanje bratovske ljubezni. Daleč smo še od onih dveh velikih svetnikov, katerih eden je hotel, da naj ga Bog zaradi svojih bratov izbriše iz knjige življenja,1) drugi pa jc zaradi enakega vzroka hotel, da ga Kristus zavrže,2) kar pomeni ravno tisto.« Tako jim je odgovarjal, ravnajo sc po imenitnem svojem pravilu: ničesar ne zahtevati in ničesar nc odreči. Po tem pravilu se je pa tudi tako natanko ravnal, da ni nikdar — lahko rečem — nobene prošnje odrekel. Ako mi je pa vendar kdaj kako stvar odrekel, bilo je gotovo bolj prav, kar mi jo odrekel, nego kar sem želel, in tudi sam sem moral spoznati, da je bilo prav. In če je tudi kaj odrekel, storil je tako ljubeznivo, da je bilo človeku veliko boljše pri srcu, kakor kadar nekateri *) II. Mojz. 32, 32. — 2) Rimlj. 9, 3. delo dobrote, pa tako neprijazno, da uničijo svoje lastno dobro delo. Nikdar nisem slišal, da bi kateremu človeku odrekel kaj pametnega. XXVII. Poglavje. O najhujši izkušnjavi, ki jo je moral sveti škof prebiti. Mnogo hudih izkušnjav mora človek radi svoje vere prestajali, ali najhujša je, če mu hudobni duh vedno in vedno še-peče na uho, da bode pogubljen. Ta izkušnjava je brezdno, ki požira vso človeško modrost. Bog je odločil našega svetnika dušam za vodnika in zato je tudi pripustil, da so se ga lotile v tem oziru hude izkušnjave, naj bi tako spoznal iz lastne izkušnje, kako slab je človek, in naj bi imel potrpljenje s slabimi. Ko konča v šestnajstem letu svoje nauke v Parizu, loti se ga hudobni duh, ki mu vedno govori, da spada v število za-vržencev. Ta huda izkušnjava tako hudo zadene njegovo dušo, da postane nemiren in ne more ne jesti ne piti. Vidno je hujšal in hiral. Njegov učitelj opazi to, in ko vidi, da je od dne do dne slabejši, da ga nobena reč več ne zanima in vedno bolj bledi, vpraša ga večkrat, kaj jc vzrok, da je tako pobit. Ali hudobni duh, ki ga jo tako mučil, bil je mutast; spadal je tedaj med one hudobne duhove, ki ljudi mučijo in jim ne dado govoriti o trpljenju. Sladka tolažba nebeške ljubezni je zanj izginila. Zvestoba do Boga pa ni izginila. Zvest je bil Bogu in s to zvestobo je, kakor s kakim močnim ščitom, odbijal ognjene puščice hudobnega duha, da tega še sam ni vedel. Večkrat misli na sladki mir in sveti počitek, ki se ga je veselil pred tem viharjem, in ta spomin mu prizadeva še večje bolečine. »Prazno je torej bilo ono presrečno upanje,« vzdihoval je čestokrat, »katero mi je obetalo, da bodem užival vse dušne sladkosti hiše božje in plaval v rekah nebeškega veselja. O ljubeznivi šotorji božje hiše: oko moje naj vas nikdar ne gleda? Nikdar ne bodem prebival v teh čudesnih in ljubeznivih prebivališčih Gospodovega gradu ?« Cel mesec je preživel v tem strašnem in mučnem stanju. Srce mu je bilo tesno in napolnjeno z bridkostjo. Lahko se primerjajo njegove bolečine smrtni bolesti in peklenskim nevarnostim. Po dnevu jc milo vzdihoval, po noči pa močil s solzami svoje ležišče. Bog ga ni zapustil. Po božjem navclihnenju gre v cerkev1) in prosi božje milosti v svoji zapuščenosti. Poklekne pred podobo preblažene Device Marije in jo prosi, naj bi mu bila pri-prošnjica pri Bogu in mu toliko izprosila pri njegovi dobrotlji-vosti, da bi ga mogel vsaj tukaj na zemlji popolno ljubiti iz vse svoje duše, ako jc morebiti večno nesrečen in od njega ločen. Solze bridke žalosti mu teko po velem licu, srcc pa mu stiska neizrekljiva bol, ko moli to-le molitev sv. Bernarda: Memorare, o piissima Virgo Maria! non esse auditum a sae-cido, quemquam ad tua currentem praesidia, tua implorantem au-xilia, tua petentem suffragia, esse derelietum. Ego tali animatus eonfidentia ad te, Virgo virginum, Mater, eurro, ad te venio, coram te gemens, peceator assisto. Noli, Mater Verbi, verba mea despi-eere, sed audi propitia, et exaudi. Amen. Spomni se, o premila Devica Marija! da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila koga zapustila, ki je v tvoje varstvo pritekel, tvoje pomoči prosil, tvoji priprošnji se izročal. S takim■ zaupanjem navdan liitim k tebi, devic Devica, mati! k tebi pridem, pred teboj vzdihujoč grešnik stojim. Nikar, o mati večne besede, ne zavrzi mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen. Komaj konča to molitev, že začuti, da mu pomaga Marija. Divja kača beži, ki je njegovega duha tako nesrečno motila; toliko veselja in tolažbe ga prešine, da zažari tam svetloba, kjer so poprej vladale teme. Ta vojska in ta zmaga, ta ječa in to osvobojenje, ta brit-kost in to veselje, ta vihar in ta mir so ga učili mnogo. Od tega časa je razumeval dušno orožje prav previdno in modro sukati. Vsem, ki so mu zaupali svoje izkušnjave, bil je kakor bogata orožnica: enak je bil stolpu Davidovemu, od katerega je viselo tisoč ščitov in razno orožje. Posebno je priporočal vsem, naj sc v hudih izkušnjavah zatekajo k preblaženi Devici Mariji, da ona za njo prosi, zakaj ona je strašna, kakor urejena vojska. ') St. Etienne des Gržs. Peti de 1. I. Poglavje. O sramežljivosti. Izredno je ljubil čistost, tako da ni mogel najmanjšega opravila trpeti, ne najmanjšega, celo neprostovoljnega obnašanja, ki bi bilo le količkaj kalilo bliščobo in svit te čednosti. Navadno jo je imenoval lepo in belo čednost naše duše. O tem je povedal dve vrlo dobri primeri. Prva sc glasi: »Steklo v ogledalu je prijazno, čisto in ravno, ali če ga le nekoliko zasopemo, ne moremo več videti v njem nobene podobe.« Druga pa je ta: »Glejte to lepo lilijo, ona jc podoba čistosti; še celo pod trnjem varuje svojo belo barvo in ljubeznivost, dokler se je kdo ne dotakne; ako jo pa odlomimo, potem tako zelo diši, da človeka glava boli.« Tako se ohrani sveta čistost, zato je on hotel, da naj vsakdo ostro in natančno gleda na nravnost; ni dovolil, da bi se dali dotakniti svojega obraza ali rok, tudi pri igri ali v šali ne; zakaj taka dejanja večkrat omadežujejo spodobnost, če je tudi ne uničijo. II. Poglavje. Sveti škof izgubi dragocen prstan. Leta 1619 je bila sestra kraljeva, Kristina Francoska, v Parizu poročena z najstarejšim sinom in dedičem Savojske rodo-vine, s knezom Pijemontskim. Naš svetnik je spremljal kardinala Savojskega k tej slovesnosti. Kristina je bila še zelo mlada, ali kljub temu je tako častila svetega prelata, da ga je izvolila za prvega miloščinarja. Tej časti se ni mogel odpovedati, zato jo je sprejel, pa pod tem pogojem, da bode mogel lahko izpolnjevati svoje škofovske dolžnosti in če bode mogel mirno v svoji škofiji prebivati, kakor veleva božja postava. Ta častna služba je pa zahtevala, da spremi kneginjo v Pijemont; on to tudi stori, ostane nekoliko časa tam; potem prosi, da ga odpuste, in sc povrne v svojo škofijo. Mesto sebe pa pusti tam gospoda Ivalccdonija, škofa, svojega brata in pomočnika. Vos dvor je lo nerad dovolil, da se loči. Kneginja ga bogato obdaruje; med drugim mu da tudi prstan z dragim de-mantom. Domov grede je jezdil mod visokimi alpskimi gorami in ko potegne rokavico z roke, odpade mu prstan, no da bi tega zapazil. Še le ko pride v gostilno, zapazi, kaj je izgubil; ne postane žalosten, pač pa zahvali Boga za to in sicer iz dveh vzrokov: prvič, ker sedaj več nima vzroka, da bi mu ugajala taka dragocenost in bi jo posebno ljubil, drugič pa zato, ker si misli, da bode morebiti Bog za to skrbel, da prstan kak revež najde, ki bode tako rešen skrbij za prihodnjost, tako bode pač bolje na obresti naložen nego pri njem. Toda stvar se zasuče drugače, kakor misli svetnik. Najde ga neki siromak, ki ne ve, koliko je vreden, in ga pokaže v neki vasi, kjer so že vedeli, kdo ga jc izgubil. Tako ga tedaj svetnik nazaj dobi, kar jo najmanj pričakoval. Za to dobro delo pa podari tistemu, ki ga je našel, in tistemu, ki ga jc prinesel, veliko svoto. Iz tega se vidi, kako malo je sveti prelat svojo srce navezoval na take reči, katero svet tako visoko ceni, zakaj dobro je vedel, da ga v nebesih čaka bogastvo — velike večjo, ki nikdar no mine. III. Poglavje. Kako močno se je zatajeval. Nekoč je obedoval pri meni; na mizo pride tudi res dobra jed. A tu opazim, kako lahno dene sveti mož to jed na kraj krožnika svojega in si vzame potem neko navadnejšo in slabšo jed. Tedaj mu pravim: »Sedaj pa sem vas ujel! Kako se glasi zapoved v evangeliju: Jejto, kar vam bodo dali?« On pa mi odgovori jako ljubeznivo: »Saj veste, da imam kmetovski želodec; jaz potrebujem tečne in močne hrane, drugače sc no najem. Take sladkarije me ne nasitijo in niso za-me.« »Dragi oče,« pravim jaz, »to je le prazen izgovor; taki izgovori torej morajo prikrivati vašo ostrost!« »Resnično,« pravi on, »tu se nikakor ne izgovarjam; govorim odkritosrčno in kar naravnost. Da pa govorim še bolj naravnost in brez vseli okoliščin, nikakor nečem tajiti, da mi okusna jedila veliko bolj diše kakor navadna. Ne hotel bi segati po osoljenem mesu ali po dišavah ali drugih stvareh, ki dražijo živce, da bi dobil veselje do pijačo, zakaj Savojc-i že tako nc sovražimo steklenice. Ker pa človek radi tega sede k mizi, da se redi in ohrani, ne pa da služi nasladnosti, zato tudi segam po takih jedeh, o katerih vem, da me najbolj rede in mi najbolj ugajajo. Saj veste, da človek mora zato jesti, da živi, nc živi pa radi tega, da bi jedel, to sc pravi, človek ne sme skrbno pregledovati, kateri košček bi si izbral, ali da bi pazljivo premišljeval, katera jed je boljša od druge. Vendar pa vas bodem zadovolil, če nekoliko potrpite, da tako skažem čast vaši dobri mizi. Kadar položim podlago z bolj redilnimi in tečnimi jedili, hočem jo pokriti z bolj slastnimi, ker ste bili tako dobri, da ste ja dali prinesti na mizo.« Kako čisto navadno je bilo, kar je storil sveti škof in koliko drugih čednostij je tu zraven! Tukaj vidimo odkritosrčnost, resničnost, prostodušnost, priprostost, zmernost, treznost, postrežljivost, dobrohotnost, prijaznost, dobroto, modrost, cnako-mernost njegovega duha in druge, ki se vse edinijo v enem središču. Resnično! Take duše, v katerih deluje milost, ki želijo le to, k čemur jih naganja milost, talce duše ne delajo malenkosti]! Zakaj božja dela so popolna, posebno pa še dela milosti; zato bodo večna slava njih plačilo. Ako jeste ali pijetc, pravi apostol j, ali Icaj drugega delate, storite vse v čast božjo.1) IV. Poglavje. Znamenja posvečujoče milosti božje. Ni večje bolečino za dušo, ki Boga v resnici ljubi, kakor negotovost, ali Boga zares ljubi in ali je v njegovi milosti, zakaj niledo ne ve za gotovo, kakor nas sveta vera uči, ali je vreden ljubezni ali sovraštva,2) razven če mu je Bog to na poseben način razodel. Angcljski učenik3) jc pa vendar le naznanil nekatera taka znamenja. Prvo je, da nam vest nobenega smrtnega greha ne očita, nobenega takega namreč, ki ga nismo pri spovedi povedali in od njega bili odvezani. ») Kor. 10, 31. — Pridig. 9, 1. — n) Sveti Tomaž Akvinski. Drugo se pozna na tem, da se človek Boga veseli in se raduje nad rečmi, ki ugajajo Bogu in se tičejo službe božje. Zakaj ni treba dvomiti, da je Bogu tisti všeč, kateremu je Bog všeč, in sicer tako všeč, da se trudi, njemu ugajati, kakor je rekel sam Gospod: Jae ljubim tiste, ki mene ljubijo ; tisti pa, ki mene zapusti, bodo zapuščeni.') Tretjič sme oni upati, da je v milosti božji, kdor stvarstva nič ne ceni primerjajo ga s stvarnikom, kar naznanja sv. evangelij z besedo »sovražiti«. Tako namreč govori Kristus: Kdor svojega očeta in svoje matere in zraven še svoje duše (t. j. svojega življenja) ne sovraži, ta ne more biti moj učenec.2) To so sicer krepka znamenja, ali meni vendar niso tako po godu, kakor oni, kateri je naš svetnik pokladal na srce onim dušam, ki so se bale za svoje izveličanje. Prvo je namreč, da prižgemo v svojem notranjem Jeruzalemu svetle baklje in ž njimi natančno in skrbno preiščemo, ali je na dnu naše duše trden in neizpremenljiv sklep, da ne bodemo Boga nikdar prostovoljno s kakim smrtnim grehom razžalili. To je glavna stvar, po kateri spoznamo, ali je naša volja zedinjena z božjo voljo, ki nam le milosti deli in nas vodi od stopinje do stopinje svetosti. Drugo znamenje pa je to, da vedno in trdno želimo Boga ljubiti. Kaj pa je trdna in vedna želja? Sveti Frančišek pravi, da mora biti delujoča želja, nikakor pa nepopolna in omahujoča napol-volja. V. Poglavj e. O pokorščini do gosposke. Vojvoda Savojski je bil zapleten v vojske, ki so mu pobirale lepe svote denarja. V največji stiski dobi od papeža pismeno dovoljenje, da sme tudi cerkvenemu premoženju naložiti nekoliko davka. To pismo pošlje škofom, da bi davek razdelili po razmerju dohodkov vsake fare. Naš sveti mož skliče vse župnike svoje škofijo, ki so imeli kako cerkveno posestvo. Ti pa niso bili nič kaj naklonjeni, da bi se udali naredbam sv. sedeža, zato so sc izgovarjali na razne ') Preg. 8, 17. — 2) Luk. 14, 25. načine. Tocla ti izgovori so se svetniku zdeli veliko preneznatni, ko je bil vojvoda v toliki denarni stiski. Ves goreč za hišo božjo in za hišo svojega kneza jim tedaj pravi: »Dragi gospodje, ali naj mi iščemo vzrokov in izgovorov, ko ste nam obe gosposki naložili davek? Ali se spodobi, da preiskujemo njune sklepe in ja prašamo: Cemu delata to? Saj se ne klanjamo samo razsodbi najviših sodišč, temveč se tudi pokorimo razsodbi naj-nižega sodnika, kadar hoče med nami poravnati kak prepir; vemo namreč, da jc postavljen od Boga in ne vprašamo, zakaj je tako razsodil, zadosti nam je, če reče, da tako zahteva pravica. Tu pa govorita dva tako mogočna oblastnika, ki sta samo Bogu odgovorna za svoje naredbe, in mi hočemo še njune sklepe preiskovati, kakor da je nas kdo postavil preiskovalce njunih naredeb ? Brez ovinkov, kar naravnost vam povem, da jaz nisem vašega mnenja in ga tudi odobrovati nc morem. Resnično, daleč smo od popolnosti onih kristjanov, ki so bili le svetni ljudje, pa jim jc sveti Pavel rekel: »Z veseljem ste prenašali, ko so vas imetja oropali, ker veste, da imate boljše in stanovitno imetje v nebesih.1) Tukaj vidite, kako apostelj pravi, da so jih vsega imetja po krivici oropali; vi pa ne bodete hoteli darovati nekaj malega od svojega imetja, da bi pomogli očetu domovine, našemu dobremu knezu, katerega moramo zahvaliti, da jc zopet katoliško vero ustanovil v treh chablaisskih (šableških) okrajih in ki nima večjih nasprotnikov, kakor so sovražniki naše svete vere? Ali ni naš stan prvi med tremi stanovi, iz katerih obstoje krščanske države? Ali se ne spodobi, da mi s svojim imetjem in svojimi molitvami branimo oltarje, svoje življenje in mir, med tem ko ljudstvo daruje vse svoje imetje, plemstvo pa svojo kri za ta namen? Pomislite na prejšnje vojske in bojte se, da vam vaša nehvaležnost in nepokornost ne nakoplje enake nesreče !« Tem krepkim besedam pritisne šc pečat — svoj vzgled. Sam sobi naloži tak davek, da je bil veliko prevelik za njegove pičlo dohodke, in sedaj se nihče ni upal nič več izgovarjati, marveč sramovali so se vsi, da so mu popreje ugovarjali. ») Hebr. 10, 34. Tako jo sam slušal in je učil tucli drugo poslušnosti. Mogočen v besedi in delih, bil jc enak Gedeonu, ki je govoril svojim vojščakom: In Icar mene vidite storiti, storite tudi vi!1) VI. Poglavje. Kako izvrstna je obljuba. Nikdo ne dvomi, da opravi boljše, vzvišenejše in popolnejšo dobro delo oni, ki se n. pr. vsled kake obljube posti, kakor oni, ki sc posti brez obljube. Razloge našteva angeljski učenik naslednje: 1. Ker je obljuba po svoji naravi bolj vzvišena kakor post, in kor jo obljuba dejanje nabožne kreposti, ki jc jako imenitna med nravnimi čednostmi, zato je pri obljubi dvojna vrednost: nabožne kreposti in še posta; zato je tak zaobljubi jen post veliko vrednejši in popolnejši. 2. Oni, ki se posti vsled obljube, no daruje Bogu sadu svojega posta, temveč tudi celo drevo in tla. Daruje namreč svojo trdno voljo, katero veže obljuba. 3. Obljuba so druži s postom v neko skupnost, voljo veže močneje in stori, da jc volja odločnejša in stanovitnejša za dobro delo. 4. Jaz pa šo pristavljam: ako se eno dobro dene k drugemu, gotovo je potem celota večja. Sicer pa moram tudi omeniti in priznati, da pač boljše, popolnejšo in vzvišenejše delo stori, kdor so posti brez obljube, pa z večjo ljubeznijo, nego oni, ki ga siccr veže obljuba, pa sc posti z manjšo ljubeznijo, zakaj prav ljubezen daje pred Bogom vrednost vsem našim delom. Zato naj vsakdo, ki obljubi dobro delo, tudi na to gleda, da jo opravi v ljubezni in z ljubeznijo, da ne izgubi njegovo dobro delo svoje vrednosti in svojega zasluženja. VII. Poglavje. Njegova natančnost. Izmed mnogo drugih rekov je tudi večkrat ponavljal, da se velika zvestoba do Boga kaže v malenkostih. ») Sodn. 7, 17. Drobtinice. XXIV, 5 »če kclo varčuje krajcarje in desetice, koliko bolj bode varčeval srebrnjakc in zlate!« Kar je pa druge učil, po tem se jo tudi sam naj točneje ravnal. On jo bil najnatančnejši človek, ki si ga moremo misliti. Ne le pri božjem opravilu, pri altarju in v koru jo natanko izvrševal obrede, temveč tudi, ko je sam molil brevir, ravnal so je natanko po predpisih. Tudi tega, kar mu je velela clvorljivost, ni nikdar opustil. Nekdaj mu potožim, da me preveč časti, on pa mi pravi: »Ne zabite, da Jezusa Kristusa v vas častim!« Pred vsem mi priporoča, naj se natanko in skrbno naučim škofovski obrednik. »Dušni pastirji so sol zemlje in luč sveta, in zato se morajo v vseh rečeh pokazati kot vzori.« Večkrat mi jc ponovil lepe besede sv. Pavla: Vse naj se zgodi dostojno in v lepem redu.1) VIII. Poglavje. Kako malo je cenil zemeljske stvari, pa kako vnet je bil za izveličanje duš. Genovski svetovalci so skoro vse dohodke odvzeli škofu in kapiteljnu, vendar ga nisem nikdar slišal pritoževati se zaradi tega; tako malo je ccnil vse zemeljsko bogastvo. Cerkvena posestva jc večkrat primerjal bradi, čim večkrat in čim bolj se namreč brada striže, tem gosteje raste. Ob času, koaposteljni niso imeli nič, imeli so vse; in kadar hočejo škofi preveč imeti, izgubijo vse. Samo to je želel, da bi se zopet izpreobrnile duše, ki sc ustavljajo luči, ki ne sveti drugje, kakor v pravi cerkvi, zato je večkrat vzdilinil: »Dajte mi duše in drugo ohranite !«2) Tako je vzdilinil, kadar je govoril o svoji Genovi, katero je imenoval vedno svojo ubogo in ljubo Genevo, če se mu jc bila tudi uprla. Ob neki priliki mi pravi: »Ako je božja volja, naj gospodje šc to zase obdrže, kar so mi pustili mojih dohodkov, le da bi imeli katoličanje v tem obžalovanja vrednem mestu toliko prostosti, kakor v Rochelli-i (Rošelji)! Zadovoljen bi bil *) I. Ivor. 14, 40. - a) I. Mojz. 14, 21. najprej z malo kapelico, kjer bi opravljali božjo službo in druga opravila naše svete vere. Vi bi videli kmalu, kako bi ti odpadniki začeli premišljati in se kosati, in kako bi se mi potem veselili njih vrnitve v naročje svete cerkve.« Vedno je gojil to sladko upanje v svoji duši. Kolikorkrat so peli v koru psalm1): Super flumina Bahijlonis (ob rekah babilonskih), mislil jo vedno na to ubogo mesto, v katerem so stolovali njegovi predniki na škofovskem sedežu. Nikakor ni želel ondi v blišču in bogastvu gospodovati, zakaj za to se on ni zmenil, ker je sasramovanje Kristusovo imel za večje bogastvo, ko zaklade Egipčanov2), a njegovo srce je krvavelo noč in dan, ko so jc toliko duš večno pogubljalo. Kadar je doma sam ali s svojim kapelanom molil duhovne ure in kadar je bral ta imenitni psalm, stopile so mu solze v oči. Angleški kralj, Henrik VIII., jo v začetku svojega vladanja - tako uspešno branil sveto katoliško vero proti Lutrovim krivim naukom, da si je pridobil častno ime: »branitelj sveto vere« — in ta kralj je zakrivil, da sc jo Angleška ločila od prave svete cerkve, ker ni znal brzdati svojih strastij. Na koncu svojega življenja je pa zopet neizrečeno želel povrniti se v naročje svete cerkve, ki jo jo tako sramotno zapustil. Že jo hotel svoj sklep izpolniti, pa izpolnil ga ni, ker je videl, da ne more povrniti cerkvenega imetja, katero je bil razdelil med svoje dvornike. Sv. škofa je ta slučaj kaj nemilo zadel; ves potrt in žalosten zakliče: »1 vadi prgišča prsti in prahu more biti toliko duš pogubljenih! O! delež vsakega kristijana, posebno pa še duhovnika mora biti: izpolnjevati božjo zapoved. Gospod, to naj bode moj delež, da izpolnjujem tvojo zapoved. Gospod je delež moje dedščine in mojega keliha.3) Da je kralj le to storil, kar mu je velela duša, bil bi Gospod, kralj vseh kraljev, na mogočen, pa mil način in bogato povrnil cerkvam vso, kar jim je bilo vzetega. IX. Poglavje. Njegova potrpežljivost v bolezni. Sveti škof je prenašal vse bolečine bolezni z neko posebno potrpežljivostjo, s toliko ljubeznijo in krotkostjo, da ga ni nihče ') Ps. 136, 1. - ,J) Hebr. 11, 26. — 8) Ps. 118, 57. Ps. 15, 5. 5* nikoli slišal tožiti, tudi ne poželeti kaj takega, kar bi se ne vje-malo popolno z božjo voljo. Nikdar mu ni bilo žal, da ni mogel v bolezni Bogu služiti ali svojemu bližnjemu, temveč hotel je trpeti, ker jc bila to božja volja. »Bog ve bolje, kakor jaz, kaj je za-me,« rekel je vselej. »Le pustimo ga, on naj gospodari; on je gospod, kakor je njemu všeč, tako naj stori. 0 Bog! tvoja volja naj sc zgodi, ne moja! Da, nebeški Oče, jaz sem s tem zadovoljen, ker je tudi tebi prav! Da, Gospod! to hočem, da tvojo voljo izpolnjujem in da tvoja zapoved in tvoja volja ostaneta vedno v sredi mojega srca.1] Ako ga je kdo vprašal, ali hoče zdravil vzeti, ali nekoliko mesne polivke, naj si da puščati ali kaj drugega takega, ni odgovoril nikdar nič drugega, nego: »Storite z bolnikom, kar se vam poljubi; Bog me je dal v roke zdravnikom.« Nikdar še nisem videl bolj priprostega in poslušnega bolnika; v zdravnikih je častil Boga, dobro vedoč, da je zdravniška veda od Boga in da je zapovedal Bog, spoštovati zdravnike; iz tega spoštovanja pa izvira poslušnost. Svoje bolečine je kar naravnost, pa priprosto povedal. Nikdar jih ni povečeval, pa tudi ne zmanjševal. Le plahe duše povečujejo svoje bolečine, lažnive jih pa zmanjšujejo. Ako so tudi nižji del njegove duše tlačile silne bolečine, vendar se mu je na obrazu in šc posebno na očeh videlo, da jc bil nje gornji del jasen in vesel in prijazno je odsevala ta veselost skozi,oblake telesnih bolečin. X. Poglavje. O poslih. Svojim poslom ni sveti škof nikdar grozil. Nikdar jim ni rekel kake trde ali hude besede. Kadar so kaj zagrešili, opominjal jih je tako prijazno in krotko, da so se precej iz ljubezni poboljšali. Niso se bali strahujoče palice, zakaj dobro so vedeli, da jc njihov gospod ne rabi. Nekega dne smo se pogovarjali, kako naj se ravna s posli. Jaz mu pravim, da posli nehajo človeka spoštovati, ako je človek domač ž njimi. On pa mi odgovori: »Vsekako, ako je prijaznost ') Luka 22, 42; 10, 21. Ps. 39, 9. nespodobna, surova in graje vredna; nikdar pa prijaznost ne škoduje, ako je olikana, srčna, spodobna in čednostna; zakaj prijaznost, ki izhaja iz ljubezni, rodi zopet ljubezen. Prava ljubezen pa vedno čisla in torej spoštuje ljubljeno osebo, zakaj podlaga ljubezni je čislanje, katero gojimo do nje.« »Na ta način,« pravim mu jaz, »morali bi pa potem poslom popolno prostost dati, naj počnejo, kar se jim poljubi.« »Nikakor ne,« odvrne svetnik; »ako namreč ljubezen gospoduje v srcu, gotovo ga vodi k pohlevnosti, previdnosti, pravičnosti, zmernosti, velikodušnosti, pa tudi k ponižnosti, pokorščini, potrpežljivosti, vstrajnosti in krotkosti. Ako vse dobro premislimo, morem le toliko reči, kar se tiče poslov, da so naši bližnji in ponižni bratje, ki nam jih ljubezen zapoveduje ljubiti, kakor same sebe. Ljubimo jih torej kakor sebe, te drage bližnje, ki so nam tako blizu in naši bližnji sosedje, ki stanujejo z nami pod eno streho in žive od našega imetja; ravnajmo ž njimi kakor sami s seboj, ali prav za prav, kakor bi mi želeli, da drugi z nami ravnajo, ako bi bili na njih mestu. Najbolje je, da tako ravnamo s posli. Umeva se pa tudi, da nikakor ne smemo prezirati njih napak, ako so velike, in ne opuščati svarjenja. Ob enem pa moramo tudi tisto dobro priznati, kar nam store. Svetoval bi vam celo, da jim včasih tudi pokažete, da ste ž njimi zadovoljni in jih tako vspodbodete k večji pridnosti; tako bodo sami videli, da jim zaupate in jih imate kakor brate ali prijatelje, katerim manjšate težave in katerim skrbite za njih napredek. Močen vihar, ki se upre v jadra, gotovo veliko hitreje žene ladijo po gladkem morju nego sto vesel; takisto tudi prijazna beseda in znamenje blagohotnosti vsakega posla gotovo bolj vspodbode k pridnosti in pokorščini, da nam zvesto služi, nego sto ostrih, grozečih in trdih povelj.« XI. Poglavje. Njegova pri/jenljivost. Sveti škof se jc kaj rad ravnal po volji drugih. S krot-kostjo in pravičnostjo je prenašal slabosti svojega bližnjega. To sta bili njegovi dve ljubi in posebni čednosti, ki ji je tudi svojim ljubim otrokom brez prenehanja priporočal. Večkrat mi je rekel: »Koliko bolje je, ako se udarno v voljo drugih, kakor če zahtevamo, da se vsakdo ukloni naši volji in naši misli! Človeški duh jc pravo ogledalo, ki sprejme lahko vse barve, ki se mu kažejo. Važno pa je, da no posnemamo kameleona, ki sprejme vse barve, samo bele ne. Ona prijenljivost, ki je ne spremlja odkritosrčnost in čistost, je zelo nevarna in človek se je nikdar dovolj ne varuje. Dobro je, če pomilujemo grešnike, ali le iz tega namena, da jih potegnemo iz blata, v katerem so obležali, ne pa zato, da bi jih pustili v blatu strohneli in poginiti. Kdor vidi svojega bližnjega v grešnem stanu, pa nima poguma, da mu s kratkim in odkritosrčnim svarjenjem poda rešilno roko, tak no ravna prav in njegovo usmiljenje je napačno. Prijenjati je treba v vseh rečeh, toda samo do oltarja, namreč do tjc, da se Bog nc žali. Tu je meja prave krščanske prijenljivosti. S tem pa tudi nikakor nečem reči, da moramo grešnika opominjati ob vsaki priliki. Previdnost krščanske ljubezni zahteva, da čakamo tistega časa, ko bode raje sprejel zdravila, ki so primerna njegovi bolezni. Prenagla gorečnost, v kateri ni zmernosti in učenosti, veliko več podere kakor sezida. Mnogi ne store nič dobrega, ker hočejo preveč dobrega storiti. Vse pokvarijo, kar hočejo izboljšati. Počasi se pride daleč, pravi star pregovor. Kdor prehitro naprej gre, jc v nevarnosti, da pade. Pri opominjevanju je treba previdnosti, kakor tudi odjenljivosti.« Nikdar nisem poznal nobenega človeka bolj prijenljivega in bolj potrpežljivega, kakor jc bil sveti škof. Ali kadar je videl, da je pripraven čas in da so ugodne okoliščine, prijemal jc krepko, in to s tako modrostjo, močjo in prijaznostjo, da sc mu nič ni moglo ustaviti. XII. Poglavje. Kako je sveti škof znal premagovati svoje strasti. Kar odkritosrčno jc priznal, prostodušno in priprosto, da sta mu dve strasti delali največ preglavice, ljubezen in jeza, zato se je tudi največ moral prizadevati, da ji je ukrotil. Prvo strast je premagal z zvijačo, drugo pa si je podvrgel z veliko silo s tem, da je zgrabil svoje srce z obema rokama, kakor je imel navado reči. Prvo strast, namreč ljubezen, je premagal z zvijačo; vedno druge predmete ji je kazal, da bi se vnela zanje, človeško srce namreč vedno želi ljubezni, zato obstoji vsa tajnost v tem, da mu dovolimo le dobro, čisto, sveto, sramežljivo in pošteno ljubezen. Naša volja je taka, kakor naša ljubezen. Ako zemljo ljubimo, pravi sv. Avguštin, smo zemeljski; ako ljubimo nebo, nebeški; ako ljubimo Roga, božji, ker imamo svoj delež v njem. — Nagnusni so postali, kakor raci, ki so jih ljubili, pravi prerok Ozeja,1) govoreč o malikovalcih. Vsi spisi našega svetega škofa dišejo samo ljubezen, toda sveto ljubezen. Njegovi izrazi so tako sramežljivi, če tudi nežni, da se sami sebe opravičujejo: zato se lahko besede prerokove obračajo na njegove spise: Elo-quia casta, justificata in semetipsa et dulciora super mel et favum,2) — Pesede Gospodove so čiste, opravičene same v sebi in slajše kakor med in sat. -— K jezi je bil nagnen, pa premagoval jo je naravnost, in sicer tako krepko in srčno, ali, da se bolje izrazim, s takim naporom in s tako stanovitnostjo, da se je to poznalo še po smrti. Po smrti so namreč njegovo truplo odprli in v žolčnem mehurju je bilo mnogo malih kamenčkov. Zdravniki niso mogli tega razlagati drugače, kakor tako, da je svetniku žolč okamencl, ker je z ono silno močjo, ki nebesa na-se potegne, premagoval viharno strast —■ silno jezo. O kamenčki iz Davidove pastirske torbe, koliko velikanov ste podrli, to sc pravi, koliko napadov silne jeze ste ukrotili! O kameni, iz katerih je tekla voda, olje in mleko, in ki so znamenje velike sile, ki jo ima milost božja čez naravo, ki premeni včasih kamenje v med in včasih tudi žolč v kamenje! Oz. 9, 10. - 2) Ps. 11, 7; 18, 10, 11. Šesti del. I. Poglavje. O hinavšcini. Kdor prikriva svojo notranjost in drugače govori, kakor misli, izvršuje veliko izdajstvo proti Bogu in bližnjemu; tako je trdil sveti škof. Take ljudi je imenoval goljufive, zakrite, hinavske in nevarne. Tudi Gospod izreka velika prokletstva na nje: »Gorje mu, Mor ima dvojno srce in goljufne ustnice, ki govori z enim srcem to, z drugim zopet drugo. človek z dvojnim srcem je v vseh svojih potili omahljiv.«1) On je hotel, naj bode zunanjost lepo urejena, pa za podlago ji mora biti še bolj urejena notranjost, da je tako vzrok vedno izvrstnejši kakor učinek. Lepota cvetja in listja in vsa dobrota sadja na drevesu mora izhajati iz korenine. Sveti škof je zahteval, da naj sc zunanjost poraja iz notranjosti, in naj potem zunanjost redi, oblači in ohranjuje notranjost. Da bi to natančneje razložil, rabil je vrlo dobre primere, namreč o ognju, ki naredi pepel, pepel pa vzdržuje in redi ogenj. Ako je drevo brez listja, ni lepo, ker je največje lepote oropano ; tudi sadje ne dozori na takem drevesu, ker nima listja, ki bi s senco svojo slabilo prevroče solnčne žarke. Ravno taka jo tudi z zunanjostjo. Ona daje veliko lepoto notranjosti in koristi veliko, tla se ohrani srce. Dasi jc bil jako dober Marijin del, ki pomeni notranjost, vendar ima svojo dobro stran tudi Martin del, ki pomeni zunanjost. Ako se pa te obe dve sestri dobro družita v službi Jezusa Kristusa, tedaj gotovo vlada mir v hiši krščanske duše. Učimo se torej od svetega škofa notranjost in zunanjost združevati z razsodno natančnostjo in varovati so vsake hinav-ščine! Kakor mi sklepamo, da je notranje telo zdravo in dobro, ako je zunanji obraz zdrav, ravno tako tudi ljudje našo notranjo svetost sodijo po dobroti zunanjih del. ') Pridig. 2, 14. Ps. 11, 3. Jak 1, 8. O namenu. Bil sem vprašan, ali more imeti dober namen tisto dobro delo, katero smo že storili, pa brez dobrega namena. Na to vprašanje ne morem bolje odgovoriti, kakor da navedem njegove lastne besede. On je rekel: »Ako včasih zunanje dejanje prehiti naše misli, in to zaradi navade, tedaj moramo vsaj pozneje, kakor hitro moremo, obuditi dober namen. če smo se, recimo, s telesom priklonili pred vikšim svojim, predno smo imeli namen, ponižati se pred njim, moramo ta namen obuditi vsaj takrat, kadar se že priklanjamo ali pa precej potem, ko smo se priklonili.« V resnici ne morem razumeti, zakaj bi svojega namena ne mogli vzvišati in izboljšati, ako pozneje voljo nekoliko pre-mcnimo; saj tudi lahko pridemo v milost božjo s pokoro, ki sledi grehu, in opercmo grehe s kosanjem. Ako ima pa duh kesanja in pokore tako moč, da pokonča krivico in da prevlada milost ondi, kjer se je poprej šopiril greh, zakaj ne bi mogel duh milosti premcniti dobrega dela v boljše delo in povzdigniti proti nebu dobrega dejanja, ki sc jc poprej le po zemeljskem prahu plazilo radi prenizkega namena? če se zravna zakrivljen kos lesa, ako ga denemo v ogenj, zakaj bi se ne mogel zravnati manj raven namen v ognju svete ljubezni? III. Poglavje. O delavnem in premisijevalnem življenju. Ali je pač mogoče — vprašajo včasih — da nimajo one sestre več zasluženja pri Bogu, ki po svojem poklicu tako težka in težavna dela opravljajo, kakor one, ki so odločene le za kor in za premišljujoče življenje, ki je tako ljubko in tako lahko? Na to vprašanje odgovarjam: Ako razumemo pod besedo »zasluženje« izvrstnost tega ali onega življenja, tedaj je gotovo premišljujoče življenje veliko imenitnejše in izvrstnejše, kakor delavno; tako je Gospod sam presodil, ko je rekel: Marija si je najboljši del izvolila. Naša sreča in popolnost obstoji ravno v tem, da se združimo z Bogom, in gotovo je, da nas premišlje- vanjo neposredneje privede do tega namena, kot opravilo delavnega življenja. Sicer pa moram tudi priznavati, da ima v naših sedanjih in večkrat velikih potrebah delavno življenje prednost pred premišljujočim. Ako pa razumemo zasluženje kot večno plačilo, potem pa moramo gledati na glavno stvar, namreč na ljubezen, tudi kar se tiče bistvenega plačila v nebesih. In v tem oziru moramo reči, da imajo oni več zasluženja, ki /. večjo ljubeznijo delujejo, bodisi že v delavnem ali v premišljujočcm življenju, in da bodo torej imeli večje plačilo v nebesih. Naš sveti škof je določil to vprašanje z naslednjimi besedami : »Marta naj dela, pa naj sc ne huduje nad Marijo; Marija naj pa premišljuje, ali ne sme radi tega Marte zaničevati, ker Gospod se bode potegnil za grajano Marto.« Sicer pa nikakor ne smemo dela milosti meriti z merilom naravnim, in tudi ne narobe, del naravnih ne z deli milosti. Kakor daleč je namreč nebo od zemlje, tako daleč so tudi čez-naravna pota božja od naših, ki le vedno ostanejo v mejah naravnih. Na ta način tudi nekdaj niso smeli posvetnih rečij tehtati z utežem iz svetišča, Bogu posvečenih stvarij pa ne z utežem posvetnim. IV. Poglavje. V čednosti ne napreduje, kdor veliko stori, ampak kdor dobro stori, kar stori. Sveti škof je posebno priporočal, naj se varujemo naglice. To napako jc imenoval smrtno sovražnico prave pobožnosti. Rekel je: »Bolje, da človek manj stori, ali to malo dobro, kakor pa da se veliko rečij loti in jih opravi nepopolno.« Pristavil je dalje šc: »Nc po veliki množini del, katera storimo, napredujemo v popolnosti, temveč po gorečnosti in čistem namenu, s katerim j a opravljamo.« Iz tega povzemamo : 1. »Naš napredek v popolnosti ni odvisen od tega, koliko dobrih del opravimo, temveč s kako gorečnostjo svete ljubezni ja storimo. 2. Da je eno dobro delo, ki je storimo z veliko gorečnostjo, veliko vrednejše in Bogu prijetnejše, kakor mnogo dobrih del ravno iste vrste, katera izvršimo mlačno in leno. 3. Da čisti namen jako povzdiguje vrednost in zaslužlji-vost kakega dobrega dela. Končni namen daje vrednost delu, in delo je tem odličnejše, čim čistejši in izvrstnejši je končni namen. Ali pa moremo imeti pri svojih opravilih bolj vzvišeni končni namen, kakor je prav čast božja? Tudi to je on hotel, da bi pri posebnih pogovorih malo in dobro govorili. To je on večkrat rekel. Kar se pa tiče del, želel je, naj si jih človek ne naklada veliko, temveč naj to malo, kar stori, opravi z veliko popolnostjo, ravnajoč se po tem pregovoru : »Dosti hitro je storjeno, če je dosti dobro storjeno.« V. Poglavje. Jako ponižno mišljenje. »Pač ne vem,« reče mi nekoč, »zakaj vsi ljudje mislijo, da sem jaz ustanovil in založil družbo hčera Obiskovanja. Od kod naj jaz siromaček vzamem potrebnih sredstev, da založim ustanovo, in duha, da ustanovim nov red?! Ali nimamo že tako dovolj redov? Jaz sem tedaj storil to, kar sem hotel uničiti, in sem uničil tisto, kar sem hotel storiti.« »Jaz ne razumevam, kaj s tem mislite,« odgovorim jaz. »S tem hočem toliko reči,« odvrne sveti škof, »da sem hotel ustanoviti eno samo hišo v Annecy-u za device in vdove, nisem jih mislil zavezati ne z obljubami, ne s klavzuro. One naj bi zapuščene in potrebne bolnike obiskovale in jim stregle, zraven naj bi pa tudi še opravljale druga dela pobožnosti in telesnega pa duhovnega usmiljenja. Ali sedaj je iz te družbe nastal nekak red, ki je sprejel pravilo sv. Avguština, ima obljube in tudi klavzuro. To se nikakor ne strinja z mojim prvim načrtom, po katerem so več let živele in tudi ime obiskovanja, katero so ohranile, ne prilega sc jim nič več. Ker so torej zapustile mojo naredbo, imenujete me lahko njihovega botra, ali nikakor ustanovitelja. Saj veste, da je za Bogom glavni vzrok teh sprememb škof Lijonski. Njemu se tedaj spodobi ime ustanovitelja. če sem jim napisal vodila po njih pravilu, storil sem to po nalogu Svete Stolicc. Iz Rima so mi zapovedali, naj prc-menim hišo v Annecy-u v samostan, in po tem vzoru so se potem drugi samostani ustanovili na različnih krajih.« Jako je hvalil in povzdigoval sveti škof, kar je storil Janez Avila, veliki pridigar v Andaluziji. Ta sveti mož je namerjal ustanoviti družbo svetnih duhovnikov, ki naj bi služili Bogu in sveti cerkvi. Ko je pa videl, da deluje družba Jezusova, tedaj jc popustil svojo namero, misleč, da to zadostuje za takratne časovne potrebe in da njegove družbe ni treba. Sveti Ignacij sam, ki je srčno želel, da bi njegovo početje dobro uspevalo in ki jo odkritosrčno priznaval, da bi ga na svetu nič tako nc bolelo, kakor če bi videl, da se razbija njegova družba, vendar si jo mislil, da bi ga ena ura molitve potolažila, če bi sc tudi razbila družba Jezusova. In ravno tako je mislil tudi naš sveti škof. Ko je zbolela za smrt jako pobožna oseba, ki je bila tako rekoč temeljni kamen za to duhovno poslopje, bila jc njegova družba v nevarnosti, da pogine precej pri rojstvu. Tedaj je rekel svetnik: »Bog bode z našo dobro voljo zadovoljen, kakor je bil z voljo Abrahamovo. Gospod nam je dajal veliko nade, Gospod nam jo je vzel: Gospodovo ime bodi češčeno!« VI. Poglavje. O stanovski popolnosti. Večkrat je rekel, da mora vsak pravi in zvesti kristijan resno na to gledati, da se čimdalje bolj izpopolnjuje v svojem stanu. Stanovi so pa različni, torej tudi pot do popolnosti ni enaka. Stanovska popolnost vsakega človeka je pa ravno v tem, da rabi sredstva, ki vodijo do namena, in da rabi ona sredstva, ki so za njegov stan pripravna, da raste v sveti ljubezni. V ljubezni je prava in bistvena popolnost krščanstva in brez nje se nobena stvar ne more imenovati popolna. Vsaka stvar je namreč takrat popolna, ko ji ničesar ne nedostaje. Nobena Čednost pa ne more doseči brez ljubezni svojega poslednjega smotra, ta smoter je čast božja. Tako izprevidi vsakdo, da se čednost brez ljubezni ne more imenovati popolna in zatorej tudi nas ne more privesti do vrhunca prave popolnosti v našem stanu. Zato moramo prod vsem imeti ljubezen, kakor nas opominja sveti apostelj, zakaj prav ona jc voz popolnosti. Ljubezen nas ne veže in druži le z Bogom, v čemer edino je naša popolnost, temveč druži tudi vse druge čednosti in jih vodi k njih pravemu središču, ki jo Bog in njegova čast. VII. Poglavje. O posnemanju. Sv. škof je svetoval, naj prebiramo življenje takih svetnikov, ki so bili istega stanu kakor mi, ali katerih okoliščine so bile našim podobnejše, da jih potom posnemamo. Pač jc gotovo, da Bog ustanoviteljem pobožnih redov in družeb ni vzbudil duha le za prvi čas, temveč jih je napolnil s tako obilno milostjo božjo, da so njih junaške kreposti dovršeni vzgledi tudi za naslednike, čim popolneje torej ti nasledniki posnemajo njih vzglede, tembolj se bližajo tem prvotnim vzorom. Nekdaj mu rečem, da ga zelo natanko opazujem in da z največjo pazljivostjo gledam na vse njegove vedenje in govorjenje, zato naj le pazi, kaj dola v moji navzočnosti. »Zakaj, zagotavljam vam,« rečem mu, »da vas bodem precej posnemal in ob enem imel to misel, da vršim kako čednost.« On pa mi pravi: »Pač je res žalostno, da ima prijateljstvo ravno tako kakor ljubezen zavezane oči. Brani nam, da ne moremo razločevati med napakami in popolnostimi ljubljene osebe: O grozno! Potemtakem moram pri vas kakor med sovražniki živeti in vaše oči in ušesa imeti za sumljive ogleduhe! A vendar me veseli, da govorite odkritosrčno, zakaj človek velja za dva, ako ga kdo opominja nevarnosti. To se ravno toliko pravi, kakor: ,Človek, pazi in hodi vedno po pravem potu, zakaj Bog in ljudje te opazujejo!' Naši sovražniki nas opazujejo, da bi nas grajali in nam škodovali s svojim opravljanjem; naši prijatelji bi pa morali enako pazno čuti nad nami, ali iz drugega namena, namreč, da nas opomnijo napak in nas poboljšajo. Naj vam torej povem, kar mislim! Samo zameriti mi ne smete! Vi sto grozovitejši, nogo vsi moji sovražniki. Vam ne zadostuje, da mi nečete podati roke, da bi me potegnili iz mojih napak z izveličalnimi in ljubeznivimi opomini, ampak, kakor se mi vidi, hočete še to storiti, da bodem jaz kriv vaših napak, ko me hočete tako krivično posnemati. Meni je daPBog za vas druge misli. Zakaj jaz imam za vse to, kar se vas tiče, tako gorečnost in tako srčno želim, da vas vidim po potih Gospodovih hoditi, da tudi najmanjše napake; na vas ne morem prenašati. Vaše muho se meni zde sloni in nikakor nisem pripravljen, posnemati jih. Zatrditi vam moram, da se jako premagujem, kadar le nekaj časa molčim o vaši napaki, čakajoč, keclaj pride prilika, da vas nanjo opozorim.« VIII. Poglavje. Kaj se sme povedati. Neka sestra iz družbe Obiskovanja vpraša nekdaj svetega škofa, kaj naj stori, da ohrani redovnega duha in ga ne izgubi. On ji odgovori: »Edino sredstvo je to, da ga imate zaprtega v izpolnjevanju pravil!« »Toda vi mi pravite,« pristavi sveti škof, »da nekatere sestre tako ljubosumno varujejo duha svoje družbe, da ga ne bi hotele pokazati izven hiše.« »A ta ljubosumnost je odveč,« nadaljuje sveti škof, »in taka preobilica se mora odstraniti. Povejte mi vendar, iz katerega vzroka naj pa prikrivam bližnjemu, kar mu more koristiti? Jaz mislim o tej stvari vse drugače, zakaj želim, da bi se vse kolikor mogoče daleč zvedelo, kar družba Obiskovanja dobrega stori. Zato sem vedno mislil, naj sc pravila in uredbe te družbe natisnejo in razširijo, da hi jih ljudje videli in imeli od njih kaj koristi. Bog daj, da bi jih bilo mnogo, ki hi je hoteli rabiti! Kmalu bi se videlo, da so se jako premenili: častili bi Boga in skrbeli za izveličanjc lastne duše. Bodite jako goreči, da ohranite duha svoje družbe, a nc na ta način, da bi iz gorečnosti ne hoteli svojemu bližnjemu prijazno in preprosto razodevati, kolikor ga more razumeti; tudi se nc bojte, da se vam izgubi, če ga pokažete ljudem. Ljubezen namreč nikdar ničesar ne pokaži, temveč ravno narobe, vse reči izpopolni.« Čitanje dobrih knjig. Kdor hoče s pridom citati, čita naj le eno knjigo naenkrat, po vrsti, to so pravi: od začetka do konca jo mora prcčitati. Ako knjigo po vrsti in zdržema čitamo, tedaj družimo korist in prijetnost. Čitatclj je tukaj podoben popotniku, katerega okrep-čujcjo novo stvari in razni razgledi, ki mu prihajajo pred oči. čitajočemu človeku so vzbujajo vedno nove misli, ki duha kaj prijetno razveseljujejo. Taki pa, ki nič določenega ne čitajo, sedaj eno knjigo zagrabijo, drugič zopet drugo, naveličajo sc kmalu in naposled se jim celo studi čitanje, ki jc najprijaznejša dušna hrana in najslajše veselje človeškega življenja. Naš svetnik jc imenoval čitanje olje v svetilnici molitve. Zdravniki pravijo, da jo dobro za zdravje, ako so človok pri mizi lc z eno jedjo zadovoli, zakaj raznovrstna jedila pri sijajnih pojedinah škodujejo zdravju. Jaz pa mislim, da bi dušni zdravniki prav to lahko rekli zastran duševne hrano, ki prihaja od čitanja, in opomnili, da več knjig bolj škoduje nego koristi. X. P oglavj e. O čednosti. Dosti splošna je med ljudmi, celo pri duhovnih osebah, ta-le zmota: domišljujejo si, da imajo posebno čednosti, ako ne zapazijo na sebi napak, ki so jim nasprotne, človek bi skoro ne verjel, kako radi ljudje s tem svojo vest tolažijo. Zakaj velik je razloček med privajeno krepostjo in posameznimi dejanji ter med privajeno pregreho in njenimi dejanji, ki nasprotujejo do-tični kreposti. Ako človek namreč neha delati hudo, tedaj se gotovo pomanjša pregrešna navada; ali to še ni dosti, če hočemo doseči ali pomnožiti čednost, temveč človek se mora v nji vaditi in v njej opravljati dela. Pač ni nič čudnega, ako je kaka oseba krotka, kadar je nikdo ne jezi, nikdo ne žali, nikdo ji no ugovarja. Velikoveč bi bilo čudno, če bi se človek držal kislo in razdraženo, kadar mu je vso po volji, kadar ga vse sluša in dostojno spoštuje. Najbolj neusmiljene in divje živali postanejo krotke pri takih, ki jim dobro store in jih nc dražijo! Tudi tiger menda ne zdivja, ampak steče, če postane še bolj divji, kadar zasliši godbo. Mnogo je takih, ki so neizrekljivo krotki, dokler jim je vse po volji; toda le dotaknite sc teh gora, in precej se bodo kadile.1) Podobni so žerjavici, ki je skrita v pepelu. To ni nič posebnega, pravi sveti Gregor, ako je človek dober z dobrimi, toda med hudobnimi dober biti, dobro storiti tistim, ki nas preganjajo, in prijazno, pametno in krotko govoriti s tistimi, ki nam jemljejo poštenje: to se pravi dušo imeti podobno vrhu gore Olimpa, ki se je nobeden vihar nc dotakne.-. Tisti ljudje, ki tako lepo o krotkosti in potrpežljivosti govore in ki pri najmanjši besedi poskočijo in ki se pritožujejo povsodi zaradi krivice, taki ljudje kažejo, da imajo to čednost le na ustnicah in da ni korenine teh čednostij v njih srcih. Poslušajmo, kaj pravi sveti škof o tej stvari: »čednost moči in moč čednosti,« pravi on, »si človek nikdar ne pridobi v mirnih časih in dokler se nismo navadili premagovati nasprotnih iz-kušnjav. Oni namreč, ki so tako dolgo časa krotki, dokler jim nihče no nasprotuje in si krotkosti niso priborili z orožjem v roki, lahko vedno veljajo za krotke ljudi in tudi lahko dado prav lep vzgled. A naj jim kdo reče kako zoperno besedo, takoj se razburijo in pokažejo, da njih krotkost ni močna in utrjena, da ni prava, ampak veliko bolj navidezna. Bistveni razloček jc med tem, da kdo neha delati greh, in da ima nasprotno krepost. Mnogo jih jc, ki se zde zelo krepostni; v resnici pa nimajo čednosti, ker si je niso pridobili s trudom. Jako pogostoma naše strasti le dremljejo in so prav mirne. In ako se med tem dobro ne pripravimo in ne oborožimo, da jih zgrabimo in se jim ustavimo, kadar se vzbude, tedaj bodemo gotovo zmagani v boju. Vedno moramo ostati ponižni in nikdar ne smemo misliti, da imamo že kreposti, če tudi ne storimo (vsaj kar nam je znano) nikake napako, ki bi jim bile nasprotne. ') Ps. 143, 5. ► ♦ 4 ******** * * * * * * * * * * * * * * * * * * « « * * * * * * * * * ( ,gm»uniii........................................h.......i...........................................mm ' il «fIJ m i O ; Življenjepisi. 31® m [G rr } E J S § Ki i® < = £ __ 1 •■»...........................• •■«.............................m........mini!.......m. iiiiiiiiiiiiiiT = ®, ® m © ® ® ® ® ® ® ® ® m ® ® ® ® ® © __ Drobtinico XXIV. g Dr. Jakob Maksimilijan Stepišnik, knezoškof Lavantinski. Dr. Jakob Maksimilijan Stepišnik, knezoškof lavantinski. Uvod. Dedič nepozabnega ustanovitelja »Drobtinic« so bili pokojni lavantinski škof, katerega ime je stavljeno na čelo temu spisu. Prav ta škof so z veseljem dovolili, naj se preselijo »Drobtinice« s Štajarskega na Kranjsko, in zato se spodobi, da jim »Drobtinice« postavijo spominek z življenjepisom, kakor so ga postavile 1. 1863 ustanovitelju. Ob tej priliki pa si ne morem kaj, da ne bi pred življenjepisom izpregovoril nekoliko o lavantinski škofiji sami. Zgodovina nas uči ceniti sedanjost in imeti hvaležno srce do pokojnih dobrotnikov. Solnograd, nemški »Salzburg« imenovan, je glavno mesto vojvodine solnograjske. Mesto leži ob bregovih kalne reke Solice ali »Salzach«-e, ki loči strmi »meniški hrib« (Monchsberg) od okroglega kapucinskega vrha, tam gori prav blizo bavarske meje. Dandanes šteje okoli 26.000 prebivalcev, Nemcev, skoraj samih katoličanov, katerim daje 8 samostanov in 24 krasnih cerkva prelepo priliko, skrbeti za svoje dušne potrebe. Kdor ima priliko, 6* naj ne zamudi ogledati si mesto, o katerem je učeni Hunv boldt trdil, da ga za Neapoljem in Carigradom ni lepšega na svetu. To prekrasno mesto je ustanovil sveti Rupert, prvi solnograjski škof, a njegovi nasledniki na škofji stolici so je povečali. Kakor je znano, bil je sveti Rupert poprej škof v Vormaciji (Worms) na Nemškem, od koder je prišel v Rezno ali Regensburg, tadanje glavno mesto Bavarske. Krstil je tam vojvodo Teodona, njegovo soprogo ter mnogo njunih podložnikov. Potem se je napotil s svojimi tovariši proti gornještajarskim planinam, da bi tamošnjim neznabogom prižigal luč svetega evangelija. Nastanil se je najprej ob bregovih olivnega jezera Valerskega ter pozidal tam cerkev ob jezeru, nemški »Seekirchen« imenovano. Dandanes drdra mimo nje zapadna železnica »Cesarice Elizabete«, a nekdaj je tam bila grozna samota. Ko sv. Rupert zve, da se tri ure hoda od todi, prav blizo solnih gora, ob reki Solici ali Juvavu, nahajajo razvaline stare rimske naselbine »Juva-vije«, zapusti on »Seekirchen« ob jezeru (Wallersee) ter gre iskat teh razvalin. Ko sliši od tamošnjih kristijanov, da so te puste podrtine bile porošene z mučeniško krvjo sv. Maksima, puščavnika, navda ga upanje, da bode na tako posvečenih tleh rastlo seme svete vere. Prav pod ono sivo skalo, v katero je imel sv. Maksim, puščavnik, vsekano svojo samotijo, na onem sv. mestu, kamor so 1. 477 treščili divji Heruli tega samotarca pri razdevanju stare Juvavije, pozidal je sv. Rupert leta 580 cerkev in samostan, oba na čast sv. Petru, prvaku aposteljnov. Že 1. 582 je vpeljal v te prostore častitljive menihe, ki so se zavezali živeti po pravilu sv. Benedikta. Na vshodnjem robu metliškega hriba, na »Nunskem vrhu« (Nonnberg-u) je pa sv. Rupert 1. 585 postavil cerkev in samostan za redovnice, živeče po vodilu istega sv. Benedikta. Menihom v samostanu Šempeterskem je bil sv. Rupert sam prednik ali opat, nunam pa je postavil svojo soroclnico, sveto Erentrudo, za opatico ali prednico. Oba ta samostana cveteta še dandanes. Sv. Rupert je zatisnil svoje oči na Velikonoč (dne 27. sušca) leta 623. Za naslednika si je bil svetnik sam odbral svojega zvestega učenca, Vitala po imenu. Leta 753 je bil škof v Solnogradu sv. Virgilij, mož po volji božji. Ta je poslal gorotanskim ali koroškim Slovencem na prošnjo njihovega vojvode Ketumara sv. Modesta, korskega škofa, in več drugih duhovnikov, da bi oznanjevali krščansko vero. Škofija sv. Ruperta se je lepo razcvitala in je bila že kmalu po smrti sv. Vir-gilija, 1. 798, za vladanja škofa Arna, povzdignena v nad-škofijo. Svoje meje je raztezala že takrat na jug do Drave po Koroškem kakor po Stajarskem prav tje doli do Ptuja. Na severno stran je segala daleč črez Kijemsko jezero tje do srede Bavarske. Ker so nadškofje solnograjski spoznali, da ne morejo zadoščati svojim višjepastirskim dolžnostim, ustanovil je nadškof Gebhard že leta 1071 z dovoljenjem tada-njega papeža Aleksandra II. v dolini krški na Koroškem škofijo Krško, ki ima dandanes svoj sedež v Celovcu, a solnograjski nadškof Eberhard II. je ustanovil z dovoljenjem papeža Honorija III. še dve novi vladikovini: prvo leta 1219 v Sekovi na Gorenjem Stajarskem in drugo lavantinsko 1. 1228 s sedežem v Sent-Andražu v lavantinski dolini na Koroškem. Sekovski škofje so stolovali navadno v gradu »Seggau« poleg Lipnice (Leibniz), dokler se niso pred 100 leti stalno preselili v Gradec. Lavantinski, lavantski ali labodski škofje, ki imajo že nad 400 let naslov knezov, prebivali so do 1. 1859 v Sent-Andražu na Koroškem, blizo severne meje svoje škofije. Zato so večkrat poprej, a vselej zaman, poskušali svoj sedež prenesti bolj v sredino škofije, in sicer na štajarska tla. A še le nepozabnemu knezoškofu Antonu Martinu Slomšeku1) se je posrečilo z neizrekljivimi žrtvami izvršiti to srčno željo štajarskih Slovencev. Z dovoljenjem rajnega papeža Pija IX., izraženem v apostolskem pismu dne 20. maja 1857, so prepustili knezoškof Slomšek svoj škofovski sedež z vsemi farami na Koroškem že dne 1. junija 1859. leta duhovski oblasti knezoškofa krškega ter so svojo višjepastirsko palico zasadili dne 1. septembra 1. 1859 v Mariboru sredi Slovenskih Goric. Večno hvalo smo dolžni štajarski Slovenci posebno še svetlemu cesarju Francu Jožefu I., ki so to namero potrdili že 26. oktobra 1. 1856; a največ zaslug so si pridobili pokojni knezonadškof solnograjski, Maksimilijan Jožef kardinal Tarnoczy, ki so to misel leta 1853 na novo sprožili ter niso mirovali, dokler je niso dognali. Zato jih smemo po vsej pravici imenovati ustanovnika škofijske stolice Mariborske. Morebiti je marsikateremu izmed bralcev znano, da imajo solnograjski naclškofje posebne pravico v sekovski, lavantinski in krški škofiji. Saj pa imajo tudi velike zasluge, kakor smo slišali. Pravice pa so te, da izberejo za sekovsko in lavantinsko škofijo nadškof sami novega škofa, da ga potrdi in posvete, in sicer vselej; za krško škofijo pa izbero le vsako tretjo pot. Kakšnega škofa so torej po smrti Slomšekovi izbrali in nam dali nadškof solnograjski ? Angeljsko nedeljo dne 4. septembra 1. 1859 so stopili od skrbij postarani knezoškof A. M. Slomšek po slovesnem obhodu v svojo novo stolno cerkev svetega Janeza *) Tako piše gosp. pisatelj in hoče, naj se tako tiska; tako govorč splošno Štajarci. Uredniku je ta razlog zadosti veljaven, da ne preminja oblike. Krstnika v Mariboru. A že dne 27. sept. 1. 1862 so nesli pozemeljske ostanke ravno tistega prvega mariborskega knezoškofa iz te stolnice na pokopališče k večnemu počitku. Tam so bili leto poprej zagrnili truplo prvega mitrovanega stolnega dekana lavantinske cerkve, Gašperja Albrehta, ki so, zapustivši svojo koroško domovino, na večer svojega življenja preselili se s škofijsko stolico vred v Maribor. Duhovno vodstvo prerano osirotele škofije Lavantinske so izročili knezonadškof solnograjski, Maksimilijan Jožef, po svoji posebni predpravici stolnemu proštu, rajnemu Francu Fridrihu, oskrbovanje škofijskega imetja pa takratnemu najmlajšemu kanoniku, dr. Janezu Vošnaku, ki so 1. 1877 umrli v Ptuju kot prvi tamošnji infulovani prošt. Pričele so se takoj po pretužnem pogrebu obravnave, da bi nepozabnemu Slomšeku izbrali vrednega naslednika. Božja previdnost je odbrala za to preimenitno službo onega moža, ki so pri Slomšekovem pogrebu govorili nagrobnico, stolnega dekana dr. Jakoba Stepišnika. Njih blagemu spominu so posvečene sledeče vrste. Knezoškofa Stepišnika mladostna leta. Celje, zalo mesto ob bregovih srebrnočiste Savinje, so imenovali stari Rimljani »Claudia Celeia«, t. j. »Klavdijevo Selo«. Nekdaj je bil tam sedež škofov Celjskih, n. pr. škofa Tenaksa (okoli 1.381), škofa Janeza (do 1. (500); pozneje so prebivali tu naddijakoni oglejski in goriški, a od leta 1701 so vsi župniki Celjskega mesta opati z mitro, škofovsko palico in pastirskim prstanom. Ako jo mahneš iz Celja po državni cesti mimo cerkve sv. Maksimilijana, odcepi se ti pol ure od mesta na Hudinji okrajna cesta in ta te privede okoli »hrvaškega mlina« v pičli pol-uri v Trnovlje, lepo vas fare Vojniškc. Tukaj v kmetovski hiši št. 22 je porodila dne 8. aprila, lota 1778 zakonska žena I lelena svojemu možu Jakobu Stepišniku sinka, kateremu so pri sv. krstu dali ime Jurij. Ko je fante odrasel, poprijel sc je poštenega tesarskega rokodelstva. Prišel je za pomočnika pri tesarskem cehu v bližnje Celje. Bistra glava in pridne roke, posebno pa pošteno ravnanje in poslovanje mu je pripomoglo v Celju clo častne službe grajanskega tesarskega mojstra. Odbral si je za tovarišico svojega življenja pošteno oštirsko hčer Marijo Plešnikovo z Letuša v fari Braslovški. Kupila sta si v Celju v Gosposki ulici vštric grajske vojašnico (Burgkaserne) hišo z nadstropjem, ki jc nekdaj nosila št. 124, sedaj pa št. 6 Cesar-Jožcfovega trga. Tukaj sc jima jc po vrsti narodilo sedem otrok, namreč štirje fantiči in tri deklice. Skrbna roditelja sta vse prav dobro preskrbela. Jurij, najstarejši sin, si je izvolil duhovniški stan ter ga srečno dosegel dne 7. avgusta 1. 1831. Jože je bil meščan-klobučar, Maks je podedoval očetove pravice grajanskega tesarskega mojstra ter jc bil mnoga leta župan mesta celjskega in ustanovitelj mestne hranilnice. Sin pa, ki se jima je rodil dne 22. julija 1. 1815 in kateremu so pri sv. krstu dali imeni Jakob Ignacij, bil je pozneje knezoškof lavantinski. Dve hčeri so oddali stariši poštenim meščanom v zakon, le ena je ostala samica vse svoje žive dni. Zdaj že do poslednjega vsi počivajo v Gospodu.1) Mladi Jakob je bil bistrega uma in nenavadno priden. Male in latinske šole je obiskoval v svojem rojstnem mestu, a modro-slovske v Celovcu in v Gradcu. Ko je imel mladenič 17 let, stal je že na razpotju, da si izbere bodoči stan. Svet mu je obečal imenitne službe, a on si je izvolil stan duhovniški. Kot edenindvajsetletni mladenič so dovršili poznejši škof leta 1836 vse bogoslovske šole v združeni krško-lavantinski duhovnišnici v Celovcu ter so — čeravno najmlajši med vsemi — stali na čelu svojim 24 sošolcem in vsemu obširnemu semenišču. Bili so tedaj premladi, da bi jih mogli posvetiti v mašnika. Zato so tadanji knezoškof lavantinski, Ignacij Franc Zimmermann, prosili svetlega cesarja Ferdinanda, cla sprejmo izšolanega bogoslovca Jakoba Stepišnika v c. kr. zavod za višjo vzgojo duhovnikov pri sv. Avguštinu na Dunaju, »Frintaneum« imenovan. Zaradi posebnih razlogov so tudi sprejeli gospoda Stepišnika v »Frintaneum«, če tudi niso imeli še nobenega višjih redov. Kolikor nam je znano, je bilo to prav posebno odlikovanje. Dne 26. septembra leta 1836 so dospeli naš gospod Jakob Stepišnik v »Augustineum«, kakor se temu zavodu tudi pravi in ki je tik cesarskega dvora na Dunaju. Učili so se, kakor doslej, tako tudi na Dunaju prav marljivo in z velikim veseljem, korenito in temeljito. Strašili se niso nobenega, še toliko strogega izpita. Med tem so bili leta 1838 dopolnili starost, potrebno za sprejem višjih sv. redov. Meseca juli ja sc napravijo na pot z Dunaja v Šent-Andraž na Koroškem, da bi z onimi bogo-slovci lavantinskimi, ki so nekdaj bili po dve do tri leta v celovških šolah za njimi, skupno prejeli višje rede. Na Porci-junkulo, t. j. 2. dan meseca avgusta leta 1838 so jih posvetili *) Zastran imena »Stepišnik« opomnim to-le: V starih maticah Vojniških se nahaja po Bohoričevem pravopisu zapisano: Stepishnegg. V krstno knjigo mestne fare celjske, zvezek 14, stran 573, vpisal je dne 22. julija leta 1815 kapelan V. Predonig imena škofovih starišev tako-le: oče: »Herr Georg Ste-pisehnig, bttrgl. Zimmermeister in Cilli«; mati: »Frau Maria, geb. Pleschnig«. V vseh škofijskih izkazih nahajamo rodbinsko ime Stepišnik pisano tako, kakor so se pokojni knezoškof pisali do svoje smrti: Stepischnegg; a izgovarjalo se je to ime vedno tako, kakor moramo pravilno pisati: Stepišnik. knezoškof Ignacij Franc za mašnika. V nedeljo dne 19. avgusta 1838 so peli naš novomašnik v veliko radost svojih odličnih sorodnikov kakor svojih celjskih rojakov v romarski cerkvi svetega Jožefa nad Celjem prvo ali novo sv. mašo. Prišli so novo-mašnikov nekdanji špirituval g. A. Slomšek iz Celovca, da so pri tej redki svečanosti govorili »krščansko besedo«.1) Je-li kdo izmed brezštevilnih udeležencev te »nove maše« slutil, da vidi pred seboj dva prihodnja knezoškofa lavantinska? Ni čudno, da sta oba ta cerkvena kneza ohranila posebno pobožnost do svetega Jožefa in sta bila tej lepi cerkvi vedno iz srca naklonjena. V jeseni leta 1838 se povrnejo novomašnik Stepišnik na Dunaj, da tam opravijo zadnjo poskušnjo in dovrše druga opravila za doktorstvo sv. pisma. Dne 29. aprila leta 1839 so bili — še ne prav 24 let stari — na vseučilišču Dunajskem proglašeni za doktorja sv. pisma. Ko so leta 1889 doživeli knezoškof Stepišnik petdeseto obletnico svojega povišanja v doktorja bogoslovja, razglasili so jih tadanji predstojniki vseučiliščih za »doktorja-jubilarja« tega vseučilišča ter so njihovo staro doktorsko pismo ali diplomo zamenjali z novo, krasnejšo. Dr. Jak. Stepišnika razne službe. Prve dni meseca majnika leta 1839 so sc povrnili Stepišnik v svojo domovino. Knezoškof Ignacij Franc so jih poslali za prvega kapelana na dekanijsko 1'aro pri Novicerkvi blizo Celja. Imeli so takrat še dva tovariša, s katerima so ostali do smrti zvezani s prisrčno ljubeznijo. Svojega gospoda dekana, kakor druge starejše dušne pastirje, so prav po sinovsko spoštovali ter svojo učenost prikrivali. Ljudstvo še dandanes pripoveduje, kako usmiljenega srca so bili gospod dr. Jakob. Bili so prav prijazni in ljubeznivi. Zato jih jc imelo vse iz srca rado. Dne 4. novembra leta 1840 postali so gospod dr. Simon Ladinik — tisti, ki so leta 1857 umrli kot prošt stolne cerkve ljubljanske — stolni korar lavantinske cerkve v Sent-Andražu. ') Priobčili so Slomšek to prelepo pridigo v svojej knjigi, „Mnemosynon« imenovani. Krasen početek njen je bila ponatisnila si, družba sv. Moliora v Koledarju svojem za leto 1888. Tako se jc izpraznila njih dotedanja služba konzistorijalnega tajnika in knezoškofijskega dvornega kapelami. Knezoškof Ignacij Franc pokličejo na to mesto kapelana Jakoba Stepišnika. S to službo knezoškofijskega dvornega kapelana so dobili gosp. Stepišnik najlepšo priliko, natanko spoznavati po Koroškem in Sta-jarskem raztreseno škofijo lavantinsko. Ostali so škofov zvesti Spremljevalec na vseh njihovih službenih potih do prenagle smrti knezoškofa Zimmermanna, ki so po mrtvudu zadeti umrli dne 28. septembra leta 1843, v 67. letu svoje dobe. Novi knezoškof lavantinski, Franc Ksaverij Kutnar, iz Šentvida na Dolenjskem doma, imenovali so 1. 1844 svojega dvornega kapelana Stepišnika za knezoškofijskega konzistorijalnega svetovalca ter jih postavili za izpraševalca pri duhovskih po-skušnjah. Že dne 8. marcija 1846 zatisnejo knezoškof Kutnar za vselej svojo oči, stari komaj 53 let. Tedanji nadškof solnograjski, kardinal Schvvarzenbcrg, so izročili višjepastirsko palico lavantinsko ravno nastavljenemu opatu celjskemu, g. A. Slomšeku, katerega so dne 5. julija 1. 1846 v svoji solnograjski stolici posvetili za škofa. Žc na vseh Svetnikov praznik leta 1847 so knezoškof Slomšek svojega dvornega kapelana slovesno umestili za kanonika stolnega kapiteljna v Sent-Andražu. Do leta 1850 ni imela škofija lavantinska svojega duhovniškega semenišča. Njeni bogoslovci so se šolali skupno s krškimi v Celovcu. Da bi vsaj eno leto imeli škofje lavantinski pred očmi svoje gojence — bodočo duhovnike — ustanovili so knezoškof Slomšek 1. 1850 z velikimi žrtvami v svoji palači v Šent -Andražu posebne šole za lavantinsko bogoslovce četrtega leta. Ko se je potem 1. 1859 prenesel sedež škofov lavantinskih iz Sent-Andraža v Maribor, ustanovile so se v tem mestu za mlade duhovnike bogoslovskc šole, kakoršne so bile poprej n. pr. lc v Celovcu, v Gradcu in v Ljubljani. Kanonik dr. Stepišnik so bili na teh bogoslovskili šolah profesor ali učitel j do svoje škofovske službe. Zadnje leto pred svojo smrtjo so umestili knezoškof Slomšek kanonika - starosto dr. Stepišnika za dekana stolnemu kapitoljnu ter so jim posadili mitro (škofovsko kapo) na glavo ter sami podali pastirsko palico v roke, da bodo namesto njih in namesto osivelega stolnega prošta mogli peti škofovsko (pontifikahio) sv. mašo. Stolni dekan dr. Jakob Stepišnik postanejo škof. Tri mesece je bilo minulo po Slomšekovi smrti. Vse je željno pričakovalo novega škofa. Predbožični dan leta 1862 se raznese veseli glas, da so knezonadškof Tarnoczy na god sv. Tomaža aposteljna, dne 21. decembra 1862, imenovali komaj 47 let starega dr. Jak. Stepišnika za višjega pastirja lavantinske cerkve. Novo izvoljeni knezoškof si odberejo kot posebnega pomočnika v prevzeti težavni službi sv. Maksimilijana, zato so se odslej kot knezoškof lavantinski imenovali navadno le Jakob Maksimilijan. Knezonadškof solnograjski so bili določili god sv. Antona puščavnika, imendan pokojnega knezoškofa Antona Martina, za potrjenje in drugi dan potem, praznik Stola svetega Petra (18. januvarij 1863). za posvcoevanje novega knezoškofa la-vantinskega. Vršili so se vsi ti obredi najsijajneje v prekrasni stolici v Solnogradu. Knezonadškofu Tarnoczy-ju sta pomagala pri posvečevanju Otokar Marija grol Attems iz Gradca in dr. Valentin Wiery iz Celovca. Vmeščevanje ali intronizacija novega knezoškofa Jakoba Maksimilijana v Mariboru pa sc je vršila prav slovesno na Svečnico, dne 2. svečana 1. 1863. Knezoškofa J. M. Stepišnika apostolsko delovanje. Kar je vzgleden katoliški časnik, »Kathol. Vereins-Blatt«, pisal po smrti knezoškofa Stepišnika, to spričuje vse njihovo nenavadno dolgo vladanje škofije lavantinske. »Knezoškof Jakob Maksimilijan bili so jalco učen, pobožen in dober škof, katerega jc vse čislalo!« Ne samo v bogoslovskih naukih, tudi v svetovnih vedah so bili temeljito poučeni. Izmed njihovih različnih spisov omenjamo le dveh večjih: »lleligion und Kirche«, »Papst Pius IX. und scine Zeit«. Zraven teh so napisali še nekaj raznih razprav o »sv. letu«, o »sv. zakonu, po nauku sv. katoliške cerkve«. Sestavili so tudi učno knjigo: »Compen-dium des kathol. Ehereclites«, po kateri se še dandanes bogo-slovci v zakonskem pravu šolajo. Za slovesno otvorjenjc po njihovem prizadevanju 1. 1877 pozidanega knezoškofijskega dijaškega semenišča v Mariboru so spisali v vezani besedi po-učljiv in ginljiv igrokaz: »Maximilian. Schauspiel in vier Auf- zugen.« Kot rokopis tiskana (na 46 straneh osmcrke) je izšla ta igra leta 1878 v Mariboru na svetlo ter sc jo igrala v novem semenišču na sv. treh kraljev večer leta 1879 v posebno za dovolj nost: prevzviš. gosp. pesnika kakor mnogoštevilnih prav odličnih gostov. Ob vsaki priliki so poudarjali mladi knezoškof potrebo temeljite izobraženosti duhovnikov. Dali so tako povod, da so je nekaj mladih duhovnikov v pastirski službi poprijelo bogoslovskih ved s toliko gorečnostjo, da so kot kapolani dosegli dostojanstvo ali čast doktorjev sv. pisma. Z apostolsko gorečnostjo so obiskovali po kanoničnih zapovedih tudi najtežavnejše lare' svoje obširne škofije. V vsaki fari so oznanje-vali besedo božjo, izpraševali so iz krščanskega nauka po celo uro in še dalje otroke, po eno uro pa odrasle. Gledali so na to, da so ljudje temeljito poučeni v resnicah, katere je zlasti v naših dneh treba dobro vedeti, n. pr. v nauku o brezmadežnem spočetju Devico Marije, o sv. cerkvi, o papeževi oblasti, posebno o papeževi nezmotljivosti itd. Nekaterim so se zdele njih slovenske pridige in posebno njih pastirski listi preučeni; drugi sodijo morebiti drugače. O njih veliki učenosti pričala bodo tudi šc »Statuta synodi dioecesanae Lavantinae«, to so: »Določila škofijskega zbora«, ki so ga obhajali prvi v dolgi vrsti 53 lavan-tinskih škofov v Mariboru od dne 27. do 30. avgusta 1. 1.883. Jakob Maksimili jan so bili tudi prav pobožen škof. Ne boelem poudarjal, kako vestno so molili vsaki dan svoj brevir, kako strogo, da, skoro prestrogo so izpolnjevali cerkveno postno postavo, kako so na to silili, da bi se mladi duhovniki privadili prav pogosto prejemati zakrament sv. pokore, tega nc boelem našteval, ker to se, rekel bi, umeva samo ob sebi. Zamolčati pa ne morem pobožnosti, s katero so se pobožni knezoškof leto za lotom udeleževali na čelu svoje duhovščine duhovnih vaj (eksercicij). Bili so vselej med prvimi v cerkvi, podvrgli so se do pičice vsem naročilom duhovnega voditelja, opravljali so vse do-tične vaje, kakor jih jc dnevni red predpisoval, da, še pri obedu se niso ločili od svojih duhovnikov, tako, da ves čas duhovnih vaj niso okusili boljšega grižljeja od najmlajšega udeleženca duhovnih vaj. Na kanoničnih obiskovanjih jc bila v vsaki fari njih prva in poslednja pot v cerkev k tabernakeljnu, kjer so pozdravljali sv. Rešuje Telo. Da bi se spoznanje, ljubezen in češčenje Jezusa Kristusa v najsvetejšem zakramentu pospeševalo, uvedli so v svoji škofiji leta 1881 blagonosno bratovščino vedncga češčenja presvetega Rešnjega Telesa v podporo ubožnih cerkev v lavantinski škofiji. Ostali so do smrti njen posebni pospeševalec. Bili so tudi zvest častilec Marijin. Pri vsaki priliki so pospeševali Marijino družbe, Marijino češčonje. Kako jih je veselilo, če so ob času duhovnih vaj duhovniki-pevci po večerni molitvi zapeli še kako Marijino pesem! V stolno cerkev so poklicali meseca majnika večkrat od daleč pridigarje, da so se Materi Božji na čast »Šmarnicc« tem slovcsncje obhajale. Obiskovali so radi Marijine slovite božje poti, da, še v svoji visoki starosti so romali k Materi Božji v Lourdes. Tu sem smemo šteti tudi šc posebno spoštovanje do sv. očeta, papeža Pija IX.; njegovo dobo so popisali v posebni knjigi, prav tako so v svojih pridigah in mnogih pastirskih listih najraji govorili o papežu in o sv. cerkvi. Pot- ali šestkrat so romali na grob sv. aposteljnov Petra in Pavla v Rim, pospeševali na razne načine pobiranje »Petrovega denarčiča« za sv. očeta. S sv. očetom so čutili žalost in veselje ter so tudi svoje vernike vnemali za enako mišljenje. Bili so tudi dober in dobrotljiv knezoškof. Zaradi prevelike ostrosti jim prod večnim sodnikom pač ni bilo treba dajati odgovora, zaradi velike prizanesljivosti pa, kakor upamo, so sodbo lahko in srečno prestali. Kdor je svoje napake le spoznal ter si resno prizadeval, poboljšati so, smel se je zanašati, da mu bodo knezoškof Jakob Maksimilijan vse poprejšnje prestopke milostno spregledali. Lavantinska škofija je imela od nekdaj le pičle dohodke; knezoškof Jakob Maksimilijan so jih znali po svoji posebni varčnosti pomnožiti. V vsaki sili so sc skazovali potrebnim velikodušnega podpornika ter si z nenavadno velikimi ustanovami zagotovili trajen spomin v zlati knjigi lavantinske škofije. Omenjam, da so škofiji pozidali novo prostorno dijaško semenišče — ne brez obilnih lastnih stroškov, da so preskrbeli stolni ccrkvi novo svatovsko obleko, ki je stala nad 60.000 gld. ter so ji na lastne stroške omislili prekrasen veliki oltar in nad njim dragoceno okno. Posvetili so v dolgih letih svojega vladanja okoli 80 novih cerkva v svoji škofiji in bržčas pripomogli k vsaki novi cerkvi v škofiji, k vsakemu večjemu popravilu. Bila jim jc posebna radost, cerkve posvečevati, novo zvonove blagoslavljati in sploh podobna sv. opravila izvrševati. Nobeno še toliko hudo vreme jih ni moglo zadrževati. Po dokončani svečanosti so šli navadno prvi okoli oltarja k darovanju ter so položili vselej res knežji dar. Celjani imajo v prvi vrsti njihovo radodarnost zahvaliti za toliko blagonosno slovensko dekliško šolo pod vodstvom šolskih sester, mariborsko mesto za blago-nosni samostan oo. Frančiškanov ter še marsikatero drugo blagodejno napravo, V Mariboru so uvedli takoj v začetku svojega vladanja zavod šolskih sester, kateremu so izposlovali lota 1869 samo-stalnost. Lepe svote so založili tudi v podporo onemoglim duhovnikom lavantinske škofije. Ni ga bilo dobrodejnega društva v škofiji, na katoliški podlagi delujočega, da ne bi bilo iz njih rok prejemalo najizdatnejše podpore. Občudovati si moral natančnost, s katero so društvenim vodstvom dopošiljali na mesec, na kvatre ali na leto obljubljene doneske. Knezoškofa Stepišnika odlikovanja. Poprej smo slišali, kako so dr. Stepišnik stopali po raznih stopinjah od kapelansko službe do višjepastirske časti. Zadela so jih pa mod tem tudi razna odlikovanja duhovske in svetne gosposke. Že pokojni papež Pij IX. so jih imenovali 1. 1867, o priliki n jih prvega popotovanja v Rim, za prisednika rimskega prestola. Svetli cesar so jim podelili leta 1879 veliki križ ccs. avstrijskega Franc-Jožefovega roda za posebne zasluge. Ko so leta 18813 naš svetli cesar obiskali Štajarsko in Kranjsko deželo, blagovolili so v Mariboru 9. julija prenočiti v knezoškofovi palači. V spomin na to gostoljubnost so podelili pokojnemu knezo-škofu dragoceni naprsni križ z dragimi kameni. Nekoliko časa pozneje so jih imenovali svetli cesar za svojega dejanskega tajnega svetovalca, s čimer so dobili naslov: Ekscelenca. Ljubi Bog jim je naklonil odlikovanja, kakoršnih so deležni postali le redki, samo nekateri njih predniki. Že dne 18. januvarija leta 1888 so slavili prav slovesno petindvajsetletni«) svojega škofovanja. Samo dvema škofoma, slovitemu Juriju Stobeju pl. Palmaburškemu in Francu Gašparju pl. Sta- dionskemu je bilo dano vladati lavantinsko škofijo dalje kakor knezoškofu Stepišniku. Poslednjemu je pa bila dana še bolj redka sreča, v najkrepkejšem zdravju peti (dne 2. avgusta leta 1888) zlato sveto mašo. Trije škofi so bili pri tem opravilu. Duhovnikov se je bilo zbralo iz vseh sel domače škofije nad 140. Navzoči so bili tudi prvi cesarski uradniki kakor tudi najodlič-nejši svetovnjaki iz Maribora in drugih mest. Slavnostni govor so imeli škof - zlatomašnik sami v prenatlačeni cerkvi ter so brez vsakega vidnega truda potem peli sveto mašo. Služil jim jc prvokrat zlati kelih, ki ga jim je kupil za vezilo prečastiti knczoškofijski stolni kapitelj z duhovščino lavantinsko škofije. Iz 286 cesarskih zlatov v gotiškem slogu skovan, veljal jo 2434 gld. a. v. Ker se je pa bilo denarja v ta namen precej več nabralo, kupile so se za to svečanost še prelepe v srebro kovano mašne bukve (za 132 gld. 40 kr.), potem par bogato z zlatom vezenih oltarskih blazin in stolni cerkvi jc ostala za njene priprave k tej svečanosti šc primerna vsota. Omeniti nam jc šc teh-le lepih darov: Častili oo. trapisti iz Rajhenberga so prinesli dragoceno škofovsko palico, ki sc je cenila nad 1200 gld., častite nune Magdalenkc iz Studenic so poslale prekrasno štolo, častite šolske sestre mariborske so darovale prav fin roket. Castitck od raznih društev in osel) je došlo nad 80 po telegra-fičnempotu; koliko pa po pismih in posebnih odposlancih! Naš svetli ccsar Franc Jožef I. so bivali takrat v Ischl-nu na Gorenjem Avstrijskem. Od tam so poslali v jutro slavnega dne po telegrafični žici svojo najprisrčnejšo častitko. Dan škofove zlate maše je bil dan veselja za vso škofijo, ki je v nedeljo potem s posebno božjo službo praznovala ta redki dogodek. Knezoškofa J. M. Stepišnika smrt. Po zlati sveti maši so delili knezoškof Jakob Maksimilijan še 1.1888 v najboljšem zdravju zakrament sv. birmo po raznih farah težavne; dekanije Smarijskc. Spomladi leta 1889 so se udeležili s knezoškofom ljubljanskim biserne sv. maše rajnega kanonika Marka Glascrja pri sv. Petru niže Maribora, potem sta oba škofa skupno obiskala še dve podružnici šolskih sester na Kranjskem. Še več: meseca majnika so obiskali še vse 1'are završke in potem velikonedeljske dekanije. Pridigovali in birmovali so po vseh farah navidezno v najboljšem zdravju. Na večer pred Vnebo-hodom, dne 29. majnika, se povrnejo s tiste vizitacije nazaj v Maribor. Drugi dan so peli v svoji stolni cerkvi po stari navadi veliko sv. mašo. To sveto opravilo jih je sicer nenavadno močno utrudilo, vendar na to sc niso veliko ozirali, ker so bili, kakor so sami po pravici trdili, jako utrjeni. Še le drugi dan so se vlegli v posteljo, s katere so jih štiri tedne pozneje preložili na — mrtvaški oder. Rana, katero so že par let imeli na levi nogi, prikazala se je nenavadno vneta, njih želodec jim je odpovedal nagloma. Moči so začelo očividno pešati, vendar prevzvišeni knezoškof niso nehali s postelje vladati svoje vladikovine. Po soglasnem nasvetu svojega dušnega kakor telesnega zdravnika se dado v popolni zavesti v nedeljo dne 23. junija, na predvečer svetega Janeza Krstnika, patrona stolno cerkve, slovesno prevideti s svetimi zakramenti za umirajoče. Obilni udeleženci te preginljive svečanosti niso mogli dopovedati, kako lepo je bilo obličje bolnega knezoškofa v onem trenotku, ko so prejeli sveto popotnico. Mod cerkvenimi molitvami po maziljenju s sv. oljem so napadle knezoškofa hude smrtne bridkosti, ki so pa čez nekaj časa zopet odlegle. V ponedeljek potem jim je bilo zdatno bolje. V torek so jih obiskali knezoškof dr. Jan. Zwerger iz Gradca. Bolnik so mogli ž njimi lo prav malo besedij iz-pregovoriti. Prečastiti knezoškofijski kapitelj je bil naznanil svetemu očetu v Rim nevarno stanje knezoškofovo. Sveti oče so že v sredo telegrafično odgovorili, kako zelo jih je užalilo to pretužno poročilo. Podelili so prav iz srca bolnemu knezoškofu svoj apostolski blagoslov. Žal, da je ta izraz presrčnega sočutja namestnika Kristusovega našel našega knezoškofa že nezavednega v smrtnih težavah. V petek pred Sempetrovim se je obhajal leta 1889 god najsvetejšega Srca Jezusovega. Proti 11. uri predpoldno odjenjajo nekoliko smrtne težave in četrt ure čez ednajst izdihnejo prevzvišeni knezoškof Jakob Maksimilijan prav rahlo in mirno svojo blago dušo v roke svojega stvarnika. Veliki zvon stolne cerkve je naznanil mestu mariborskemu in okolici prežalostno novico, da jo očetovsko srce drugega knezoškofa mariborskega nehalo biti, da je cerkev lavantinska Drobtinice XXIV. 7 vdova. Telegrafična, pisana in tiskana naznanila so raznesla žalostno poročilo po vsej škofiji in še daleč čez njene meje. Kmalu so došli v Maribor preganljivi izrazi najsrčnejšega so-žalja od presvetlega cesarja, od nadškofa solnograjskega, od avstrijskih kardinalov, nadškofov in škofov, ravno tako ocl premnogih prečastitih kapiteljnov in samostanov, od veljavnih oseb svetovnega kakor duhovskega stanu. Brezbrojne množice vernega ljudstva so hodilo dan za dnevom kropit prelj ubij enega knezoškofa. častno stražo pri mrtvaškem odru v veliki dvorani škofje palače so opravljali gospodje bogoslovci, a tudi častitih šolskih sester si našel vsako uro najmanje po dve klečati pri nogah prerano jim odvzetega ustanovitelja. Pogreb se jc začel vršiti v ponedeljek dne 1. julija 1889 ob pol deseti uri dopoldne. Že v nedeljo so došli iz Solnograda nadškof Eder, pozneje premil. škofa, dr. Missia iz Ljubljane in dr. Kalin iz Celovca, poleg njih mnogo drugih prav odličnih oseb. Zbralo se je pri tem sijajnem pogrebu do 328 oseb duhovskega in redovnega stanu. Izmed svetovnih gospodov moramo omenjati eksc. barona Kiibecka, ces. namestnika iz Gradca, gospoda grofa Wurmbranda, deželnega glavarja Štajarskega, kneza Windisch-Gratza iz Konjic itd. Prisotni so bili tudi najvišji ces. kr. uradniki iz Maribora, iz Celja, iz Ptuja in od drugodi. Udeleževali so se pogreba zbrani zastopniki ne le mesta mariborskega, nego mnogo drugih občin in društev. Bogoslovci so prenesli v slovesnem sprevodu krsto, obloženo s krasnimi venci, v stolno cerkev. Tam so govorili krški knezoškof Jožef preginljivo na-grobnico po reku sv. aposteljna Pavla: »Bojeval sem dobri boj, tek dopolnil, vero ohranil; sedaj mi je pripravljen venec pravice, katerega mi podeli tisti dan Gospod, pravični sodnik.« (II. Tim. 4, 7. 8.) Naslikali so pokojnega knezoškofa lavantinskega 1. kot gorečega oznanjevalca ali učitelja svete vere; 2. kot požrtvovalnega višjega duhovnika in 3. kot modrega višjega pastirja. Vse to so izpričali z raznimi dogodki iz trudapolnega življenja pokojnega knezoškofa. Naznanili so nam v tem govoru, da so pokojni knezoškof postavili za glavnega dediča svojega imetja dijaško semenišče, »Maximilianum« imenovano, katero so ljubili kot punčico svojega očesa. Z oporoko svojo so pokazali najsijajneje srčno lju- bežen do svoje škofije. Njej so zapustili vse svoje imetje. Svojim sorodnikom so sporočili le toliko, kolikor so podedovali po svojih stariših in po svojem bratu Juriju. Po pridigi so peli metropolit Eder veliko mrtvaško sveto mašo, po sveti maši pa so se opravile predpisane molitve pri mrtvaškem odru sredi cerkve. Na to se je razvrstil velikanski sprevod iz stolne cerkve skozi večje ulice in čez trge mesta mariborskega na mestno grobišče. Dan se je bil nagnil že čez poldne, ko je tužni obhod dospel do kapelice sredi pokopališča. Odprla se je raka, ki je bila dne 27. septembra 1862 sprejela pozemeljske ostanke Antona Martina Slomšeka. Tu polože tudi njih naslednika v poslednji počitek. Tri- do štiristo pevcev, duhovnikov in svetovnjakov jim zapoje v temni grob pretresljivi spev : Requiem aeternam dona ei Domine ! in izvrstno izvežban pevski zbor gospodov bogoslovcev odgovori z latinsko žalostinko, po kateri so odmevale besede pobožnega Joba: »Vem, da moj Izveličar živi ... in da bodem v svojem mesu gledal svojega Boga«. Ne samo v Mariboru, temveč po vseh farnih in samostanskih cerkvah obširne škofije so se opravljale slovesne zadušnice za rajnim knezoškofom Jakobom Maksimili janom. Kakor so časniki poročali, udeleževalo se je verno ljudstvo teh mrtvaških svetih opravil povsodi v prav obilnem številu in s posebno pobožnostjo. Časniki raznih barv so donašali članke, v katerih so brezizjemno hvalili lepe lastnosti pokojnega vladike. Nam ni treba hvaliti življenja, katero dovolj hvalijo njegova dobra dela. Ime knezoškofa Jakoba Maksimilijana Stepišnika se bode vedno svetilo v zlati knjigi škofije lavantinske. Jernej Voli, župnik. Andrej baron Winkler, c. kr. deželni predsednik kranjski itd. Andrej baron Winkler, c. kr. deželni predsednik kranjski itd. Hvalimo sloveče može .... Pridobili so si čast pri rodovih svojega ljudstva in bili hvaljeni že v svojih dnčh. Sirah XXXXIV. 1, 7. )rijetnem in živem spominu ostane i/,vestno Kranjcem 18. marec 1. 1890. Obhajal je tedaj, kakor znano, naš vsestransko in odkritosrčno spoštovani ter ljubljeni p. i. gospod c. kr. deželni predsednik Andrej baron Winhler — desetletnico svojega neumornega in izredno plodonos-nega poslovanja v vojvodini naši, v srčno veselje Kranjske ter slovenskih rojakov naših, kakor tudi drugih mnogo-brojnih častilcev svojih izven Kranjske. V prestolnem mestu Ljubljani — dejal bi — so tekmovali vsi razni stanovi, društva, zavodi in zastopi, da so gospodu baronu prostovoljno in presrčno po svojih p. i. gg. predstojnikih, oziroma zastopnikih častitali za častno slavnost ter izrazili zaslužno priznanje in zahvalili ga zaradi neprecenljivih zaslug, dočim je dežela naznanjala brzojavnim in pismenim potem svoja vesela in hvaležna čutstva. Naši časniki pa so se spominjali vzvišenega gospoda v uvodnih člankih svojih, v katerih so proslavljali z vznesenimi besedami njega uspehe in vrline. V polnem soglasju z omenjenimi pojavi se klanjajo p. i. gospodu c. kr. deželnemu predsedniku i »Drobtinice«, katere žele ob enem o tej priliki postaviti mu mali spomenik v teh življenjepisnih črticah.') V tem pa ne-čejo nikakor žaliti dobro znane ponižnosti in skromnosti njegove, temveč vstreči le želji, da narod naš natančneje spoznava vzornega gospoda v njega življenju in delih. Porodil se je naš slavljenec dne 9. novembra leta 1825 v okraju okolice goriške, v »Nemški Vasi« ali »Pri Nemcih«, v sredi cesarskega gozda trnovskega, med Trnovim in Lokvami. Selo »Pri Nemcih« je dobilo ime uprav od pradedov gospoda barona in družbine Strasser-jeve, ki je došla ob enem z Winkler-jevimi za cesarice Marije Terezije okoli 1.1754 iz »Dunajskega Gozda« — »WienerWald« v trnovski gozd. Pozvala jih je tu sem c. kr. vlada, da so uvedli in razširili lesno obrt; odstopila jim je i nekaj zemljišča za poljedelstvo. Nemška Vas šteje danes sedem hiš, katere obdaja pogozdjeno visoko hribovje. V cerkvenem oziru podrejeno je selo vikarijatu trnovskemu, tare šempaske, v političnem občini trnovski. Stariši gospodu deželnemu predsedniku so bili kmetovalci in lesni obrtniki. Oče Jernej, jako spoštovan mož, bil je delaven poštenjak; umrl je dne 29. oktobra leta 1849 v najboljši dobi, star komaj 45 let. Bil je on vnukov vnuk onih Wmklerjev, ki so prišli iz Nižje Avstrije v današnjo Nemško Vas. Mati Katarina roj. Volk se je porodila v Trnovem, uprav blizo roba trnovskega ') S podatki mi je največ pripomogel prečastni g. kanonik in prof. Andrej Maruši« v Gorici, več ali manj p. i. gg.: c. kr. vladni svetnik Anton Globofinik, župnik šempaski Blaž Madon, vikarij trnovski Fr. Kodrič ter c. kr. komisarja Fr. Bihar in dr. Fr. Zbašnik. Iskrena jim zahvala! Pis. m. PsajpSSŠ_i___ t 0'rv/dn nroti florim nrl koder in krasen rasel«*! daleč m gozda proti Gorici, od koder je krasen razgled daleč ' '> na okrog po Goriškem. Umrla je blaga, pobožna žena dne 17. junija leta 1882; nje pogreba se je udeležil gospod baron osebno. Imel je gospod Winkler sedem mlajših bratov in eno sestro; razven enega brata žive še vsi. Le ti so dobri kmetje v goriški okolici in na najboljšem glasu pri svojih sosedih. Na domu je sedaj gospodar njegov brat Anton, zelo razumen, pošten in imovit mož; v letih 1871—81 je bil trnovski župan. Ker je on tudi gostilničar, oglašajo se v njegovi hiši kaj radi domačini; a tudi iz okolice goriške, kdorkoli potuje po istem kraju, ustavi se iz vestno pri njem. Prva leta pomladi svojega življenja je preživel mali Andrej pri svojih stariših, katere je jako rad slušal ter bil vzgleden in ljubezniv brat svojim bratom in sestri. Prvi učitel j mu je bil oče Jernej, kateri je svojega sina kaj hitro naučil slovenski-»kranjski« brati. Nato ga je peljal v Gorico v tedanjo c. kr. normalko, da bi — tako so pred odhodom rekli — vsaj eden iz Nemške Vasi znal nemški. Winklcrji in Strasserji so se bih namreč, ob-čevaje s sosedi, poslovenili že v drugem rodu. Toda jako nadarjeni in marljivi deček se jo naučil mnogo več nego samo nemški. Dasi je nespametno takratno učenje v sami nemščini delalo iz prva tudi njemu težave, vendar se je odlikoval v normalki, kakor tudi pozneje v gimnaziji in v modroslovnih šolah, v vseh šolskih predmetih, vzlasti v latinščini ga ni nikdo izmed sošolccv prekosil. Bil je skoro v vseh razredih prvi odličnjak. H krati se je kmalu s svojo pridnostjo priučil zasebno italijanskega jezika, katerega niso takrat v onih šolah poučevali. Prvak v šoli se ni prevzel, ošabnosti ni poznal; ostal je vedno ponižen, skromen ter bil izredno dobrohoten in postrežljiv součencem svojim, kateri so marljivostjo in izrednimi uspehi — ni čuda, da se je prikupil i učiteljem svojim tako, da so ga že v tretjem razredu normalke vpeljali v prve hiše mesta goriškega, v katerih je ves čas svojih študij v polno zadovoljnost učiteljev in dotičnih roditeljev poučeval deco. Tako je bil Winkler vzgojitelj sedaj že pokojnemu Leopoldu Strassoldi-ju, sorodniku maršala grofa Radetzky-a, ki jo bil pozneje nekaj časa deželni poslanec goriški. Zato lahko trdimo, da je on ljudske in gimnazijske nauke čcsto do dna prebavil. Torej je naravno, da je hotel postati profesor ali učitelj na srednjih in višjih šolah ter se je boril s to mislijo, dokler ni dovršil pravoslovnih naukov. Kar smo rekli, dokazuje to, da so ga imenovali že kot pravnika IV. leta za pristava goriške gimnazije, na kateri je učil poleg drugih predmetov dve leti lepopisje, in sicer poslednje brezplačno. Dalo mu je ministerstvo za to pohvalno pismo. Da je on tako pohvalo zaslužil in bil vrlo sposoben učitelj za ta predmet, to priča še sedaj njegova krasna, neprisiljena pisava ter njegov podpis na aktih. Pravoslovne študije jc dovršil gospod Winkler 1849. leta; učil se jih je v prvih dveh letih na Dunaju javno, a v zadnjih dveh privatno. Tedaj je bival nekaj mesecev v Ljubljani, oziroma na ižanskem gradu »Sonn-egg« kot domači učitelj grofu Auerspergu, poznejšemu deželnemu glavarju kranjskemu, ki jo umrl nekako pred 15 leti v Pevmi pri Gorici. Iz Ljubljane se je preselil v Gorico, kjer je bil gimnazijski pristav, dokler ni dostal z odliko pravnih izpitov v Gradcu. Kot praktikant je stopil v službo pri tedanji mestno-deželni sodniji v Gorici, katera je bila slična poznejši deželni, sedaj okrožni sodniji. Leto 1848 je vzbudilo narodno idejo. Winkler je spoznal takoj, da mu je potrebno popolno znanje slo-JH venskega jezika v pismu in besedi. V to se je poprijel ~~ _ - -SgSagti v z vso vnemo in prirojeno mu marljivostjo slovenščine. Že kot gimnazijski pristav je hodil poslušat gimnazijskega profesorja Premrla, kateri je poučeval slovenščino na ravno ustanovljenem samostalnem tečaju za slovenski deželni jezik.1) Zadobil je tukaj podlago, na kateri je tako pridno in vrlo napredoval. Po pravi poti je prišel slovenščini do jedra in do dna, vzlasti v pravoslovni terminologiji, naj že zadeva sodnijsko, politično ali finančno upravo; pri vseh namreč je gospod Winkler posloval ter uporabljal priliko, da se je naučil raznovrstne postave na razne razmere praktično obračati in duha teh postav natančno, temeljito razumevati. To dejansko sve-dočijo njegovi koncepti v raznih njegovih službah, ki so po vsebini in obliki enako v nemščini, kakor v slovenščini izvrstni, o čemer nas tudi več ali manj uvcrja deželni zakonik kranjski iz zadnjega desetletja. V vseh treh deželnih jezikih (slovenščini, nemščini in laščini) Primorske ter v sodnijski praksi korenito poučen, dostal jc leta 1850 izredno dobro sodnijski izpit pri c. kr. deželni nadsodniji v Trstu. Odtod se je vrnil v Gorico, kjer je bil nekaj mesecev avskultant, potem pristav. Leta 1854 so preustrojili politične oblasti ter imenovali gospoda Winklerja za aktuvarja in malo pozneje za c. kr. okrajnega pristava pri mešanem, to je političnem in sodnijskem okrajnem uradu v Sežani. Preselil so je vnovič v Gorico 1. 1858, kjer so mu izročili zemljiško odvezo v goriški kronovini, s katero sc jc bavil blizu devet let. Kako vzorno je on v tej in prejšnjih svojih službah posloval ter koliko zaupanje si je uprav zato pridobil pri predstojnikih svojih, kaže nam dovolj to, da je 1. 1866 tedanji tržaški c. kr. namestnik baron Ivcllersberg imenoval gosp. Winklerja — uradno, ne da bi bil službo razpisal, za c. kr. okrajnega predstojnika v Korminu, uprav na beneški meji, kjer je za časa vojske ») V šolskem letu 1847/48. z Italijo — pač res v zelo težavnem položaju — zastopal in varoval koristi avstrijske v polno zaclovoljnost c. kr. vlade. Ob zadnji organizaciji sodnijskih in političnih oblastij na Primorskem leta 1868 postane c. kr. okrajni glavar v Tominu. Tri leta pozneje ga imenujejo za c. kr. vladnega svetovalca, dasi je bil tedaj najmlajši okrajni glavar v Primorski. Leta 1874 sc preseli iz To-mina v Trst k namestništvu. Tu je izdeloval najtežavnejša in najvažnejša poročila (referate) v vseh treh deželnih jezikih, spadajoče v deželno kulturo in bogočastje. Imenovan leta 1875 za c. kr. dvornega svetovalca pri namestništvu ravno tam, zapusti leta 1876 Trst in se preseli kot c. kr. dvorni svetovalec na Dunaj k tamoš-njemu ravno ustanovljenemu upravnemu sodišču, kjer je bil poročevalec v upravnem in votant v finančnem senatu, dokler ga ni imenovalo Nj. Velič. dne 18. marca 1. 1.880 za c. kr. deželnega predsednika vojvodine kranjske. Prišel je gospod Winkler kot deželni predsednik na Kranjsko v tedaj jako težavnih in kočljivih razmerah. A šel jc na delo, kakor preje povsod, tako tudi sedaj z dobro voljo, pogumno, z vnetim srcem za vrle Kranjce, kar je gospod baron sam pripoznal pri slavnostnem obedu njemu na čast v Ljubljani dne 19. marca tekočega leta. Stopil je na trdna in neomahljiva tla natančnega in neumornega izpolnjevanja svojih težkih dolžnostij. Sel je pa tudi na delo — o čemer nas poučuje pogled v njega trud — z duhom in v duhu presvetlega cesarja, vsem narodom svojim pravičnega, dobrohotnega očeta, ter v svoji osebi z vzorom: pravega, poštenega, globoko izobraženega, čez vse spretnega in izkušenega, vestnega, pravičnega in od ranega jutra do poznega večera delujočega uradnika.1) ') Prav zanesljive osebe so mi sporočile, da je gosp. Winkler že med 4—5 uro zjutraj pri delu, a zvečer do 9. ure. Istega reda se je držal vedno i kot nižji uradnik. Pis. ■a -d Uprav zato jo gospod Winkler srečno izvrševal še tako težavno delo ter si pridobil v kronovini že doslej toliko zaslug', da jc župan ljubljanski, g. Peter Grassclli, pri ravno omenjenem obedu po pravici izpregovoril besede: »In da nam ni vlada ničesar drugega storila, nego izročila načelništvo deželne uprave v roke deželnega predsednika gospoda barona Winklerja, dovolj je vzroka, da smo vladi iz srca hvaležni.«1) Katera pa so dela njegova ? — Dolga vrsta jih je. Da bi hoteli našteti in opisati vsa, morali bi prepisati deželni zakonik kranjski iz zadnjega desetletja, prepisati vsaj deloma stenografični zapisnik obravnav deželnega zbora ter navesti premnogo drugih dejanj, katera pričajo, s kolikim vsestranskim trudom, s koliko požrto-valnostjo in ljubeznijo je deloval gospod Winkler za prospeh dežele naše. Izvestno pa, da omenjamo le važnejše stvari, prva, neprecenljiva zasluga njegova je, da je podelil deželi (kakor pišejo »Novice« o njega desetletnici) »z voljo neupogljivo, z nekaljeno pravičnostjo uprav v duhu presvetlega našega cesarja pravi narodni mir, da po hudih borbah obveljala je v deželi volja cesarjeva in klic njegovega namestnika barona Winklerja: Vsakemu svoje!« Slovencem, v vojvodini v ogromni večini, je priboril, kar jim priznava pravica, dočim ni Nemcem v resnici ničesar odvzel. Dostojno mesto so dobili prvi — v strogem smislu postave — v vseh raznih zastopih dežele: v deželnem zboru in odboru, v trgovinski in obrtnijski zbornici, v deželnem šolskem svetu, v mestnem zboru ljubljanskem in v zastopih drugih občin v deželi, kjer so bili preje v manjšini. Postavno svoje mesto jc zadobila tudi slovenščina v srednjih in ljudskih šolah, ne da bi se kratilo učenje nemščine v toliki meri, kolikor je za naše razmere primerno in koristno. ') »Laibacher Zeitung«, letnik 1.09, št. 66. Ker je pa zaclobil narod slovenski v deželi postavne svoje pravice, vzdignil se je v nemških liberalnih listih 1 jut vihar proti gospodu Winklerju; razsajal je besno nekaj let, a naposled se polegel in utihnil, ker mu ni mogel nikdo dokazati krivice, vzlasti pa, ker so bile nove naredbe popolnoma postavne in po potrebi utemeljene. Pomisliti je treba, da moro v težavnih in sitnih zadevali edino le postava kazati pot do miru in edinosti. Da so bilo njegove naredbe tudi umestne in praktične, kažejo uspehi. Vse to je potrdila svečano desetletnica gospoda deželnega predsednika, o kateri so mu Slovenci in Nemci v deželi — vsi prostovoljno, neprisiljeno — izrazili resnično in najsrčnejše sočutje. Izredne uspehe jo dosegel gospod baron Winkler tudi na gospodarskem polju. Pospešil je izvrševanje zemljiške odveze in skrbel, da so se zboljšale ceste. Pripomogel je največ, da se je izdelal in vpeljal novi ccstni in cestni volilni zakon, s katerim so se odstranile največje napake, ki so se udomačile pod prejšnjim zakonom. Stalne zasluge si je pridobil v deželni kulturi. Pazil je strogo, da so se v to stroko spadajoči zakoni izvrševali, kakor tudi deloval na to, da so se izdelalo nove postave, katerim je smoter, da se povzdigne kmetijstvo in živinoreja; tako n. pr. zelo važen bode zakon iz njegovega peresa, kateri je sklenil lanski deželni zbor o po-vzdigi živinoreje; sankcija istega pričakuje sc v kratkem. Veliko zaslugo ima gospod baron tudi v tem, da se s pomočjo melijoracijskega (izboljševalnega) zaklada vrše popravne stavbe pri hudournikih in potokih, ki so preje toliko škode povzročevali. Važen za občine in posestnike skupnih zemljišč je zakon o razdelbi skupnih zemljišč in uredbi dotičnih skupnih pravic do njih uživanja in oskrbovanja v Kranjski. Temu zakonu, pri katerem je gospod deželni predsednik sodeloval, je posledica, da se bodo razdelili skupni pašniki in drugo bolj ali manj nerodovitno ozemlje; izboljšali je bodo posamni posestniki. Njegovo delo je tudi postava o pogozdovanju Krasa. Važnega pomena je zdravstveni zakon iz leta 1888; izdelal ga je gospod "VVinklor. Isti zakon, ki se je pri nas že vpeljal, posnemajo sedaj v drugih kronovinah. Na polju pouka se jc pod njegovo upravo veliko storilo. Na gimnaziji ljubljanski so sc uvedle slovenske para-lelke, na pripravnici sc je uvedla, oziroma razširila, slovenščina kot učni jezik. Ustanovila se je dolga vrsta ljudskih in obrtnih šol, mnogo se jih je razširilo. Vrla moč je bil g. baron Winkler v deželni zbornici. Od leta 1880 do danes skoro ni bilo seje, v kateri bi ne bil on govoril ter pospeševal delo z bogato svojo izkušnjo. To so pripoznali in pripoznavajo soglasno naši deželni poslanci, njim na čelu deželni glavar gospod dr. Josip Poklukar, vzlasti v seji iz dne 22. oktobra leta 1888 v teh-le besedah: »Zahvaljujem se pri tej priliki posebno našemu čast. gosp. deželnemu predsedniku. Zelo me je veselilo, da se je načelnik manjine (gospod baron Apfaltrern) tega zbora pri neki priliki zadnje dni izrekel, da je večina slavnega zbora posebno zaradi tega v gospodarskih vprašanjih dosegla večje uspehe, ker ji je bila naklonjena sedanja vlada. Gospoda! prepričan sem, da, ako smo dosegli uspehe, pripomogel je k temu v prvi vrsti naš neposredni zastopnik vlade v naši sredini. Zaradi tega sem prepričan, da v smislu vseh govorim, ako se prečastitemu gospodu deželnemu predsedniku zahvaljujem za gorko zastopanje interesov naše dežele in neumorno sodelovanje pri vsem delovanju v našem zboru.«1) Kakor v državno-uradnem poslovanju, enako neumorno delaven jc bil gospod Winkler v raznih Ijudskih-narodnih zastopih. Pričenši z ustavno dobo od 1. 1861, *) »Obravnave« dež. zbora kranjskega v Ljubljani. Str. 295. bil je 19 let nepretrgoma deželni poslanec v goriškem deželnem zboru in prvih šest let, dokler jc bival v Gorici, tudi deželni odbornik; 1. 1877 je postal deželnega glavarja namestnik. Pridobil si je tu zaslugo, da je v deželnem odboru — med petero odborniki edini Slovenec — uvedel, na stališču enakopravnosti, s pomočjo tedanjega deželnega glavarja goriškega, Vil. Pace-ta in odvetnika dr. Karola Doljaka — slovenski jezik poleg italijanskega v deželni urad. Pač res redka zasluga, tembolj, ker dotlej še nikjer ni doživel naš jezik te časti, in drugič, ker so po tem vzgledu tudi vsi drugi uradi slovenskih županij v goriški kronovini vpeljali slovenščino kot uradni jezik. Istotako je imel g. Winkler, c. kr. okrajni glavar v Tominu, slovenščino za uradni jezik pri okrajnem glavarstvu za občine in stranko slovenske. Trajna zasluga njegova kot deželnega poslanca in odbornika jc tudi, da je priboril popravo volilnega reda goriškega, to je, razdelitev velikega posestva v dve skupini: v laško, h kateri pripada okraj gradiščanski, izvzemši slovenske posestnike v Brdih, ter slovensko skupino, kamor spadajo i laški in nemški posestniki v Gorici ter posestniki slovenskih okrajev na Goriškem. Slovenski veliki posestniki imajo odtod, če so edini, iz-vestno tri svoje zastopnike v deželnem zboru, to je. enako število z Lahi. In ko so obveljale direktne volitve v državni zbor, volili so goriški Slovenci v letih 1873 in 1879 gospoda Winklerja tudi za državnega poslanca; poslaniška zbornica pa v finančni, pravni in druge odseke; često je bil izvoljen i v delegacijo. Da je on tu izborno zastopal svojo volilce, svedoči med drugim njega poročilo volil-cem iz lota 1879. Za deželnega predsednika imenovan, odpovedal se je leta 1880 državnemu in deželnemu poslanstvu. Kot c. kr. okrajni glavar v Tominu je bil gospod "VVinkler ob enem ves čas, to je, šest let načelnik t tamošnjemu okrajnemu cestnemu odboru, kjer je zidal ) ceste na vseli straneh v okraju brez zemljemercev in z malimi stroški. Vzoren in zaslužen v službi presvetlega cesarja ter istotako kot zastopnik ljudstva, zavzema gospod deželni predsednik — marsikateremu v lep vzgled — častno mesto v šivi veri, v pravem katoliškem mišljenju in življenju. Z Bogom in v Bogu on živi ter uverjen z apostolom, da »Ne tisti, ki sadi, ne kdor priliva, jc kaj, temveč le Bog, ki rast daje,«1) pričenja in izvršuje dela svoja. O tem nas kaj lepo poučuje mod drugim njegova prva zasebna pot v Ljubljano, kamor je prišel 1. 1880, da se je o tem in drugem posvetoval ter pogovoril s prednikom svojim, vitezom Kallino. Prva stopinja bila mu je tedaj v frančiškansko cerkev, kjer je v goreči molitvi zahvalil Boga za podeljene mu dobrote in njemu izročil sebe in usodo kranjske dežele. Bogu udan je gospod "VVinklcr od nekdaj zvest in pokoren sin svete matere katol. cerkve; dolžnostij svojih do nje nikdar ne zanemarja. Tudi v stiski nujnih opravil ne opusti sv. maše ob nedeljah in praznikih, kakor ne preje kot nižji uradnik, enako ne sedaj kot deželni predsednik. Tudi glede na prejemanje sv. zakramentov, na post in druge cerkvene dolžnosti jc gospod baron vzgled vernega, dobrega katoličana. In ko potuje po deželi, prva pot mu je vselej v farno cerkev, da počasti Boga, o čemer nam priča dolga vrsta vzgledov. Vnet kristijan je gospod predsednik goreč častilec Matere Božje. Ko je bil dne 15. maja leta 1881 v Vipavi, šel je zjutraj za rana v Log k Mariji Devici na božjo pot, kjer je vsem prisotnim v spodbudo dalje časa kleče pobožno molil. Znano pa je, da: »Tem, ki Boga ljubijo, vse v dobro izide.«8) Dobri oče nebeški ni zapustil blagega I. Kor. 3, 7. - a) Rim. 8, 28. ff^ gospoda predsednika, podpiral ga je vodno v njegovem lj| vsestranskem, težavnem in često jako kočljivem delovanju ter bogato blagoslavljal njegov trud; — saj to svedočijo že omenjena dejanja njegova. Dobrohotna so mu nebesa tudi v zasebnem druž-binskem življenju. Dala so mu zvesto, preskrbno in blago, njega vredno velerodno gospo soprogo Marijo, rojeno Persoglia, in sedem nadepolnih otrok. Najstarejši sin baron Eyon je sedaj c. kr. okrajni komisar v Radoljici, baron Filip c. kr. vladni praktikant pri namestništvu v Trstu, baron Alfred je c. in kr. kadet naše mornarice in baron Maks je še v šolah. Izmed treh hčera je poročena baronica Marija z gosp. grofom Pace-tom, c. kr. dvornim svetovalcem in deželnega predsednika namestnikom v črnovicah v Bukovini, baronici Andreana in Mclita sta pri stariših svojih v Ljubljani. Vsem svojim otrokom je gospod baron ljubezniv in preskrben oče, kateremu je bilo in je vzlasti na tem, da so se vzgoje-vali in se vzgojujejo v strogo Versko-nravnem in domoljubnem duhu. Zaslužnemu gospodu baronu je jako naklonjen naš presvetli cesar. Zaslužno ga je odlikoval že kot okrajnega predstojnika v Korminu z vitežkim križem Franc-Jožefovega reda in leta 1883 z redom železne krone II. vrste ter ga povzdignil tedaj v baronski stan. % Cenili in spoštovali so gospoda Winklerja vsi njegovi predstojniki še celo v časih, ki niso bili prijazni Slovencem, ker so ga spoznavali kot izvrstnega uradnika in delavca. Tako mu je dala prelepo spričevalo c. kr. deželna nadsodnija v Trstu, kakor so ga tudi razna ministerstva počastila s prav toplim in odličnim priznanjem. Spoštovali so gospoda Winklerja povsod njegovi tovariši v uradu, kakor ga sedaj kot očeta ljubijo njegovi podložniki. M I Istotako se je priljubilo njegovo ime ljudstvu, kjerkoli je posloval, uvidevšemu, da izredno prijazni, ponižni in vsakemu pristopni gospod ž njim čuti, jc ljubi in pozna njega težnje ter želi in se trudi z vsemi svojimi močmi v bedi mu pomoči. Uprav zato skazuje in mu je skazovalo — od najvikšega do najnižjega — neomejeno zaupanje svoje vzlasti s tem, da ga je volilo na Goriškem v razne zastope svoje, kakor tudi odlikovalo, ker je njega imenovalo za častnega občana; tako na Primorskem: v Sežani, v Korminu, Kastvi itcl., kakor na Kranjskem : v Ljubljani in skoro v vseli mestih, trgih in občinah na deželi. To in presrčni pojavi o desetletnici njegovi v Kranjski od Slovencev in Nemcev, vseh stanov in krajev — govore pač glasno dovolj, kako globoko je v prebivalstvo seglo barona Winklerja ime, kako spoštovan in ljubljen je naš gospod deželni predsednik, katerega naj nam ljubi Bog ohrani zdravega, srečnega na čelu uprave kranjske še mnoga, mnoga leta ter blagoslavlja, kakor doslej, i v bodoče dela njegova! To srčno želo »Drobtinice« in ž njimi izvestno mnogobrojno število drugih. Ivan Lavrenčič. Drobtinice. XXIV, ■ m* 8 Karol Tedeschi, župnik. Karol Tedeschi, župnik. Mlada leta Tedeschijeva. j^^.|:ajprcj moram povedati čitatelju, da vem največ po-msII.J\X datkov i/ življenja Tedeschijevega iz ust pokojnika samega; nekatere od drugih zanesljivih gospodov. Naprošen — sem jih napisal. Karol Tedeschi se je narodil dne 25. avgusta 1807 v Stražišču pri Kranju. Stariši so mu liili ubogi a pošteni in zlasti mati prav zelo pobožna. Oče jo bil Lah, iz Laškega Vidma, mati Slovenka-Stražiščanka. Oče je prišel že kot 171etni mladenič, povabljen od tedanjega sitar-skega veletržca Pagliaruzzija v Kranj, da bi sc sitarije izučil in mu potem vodil kupčijo s sitarsko robo po laških deželah. Toda razmere so nanesle drugače. Tedeschiju ni ugajala služba pri Pagliaruzziju, kupil si je tedaj s svojimi prihranjenimi novci v Stražišču prav blizo cerkve sv. Martina hišo in malo posestvo ter sc oženil. Bog mu jc zakon blagoslovil s četvero otroki., Med njimi so bile tri hčerke starejše, menda najmlajši je bil naš Karol. Mirno in skromno je živela nekaj časa Tedeschijeva družina na mali domačiji. Oče je bil namreč precej omikan, govoril je izvrstno književni jezik italijanski in je kmalu na svojo roko pričel s siti kupčevati po Laškem. Toda sreča Tcdcschijevi družini ni ostala dolgo časa mila. Pokojnik mi jc pravil prav pogostokrat, kako hudo jc obiskoval Oče nebeški njegovo družino z revami in nadlogami in kako se jc moral sam od prvih otročjih let z velikim pomanjkanjem boriti, dokler ni do poslednjega krajcarja poplačal očetovih dolgov. Ko je namreč že poprej omenjeni veletržec Pagliaruzzi videl, da tekmuje ž njim Tedeschi pri njegovi kupčiji, pričel je na vso moč rovati zoper njega, ter ga je slednjič, ker je bil bogat, tudi res popolno pripravil na beraško palico. Tožil in obrekoval ga je pri gosposki, tako da je mladi Karol večkrat s strahom moral gledati, kako so leblajtarji najbolj skrite kotičke pri hiši preiskovali ter seveda zastonj iskali prepovedanega -—■ tihotapskega blaga. Tedeschiju tedaj, da reši sebi in svoji družini dobro ime, ni bilo nič drugega storiti, nego da prične pravdo zoper svojega nevoščljivega nasprotnika. Pravda je trajala veliko let. Tedeschi je bil zaradi svoje kupčije celo osebno pred cesarjem Francem I., kateri ga je prav ljubeznivo sprejel ter mu obljubil, da bode sam za to skrbel, da se dolgoletna tožba vendar le enkrat konča. In res! Tedeschi je pravdo dobil, svoje dobro ime je ohranil, toda kar se pri takih okoliščinah prav pogosto zgodi, prišel je tudi na beraško palico. Vse bi mu bili prodali, da ni Karol — takrat že kapelan — prevzel vseh očetovih dolgov na svoje rame ter tako rešil malo očetovo posestvo. O teh žalostnih družbinskih razmerah mi je pokojnik prav mnogokrat pravil ter jc vedno zatrjeval nedolžnost svojega očeta. Rekel mi jc: »Plačal sem za očeta, ker sem vedel, da ni svoje nesreče sam kriv in ker nisem mogel dvomiti nad njegovo poštenostjo.« Prvi učitelj mlademu Karolu je bil — kakor je bila za tistega časa sploh navada, ko še ni bilo skoro v vsaki vasici učitelja, kakor dandanes — domači šmartinski kapelan. Ta jo prav kmalu spoznal nadarjenost Karolovo ter je očeta, kateri si zaradi svojega uboštva ni upal dijaka šolati, vendar le pregovoril, da jc koj drugo leto poslal svojega sinka v Kranj na tako imenovano glavno šolo. Vendar pa je pokojnik sam priznal, da bi nikdar ne bil prišel na latinske šole, da ni imel tako dobre in skrbne matere, katera jc trdega Italijana očeta vedno pregovarjala in tudi kakor prava Slovenka vedno molila, da bi njen ljubček enkrat stopil pred Gospodov altar. V Kranju mu jc šla na glavni šoli začetkoma trda. Ker je bil oče Lah, mati Slovenka, seveda niti besedice nemške ni razumel; sploh ni znal nobenega jezika, zakaj oče ga je učil laški, mati nasproti slovenski. Učitelj njegov pa je bil hud prijatelj nemštva. Gorje učencu, kateri se je v šoli prcdrznil kako domačo besedico izpregovoriti! Mlacli Tedeschi je to sam mnogokrat izkušal, kar je pozneje v šali prav rad pripovedoval. Zlasti si je dobro zapomnil, kako britko se mu je takrat godilo, ko jo v šoli odšteval: »Null von Null getauft« (t. j. ničla od ničle »krščena«), mesto »geht auf«, (t. j. »odvzeta nima ostanka«). Čuditi sc torej moramo, da jc bil že takoj prvo šolsko leto med obdarovanci. Nikdar ni mogel pozabiti, kako se je takrat sramoval, ko je z drugimi odličnjaki vred moral iti v kratkih lda-čicah, belih nogavicah in v zelenkastem fraku na glavno izkušnjo. Med součenci, katere je Tedeschi dobil še v kranjskih šolah, naj omenim le dr. Janeza Bleivveisa. Prijateljska vez, katero sta v šolskih klopeh sklenila, vezala ja je do smrti. Večkrat sta se v poznejših letih obiskovala in si dopisovala, kakor sem se prepričal iz mnogoterih pisem, katera sem dobil v zapuščini. Zadnjikrat sta se videla 1880. leta na zlati maši svojega sošolca Antona Zamika. Zanimivo je tudi, da je Tedeschi od Bleivveisove matere dobil nalogo, naj vendar le njenega Janeza pregovori, da ž njim vred vstopi v ljubljansko semenišče. Toda materine solze kakor tudi Karolove prošnje so bile zastonj. Janez je ostal svojemu poklicu zvest ter jo popihal na Dunaj. Leta 1818 se je preselil Karol na latinske šole v Ljubljano. Skozi vsa leta je prav dobro napredoval in je bil vedno med odličnjaki, kakor kažejo spričevala, katera je skrbno hranil do smrti. Zlasti za jezikoslovje jo imel izvrstne zmožnosti; teže pa se je učil računstva in prirodoslovja, kar je sam odkritosrčno pripoznaval. Z računstvom je imel na liceju poseben križ in ko je enkrat tudi v tem predmetu eminenco dobil, rekel je dotič-nemu profesorju sam naravnost, da sc je gotovo zmotil, ker mu je dal red, kakoršnega ne zasluži. Pač redka odkritosrčnost in še redkejše očitanje! Gimnazijski profesorji imajo le redkokdaj srečo, da slišijo kaj enakega. Vsa gimnazijska leta je ostal Karol tak, kakoršen jc prišel iz domače hiše — veren in pobožen mladenič. Prelepih materinih naukov ni pozabil, za vesele in kratkočasne družbe svojih tovarišev mladi Tedeschi ni posebno maral, dasi je sam bil zmirom vesele nravi in vedno poln zdravih dovtipov. Med nje- govimi šolskimi tovariši jc bilo mnogo strastnih igralcev. Tedeschi pa ni nikdar prijel karte v roke ter je bil vse dni svojega življenja največji sovražnik vsake igre. čas mu je bil pre-dragocen, da bi ga za take neumnosti — kakor jc rekel — tratil. Najbolj priljubljena je bila Karolu za njegovih dijaških let frančiškanska cerkev. Tjekaj je zahajal, kar je zadnje mesecc pred smrtjo z ljubeznivo otroško priprostostjo pripovedoval, vseh osem let h krščanskim naukom; tukaj je bil navzoč tudi pri vsakih slovesnih večernicah ter jo bilo njegovo največje vesolje, da je mogel na strani pevovodje prepevati hvalnice. Za samostansko življenje pa vendar le ni čutil poklica. Njegov rojak, pozneje tako sloveči p. Benvenut, vabil ga je namreč večkrat, naj vstopi v red frančiškanski, toda Tedeschi mu jc vedno odgovarjal: »Za redovno življenje nisem. Bog me kliče v drugo službo.« Da je o počitnicah rad zahajal k svojim starišem, to jc naravno, saj jih je srčno ljubil. To nam priča njegova nepopis-ljiva žalost, ko mu je Bog njegovo drago mater poklical k sebi v boljše življenje. Bil je Karol takrat nekako sedmošolec. Že kot dijak je zahajal o počitnicah prav rad v družbo domačih duhovnikov. Pri sv. Joštu je bil za tiste dobe jako pobožen in goreč duhovni pastir, Juliani po imenu. Bil jc rodom Lah, kakor jc bilo v pričetku tekočega stoletja veliko duhovnikov na Kranjskem. S Tedeschijem sta bila kmalu najboljša prijatelja. Prav pogosto ga jc pri sv. Joštu obiskoval, tudi mu, ako le mogoče, stregel pri daritvi sv. maše, kar si jo štel stari gospod vodno v veliko čast. Še v svoji visoki starosti spominjal se je Tedeschi z veseljem tega svojega prvega duhovnega prijatelja ter jc znal veliko šaljivih dogodbic iz njegovega življenja pripovedovati. Kakor pravi Stražiščan se je zabaval o počitnicah prav rad s ptičjim lovom. Vsako leto jc imel tam pod šmarjetno goro zeleno čakalnico napravljeno, kamor je sleherni dan, da je lc vreme ugodno bilo, nosil svojega vabljenca. Sploh je bil velik prijatelj krilatih pevcev. Še kot župnik gorjanski je zahajal rad v gozd, le da je poslušal ptičje petje. Tako so mu hitro minula dijaška leta. Prav dobro je izvršil 1826. leta liccalne študije in odločiti so mu je bilo za bodoči stan. Pravil je sam, da mu je bila volitev lahka in da ni dolgo pomišljcval: »Karol, kam pa sedaj?« Prav lahko smo se iz njegovega mladostnega življenja prepričali, da gaje Bog sam odbral v svojo službo, da ga je klical med delavce v svoj vinograd. Klic gospodov bila mu jc zapoved. Oglasil se jo v bogoslovje in jo bil, še le 19 let star, z 42 tovariši sprejet v bogoslovne šole. Kakor je že do sedaj natančno izpolnjeval svoje dolžnosti, tako se je sedaj šc veliko bolj skrbno in pridno začel učiti bogo-slovskih ved; vadil se je pa tudi že zunaj semenišča v pravem duhovskem življenju. Predstojniki njegovi so hitro spoznali izvrstne zmožnosti mladega bogoslovca, zato so ga takoj drugo leto sprejeli v semenišče. Le samo eden tovariš njegov je bil ž njim vred v duhovsko hišo sprejet, drugi so morah čakati do 3. ali celo 4. leta, ker je bilo semenišče prenapolnjeno. Kdo je bil sedaj srečnejši in zadovoljnejši nego naš Karol! Tu v semenišču, ločen od posvetnega hrupa, prost skrbi j za vsakdanji živež, posvetil se je popolno vzvišenemu poklicu. Zvesto in pridno je poslušal bogoslovsko predavanje, vse kolikor mogoče natanko pisal za profesorjem in potem šc enkrat prav lično prepisaval, tako da sem v zapuščini celo versko vedo, nravoslovje in pastirsko vedo dobil tako lepo spisano, da bi pisava čast delala vsakemu lepopiscu. # Tako je res prav izvrstno napredoval. A pri tem ni nikdar zanemarjal svojih pobožnih vaj. Že bogoslovec je rad in pogosto obiskoval najsvetejši Zakrament in je že v tisti dobi, ko je bilo po naši škofiji v takih pobožnostih vse bolj mrzlo, občutil britko, da bogoslovci v svoji domači kapeli niso imeli shranjenega svetega Rcšnjcga Telesa. »Nas so vzgojevali v popolno drugačnem duhu«, tožil je večkrat, »kakor sedanje bogoslovce. V vseh semeniških letih nisem slišal niti enkrat priporočati presvetega Rešnjega Telesa. A jaz sem čutil živo potrebo tega najbolj gotovega pripomočka za pravo duhovniško življenje.« Te besede je večkrat ponavljal častitljivi starček. Naj omenim pri tej priliki tudi, da je imel veliko veselje do petja in da je bil prijateljsko zvezan še kot bogoslovec z našim slavnim skladateljem Riharjem. V liturgijskem petju sc jc vadil že v semenišču tako pridno, da se jo na pamet naučil vseh antilon za božični praznik in za celi veliki teden. Te je še SOletni starček natanko po rimskem antifonalu brez sekiric tako izvrstno prepeval, da sem moral zmiraj občudovati njegov izvanredni spomin. Lepo in pošteno petje je ljubil vse svoje življenje; kjerkoli so bili v kaki veseli družbi pevci, bil je Tedeschi gotovo med njimi in še poslednja leta pred smrtjo sta imela s pisateljem teh vrstic marsikateri večer pevsko zabavo. Tedeschi — kapelan. Ker Tedeschi po dovršenih bogoslovnih naukih še ni imel kanonične starosti, sprejel je skupno s svojimi tovariši od škofa Antona Alojzija Wolfa le samo prva dva višja reda. Za mašnika je moral čakati do pozne jeseni. Čudno se bode zdelo častitim čitateljem, ako povem, da se je Anton Alojzij branil dijakona Tedeschija v mašnika posvetiti. Zakaj? Preveč duhovnikov je imel in vse službe so bile oddane. Lahko si tedaj mislimo veliko žalost našega znanca, ko je — tako blizo svojega cilja — moral slišati od svojega škofa: »Potrpite, sedaj še nikjer nimam prostora za vas!« Kaj ne, kako velik razloček med tistim in pa sedanjim časom, ko škof in ž njimi vred vsa verna čreda tako željno pričakujejo malega krdelca novomašnikov, ki stopi v vinograd gospodov! % Toda tudi ta težka izkušnja je za Karola minula. 10. oktobra 1830. leta je bil v mašnika posvečen. Novo mašo je pel v svoji domači župnijski cerkvi sv. Martina na nedeljo »Spomina posvečevanja vseh cerkva«. Pridigoval mu je tadanji šmartinski kapelan Matija Leben. Slovesnosti], kakoršne so navadno ob takih prilikah, na Tedeschijevi novi maši ni bilo. Preubog in preponižen jc bil. Vendar pa se je vse dni z veseljem spominjal tega najsrečnejšega dne svojega življenja. Zlasti si je globoko v srce in v spomin zapisal besede, katere mu je njegov prijatelj Juliani po opravljeni prvi sveti daritvi zaklical: »Carole, labora ut bonus miles Christi!« — »Karol, deluj kakor dober vojak Kristusov!« Njegovo 581etno delovanje je bilo delovanje pravega duhovnika. Tedeschijeva prva služba je bila v prijaznem trgu sodraš-kem v ribniški dolini. Ker mu njegovi znanci niso obetali nič prijetnega, šel je mladi kapelan z nekim strahom na odločeno mesto. Dobil jc jako ostrega, ob enem pa tudi, kar se je pozneje pokazalo, jako gorečega predstojnika, vikarja Kavčiča. Hladno so ga sprejeli. Ko je gospod vikar videl malo in revno Tedeschi jevo prtljago, vprašal ga je šaljivo: »Ali se je moj novi pastir ali moj novi kapelan priselil ?« Več tednov je trajala po-skušnja. Prav dobro jo je Tedeschi prestal. Ravnal sc je po sklepu, katerega je naredil že potoma v Sodrašico: »Molil bom in ubogal: kaj sc mi potem more hudega zgoditi!« Kmalu sta bila s Kavčičem najboljša prijatelja. Izmed vseh župnikov, kar jih je imel, cenil je Tedeschi Kavčiča najbolj, in Kavčič je še na smrtni postelji priporočal svojim župljanom, naj — čc le mogoče — dobe Tedeschija, takrat župnika prežganjskega, za njegovega naslednika. »Od Kavčiča sem se veliko naučil«, rekel je večkrat, »on je bil moj pravi oče.« Tako se je vedno spominjal s hvaležnim srcem svojega prvega župnika in je trdil, da je bil na svoji prvi službi najbolj zadovoljen in srečen. Jaz bi celo rekel, da se je Tedeschi v marsičem še preveč navzel Kavčičevega duha, da se je ravno od njega navadil neke nezaupljivosti in ostrosti, katera se nikakor ni vjemala z njegovim že od narave tako dobrohotnim in ljubeznivim srcem. Le poldrugo leto je bival Tedeschi v tako priljubljeni mu Sodrašici. O sv. Juriju 1832. leta nahajamo ga že kot prvega kapelana v Polhovem Gradcu. Za tovariša je dobil Ant. Grašiča, poznejšega kanonika novomeškega. Gospod Anton se je čutil ponižanega, da on ni imenovan za prvega kapelana, ker je bil že poprej v Polhovem Gradcu; zato ga je naš ponižni Karol kar sam povzdignil na to častno mesto. Prepustil mu je boljše stanovanje, kakor tudi druga častna opravila in si ga s tem naredil najljubeznivejšega tovariša. Z župnikom J. Constantini jem pa nista bila nikdar taka prijatelja, kakor s Kavčičem. Mladi gospod Karol je ves gorel za svoj vzvišeni poklic, bil je delaven in odločen, tako da ni odstopil od tega, kar je spoznal za dobro in za svojo dolžnost. V pograjski župniji bilo pa je za tiste dobe veliko gnilega. Stari župnik ni mogel veliko storiti. Tedeschi se je torej lotil prenavljanja kar na svojo roko. Začel jc krščanske nauke in nedeljsko šolo, prav skrbno je poučeval mladino za svete zakramente in je odpravil mnogo razvad po župniji. Vsi dobri župljani so mu bili za to iz dna srca hvaležni. Hvala novega gospoda kapelana se je širila od ust do ust. Tudi gospod Anton mu je, od začetka seveda bolj s strahom, zvesto pomagal, le stari gospod sc ni mogel z vsem tem nič kaj sprijazniti. Večkrat je moral od svojega predstojnika slišati očitanje: »Gospod Karol, zakaj tako? Tako ni bilo pri nas nikoli.« Drugikrat se je pa pritoževal proti gospodu Antonu rekoč: »Ta Lah nam bode vse zmešal.« Da so v Ljubljani prav kmalu zvedeli o izvrstnem delovanju Tedeschijevem, je gotovo. Ni čuda tedaj, da ga jc škof Anton Alojzij zaradi tega odločil za stolnega kapelana in prvega kantorja. A glejte novi dokaz za veliko skromnost Tedeschijevo! Komaj zve, da ga nameravajo prestaviti v Ljubljano, gre hitro k grolu Blagajn, velikemu prijatelju Wolfo-vemu, prosit ga, naj vendar le škofa pregovori, da bi ga ne vzel v Ljubljano, ker ni za stolno cerkev. Ta želja se mu je izpolnila, ker je Blagaj gotovo sam najbolj želel, da ostane Karol še dalje na svojem mestu. A dnevi njegovega službovanja v Polhovem Gradcu so bili vendar pri kraju. Župnik sam je neki prosil, naj ga rešijo nadležnega kapelana, kateremu ni bila nobena reč po godu. Tedeschi namreč je prav težko poslušal godce na pograjskem koru, kateri so dopoldne godli svoje po-skočnice pri najsvetejšem opravilu, popoldne pa so jih zavijali po krčmah in plesiščih. Slednjič se ohrabri in tudi tem napove vojsko. Nobeden teh škripačev ni smel več na kor, kadar je imel on duhovno opravilo. To pa je bilo župniku vendar le preveč, godci so mu bili nad vse dragi. Karol je moral vzeti popotno palico v roke. Dobil je »za kazen« veliko boljšo kapela-nijo na bližnji Vrhniki. Tudi v tej župniji je deloval neutrujeno, ob enem pa tudi v veliko zadovoljnost svojega novega župnika - dekana. Kakor znano, bila je 1836. leta grozovita kolera na Kranjskem. Na Vrhniki je razsajala ta morilka neusmiljeno. Po 10—20 mrličev so zagrebli vsak dan. Koliko dela in truda za tri duhovnike! Tedeschi je bil brez strahu, meneč, ako Bog ve, da sem potreben, varoval me bo, sicer naj se zgodi volja božja! Z živimi a priprostimi besedami je pripovedoval mnogokrat svoje dogodke za te dobe: »Spal sem navadno po dve do tri ure, zakaj zvečer sem prišel okoli 10. ali 11. ure domov in zjutraj sva stala že ob 1. ali 2. uri s tovarišem Skubicem pri altarju; na pot sva vzela po 10—15 hostij. Prigodilo se je pa tudi, da tovariša celi teden nisem videl. Jedel sem prav malo, lo kozarec dobrega vina iz 1834. leta me jc pokrepčaval. Maševal nisem včasih po več dnij; ob nedeljah nismo imeli redne službe božje, brevirja nisem mogel redno moliti. Bog nas je očividno podpiral, sicer bi nc bili mogli prestati.« Velika revščina je nastala vslcd kolere po celi župniji. V marsikateri hiši so ostale same sirote brez očeta in matere. Tedeschi sc je skazoval tudi v telesnih revah in nadlogah usmiljenega Samarijana. Ne le da je sam podpiral zapuščene, kolikor je mogel po svojih skromnih pripomočkih, hodil jo po imovitih hišah in prosil, da so jih tu in Ifun vzeli v oskrbovanje; pisaril je pa tudi v Ljubljano svojim duhovnim prijateljem, da so zbirali po mestu milodarc za vrhniške reveže. Tako je bil zapuščenim duhovni in telesni oče. Šc mnogo let po njegovem odhodu so se spominjali Vrhničani dobrotljivega Karola s hvaležnim srcem. Z Vrhnike so je preselil 1838. leta v Cirknico. Za tovariša jc dobil še sedaj živeča gg. Valentina Sežuna, župnika dobrc-polj.skega, in Antona Kraševica, upokojenega župnika v Metliki; župnik mu jc bil gospod Igri. Avsec. Prav kmalu sc je tudi tukaj udomačil, posebno ker jo dobil tako ljubezniva in za vse dobro vneta tovariša, da so bili vsi trije prav res ene misli in enega srca. Pogosto se jc spominjal šc v svoji visoki starosti prijetnih ur, katere jc preživel v Cirknici. A dolgo ni bilo dano prijateljem ostati skupaj. Prvi jc moral Cirknico zapustiti g. Sežun, ker je šel za mestnega kapelana k sv. Petru v Ljubljano. Drugi je bil na vrsti naš junak. Kakor v Polhovem Gradcu bilo je tucli tukaj njegovo samostojno, včasih celo preostro pastirsko delovanje krivo, da je moral prekmalu zopet na novo službo. Sedaj so mu odločili Zire nad Loko. A obljubili so mu, da ne bode dolgo časa ostal v Zireh — na tem težkem, pa tudi manj ugodnem mestu. Naj mi bode dovoljeno navesti le en sam slučaj, kateri nam jasno kaže, da je Tedeschi rabil tudi najskrajnejša sredstva, kadar ni mogel drugače priti do namena. Na Rakeku se je za njegovega službovanja v Cirknici bilo naselilo nekaj divjih zakonov in nekatere take malovredne osebe so bile celo iz tujih župnij. Dolgo časa se jc Karol s prijaznim, pa tudi z resnim opominjanjem prizadeval, da bi veliko pohujšanje potrebil i/, župnije. A trud njegov je bil bob v steno. Kaj naj bi še storil? Svojima tovarišema nasvetuje, naj se rakovska podružnica za nekaj časa dene v »interdikt«.1) Oba sta zadovoljna in tudi župnik da izjemoma svoje dovoljenje. Karol je moral seveda prvi v ogenj! Imel je pogreb na Rakeku. Ko izvrši svoje opravilo, veli cerkovniku: »Zapri cerkev in prinesi mi ključ!« Ljudje se čudijo in ga pogledujejo ne vedoči, kaj naj bi pomenilo to povelje. Sedaj pa se vstopi Karol na novo gomilo in kazaje cerkveni ključ pravi: »Dokler bodete to očitno pohujšanje trpeli v svoji vasi, toliko časa ostane vaša cerkev zaprta. V nedeljo se bode obhajal praznik vašega cerkvenega patrona, a letos ne bodete imeli duhovnega opravila, ako poprej ne očistite svoje soseske!« Velik nemir in žugajoče mrmranje sc je slišalo za temi besedami. Osramočeni prično Rakovci zapuščati svoje pokopališče. Tedeschi jo jc pa s ključem v žepu tudi kolikor hitro mogoče pobral iz vasi, misleč, da jo bodo razdraženi Rakovci udrli za njim. In res! Komaj pride na grič nad vasjo, že sliši za seboj veliko vpitje. Ohrabri se in pogleda nazaj. Smešen prizor! Proti Uncu vidi v hitrem teku nekaj žensk, — za njimi pa Rakovce, možake in žene, s kolci oborožene. Doma sta seveda radovedno pričakovala tovariša z župnikom vrecl, kdaj se bode naš junak vrnil s svoje nevarne poti. Ko dojde, vprašajo ga vsi naenkrat: »No, predragi, ali imaš še zdrave ude?« — »Jaz že, kakor vidite, toda če jih pa imajo tudi še one vlačuge, jako dvomim. Zmagal sem in upam, da bode za dolgo časa pomagalo.« Ko jc kmalu na to škof Anton Alojzij zvedel to zgodbo, nasmejal se je neki prav iz srca. Tedeschiju pa je pred njegovim odhodom v Žire na pol resno, na pol šaljivo rekel: »Gospod kapelan, vi pa včasih le prehuda in pregrenka zdravila rabite.« Ali bi se še dandanes kaj doseglo s takimi sredstvi pri naših vzbujenih Notranjcih, ne bi si upal določiti. Ljudje bi si ') To je: »V prepoved«, vsled česar se jim odtegne božja služba. Seveda ni tukaj pravi »interdikt«, katerega ne more izreči nad sosesko niti župnik, še manj pa kapelan; marveč bila je neka kazen za to silo in sramota za sosesko. Uredn. morebiti dali še kaj reči, ako bi ne bilo povsodi hujskačev, ki preže na vsako priliko, da delajo duhovniku težave. Pomislijo pa ne kar nič, da le ljudstvu škodujejo in ga vodijo v nevarnost. Posebnih zanimivosti)' iz njegove poslednje kapelanije v Žireh nimam navesti. Ker je bil že 11 kit duhovnik, začel jo misliti na samostojno službo. Prevelika odvisnost, o tem smo se že lahko prepričali, ni mu ugajala, preveč ga je ovirala pri njegovem pastirskem delovanju. Prav pridno se je torej začel pripravljati na župnijski izpit. Župnik Lor. Lap je občudoval njegovo vstrajnost. Od ranega jutra do poznega večera je sedel več mesecev pri svojih že v semenišču tako lepo izdelanih spisih. Temeljito sc jc priučil sleherne bogoslovske vede, zlasti nravo-slovja, do katerega je že od nekdaj imel posebno veselje. A ko mu je bilo k izpitu v Ljubljano odpotovati, začel sc je bati, tako, da bi bil šc pol leta počakal, da mu župnik ni dajal srčnosti in zaupanja. Strah njegov je bil seveda neopravičen. Izpit je napravil povsem z odliko in v veliko zadovoljnost svojih učiteljev. Tedeschi — župnik prežganjski; njegovo imenovanje za župnika gorjanskega. Za dve župniji, za Polico in Št. Jošt poleg Polhovega Gradca, oglasil se je Tedeschi brez uspeha. Se le v tretjič mu jc bila sreča mila, da jc bil imenovan za župnika prežganjskega. Župnijo je nastopil, kar je večkrat šaljivo pripovedoval, s praznim žepom, moral so je zadolžiti. V Cirknici je šc lc izplačal zadnji očetov dolg. Bil je pa pri tem izplačevanju tolikanj vesten, da si mnogokrat ni privoščil celo potrebne obleke, le da jc poprej utolažil nestrpljive upnike. Sedaj pa je zopet moral pod njihov težki jarem. Prežganjska župnija je bila pri njegovem nastopu v dobrem stanu, imela je namreč izvrstnega in gorečega duhovnega pastirja, ako še prav vem, Brccclnika z imenom, katerega je po-božnost gnala, da sc je svetu popolnoma odpovedal in šel v kapucinski samostan. Tedeschijevo delovanje je bilo tedaj na Prožganjcm lahko in sadonosno. Temelj jc bil postavil že njegov prednik, on je zidal dalje. Prav kmalu je dobro spoznal svoje župljanc, pričel jih je ljubiti; ti pa so ga nasprotno jako spo- štovali in so se skrbno varovali, razžaliti ga. In ta vez ljubezni, katera jc za plodonosno delovanje v pastirstvu neobhodno potrebna, ni sc raztrgala med Tedeschijem in Prežganjci, tudi ne potem, ko jih je zapustil in šel na novo službo. Velikokrat so ga namreč njegovi poprejšnji župljani še v Gorjah obiskovali, da bi dobili dobrih svetov, tako v dušnih kakor v telesnih zadevah. Smem tudi reči, da so nobeno leto ni obhajal spomin vernih mrtvih, da bi no bil poslal Tedeschi zdatnega daru pro-žganjskim ubogim z naročilom, naj molijo za njegovega pokojnega očeta, kateri mu je v tej župniji zaspal v Gospodu. Napravil je na Prežganjcm tudi dve ustanovi, ono za večne sv. maše, drugo za uboge, zapustivši tako trajen spomin v svoji župniji. Ne morem si kaj, da ne bi omenil pri tej priliki enega največjih prijateljev Tedcschijcvih, katerega je dobil že na Prežganjcm in s katerim sta tesno zvezana ostala do smrti. Ta ni nihče drugi, nego veleč, gospod častni kanonik in c. kr. profesor Josip Marn, doma iz sosednje fare sv. Antona v Stangi. Upam, da mi tega gospod profesor no bode štel v zlo, ker sem prepričan, da bi bila slika Tcdeschijcvcga življenjepisa nepopolna, ko bi popolnoma molčal o tem prijateljstvu. O vsakih šolskih počitnicah je zahajal ta gospod za dalj ali manj časa k našemu znancu. S kakim veseljem ga je poslednja leta pred svojo smrtjo pričakoval v Gorje, vem iz lastno izkušnje, kakor tudi to, da je bil tiste dni častitljivi starček ves nekako preživljen, ko jo bil imenovani gospod njegov gost ter mu s prirojeno ljubeznivostjo lajšal butaro njegove starosti, kakor tudi njegovo pastirsko službo. Spomina vredno je tudi, da je bilo poslednje pismo, katero je čital pisatelj teh vrstic; pokojniku na njegovi smrtni postelji — voščilo veselih božičnih praznikov od gospoda kanonika* in da je poslednji smehljaj njegov veljal zvestemu prijatelju. Lahko trdim, da seje izpolnilo to voščilo, zakaj Tedeschi je praznoval prvi božični praznik že nad zvezdami. Rad bi bil naš znanec šc dalj časa ostal pri svojih dragih Prežganjcih, zakaj po častnih službah ni hrepenel nikdar. A župnija je sila težavna, pota so strma in slaba, tako da so mu jele noge odpovedovati, posebno potem, ko so jc bil enkrat obiskujoč nekega bolnika ponesrečil in si eno nogo hudo poškodoval. Želel je priti na kako malo župnijo na ravnini. Oglasil se je za Trstenik poleg Kranja, a ni ga dobil. Božja previdnost mu je odločila drugo častncjšc, pa tudi težavnejše mesto, župnijo gor-jansko v blejski okolici. Bilo je 1852. 1., ko se je tadanji župnik-dekan Jan. Krivic odpovedal župniji gorjanski, preselivši se v Gradec v pokoj, kjer je umrl še le 1885. leta, dne 8. junija, starosta kranjsko duhovščine. Tedeschi jc dobil od škofijstva naravnost povabilo, naj prosi za izpraznjeno župnijo. »Šel sem pogledat,« pravil je večkrat, »svojo nevesto-župnijo gorjansko, toda dobil sem jo v tako žalostnem in obupnem stanu, da mi je takoj odpadlo veselje do nje.« Spremljal ga je pri tem ogledu njegov osebni prijatelj, gorjanski rojak, kanonik Janez Poklukar. Vse prigovarjanje Poklukarjevo, kateri je srčno želel, da bi njegovi rojaki dobili tolikanj izvrstnega in vestnega župnika, ni pomagalo, zakaj Tedeschi se je ločil iz Gorij s trdnim sklepom, da se ne povrne več nazaj. Ker je bil knezoškof Wolf ravno takrat na svojem letnem dvorcu na Goričah, šel je Tedeschi, gredoč iz (lorij, kar naravnost k njemu ter mu odkritosrčno razodel svoj odločni sklep, da v Gorje ne pojde, in ga prosil, naj župnijo podeli kakemu drugemu izmed prosilcev. Wolfje seveda ravno tako odločno izpodbijal njegove pomisleke in mu pri odhodu zaklical: »Gospod župnik, Vaše prošnje bodem pričakoval do poslednjega dne.« Res! Zadnji dan dobe, odločene za prošnjo, pride, a Tcdcschijevc prošnje le še ni pri škofijstvu. Wolf naroči svojemu kancelarju, naj hitro piše na Prežganjc, da mu je še vedno mogoče prositi in da jc trdno prepričan, da njegovo čakanje nc bode zastonj. -— Ker se bodo vse to skoro gotovo neverjetno zdelo marsikateremu častitemu čitatelju, češ: »Kaj jc bilo vendarle Wolfu na tem, da je ravno Tedeschija hotel v Gorjah imeti,« zato naj povem, da sem dobil dotično škofovo pismo v zapuščini pokojnikovi. — Sedaj so ni mogel več ustavljati, ker je spoznal, da ga kliče Bog sam po višjem pastirju. Tedeschi — župnik gorjanski. Župnija gorjanska se smo prištevati med najlepše na Gorenjskem. Oddaljena slabo uro peš hoda od Bleda spada še popolnoma v njegovo krasno okolico ter združuje v sebi tolikanj naravnih lepot, da ima celo pred blejsko marsikatere prednosti. Krasen razgled, kateri sc ti odpira iz Gorij malone po celi Gorenjski, hladen planinski zrak, katerega tukaj dihaš, ljuba samota v divni prirodi, katero moreš tukaj uživati — ravno dovolj oddaljen od blejskega zdravišča: vse to ti ostane gotovo , v prijetnem spominu, ako si bil tako srečen, da si le enkrat bival v tem prijaznem delu domače zemlje. Tukaj torej je bilo odločeno našemu znancu preživeti skoro polovico svojega zemeljskega življenja, tukaj še le je mogel popolnoma prosto delovati ter si pridobiti zaslug za večno življenje. Na praznik svojega patrona sv. Karola Boromeja jo postal župnik gorjanski. Gotovo je, da je izročil sebe in svoje nove župljane njegovemu mogočnemu varstvu. Dela se je poprijel neutegoma. Ves goreč za lepoto hiše božje in za dostojno obhajanje najsvetejše daritve, prizadeval si jc najpoprej, da je prenovil župnijsko cerkev in da jo naročil če že ne dragocene, vsaj čedne mašne obleke in oltarne oprave. Prepričan je bil, da povzdiguje lepi hram božji srca vernikov proti nebu, proti večni lepoti, da posebno priprosti kristijan v lepi cerkvi vse bolj goreče moli in sc bolj spoštljivo obnaša, ker ima vnanja krasota posebno velik vpliv na njegovo dušo. Neprimerno in naravnost pregrešno sc mu je pa tudi zdelo, da bi bilo stanovanje Najsvetejšega na pol razpalo in zamazano poslopje. In ravno v tem, moram reči, odlikoval se je Tedeschi prav lepo med svojimi sovrstniki. Zakaj le malo so je storilo v prvi polovici tekočega stoletja za vnanji kras cerkveni in nekako čudni nazori so vladali glede na to med tadanjimi duhovniki. Naj mi dovolijo častiti čitatclji, da jim podam za pojasnilo le en sam vzgled. V neki župniji na Gorenjskem je pastiroval svoje dni za vso drugo skrben in goreč župnik, le za lepšanje hiše božje ni imel enako drugim prav nobenega duha. Župljani sami so mu pričeli prigovarjati, naj vsaj nekaj stori, če žc drugega ne, naj oskrbi podobam svetnikov po oltarjih nove roko, katere so že zdavna pozgubili. Cujte, kak odgovor so dobili od svojega duhovnega očeta! »Le varčni bodite,« odreže so jim gospod, »svetniki po oltarjih ju no potrebujejo, čemu so jim torej roko.« Tedeschi sam jc morebiti večkrat enako naletel. Kmalu po svojem prihodu v Gorje je prosil domačega rojaka, gospoda J. P., denarne pomoči pri cerkvenih popravah ; a mesto novcev je dobil od gospoda ostro pismo, v katerem ga ošteva rekoč: »Pustite cerkev, kakor jc, in le samo za to skrbite, da bodete Gorjanc takoj izpreobrnili in njihova srca ozaljšali!« Kakošna je bila župnijska cerkev ob njegovem prihodu, slišal sem službujoč pet let v Gorjah večkrat pripovedovati od starih Gorjanov. ■—- »Vi si šc misliti ne morete,« tako mi je pripovedoval star, a moder možiček, »kako ccrkev smo imeli v mojih mladih letih. Oltarji so bili na pol strohneni in vsi zakajeni, le sv. Jurij in konjiček njegov sta bila šc v dobrem stanu. Okna so bila razbita in stene zamazane, kakor jih vidite v kmetovski hiši, katera ima zanikarnega gospodarja. Mašna obleka jo bila iz nekega »hodničnega platna« narejena in šc ta je kazala rebra, tako, da so sc mi gospod smilili, kadar sem jih videl pri oltarju. In da si bodete mogli predstavljati, kako jc bilo drugo cerkveno orodje, naj vam še povem, da jc tisti trioglati svečnik, kateri sc rabi na veliko saboto za natikanje sveč, imel zobe od farovških grabelj.« Kdo bi se torej čudil, da se je naš znanec tako odločno branil, iti v Gorje, posebno, ako jc morda še sklepal od zanemarjene cerkve na duševni stan svojih novih faranov! Hitro jo začel zbirati prostovoljne darove za najpotrebnejše priprave. In to je on razumel kakor malokateri. Nikdar ni sile delal ljudem, vse je dobil z lahka, tako da se je čudil sam sebi. Še celo očitna cerkvena darovanja je napravil redkokdaj. Prosjačil jc na tihem. Večkrat sem sam slišal, kako jc kakega bolj petič-nega mečil, rekoč: »No, ali sc bodeš sv. Jurija kaj spomnil ? Vidiš, šo tega mu manjka, revež je, usmili sc ga! Vse ti bode enkrat povrnil.« Marsikateri je pri taki priliki globoko posegel v žep, tako da mu ni denarja nedostajalo in da je imel navado, zanesljive delavce celo naprej plačevati. — Pokojni radoljiški podobar J. Vurnik je večkrat rekel: »Takih plačevalccv ne poznam, kakor jc gorjanski župnik; od njega dobi človek denar, kadar hoče.« — Da je bil pa tudi on sam eden največjih dobrotnikov sv. Jurija, o tem no dvomim; toda o tem: kdaj in koliko je daroval, ni govoril, samo to sem zvedel po naključju, Drobtinice XXIV. ^ da so oltarne podobe, katere se sedaj nahajajo v župnijski cerkvi, njegov dar. Le na ta način mu je bilo mogoče cerkev — skoro bi rekel — dvakrat tako temeljito prenoviti, da so lc gole stene ostale stare. Ko je par let po njegovem prihodu v Gorje prišel škof Anton Alojzij delit zakrament sv. birmo, bila je cerkev že vsa v drugačnem stanu, tako da se je knezoškof kar zavzel in da je skrbnemu župniku izrazil svojo zadovoljnost, kar jc sicer redkokdaj storil. Delaven pa je ostal pri cerkvi do svoje smrti. Svojemu nasledniku jo je zapustil v najboljšem stanu, rekel bi, kakor lepo okrašeno in z vsem bogato preskrbljeno nevesto. Le nekatere njeno posebnosti naj tukaj omenim. Vsakdo, kdor jo je že videl, občudoval jc gotovo krasni portal iz domačega mramorja. Izdelal ga je domači blejski kamenosek za primeroma tako nizko ceno, da se čudi vsak zvedenec. Tudi glavne duri so zelo okusno rezbarsko delo, da bi lahko čast delale vsaki mestni cerkvi. Leta 1887., tedaj malo precl smrtjo, naročil jc tlak iz belega, črnega in rudečega mramorja, rudeče - mramor-nate portalc za stranska vrata in ravno tako pročelno okno, kar je skupaj veljalo nad 2000 gld. Oltarji so leseni, sicer brez enotnega zloga, vendar so pa prav lepo pobarvani v podobi mramorja. Slike na njih jc izdelal znani slikar Franke iz Kranja. Prav bogato je sedaj župnija gorjanska oskrbljena tudi s cerkvenimi oblačili, zakaj moro se ponašati s tako dragocenim belim in rudečim mašnim plaščem, kakor le malokatera druga v ljubljanski škofiji. Podaril ja je na prošnjo Todcschijevo eden največjih dobrotnikov gorjansko farc, pokojni kanonik Janez Po-klukar, strijc sedanjemu deželnemu glavarju. Samo blago za ta dva mašna plašča stane 1200 gld. Izdelovale so ja pa več nego leto dnij z največjo pridnostjo častite ljubljanske Uršulinke. A pri tem, da je lepšal župnijsko cerkev, ne smemo misliti, da je zanemarjal poddružnice. Tudi to je vse prenovil, ono celo precej povečal. — Vsak izmed njegovih znancev mi bode rad pritrdil, da je bil posebno velik prijatelj lepega, ubranega zvonjenja. Njegov natančni posluh jo čutil najmanjše razglasje, in da jc zvon lc enkrat slišal, že jo imel brez kake piščalke glas njegov. Spodnjim Gorjancem jo začel tedaj takoj prigovar- jati, naj vržejo svoja mala »lončka« iz zvonika in si naroče do-stojnejše zvonilo. Možje sc — kakor pravi Gorenjci — niso dali takoj ogreti, bali so se prevelikih stroškov. A ko jim jc Tedeschi čez nekaj časa pokazal precejšno zbirko za nove zvonove, katero je na skrivnem priberačil, dobili so zaupanje. Sedaj imajo tako milodoneče in tako natanko ubrano zvonjenje, da mi je eden izmed njih rekel o priliki: »Res veliko smo dali za svoje zvonove, toda, ko bi nam jih sedaj hotel kdo vzeti iz zvonika, dam še raji eno goved iz hleva.« — Tudi ostali dve poddružnici sta dobili za Tedeschijeve dobe nova večja zvonova. Kakor cerkev, bil jc tudi župniški dvorec z gospodarskimi poslopji vred v najubožnejšem stanu. Prednik J. Krivic mu jc rekel ob njegovem prihodu: »Sebe sem za silo pokril, da mi na glavo ne teče, vi skrbite pa najprej za kapelana, da ne bode še nadalje razpenjal dežnikov po sobi!« Tudi tukaj ga jc tedaj čakalo obilo dela. Ustrašil se ga ni. Tekom let je prav veliko prenaredil in popravil, tako da ni bila njegova zapuščina zaradi poprav kar nič obtežena. Zlasti veliko je storil za gorjansko župnijo s tem, da je naredil novo gospodarsko poslopje ter ga prestavil na drugo pripravnojše mesto. Poprej jc stalo to poslopji; zelo neprilično na najlepšem prostoru med cerkvijo in župniškim dvorcem, zapirajoč popolnoma lepi razgled. Mnogo veljavnih faranov je hotelo tudi novo poslopje imeti na ravno tem kraju. Tedeschi in župan Žumer sta sc odločno uprla. Boj jc bil hud, a zmaga jc bila na njuni strani. Ko je bilo delo dovršeno, bila jo zadovoljnost občna, nasprotni glasovi so pa polagoma utihnili. Nc smem zamolčati, cla si je Tedeschi pridobil velikih zaslug tudi za napravo novega šolskega poslopja. Poprejšnja šola in mežnarija je stala tik cerkve na sedanjem novem pokopališču. Srenja jo je nameravala samo popraviti in jo pustiti na istem mestu. Tedeschi jc mislil na bodočnost in je nasvetoval možem: »Naredimo novo in večjo šolo, sicer bodemo imeli v nekaterih letih veliko večje, dvojne stroške. Ta šola bode premajhna in gledati bodemo morali, kam bodemo prestavili pokopališče od cerkve, katero že sedaj komaj zadostuje. Ako me ubogate, pridem vam s 1200 gld. na pomoč, za katere me pa nikar no vprašajte, kje sem jih dobil!« To je pomagalo! Denar ima pač svojo moč, 9* kateri tudi konservativnega Gorjana premaga. — Sedanja prostorna dvorazrednica, obdana od lepega šolskega vrta, stoji na zelo primernem kraju, malo pod župnijskim dvorcem. Med tem pa, ko je tako delal in popravljal, bil jc naj-vestnejši pastir svojih ovčic; in ves vnet za njihovo večno srečo. Prepričan je bil, da vnanje poprave niso prva in glavna naloga duhovnikova, da so le sredstvo in pripomoček, s katerim se lože vpliva na srca vernikov. Tudi tukaj je imel obširno, a slabo razorano polje pred sabo. Stan gorjanske fare pred njegovim prihodom ni bil vzgleden, zato se jo knezoškof Wolf tolikanj trudil, da je imenoval Tedeschija za župnika gorjan-skega, ne oziraje se pri tem kar nič na druge prosilce, mod katerimi jc bilo brez dvoma gotovo tudi dovolj sposobnih mož. Knezoškof je moral biti povsem prepričan, da jc potreba za gorjanske razmere posebno vzglodncga in neprestrašenega duhovnika. In tak je bil naš junak! To nam je seveda neznano, koliko semena je v 36 letih njegovega bivanja v Gorjah padlo na dobro zemljo in koliko sadu je obrodilo. Vse to je zapisano v knjigi življenja. A toliko smemo po vsi pravici reči o Tedeschiju, da si jc veliko prizadeval in da ni nikdar iskal svoje, temveč vedno le božjo čast. Prav hvaležen in vesel jo bil o 251ctnici svojega pastirovanja zaradi besedij sv. pisma, katere mu je bil dal že omenjeni kanonik J. Marn natisniti na spominke to slavnosti: »Jaz som sadil (dušni pastir tukaj 25 let), Apolo (duhovni mi pomočniki) je prilival, Bog pa jc rast dajal. — Ali no tisti, ki sadi, je kaj, tudi ne tisti, ki priliva, ampak kateri rast daje, Bog.1) Njemu bodi tedaj čast "in hvala!« Za čast božjo in izveličanje duš je deloval neutrujeno na prižnici. Vseh 36 let je imel vsako nedeljo in velikokrat tudi ob praznikih po dva govora. Poslednja leta pred smrtjo so ga nagovarjali mnogokrat duhovni pomočniki, kakor tudi prijatelji, naj vsaj popoldanske govore mlajšim močem izroči, a pregovoriti sc ni dal. Ako mu je morda včasih branila bolezen, da zjutraj ni mogel na prižnico, šel je gotovo, če tudi z največjim ') I. Kor. 3, 6, 7. trudom, popoldne, tako da je izpustil samo poslednjo nedeljo pred smrtjo krščanski nauk. Govoril je še v svoji visoki starosti jako razločno in z neko posebno mu prirojeno gorkoto, kar kaže, da jc bil v mladih letih izvrsten pridigar, da bi bil tedaj tudi v stolnici na pravem mestu. Za vsak govor se je tako skrbno pripravljal kakor kak novomašnik. Ze prve dni v tednu je začel brskati po svoji zelo obširni knjižnici. Poslednje dni tedna pa je imel po svoji postelji razgrnenih veliko kopico starih foli-jantov, najrajši onih, kateri so bili z S. J. (Societatis Jesu) — družbe Jezusove — zaznamovani, ter je slonel pri njih od jutra do večera. Včasih sem v šali rekel: »Gospod župnik, vi se pa le preveč trudite; ker ste že tolikokrat pridigovali, ni se vam sedaj več treba tako natanko pripravljati.« Dobil pa sem navadno zmerom resen odgovor: »Pridigar se mora vedno učiti. Ali ne veste, da bi bilo predrzno zaupanje na božjo pomoč, ko bi se ne učil?« — Zato so pa bile njegove pridige prav res jedrnate, brez vsake nepotrebne besede, zraven pa navadno osoljene z zdravimi dovtipi. Dasi je včasih le predolgo govoril in velikokrat imel še pridigo po pridigi, vendar so ga ljudje le radi poslušali in večkrat je bilo slišati: »Tako pa le naš stari oče znajo povedati.« — V zapuščini sem dobil več spisanih govorov in pa ves krščanski nauk. Ta sc mi zdi posebno velike cene, ker je — kolikor morem jaz soditi — popolno samostojno in prav poljudno sestavljeno delo, katero posebno očitno kaže, da jc znal Tedeschi kakor malokateri rabiti sv. pismo. Zlasti dobro zdi se mi izdelan nauk o božjih in cerkvenih zapovedih, o zakramentu sv. pokore in sv. Rešnjem Telesu in o krščanski pravici. Delo je tudi ravno dovolj obširno, ker sc konča vsa tvarina v 2—-3 letih. Ko bi ga kak strokovnjak v roke vzel in tu in tam predelal, bilo bi delo prav dobro in vredno, da se natisne. To bi sc sicer zgodilo zoper voljo pokojnikovo, ker mi je večkrat pravil, da je bode sežgal. A smrt ga je prehitela. Drugi kraj, kjer je goreč duhoven neprestano delaven, jc spovednica. Da je bil Tedeschi jako natančen in vesten spovednik, da je bil takrat najbolj srečen in vesel, kadar je velika množica spokornikov obdajala njegovo spovednico, to najbolj vedo njegovi duhovni pomočniki, to spričevanjc dati mu pa mora tudi vsakdo izmed gorjanskih faranov. Naj ga je kdo v spovednico klical to ali ono še tako neprilično uro, šel je vedno radovoljno, tako da se jo spovedovalo v Gorjah ob vsaki uri dopoldne ali popoldne, na nedeljo ali delavnik. Spovedoval je še na sv. Tomaža dan, torej tri dni pred smrtjo, ko jc bil že tako slab, da mu ni bilo več mogoče v cerkvi ostati. Vodno se je trudil, da bi svoje župljane vnel za pogostno prejemanje svetih zakramentov. Ni je imel skoro pridige, v katero bi ne vpletel proti koncu jako primerne prošnjo: »Sprejemajte večkrat sveto zakramente! Ne odtegujte so po cele mesece ocl spovednico! Kako žalostno je v naši fari, ker je angeljska miza med letom tako zapuščena! Jezus vas k sebi kliče in vabi — vi se ne zmenite za njegove prošnje. Toliko časa no bode bolje pri nas, dokler bodete mislili, da smete le o veliki noči in v adventu pristopati k sv. zakramentom.« Bogu moram potožiti, da jo, skoro bi rekel, v vseh 36 letih s premajhnim uspehom vabil na kraljevo večerjo, da so ostali ravno v tem njegovi farani malone taki, kakoršni so bili pred njim. Marsikatero britko uro jo preživel zaradi toga, in zlasti zadnja leta jc tožil: »In cassum laboravi — zastonj sem delal.« Zakaj ni tukaj dosegel zaželenega sadu, razložiti je težko. Nerazumljivi so nam sklepi božje modrosti. Morda jc bil v spovcdnici včasih lc preoster. Tu je imel vedno svojo nazore, česar mu ne smemo preveč šteti v zlo, ako pomislimo, da je bil iz stare, janzeniško šole. Še poslednja lota jo prebiral rad Liguorija in novejše kazuiste, n. pr. Guryja, Suppa itd.; marsikaj mu ni ugajalo; največkrat je tožil, da so premehki. Moral je imeti žalostne izkušnje. — Vendar je dosegel toliko, da ni bilo nedelje, da no bi bil pristopil kdo k sv. obhajilu in da so so večkrat v letu tudi možaki približevali mizi Gospodovi. čudno se bode marsikateremu zdelo, ako še omenim, da je obhajal spovcdenco, ako le mogoče, zmerom sam, in da tega dola ni rad prepuščal duhovnemu pomočniku. Zakaj? Svoje fa-rane je hotel poznati. Imel jo tako izvrsten spomin, da si jo zapomnil skoro vsakega, kdaj ga je obhajal zadnjikrat. Zlasti za mladino jc moral imeti posebno razrednico, katera ga je premotila le redkokdaj. Zato je lahko večkrat opominjal: »Ti, ali veš, kje te že toliko mescccv pogrešam? To jo silno nevarno za-te, ako sc oltarne mize tako skrbno ogibaš.« Tudi z nekaterimi bratovščinami je hotel poživiti verskega duha svojih faranov. Za veliko bratovščin ob enem pa ni bil nikdar vnet, držeč se načela: Kar je preveč, postane prehitro navadno. Te pa, kar jih je uvedel, vodil jc skrbno in si prizadeval, da jim jc pridobival vedno novih udov. Ker je bil sam velik častilec presvetega Rešnjega Telesa, bila mu je posebno bratovščina »vetlnega češčenja najsvetejšega zakramenta« pri srcu. Vsako leto je vabil novoobliajance v to prelepo družbo. In res ji jc pridobil precejšno število stanovitnih udov, tako da je bilo zlasti ob nedeljah pred krščanskim naukom zbranih prav veliko pobožnih duš pred Najsvetejšim. — Prav priden poverjenik je bil Tedeschi za družbo sv. Mohora, katera daje svojim udom nc; le obilo dobrega berila, temveč, kakor cerkvena bratovščina, tudi mnogo duhovnih dobrot. Priporočal jo je z veliko navdušenostjo vsako leto s prižnicc, pa tudi na dom šel kakega po-zabljivega uda opominjat na njegovo dolžnost. In tukaj je žel obilo sadu, zakaj malo župnij je na Kranjskem, kjer bi štela družba sv. Mohora primeroma toliko udov, kakor gorjanska. Zadnje leto 1889 je bilo 153 Gorjancev zapisanih. Sploh je ljudem neprenehoma priporočal branje dobrih knjig. Osnoval je zato precej obširno farno knjižnico, iz katere je razposodil v poprejšnjih letih vsako nedeljo popoldne prav veliko knjig. V novejšem času, odkar so prehiteli Gorjani celo Ljubljančane, se-zidavši si sami svoj »Gorjanski dom«, je seveda farna knjižnica izgubila precej svoje veljave, vendar je pa postavil prvi temelj Tedeschi tudi za društveno knjižnico s svojimi knjigami. — Leta 1887 je bil Tedeschi eden izmed prvih, kateri je poslušal glas svojega višjega pastirja, vabečega vse dušne pastirje, naj ustanove za sedanje razmere tako potrebne »bratovščine treznosti«. Z živimi besedami je slikal v cerkvenih govorih časno in večno nesrečo žganjepivčevo, tako da je v novo družbo stopilo prav veliko udov, ter jc imel najboljšo nado, da se vsaj nekoliko zatre tudi po njegovi župniji vedno bolj razširjajoča so kužna bolezen. Bog daj, da bi se le izpolnila njegova nada, in da bi vsi udje ostali stanovitni! Tedeschi je bil velik prijatelj svetih misijonov. Vedel jc, tla ima nenavadna beseda gorečega misijonarja veliko moč do srca poslušalčevega, da pri takih prilikah veliko koristijo dobri vzgledi in da rosi neskončno usmiljeni Oče nebeški pri takih redkih prilikah posebno bogato svojo milost. — Bil je ves srečen, ko so začeli pred dobrimi 20 leti očetje Jezusove družbe svete misijone po naši domovini. Najprej se jo obhajal sveti misijon v Radoljici tako rekoč za celo Gorenjsko. Kakor drugi duhovni sosedje bil je tudi naš znanec za spovednika povabljen. Vse dni razun nedelj je ostal v Radoljici ter pridno spovedoval posebno svoje farane. Tukaj se je osebno prepričal, kaj sv. misijon premore, zato jc takoj sklenil, da hoče tudi svoji župniji nakloniti to redko milost. Misijonarjem se je priporočil, naj kakor hitro mogoče pridejo v Gorje. Težko jih je pričakoval, zakaj še le 1873. 1., od 27. aprila do 4. maja, se je izpolnila njegova srčna želja. Kakor povsodi, čutili so se tudi v Gorjah vsaj nekaj let dobri nasledki sv. misijona; župnija je bila, kar jo pokojnik rad priznal, vsa drugačna. Britko jo obžaloval, da mu ni bilo mogočo napraviti ponovitve, ker so morali kmalu na to oo. Jezusovo družbe zapustiti kranjsko deželo. Tedeschi je bil že od nekdaj velik prijatelj jezuitov, po gorjanskem misijonu pa jc gorel za-njc, in reči smem, da je bil malokateri tako vesel, kakor ravno on, ko so sc pred nekaterimi loti zopet naselili v beli Ljubljani. Gorje mu, kdor sc jc vpričo njega tudi samo v šali predrznil, kako napačno ziniti o jezuitih. Dasi je siccr zdravo šalo vedno ljubil, glede na jezuite jo ni poznal. Nasprotnik je moral obmolkniti. Tedeschi je šel tudi pred najvišjim dostojanstvenikom v ogenj za-njc. Naj še omenim prav ob kratkem veliko skrb Tedeschi j evo za učečo se mladino. Kdor si pridobi mladino, njegova je bodočnost. To resnico je imel tudi on vedno pred očmi. Nihče ni bil tedaj bolj žalosten, kakor Tedeschi, ko sc jc šola iztrgala iz materinskega naročja svete ccrkve. Novi šoli je ostal vedno nasproten. Vendar tega nasprotovanja častiti čitatelji ne smejo tako umeti, kakor da bi bil Tedeschi morda sovražen učiteljem, ali da bi sc odtegoval poučevanju krščanskega nauka. Nasprotno je res! Spoznal je dobro, da pri sedanjih razmerah nobena reč ni bolj potrebna, kakor soglasje med duhovščino in učiteljstvom, ker le na ta način, da drugi ne podira, kar prvi zida, more se novodobni šoli odbiti marsikatera ost, katera je nastavljena zoper versko vzgojo. — Vsi gg. učitelji, kateri so službovali kdaj v Gorjah, priznali mi bodo, da so s pokojnikom prav lahko v ljubezni in sporazumljenju živeli, ako so le vestno in natančno izpolnjevali svoje dolžnosti in sc nc le z besedo, temveč tudi v dejanju kazali verne katoliške kristijane. Takih tožba, o katerih se sliši po deželi le prepogosto, v Gorjah ni bilo. — Kakor pridigar in spovednik, ostal jc on tudi katehet do zadnjega tre-notka. Nikdar sc ni pustil pregovoriti, da bi prepustil šolo popolnoma kapelanu. V šolo jc šel, da ga je pustila njegova »sapa« le količkaj. S pičlimi urami, katere so v šoli za veronauk odločene, ni bil zadovoljen. Ker je vsako leto do svoje smrti šolarje sam pripravljal za prvo sv. obhajilo, imel jc več mesecev doma poseben nauk, in jako priden je moral biti vsakdo, kdor jc hotel dobiti obhajilni listek. Tudi neki posebni »rigorosum« — Gorjani mu sploh »eksamen« pravijo — čez ves krščanski nauk je uvedel v svoji fari. Le kdor je izvršil že 16. leto, smel ga jc delati, do te dobe je moral vsak hoditi še v nedeljsko šolo. Težko ga je bilo pred natančnim gosp. župnikom narediti, ako se kdo za šolskih let ni pridno učil ali jc sicer imel kako piko v njegovi razrednici. Da, celo marsikateri ženin jc moral po več tednov čakati na svoje oklice, ker je nalašč ah pa zares pozabil na to imenitno izkušnjo. Predno je ni izvršil, ni mogel opraviti ženitovanjskega izpraševanja. Na ta način se je poučila mladina res prav dobro v krščanskem nauku in več Gorjanov se lahko ponaša, da zna jo ves katekizem. Da pa samo z znanjem šc ni vse doseženo, spoznal jo pokojnik lc predobro, ker je večkrat tožil: »Kaj pomaga ves katekizem v glavi, ako ga pa ni v srcu!« Tako je bilo Tedeschijcvo pastirovanje v Gorjah. Kdo bi sc torej čudil, ako pravim, da ga jc velika večina faranov srčno ljubila, da ga ni drugače imenovala, nego svojega skrbnega duhovnega očeta! A tudi nasprotniki — kateri duhovnik jih nima? — morali so ga spoštovati, saj mu ni mogel nihče očitati nič hudega. Dvakrat so imeli Gorjani posebno priliko, pokazati svojo ljubezen in udanost duhovnemu očetu. Zgodilo se jc to 1877. 1. o 251ctnici njegovega službovanja v Gorjah in tri leta pozneje (1880), ob njegovi zlati maši. Oho slavnosti sta sc vršili kolikor mogoče sijajno, tako da sta ostali globoko zapisani v srcih hva- ležnih faranov. O 251etnici so mu podarili farani dragocen križ; izmed daril pa, katera je sprejel ob zlati maši, naj omenim le okusno izdelani srebrni kelih, katerega mu je poklonila rodo-vina Zvegeljnova. Dobil je tudi ob tej priliki edino odlikovanje v svojem življenju: knezoškof Krizostom Pogačar ga je imenoval zaradi njegovih velikih zaslug na cerkvenem polju za svojega duhovnega svetovalca. — Zadnja leta, ko smo videli starčka še vedno dosti čvrstega, pogovarjali smo se večkrat vpričo njega, kakšno veselje bode še lc v Gorjah, kadar se bode obhajala njegova demantna sv. maša. Videlo se je, da ga je nekako veselilo naše govorjenje, toda vedno je resno odgovarjal: »Dobro čutim, da ne bodem učakal demantne maše, poprej bodem poklican na odgovor.« In res! Svoj tek jc dokončal v 59. letu trudapolnega dela ter šel po plačilo, pripravljeno mu v nebesih. Tedeschijev značaj, njegova pobožnost in dobrosrčnost. Kar smo slišali do sedaj o Tedeschiju, kaže le bolj njegovo vnanjo delavnost. Videli smo, da je bil od mladeniških let do sive starosti, bodisi še kapelan, ali samostojni dušni pastir, zmerom enako goreč za izveličanje svojih ovčic in da ga je smrt dobila še — na bojnem polju za čast božjo. Zdi se mi tedaj potrebno, da vsaj nekoliko še naslikam njegovo osebnost, zlasti prelepe čednosti, katere so krasile njegovo blago dušo. Vsakdo, kdor je pokojnika poznal, upam tudi, da vsak pazljivi čitatelj njegovega življenjepisa, prepričal se jo, da je bil Tedeschi odločen in odkrit značaj, »bomo sine dolo«, mož brez zvijače. Kadar je kaj spoznal za svojo dolžnost, stal jc trden kakor skala. Naj so se mu še take ovire stavile na pot, ni se jih ustrašil; premagal jih je ali pa častno padel. To odločnost je motila seveda večkrat prehitra nevolja in razclraže-nost, katera se je pa tako hitro polegla, kakor je hitro vskipcla. Svoje laške krvi ni mogel prav premagati, in ta jc bila tudi gotovo kriva, da je ostalo pri trdih Gorenjcih njegovo delo večkrat brez sadu. Tedeschi je bil odkrit in nepristranski. Kar jc imel v srcu, bilo je na njegovem jeziku; razločka med imenitnim in priprostim, med bogatim in revnim faranom ni poznal. Vsakemu je povedal naravnost svoje mnenje, vsakega jo posvaril, ako ga je videl na napačnem potu, mnogokrat imenitnega še ostreje; kakor pri-prostega in revnega. Lahko rečem, da Tedeschi pred Bogom ni odgovora dajal zaradi popustljivosti in strahu pred ljudmi in da mu ni bilo tožiti pred sodbo: »Gorje mi, ker sem molčal.« Bil je ponižen in skromen. Po častnih službah ni hrepenel. Slišali smo že, da ni hotel postati stolni kapelan, dasi je lahko mislil, da ga čaka za to službo šc častnejša. Povem naj pa šc, da je gorjansko faro sprejel samo s pogojem, da sc dekanijska čast preseli iz Gorjan. Le enkrat, ko so ga moči že začele zapuščali, prosil je za izpraznjeni novomeški kanonikat. Odposlal je prošnjo, pa hitro se je premislil. Sam jc šel v Ljubljano in jo vzel nazaj, dasi mu jc branil knezoškof Vidmar. Svojim duhovnim pomočnikom je bil moder predstojnik, ljubezniv in skrben oče. Tega mi morda kdo nc bode hotel verjeti, ako povem, da je imel za svojega 361etnega službovanja v Gorjah 18 kapelanov, tedaj poprečno vsako drugo leto novega. Mislil si bode marsikdo, da kapelani pri njem niso mogli ostati, ker so se tako pogosto selili. Da je bil Tedeschi znan kakor oster in natančen župnik, da sc je marsikdo izmed gospodov bal gorjansko kapelanijo nastopiti, to je pokojnik sam dobro vedel ter sc je zato v šali večkrat imenoval — ostrega korpo-rala.1) Toda iz svoje lastne izkušnje lahko rečem in vem, da mi bode pritrdila velika večina gospodov, kateri so bili tako srečni, da so pod Tedeschijem službovali, da je bil pokojnik lc po krivem tako razglašen in da je bil njihov strah neopravičen. Res! Tedeschi jo gledal na to, da je kapelan vestno in natančno izvrševal svoje dolžnosti in da jc njegovo vedenje v cerkvi in zunaj nje vedno čast delalo vzvišenemu duhovskemu stanu. A vprašam le, ali ni sveta dolžnost vsakega župnika, da stoji svojemu mlajšemu, neizkušenemu sobratu na strani kot dober, skrben oče? Kateri izmed duhovnih pomočnikov bi tako ravnanje svojemu predstojniku mogel zameriti ? Tedeschija je kapelan moral visoko spoštovati in srčno ljubiti. Vsak izmed njih ') Ker so nekaj njegovili duhovnih pomočnikov zapored vzeli bili v Ljubljano, šalil se je pokojni prof. Mih. Peterncl, naj se napiše v Gorjah na farovž: »Vadnica za ljubljanske stolne kapelane«. so je v kratkem času prepričal, da sc skriva pri župniku pod bolj trdo vnanjostjo najboljše srce, katero nima druge želje, kakor njemu koristiti in mu njegovo službovanje narediti kolikor mogoče prijetno. Videl je, da ga v vsaki najmanjši reči po bra-tovsko poučuje, da nima najmanjše skrivnosti do njega, da se na vso moč prizadeva, sam nositi butaro težavnih farnih opravil — zato ni mogel drugače, kakor da jo povračeval ljubezen z ljubeznijo in da se je skrbno ogibal, njegovo plemenito srce razžaliti. Čast mi je poznati precej gospodov, nekdanjih gorjanskili kapelanov, kateri so sedaj že zaslužni župniki ali pa žo višji cerkveni dostojanstveniki. Vsi se z veseljem spominjajo prijetnega službovanja pri Tedeschiju. Marsikateri mi je že večkrat rekel: »Tako srečen in zadovoljen nisem bil nikjer, kakor v Gorjah, če tudi je bila gorjanska kapelanija moja najrevnejša služba.« — Tedeschiju samemu jc bilo neprijetno, da so mu v prvih letih tako hitro menjali duhovne pomočnike, ter jc večkrat dejal: »Ako pohvalim svojega kapelana v Ljubljani, moram prepričan biti, da bode v par mesecih prestavljen.« — Dobro ime in čast kapelanova draga mu jc bila nad vse. Bolj je bil razžaljen, ako je kapelan moral kaj po nedolžnem trpeti, kakor če se je kdo lotil njegove lastne časti. Gorje vsakemu, kdor je hotel kapelana črniti pred njim. En pogled njegov je zadostil, da je obmolknil obrekovalec. Sam pa tudi nikdar ni govoril o najmanjših slabostih svojih duhovnih pomočnikov: o vsakem je vedel le kaj dobrega in hvalevrednega pripovedovati. S temi lepimi lastnostmi je strinjal Tedeschi izredno po-božnost in usmiljenje do ubogih. Po pravici ga smemo imenovati moža molitve in zatajevanja. Ostro sc je držal odločenega dnevnega reda. Vsako jutro jc bil, še v svoji visoki starosti, vsaj poldrugo uro pred sv. mašo na nogah ter sc jc skrbno z rednim premišljevanjem pripravljal k najsvetejši daritvi. V zapuščini sem dobil 12 zvezkov izvrstnega dela »Scutum fklei«, to je »verska hramba«, katero jo spisal benediktinec P. Konrad Boppert. To delo jo rabil za pripravo k sv. maši več let vsak dan, tako da je nekatere zvezke obrabil žc skoro popolnoma. Ko je jako pobožno, a ne prepočasno, opravil sv. daritev, molil je v zakristiji dolgo zahvalo, včasih nič krajšo, nego jc sv. maša sama. Kadar jc maševal duhovni pomočnik prod ali pozneje, bil je župnik zmerom pri sv. maši. Ako vslcd bolezni ni mogel v cerkev, opravljal je doma dnevne mašne molitve, med tem ko so je v cerkvi vršila prosveta daritev, tako da je večkrat rekel: »Danes sem pa moral v sobi maševati.« — Predpoldnem jc izvrševal svoja pisarniška opravila, katerih se pa ni mogel nikdar prav privaditi. Večkrat jc tožil: »Župnik bi žc šc bil, ko bi le ne bilo toliko pisarij.« Popoldne je posebno ob zimskem času komaj čakal, da jc prišla ura duhovne molitve, tako da jc začenjal zadnja leta pred smrtjo včasih še nekaj minut prezgodaj moliti. Ce mu je zdravje količkaj dopuščalo, molil je brevir kleče, naslonjen na posteljni rob. Po opravljenih duhovnih urah je sledilo navadno vsak dan branje sv. pisma. Posebno veselje je imel, prebirati liste sv. Pavla, izmed katerih jc znal mnogo poglavij skoro popolnoma na pamet. Na to je na vrsto prišlo obiskovanje Najsvetejšega. Le posebno važno opravilo ali nenavadno velika slabost ga jc mogla odvrniti od tc tako zelo priljubljene mu pobožnosti. Zlasti po zimi je bilo jako vspodbudno gledati slabotnega starčka, kako je v najhujšem mrazu včasih po celo uro, ves zatopljen v gorečo molitev, klečal pred Najsvetejšim. Zvečer po »Ave Mariji« videl si vedno molek v njegovih rokah, ker je kot zvest častilec Marijin s svetim rožnim vcncem sklepal svoje vsakdanje pobožne vaje. Zraven svoje velike pobožnosti pa je bil Tedeschi vendarle vedno vesel in prijazen. Da se je v svoji visoki starosti le težko ločil iz svoje sobe, je sicer res, kdo bi mu to zameril ? V svojih mlajših letih jo pa prav rad in pogosto zahajal v družbo svojih duhovnih sosedov, kjer je večkrat s svojimi zdravimi dovtipi in z zanimivimi zgodbami iz svojega življenja po cele ure sam zabaval vse pričujoče. Tudi sam jc bil vedno vesel, kadar ga je kdo obiskal. To so njegovi prijatelji in znanci dobro vedeli, zato je bilo o poletnem času v gorjanskem župnem dvorcu vedno veliko gostov. Šaljivi gospod oče sc je včasih kislo držal in gostom kar naravnost tožil: »Oh, uboga hiša! Kaj bodem počel z vami, kaj vam bodem dal?« Toda prijatelji so bili takih sprejemov vajeni, dobro so ga poznali, ker jih je pri odhodu zopet in zopet vabil, naj se le kmalu oglase pri starem »gorjanskem puščavniku«. — In kako naj popišem njegovo dobrosrčnost do ubogih? Ker se je sam v svojih mladih letih moral boriti z uboštvom, zato je toliko rajši lajšal bedo ter miloščino delil svojemu bližnjemu, kadar mu je bilo to mogoče storiti. Pomagal je vedno in če le mogoče na skrivnem, da ni vedela levica, kar je dala desnica. Kdo vidi več reve in nadloge, katera sloni kakor težka butara nad ubogimi Adamovimi otroki, kakor ravno katoliški duhovnik, kadar ga kliče dolžnost ali pa prava krščanska ljubezen k bolnikom, kateri so mnogokrat popolnoma zapuščeni ter nimajo niti dušne tolažbe, niti najpotrebnejšega telesnega živeža! Tedeschi je bolnike po fari, dokler jo mogel, obiskoval zelo pogosto; še zadnja leta je šel večkrat po domači vasi od enega do drugega. In redno jc pri takih prilikah zdravil no lc dušne, temveč tudi, kjer je potrebo videl, telesne potrebe. Ko je opešal, imel je kapelana za svojega oskrbnika milodarov, kateri jc, to povem iz lastne izkušnje, marsikateri dan razdelil po več goldinarjev njegove imovino. Pa tudi na dom so hodili reveži skoro vsak dan trkat na vrata dobrot-ljivega župnika, dasi je marsikateri, kateri jo bil svoje revščine sam kriv, moral slišati ostro pridigo, predno je dobil zaželeni dar. Revni šolski mladini je bil poseben prijatelj. Gorjanski gospodje učitelji nam lahko spričajo, da je gospod oče rad uslišal njihove prošnje, kadar so mu kakega revnega šolarčka priporočili — za potrebno zimsko obleko, in da je ob koncu šolskega leta pridnim delil zdatne darove. Tudi dijaška kuhinja, katera so more ponašati s tako skrbnim finančnim ministrom, izgubila jc s pokojnikom velikega dobrotnika. Za dva revna gorjanska dijaka jo plačeval stroške dijaške kuhinje do smrti. In da je velečastiti gospod urednik »Zgodnje Danice« sprejel od Tedes-chija res veliko darov za raznotere dobre namene, priča nam napis na njegovem spominku, katerega je g. kanonik L. Jeran sam zložil in v katerem ga imenuje naravnost »očeta ubogih«. Ubogim je slednjič vse zapustil, kar mu je še ostalo, ker jih jc v svoji oporoki imenoval za glavne dediče. Marsikdo je imel Tedeschija za velikega bogatina. Govorili so ob njegovi smrti, da je zapustil toliko tisočakov, kolikor je v resnici bilo komaj stotakov. Ta kriva sodba jc o vsakem duhovniku razširjena, da, kolikor več dobrega stori, za toliko bogatejšega velja. Ljudje menijo, ako ima duhovnik za druge toliko, koliko kopico mora imeti še le za-se shranjeno! Tedeschijeva zapuščina je zopet pokazala, da to ni res. Bila jo, ako jo primerjamo njegovemu 581etncmu službovanju, jako neznatna, in še bolj bi sc bila zmanjšala, da mu je božja previdnost odločila šc nekaj let. — Odločil jc v svoji oporoki, naj se vse imetje naloži na obresti, katere naj do smrti uživajo trije revni sorodniki. Po smrti zadnjega izmed njih naj se pa zapuščina razdeli kot ubožna ustanova za šmartinsko in gorjansko župnijo. Tudi svojo hišo v Stražišču je zapustil šmartinski župniji, da jo uporabi za ubož-nico. — Kaj ne, dragi čitatelj, da taka oporoka čast dela katoliškemu duhovniku! — Ko sem jo ob mrtvaškem odru nekaterim odličnim gorjanskim faranom razkladal, igrale so solzo v očeh korenjaških možakov, in eden izmed njih, kateri ni bil poseben prijatelj pokojnikov, je rekel: »Škoda, da še le sedaj, ko ga vidim na mrtvaškem odru, prav spoznam njegovo blago srce.« Tedeschijeva bolezen in smrt. Tedeschi je bil nenavadno zdrave in čvrste korenine. V mladih letih in v moški dobi ni vedel, kaj je bolezen. Bil je srednje veliko, ravne postave in jako prijaznega, lepega obličja. S starostjo se. ga je še-le lotila bolezen, huda naduha, katera ga je mučila več kakor 10 let. Spoznal jc, da jc v mladih letih le preveč zaupal svojemu zdravju, ko je po hribovitih župnijah letal po strminah, da je cerkovniku vedno na pete stopal. Marsikateri izmed njih ga jc svaril, rekoč: »Gospod kapelan, kakor jo sedaj vaša sapa lahka, toliko težja bo v starosti, ako ne bodete previdni.« Zato je tudi svojim duhovnim pomočnikom vedno priporočal, naj se nikar preveč ne ženo, kadar ni skrajna sila, ako hočejo dolgo časa lahko hoditi. Svojo hudo bolezen jc prenašal s pravo .Jobovo potrpežljivostjo. Huda sapa mu je branila, da si celo mesece ni mogel na postelji odpočili in mirno zaspati. Kadar sc jo čutil včasih malo boljšega, šel je v posteljo. A komaj jo počival eno uro, že ga je začela sapa clušiti, vstati je moral, in potem je slonel po dva in tri dni ob robu postelje, tako da so mu nogo vse zatekle. In ker se je tega vedno bal, ogibal se je postelje skrbno in je rajši kar napravljen na soli počival kake 3 do 4 ure. Samemu sebi se je čudil, kako da more živeti skoro brez spanja. Ko se je naduhi pridružila še hripa, oslabel je popolnoma, tako da so jc bilo velikokrat bati za njegovo drago življenje. Pritoževal sc v bolezni ni. Večkrat je bil celo prav dobre volje in sc šalil, rekoč: »Človek se vsega privadi, sedaj skoro brez spanja živim, morda bi sc šc lahko jedi odvadil.« Le toga sc je zelo bal, da bi njegovo trpljenje ne bilo brez sadu, kakor so ga je tudi zadnji čas pred smrtjo neki poseben strah hotel polastiti. Slišal si ga prav pogosto vzdihovati: »Težak odgovor me čaka. Kdo ve, koliko dobrega sem opustil v svojem dolgem življenju! Zato, o Gospod, rad trpim, ker jc tvoja sveta volja. Pošlji mi lc šo hujše težavo, da se tukaj spokorim!« Zadnjo mesece jc gotovo čutil, da ga moči vedno bolj zapuščajo, zato so je toliko skrbneje pripravljal na odhod. Navadno je imel Holzvvarthovo knjižico »Mcmcnto mori« v rokah in bil globoko zamišljen. Ko jc v začetku adventa 1888. 1. zvedel za smrt zadnjega součcnca, Ant. Zamika, župnika v Naklem, zjokal se je milo ter rekel nekako v preroškem duhu: »Sedaj sem jaz prvi na vrsti. Bog ve, ali bom šc učakal prihodnjih božičnih praznikov?« In res! Prve tedne v adventu ni bilo poznati na njem posebno slabosti; spovodoval in pridigoval je po navadi, še celo velikonočno izpraševanje jc oznanil. Poslednji teden pa sc jc kar naenkrat popolno izpremenil; videti je bilo, da so mu uro šteto. Zadnjikrat je opravil sveto daritev na sv. Tomaža dan. Po sveti maši je šc v sobi dolgo spovodoval. Drugi dan v saboto je prišel njegov dušni vodnik, veleč, gospod Franc Jereb, župnik zaspiški, s katerim sta naposled uredila tudi še oporoko. Poklicani zdravnik ni mogel drugega pomagati, nego da je spravil gospoda z veliko silo v posteljo, ker domačih ni hotel ubogati. Svoj brevir je šc opravil ta dan, seveda z veliko težavo. Dolgo se je moral ž njim muditi, zakaj pravil je: »Čudno, da danes nisem več znal brevirja moliti, saj vendar skoro vse psalme na pamet znam. Ves som bil zmešan, zato ne vem, ali bodo kaj veljalo?« V ponedeljek zjutraj, bil je dan pred sv. dnevom, čutil sc jc bolnik nekoliko boljšega; upal je, da bode na sveti božični praznik že maševal in tudi drugi smo mislili, da ga nam Bog ohrani vsaj šc nekaj dnij. A kar naenkrat, bilo je okoli deseto ure, poprosi sam za svete zakramente: »Prinesite mi sv. popot- nico, popoldne bo že prepozno.« Sprejel jo jc pri zdravi zavesti in med maziljcnjem s sv. oljem izgovarjal je šc razločno vsako besedo za duhovnim pomočnikom. — Kakor blisek se jo razširila po fari žalostna novica, da jo gospod oče previden s sv. zakramenti za umirajoče. Od vseh stranij so vreli jokajoči farani skupaj, da bi ga, ako mogoče, vsaj še enkrat živega videli in prejeli njegov zadnji blagoslov, kar se jc seveda samo nekaterim moglo dovoliti. Bolnik pa jc med tem mirno ležal in neprenehoma šepetajoč — molil. Vprašal sem ga okoli poldne, ali še kaj želi. Odgovoril mi je: »Ne več! Molim in premišljujem, kar morem, a težko je.« Zadnje besede, katere sem še precej razločno slišal, bile so: »In te, Domine, speravi, non conlundar in aetcrnum! — V te, Gospod, zaupam, ne bom osramočen vekomaj.« Upajmo torej, da je bil strah njegov pred nezaupnostjo ob zadnji uri neopravičen in da se jc s trdnim zaupanjem na neskončno usmiljenje božje ločil s sveta. Kmalu po 12. uri je nastopil kratek smrtni boj, kateri jc komaj toliko časa trajal, da sem odmolil molitve za umirajoče. Dokončal jo pozemeljski tek, duša njegova pa je šla veseli božični praznik obhajat v nebesa. Tako žalostnih božičnih praznikov kakor 1888. leta, ni šc imela gorjanska fara. Vsi smo sc čutili zapuščene sirote, ker nam jc ljubljeni duhovni oče ležal na mrtvaškem odru; vsakemu jo z obraza odsevala globoka žalost. Nekateri si kar misliti niso mogli, da bi se v cerkvi obhajala vesela služba božja o polnoči. Od zgodnjega jutra do pozne noči so kakor v procesiji trume žalujočih dohajale v župni dvorec. Vsak je hotel še enkrat videti ljubeznivo in popolno nepremenjeno obličje pokojnikovo in ga z gorečo molitvijo za njegov večni mir vsaj nekoliko zahvaliti za obilne dušne in telesne dobrote, katere mu jc delil tako radovoljno in toliko let. — Tu ob mrtvaškem odru Tedeschijevcm se je lahko vsak prepričal, kako globoko je šc v našem ljudstvu ukoreninjena ljubezen do duhovnika, kateri zvesto, nc oziraje sc na desno ali levo, izpolnjuje svoj vzvišeni poklic. Slovesnega sprevoda na praznik sv. Janeza Evangelista se jc vdeležilo 21 duhovnikov, med njimi mnogo bivših kapelanov gorjanskih, kateri so od daleč prihiteli, zadnjo čast skazat svo-Drobtinico, XXIV. 10 j emu nepozabnemu župniku. Vodil ga je velečastiti gosp. Karol Klun, kateri je tudi svoje dni služboval v Gorjah. Ko se je velečastiti gospod kanonik v prelepem govoru v cerkvi poslavljal od ljubljenega pokojnika, ko je priporočal zapuščenim faranom, naj nikdar ne pozabijo prelepih naukov, katere jim je njihov oče delil 36 let, in ko jih je prosil, naj ne nehajo zanj moliti, ako morda še zaradi njih ne uživa večnega miru, navstal je tak jok in stok po natlačeni cerkvi, da je gospod govornik večkrat moral prenehati, ker je tudi njega premagovala britka žalost. In reči moram, da je poslednja prošnja veleč, gospoda kanonika padla na dobro zemljo. Vsako nedeljo pred in po službi božji je bila gomila, katero krasi sedaj lep spominek, postavljen večinoma s prostovoljnimi darovi faranov, obdana z množico pobožnih molilcev. Tako tedaj je živel, trpel in umrl naš Tedeschi. »Bil je mož pravičen in ravnega srca, v blagru ostane njegov spomin.« Naj bi k njegovemu hvalnemu spominu, zlasti pri gorjanskih faranih, pripomogel tudi ta življenjepis, katerega s tem izročam priljubljenim »Drobtinicam«. Spisal sem ga iz globoke hvaležnosti in iz spoštovanja do pokojnika, vedno hvaleč božjo previdnost, da me je neizkušenega novomašnika poslala na prvo službo v Gorje — k Tedeschi-ju. Mir in pokoj njegovi duši! Matija Mrak, kapelan. Jožef Škof, pobožen kmet. Iragi bralec! Sprejmi danes »Drobtinice« v starodavni, ^ffe pobožen kmet, sivi Gorotan, po katerem so že v svojih mladostnih letih kaj rade potovale. Prej seveda, za časa ne-T umrlega rodoljuba in škofa slovenskega, Ant. Mart. 3 Slomška, bilo jc tam marsikaj drugače, česar pa dandanes zastonj iščeš; mnogo se je premenilo tako v narodnem, kakor v verskem oziru. Narodna zavest jo silno opešala in ž njo vred tudi od nekdaj Slovencu prirojena živa vernost; ne da bi koroški Slovenec že popolnoma izgubil svojo vero — le bolj mlačen je postal. Koliko vasij, ki so takrat šc veselo odpirale svoja gostoljubna vrata slovenskim »Drobtinicam«, sedaj nima več posluha milim, slovenskim glasovom, ker jih nc ume več! In mesta, ki so takrat bila še slovenska, nosijo dandanes nemški značaj ne le po besedi, ampak tudi po duhu. Lep kos slovenske zemlje je požrl od takrat nemški moloh. Kako mogočno in slovesno je donel šc 1849. leta raz priž-nico Slomškov glas v Blatnem Gradu, kjer jc govoril slovenskim poslušalcem o dolžnosti, svoj materni jezik spoštovati! — In danes . . .? Tako se jc premenilo še marsikje rodoljubnemu Slovencu v britko žalost in tako sc preminja šc vedno tem hitreje in huje, čim kruteje pritiska nemška sila. Uradi so vsi nemški, šole ali popolnoma ali vsaj deloma nemško, vse pa brez izjeme ponemčevalnc. Medsebojno občevanje med gospodo do malega 10* vse nemško; edini kmet, trpin, ostal jc zvest svoji narodnosti, le on ni zatajil svojega rodu. Vedno se je boril in se še bori za svoji svetinji, ki sto mu po besedah Slomškovih dragi, kot svetlo oči: za sv. katoliško vero in besedo materino. Ta borba pa je že dolgotrajna in silno težavna: kaj čuda, ako pogumnemu junaku sčasoma vendar le moči pojemajo! Edina ccrkcv in njeni služabniki, sinovi iz naroda, podpirali so ubogega kmeta že od nekdaj in ga še podpirajo ter mu hočejo ohraniti vero in narodnost. Pa kaj ti, dragi čitatelj, vse to pripovedujem? Nisem se namreč namenil, opisovati ti narodne borbe koroških Slovencev, ampak opisati ti življenje priprostega kmeta, vrlega moža, ki so jo tudi po svojih močeh boril za narodne svetinjo, no da bi svet o tem kaj zvedel. Da, le malokomu je bil znan ta vrli in verni Slovenec. Kdor ga jc pa poznal, moral ga jc čislati in spoštovati. Jožef Škof,, po domače Kurnilc, je tisti mož, iz katerega življenja ti hočem, ljubi prijatelj, povedati vse, karkoli bi te utegnilo zanimati in te vspodbujati k enakemu ravnanju. Jožef Škof, ali kakor smo jih obče imenovali, Kurnikov oče, rodili so se1) 5. sušca 1812. leta pri »Živ-u« v Vinarah, v mali vasi št. kancijanske fare v Podjunski Dolini na Koroškem. Da bodeš mogel to selce v duhu poiskati, naj ti opišem njegovo lego. Morebiti si že kdaj slišal imenovati Št. Kancijan v Podjunski Dolini na Koroškem. Saj je ta ccrkcv žc od nekdaj znana kot romarska cerkev, kamor ob kvaternih nedeljah prihajajo romarji celo iz daljnih krajev. Idiva od Dobrlevasi — ležečo ob cesti iz Velikovca v Železno Kaplo — proti scvero-zapadu. Po tri četrt ure hoda se nama prikaže rudeč, šilast stolp, polagoma precej velika ccrkcv, stoječa na malem robčku, ki jo pa primerno okolici z vasjo vred skrit v mali nižini, skozi katero teče potok iz bližnjega jezera. Morava torej po ccsti najprej nizdol, potem pa nekaj malega navzgor do cerkve. Od zunaj ne opaziva nič posebnega na njej razven tega, da je primeroma jako široka ter zidana v romanskem slogu, dasi no vseskozi. Od znotraj je ccrkcv jako prostorna, tudi precej čedna, *) Da se tem bolje kažeta govorica in značaj slovenske dežele, v kateri se je spis rodil — namreč koroške —, puščamo nekatere posebnosti. Uredil. le debeli stebri, ki nosijo obok, jo kazijo ter branijo pogled na vse tri oltarje. Glavni oltar jc posvečen sv. Kancijanu in njegovim tovarišem. V stranskem levem oltarju je Devica Marija z Jezuščkom, v desnem sv. razpelo skoro v naravni velikosti. Zaradi tega sv. razpela je postala ta cerkev romarska cerkev. ® Pripoveduje se, da je pred mnogo leti ono sveto razpelo priplavalo po Dravi ter se ustavilo ravno pred cerkvijo svetega Lovrenca, ki jc podfara št. kancijanska. V bližini pasoči sc konji so sc obrnili vsi proti razpelu in popadali na kolena. Vaščanje, vsi osupli, pribite gledat, kaj neki to pomeni. Ko zagledajo sveto razpelo v vodi, stoječe navpik vedno na enem in istem mestu, približajo se mu strahom, izvlečejo je iz vode ter postavijo v cerkvici sv. Lovrenca. Ker pa tu ni bilo pravega prostora, prepeljali so kmalu potem sveto znamenje v farno cerkev. Pa glej! prihodnji dan je bilo zopet v cerkvici sv. Lovrenca. To sc je ponovilo trikrat. Na to sklenejo 1'arani, v farni cerkvi postaviti poseben oltar za razpelo ter jc tje prenesti v slovesnem sprevodu. To se jo tudi zgodilo in sv. razpelo je od tega časa ostalo v farni cerkvi. Koliko je na tem resnice1) in koliko je pridejala ljudska domišljija, so pač no da lahko dognati. ') Ta predmet opeva tudi mala pesmica, ki je precej znana med on-dotnimi prebivalci. Glasi se: Pesem o sv. Križu v St. Kancijanu. 1. 3. Prideš človek v Št. Kancjan, Farno cerkev najdeš tam, In v cerkvi Jezusa, Na svet' Križ pribitega, Kjer za grehe on trpi, Da nebesa nam dobi. Tu se zgrivaj grešnih zmot, Kliče ti nja smrtni pot. Se več dalje ne poda Britka martra Jezusa. Tam jo najdejo ljudi, Ki so v Št. Lovrenci. Iz Št. Lovrenca neso Jo pa v to kapelico. Križ se najde notri v Dravi, In se v vodi kviško stavi, 2. 4. Oh kak' lep je pač ta križ, Pred katerim ti klečiš, In kak strašen smrtni boj Se vojskuje Jezus tvoj! Pa podoba, ki stoji Tebi romar pred očmi. Ni že bila vselej tam, Tak' legenda pravi nam. Čudna reč se zdaj zgodi: Britke martre tu več ni, Ker po noči se poda Zad v Št. Lovrenc, kjer je b'la. Vse na noge stopi zdaj, Se poda na tisti kraj, Mašniki in vsi ljudi, Tudi Thurn, grof Pliberški. Ze 1693. leta jc bila ustanovljena bratovščina »sv. britke martre v Št. Kancijanu« in obdarovana z mnogimi odpustki. Taka je torej farna cerkev, v kateri so bili pokojni Jožef Skof krščeni, v kateri so pozneje, kakor bodemo šc slišali, toli-krat in tako radi peli svete pesmi Bogu v čast in slavo. Poglejmo še v njihovo rojstveno vas, oddaljeno od (are kake pol ure. Obrnimo se od Št. Kancijana naravnost proti jugu, od začetka po isti cesti, po kateri smo prišli, potem pa po stranski poti nekoliko navzgor. Dospovšim vrh rebrčka zalesketa sc nam na levi strani kakor zrcalo čisto površje krasnega Klo-pinjskega Jezera. Klopinjsko Jezero ni veliko — v eni uri je obhodiš krog in krog — a lepo in krasno je, kakor vsa planinska jezera. Dolgo jo kake pol ure, široko četrt ure, površje je torej jajčasto. Voda mu je zelenkaste barve, na globočjih krajih proti jugu temna, na plitvejših proti severu pa svetlozelena. Na severni in južni strani je obdaja gozd; proti jugu se vzdiguje mal hrib z imenom »Gracarca«, tako imenovan bržkone po gradu, katerega razvaline na tem hribu še sedaj vidiš. Bolj proti vshodu, tik »Gracarce«, je drug hribček, imenom »Št. Jurska Gora«; na vrhu stoji mala cerkvica, posvečena sv. Juriju. Na vznožju je vas Pod-grad, na jugovshodnem obrežju jezera je nekaj vil s tujci od vseh krajev sveta. Šc dobre četrt ure od jezera, nekoliko navzgor — in že se pokažejo Vinare.2) Vstopiva takoj v prvo hišo; sosedje pravijo, da je tu pri »Ziv-u«. Prav čedno poslopje jc to: hiša in hlev sta lično zidana in krita deloma z deskami. Pred leti pa še pri »Ziv-u« ni bilo vse zidano, kakor dandanes. Bolj pritlično, vseskozi leseno poslopje, z veliko lopo in dolgim hodnikom — prav po stari navadi — bila je rojstvena hiša našega Jožefa Škofa. Vhudem času, 1812.1., je zagledal Jožef Škof luč sveta. Kakor je znano, razsajala je takrat v naših krajih francoska vojska. Ta l) Cerkvico sv. Lovrenca je podprala Drava; znamenje sv. križa znači kraj, kjer je stala. Pet minut od tod ob poli stoji drugo znamenje sv. križa s tablo, na kateri je vobražena procesija, za njo duhovnik z drugimi vred noseč veliko podobo križanega Jezusa. a) V neki nemžki listini iz leta 1106 imenovana je ta vas: »Unastarch«. ni pobrala samo do malega vseh krepkejših, delavnih močij — požrla jc tudi ves denar ter ves prihranjeni živež. Vrh tega pošlje še Bog 1812. leta jako slabo letino in druge nesreče, ki so uboge slovenske dežele tako hudo zadele, da jc v kratkem nastala jako huda lakota. Moja babica so mi večkrat pripovedovali, kako je takrat bilo »čudno«. »Sama sicer onih let ne pomnim,« pravili so mi pogosto, »ker sem bila šc lc rojena, ko so huda leta že šla h koncu. Toda moja rajna mati so mi pripovedovali o onih strašnih dnevih toliko, da jih ne bodem pozabila nikoli. Vsega je nedostajalo, zlasti kruha. Dokler je bila lc še skorjica kruha pri hiši, bilo jc še dobro: kuhali so mlade koprive in drugo zcljad, vse skupaj osolili ter polili na kruh; če tudi nezabeljena, teknila je vendar taka juha prav dobro. Ko pa niti kruha ni bilo več, zametali so v vroč krop otrobe, in jed, ki jo mi dajemo prešičem, bila je dolgo časa ljudem skoro edina hrana. Kako trdo je bilo za kruh, vidi sc iz tega, da je neki kmet za en sam hleb kruha dal svoj precej veliki sadni vrt, poln najlepšega sadnega drevja. Tudi za denar ni bilo ničesar dobiti. Prigodilo so je, da so šli ljudje v Velikovce na trg kupovat živeža, a vrnili so sc prazni domov ter obupno zmetali denar pod mizo, češ, čemu nam je denar, ako zanj ne dobimo potrebno hrane! Ko so prišla šolska leta, moral je naš Jožo začeti vsak dan premorjati pol ure dolgo pot od Vinar do farne šole. V šolo je bila pot ložja, saj je šla navzdol; mlade noge so pa tudi pot proti domu lahko premagale. Takrat je bila v Št. Kancijanu šc poldnevna šola. Večji šolarji, ki so že srečno zmagali v abecedni vojski, hodili so dopoldne, mlajši popoldne. Vendar je ta poldnevna šola v mnogem oziru prinašala več sadu, kakor sedaj celodnevna. In zakaj ? Ker je bila bolj pametno uravnana: ker sc je v šoli poučevalo slovensko, ne pa nemško, kakor poučujejo dandanes. Mnogo starih ljudij bero na Koroškem prav dobro, in kar berejo, tudi razumejo. Zaradi tega pa tudi radi prebirajo slovensko knjige. Mlajši učenjaki pa, ki so celih osem let trgali hlače po novošegnih šolah, ali cclo no znajo brati, ker so ono botvico, kar so se naučili v pol- ali enem letu slovensko zlogovati, iz-stopivši iz šole takoj pozabili, ali pa berejo prav okorno in počasi, ali branega nc razumejo, ker se nikoli niso učili svojega materinskega jezika. Da bi Bog dal, da bi se v tem oziru na Koroškem prej ko sloj obrnilo na bolje, sicer bo — prepozno! Ker jc bila stara slovenska šola v Št. Kancijanu prava in dobra, zato se je mali Jožek v njej v dveh ali treh letih več naučil, kakor marsikateri šolar v novošegni šoli v osmih letih. Priča temu so razne knjige, ki so pozneje, ko jc bil Jožek kmet, priromalc na njegov dom. Razven Mohorjevih bukev videl sem tam »Gutsmanov slovenski slovar«, izdan 1795. leta, »Zdravilne bukve za živino«, izdane pod cesarico Marijo Terezijo, vsake vrste tiskanih in pisanih pesmaric (vseskoz pobožne pesmi) in druge. Mož, ki jc rabil Gutsmanov slovar, mislim, da ni imel slame v glavi. V Mohorjevem »Koledarju« sem dobil ime Jože Škof siccr še le 1874. leta, vendar je bil Mohorjan že od leta 1868, pa z imenom Jože Kurnik.1) Ud Mohorjeve družbe ostal je tako dolgo, dokler ni stopil na njegovo mesto sin, ki je gospodarstvo prevzel — gotovo lep clokaz njegove zavednosti. Poleg slovenščine jc govoril Jože Škof tudi nemški, vsaj toliko, kolikor mu je bilo treba. Nemščine sc pa ni naučil v v Št. Kancijanu, ampak v Celovcu. Stariši so hoteli, cla bi se Jože kaj več naučil, zato so ga poslali v nemške šole v Celovec. Tri leta sc je učil tukaj, potem pa sc je vrnil domov, da bi sc učil tudi kmečkega dela. Slavni škof A. Martin Slomšek pravijo v svojih spisih med drugim tako-le: »Popotnik je človek na svetu. Srečno svojo pot hoditi, ima mladino dobra šola učiti — dobra šola za življenje.« In drugje zopet: »Naše šolo nc smejo biti samo učilnice, temveč tudi odgojevališča, v katerih naj bi sc dobri državljani in nebeščani izrejevali!« Tedaj ne otrok učiti nemščine, ampak jih vzgojiti, olikati jih in jim podeliti toliko in takega znanja, ki jim je potrebno za pošteno, krščansko življenje, to jc naloga ljudskih šol. To nalogo izvršiti pa morejo edino le na podlagi materinskega jezika. ') Vkrstnih bukvah je zapisano ime: Jožef Hariš, reete Kurnik, reetius Škof. V Celovcu sc je naučil sicer naš Jože nemščine, vendar mu ni prišlo na misel, da bi svoj slovenski rod skrival pod plašč nemškega jezika. Nasprotno: s svojo nemščino bil je jako varčen, nikoli je ni rabil brez potrebe. O komer ni gotovo vedel, da ne zna slovensko, tega je nagovoril slovensko. S svojo nemščino sc ni nikdar šopiril. Kako drugače ravna marsikateri Slovenec na Koroškem! Ako zna le par nemških besedij, žene ve, kako bi se obnašal in kako govoril ter spakoval, da bi pokazal svojo učenost. In slovenščina! Kako se je sramuje! Saj sc mu zdi grda, neolikana in robata! Res žalostno je, da se sinovi sramujejo svoje matere, da jo zametujejo in mesto nje čislajo in častijo tujko, ki jim še nikoli ni nič dobrega storila! Predragi Slovenci, učimo se od pokojnega Jožeta Škofa, pri-prostega kmeta, kaj se pravi svoj materinski jezik spoštovati in vendar drugih jezikov ne zaničevati! Občeznano je, da je slovenski, kakor sploh slovanski narod že od nekdaj nad vse ljubil poljedelstvo, da se je v njem tako izuril, da so celo njegovi sosedi, Nemci in Ogri, k Slovanom prihajali poljedelstva sc učit. Dalje tudi njihovi neprijatelji Slovanom ne zanikujejo plemenito gostoljubnosti, s katero so gostili vsakega, če tudi neznanega prišleca. Tudi Jožo Skof je bil izvrsten kmet, izvrsten poljedelec in tudi on se je odlikoval z gostoljubnostjo ter njeno dobrosrčno materjo: radodarnostjo. Dne 20. vinotoka 1834. leta se je priženil Jože Škof na »Kurnikovo« domačijo v Gorečivcsi. Tudi ta vas je v Št. lvan-cijanski fari, pol ure od farne cerkve naravnost proti severu. Prav majhna je, ima komaj šest številk, leži v prcccj globoki, mali ravnini na desnem bregu Drave. Meščan ali pa sploh družbe vajen človek bi utegnil reči, da jc to sila dolgočasen kraj. Vendar temu ni tako. Gorečaves jo bila nekdaj znana kot bogata vsakojakega sadja. Ako se pomladi, ko je vse drevje zeleno in v najlepšem cvetju, bližaš priljudni vasici, skoro jc od samega sadnega drevja niti ne zapaziš; samo hišna slemena z okajenimi dimniki zvedavo kukajo z zelenih sadnih vrtov. Od vejice do vejice, od drevesa do drevesa celi ljubi dan skakljajo drobne ptičicc, veselo prepevajoč vsaka svojo pesem. Ako pa zapustiš vas in sc nagneš proti Dravi, bodisi na zahodno ali na južno stran, sprejme te kmalu pod svojo zeleno streho oljšev log, ki sc razprostira ob bregu šumeče Drave. Tukaj ti doni na ušesa neprestano šumenje deroče roke, v gaju pa sc razlega veselo žvrgolenjc lahkokrilih pevčic. Zares, tukaj jc lepo, prijetno! V to vas se je priženil Jože Škof na »Kurnikovo« kmetijo, ki ni, da bi rekel, ravno velika, pa tudi nc majhna. Za njeno obdelovanje je razven pridnega gospodovanja in marljive gospodinje treba tudi enega hlapca in ene dekle. Polja so precej rodovitna, delo prav ročno, ker jc vse blizu doma in v ravnini. Tukaj so naš oče Jožo, po domače »Kurnik«, gospodarili celih 50 let pridno in marljivo, zato pa tudi dobro in uspešno, srečno in zadovoljno. Gospodarstvo le tedaj dobro napreduje, kadar gospodar ne zna samo dobro ukazovati, ampak tudi dobro in pridno delati, pošteno živeti in lepo moliti. Ako se pa eden teh pogojev zanemarja, gre gotovo vse rakovo pot. To je mladi gospodar dobro vedel ter se tudi po tem ravnal. Jedva se je o prvi jutranji zori oglasil petelin, bil jc on že na nogah. Celi dan je potem marljivo delal; kar je le mogel, storil je sam. V hiši je vladal strog red. Nikoli ni bilo slišati nobene slabe besede, še manj nespodobne pesmi; mesto njih so prepevali domačini skoro ves dan in na večer pobožne pesmi. Grdega prepira ni bilo nikdar slišati. Za to je skrbel v takih stvareh jako ostri, sicer pa mili gospodar. Kakor v vsem, bila sta tudi v tem oziru Jože in njegova žena prava posnemovalca svete družine in lep vzgled vsem zakonskim ljudem. S solznimi očmi mi je pravila poslednja — sedaj že sivolasa starka: »Ves čas najinega zakonskega življenja nisva prišla nikoli prav resno navskriž. Nikoli mi ni storil ni trohice žalega, niti žal besede mi ni rekel. Ako mi je kdaj v naglosti ušla kaka beseda, ki ni bila prava, nikoli mi jo ni vrnil. Obrnil se je strani, molčal tor odšel za nekaj časa, in vse nevoljc jo bilo konec. Ako tu in tam zavoljo obilega dela nisem utegnila zjutraj postlati postelje ter sem hotela to storiti zvečer, rekel mi je večkrat: ,Pusti to, saj morem tudi na trdi postelji spati. Kristus je tudi dostikrat spal na trdih tleh in je moral veliko trpeti, zakaj bi pa jaz ne mogel ene noči prespati na nepostlani postelji!'« Poleg- teh prelepih lastnostij jo (ličila vrlega gospodarja na Kurnikovem posestvu še druga, katero pri današnjih kmetih tako pogostokrat pogrešamo, varčnost. Po nepotrebnem ni ničesar izdal. Tudi samemu sebi je bil morebiti včasih skoro nekoliko pretrd: tem radodarnejši je bil drugim. Ako jo bil eden ali drugi izmed sosedov v kaki zadregi, obrnil se je samo do »Kurnikovega očeta«, ki so mu gotovo pomagali, ako je bilo le v njih moči. Zgodilo sc je dostikrat, da so reč, za katero jih je kdo prosil, sami potrebovali, vendar pritrgali so si jo rajši sobi, kakor da bi jo odrekli prosilcu. Celo izposodili so si marsikaj, samo da so mogli drugim pomagati. V krčmo oče Kurnik niso zahajali, brez posebnega vzroka nikoli. Še celo na daljši poti so so izogibali gostilnic ter si pekočo žejo rajši ugasili s hladno vodo. Kakor pri pijači, bili so tudi pri jedi zmerni in z malim zadovoljni. Marsikateri bralec morebiti no bode rad verjel mojim besedam, vendar je resnica, da boljših jedij niti čislali niso. Ako so mati skuhali kaj boljšega kakor navadno, vedeli so že poprej, da očeta ne bode k mizi. Dobili so si kruha in »repicc« (krompirja), južino pa so pustili drugim, če jo prišlo več jedil na mizo, jedli so samo bornejšo, ne da bi so dotaknili okusnejše. Takšen je bil gospodar pri »Kurniku«: sebi ni privoščil skoro ničesar, drugim pa vso; sebi je bil trd, drugim pa sama dobrota. Ker ravno govorimo o Jožefu Škofu kot kmetu in hišnem gospodarju, oglejmo si ga še nekoliko kot soseda. Videli bodemo, da je v tem oziru lep vzgled vsakemu vaščanu, ki hoče s svojimi sosedi živeti v lepem, prijetnem miru. Kgliko nepotrebnih prepirov je dandanašnji med sosedi, koliko nepotrebnega in dragega toževanja brez konca in kraja! Ako so zgodi komu še tako majhna krivica, dostikrat no iz hudobije, ampak iz neprevidnosti ali tudi nevednosti, že jo ogenj v strehi. Vse mora takoj prod sodnika. Potem pa pride pot na pot, plačilo čez plačilo, kar bi vse lahko izostalo, ko bi med sosedi bilo več krščansko ljubezni. Tako ni ravnal Jože Škof. Skrbno se je ogibal vsega, kar bi morda utegnilo biti vzrok kaki sitnosti ali pa neprijetnemu prepiru. Da sam ni storil nikomur krivice, toga poudarjati pač ni treba. Ako se je pa njemu godila kaka krivica, prenašal jo je molče, čc stvar ni bila jako važna. Ako je bila pa važna, pobotal se je z oškodovalccm mirnim potem. Nikoli pa ni iskal pravice pri odvetnikih po pisarnah. Po tem, kar smo slišali do sedaj o pokojnem Jožetu Školu, lahko sodimo, da ga je brez dvoma dičil tudi kras vsega naroda slovenskega in več ali manj tudi vsakega pravega Slovenca, kras žive ljubezni do Boga ter iz te ljubezni izvirajoče vernosti in velike pobožnosti. In v rcsnici, celo njegovo življenje lahko imenujemo Bogu posvečen dar. posvečen z vedno molitvijo in petjem lepih, pobožnih pesmij. Sploh je bila molitev in petje blagega moža naj prijetnejše opravilo od mladih nog do sive starosti, od mehke zibelke do hladnega groba. Ako sploh kdo, izpolnjeval jc gotovo on besede sv. aposteljna Pavla, ki nam veleva vedno brez prenehanja moliti. Svoje vsakdanje molitve je opravljal vedno natančno, skrbel je pa tudi po možnosti, da jih nobeden domačinov ni opuščal. Vsako soboto in nedeljo zvečer in na vsak praznik so molili pri »Kurniku« redno sveti rožni venec z lavretanskimi litanijami. Razven ob nedeljah in praznikih je zahajal rad tudi ob delavnikih, kadar je le količkaj utegnil, k sv. maši, pri kateri jc s posebnim veseljem molil rožni venec, pred sv. povzdigovanjem pa s krepkim glasom zapel najbolj priljubljeno mu pesem: »Na kolena padimo!« Jože Škof jc obiskoval tudi rad bolnike, spremljal mrliče na njihovi poslednji poti na zemlji, udeleževal sc procesij, pri katerih prilikah je vedno na glas ali »popreda« molil rožni venec. Posebno njegovo veselje pa so bilo božje poti na sv. Goro, na sv. Višarje, k sv. Joštu, k Mariji na Brezje itd. Vselej pa, kadarkoli je šel na božjo pot, bila jc ta pot tudi v resnici byžja, to je: Bogu posvečena. Ne iz radovednosti, nc iz mržnjc do dela, kakor dosti romarjev, ampak iz prave pobožnosti in iz ljubezni do Boga je hodil na božjo pot, da bi sc pokoril za svoje pre-greške ter dajal Bogu dolžno čast in hvalo za prejete milosti. Nekdo, ki je enkrat romal ž njim na sv. Višarje, pripoveduje : »Kakor jc cclo življenje Kurnikovega očeta bila vedna molitev, tako tudi najina pot na sv. Višarje. Med potjo skoro ničesar nisva govorila; čc sva pa kako besedo izpregovorila, bila jc o Bogu ali njegovih svetnikih. Večinoma sva molila pol- glasno sv. rožni venec. Le včasih sva nekaj časa prenehala ter vmes zapela kako pobožno pesem.« S kakim veseljem jc pač gledal Jezus na take romarje, on, ki je rekel: »Kjer sta dva ali trije v mojem imenu zbrani, tam sem jaz v sredi med njimi.« * Kadarkoli je mogel, bil jc ob nedeljah in praznikih pri obeh sv. mašah. Da bi bil kdaj izpustil popoldanski blagoslov, to je bila že silno redka izjema, ki pa jc gotovo imela svoj tehten vzrok. Zato je pa tudi Bog njegovo delo blagoslovil ter ga vedno obvaroval vsake večje nesreče ter mu že tako na tem svetu pokazal, kako plačuje zvesto službo svojim prijateljem. Preostaja mi še, govoriti o »najprijetnejšem opravilu« Jožeta Škofa, s katerim jc že kot mladenič in tudi šc kot starček imel največ veselja. Vedno jc pel, doma in na polju, pri delu in med molitvijo, na poti in v cerkvi, sam ali v družbi. Vse njegove pesmi so bile večinoma pobožne, sploh pa poštene. Karkoli je opravljal, povsodi je pel. Petje ga je spremljalo ter kratkočasilo pri vsakem delu od ranega jutra do poznega večera. Po cerkveni dobi je bilo uravnano i njegovo petje: v postu je pel redkeje, in kadar jc pel, pel jc o Kristusovem trpljenju ali Materi Božji sedmerih žalostij. Ob nedeljah popoldne mu je bilo najljubše opravilo, voditi in peti sv. križev pot. Ker mu tega v domači fari ni bilo mogoče, ker so ga tam peli cerkveni pevci, hodil jc celo v Celovec, kjer jc ali pri oo. Kapucinih ali pa na Križni Gori pel in vodil sv. križev pot. Ko pozneje zaradi starosti in slabosti pet ur dolge poti ni mogel zmagati, hodil jc skoro vsako nedeljo v Vclikovcc z istim namenom. Kakor v Celovcu, tako je pel tudi v Velikovcu vedno slovensko. O velikonočnem času se je radoval Jože Škof s sv. cerkvijo vesele »aleluje«, katero je vsako leto prvikrat zapel na »Krstnico« pri večerni bakljadi. Morebiti ni znana čitatelju naša koroška navada, da nosimo na Krstnico zvečer »baklje«, ali pa netimo kresove. Povem ti, da jc to nekaj prav krasnega, prav veličastnega, posebno če ni mcseca videti na nebu. Misli si temno noč. Vse jc mirno. Polagoma zasveti sc tu in tam kaka lučica — a le polagoma in osamelo. Naenkrat zaslišiš strel in z bližnjega cerkvcncga stolpa tudi rahlo zvonjenje. Kjer si prej videl samo posamezne lučice, dozdeva se ti, da rastejo kakor iz zemlja tako hitro se množe. In, oj čuda! — začno se hitro premikati dalje in dalje, vrteč se v kolobaru sem ter tje. Tako ognjene procesije zagledaš, kamor se ozrcš. Cela okolica sc ti vidi v ognjenem svitu. Čez nekaj časa se začno bakljarji zopet pomikati proti kraju, od koder so prišli. Ostanki bakelj se pomečcjo na kupo in se netijo kresovi celo pozno v noč. Povsod pa kar mrgoli kresov, zakaj vsaka vas, če je še tako majhna, napravi si jih nekaj. Sedaj pa, dragi bralec, ko sva si le od daleč ogledala to krstnično lepoto, pridruživa se tudi midva Gorcčanom, hitečim k svojemu kresu, ki se jc ravnokar zasvetil blizu vasi. Vedno večji in večji jc. Ko dospeva do tje, žc veselo prasketa visok plamen proti žarečemu nebu. V njegovem svitu spoznava med družbo tudi »Kurnikovega očeta«. Vsi so že posedli krog kresa. Vscdiva se tudi midva ter poslušajva, kaj neki pripovedujejo »Kurnikov oče«, da jih vsi tako pazljivo" poslušajo. Ravnokar jih je vprašala mala deklica, kaj oni po vsej okolici pomikajoči se ognji pomenjajo. »Ljuba moja,« odgovorijo na to stari oče, »ali se še spominjaš, kaj so ti v šoli gospod pravili o našem ljubem Jezusu ? Kaj ne, da so vam povedali, kako strašno je moral trpeti, da nas je odrešil, in da ga jo v to trpljenje izdal Judež Iškarijot? Ali še kaj veš, kako ga je izdal?« — »Vem, vem. Judež je prišel s hlapci velikega duhovna na vrt Gecemani, kjer so Jezusa ujeli, zvezali ter odpeljali k velikemu duhovniku.« — »Da, tako je bilo. Takrat je noč pokrivala zemljo. Svetle zvezde so migljale na nebu ravno kakor nocoj. Na vrtu Gecemani je potil naš ljubi Jezus krvavi pot. Kar sc približa iz mesta tropa ljudij z bakljami in orožjem. Iskali so Jezusa. Glej, in ravno tega, da so takrat Jezusa iskali z bakljami, spominjajo nas te bakljc in ti kresovi, ki jih vidiš povsod, kamor pogledaš.« Na to pripovedujejo stari oče, kako jo Jezus trpel, kako je pa vendar naposled premagal vse svoje sovražnike, ko so se najbolj veselili svoje zmage, dvignivši se iz lastne moči iz kamnitega groba. Tudi mi se moramo veseliti rešitve in Jezusove zmage ter zapeti njegovo zmagovalno pesem: »Aleluja!« Potem začno peti »alelujo«, in vsi jim pomagajo. Velikonočni pondeljek popoldne je. Pri »Kurniku« zapazimo več obrazov, ki so sicer znani, katerih pa tam navadno ne vidimo. Sinovi in hčere so prišli s svojo družino na velikonočne praznike obiskat svoje stariše. Razume se, da so mati trudijo postaviti na mizo, kar imajo najboljšega, oče pa marljivo prinašajo zdravega, doma pridelanega mošta. Zabava je prav živahna in prav kratkočasna. Ta pripoveduje to, drugi ono, in vsak ve kaj povedati. »No, ali danes ne bodemo nič zapeli?« oglase sc naenkrat oče, ki se jim je videlo, da bi že dalj časa bili radi nekaj povedali. »Zakaj pa ne? Lc začnite! Vsi vam bodemo pomagali.« In res začno oče s svojim vedno čistim, skoro mladostno zvenečim, visokim glasom sedaj to, sedaj ono pesem, katerih so znali nc vem koliko na pamet. Vsi navzoči so jim pomagali, kolikor je kdo mogel. Zabava jo bila živahna, res lepa. Dokler v Št. Kancijanu šc niso imeli orgelj, bil jo Jože Škof tudi cerkven pevec. Ko so pa orgije prišle, morali so sc stari pevci umakniti novim. Prijatelj, ako si morda sam pevec in ako si kdaj primerjal ono starošegno petje novemu, mogel bodeš deloma umoti bolest, ki jc polnila očetu-pevcu srcc, ko so sc morali odpovedati cerkvenemu petju. Razumel bodeš bolestne besedo, ki jih je že stari pevoc od mladih nog po tem udarcu rekel svoji ženi: »Prav nič več me ne veseli v cerkvi. Nobene prave pobožnosti nimam, celo moliti mi ni mogoče.« Celo leto je še vedno žaloval, kor vsako nedeljo okrvavela jc globoko vsekana rana vnovič. Sčasoma pa se je vendar uto-lažil ter našel tolažila v pobožni molitvi. Ako pa se jo ponudila kaka prilika, oglasil se je »nepoboljšljivi« pevec zopet, bodisi ob delavnikih pri sveti maši ali pa ob nedeljah pri popoldanskem blagoslovu. Z veseljem so mu pomagali verniki po svoji stari navadi. Ccrkcv jc odmevala veselega petja, blagemu očetu pa so sc lesketale solze radosti v očeh. Tako skupno petje pa jc tudi v resnici lepo in ganljivo. Ne vem sicer, ljubi čitatelj, ali si že kdaj imel priliko slišati, da so peli prav po stari navadi, ali no. Le toliko rečem, da poslušalca popolnoma prevzame in ga kar premaga. Eden začne pesem, ki je vsem faranom znana že od tistega časa, ko so šc kot majhni otročiči začeli zahajati v cerkev. Komaj pdpoje prvi clvo ali tri besede, že sc mu jih pridruži več, vedno jih je več in več — dokler ne pojejo vsi verniki obojega spola in vsako starosti. To ti je petje, da doni vsa cerkev! In vendar z lahkoto umeš vsako besedo, da, še več, celo njen pomen čutiš, ker pobožni priglas, ki spremlja vsako besedo, sčasoma čisto prevzame tvojo dušo: pozabiš, da si na zemlji. To petje jc ljubil nad vse naš Jože Škof, a ljubili so je tudi drugi. Pa svet so izpreminja in, kakor pravijo, nc vselej na boljšo. Tako sc jc izgubilo tudi skupno cerkveno petje bolj in bolj. Stari ljudje, ki so znali veliko cerkvenih pesmij na pamet in ki so Kurnikovemu očetu tudi vselej radi pomagali, pomrli so drug za drugim, mladi naraščaj pa se je sramoval v cerkvi peti, ali pa tudi ni mogel, ker ni znal cerkvenih pesmij. In tako se je prigodilo dostikrat, da so morali Kurnikov oče peti sami. Seveda jih je to bolelo, vendar pa njihove ljubezni do petja niti taki slučaji niso mogli premagati. Vse na zemlji je minljivo, tako tudi človek. Jožeta Škofa je poklical Bog v 74. letu njegove starosti 23. vinotoka 1885. 1. s tega sveta. Nekaj let prej ga je bil obiskal z boleznijo, ki naj ga, že tako vedno pripravljenega na odgovor, še bolj opozori in pripravi na odhod v večnost. Nekega dne je moral k delavcem v kamnolom ob Dravi. Tukaj pa sc izpodtakne ter tako nesrečno pade, da so ga morali nezavestnega odnesti domov. Bali so se za njegovo življenje. Vendar je polagoma okreval, a ne popolnoma. Nesrečni padec mu je preveč pretresel možgane ter tako povzročil bolezen, ki sc ni dala več odpraviti. Večkrat ga je prijela neka božjasti podobna bolezen in mu pri tem vsakikrat bolj oslabila pamet. Poklicali so sicer zdravnika, pa mu ni mogel nič pomagati. »Čim višja bode starost,« rekel je zdravnik, »tem slabejša bode pamet, dokler ne bode popolnoma izginila, ako prej ne pride smrt.« Žali, da so se zdravnikove besede le prenatanko izpolnile! Telesno je siccr sčasoma toliko okreval, da jc mogel zopet opravljati lažja dela, ker dela, katerega je bil vajen od mladih nog, ni mogel pogrešati. V cerkev je zopet hodil redoma vsak dan, ako ni bila posebno slaba pot. Kadar je bilo le mogoče, zapel je vselej pri blagoslovu najljubšo mu pesem: »ča- stimo tc, živi kruh angoljski«, pri maši med povzdigovanjem pa prelepo pesem : »Na kolena padimo!« Z rastočo starostjo in zbok večkratne bolezni je izgubljal Jože Skol svoje moči vedno bolj in bolj, in pamet mu je pešala dan na dan. Pogosto je moral ostati v postelji. Včasih pa sc mu je zopet toliko zboljšalo, da je mogel še celo v cerkev. Cerkev in petje ga je veselilo šc vedno, če tudi sc za drugo reči ni več mnogo brigal. Ako je kdo pešajočemu starčku govoril o petju, razvedrilo se mu jo mračno in nekako zamišljeno čelo. Začel jo takoj peti in ako bi ga bil takrat pogledal, ne bil bi verjel, da imaš pred seboj na pol bolnega in skoro brezumnega človeka. Le ako si ga dalje časa poslušal, zapazil si, da so mu včasih ušle besede, ali pa da je v kako pesem vpletal tudi druge napove, kar sc mu je enkrat celo v cerkvi pripetilo. Ker je bila po zimi pot v cerkev dostikrat jako gladka, niso več pustili domačini starega Jožeta tje, če tudi bi bil prav rad šel. Neko nedeljo popoldne pa sc na tilioma vzdigne ter jo ubere naravnost proti fari. Pa okorno in otrplo noge mu na poti večkrat izpodrsnejo, da revež večkrat prav trdo pade na zmrzla tla. Vendar se vsakikrat vzdigne ter srečno prileze do oorkve. Na cerkvenem pragu pa zopet pade s tako silo, da so mu morali drugi pomagati na noge. Cerkve pobožni starček ni več videl od znotraj. Morali so ga odnesti domov. Od tega časa pa so ga zapustili zadnji žarki jasne pameti. Samo včasih se jc zavedel za nekoliko trenotkov, potem pa se je zopet zagrnil njegov duh v temo. Niti potjo mu ni več prišlo na misel. Ljudij ni več poznal, niti svojih otrok. Domači gospod župnik so mu mogli še v jasnem trenotku podeliti sv. zakramente. Enkrat je vprašala mlajša hči bolnega očeta: »Atej, ali ne bi šli radi v ccrkcv?« Pri teh besedah so jo zavedel za nekaj časa pobožni starček in solzo, ki so sc mu zasvetile v očeh, pričalo so o notranji britkosti, ki sc ga jc polotila v spominu na cerkev in službo božjo. Dasi je bila bolezen jako huda, posebno proti koncu, prenašal jo jc vendar služabnik božji potrpežljivo. Dobrotljivi Hog ni pripustil, da bi bila izkušnja prevelika. Zato mu jc ohranil za skrbno postrežnico v bolezni njegovo ženo, ki mu jc stregla vos čas bolezni s tako požrtvovalnostjo, kakoršno more obroditi Drobtinico XXIV 11 lo prava krščanska ljubezen. Čc tudi žc v 74. letu svoje starosti, vstajala je vendar dobra ženica rada po noči, kadarkoli je bilo treba, ter sploh bolniku postregla s tem, česar jc poželel. Meseca vinotoka so pojemale moči vidoma, dokler se ni duša zares blagega slovenskega moža dne 23. istega meseca ločila. Kmalu se je raznesel glas po okolici, da so Kurnikov oče umrli. Ker je bil pokojnik daleč v okolici ne samo znan, ampak tudi jako priljubljen, prihajali so ljudje od vseh stranij zan j molit. Da je bil pogreb, če tudi po lepi kmečki navadi priprost, vendar lep in ganljiv, lahko si misliš, dragi čitatelj. Mnogoštevilni sorodovinci prišli so svojemu ljubemu sorodniku skazat svojo ljubezen, znanci in prijatelji svojo žalost, vsi brez izjeme pa svojo hvaležnost in spoštovanje do pokojnika. Vse je bilo v solzah, ko so devali mrliča v rakov. In ko so ga poslednjič postavili na domači prag in je pogrebec s tresočim glasom izrekel za slovo običajni pozdrav: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« ni mogel od prevelike žalosti skoro nihče odgovoriti. Stari pevci brezorgeljske dobe so zapeli slovesno pesem, ki se je glasila tako milo in otožno, da je vsakega ganila globoko v srce. Saj so pa tudi vsi pevci čutili v svojem srcu, kar so peli. To so pričale svetle solze v njihovih očeh, to je pričal milo tresoči se glas, katerega so tu pa tam skoro popolnoma zadušili britki vzdihi srčne žalosti. Med sprevodom so deloma peli, deloma molili sveti rožni venec. Na pokopališču pa jc prikipelo ginenje do vrhunca: ni bilo videti očesa, v katerem se ne bi lesketale solze grenke žalosti. Kraj, kjer počivajo telesni ostanki tega res vzornega kmeta slovenskega, kaže priprost spomenik, kamenita plošča z napisom: Tukaj pofiivajo K U R NI KOV OČE JOŽEF ŠKOF, rojeni 5. sušca leta 1812, umrli 23. vinotoka leta 188B. Daj jim, Jezus, naš pastir, Večni pokoj, večni mir. Amen! Matej Račun. C. Raznoterosti. t v s n lO 'V'":'.-, ...... ; , ■■■■ '^vr-. v,::; ' 1 - v ■) v:. ,<::■. , ■: '' ? c;-: 1 \ ''.- v 'i-: ' fvv--r ..»,'■ m 1 /■■'•.V; - '.■■■ : .. : ' : ' ti"'- Tri ure v Vatikanu. (Potopisni spomini rimskega romarja.) ko si se kdaj, dragi eitatelj moj, povrnil srečno z daljnega potovanja, odpočil sc dobro ter otresel popotnega prahu, tedaj so sc ti oglašali kakor dobri prijatelji spomini iz daljnih krajev. In godilo sc ti je, kakor človeku, ki se v jasni noči ozira po zvezdnatem nebu. Brez števila lučic ondi miglja, vse so lepe in tako prijazne, ali nekatere so vendar lepše od drugih. Vse pa presega čaroben svit mesecev. Tako se godi sedaj tudi meni. Oj, koliko spominov sem prinesel seboj iz divne Italije! Kaj bi ti znal povedati o nekdanji morski kraljici, krasni Vcne-ciji! Kako bi ti navdušeno znal pripovedovati o umetelni Flo-renciji, o njenih slavnih zbirkah, galerijah, muzejih! Na kraj poniževanja sv. Frančiška asiškega bi hotel dvigniti tvojega duha, tje, kjer sc ob času »Porcijunkule« zbira vsako leto toliko pobožnih vernikov, da si ondi izprosijo oproščenja časnih kaznij. Marijino hišico v Loreti bi ti želel popisati, pripovedoval bi ti o gorečnosti, ki razvnema romarje v tem svetišču. In pa po večnem mestu bi te vodil, razkazoval ti spomenike katoliške pobožnosti in pomnike nekdanje rimske slave. Za vse to pa imava premalo prostora v letošnjih »Drobtinicah«. Iločcm ti torej podati spomin, ki sc mi jc najbolj utisnil v dušo, spomin, ki vsakemu romarju najživejši ostane za celo življenje: zaslišanje pri svetem očetu. Da se jc godilo tako tudi meni in mojim sopotnikom, ume se samo po sebi. Ko smo se vračali iz Vatikana, rekel mi jc priprost kmetič: »Ko bi ničesar drugega ne bili videli in slišali, kakor to, čemur smo bili priče danes, zadosti smo poplačani za ves trud in trošek dolgega potovanja. Seclaj se lahko vrnemo.« Ah predno nadaljujem, par besedij za pojasnilo! Kakor večkrat poprej, združil se jc letos na Dunaju odbor, ki si je zastavil nalogo, da napravi romanje iz vseh pokrajin avstrijskih v večno mesto Rim. Povod temu romanju je dala trinajststoletnica vladanja papeža Gregorija Velikega, ki sc jc letošnje leto praznovala. Povabil je torej omenjeni romarski odbor vse avstrijske katoličane, naj bi se vzdignili od vseh stranij ter popeljali v stolico papeževo, da sc ondi poklonijo ob imenitnem spominu papeža Grcgorija njegovemu nasledniku ter zaprosijo blagoslova za-sc in za svoje domačine. Temu pozivu so sc odzvali po vseh pokrajinah našega ccsarstva. Tudi Slovenci nismo zaostali. Udeležilo sc nas je romanja petero iz Kranjskega (trije duhovniki in dva kmeta), dva s Štajarskega in eden z Goriškega. Dospcvši v Rim smo si ogledali pod vodstvom nekaterih duhovnikov iz romarske hiše »S. Maria deli' Anima« znamenitosti. Vrhunec romanja pa jc bilo zaslišanje pri sv. očetu. Zaslišanje je bilo napovedano na četrtek dne 17. aprila. Ni bilo lepo vreme tisto jutro. Zato sva si s prijateljem naročila voz, ki naju je postavil pred bronasta vrata na trgu sv. Petra. Tu je vhocl v papeževo palačo. V velikih trumah so se zbrali na velikanskem hodišču pred vrati romarji, pokazali vsak svojo vstopnico, in takoj so jih pustili vratarji naprej. Več papeževih vojakov, tako imenovanih »švicarjcv«, jc stražilo v popolni, lepi vojaški opravi po hodiščih. A to so vam prijazni ljudje! Kjer se jc bilo treba zaviti po drugih stopnicah ali kreniti na drugo hodišče, povsodi nas je sprejel »Švicar« ter kazal pot po prostranih oddelkih Vatikana. No, sam človek pa bi se gotovo izgubil v teh čudno prirejenih prostorih. Preidemo dvorišče, zavijemo v drugo palačo, še več stopnic in hodišč, zdaj pa čez par velikanskih soban in — na pravem kraju smo. To je »sala del Consistorio«, sobana, kjer se navadno sveti oče shaja s kardinali k raznim posvetovanjem. Kakih 300 oseb nas je bilo zbranih, vsi smo čakali, kdaj se odpro vratica, skozi katera je imel priti sveti oče. Pa poglejmo si memogrede sobano samo. Leseni strop jc razdeljen v tri dele, katerih vsak jc drugače okrašen, bogato nališpan. Na sprednjo steno je naslonjen oltar, na katerem je šest svečnikov z debelimi svečami. Krasna slika diči ta kraj, podoba od smrti vstalega Izveličarja. Nad podobo je napravljeno »nebo« iz rudečega damasta. Pod tem mašujejo sveti oče. Na levi daljši steni opaziš štiri velika okna; skozi nje se usiplje dosti svetlobe v sobano. Na nasprotni strani pa so na steni tri velikanske slike, predočujoče razne dogodivščine iz delovanja Izveličarjcvcga, kako je namnožil kruh i. dr. V tej sobani torej smo čakali, da se prikaže sveti oče s svojim spremstvom. Ura je osem odbila. Kmalu na to sc odgrne zavesa, duhovnik pride s križem, za njim papeževo spremstvo in slednjič — sveti oče. Neka čudna, nepopisna tišina je zavladala med romarji. Kakor bi trenil smo vsi na kolenih in roka Kristusovega namestnika nas poškropi z blagoslovljeno vodo. Vem, da si dragi čitatelj videl pogostokrat sliko papeževo, vem, da si večkrat občudoval tiste določno izrezane poteze, iz katerih odseva resnoba in veličastvo; zrl si v podobo, čez katero je razlit lahen, dobrosrčen nasmehljaj: smem ti povedati, podoba ti ne kaže tega, kar ugledajo oči, zroč naravnost v mili obraz namestnika Kristusovega. Resnoba in miloba sta na njegovem obrazu v toliko primernem soglasju, da te nehote obide strah in vendar te vlečejo na-sc žarni pogled in prijazna usta dobrotljivcga starčka. Krog in krog so zalesketale svetle solze po licih romarjev. Ni čuda .... Sveti oče poklekne sedaj na klečalnik in opravi pripravljalno molitev za sveto mašo. Na to se opravi v krasno mašno opravo ter z jasno donečim glasom začne sveto daritev. Ko nas je mnogo čulo, kako ginljivo vsako besedo izgovarja, in ko smo slišali, kako tudi za-se, kot pastirja katoliške cerkve, molitev opravlja, sklenili smo so tudi mi z najvišjim poglavarjem, želeč, da Bog razlije svoj blagoslov na njega, ki je poklican, da v burnih časih vlada cerkev božjo. In ko je šel po dokončani sveti maši na spodnjo stopnico ter z ginljivo-prosečim glasom molil trikrat češčenamarijo in naslednje molitve, izvila sc je iz njegovih ust vsaka beseda kot žalni vzdih, kot iskreno hrepenenje po srečnejših, boljših časih. In zopet so se nam ulile solze. Takoj na to pa pristopi drug duhovnik ter začne opravljati presveto daritev. Sveti oče poklekne na svoj klečalnik ter moli neprestano kakor zamaknen v svete skrivnosti na oltarju. To je vsak dan njegova zahvala po sveti maši. Sedaj se odpravi papež v svoje sobane, da bi se nekoliko okrepčal. Menili smo, da se vrne šc le če/, kake pol ure. Toda komaj preteče dobrih pet minut, že je zopet v sredi med nami, sedeč na svojem prestolu. Tedaj pa stopi z globokim poklonom pred njega častiti gosp. monsignor dr. Nagi, prednik avstrijskega hospica (gostišča) »deli' Anima«, ter prebere z določnim glasom avstrijskih romarjev adreso (nagovor), v kateri izraža udanost do rimskega prestola ter prosi apostolskega blagoslova za celo Avstrijo. Pazljivo je poslušal sveti oče vsako besedo. Na to pa sam nagovori romarje tako-le: »Posebno prijeten nam je pobožni namen vašega romanja; is vaše navzočnosti zajemamo sad obilne tolažbe. Vesel dan nam je danes napočil, zakaj vaša navzočnost nas navda je s 2>osebno radostjo. Ona gorečnost, pred vsem, ki vas je napotila na to romanje, vzbuja v nas iz nova tudi spomin onih trum, ki so na tisoče skoro s celega sveta, iz svojega nagiba pred dvema letoma semkaj priromale, in med temi jih je mnogo bilo tudi iz Avstrije. Nič ni plemenitejšega mimo vaše gorečnosti, nič ni vrednejšega pri vas in pri vaših očetih, kakor ljubezen do apostolskega prestola. V tem bodete našli tudi izveličanje in srečo. Primerno ste omenili v svoji adresi jubilej (l.SOOlctnico) Gregor i ja Velikega. Vsak čas se sme mnogo dobrega pričakovati od svete stolice, kakor nam to kaže Gregorij Veliki. Mi, dedič te stolice, dasi ne po velikosti in svetosti, delamo pač iz istega namena, za enaki smoter, zato smo tudi že poprej izdali opominjevanja in povelja. Vtem smislu omenjamo višepastirsko pismo »Christianae sapientiac«, katero smo izduli z namenom, da bi vsi uživali dobrote krščanstva. Goreče ste poslušali naš glas in v duhu pokorščine ste ga sprejeli. Mnoge in velike in rasne so nevarnosti za vero, treba zato največje pazljivosti. Skrbite torej, da se nihče zvijači ne da zapeljati, da se nihče ne utrudi. Trudite se, ohraniti svoje hvalevredno mišljenje s vstrajno stanovitostjo. Hodite za svojimi škofi in posebno za apostolsko stolico, da bode vsakdo čvrsto stopal za vsalcojakimi krepostmi. Kot božje poroštvo paJe sprejmite apostolski blagoslov za-se, za svojo domovino, za svojega cesarja in vso njegovo hišo, za svoje družine, svoje škofe in svoje duhovnike.'« S temi besedami, ki so se posebno utisnile v spomin navzočim duhovnikom, bilo je slovesno zaslišanje končano. Sveti oče gre zopet v svoje stanovanje. A sedaj je bila dodeljena avstrijskim romarjem šc posebna milost. Izrazil je namreč najvišji pastir sam željo, da hoče vsakega romarja še posebej sprejeti. Peljejo nas torej rimski spremljevalci iz dosedanjo kapele po raznih sobah ter nas uredč tako, da bi mogli drug za drugim stopiti pred svetega očeta. Najprvo seveda so se poklonili papežu odborniki rimski, tisti, ki so poprej skrbeli za to, da smo si mogli ogledati znamenitosti rimskega mesta. Na to pridejo na vrsto romarji drug za drugim. V tri sobane so nas uvrstili; v četrti je sedel na svoj višjepastirski sedež sveti oče. In tako je imel vsak, tudi najpriprostejši romar priliko, iz obličja v obličje gledati namestnika Kristusovega, nogo in roko mu poljubiti. Da ste gledali te radosti kipeče obraze priprostih možakov in ženic, kako so spoštljivo stopali gineni pred Leona XIII. ter, solzeč sc od veselja, poljubovali velo a čvrsto roko njegovo, tudi vam bi bila lila solza ginenja po licu! In kako prijaznih besedi), kako očetovsko milega obraza je sveti oče! To je no-popisljivo. Kmalu smo prišli tudi Slovenci na vrsto. Duhovniki naprej, za nami pa naša čvrsta kmeta. Za vsakega izmed nas je bila prijazna beseda. Posebno pak so je svetemu očetu zaiskrilo oko, ko ugleda, kako naš priprost slovenski romar položi predenj polno torbo raznih pobožnih spominkov, proseč, naj jih blagoslovi. Rekel je nekemu kardinalu ob svoji strani: »No, ta bo imel pač dosti razdeliti, ko se povrne domov med svoje rojake. Vidim, da so to romarji, ki niso prišli iz radovednosti, marveč iz pobožnosti v večno mesto.« — Kako smo bili veseli teh be-sedij iz ust svetega očeta! In kako radi bi bili tudi dostavili, da naši Slovenci radi in pobožno molijo sveti rožni venec, ki ga prav sveti oče tako pogosto priporoča! Bog daj, da bi se ta utrjena pobožnost med nami nikdar ne poizgubila! Vsak izmed romarjev je dobil v spomin znamenitega dne sreberno svetinjo, na kateri je podoba blažene Device Marije brez madeža spočete in pa dobro utisnena podoba svetega očeta. To si bodo pač vsak romar za vedno shranil in kadar jo bode pogledal, tedaj se bode radostno spominjal znamenitega dne in pa preprijaznega svetega očeta. Dolgo časa, ccle tri ure smo bili pri svetem očetu. Vračali smo se skozi hodišča in po raznih stopnicah proti vratom, skozi katera smo bili vstopili v vatikanske palačo. Dospcvši na trg sv. Petra ugledam, da se jo nebo zjasnilo. Solnco je pošiljalo svetle pomladne žarke na večno mesto. Tudi v naših srcih je sijalo solnce radosti. Nepozabne bodo vse življenje letošnjim avstrijskim romarjem tri ure, ki smo jih preživeli v Vatikanu. Rožnovenška Mati Božja v Pompejih. a) Zgodovinske črtice. Preljubi bralec! najbrž si žc slišal, da je 1. 70 po Kr. r. nastal strašanski potres, ki je podrl in zasul tri mesta blizu Neapolja, največega mesta v Italiji, namreč Stabije, Ilcrkulanum in Pompeje. Zadnje mesto že dolgo odkopujejo in so jo do dobra odkrili. Tje hodi v eno mer obilo tujcev gledat stare razvaline in stare paganske stavbe, ki so se na tem podorišču jako dobro ohranile. Ta kraj leži tri postaje od Neapolja naprej proti jugu blizu ognjenika Vezuva, iz katerega sc vedno dim dviga. A midva no pojdeva k tem razvalinam, temveč četrt ure na stran proti vshodu, kamor drži lopa, še le pred malo leti dodelana cesta. Naš smoter je nova cerkev, posvečena Kraljici sv. Rožnega venca, katera, šc nc popolno dodelana, je že tako zaslovela, da je za loretansko cerkvijo, kjer jc sveta hišica, sedaj prva božja pot presvetc Device v Italiji. Ta cerkev leži med postajama Pompeji in Skafati na podnožju Vezuva v vasi, ki se kliče »Dol Pompejski« (Valle di Pompei). Pred malo leti jo bil ta kraj še ves neznan, nekako v samoti. Kaj bi so tudi brigala množica tujcev, sosebno učenjakov, bogatinov in radovednežev za ubogo vasico! A v naglici, kakor bi bilo začarano, pozidala se je ta cerkev, ki ima*'postati lepa in veličastna stavba, krasan tempelj božji. Dne 13. februvarija 1876. 1. je postavil v očitno češčenje odvetnik Jernej (Bartolo) Longo neko staro sliko, predstavljajočo Kraljico sv. rožnega vcnca s tem namenom, da bi vabil verne prebivalce, naj bi molili vsak dan rožni venec. Dne 30. aprila taistega leta 1876. združijo sc milostljivi škof Jože Formisano, grofinja Marianna de Fusco ter omenjeni odvetnik Bartolo Longo, da bi kupili primeren prostor za zidanje cerkvico v prid pompejanskih prebivalcev. 8. maja je prišel sam škof Formisano, da je vložil temeljni kamen, nc da bi si bil mogel kdo misliti, kako čast in imenitnost utegne cerkev v kratkem doseči. Nebeške milosti in dobrote, katere je delila od tedaj Nebeška Kraljica v najobilnejši meri svojim zvestim častilcem, prihajajočim iz vseh delov sveta, da bi ji pozidali to svetišče, razširile so slavo o njej po celem svetu. Pobožnost vernikov, nadarjenost in dela najslavnejših italijanskih umetelnikov, vstraj-nost, vera in naša ljubezen do blažene Device Marije so tukaj postavile spomenik vero in umetelnosti prihodnjim vekom, da priča o goreči ljubezni do Matere Božje v 19. stoletju. To svetišče iz najlepšega mramorja kararskega in od Ba-gneres dc Bigorrc, ozaljšano z bronastimi kipi, olepšano ter prevlečeno z zlatom in dragimi kameni, je bilo 8. majnika 1887. 1. vsem vernikom slovesno odprto. Ta dan je bil prvi oltar Marijin na poganskih pompejanskih tleh posvečen. Posvetil ga je velik cerkveni dostojanstvenik, ki je tudi venčal milostno podobo Marijino s krono samih demantov in safirov.1) Marija je hotela v današnjem času očividno in čudežno pokazati svojo ljubezen do češčenja sv. rožnega venca. Vedno se kaže milostno tem, ki jo častč z imenom: Mati Božja presve-tega rožnega venca v Pompcjih ter ji tam cerkev zidajo in zalj-šajo. Mnogo čudežev sc namreč godi na onem svetem kraju. *) Natančen popis zidanja te cerkve in slovesno kronanje Marijine podobe čita se v katoliškem časniku: »II Rosario e la Nuova Pompei«, tiskan v »Dolu Pompejskem«. Tudi mala knjižica o tem je na svetlo prišla. Sedaj je ta cerkev skoro že dozidana in vabi k sebi premnogi; romarje ne le z Italijanskega, nego tudi iz najbolj oddaljenih dežel. b) Sveti oče Leon XIII. zastran pompejanske cerkve. Med tem ko Mati Božja svoje čudeže pomnožuje in vernike milo k sebi vabi, odmeva v dveh enciklikah (pastirskih pismih) in treh brevih (papeževih pismih) glas poglavarja svete cerkve po celem svetu in budi katoliška srca k večji pobožnosti in k molitvi zveličalnega sv. rožnega venca. Da bi pa svetu pokazal svoje očetovsko srcc do ravno pričete cerkve, jc sv. oče Leon XIII. oblagodaril to podjetje z premnogimi odpustki in velikimi pred-pravicami, katere bi bilo le predolgo vse naštevati. 8. majnika, tistega velepomembnega I. 1887., poslal je sveti oče Njih. emincncijo kardinala Monako LaValctta kot svojega namestnika, da bi posvetil veliki, naši ljubi gospej rožnovenški postavljeni oltar in da bi slovesno s krono venčal milostno podobo v Pompejih, katero je sam sveti oče blagoslovil. Sveti oče je tudi odobril pobožne, od že imenovanega odvetnika v čast rožnovenške kraljico v Pompejih spisane molitve ter jih odlikoval z odpustki, potem je v znak svojega veselja na tem početju podelil prekrasno mašniško obleko z grbom družine Peccijeve v sredi bogatih vezenin; hotel je tudi sveti oče, da bi se prva sveta maša darovala na oltarju rožnovenške kraljice pompejske v njegov (papežev) namen in v ravno tej prelepi mašniški obleki. c) Kaj so storili ljudje za cerkev v JPompejih? Veliko lepega se je zgodilo zadnja leta v Pompejih, lepe naprave krščanske omike in blagodejni zavodi krščanskega usmiljenja dičijo sedaj znamenita tla. Cerkev Matere Božje v Pompejih sc dviga poleg razvalin poganskih, zraven razsutih tempeljnov, kjer so davno častili satana pod imeni krivih bogov. O kako prijetna bo srcu Marijinemu molitev le-tu! Od začetka krščanstva do današnjega dne je tu prva cerkev, prvi oltar, kateri je zidan v čast nebeški kraljici. Zato je pa tudi razsipa-vala nezmerne milosti naša ljubezniva nebeška mati i nad one, ki so drage volje z najmanjšimi darovi pripomogli k zidanju. Naj lc nekoliko o tem omenim. V 11 letih, od 8. majnika 1876. 1. do 8. majnika 1887. 1., so znašali stroški za zidanje pol milijona frankov (1 frank = 48 kr. avstr. velj.). In kdo je to pokril ? Ne podpore mogočnih knezov, no radodarnost bogatašev, nc kaka imovita družba ali naklonjenost ministerstva ali kake izvrstne občine, — ne to, marveč samo prostovoljni milodari vernikov od najvišjega plemstva do priprostoga seljaka ali kme-tiča, ki jc dajal po 5 contczimov vsak mesec, V tamkajšnjo bratovščino sv. rožnega venca se je od leta 1876. do 1887., to jc v 11 letih, čez 300.000 ljudij zapisalo iz vseh krajev sveta. Vsakdo izmed njih je dal za zidanje to cerkve svoj milodar. Koliko bo šc le število teh vernih častilcev Marijinih čez 20, 30, 50 let, čc je že v 11 letih tako veliko! V znak žive vere in goreče ljubezni vseh rožnemu vencu udanih duš gori noč in dan 15 svetilnic pred prestolom naj-blažje device Marije. To število posnema tudi število 15 sirot, ki so zbrano okrog svetišča ter se odgojujojo pod varstvom nebeške kraljice. To število jc izbrano v spomin 15 skrivnostij sv. rožnega venca ter prelepo predočujc ljubezen k Mariji. Vsi, kateri darujejo kak radovoljni dar za 15 svetilnic in 15 sirot, lahko to v ta namen store, da hočejo najbolj vzvišene čednosti svete vere gojiti, namreč vernost in ljubezen. Onim, kateri sami darujejo ali nabirajo za toliko časa, kakor jim jo drago, vsako leto prostovoljni dar 6 frankov za sirotišnico, podeli so ime; in častni diplom »dobrotnik ali dobrotnica sirot sv. rožnega venca v Pompejih«. Njih imena so zapišejo v »knjigo dobrotnikov« v sobi sirotišnico, da siroto poznajo imena teh usmiljenih ljudij ter za nje vsak dan molijo sveti rožni vcnec. Dobrotniki in dobrotnice lahko sprejmejo ta diplom ter kot spomin na dobro delo hranijo. Vsi taki milodari se pošiljajo pod že imenovanim imenom : G. odvetnik Bartolo Longo, pri Neapolju, Italia, Vallc di Pompei. Dasi pa to lepo osnovo tukaj priporočamo, mislimo, da jo enako dobro delo, ako kaj takega v ta namen darujemo svojim domačim sirotam po naših deželah, naših sirotišnicah. Poučne d o g o d b e. I. Tik za Najsvetejšim. V letniku bratovščine srca Marijinega pripoveduje Jurij L. to-le: Bil sem 26 let star, ko sem prvikrat slišal na svojem popotovanju in med bivanjem v Lyonu o arskem župniku, gospodu Vianney-u. Pripovedovali so mi, da oblega njegovo spovednico vedno velika množica ljudij iz bližnjih in daljnih krajev. Goreči ljudje iščejo tam tako marljivo zdravja svojim dušam, kakor iščejo drugi telesnega zdravja pri slovečih zdravnikih ali pa v kopeljih. Tudi mene se loti misel, da bi šel v Ars. Ne toliko iz po-božnosti kakor iz radovednosti se odpravim nekega mrzlotnega meglenega jutra meseca novembra na pot; k spovedi iti se nisem namenil. Ko stopim v ccrkcv, bilo jc kakih sto ljudij, večinoma moških oseb, zbranih okoli spovednice g. Vianney-a. Vrnem se v gostilnico južinat. Krčmar me vpraša, ali bi ne hotel obedovati z nekim duhovnikom. »Zakaj pa ne!« odgovorim mu. Pet minut pozneje sem sedel staremu gospodu kanoniku nasproti. Naravno je, da sva govorila o župniku Vianney-u. »Kaj menite, gospod kanonik, jc-li župnik Vianney res tako izkušen spovednik, kakor pravijo?« vprašam jaz. »Tega pač ne vem,« odgovori mi, »ali je res izkušen; jaz bi raji mislil, da je razsvetljen od sv. Duha. On ima čudno moč, da razvozla vsak dvom ter premaga vsako oviro. To je res čudovito! Toda vi se bodete tako sami prepričali, potem bodete lahko sodili.« »Tega ne verujem,« pravim jaz; »no nameravam iti k spovedi.« — »Morebiti bi to ne bilo prav,« zavrne me kanonik in dalje sva sc pogovarjala o drugih rečeh. Ob 10. uri zvečer tistega dne zapustim spovednico. »Ali stanujete v svojem rojstvenem mestu ?« vpraša me sveti mašnik, predno mi podeli sveto odvezo. »Da, duhovni oče,« odgovorim mu. »Koliko prebivalcev jo ondi ?« »Petindvajset tisoč,« pravim. »Vi ste torej tam dobro znani?« »Seveda,« odgovorim, »vsakdo me pozna.« »Dobro! Za pokoro obudite sedaj v cerkvi vero, upanje in ljubezen! Toda to še ni vse. Na praznik sv. Rešnjega Telesa udeležite se enega obhoda in sicer tako, da greste prvi za Najsvetejšim. Sedaj idite v miru, sin moj!« Da mc bode razumel čitatclj, moram omeniti, da po več krajih na Francoskem ni več navada, da bi se moški udeleževali cerkvenih opravil in slovesnostij. Ob drugem času, v drugi cerkvi, pri drugem duhovniku bi bil iskreno prosil, da bi mi nadomestil drugi del pokore z drugačnim dobrim delom, n. pr. z molitvijo ali pa z miloščino. V tem trenutku pa mi je zaprlo spoštovanje do svetega moža in pa notranji nagib moja usta. Gospod kanonik je govoril prav, ko je rekel, da je župnik arski nenavaden spovednik. Našel je takoj najobčutljivšo mojo rano, strah pred ljudmi. Prisilil me je k takemu verskemu opravilu, k cerkvenemu obhodu v domačem kraju, kateremu se je ustavljala vsa moja narava; zato pa tudi ni bilo brez uspeha. Tolažil sem se, da imam opraviti to strašno pokoro še le v šestih mesecih. Obhod presv. Rešnjega Telesa je najočitnejše znamenje katoliške vere. V marsikaterih deželah in v velikih mestih razodeva ta obhod vse veličastvo katoliške cerkve: gledal sem pred sabo nebo, katero obsenčuje Najsvetejše, za njim je stopalo najvišje deželno gospodstvo v rudeči državni opravi, dva ali trije generali s svojim spremstvom, predsednik, župan s svojimi svetovalci, 300 — 500 plemenitašev in drugih visokih meščanov. K takemu spremstvu se tudi najmlačnejši katoličan pridruži lahko in rad. A moja največja nesreča je — tako sem mislil — da v mojem rojstvenem kraju ni bilo tako. Moški s procesijo niti hodili niso, razven šolskih dečkov in nekaj desetin rokodelskih pomočnikov, ki so bili družabniki kake bratovščine. Obhod je bil seveda manj sijajen, toda tem večja je bila množica gledalcev. 25.000 prebivalcev brez tujcev je gledalo skozi okna ali se je pa zbiralo po cestah, kjer sc je pomikala procesija. Kaj bi vendar teh 25.000 prebivalcev našega mesta reklo, kaj bi mislilo, ko bi videlo tako razsvetljenega Jurija L. stopati za Najsvetejšim? Mraz me je spreletaval, ko sem na to mislil. Vendar sem trdno veroval, da je Jezus pričujoč v presvetem Zakramentu; globoko sem čutil, da izpolnjujejo vsi vladarji na svetu le svojo dolžnost, ako bosi, odkriti in s pepelom potreseni spremljajo svojega v podobah kruha in vina skritega Boga. Med tem se je približal prvi dan presvctega Rešnjega Telesa. Pri nas se začne procesija po večernicah. Da sem samega sebe bolj ojačeval, ostal sem, česar še nisem nikdar poprej storil, pri večernicah ter sem prav blizu oltarja čakal procesije. Toda glej, reč se ni dobro izvršila! Neka gospa, moja dobra znanka, obrnila se je menda po naključju proti oni strani, na kateri sem bil jaz. Dozdevalo sc mi je, kakor bi vsa množica le na-me gledala, kakor da bi vsi duhovniki, cerkveni predstojnik in strežnik, kakor da bi vse pobožne gospe in žene in šc otroci kramljali med seboj: »Poglejte vendar gospoda L . .! Kaj vendar gospod L. tu išče?« Ta misel me jc tako motila in dražila, da nisem zapazil, kako sc procesija naprej pomiče. Videl sem Najsvetejše, toda nisem imel poguma, da bi sc pridružil procesiji; tako sem odložil strašno pokorilo na konec dcvctdncvnicc. Odpusti mi, moj Bog! Bili so časi, v katerih som veliko čast, da sem smel Tebe spremljevati, imel za sitno dolžnost. Drugo noč se me jc lotila mrzlica, katero jc gotovo povzročila razburjenost prejšnjega dne. Ali je to verjetno? — Bil sem vesel te nezgode, želel sem, da bi sc shujšala, da bi dalje trpela, da bi bil tako primoran vsaj v sobi, če ne v postelji ostati cel teden. Če ni mogočo udeležiti sc procesijo, potem me tudi dolžnost ne veže. Toda mrzlica me zapusti in se ne povrne; dan procesijo so urno približa. V celem življenju sc mi ni zdel noben teden tako kratek, kakor ta. V svojo sramoto povem, da sem bil zelo vesel, ko sem videl tisti dan, da jc vreme neugodno; črni oblaki so sc zbirali na obzorju. Nisem vremenski prerok, a poznal som, da nam proti nevihta. Oblaki se zgoste, močno začne deževati. Ker so šc toča usuje, mislil sem za trdno, da obhoda ne bo. Da sem prej pri kraju, povem, da jo procesija vendar lo bila. Zato zberem ves pogum ter sc postavim ravno za Najsvetejšim. Ko bi sto let živel, nikdar bi ne pozabil te ure. Mrzel pot mi je oblival čelo, noge so se mi šibile. Sem ter tje obudim živo vero ter začnem moliti. Toda molil sem lc z ustnicami. Sklenil sem, da ne bodem ves čas povzdignil očij. Držal sem se tega sklepa. Čez 14 dnij me obišče zaradi svojih zmožnostij, zaradi spretnosti in odločnega vedenja jako čislani gospod 13., ki jc bil družabnik sodišču. Brez vseh ovinkov me naprosi, da bi pristopil ž njim v zvezo, in da bi on in neki prijatelj in jaz ustanovili družbo sv. Vinccncija, Lahko si mislite, kako sem se branil, a on mi z neko čudno odločnostjo odvrne: »Kaj? Vi se branite pristopiti k nam, pa ste vendar toliko poguma in pobožnosti pokazali, da ste bili edini med svojimi vrstniki, ki ste spremili presveto Rešnje Telo.« Udam se ter mu obljubim, da bodem sodeloval, kolikor bodem mogel. Prva stopinja k čednosti kakor k hudobiji zahteva požrtvovalnosti. Vzgled teh dveh zvestih katoličanov in pa moč, katero sem zadobival vsak mesec pri mizi Gospodovi, jačila sta me tako, da sem polagoma premagal strah prod ljudmi. V dveh letih je pristopilo 30 odličnih mladih ljudij k družbi sv. Vinccncija. Ni še dolgo, kar smo se vsi združeni za Najsvetejšim udeležili onih dveh procesij. Zbirali smo se vselej s svetim veseljem in, lahko trdim, z nekakim ponosom. (Wahrheitsfr. 1890. 16.) II. Najgotovejša pot. Za vlade kralja Ludovika XIV. se jc vnela med Francozi in Ilolandci vojska. V službi francoskega kralja je bil mlad častnik. Le-ta pride nekega dne k tedanjemu nadškofu Fenclonu in mu reče: »Milostni gospod, čez malo dnij bodem stal na bojišču. Močno me vleče, da bi še prej pri vas opravil spoved. Predno pa to storim, hočem slišati iz vaših ust dokaz, da jc spoved res od Boga postavljena.« — »Prav rad,« odgovori uljudni škof, »pa ker jc najboljše povsodi, da si izvolimo najkrajšo pot, zato sc tudi vi najpoprej spovejte, potem vam morebiti dokaza ne bode treba.« Drobtinice, XXIV. 12 »A če so moram najpoprej spovedati,« ugovarja mladi častnik, »da spoznam, zakaj naj se spovedujem, je to ravno narobe pot. Jaz menim, predno se spovem, moram se prepričati, da je spoved potrebna.« — »Morebiti je tako,« pravi pobožni škof, »pa verujte mi, da je moj svet gotovo najkrajši dokaz. Verjemite moji izkušnji, če še niste sprejeli mojega prepričanja. Ako mi potem odpustite dokaz, pridobila sva dve uri: vi za domovino in jaz za cerkev.« častnik se nc moro več zdržati, pade na kolena in opravi spoved. Ko jo opravi, vpraša ga škof: »Ali še želite, da vam dokažem korist spovedi?« — »O ne, prečastiti gospod,« odgovori častnik, »koristi sicer nisem spoznal z dokazom, a čutil sem jo.« (Missionsblatt.) III. Nebeški ključ. Sledeča dogodba se je vršila v nekem velikem evropej-skom mestu. — Mati si je ogledovala s svojo hčerko podobe, ki so bile izpostavljene na ogled. »Mati, glejte ono lepo podobo,« vzklikne otrok, »prosim vas, povejte mi, kaj pomeni!« — »Vidiš,« odgovori mati, »na tej podobi je naslikal slikar našega Izveli-čarja, ki izročuje sv. Petru nebeške ključe.« — »O mati, ko bi jaz te ključe imela, odprla bi hitro nebesa očetu, vam in sebi, da bi bili srečni pri ljubem Bogu.« — »če si tako želiš tega ključa, dam ti ga jaz pri novem mostu.« — Pri teh besedah je poskakovala hčerka od veselja. Vsakdo, katerega jc srečala, moral je vedeti, kaj ji je ljuba mamica obljubila. Ko prideta do novega mosta, da mati deklici denar, da ga nese onemu ubogemu možu, ki tako milo prosi kakega darilca. Ko pride deklica nazaj, reče: »Oh ljuba mati, sedaj vas razumem. Dali ste mi nebeški ključ, ker naš dobri katohet so rekli, da nam miloščina odpira nebesa.« IV. Prevzetni kardinal. K umirajočemu, ki je ležal v neki gostilni v Dublinu na Irskem, poklicali so mašnika. Lo-ta se napravi hitro na pot. Dež je močno lil, pa služabnik božji jo korakal čvrsto naprej. V go- stilni je podelil bolniku svete zakramente. Gostilničar, ki je bil protestant, povabi mašnika v svojo sobo, da naj se odpočije. Pogovarjala sta so o tem in onem, slednjič reče gostilničar: »Mislite si vendar, kako so ti škofje in kardinali ošabni in kako dobro žive! Gotovo sedi sedaj kardinal v gorki sobi in ima vsega dosti, vas pa pošilja v tako slabem vremenu tu sem.« —■ »Vi le mislite, to ni res.« — »Zakaj ne?« — »Zato, ker kardinal kaj takega nikdar no stori.« — »Odkod veste vi to?« — »Gotovo iz najboljših virov; saj me še niste vprašali o mojem imenu.« — »Kdo pa ste?« — »Kardinal Cullen.« — Gostilničar ves zmešan vstane in pravi: »Odpustite mi — nisem vedel; — ali naj preslabim voz?« — »Ne, ne, — šel bom od todi, kakor sem prišel; vajen sem takih potov.« — Kardinal je odšel. Čez nekaj dnij pride gostilničar k njemu in ga prosi, naj ga pouči v katoliški veri. Kardinal ga izroči nekemu mašniku, kateri ga kmalu potem sprejme v katoliško ccrkcv. V. Kje ni nobenega prostomišljaka. Neki francoski vojak piše iz Tonking-a svoji teti: »Zatrjujem vam, da sem 15. avgusta, potem 1. in 2. septembra po-gostoma mislil na smrt. . . Pri vsakem oddelku smo imeli duhovnika. Kolikorkrat je šel mimo nas, bil bi rad govoril ž njim, a ni bilo mogoče, zakaj bili smo v takem ognju, kakor 1. 1870. Zatrjujem vam, da nam duhovnik jako mnogo pomaga. V sredi svinčenk jc korakal mirno, kakor bi se ne brigal za svoje življenje. Zaradi poguma in hrabrosti so ga spoštovali in slavili častniki in vojaki. Vi bi sc pač čudili, ko bi bili priča, kako ga vsakateri časti. V nevarnosti spoštuje vsak krščansko vero. Lahko spričujem, da zna tukaj vsakdo srčno obuditi kesanje. V takih slučajih ni nobenega prostomišljaka ali pa framasona.« VI. Kako je neki protestantovski pastor zagovarjal vice. Dr. Rcbbcrt, profesor v Paderbornu, pripoveduje to-le lepo dogodbo iz svojega življenja: Nekega dne se snidejo v Boehum-u 12* katoliški dekan Ekel, verni protestantovski pastor Volkhard in še nekaj protestantovskih mož. Razgovarjajo se o verskih rečeh. Na vrsto pridejo tudi vice. Neki protestantovski pridigar taji odločno to resnico katoliško cerkve, dekan Ekel jo pa zagovarja. Ko sc govornika le ne zedinita, seže pastor Volkhard, častitljiv starček, v besedo in pravi: »Gospodje! jaz pripoznavam resnico našega katoliškega gospoda brata. Resnica, da so vicc, zdi se mi tako naravna, da ne morem dvomiti. Gospodje in sobratje moji, vi ste dobro poznali soprogo mojo, ki je pred kratkim umrla. Bila je vzor pobožnosti in čednosti, rekel bi skoro, bila je angelj. Da jo je Bog po smrti usmiljeno sodil in da ni pogubljena, upam gotovo, ako se oziram na njeno življenje in trdno vero. Da bi smela pa takoj po smrti gledati obličje božje, o tem pa tudi dvomim, ako premišljujem neskončno svetost in pravico božjo. Torej mora biti še neki tretji kraj, kakor uči katoliška cerkev, kjer se očiščujejo duše malih madežev, predno morejo dospeti v nebesa.« — Pridigar umolkne. VII. Zaničevalcem posta v velikem tednu. Iz mcstcca Diilmena so pred leti poročale ondašnjc novine: »V hiši tukajšnjega kupca in bogatega prodajalca jc bila vsa družina po krstnem listu katoliška, ne pa po svojem življenju in vedenju; tako n. pr. se celo leto za tretjo cerkveno zapoved in za post nobeden šc zmenil ni. Ko pa pride veliki teden leta 1869, zboji se vendar gospa, veliki četrtek, petek in saboto mesne jedi nositi na mizo in tako zaničevati cerkveno zapoved. Ali sedaj sc kupčijski vodja zadere: »Jaz ne poznam nobenega posta; kdo bi dandanes še take neumnosti izpolnjeval! Jaz hočem mesa imeti.« Za njim so tudi drugi potegnili in tako so vsi ves veliki teden žrli meso; za druge petke in poste med letom se že tako nihče ni menil. A čujto, kaj se zgodi čez eno leto! Od tistega časa ni bilo nič več sreče, in bogati kupec je prišel z vso družino v enem samem letu na beraško palico. In res čudno ter jako pomenljivo. Prav na veliki četrtek 1870. 1. (na tisti dan, ko so pred letom cerkveni post velikega tedna preklinjevali kot neumnost) pride sodnijska komisija v zapečateno in zar ubij eno prodajalnico, po dražbi prodajat hišo in vse blago. Vse je bilo prodano, pa vendar še dolgovi niso bili plačani; niti eden krajcar jim ni ostal. Vse tri dni velikega tedna, pa tudi vse velikonočne praznike niso imeli niti skorjice svojega kruha, da bi si potolažili veliko lakoto. In ti prevzetni zaniče-valci in oskrunjevalci cerkvenih zapovedi), ki so rekli: »Jaz ne poznam nobenega posta, post jc le za prismojene ljudi,« morali so se še veliko več dnij postiti, kakor zapoveduje sveta katoliška cerkev. Tako se godi zaničcvalcem cerkvenih postov, in človek je prisiljen reči: »Pravica se jim je zgodila. Zakaj Bog sc od črva-človeka ne da za norca imeti, ne da zaničevati in ne pripušča, da bi se zasmehovala njegova cerkev.«« VIII. O Bogu se ne sme šaljivo govoriti. Pokojni župnik J. Virk poroča: »Sin tukajšnjih bogatih, že umrlih starišev, Jože! Pintar, rojen v Ločah št. 6. dne 2. marca leta 1855., ni hotel leta 1871. iti k velikonočni spovedi. Ko ga sneha opominja, naj gre k spovedi, in potem reče: »Bog tc bode kaznoval, ker ne ubogaš,« odvrne ji on zarobljeno: »Boga ni doma, šel je na Hrvaško ,cote' brat.« Takoj potem napreže, da bi šel za zidarje po pesek; voz pa se na lepi poti prevrne in mu nogi zlomi. Sedaj ima čas, v postelji premišljevati svoje bogokletstvo.« IX. Nepoznani vojvoda. Marsikje imajo grdo, grdo navado, da posebno mladi pre-vzetnjaki med božjo službo zunaj cerkve ostajajo, zid podpirajo, da bi so cerkev ne podrla; pred durmi stoje, kakor vol, ki je čez ograjo v zelje zijal, ali pa celo med pridigo v bližnjo krčmo gredo itd. Pač bi bilo dobro, da bi se takim nepridipravom zgodilo kaj takega, kakor pripoveduje ta-le povest. V vojvodini W. na Nemškem so imeli brezbožni potepuhi navado, hoditi med pridigo v bližnjo krčmo pivo in žganje pit. Vojvoda Viljem, kateremu so o taki nespodobnosti povedali, hotel se je sam prepričati o resnici in šel med pridigo v na- znanjeno krčmo. Nihče ga ni poznal. Vojvoda sede tudi med prevzetne pivce, ki za mizo drug drugemu napivajo, s tujcem burke uganjajo in kadar pride kupica do njega, reče vselej oni pred njim: »Lc dalje, le naprej!« Drugo nedeljo pa pride voj voda z vojaki, oblečen v vojvodsko oblačilo; vsi prevzetneži so priklanjajo s strahom. Vojvoda pa udari prvega za uho, rekoč: »Lc dalje, lc naprej!« in to ponovi tolikokrat, kolikorkrat so poprejšnjo nedeljo sami tako govorili. Krčmar jo bil pa zaprt in z globo kaznovan. Od tisto dobe ni bilo žive duše več v krčmi med božjo službo. X. Nedolžna deklica. Kristus veli: »Kdor hoče moj učenec biti, naj zataji sam sebe, naj zadene svoj križ na rame in hodi za menoj.« To Jezusovo naročilo so zvesto izpolnjevali prvi kristijani; tudi sveti Pavel pravi, da svoje meso kroti in deva v sužnjost. — Kako ostro so nekdaj bogoljubni kristijani zatajevali sami sebe, krotili svoje meso, to nam kažejo vzgledi svetnikov. — Pa tudi v naših nopokojnih in pohujšljivili časih se dobe taki vzgledi. Enega naj objavim tukaj. O novem letu 1849 je molila v Gradcu neka gospodična, 24 let stara, kakor nedolžen angelj v stolni cerkvi z največjo pobožnostjo. Kar ji naenkrat slabo pride; ljudje jo hočejo peljati ven, toda ona jih lepo prosi, da naj jo puste, čez nekoliko časa se ji povrne slabost, tako da omedli. Ljudje jo zaneso v bližnjo hišo in ji odpno nekoliko obleko, da bi se tem hitreje zavedla in bi se ji povrnile moči. Kako se začudijo, ko najdejo na njej železen pas z ostrimi žebljiči, ki so se skoro v meso že vjedali. Vprašajo deklico, ko se zave, zakaj samo sebe tako trpinči. Ona pa odgovori: »Oh, to jc še vse premalo, za nebesa trpeti ni nikdar preveč!« — Čez tri ure je pobožno umrla. Kakor sc je potem zvedelo, bila jc že od svoje mladosti vsem ljudem vzgled pobožnosti; rada je v cerkev hodila, veliko, večkrat celo noč molila, na trdih tleh ležala, sv. zakramente pogosto prejemala, svoje delo zvesto dopolnjevala in bila vedno vesela. Nikdar ni bilo kake nespodobne besede iz njenih ust slišati, nikdar ni kakega nespodobnega znanja imela, nikdar ni bila brez dela. Sebi je pritrgovala in dajala vbogajme. Posebno jc rada svete pesmi prepevala in lepe knjige čitala. Oh, koliko svetniki za nebesa trpe, mi smo pa veliki grešniki in na pokoro šc nc mislimo! XI. Ciganka. V Kamniku na Kranjskem jc živci meščan, ki je imel nesrečo ali slabost, da jc vedno kaj pozabil, posebno žepni robec, kjerkoli je sedel. Potoži to nesrečo ciganki, prosi jo pomoči in ji tudi obljubi 1 gld. srebra. Ciganka vzame denar in reče: »Oče! dobro zapomnite, kar vam povem, in svojo glavo zastavim, da nc bodete nikdar več ničesar pozabili: Kjerkoli bodete sedeli, ležali ali stali, pa zopet vstali in naprej šli, vselej dobro poglejte nazaj in okoli sebe.« XII. Ne preklinjaj otrok! K. A. imela je hčerko Anico, ki jo bila stara sedem let. Nekega dne Anica mater jako razsrdi, da jo ta hudo prekolne in dostavi še besede: »čakaj me, čez tri dni me ne bodeš več jezila.« In res. Anica, ki je bila popolnoma zdrava, zboli na-nagloma in tretji dan ležala je na mrtvaškem odru. j. š. XIII. Ne prisegaj po krivem! Bilo je konec meseca avgusta 1. 1878., ko so sc v M., onstran Kolpe na Hrvatskem, sosednji otroci nekaj sprli in stepli. Od teh priteče eden domov in pove jokajoč materi, da ga je sosedov deček natepel. Mati pa teče v svoji nagli jezi k sosedu ter tega dečka toliko pretepe, da je drugi dan vslecl ran umrl. Hudobno ženo je prijela sodnija kot ubijalko. Ali glejte! Prod sodbo jc tajila, da je ona to dete toliko pretepla, in je rekla, da so je le drugi otroci toliko poškodovali in stepli, da je umrlo. Prišlo je do prisege. In res je prisegla, da deteta celo ni tepla. Ker drugih prič ni bilo, oprostila jo jo sodnija. 22. novembra za tem pa obolita zvečer kar nagloma dva otroka te hudobne žene za neko vratno boleznijo. In prodno jo bilo polnoči, bila sta oba mrtva. Drugo jutro pa oboli še tretje dete in tudi umrje, tako da so bili naenkrat trije mrliči v hiši. — Ljudje pa so rekli: »Bog jo sodil. To jo kazen za krivično prisego.« j. š. PESMI. —— Cerkvene himne kraljici presvetega rožnega venca.1) (Poslovenil J. Bile.) I. Nebeškega je dvora sel Skrivnosti Božje razodel; Pozdravil milosti polno, Devico, Mater blaženo. Devica gre k sorodnici, Tje k materi Ivanovi, Ki že nerdjen je spoznal, Da Kristus ga je obiskal. Besedo, že od vekomaj Rojeno iz Očeta, zdaj Rodila Mati-Deva je, Vmrljivo, revno detice. Na gori, z oljko venčani, V molitvi Rešenik kleči: Žaluje, trese se, medli, Z obraza krvni pot rosi. Postavljen deček pred oltar, Zakone uboga gospodar: Zveličar tu daruje se, In z malim odkupuje se. Vesela mati našla tu Zgubljenega v solzah sinu, Ko učenjake je učil, Reči neznane jim odkril. Po izdajalcu bil prodan, V trpljenje večni Bog poljan; Vezi ga trde vežejo, Telo mu biči režejo. O Jezus, bodi nam česčen, Ki si iz Deve bil rojen, Z Očetom, z Duhom blaženim Na vekov veke slavljenim. Amen. II. Te prelepe cerkvene himne so bile pred tremi leti razglašene in du-hovskim molitvam uvrščene. Sploh se misli — in duh, kateri v pesmih veje, spri-čuje — da so jih sami sveti oče Leon XIII. spisali. Naj bi se kak skladatelj našel, ki bi zložil vsaki teh himen primeren napev! Zares krasna pesem bi to bila. Bodeči venec venca ga, Sramotna krona trnjeva, V škrlatni plašč odetega, Oj slavč kralja svetega. Pod silno težo križevo Znoji se, pada na zemlj6; A vleči križ na vrh gore, Prisiljen tu Zvcličar je. Na križa temni les pripdt, Med grešniki nedolžen, svet, Za krvnike proseč gork6 Prelil je kri, nagnil glavč. O Jezus, bodi nam češčen, Ki si iz Deve bil rojen, Z Očetom, z Duhom blaženim Na vekov veke slavljenim. Amen. III. Že moč je smrti Kristus stri, Zmagalec je iz groba vstal, Nebes zapahe je odprl, Verige greha je končal. Ljudem prikazal večkrat se, V nebeški se je vzdignil raj; Enak Očetu v slavi je Scdčč mu na desnici zdaj. Obljubil svojim že je bil Poslati svetega Duha; V ljubezni ognju ga je vlfl Učencem v žalostna srca. In trupla rešeno ok6v K zvezdam Devico dvigneno - Med petjem blaženih duhčv -Sprejelo v slavi je neb6. Kraljici venča glavo zdaj Dvanajstih zvezd bliščeči žar; Pri Sinu vlada vekomaj Uzvišena nad vsako stvar. O Jezus, bodi nam češčen, Ki si iz Deve bil rojen; Z Očetom, z Duhom blaženim Na vekov veke slavljenim. Amen. IY. Srce navdaja ti sladkost, Prebada dušo meč britkost; Te v večni slavi venčano Devico-Mater hvalimo! Spočela, obiskala si, Rodila, darovala si; Sinu si našla blažena, V veselju bodi slavljena. Oj, bodi nam pozdravljena, V srca globini žaljena, Ko s Sinom biče, trnje, križ Kraljica mučenih trpiš. Dosegel slavo večni Sin, Razlil se v ognju Duh z višin; V svitlobi raja venčana Kraljica bodi slavljena. Oj, ljudstva, sem se bližajte, Skrivnosti rože trgajte, In vijte vence blaženi Ljubezni lepe Materi! O Jezus, bodi nam češčen, Ki si iz Deve bil rojen, Z Očetom, z Duhom blaženim Na vekov veke slavljenim. Amen. Rožni venček. Narodna, malo popravljena. Kristjan, pomagaj venček plesti Iz sto in petdesetih rož; Če zunaj si, na svetem mesti: Bogu ž njim všeč povsodi boš. To je molitev za vse stane, Ki rožni venček se veli', Za mlade, stare, — vse kristjane; Z odpustki mnogimi slovi. Veliko duš se v nebu sveti, Ki rožni ven'c ljubile so, Ga noč in dan s seboj imeti, To njih veselje je bil(5. Številne družbe so se zbrale, Sklenile mnogo bratovščin, Mariji čast in hvalo dale, Obnavljale nje lep spomin. In mi ne smemo zaostati, Tecimo dnes k Mariji vsi; Recimo: »Naša ljuba mati, Naj venček vsak ti podari!« Smo v cerkvi, doma, smo na cesti, Je temna noč, je beli dan, Povsod se venček ta da plesti, Ce greš med svet al' v samostan. Preljubi star'ši, v svoji hiši Sklicujte radi vkup ljudi': Kdor glasno vas moliti sliši, Se sam k molitvi obudi'. Kar brez posebne učenosti V srce se venček rad vseli. Nad vse molitve so vredndsti, Ki rožni venček jih deli'. Če tu na zemlji vse zgubimo, In svetno vse nas zapusti': Le rožni venček še hranimo, Da v hladni grob ž njim bomo šli. Če duša v vicah bo trpela, In vzdihovala za pomoč: Oj, rožic teh si bo želela, Da ogenj ohladi pek6č. Oj, k roži — v raju tam dišeči — K Mariji priti Bog nam daj! Tam venec daj nam vsem bliščeči — Marija — v slavo vekomaj! Križec. i. »V vojake torej greš, moj sin? Le pojdi, Bog naj bo s teboj! Poštenost, mati vseh vrlin, Naj spremlja te, ponos bo tvoj. Pobožen, hraber in srčan Skazuj se vedno in povsod, In zvest cesarju, srčno vdan, Kot verni naš slovenski rod. Tvoj oče, — Bog mu pokoj daj! — Je bil pogumen korenjak; Posnemaj, sin moj, ti ga zdaj, Glej hrabrosti njegove znak! Ta zlati križec je dobil, Ker bil junak je, zvest, pošten, Da tudi ti bi mu sledil, Domu se vrnil neskažen! »»Povej mu, naj mi dela čast,«« Tvoj oče zadnjič je dejal, »»Naj križec bo njegova last..«« Potem v Gospodu je zaspal. Tu na ga, — in moj blagoslov, Ljubezni moje zadnji dar! O varuj zlobe se okov, In srečen boš povsod, vsikdar. Sedaj pa z Bogom, ljubi sin! Ponos ti moj, ti srca cvet; Tu težko; kjer ni bolečin — V nebesih snideva se spet.« II. Kaj ta pomeni bojni hrum?—-Brezbrojna vrsta čilih trum Sovražniku naproti gre, Srčnčst, pogum navdaja vse. Stebrovi to so Avstrije, Sinovi so Slovenije, Njih geslo, klic in srca žar Je: Živi vera, dom, vladar! A prej ko vname ljut se boj, »K molitvi« tromba kliče, »stoj!« Roke sprostre zdaj duš pastir, Odvezo daje, srccm mir. Kleččč prejmč vsi blagoslov — Premnogi zadnjič, — duh ves nov Prešine srca jim, poslej Želi si vsak: naprej, naprej! Poveljnik še jim govori: »Mladeniči, junaška kri! Pravica z nami je in Bog. Naprej! v sovražnikov ostrogi« Končan je boj; sovražni roj Premagan, nočni mir, pokoj Zavlada na bojišču spet, Kjer vladal prej je strah, trepet. K napadu tromba daje znak In grom topov pretresa tlak, In mečev žvenk, in pušek pok, Odmeva pod neba obok. Se vname boj, strašno divja. Za možem mož izmed vrsta Je padel že, življenje dal Za vero, dom, prestol svetili. Se solnce nagne čez poldan, A zmaga na nobeno stran Ne nagne se, sovražna moč Potrta ni, — se bliža noč. A čuj! Veleva vodja čet: »Zagrabite za bajonet, In ti slovenski polk srčan Si prvi za napad odbran!« In: »Z Bogom!« srčnosti odmev Zakliče polk, pogumni lev. V sovražne vdari zdaj vrste, Upor je kratek, vsi bežč. III. Izza oblakov mila luna sije, Ah! ko imela čutno bi srce, Videla žrtve ljute bojne zmije, Točila za-nje britke bi solzč; Za te nedolžne studne strasti žrtve, Na bojnem polju ranjene in mrtve. Tu vmira moštva cvet, pogumni sini, Očetje nepreskrbljenih otrok, Premnogi materi, oh, up edini; Deželi dragi mnogo čilih rok Si uničila, o vojna ti krvava I Zares prežalostna je tvoja slava! Zato, gorje, gorje mul kdor vzrokuje Dežele gladen boja ljut požar; Le kdor se brani, mili dom varuje, Je tudi boj pravična sveta stvar; Trpč res muke ranjencev telesa, A delež njih tam večna so nebesa. So vtihnili hrumeči bojni glasi, Pa ranjencev se čuje britki stok, Zelečih si, da skoro smrt jih spasi, Da skoro grob zagrne jih globok, Kjer minejo vse boli vsake rane, Jim v strahovitem, groznem boju dane. Brez vse tolažbe. . . Ne! glej angelj hodi, Tolažbe angelj, radosti, miru Po bojnem polju, straža njega vodi, Delivec je presvetega daru; On blaži, teši, srčnost navdihuje, Obupnim srcem sladki mir daruje. Čujl mili glas od bližnjega drevesa: »Marija, Jezus! pomagajta mi!« Mladenča jakega bolest pretresa, Globoka rana v prsih ga skeli; Se nekaj rad bi materi sporočil, Potem bo v miru se od zemlje ločil. Povedal rad bi materi premili, Da se srčno, junaško je boril; Da je za dragi dom, ki bil je v sili, Bogu, cesarju zvest, se v smrt daril; Da predno ona prejme poročilo, Ga bo nebo z očetom že združilo. Duhovnik pride k njemu, ga pozdravi: »Bog sprimi te, junak, slovenski sin! Cuj, On, ki ranjen sam, vse rane zdravi, Je prišel k tebi sredi bolečin, Lc obžaluj srčno pregreške svoje . . . Nebeški kralj bo prišel v srce tvoje.« Junak stori. — Obličje se mu jasni, Ko je prejel Zveličarja v sreč, Ni mar mu zdaj bolest, ne blagor časni, Saj kmalu za očetom rajnim grč, Ki mu pred smrtjo križec je podaril, Saj hodil je za njim, ni ga prevaril. »Le eno prošnjo še, častiti oče 1 Imam do vas,« duhovnu govori; »Izpolnite jo, ako vam mogoče: Tam na Slovenskem mati mi živi, Ki ljubim jo iz srca globočine, Ki nikdar mi izpred očij ne zgine. Povejte ji, kaj se z menoj zgodilo, Da ločil sem se v božjo voljo vdan; Da naj ne joče za-me se premilo, Saj snidenja zazori spet se dan, Dan sladke, večne, radostne združitve, Tam, kjer ni več bolesti ne ločitve. Ta križec — glejte 1 — mi v spomin je dala, Ko sem se ločil zadnjikrat od nje, Kar takrat mi naukov je dajala, Sem spolnil jih, sem spolnil nje željč; To priča križec naj ti, mati mila, Ko sina tuja bo gomila krila. Vrnite ga siroti in recite, Da se v molitvi me spominja kdaj, Saj kmalu zmage, slave vekovite Objame vse neskončno lepi raj, Da jo pozdravljam sto in tisočkrati, Da ldical zadnjič sem: preljuba mati! . . . Obvarita jo Jezus in Marija, Dok vbožica sveta ne zapusti; A oh!« . . . iz rane zopet kri se vlija, »Duhovni oče! . . .Jezus vsmiljeni! Oj sprejmi dušo v rajske visočine, Umiram rad za blagor domovine.« Še en izdih — in zadnji dve solzici Junaku priigrata iz oččs; Njegovi blagor stokrat zdaj dušici, Ker že prejela krono je nebesi Tako umiral je junak krščanski, Tako umiral je junak slovanski. IV. Odmeva radost, godbe glas, Vojaki idejo skoz vas, Skoz vas slovensko vodi pot, Vse teče, jim hiti naprot'. Veselja poln je ta stopaj, Saj vračajo se v dom nazaj, Čelade, prsa cvet krasi, Junaška pesem se glasf. Vse krog junakov gnete se, In ginenja solze rosč, Se vrnil oče, brat, nečak In sin preljubi, dragi svak. i Y. Podajajo si tam roke, Roke močnč, roke krepkč, Saj te roke pregnale so, So vraga daleč čez mej 6. Edino to radost kali', Da izmed njih jih mnogo ni, Da jih ne bo nikoli več, So padli pod sovragov meč. Vrnitev ene veseli, A druge zguba žalosti, Tu cvet, tam trnja v dar poda, O sveti dolina si solza. Tam v mali hišici poleg vasice Do smrti bolna mamica leži; Ji velo je skrbi, trpljenja lice, Z bojišča sina dragega še ni, Ki ga tako prisrčno jc ljubila; Ne spolni se ji nada — nada mila. »Mogoče danes pride; saj so drugi Vrnili se v domovje že ljubo;« Tako zdihuje utopljena v tugi; »A morebiti ga nič več ne bo? Ga mar sovražna krogla je zadela? Nemila smrt življenje mlado vzela? Pa, naj zgodi se, kar je večni sklenil V skrivnosti, dnes sem se sklenila ž Njim, Če ti, o Jezus! meni si odmčnil, Da sin se vrne, rada še živim; Če pa jc umrl, tedaj ponižno prosim, Razveži spone, ki težko jih nosim. Zedini zopet v tvoji očetnjavi S soprogom, sinom mc; mi čut veli, Da tu ne vidim več ga, ki v ljubavi Tako iskreno srce zanj gori; Saj vem, da te nc žali prošnja moja, Izidi v vsem Gospod se volja tvoja! Le eno že pozvedela bi rada: Li hrabro se je ljubi sin boril? Če ni me varala poslednja nada, Da bo očetu rajnemu sledil: Ostal pošten, nedolžen v trdem boju? Potem zaspala v sladkem bom pokoju.« Na rahlo trkanje odpr6 sc vrata, Je »Hvaljen Jezusi« prišleca pozdrav; Mu krasi prsi znamenje iz zlata, Častiti starček je, že sivoglav. Pristopi lahno k postelji bolnice, Da bi sporočal žalostne novice. Tišina vlada. — O težavno delol Znaniti materi, da nje sinu Na boju je zadčlo smrtno želo, Da nikdar več ne vrne se domu; Kako je ranjen sin na tujem vmiral, Da ravno on mu je oči zapiral. »Prišel sem k vam,« pričenja mož častiti, »O vašem sinu da vam poročim; Vaš sin — a prosim, se nikar solziti — Mi je naročil, da naj to storim, Ki bil kreposten, dika vseh vojakov, Da on je bil vzor, vzgled junakov.« »Je bil, vi pravite?« dč žena bleda, »A zdaj ni več? častitljivi gospod! Ah, srcu meč je vaša ta beseda. Je mar zagrešil? kdaj se vrne? kod? Je padel v boju mar? — o govorite Duhovni oče? prosim vse odkrite!« »Da, padel je! za vero, dom, cesarja! V nebesih svetih čaka zdaj na vas, To sklep je bil nebčs — zemljč vladarja, Poklical k sebi ga je v večni kras. Bodite mirni, preveč ne žalujte, Njegovo zadnje naročilo čujte: Ta križec, glejte! — ki ste mu ga dali, Po meni vrača vam vaš ljubi sin; Kar ste naukov lepih mu dajali, Jc spolnil vse, — naj priča ta spomin, V ljubezni zvest ostal jc vam in rodu, Pozdravil tisočkrat . . . zaspal v Gospodu.« »Povrni Bog vam blago to dejanje,« Izdihne mati s solznimi očmi; »Na rajsko šel je on ženitovanje; . . . Kako srce za njim mi hrepeni!« Bolnica vsa slabotna še izreka: »Saj tu na zemlji ni več za-me leka.« Ko govoriti slaba več ne more, Podani križec poljubuje zmir; »Jaz včakala,« še dč, »ne bodem zore, Se bliža noč, se bliža večni mir. O glejte solnce! kot bi se smehljalo, Poslavlja se, kako je lepo, zalo ! Tam videla bom Jezusa, Marijo, Tam našla bom soproga, sina spčt, Tam sladke pesmi angeljske donijo, O veličasten tam je novi svet! Oh tam kraljuje večni Oče mili, Tam bodemo se večno veselili. Duhovni oče! prosim ostanite! — Kako lepo nebo se mi žari! Iz svetlega oblaka — tam-le — zrite, S soprogom sin naproti mi hiti. Na prsih križice svetlč imata, In glave krasi jima krona zlata. Oh že sta blizu! — kje je križec mali, Da s križicem naproti jima grem? Oj z Bogom, oče! v domovini zali Se vidimo,« — obmolkne — in potem: »Jezus, Marija, Jožef! prihitite,« Sepeče milo, »dušo mi sprejmite.« Slovesno ko zvoni »Marija Ave!« Zapušča duša njena solzni kraj, Držeča križec v roki, — zmage, slave, Odpre se tam ji vekoviti raj. S soprogom, s sinom že se je sklenila, Nobena stvar jih več ne bo ločila. Jtadoslav Silvester. Katoliška družba za Kranjsko. |f' ne; 12. februarja 1.1. je imela Katoliška družba za Kranjsko # svoj letošnji občni zbor v družbenih prostorih v Ljubljani, na Starem trgu št. 13. Družbeni predsednik nagovori zbrane družabnike, omeni več važnejših dogodeb, veselih i in žalostnih, ki so so godilo 1889. 1. v cerkvenem in verskem oziru scmtertjo po svetu, potem pa opiše tudi nekoliko razmere katoliške družbo samo ter poroča o njenem delovanju in stanju v omenjenem letu. Ker utegne to marsikoga zanimati, kateri ni imel prilike udeležiti sc takratnega zborovanja in kor jc katoliška družba mnogim premalo ali celo še nič ne znana, zato jo prav, da tudi »Drobtinice« kaj o njej poročajo, in sicer po nagovoru družbenega predsednika. časi, v katerih živimo, smejo se imenovati zlasti časi združevanja, časi društev. Vsakovrstni podjetniki so združujejo, da ložo in gotovojo dosežejo svoje namene. Z združenimi, z zedi-njenimi močmi delajo in postopajo nasprotniki sveto vere, da bi razširili svoja kužna načela, da bi ulovili neprevidne ljudi v svojo mrežo, omajali jim vero v srcu ter jih neskončno nesrečno storili za čas in za večnost. Treba je torej, da so tudi dobri, resnični služabniki Jezusovi združujejo, da zedinjeni skupno delajo, zakaj le tako jo mogočo, pretečim nevarnostim ustavljati sc z uspehom. In tak namen imajo katoliško družbe, ki se nahajajo dandanašnji skoro po vseh deželah našega cesarstva, tudi po Nemškem, Laškem, Francoskem itd. ter silno pospešujejo katoliško življenje. Saj društveniki očitno spoznavajo pred celim svetom, da so v resnici katoliški kristijani, zvesti sinovi dobre matere svete cerkve, popolnoma prepričani, da, kakor oni od- Drobtinice XXIV 13 ločno Jezusa spoznavajo pred svetom, ne glede na zaničevanje ali zasmehovanje od liberalnega sveta, tudi on jih enkrat za svoje spozna pred svojim Očetom v nebesih. Katoliška družba za Kranjsko je bila ustanovljena z vladnim in cerkvenim dovoljenjem o začetku sušea 1869. 1. Namen ji je: poživljati in razširjati katoliško zavest, ljubezen do cerkve, domovine in domače družine, pa tudi skazovati dela krščanske ljubezni do bližnjega, posebno s pospeševanjem krščansko-katoliške odreje, s podpiranjem revežev in bolnikov in z boljšanjem zagrešenih oseb. Odkar se je tudi v mili naši domovini ustanovila človekoljubna družba sv. Vincencija Pavljanskega (1. 1876.), prevzema sicer ta izvrševanje del krščanskega usmiljenja, a Katoliška družba jo, kolikor moro, dejanjsko podpira, obrača pa tembolj svojo pozornost na verski del navedenega namena. Ali je in koliko je doslej dosegla družba svoj blagi namen, to naj presojajo tisti, ki nje razmere in dela natančneje poznajo. Reči vendar smemo: Ako so tudi niso izpolnile vse nade in želje posameznikov, družba je lc vsikdar vestno delala in sc prizadevala izvrševati svojo nalogo. Vemo pa — in to nas tolaži — da Gospod gloda na dobro voljo in trud, in ne na to, kakšen in kolik je bil truda uspeh. Vkljub raznim neugodnim zunanjim razmeram storilo sc jc, kar mora vsakdo pripoznati, mnogo dobrega, in marsikaj slabega se je odvrnilo in proti-krščanskega sem ter tje mnogo preprečilo — ravno po družbi. To dokazujejo spisi in knjige, katere jc dosedaj na svetlo dala in med Slovenci razširila Katoliška družba, kakor so: »Drobtinice«, »Glasi« v 20 zvezkih, »Papeževa nezmotljivost«, »Dominik Savio«, »Krščanska izreja«, »Sveti oče Pij IX.«, »Leon XIII.«, »Vincencijeva družba«, »Pogled na oni svet« in »Pomoč dušam v vicah«. Koliko koristi družba duševno in koliko škodljivega berila prepreči z brezplačnim razposojevanjem dobrih knjig iz že precej narastlc družbene knjižnice! Dalje moramo še tu omenjati poučljivih, često izvrstnih večernih govorov, poštenega zabavnega razvedrila pri tombolah v družbenih prostorih, posebno svetih maš, katerih se vsako leto več daruje za žive in umrle družabnike; tudi po smrti slehernega uda se takoj zanj daruje ena sv. maša, ako ni bil z družbeno zastavo spremljan k zadnjemu pokoju. Glede na važnost in na blagodejni namen Katoliške družbe je silno želeti, da bi se število udov čemdalje bolj množilo, zakaj letni troški za izelavanje knjig, katere dobivajo družabniki vsako loto brezplačno, presegajo redne dohodke. Saj je udnina dovolj nizka, znašajoča le 10 novčičev na mesec, toraj 1 gld. 20 kr. na leto, za kar dobi družabnik knjigo, ki je že sama toliko ali celo več vredna. Število vseh udov Katoliške družbe je znašalo koncem 1889. leta v Ljubljani in po deželi 688. Na novo jih jo pristopilo v omenjenem letu 43, umrlo pa 26. Izmed umrlih jih je iz Ljubljane 18, vnanjih pa 8. Duhovnikov med njimi jc 7, in sicer: Karol Tedeschi, Janez Bačnik, Janez Lesjak, Ignacij Vrančič, Blaž Šoklič, Janez Belec in Valentin Oblak. Neduhovni umrli družabniki so ti-le: Radoslav Milavec, Jernej Boštjančič, Janez Novak, Matija Stcle, Anton Cigoj, Janez Tomšič, Ana Zupanec, Marija Lenarčič, Lucija Vidic, Jerica Riliar, Marija Zore, Marija Milone, Marija Bahovcc, Ana Obreza, Reza Bučar, Marija Štokar, Marjeta Puppo in Marija Perme. Bodi jim blag spomin! Novih udov so privabile zlasti »Drobtinice«, katerih jc 1889. leta izšel 23. letnik. Kakor nekdanje Slomškove »Drobtinico«, tako so se tudi le-te nove kmalu priljubile ljudstvu. Njih uredniku gre za to posebna srčna zahvala. Tombol jc društvo napravilo 1889. leta svojim udom šest, ki so bile vse dobro obiskane in so donesle čistega dobička 266 gld. Dohodki ene tombole so se obrnili za reveže Vinoen-cijevo družbe, ki jih podpira Šent- Jakobska konferencija. Dobitkov za tombole je družbi došlo nekoliko brezplačno, in sicer od teh-le dobrotnikov: Jakob Kobilica, Jožefa Zdcšar, Marija Zalaznik, Jerica Hribar, Neža Rozman, Eliza Doberlct in grofinja Zofija Auersperg. Družba ima svojo knjižnico, katera obstoji iz 3562 bukev in je naročena na več političnih in poučnih časnikov, katere čitajo udje v društvenih prostorih. Dohodkov je imela lansko leto iz letnine udov in nekaterih drugih virov 1621 gld. 33 kr., izdatkov pa 1672 gld. 73 kr., torej konccm leta 51 gld. 40 kr. primanjkljaja. Vodstvo družbe opravlja brezplačno 24 udov, katere voli veliki zbor na eno leto. Sedajni odborniki so ti-le: Prošt dr. Anton Jure, Gestrin Leopold. Močnik Matej. predsednik. . Dr. Janežič Janez. Pimat Tomaž. Prelat dr. And Cebašcle, Monsign. Jeran Luka. Povše Fran. Kalan Andrej. Rozman Janez. Karlin Andrej. Smrekar Janez. Kolar Matija. Šiška Josip. Kržič Anton. Zupančič Anton. Dr. Lampe France. Zlogar Anton. Mam Josip. podpredsednik Lahajner Dragotin, Pichler Josip, tajnika. Pollak Drag., blagajnik Ledeni g Alfred. Dogan Janez. I. Družabniki v Ljubljani. Dr. Klofutar Leonard, stolni prost. Dr. Henrik pl. Pauker, stolni dekan. Dr. Janez Kidavic. Urbas Anton. Zamejc Andrej, Klim Dragotin, l)r. Leben Matija, Dr. Semen Janez, kanoniki. Dr. Lesar Josip. Smrekar Josip. Flis Janez. Dr. Elbert Scbastijan. Zupan Tomaž. Svetina Janez. Gnjezda Janez. Klemenčič Josip. Erker Josip. Žitnik Ignacij. Sarabon Mavrilij. Oblak Janez. Malenšek Martin. Karun Fran. Terček Miha. Koblar Anton. Cibašek Anton. Jereb Josip. Sterbenc Josip. Sušnih Jakob, liohinec Žiga. Grofica Auersperg Zof. GroficaAuersperg Gabr. (rrofica Auersperg M. Blažir Miha. Muhar Matija. Schundelen Božidar. Šcerljuga Lovrenc. Fabian Janez. Fabian Amalija. Pfefferer Amalija. Pfefferer Marija. Gaber lieza. Aschacher Viktorija. Medved Marija. Novak Katarina. Brus Marija. Jančar Josipina. Tonia Josipina. Krašovic Kajetan. Klim Iioza. Bončar Josip. Jeriha Marjeta. Bleiioeis Magdalena, pl. Bleiiveis - Trstcniška Karolina. Gcrčar Marija. Pogačar Katarina. Strus Neža. Sgang Josip in Lucija. Kobilica Mar. in Jakob. Kobilica Josipina. JRubana Otilija. Več Jovana. Ullmann Neža. Jentl Anton. Ccmažar Marija. Ravnikar Fani. Podlcrajšek Marija. Tome Jaka. Goričnik Fran. Jereb Marija. Martinak Marija. Smrekar Jera. Globočnik Fran. Globočnik Josip. Globočnik Josipina. Napret Matilda. Ahčin Jera. Herblan Marijana. Roblek Eliza. Pire Marija. Mlakar Anton. Oilc Jakob. Klein Anton. Zore Anton. Rozman Neža. Ceskuti Marija. Udovič Marija. Blaznik Lovrenc. Blaznih Alojzija. Podlesnik Marija. J are Marija. Jare Josipina. Pavlin Ilelena. Dr. Aliačič Dragotin, Hohu Edvard. Kotar Janez. Omahen Marija. Kramar Karolina. Nadlišek Jožefa. Zorho Avguština. Pichler Josip. Milic Ljudmila. Zalaznik M arija. Belar Marija. Lachainer Ana. Zorman Marija. Zorman Alojzij. Pajs Neža. Hribar Jera. Hribar Martin. Kunčič Jurij. Schitnik Franc. Briški Marija. Kadunc Marija. Sušek Stcpan. Sušelc Antonija. Jeraj Jovana Ncp. Safran Franc. Cuderman Reza. Zagorc Marija. Zupančič Ana. Zupančič Ignacij. Bahovec Marija. Bahovec Reza. Matjan Jakob. Zadnikar Beza, Piano Eliza. Mihelič Miha. Mihelič Marija. Ravnikar Marija. Robida Jernej. Robida Ana. Mam Kristina. Dolinar Uršula. Lambert Leopoldma. Kuhar Gregor. Kuhar Uršula. Skala Stepan. Kregar Marija. Bahovec Janez. Kaijser Uršula. Jančar Franc. Pimat Tomaž. Pimat Marija. Bergant Franc. Bergant Marija. Komar Marija. Reichman Marija. Miculinič Anton. Hočevar Anton. Hočevar Resa. Hočevar Antonija. Mazgon Valentin. Čeme Jakob. Haberle Celestina. Hofer Ana. Jerina Polona. Milavec Alojzija. Merhar Marija. Mandič Marija. Klešnilc Ana. Gregorc Jakob. Štrueelj Matilda. Štepic Jovana. Spindler Ivanka. Kaline Jernej. Lindtner Alojzij. Rozman Marija. Koprivec Reza. Krašovec Janez. Widmayer Ljudovilc. Janša Jernej. Blaznih Fani. Stadler Ana. Grofmja Liclitenberg A. Rihar Ana. Knoblehar Marija. Ilotschevar Leopold. Hotchevar Marija. Hiti Marija. Kremžar Marija. Kaiič Uršula. Hribar Dragotin. Jeglič Josip. Leshovec Franc. Bušič Josip. Lorenz Josip. Lorenz Marija. Lohkar Marija. Hribar Henrieta. Budnar Simon. Carman Simon. Kunaver Tomaž. Marout Avguštin. Plečnik Andrej. Treven Franc. JTernec Jernej. Sušteršič Jovana. Garich Gustav. Belič Marija. Beden Katra. Leslcovic Eliza. Schreij (Krieger) Frančiška. Korošič Jakob. Korošič Ana. Velkaverh Pavel, Velkaverh Rotija. Jerina Ana. Dolenc Reza. Novak Marija. Jakopič Reza. Hren Ana. Hren Antonija. Omahen Marija. Koman Helena. Koman Marija. Hiti Neža v Trstu. Košir Antonija. Mrak Marija. Ddberlet Helena. Doherlet Eliza. Stepančig Anton. Breskvar Antonija. Čeme Katra. Ženko Jožefa. Vodnik Jožefa. Mulhar Neža Mulhar Marija. Slanovec Marija. Slanovec Marija, hči. Carman Andrej. Goršič Franc. Stresen Katra. Babnik Antonija. Jerina Katra. Jerina Neža. Zaler Eliza. Burbic Janez. Kopač Jakob. Triller Marija. Ifačar Eliza. Subel Anton. Subel Barba. Marinko Marija. Oven Marija. Ocen Marija, hči. Kerže Marija. Toman Janez. Mnsgn. Potočnik Miha. Souvan Franc Ksav. Ostank Katarina. Silvester Jovana. P. Flacid Fabiani, prov. P. Evstahij Ozimlc, gvar- dijan. P. Kulisi Medic. P. Tadej Gregorič. J1. Jožef Bizavičar. P. Benjamin Fabian. P. Angelih Hribar. P. Gottfried Hlebec v Jaški. Meglic Josip. Pogačar Simon na Dunaju. Dr. Rumpler L. Ad. v Gradcu. Eder Josipinav Gradcu. Prosenc Josip. Jung Emilija. Bare Reza. Ovijač Fani. Gestrin Marija. Gcrber Josip. Gerber Ana. Biber Ana. Eberl Fani. Kavallar Ana. Gracelj Fani. Hofbauer Ana. Velkaverh Lenčilca. Kastelie Marija. Ganyel Marija. Seunig Josip. Dolenec Oroslav. Obreza Anton. Bernard Josip. Klopčec Uršula. Koželec Helena. Breme Vincencija. Dermota Marija. Dane Frančiška. Jenko Alojzij. Jenko Marija. Zorman Janez. Zorman Marija. Vesel Luka. Sivic Marija. Sedler Eliza. Prek Marijana. Jerman Anton. Tautscher Marija. Armič Primož. Vilhar Ivan. Medic Jakob. Melcer Elconora. Zdešar Franc. Zdešar Josipina. Tome Uršula. Zrimšek Reza. Bcvc Reza. Aubel Anton. Aubel Marija. Kalinšek Helena. Kalinšek Marija. Smrekar Marija. Smrekar Jerica. Smrekar Janez. Božja Jovana. Kottnik Jovana. Tliomas Franc. Thomas Jovana. Ccligoj Gregor. Fabian Uršula. Zadnikar Valentin. Horman Valentin. Horman Helena. Giitz Jovana. Gotz Kristina. Verbič Hrabroslav. Melcer Viktorija. Vilar Helena. Šust Marija. Kozjek Janez. Hauptmann Helena. Pukelstein Polona. Peterka Eliza. Močnik Katra. Valjavec Ana. Dermastia Marija. Pomladi Marija. Frandoni Meta. Dimnik Miha. Porenta Josipina. Bostjančič Miha. Bostjančič Marija. Marolt Jovana. Mulaček Franjo. Gerdina Polona. Beuedik Janez. Verhovnik Janez. Bavdek Helena. Brodnik Damijan. Svetlin Marija. Schiffrer Janez. Schiffrer Marija. Jager lleza. Kopač Barba. Žgajnar Jerica. Vagaja Ivan. Pclle Josipina. Gnjezda Polona. Branke Ana. Zadcrgal Katra. Kukec Marija. Bernard Janez. Bostjančič Josip. Krašncr Marija. Jankovii Polona. Doberlet Janez. Povše Fran. Potočnik Jovana. Cinkole Marijana. Jemec Gašper. Perdan Marija. Skotel Helena. Gartner Matej. Jagonšek Beza. Kunstl Helena. Sere Katarina. Mikota Marija. Kodela Fran. Kodcla Josipina. Cernivcc Anton. Skvarca Marija. Šk varca Marjeta. Mckincc Marija. Premk Vincencij. Lovrin Alojzija. Birtič Andrej. Aklin Frančiška. Kočmur Jakob. Tavčar Jernej. Mate Jovana. Dr. Suštcršič Ivan. Kalič Uršula. Skala Štefan. II. Zunanji družabniki. I. Ljubljanska dekanija. Povše Franc. Kobilica Janez. Potočnik Janez, liemžgar Franc. Itemžgar Matija. Stanonik Jernej. Babnik Jernej. Derčar Martin. Kamre Anton. Vole Andrej. Mckincc Franc. Tome Miroslav. Belec Anton. Dolinar Franc. Porenta Franc. Pavlič Andrej. Dolenc Jakob. Cuk Julij. Kramar Anton. Gams Janez. Demovšelc Jurij. 2 Loka. Kožuh Mat., poverjenik. Dr. Dolenc Josip. Rozman Lovro. Zeller Janez. Tomažič Janez. Jeriha Matija. Triller Martin. Smid Matija. Pcterlin Primož. Lapajne Karol. Petrovčič Franc. Hrovat Mika. 3. Kranj. Kukclj Ant., poverjenik. Medved Ignacij. Klemen Anton. Brodnik Anton. Preželj Matej. Tavčar Franc. Rome Franc. Orcliek Valentin. Povše Martin. Bartol Baltazar. Kotnik Miha. Kcrčon Josip. Wohinc Franc. Narobe Martin. Pctrič Blaž. Žužek Alojzij Nemec Anton. Eihar Franc. Bihar Leopold. Bobič Simon. Kristofič Lorenc. Lavrenčič Ivan. Karlin Janez. Schifjfrer Avgust. Kačar Ivan. Milller Ivan. Spendal Franc. Merčun Bole. Pekovec Josip. Ahačič Barbara. Ahačič Marija. Dekleva Marija. Mali Frančiška. 4. Radoljica. Bazboršelc Josip, poverj. Novak Ivan. Eržen Valentin. Bohinjec Peter. Kapus Janez. Berlii Janez. Kumer Franc. Zupančič Ignacij. Teran Janez. Ažmun Janez. Mayer Vincencij. Hudovernik Friderik. Ilabe Janez. Bernilc Lovro. Aljančič Valentin. Sterle Terezija. Ažman Simon. Bralno dr. v Gorjah. 5. Kamnik. Oblak Jan., poverjenik. Muhovec Blaž. Stelle Janez. Sadar Janez. Murnih Janez. Orel Josip. Žužek Simon. Sega Janez. Gerčar Franc. Potočnik Tomaž. Gornik Franc. Kljun Janez. ICogcj Ferdinand. Golob Janez. Eder Janez. Kumer Alojzij. Stare Alojzij. Lotrič Leopold. Pečnik Valentin. Zupančič Janez. Zaletel Leopold. Stenovec Anton. 6. Moravče. Kajdiž 'lom., poverjenik. Kušar Franc. Poč Martin. Preša Josip. Jeršič Franc. Lazar Miha. Jarc Jernej. Dolžan Janez. Molele Martin. Kepec Franc. Vrančič Jernej. Bernik Valentin. 7. Šmarija. Drobnič A., poverjenik. Fertin Ignacij. Bralno dr. v Šmariji. Kregar Franc. Pipan Andrej. Jaklič Stepan. Razpotnik Jakob. Augustin Franc. Novak Josip. Perpar Franc. 8. Metlika. Aleš Anton, poverjenik. Gabrič Anton. Bulovee Miha. Klemenčič Miha. Rezek Peter. Tome Martin. Gašperin Viljelm. Koren Ignacij. Kadunc Matija. Žagar Josip. Šašelj Ivan. Mohar Peter. Dovgan Fran. Pavlic Janez. Avsec Fran. 9. Leskovec. Dr. Sterbenec Jurij, pov. Grivec Fran. Porenta Jakob. Vovk Janez. Fettich-Frankheim Ant. Pavlic Damijan. Pavlic Kozma. Germ Janez. Borštnar Josip. Golob Janez. Dolinar Janez. Kutnar Ignacij. Lebar Jakob. Lavrič Matija. Vari Tomaž. Ogrin Peter. Ilovslii Albin. 10 Novomesto. Prošt TJrh Pet., poverj. Skrabec Andrej. Vovk Janez. Frank Biliard. Hočevar Josip. Dr. Marinko Josip. Krajec Janez. Dovič Janez. Šmidovnik Anton. Mervec Janez. Peterlin Anton. Stamcar Janez. Zavodnik Feliks. Zaman Anton. Babnik Janez. Gantar Lovro. Kos Josip. Plevaneč Janez. 11. Trebno. Frelih Matej, poverj. Tavčar Miha. Šinkovec Avguštin. Jarc Franc. Koračin Ljudovilc. Košir Alojzij. Pintar Matej. Bogolvn Miha. Jereb Matej. Gerčar Janez. Vilman Gašper. Ključevšek Ignacij. Virant Janez. Hočevar Anton. Barbo Miha. Ilofer Dragotin. Zbašnik Franc. Zupanec Jernej. 12. Litija. Zagorjan Janez. Petek Andrej. Saleliar Ignacij. 13. Ribnica. Slcubic Mart., poverj. Klun Jakob. Mrak Matija. Tramtc Anton. Bohinjec Peter. Kosec Jernej. Gruden Jakob. Prijatel Matija. Pehani Alojzij. Bolha Marija. Brence Janez. Oblah Franc. Oblak Gregor. Riglar Janez. Riglar Jernej. Oblak Anton. Terhljan Jernej. Riglar Janez. Riglar Janez. 14. Kočevje. Krese Josip, poverjenik. Jaklič Jurij. Ožura Josip. Volf Janez. Berčič Peter. Samide Josip. Andrejah Franc. Gerzin Gottliard. Rott Gottliard. 15. Vrhnika. Koprivnikar Janez, poverjenik. Lažnih Josip. Sitar Matej. Šabec Luka. Gerjol Marija. Oblak Janez. Bergant Lovro. Milcš Iran. Podobnik Ignacij. Dolinar Franc. Vonča Anton. Belar Josip. 16. Cirknica. Kunstl Fr., poverjenik. Kaplenk Janez. Jan Simon. Klemene Franc. Bernard Valentin. Safar Janez. Podboj Janez. 17. Bistrica. Vesel Ivan, poverjenik. Lesar Janez. Jenko Ljudevit. Ponihvar Anton. Kacin Anton. Bile Janez. Groznih Franc. Križaj Nikolaj. 18. Postojina. Ilofstetter Janez, poverjenik. Zakrajšelt Franc. Scheber Rihard. Sajovic Janez. Lavtar Valentin. Verbajs Anton. 19. Vipava. Erjavec M., poverjenik. Lenasi Anton. Arho Miha. Lukanec Josip. Silvester Radoslav. Dejak Henrik. Hladnih Ivan. Nakus Josip. Demšar Ivan. Primožič Jernej. Mavrič Ivan. Wartol Peter. 20. Idrija. Kogej Josip, poverjenik. Kogej Katarina Leskovec Jovana. Jurjevčič Frančiška. Svetec Alojzij. Treven Valentin. Didič Franc. Vončina Anton. Zazula Janez. Svetličič Franc. Jazbar Anton. Batič Josip. Cerin Karol. Sakser Janez.