C. kr. pošti!
Nedostavljene številke je poslati administraciji „Eisenbahner“ Dunaj V, Brauhausgasse 84.
Obvestilo vsem krajevnim skupinam in članom na slo-. venskem ozemlju.
Tajništvo »Strokovnega in pravo-varstvenega društva avstrijskih železničarjev«. ki je bilo doslej v Trstu, se je preselilo v Ljubljano. V Ljubljani je tudi uredništvo »Železničarja«. Vse dopise, ki se tičejo tajništva in uredništva', naj naslove krajevne skupine in člani: Ljubljana, Franca Jožefa cesta št. 5.
Današnjo številko »Železničarja« sino morali izdati zaradi mnogovrstnih zaprek le na šestih straneh.
Vse organizirane železničarje poživljamo, da izpolnujejo zvesto svoje dolžnosti v službi. A pri tem naj ne pozabijo dolžnosti do organizacije, ki jim je bila vedno zaščitnica in jim bo v bodoče še večja.	Tajništvo.
Novo trpljenje.
Križev pot evropskega ljudstva je dospel pretekli mesec za postajo višje. Italijanska vlada je raztrgala zavezniško pogodbo z Avstrij-sko-Ogrsko in Nemčijo kakor ničvredni kos papirja in vstopila prostovoljno, brez sile in potrebe, v svetovno vojno. Kdor si je ohranil v teh težkih, usodepolnih desetih mesecih vojne še pičico zdravega razuma, ta je zrl na zadnje do-
godke v Italiji kakor na nekaj, kar je nerazumljivo. Avstrijsko-ogrska vlada je obljubila Italiji, če ostane nevtralna, toliko, da bi bila njena nevtralnost najbogateje poplačana in bi bile njene nacionalne aspiracije nasičene. Ali ne! To je bilo vse premalo, kajti italijanska vlada noče zaostati za drugimi v imperialističnem pohlepu in hoče razširiti tudi svoje gospodstvo v Azijo in Afriko. Trojni sporazum jej je obljubil nekaj pridobitev v Mali Aziji in razširitev mej njene posesti v Afriki in Italija je hitela zato, da pretrga nad tridesetletno prijateljstvo z Avstro-Ogrsko in Nemčijo. Kdo da več? Prav takšna je italijanska vlada! Najvišji ponudnik dobi! Brezvestno podkupljeno časopisje, z milijoni angleškega in francoskega denarja podkupljeni agitatorji so gladili pot tej sramotni dražbi. Ljudstvo, to bedno, sestradano italijansko ljudstvo pa naj molče prenaša nezmerne žrtve roparske vojne, ki so jo začeli Salandro et Konp. na svojo pest in s pomočjo takozvane »inteligence«. Kakor v pijani omotici so hiteli »inteligentni« sloji Italije, da čimprej izsilijo krvavi ples. Delavstvo, razredno zavedno delavstvo v Italiji, je napelo vse moči, • da prepreči strahoto vseh strahot. Zaman! Neodgovorni kričači, ljudje, ki kradejo bogu čas in ljudstvu blagostanje, so bili močnejši in so zmagali nad trezno mislečimi proletarci in njihovimi voditelji. Vse sile je zastavila italijanska socialno demokratična stranka v boju zoper imperialistični pohlep, vse je storila, kar je bilo v njeni moči, da ohrani italijanskemu ljudstvu mir. Do zadnjega so vztrajali socialni demokratje v boju zoper vojno, zvesti načelom mednarodnega socializma, ali premalo jih je bilo. V parlamentu
so odklonili z ledeno hladnostjo vse predloge vlade, tičoče se vojne, ali njihov protest je pre-upilo pobesnelo meščanstvo. Buržvazna večina, pisana kakor mavrica — od najradikalnejših radikalcev do najčrnejših klerikalcev — je zmagala. Brez sramu so odobravali zastopniki meščanstva nezvesto postopanje svoje vlade. Moški, neustrašeni nastop italijanske socialno demokratične stranke pa ostane kljub temu neizbrisno dejstvo v zgodovini mednarodnega socializma.
r«?i k
smmm!
Štev. 11 in 12.
GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVUEHCIV
UREDNIŠTVO
se nahaja v Ljubljani, Franca Jožefa cesta 5. UPRAVNISTVO Dunaj V. •- Brauhausgasse 84.
izhaja vsakega 1. v mesecu.
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo.
Naročnina:
za celo leto................4-40	K
za pol leta ...	.	2-20	K
za četrt leta................PIO	K
Posamezna številka 18 vin.
V Ljubljani, 1. junija 1915.
Leto VIII.
LISTEK.
Pohabljenca.
Ogrsko spisal Andrej V a r a d y.
Delavska množica demonstrira hrupno po cestah. Mnogo, mnogo razcapanih, od lakote in bede do smrti izmučenih ljudi kaže po cesti svojo moč. Rdeče zastave plapolajo. Klici, preklinjajoči postopaško gospodo, se dvigajo, klici, zahtevajoči človeško življenje, kipe.
Kjer se ceste križajo, so se stisnili stražniki na konjih in brez konj ob stene in ko je prihrumela množica, navale... Ostre sablje so zabliskale, konji so drveli čez ljudi. V gozd ljudi so se zagvozdili in kamor so padale moreče sablje, se je vzdignil stok in jok in strah. In rdeča kri je tekla.
* •
*
Ko se je zavedel Gregor Sos na postelji v bolnišnici, je začutil blazne bolečine v levi roki. Njegova prva misel je bila, da je ob roko. Poizkušal se je premakniti, otipati roko, dobiti gotovost. Ali komaj se je premaknil, ga je sprele-
tela bolečina, zaječal je in mirno obležal. Usmiljenka pristopi k njegovi postelji.
»Ali česa želite, dobri mož?«
»Ali so mi odrezali roko?« je vprašal ječeč Gregor Sos.
»Ne, kje naj bi jo odrezali? Pomirite se. Mogoče, da je pozneje niti odrezati ne bo treba...«
Dneve in dneve je ležal Sos, ne da bi vedel kaj o sebi. Strašen ogenj je divjal po vsem njegovem telesu in v levi roki ga je zbadalo tako, kakor bi mu rezali meso v koscih z nje.
Cez več dni, ko so ponehavale bolečine, se je začel gibati v postelji. Od vseh strani je prihajalo k njegovi postelji zamolklo ječanje. Ogle-daval se je po veliki bolniški sobi. V postelji poleg njega je spal stokajoč bolnik bledih lic. S široko odprtimi očmi je strmel Gregor Sos na to posteljo...
Ko sta bila še tako daleč, da sta zamogla govoriti, je dejal proti sosedovi postelji:
»Torej semkaj sva prišla, sosed?«...
»Ždravniki so mi odrezali pol noge,« je ječal oni.
»Meni so pustili roko, ampak roka bo le štrcelj...«
»Najino življenje je pač končano!?«
»Šest otrok imam ... šest majhnih... Nikogar ne bo, ki bi jih hranil... Oh...«
»Jaz imam le tri. S pohabljeno nogo pa tudi za te ne morem zaslužiti.«
»Vi ste stražnik. Dobili boste malo pokojnino ...«
»Čeprav jo dobim, je to le neznatna odškodnina za mojo nesrečo.«
Ženi sta jih prišle obiskat. Ženi, vsled porodov, skrbi in dela izmučeni proletarki. Prišli ste z žalostnim obrazom, prestrašenimi, objokanimi očmi, preplašeni in trudnih kretenj. Pri posteljah sta obstali.
»Kako je,« je vprašala zdihujoče vsaka svojega moža.
»Kaj delate ve? Kaj počno otroci?« sta poizvedovala bolnika v posteljah.
»Drug drugega sva pohabila,« sta govorila svojima ženama.
»Šli smo na cesto, da zahtevamo svoje pravice, da napravimo pot naši, toliko časa pridržani grenkobi. In to jim ni bilo všeč. Mi ne smemo na cesto. In vendra smo mi zgradili hiše, mi smo napravili železnice, tudi tlakovali smo cesto in jo obsadili ob obeh straneh z drevjem. A potem ste privihrali vi nad nas, nekateri peš, nekateri
Gospodarska vojna oskrba za železničarje.
28. aprila je bil v »Železničarskem domu« na Dunaju sestanek zaupnikov vseh krajevnih skupin dunajskih.
Državni poslanec sodrug T o m s c h i k je poročal obširno o akciji, ki jo je izvedla centrala, da se omili draginja in o uspehu te akcije. V debati, ki je sledila temu poročilu, so izjavili zaupniki, da so odredbe ces. kr. železniškega ministrstva v tem oziru popolnoma nezadostne. Zato morajo železničarji zuova zahtevati od železniškega ministrstva, da podeli draginjsko doklado in tako zmanjša bedo med osobjem c. kr. državnih železnic. Izvolila se je deputacija, ki naj gre k železniškemu ministru in mu naslika bedo med osobjem ter ga prosi odpomoči. V to deputacijo so bili izvoljeni sodrugi S c h w a b , ReiB, Kneidinger, Schneider in Andr a.
Deputacija je bila 8. maja dopoldne pri železniškem ministru. Potek obiska je bil sledeči:
Sodrug Schwab je razjasnil najprej namen odposlanstva. Pomožna akcija, ki jo je uvedlo železniško ministrstvo, dalje podpore, so popolnoma nezadostne in nikakor ne olajšujejo bede med osobjem. Zlasti zato ne, ker ne izvajajo direkcije in poedini službeni predstojniki navodil železniškega ministrstva v tem oziru prav in pogosto celo v škodo osobja. Poedini službeni predstojniki zavračajo prošnje delavcev in uslužbencev, ki imajo le po enega otroka ali so neože-njeni, čeprav so v bedi. Mnogo od teh uslužbencev pa mora skrbeti za starše ali za druge svojce. Pomoči potrebne poduradnike hočejo popolnoma izključiti od teh podpor.
Na to je odgovoril minister, da se pojavlja raznovrstno tolmačenje odredb vedno. Potrebno je zato, da se še enkrat izdajo direktive. Za delavce v dunajski občini namerava izdati ministrstvo posebne mezdne poviške.
Glede vprašanja, da se oskrbi železničarje z živili, upa minister, da bo lehko ukrenil še mar-
na konjih. Tudi Vi, sosed, si jezdil. Ko sem videl, da hrume nad nas, sem kričal: »Sosed, zakaj me preganjate?« Ali takrat ste že udarili, Vaša ostra sablja je preklala mojo roko...«
»Vi pa ste me potegnili s konja, padel sem pod njega. Sedaj je moja noga proč...«
»Tako sva se pokončavala drug drugega... Nisem hud zaradi tega.«
Žene so povesile glave in stale ob posteljah. Otirale so si solze.
»Veste, ljuba soseda,« je govoril Gregor Sos čez posteljo, »poznam Vašega moža že dolgo. V najini mladosti sva delala skupaj pri enem gospodarju. Tudi rojaka sva bila, a pozneje so se ločila najina pota. Vaš mož je postal vojak, a mene cesar ni potreboval. Potem je postal Vaš mož v mestu stražnik. Jaz pa sem se oženil in prišel tudi v mesto, kjer sem delal enkrat tukaj, enkrat tam. Naenkrat pa ni bilo več dela, in mi — zakaj naj bi tajil — smo stradali. Tedaj sem pričel raz-mišljevati. Otroka imam, sem mislili naj še ta dva kaj poizkusita. Prodajala sta na cesti trakove, vžigalice in druge reči. Vsak večer sta prinesla nekaj krajcarev, od tega smo živeli. Ali tudi to ni trajalo dolgo. Prišel je mož postave in dejal, naj pošiljamo otroke v šolo, ker je v njihovi starosti tam zanje prostor.«
sikaj. Začeta akcija se bo nadaljevala. Nakupilo se je že mnogo in napravilo več sklepov, ki se realizirajo v najkrajšem času. Železničarji pa se morajo sprijazniti tudi z dejstvom, da prinašajo skupno z ostalim prebivalstvom žrtve. V tem oziru bo storil, karkoli je mogoče, vsega ne more storiti.
Glede dovolitve draginjske doklade, katere potrebo je utemeljevala deputacija zelo obširno, je izjavil železniški minister, da bi se dala izposlovati taka doklada. Njegov tozadevni trud pa se je razbil od nasprotovanju finančnega ministrstva.
Sodrug Schneider je zlasti razjasnjeval bedni položaj delavstva v vsem okrožju državnih železnic.
Minister je izrazil dvome, da so na Dunaju še delavci, ki bi zaslužili dnevno manj nego 3 K 20 vin. Dejal je, da bo poizvedoval o tem. Delavstvo v drugih deželah ni v tako slabem položaju, je dejal minister, kakor delavstvo na Dunaju, kjer je največja draginja.
Deputacija je opozorila ministra na to, da je zlasti velika draginja po mestih, kopališčih in okrajih, odkjer oskrbujejo velika mesta z živili in da je treba za to tudi tem delavcem in uslužbencem nujne pomoči.
Sodrug ReiB je pojasnjeval posebne razmere pri državnoželezniški družbi in je predložil ministru mnogo pritožb osobja, ki ni dobilo po 100 odstotkov za nepodeljeno monturo, temveč le po 80 odstotkov.
Minister je izjavil deputaciji, da je izdalo železniško ministrstvo ta sklep za to, ker bi osobje lehko nosili že obrabljene monture še eno leto. Nato so izjavili člani deputacije, da je to popolnoma nemogoče in da imajo uslužbenci pravico do 100 odstotkov.
Še enkrat je poudarjala deputacija nujno potrebo, da se priskoči bednemu osobju na pomoč z izdatno draginjsko doklado. Tudi v Nemčiji so dobili železničarji povišane prejemke, čeprav ni tam draginja tako silna kakor pri nas.
Minister je odgovoril na to, da bo storil, kar mu je le količkaj mogoče, a vsega ne more storiti, ker mu primanjkuje sredstev. Oficielno mu ni nič znano, da so povišali v Nemčiji dohodke železničarjev. Pač so o tem časnikarska poročila, ki si pa nasprotujejo.
Rade volje konštatira, da so storili vsi železničarji zvesto svojo dolžnost. Ob začetku vojne so pač računali od različnih strani s tem, da bodo izkoriščali železničarji vojno s prevelikimi zahtevami in izsiljevali druge stvari, ki bi zahtevale energično nasprotstvo. On pa ni bil tega mnenja. Ze mnogokrat preje, ko je zahteval promet posebno naporno službo, je storil vsakdo, kolikor je le mogel. Zato se zelo veseli, da ni bil razočaran sedaj, ko je zahtevala služba od vsakogar največji napor. Popolnoma je prepričan,
»In kruh?« sem vprašal jaz.
»Postava je postava,« je odgovoril.
»V takih razmerah sem bil, ko sem šel s svojimi tovariši na cesto in potem se je zgodila nesreča. Nisem hud zaradi tega... Le to me boli, da sva drug drugega tako pohabila. Zakaj? — Povejte sosed, zakaj? — Ali sva imela kdaj kaj med seboj? Ali sva kdaj storila kaj žalega drug drugemu? Niti jezna nisva bila drug na drugega, kaj ne da ne?«
»Bog naj me kaznuje še bolj, če sem bil kdaj jezen na Vas,« je odgovoril stražnik. Potem je pristavil trpko: »Moral sem...«
»Tudi tedaj, če bi bil tam med množico Vaš rodni oče?«
»Da... tudi...«
Stražnikova žena je dvignila svoje objokane oči h Gregorju:
»Vedno sem dejala,« je pričela s stokajočim, tresočim se glasom, »vedno sem dejala svojemu možu... da ta posel ni zanj... Da se zgodi enkrat velika nesreča...«
»Zapovedali so mi... ko bi bil vedel, da se bo stvar končala tako ...«
Stražnik ni mogel govoriti dlje, premagal ga je jok.
da bo tudi v bodoče tako. Obljubil je, da bo storil vse, kar je mogoče, potem se je poslovil od deputacije. Razgovor je trajal pol ure.
Upamo, da bodo zlomile tople besede gospoda železniškega ministra odpor finančnega ministrstva in da sledi lepim besedam kmalu dra-ginjska doklada.
*
Razdelitev denarnih podpor pri direkciji za proge državnoželezniške družbe.
Ta direkcija je določila v svojih izvršilnih predpisih nekaj določb, o katerih je treba razpravljati.
Med drugimi je določila direkcija, da naj vpišejo službeni predstojniki svoje predloge glede višine podpor šele tedaj, ko izrečejo lokalne komisije svoje mnenje. S tem se pa lehko ovrže mnenje lokalnih komisij in tako lehko izgubi tudi sodelovanje zaupnikov pri razdelitvi podpor svojo praktično vrednost. Zato zahtevamo, da se iz-roče lokalnim komisijam v pregled predlogi o višini podpor.
Neumljivo je tudi to, da niso vezani pod-uradniki in uslužbenci centralne službe na mnenje lokalnih komisij. S tem se le omeji vsaka akcija.
Direkcija je dejala v svojih izvršilnih predpisih, da dobi v posebnih ozira vrednih primerih eni in isti uslužbenec večkrat podporo v -presledkih. Pričakujemo, da ne bo ta sklep izvršen tako, da bo direkcija od tega zneska, ki ga je dobila enkrat dajala večkratne podpore. Železniški minister je izjavi, da se bo nadaljevala ta pomožna akcija in da dobi direkcija še nadaljna sredstva. Direkcije imajo zato nalog, da razdele vsoto, ki so jo dobile sedaj in prosijo potem za nova sredstva. Saj je že itak malo, kar se dobi in naj se potem še s tem skopari?
*
Olajšave za skladišča živil državnih železnic.
Z odlokom št. 3756/14 od 14. aprila 1915 je odredilo železniško ministrstvo, da imajo prosto vožnjo vsa živila, namenjena za skladišča živil državnih železnic in sicer za ves čas vojne. Prosto vožnjo dovoljuje ministrstvo na vseh progah c. kr. državnih železnic in zasebnih železnic, ki so v državnem obratu. Na voznih listih mora bili označba: »Frachtfrei auf Grund des Erlasses E. M. Z. 3756 ex 1915.«
S to odredbo je uresničen zopet majhen del naših zahtev. Res je seveda, da nimajo od te odredbe koristi oni, ki niso člani teh skladišč. Zato bi bilo pa potrebno, da so deležni te koristi vsaj oni železničarji, ki so člani konsumnih zadrug. Mnogo je konsumov, ki imajo skoraj samo železničarje za člane. Ti konsumi so se že obrnili s prošnjo v tej zadevi na železniško ministrstvo. Upamo, da bo imela prošnja uspeh.
\ Tudi Gregor Sos je obmolknil, ginjen je bil. Obe žalostni, bedni ženi sta tolažili...
»Nihče od Vaju ni hotel. Vedno sta si bila dobra, ne mučita se več o tem ...«
Težka, svinčena tihota je legla nad postelji. Le v vseh štirih glavah je bila žgoča misel, kaj bo odslej, kako bo...
Prvi se zdrami Gregor Sos:
»Gospodje imajo lehko delo, sosed. Sede v sobi in le zapovedujejo ... zapovedujejo...«
»Res, ti pač...«
»Namesto sebe pošiljajo druge ...«
»Nas pošiljajo ...«
»Ubogega človeka proti ubogemu, da mori....« »Najina pohabljenost je njihov greh...«
»Ali kaj dosežemo s tem. Pa vseeno...« »Da, vseeno...«
Težke skrbi so se pletle okolo postelj, neplodno razmišljevanje je vznemirjalo bolnika.
Po dolgih mesecih sta zapustila pohabljenca skupno bolnišnico. Ko sta hodila po dolgem hodniku, je strašno udarjala lesena noga stražnikova ob trda tla. Drugemu pa ie visel rokav kakor telo obešenca...
Doli pred vrati sta čakali dve izmozgani ženi in kopica otrok.
Cilji razrednega boja.
Za razumevanje razrednih nasprotij in ciljev delavskega boja,	je treba	predvsem	poznati	sestavo in razvoj	človeške	družbe.
V	primitivnih časih, ko je človeštvo še živelo v popolni prostosti, brez	stalnega	bivališča	in
brez medsebojne družabne organizacije, ni bila človeška družba še razdeljena na različne stanove. To dobo	popolne	družabne	prostosti	in
neodvisnosti poznamo pod imenom:	Doba	no-
madov. Privatna lastnina je bila v tej dobi docela tuj pojem.
Po dobi nomadov je nastala doba poljedelstva. Ko je prvi človek ogradil kos zemlje in jo obdelal zato, da mu obrodi potreben sad, je moral potem pač tudi paziti na to, da mu nihče ta sad ne odnese. Varovati je moral svoj kos zemlje pred živalmi in pred človekom, ki mu je hotel odnesti plodove njegovega truda. Obdelovanje izbranega kosa zemlje ga je navezalo na stalno bivanje v določenem kraju. Zgradil si je zato poleg izbranega posestva svoja primerna stanovanja. Z zgradbo teh prvih kmečkih stanovanj so začele nastajati vasi in mesta. Vsled stalnega bivanja več poljedelcev v enem kraju je bilo pa treba urediti, četudi na priprosti način, medsebojno razmerje med enimi in drugimi posestniki zemlje. Porajajo se tako prve oblike družabne organizacije. Ker se pa spori zaradi vedno večjega razširjenja posesti poostrujejo, vidimo da se prve stalne skupine poljedelcev razdele na različne stanove, ki streme predvsem po podjarmljenju šibkejših skupin poljedelcev. Prva in najhujša posledica temu so graščine in graščinsko gospodstvo. Podjarmljeni kmetje so morali oddajati graščaku del zemljiških pridelkov. Zato je pa graščak prevzel nalogo, braniti zemljo oko-lo svoje graščine proti napadom sovražnika.
Z nastopom graščin se je pojavil stan gospodujočih. Po volji gospodujočih je od tedaj urejeno socialno razmerje med različnimi stanovi.
Kmetje so morali garati v prid graščaku, delavci neposestniki so pa morali tlačaniti graščaku ter mu obdelavati kos zemlje, ki jim jo je sam določil.
Na graščinah so se naselile tudi prve skupine rokodelcev. Plačevali so te prve rokodelce le deloma v gotovini. Vsled nevzdržljivih življenjskih razmer so se rokodelci potem začeli seliti v trge in mesta, kjer so kot mezdni delavci živeli pač v precej mirnih razmerah.
S preselitvijo rokodelcev v mesta se prvič pojavlja v človeški družbi neposredni stanovski boj med rokodelci in gospodarji.
Mojstri in rokodelci so bili združeni v svojih posebnih organizacijah takozvanih bratovščinah. Boj, ki je nastal med enimi in drugimi, je bil silen in dolgotrajen. Medtem je pa naraščalo število različnih stanov. Po mestih in po trgih se je pojavilo malo meščanstvo, ki je že prišlo polagoma do nekake lokalne vlade, dočim so ostali delavci-rokodelci in razlaščeni kmeti še vedno brez pravic.
Pričelo se je širiti bogastvo. Nastala je ve-lekupčija. Vse potrebščine se je izdelavalo na najenostavnejši način. Strojev seveda niso poznali. Mojster in pomočnik sta bila navezana na skupno delo. Te razmere so ostale skoraj neiz-premenjene do časa, ko je velika industrija pričela nadoinestovati malo obrt. Iznajdba pare in Premoga je zadjala rokodelstvu in mali obrti smrten udarec. Mesto malih delavnic imamo velike tovarne, mesto rokodelcev imamo od tedaj industrijski proletariat. Združitev ogromnega števila delavcev v eni sami tovarni je naravna posledica novega industrijskega sistema. Velika industrija je pa na drugi strani usilila delavstvu skrajen boj za svoj obstanek.
Ce so delavci, ko so še bili združeni v svojih bratovščinah vodili gospodarski boj proti mojstrom, je bilo naravno, da so morali potem še z vso večjo silo in odločnostjo branili svoje pravice proti novemu gospodujočemu razredu. Mno-
*) Po predavanju sodr. Josipa Kopača v Delavskem domu v Trstu, dne 25. aprila t. I.
goštevilno združenje delavcev v eni sami tovarni pa jim je že samoposebi kazalo pot in način novega razrednega boja. Solidarno združenje in solidarni boj proletariata je naravna posledica modernega industrijskega sistema dela.
Razredni položaj in boj delavstva, ki je s postankom velike industrije razlaščen vseh tekom stoletnega boja pridobljenih pravic in pahnjen v najhujšo življenjsko negotovost, se od tedaj poostruje in precizira
Na eni strani razred posedujočih na drugi pa razred	i 'neposedujočili.
Boj delavstva zasleduje od tedaj nov cilj, ki nas vodi preko demokracije do popolne enakopravnosti in svobode.
Vsi boji delavstva so od tedaj v znamenju tega načela, in vsako tudi najneznatnejše izboljšanje mezdnih ali delovnih razmer delavstva predstavlja v socialnem boju pomemben korak k temu cilju. Dosegli bomo uresničenje tega cilja pa le tedaj, ko doseže kapitalističen sistem svoj popolen razvoj. Ustroj nove socialistične družbe nam pa predstavljajo organizacije združenega proletariata. Kapitalistični sistem izkoriščanja in pobijanja bo v bodočnosti nadomestovala organizacija solidarno združenega delavstva.
Za kaj gre v sedanji svetovni vojni.
Glasilo nemške socialno demokratične stranke v Avstriji, »Arbeiter-Zeitung«, prinaša v številki 144. zelo zanimiv članek. Ker razkriva članek precej globoko nagibe sedanje vojne, zlasti pa pojasnjuje zahrbtni napad Italije, zato ga prinašamo tudi mi. Članek se glasi:
»Sedaj se je razpršila temna negotovost, ki leži nad to vojno. Ce smo bili v zadregi pokazati vojne cilje držav, če je bila duša človekoljubja obupana vsled misli, da se preliva za negotov končni cilj toliko krvi, pa vemo sedaj natančno, za kaj je vojna.
O demokraciji, o narodnostni odrešitvi nam pripovedujejo že dolge mesece. Združitev vseh onih, ki govore enak jezik, odrešitev iz tuje narodnostne vlade in zopetno zedinjenje neodreše-nih pokrajin, to je bil plašč francoskega in angleškega kapitalističnega razreda, pod katerim je skrival svoje kupčijske interese. Pristop Italije raztrga ta plašč. Italija bi bila lahko imela to ta-kozvano odrešitev svojih narodnostnih bratov zastonj in v miru, vsaj v toliko, v kolikor so ti bratje na avstrijskem ozemlju — trojni sporazum ni dal doslej še prostovoljno nobenega hektarja in nobene duše. Narodnostna odrešitev je poljudni izgovor, da se razvnamejo ljudske množice, imperialistično razširjenje je pa cilj, ki stopa jasno iz zahtev Italije.
Kaj hoče v resnici zveza Angleške, Francoske in Italije?
V	balkanski vojni so se odrešili mladi, kr-pred vsemi in bolj kakor vse druge, ki je prepre-ščanski narodi sami in vstopile so v zgodovino bi bile morda ovenčale svojo zvezo z zmago in bi si prinesle mir kot velesila. Rusija pa je bila pred vsemi in bolj kakor vse druge, ki je preprečila ta blagodejni razvoj. Socialistični kongres v Bazileji je vstvaril geslo evropski demokraciji. Balkan balkanskim narodom! Karkoli lehko očitamo avstrijsko-ogrski balkanski politiki— in mi smo razkrivali njene napake brez nehanja in jo obtoževali — ali v onem trenotku ko so se osvobodile balkanske države, je izjavila svoj »teritorialni desinteressement«, (to se pravi, da ne poželi balkanskega ozemlja).
Rusija je bila, ki je prekrižala iz lastne moči notranji ustroj na Balkanu. Rusija je ustavila zaveznike, ko so bili na pohodu proti Carigradu in je preprečila, da bi se dokončala zveza sama v skupnem zveznem glavnem mestu. Rusija je podpihovala Srbijo, naj pretirava svoje zahteve in naj oropa Bolgare Makedonije. Rusija je razdvojila komaj zedinjeni Balkan in je povzdignila Srbijo za svoj posebni organ, napravila jo je za svojo stalno zasedo:	Proti Bolgariji, če poseže
po Carigradu, in proti Avstrijsko-Ogrski, če bi hotela prekrižati kjerkoli Rusiji pota.
Ne smemo zatajevati, da je postopala Av-strijsko-Ogrska napram Srbiji, zlasti v trgovinsko političnih in prometno političnih vprašanjih od leta .1906. dalje nespametno in nepravično. Ali te napake padejo daleč v ozadje za težko zgodovinsko krivdo Rusije, da je zastrupila v kali pravkar v zgodovino stopajoči »krščanski« Balkan in ga odtujila samega sebi. Balkanski socialisti so si postavili -na -evoji znameniti konferenci v Belgradu v januarju .leta 1910. veliki cilj, da rešijo balkanske narode iz diplomatične igre velesil in jim zagotove razmah iz lastne moči v mirni zvezi. Ali ta cil] je uničen, če zmaga volja trojnega sporazuma!
Kaj hoče ta roparska zveza buržvaznega pohlepa in carjevega pohlepa po pridobitvah? Zakaj so zlasti najeli Haljo?
Italija hoče predvsem poleg Trsta in Reke, ki so trgovinska vrata srednje Evrope na jugu, pomorsko trdnjavo Pulj, obe obrežji Jadranskega morja in dalmatinske otoke. Njen namen je torej, da se zvali kot vojaška in pomorska velesila pred vrata srednje Evrope in da obsodi vse narode za temi vrati k vlogi narodov na kopnem. Ali Italija polaga svojo roko tudi na Valono, to ob-vladajoče oporišče izapadnega Balkana, ki odpira pot na zapad. .Dalje so jo najeli tudi za to, da navali .skupno z Angleži in Farncozi na Dardanele, ki so vzhodno krilo .Balkana, njegova druga vrata. Tam naj zasede Rusija Carigrad in .Bospor, Italija in Francoska Galipoli in Dardanele. Anglija si je zagotovila .že sedaj Tenedos in Imbros, otočje, ki leži pred Dardanelami, Italija pa naj obdrži skupino dvanajstih otokov.
Balkan .hočejo torej iblokirati od vseh .strani, vsi .njegovi .izhodi naj ostanejo v rokah Rusije in zapadnih velesil. S tem je pa pokopan vsak .iz-gled, da se razvijejo balkanski narodi .samostojno, politično mogočno in gospodarsko. Kakor klešče oklepata Valona in Carigrad polotok ma njihovih najobčutljivejših tačkah in morajo jo ugonobiti pomorsko, vojaško in gospodarsko. V zasmeh je sedaj geslo:	Balkan	balkanskim naro-
dom! Blazne sanje je .upanje, da-bodo mogli .kdaj razviti Grki, Bolgari, Srbi in Rumuni lastne sile, lastno nadarjenost, svoje gospodarsko življenje in svojo duhovno .kulturo. Postanejo sfera pod imperialističnim vplivom in otresli so se turškega gospodstva, da zamenjajo zanj .kapitalistično gospodstvo zapadnih držav in ruski meč, .s krvjo svojih junaških sinov so kupili trajno nadvlado tujcev.
Trojni Gibraltar hočejo postaviti: Pulj, Valona, Carigrad. In ne -samo v-obliki utrjene točke kakor one, ki so jo iztrgali Angleži iz španske zemlje in jo anektirali. Ne prihajajo v poštev le tri oporišča za mornarico, temveč poleg Pulja tudi Istra in Dalmacija in vse otočje, ki obkri-ljuje severnozapadni Balkan, poleg Valone vsa Albanija, poleg Carigrada, iBospora in Dardanel vsi otoki pred njim in skupina dvanajsterih otokov!
Ta poizkus, da ne ropajo le tu in tam, temveč da kratkomalo zapro vsa pota, ki vodijo iz srednje in jugovzhodne Evrope proti Sredozemskemu morju in na vzhod, ta poizkus uničuje dolgi vrsti narodov skoraj vso politično in gospodarsko svobodo: Ne le južnim Nemcem in avstrijskim Nemcem, temveč tudi Cehom in Ogrom, Slovencem in Hrvatom, tudi Srbom, Romuncem, Bolgarcem in Grkom. Izpreminja kratkomalo zemljo, na	katerej	stanujejo ti	narodi v zaledje
in narode	same v	sužnje	teh	gospodujočih na-
rodov.
Spričo tega brutalnega naklepa zedinjenih buržvazij londonskih, pariških in rimskih, ki jih je blagoslovil ruski car, se izpreminja govoričenje o demokraciji in svobodi narodov,' ki nam .ga servirajo listi trojnega sporazuma v ostudno hinavščino in očitno zasmehovanje. Spričo tega trojnega Gibraltarja pregreši vsaka balkanska država, ki sprejme kupčije trojnega sporazuma, greh zoper skupno bodočnost. Spričo te namerave tu-nizacije in	tripolizacije, ki	hoče	osvojiti eno tretjino sveta,	postane	skoraj	izrek	nemškega kance-
larja Bethmanu-HolIwega resnica, da nima svoboda narodov drugega zavetja.kakor nemški meč.
Spričo teh dejstev pričakujemo, da raztrga diplomacija Nemčije in Avstro-Ogrske meglo zaslepljenosti, ki teži še vedno en del balkanskih narodov. Diplomacija mora imeti uspeh, če se prizna k temeljnemu načelu bazilejskega kongresa: Balkan balkanskim državam!«
Kako so nastopili italijanski socialni demokratje proti vojni.
V onih burnih, napetih dnevih pred napovedjo vojne od strani Italije so poizkusili italijanski socialni demokratje .vse, da preprečijo roparski pohod Italije. V onih dnevih, ko so raz-upili plačani kričači vsakogar, kdor ni tulil z njimi, za izdajalca domovine, so ostali italijanski socialisti trezni in neustrašeni in so na dvanajst-tisočih shodih pokazali ljudstvu resnico. Kot trajen dokument proletarskega mišljenja pa ostane v zgodovini mednarodnega socializma oplic, ki ga je izdala na predvečer zgodovinsko važne seje italijanske zbornice! parlamentarna frakcija socialističnih poslancev in pa govor sodruga Tura-tija na seji 20. maja. Oklic se glasi:
Delavci Italije!
V sedanji strašni uri čutimo potrebo, da se obračamo do Vas in Vam pokažemo politični položaj v pravi svetlobi, svoboden vseh zavijanj in potvor, kakor ga predstavlja časopisje, ki želi vojno zaradi vojne.
Proti vsem onim, ki se ne vklonijo kratko-malo nasilstvom, ki jih uprizarjajo zastopniki gesla vojno zaradi vojne, proti vsem tem lučajo besedo: »Izdajalci!« Dobro; tudi mi socialisti, ki nismo imeli nikdar opravka z ono nevtralnostjo, ki prodaja Italijo, mi, ki smatramo nevtralnost za pogoj in sredstvo v dosego vzvišene mirovne akcije mednarodne pravičnosti, tudi mi Vam kličemo: »Izdajstvo!«
Izdajstvo so učinili oni pristaši vojne zaradi vojne, ki podpirajo ministrstvo, ki pravi, da se pogaja. A podpirajo ga z edinim ciljem, da izsilijo vojno glede na to, kakšen bo uspeh pogajanj.
Izdajstvo so učinile one stranke, ki so se izdajale za pristašinje pogojne nevtralnosti in ki jih je vodilo sovraštvo do socializma in ki so vsled predsodkov napram socializmu združile svoje glasove s stavilci vojne, tako da je dobila vlada različne zaupnice.
Izdajstvo je učinila vlada, ki je prešla polagoma v tabor stavilcev vojne in se potem izgovarjala, da jej dajejo zaupnice strank pravico za drzno izpremenitev smeri.
Izdajstvo, in sicer najhujše, so učinile tako-zvane demokratične stranke, ki so razvile živahno agitacijo proti otvoritvi parlamenta in so resnično tudi dosegle zakasnelo otvoritev in ki poizkušajo pripraviti kralja in vlado do tega, da postavijo parlament pred izvršeno dejstvo in tako vzamejo parlamentu vsako možnost sklepanja.
Da dosežejo ta cilj, se ne plašijo klike, od vojne strasti pijane, zavarovane od vlade in naščuvane od časopisja, ki je vojni prijazno, pred nobenim ustrahovalnim sredstvom, pred nobenim lopovskim napadom.
Cas je, da prevzame proletariat pogumno svojo akcijo za obrambo domovine in svobode, čas je, da se dvigne proletariat k energičnemu dejanju, da ščiti svoje življenje, da ščiti splošno volilno pravico, katerej hočejo odvzeti pravico, da odločuje o usodi domovine.
Tudi v tej strašni uri delujemo za nevtralnost brez kravje kupčije, za mir, ki je porok svobode vseh podjarmljenih narodov, delamo za svobodo, enakost, delamo za socializem!
•
V četrtek 20. maja je bila seja italijanske poslanske zbornice, kjer je vlada že prišla v znamenju vojne. V imenu socialistov je govoril na tej seji sodrug Turati, proti kateremu so besneli buržvazni poslanci kakor obsedeni, ko je govoril. Sodrug Turati je podal naslednjo izjavo:
»V tej zgodovinski uri čutim dolžnost, da govorim v imenu svojih političnih prijateljev. Oni, ki so bili nasprotniki vojne politike, so menili, da je večina zbornice in ljudstva na njihovi strani.
Ali čuvstva ljudstva so naščuvali z vsemi sredstvi. Nasproti ljudski volji je nastopila zbornica pot vojne politike. V interesu časti zbornice in dežele je moja dolžnost, da ponovim: Ne dovolimo ničesar. Za se si jemljem pravico, da ljubim in branim svojo domovino, kakor mi to narekuje moja vest. Zvest načelom moje stranke in kot protest proti vsem strahotam vojne bom glasoval jaz in bodo glasovali moji politični prijatelji proti vojni hujskariji, v prepričanju, da nima Italija vzroka pričenjati vojne, temveč da mora obračati vso skrb na to, da se izboljšajo njene notranje razmere. Če pa pride vojna kljub našemu nasprotovanju, tedaj bo naša stranka delala z vso silo na to, da napravi čimprej konec konflikta. In v tem delu bo našla gotovo toliko pristašev, kolikor je ljudi, ki imajo resnično čuvstvo za civilizacijo.«
Turatijev govor so motili prijatelji vojne z velikanskim hrupom. Poslanec Pietraval je zaklical: »Razdelite besedilo tega govora v vseh občinah Avstrije.«
Smotri socializma.
O načinu emancipacije življenja imamo različne pojme. V glavnem pa vidimo, da se skuša doseči srečo in blagostanje ljudstev le potom dveh načinov: Potom reorganizacije države na eni strani, in potom medsebojne samopomoči na drugi.
V	prvih početkih socialističnega gibanja je bilo nemalo takih sanjačev, ki so pričakovali edinole od države pomoč za bedno ljudstvo, ki so mislili, da je le od reorganizacije državnega ustroja po volji gospodujočega razreda odvisna emancipacija ljudstev. Koliko brezuspešnih pozivov na vladajoče je bilo takrat izrečenih, in koliko ponesrečenih programov državnega socializma je bilo sestavljenih! Država naj bi sama skrbela za potrebe ljudstva? Odkar so na svetu države, se ni še to zgodilo.
Toda že veliko prej, nego so se utopisti državnega socializma prepričali, da je le v organizirani bojujoči masi temelj novega družabnega ustroja, je delavstvo uvidelo, da je iskati način osvobojenja v medsebojnem združenem podpiranju. Na Angleškem, kjer je ta nova misel prvič prodrla, se je takoj pojavilo znano kartistično gibanje, ki je stremelo po reorganizaciji državnega ustroja pod pritiskom združenega delavstva na državno zakonodajo. Razredno zrelo delavstvo je že razumelo, da ni pričakovati boljših razmer od naklonjenosti vladajočih. Delavstvo je skušalo uveljaviti svojo moč potom svojih strokovnih in gospodarskih organizacij. Zidalo je pogumno svojo razredno stavbo, čisto neodvisno od države. Moč novega faktorja je tako v vsaki smeri nepretrgoma rastla. V obstoječi kapitalistični državi se je pojavljal ustroj nove družabne oblike.
Cilji in boji razrednega socializma so pokazali novo smer v razvoju človeške družbe. Pričetek medsebojne razredne organizacije delavstva znači pričetek nove države, ki absorbira polagoma obstoječo kapitalistično državno premoč. Tako vidimo, n. pr., da je država prisiljena pod pritiskom strokovnih organizacij, ki poleg vzdr-žitve razrednega boja, podpirajo delavstvo tudi gmotno v slučaju brezposelnosti, stavki itd., priznati delavskemu razredu bolniško, nezgodno in invalidno zavarovanje. Vidimo tudi, n. pr., da je pametna trgovinska politika sama, ki veleva kapitalistični državi, da je priznavati delavskim zadrugam, ki imajo nalogo preskrbeti ljudstvo z dobrimi in cenenimi živilami, posebne ugodne pogoje. Vidimo na ta način, da je razredna politika delavstva, ki neprenehoma in skoraj neopaženo spreminja državno obliko in državne tendence gospodujočega razreda. Ko se je na Angleškem prvič uvedno 10 urno delo pri vseh obratih, je Karl Marx opravičeno poudarja!, da znači določitev tega minimalnega delovnega urnika — takrat je delavstvo na Angleškem delalo po 14 in celo 16 ur na dan — triumf socialističnega principa, ker je bila pač takrat država prvič prisiljena sprejeti zahtevo razrednih organizacij po mi-
nimalnem delovnem urniku. Ravno ta zakon nam predstavlja pričetek one socialne politike, ki jo razredne organizacije od tedaj neprenehoma izvršujejo.
Paralelno z organizacijo in razvojem delavstva se razvija in izpreminja tudi obstoječi državni ustroj. Početki socialne politike in splošne oskrbe temeljijo v delu in težnjah razredne organizacije. Država je primorana, da reši svoj obstoj, udejstvovati polagoma socialna načela rnase, ki se je pokazala sposobna ustvariti si tudi v kapitalistični družbi svoje posebne življenjske pogoje.
V	tem spoznanju tiči tudi vsa nevarnost za obstoj kapitalizma. Ko bo zgradba razredne stavbe proletariata dovršena, bo zmanjkala obstoju sedanje družbe samaposebi vsaka podlaga. Cim siluejše bomo zidali našo gospodarsko in politično stavbo naprej, tem prej bo novi socialistični družabni ustroj nadomestil sedanji sistem. Proletariat sam je nositelj nove bodočnosti!
Mrtvo mesto.
Poročilo francoskega žurnalista o bedi v Srbiji.
Kako strašno je v Srbiji, zlasti pa v njenem sedanjem glavnem mestu Nišu, to opisuje posebni poročevalec francoskega lista »Pefit Journal«, ki potuje sedaj po Balkanu. Ta poročevalec piše pod naslovom »Mesto črnih zastav« o Nišu sledeče:
»Mesto, ubožno mesto z nizkimi hišicami, nas je pretreslo do mozga. To je bil Niš, mesto črnih zastav. Vojaki so brez barve kakor so njihove uniforme brezbarvne. Stopimo iz kolodvora. Črno blato pokriva ceste in trge. Konjem sega to blato čez kopita. Vzeti moramo voz. če bi bil kje muzej za zbirko odurnih stvari, tedaj bi spadala ta »kočija« na častno mesto. Telesno trpimo, če se dotika naša obleka z blazinami voza. Čut imamo, kakor bi sedeli na garjah.
Voz poskakuje in se spodtika nad velikimi kamni, ki jih skriva nesnaga. Prva hiša ob cesti je bolnišnica. Prej je bila tukaj vojašnica. Vse vojašnice so sedaj bolnišnice. Niš! V mestu tifusa smo. Tukaj smo v mestu, kjer so najbolj umirali in še umirajo! Ali se bo to kje pokazalo?
Voz zavije na glavno cesto in tukaj nehote zakričimo. Iz hiš, ob obeh straneh ceste, plapolajo črne zastave, tedaj napravi to na duh le neki posebni vtisk žalosti. Kdor pa vidi naenkrat celo cesto v črnih zastavah, ki vihrajo, ta čuti, kako se mu vlega na ramena strahotna nesreča celega naroda. Vse ne plapolajo v vetru. Nekatere so zavite okolo drogov. Velike in majhne vise, tudi čisto majhne, nič večje kakor žepni robec. Na redkih eno in dvonadstropnih hišah vise zastave
v	obeh nadstropjih. Ali vse imajo enako črno barvo, barvo smrti. Skoraj vesel je človek, da se pelje sredi ceste in mu ni treba hoditi peš po tlaku.
Pridemo v hotel, kjer ni črnih zastav. Izvemo, da ne moremo pred enajsto dopoldne zajtrkovati. Gostilničarji ne smejo prodajati razen določenih ur prav nič, tudi koščeka kruha ne, le od enajstih do ene in od sedmih do devetih zvečer. Zato pa leže po mizah smrtna obvestila, velike, črno obrobljene pole. Pokažejo mi trgovino, kjer prodajajo kruh. Tudi tukaj leže poleg kruha smrtna naznanila. Kaj je po vsem mestu tako? Krenemo v stranske ulice. Tukaj je sicer manj črnih zastav, ali vendar ima vsaka hiša vsaj eno. Vtisk je še žalostnejši.
Ob enajstih prične obed v gostilni. In takoj razumemo, da so napravili bacili tukaj veliko nesreče. Namizni prt je menda služil že dvema rodovoma pri jedi. In če ga vzamemo proč, sc prikaže miza, ki ni bila očiščena že v času štirih rodov. Jemo s privzdignjenimi komolci. Sosedje privlečejo iz žepov svetilke, vlijejo vanje špirita in ga zažgo. Ali si bodo skuhali sami kosilo? Vzamejo vilice in jih drže nad plamenom, potem nož, krožnik, kozarec, kruh. Vsi gostje delajo tako. Jedilna soba je izpremenjena v desinfekcij-sko dvorano. Vse nažgo, kar še ni spečeno. Sir, potico — vse, kar je količkaj sumljivo. Naj zažgo še obleko natakarja.
Stanovanjc je bilo vredno obeda. Prihodnji dan odidemo v bolnišnico in srečavamo zgolj
ljudi v žalnih oblekah. Skoraj mislimo, da hodimo po mestu mrtvih. Pred prodajalnami, napolnjenimi z žalnimi predmeti, stoje rakve. Rumeno ali modro pobarvane rakve, okrašene z girlandami pozlačenega listja. Te so le za bogatine. Rakve ubogih nimajo podstavkov, ker primanjkuje lesa. Rakve ubogih imajo le pokrov, stranici in dve palici, ki vežeta stranici. Kadar dvignejo rakev, bingljajo noge mrtveca semintja. Vojak, sama kost in koža ga je, se ziblje mimo nas v uniformi. Tako mrtvaško izgleda, da ne vemo, ali naj zbežimo iz strahu pred nalezenjem ali naj ga podpiramo.
Po dvesto oseb je umrlo v Nišu na dan. Pra-
vi	peklenski prizori so se odigravali. Še sedaj umirajo vojaki na tucate v bolnišnici, ki jo imenujejo »stolp lobanj«. Od tristo srbskih zdravnikov jih je umrlo stoindvajset v bolnišnicah. Sedaj so francoski zdravniki po bolnišnicah. Po bolnišnicah so dvorane, kjer se odigravajo tragedije. Vozovi, polni bolnih na tifuzu, so prihajali. Da so jih lehko kam spravili, so pomaknili po dve postelji skupaj in položili nanje po pet mož. Smrt je obrala vsako uro po pet in šest mož. Ko so zapazili, da je umrl eden od petih, so ga zvlekli s postelje na tla. Na njegovo mesto so položili takoj drugega. Mrtvašnica je bila prenapolnjena, nobenih mrtvecev ni mogla več sprejemati. Do večera je umrlo dostikrat na eni in isti žimnici po pet mož. V vsaki dvorani je po dvajset parov postelj. Tako je bilo v marcu. Sedaj, v aprilu, so postelje ločene in kjer je zapadel smrti, ga odneso v »kot brez upanja«. Sedaj ni več velikega umiranja. Nič več jih ne umrje po šestdeset od sto kakor v marčnih dnevih. Barometer smrti pada. Včeraj je padel na dvajset.«
Kako je Italija dobila Benetke?
Pod tem naslovom prinaša dunajska »Ar-beiter-Zeitung« sledeči iz peresa zgodovinarja L. Hartmanna po Friedjungu posneti sestavek:
»Dober Avstrijec H. Friedjung je popisal v svoji znani knjigi zgodovino Avstrije od 1. 1859. do 1. 1866. Kar tam piše, ko z bolestjo razkriva napake avstrijske politike pred 50 leti, je tudi še danes uvaževanja vredno, ko je Avstrija zopet zapletena v velik mednaroden konflikt. Kar se je godilo v tistih letih, ni bilo pravzaprav nič drugega nego likvidacija spačenega dela dunajskega kongresa, ki je vrisal na evropsko karto nove deželne meje, ne ozirajoč se na životvorne sile, ki so se pojavile v narodih po francoski revoluciji; to je bila zmaga trajno nepremagljivega ljudskega gibanja nad predmarčno diplomacijo. Narodnostna avstrijska država, v zapadni Evropi zadnja zastopnica zastarelih metod, se je postavila pred dve neizpolnjivi nalogi. Hotela je ohraniti svoje prvenstvo v Nemčiji in preprečiti uje-dinjenje nemških držav in zajedno je hotela ohraniti svojo pozicijo v Italiji, kar je bil glavni kamen napote laškemu ujeditijenju. S Pijemontom, predboriteljem za laško edinost, se je zvezal leta 1859. Napoleon III., ki je imel sicer tudi samo-pašne namene, čegar politika pa je slonela na narodnem principu, katerega je priznaval. Posledica te koalicije je bila za Avstrijo izguba Lombardije in laških sekundo genitur. Že takrat so se začuli v Nemčiji značilni glasovi, ki so po-vdarjali tako, kakor je to storil Lasalle v eni svojih najboljših brošur, skupne interese Prusije in Italije proti Avstriji, ki ‘je stala njihovim namenom na poti. A šele Bismarck je sklenil v aprilski konvenciji leta 1866. od Napoleona pro-težirano zvezo med Prusi in Lahi, ki je zapletla Avstrijo v boj na d.veh frontah.
Italija ni nikdar smatrala svoje vzhodne meje, katero je dobila leta 1859., kot definitivne. Od Napoleona diktirane sklepe v Villa Franki po zmagoviti vojski sta smatrala vlada in ljudstvo vedno kot ponižanje. Hoteli so celo Italijo, Benečijo in Trentino. Ljudstvo ni poznalo nobenih diferenc zaradi cilja. Različne vlade so se sicer morale ozirati na vnanjepolitične potrebe in so morale biti različnega mnenja zastran sredstev in ugodnega trenutka; toda vse so smatrale za svojo dolžnost, da se poslužijo prve prilike, ki se jim bo nudila.
Avstrijska politika tej situvaciji ni bila kos. Vodilni možje so omahovali med upom in strahom; v svoji — od Friedjunga tako krasno opisani — kratkovidnosti niso bili v stanu staviti si en cilj in ga zasledovati, in bili so docela nezmožni, s krepko možatostjo se upreti neodgovornim vplivom. Deloma iz pomanjkanja daleko-vidnosti, deloma proti svojemu boljšemu prepričanju so pustili, da je državni voz drčal navzdol. Pač so se nekoliko upoštevali pomisleki vojakov, ki so opozarjali na težave vojske na dveh frontah, in omahovali so dolgo sem in tja, ne da kaj sklenejo. Ko je bila prusko-laška konvencija že sklenjena, so poskušali zaveznike razdružiti; hoteli so odstopiti Beneško, a ne Italiji, ampak Napoleonu, katerega so napravili na ta način za od-ločevalca, in hoteli so Beneško odstopiti ne brezpogojno, ampak samo proti odškodnini v Šleziji, katero bi vzeli Prusom, če bi ostala Italija nevtralna. Ko je postajal diplomatični položaj vedno sitnejši in Dunaj čimdalje nervoznejši, so se na Napoleonovo zahtevo odrekli tudi odškodnini in se izrekli za odstop Beneške že pred vojno. Toda bilo je prepozno; Italija je bila že z pogodbo vezana in prvi minister La Marmora se je odločil po nekolikem obotavljanju za pogodbo; do tega koraka ga je privedla misel, da noče prejeti Beneške iz rok Napoleonovih, čegar zaščito je bilo treba leta 1859. tako drago plačati, in pa dejstvo, da je postajalo ljudstvo v času neodločnosti in čakanja vedno strastnejše in bojevitejše. Mogoče bi bil odkrit in javen odstop Benečije Italiji vojsko še preprečil, ker vojska ne bi bila imela v tem slučaju nobenega pomena več. Avstrija pa se za tak korak ni mogla odločiti; pač pa je sklenili dne 12. junija s Francijo pogodbo, katero je Beust pozneje imenoval »najneverjetnejši akt«, kar jih je kedaj videl. Avstrija se je zavzela, da na vsak način odstopi Benetke Italiji, najsi zmaga ali podleže, zato pa se je garantirala papežu njegova posest; če bi Avstrija kaj pridobila v Nemčiji, naj tudi Napoleon v Nemčiji nekaj dobi. Benetke so torej bile izgubljene, Avstrija se je pa morala vseeno vojskovati na dve strani. Friedjung sklepa: »Vojska v Italiji se da opravičiti le, če bi bili resno poskušali varovati svoje meje. Na to pa vlada ni več mislila, toda njeni predsodki ji niso dovoljevali več, da stopi z laško vlado zastran Benečije v neposredno dotiko. Italija je bila namreč nelegitimna država, in zato se je bilo treba posluževati Napoleona, najlegi-timnejšega vseh vladarjev. Etiketnemu vprašanju na ljubo se je zaigravala usoda države na dveh nezadostno pripravljenih bojiščih.« — Mi bi pristavili,, da s splošnega — ne samo z avstrijskega — stališča vojska za obrambo tedanje državne meje tudi ne bi bila opravičena, ker so bile Benetke z Avstrijo pod vsakim pogojem nenaravno združene, česar ni bilo mogoče vzdrževati.
Na vsak način je to zgodovinski unikum, da se država krvavo vojskuje pod najslabšimi pogoji za deželo, katera je bila ne le nevzdržljiva, ampak že odstopljena. To je bil triumf prestrižne politike, ki stavi videz nad resnico. Ta politika je dovedla Avstrijo do Kraljevega Gradca in je oživljala sovraštvo Italijanov za dolgo časa. Mogoča je bila le zaradi tedanjih nemogočih političnih razmer v Avstriji. Ljudstva ni čul nihče, ljudski interesi niso bili zastopani, in le ozek krog neodgovornih oseb je odločeval usodo države.
Dopisi.
Znani nemško-nacionalni mariborski skladiščni mojster Voit, ki je bil v družbi z nekaterimi nastavljenci juž. železniškega konsuma, je zagrabil sodruga za vrat ter ga pričel daviti. Kričal je kakor jeshar, — sedaj imamo špijona. Pijana družba je tako razsajala v vozu, da so potniki popraševali, kaj se je vendar zgodilo. — Komaj je dospel vlak na mariborski kolodvor, že je ta svojat privlekla ubozega železničarja iz voza in gnali so ga kakor razbojnika k na kolodvoru službujočemu oficirju, ki ga je po kratkem zaslišanju izpustil na svobodo.
Vprašati moramo ravnateljstvo juž. železnice, če je izgubilo vsako avtoriteto nad takimi kričači, ki ne delajo sramoto le družbi, temveč tudi vsem železničarjem?
Poštena lekcija ne bi škodovala tem puhlo-glavcem.	Opazovalec.
Naš grob. Sodrug Tomaž Rozman, bivši zavirač na postaji v Javorniku, je dne 15. maja t. 1. smrtno ponesrečil. Ko je hotel imenovani sprtiti dva voza, je prišel med odbijače, ki so ga tako pritisnili, da je napravil le še nekaj korakov in se je potem takoj mrtev zgrudil. Pogreb rajnega je bil 17. maja popoldne na Koroški Beli. Vrlemu tovarišu bodi blag spomin!
Iz okrožnic in uradnih listov.
Zdravljenje v Pistyanu In Welchowu.
Vsem službenim mestom in gospodom železniškim zdravnikom.
Prošnje za sprejem v zdravilišča Pistyan in Welcho\v na stroške bolniške blagajne naj se predloži od članov bolniških blagajn, ki so potrebni zdravljenja na tiskovinah št. 32.
Poznejše priglasitve za Pistyan so dopuščene z ozirom na to, da traja tukaj ves čas kopališčna sezija vse leto, za kopališče Welcho\v pa le do 10. julija. Poznejše priglasitve prihajajo pa v poštev šele v drugi vrsti in se bo oziralo na omejene prostore.
Kot direktiva za priglasitve velja, da naj se priglase za blatno kopelj v Pistyanu le one bolezni, ki so posledica ran, dalje ischias in trud-revmatizem v sklepih.
Za močvirne kopeli v Welchovvu pa naj se priglase lažji revmatizem, zlasti revmatizem v mišcah in sklepih, ischias, vnetje živcev in kronične kožne bolezni.
Izpolnitev vprašalnih pol, ki jih dobe službena mesta potem, ko odpošljejo prošnje, naj iz-
registrovana zadruga z omejeno zaveso
obrestuje hranilne vloge od dne vloge do dne dviga po
vrše službena mesta in zdravniki z največjo pozornostjo.
Zdravljenje v Karlovih varih na stroške bolniške blagajne.
V	bloniškem domu v Karlovih varih se odda leta 1915 nekaj prostih mest uslužbencem kakor tudi onim vpoklicanim uslužbencem, ki so v domači oskrbi.
Na priglasilnih tiskovinah je treba navesti dohodke s postranskim zaslužkom. Pridejati je treba tudi ubožno izpričevalo.
Podporni sklad zaostalim svojcem.
Od 25. marca do 26. aprila 1915 so bile iz-
plačane naslednje posmrtnine:
75.	Hiittner Tomaž,	Dunaj	100	K
'76.	Schaumberger Marija,	Steinach	100	K
77.	Stepanek Josip,	Dunaj	200	K
78.	Skaberna Josip,	Gradec	50	K
79. Stastny Roza, Zellerndorf	100	K
80. Roupa Albina, Mistek	50	K
81. Krejči Andrej, Sporitz	200	K
82. Sorg Josip, Inomost	100	K
83. Artl Lovro, Schreckenstein	200	K
84. 01earczyk Roza, Lundenburg	100	K
85. Kriška Franc, Moravska Ostrava 200 K
86. Dittinger Anton, Dunaj	200	K
87. Rus Terezija, Sv. Valentin	100	K
88. Eichwalder Eduard, Mannersdorf 200 K
89. Drosel Klemet, Schonberg	200	K
90. Standatsch Andrej, Poreče	200	K
91. Giintner Jožef, Sternberg	200	K
92. Zehenter Marija, Dunaj	100	K
93. Kovaf Antonija, Pardubice	100	K
94. Hauser Frančiška, Praga	100	K
95. Kapel Marija, Trst	100	K
96. Bohm Josip, Tešin	200	K
97. Mayer Franc, Gradec	100	K
98. Hummer Rozina, Wels	100	K
99. Staudacher Štefan, Knittelfeld	200	K
100. SteBl Ivan, Fehring	200	K
101. Pleiner Franc, Linec	200	K
102. Šafranek Marija, Laun	100	K
103. Glaser Josip, Wickwitz	100	K
104. Schneider Franc, Kleinreifling	200	K
105. Miiller Ana, Klostergrab	50	K
106. Zdaril Franc, Olomuc	100	K
Skupaj . . . 4450 K Umrlo je 20 članov in 12 žen, skupaj 32.
Raznoterosti.
Trije čudili poslušalci. Pri zadnji vojni seji italijanskega parlamenta so vzbujali trije poslušalci posebno pozornost za vojno proti Avstriji gorečih italijanskih deputatov. Sedeli so v posebni loži. Bili so to člani avstrijskega državnega zbora — gospodje Pitacco, Hortis in Batisti.
Angleško ženstvo. Število žen in deklet, ki so se prijavile, da hočejo stopiti začasno na mesta moškim, ki gredo v vojno, znaša sedaj 120.000. Od teh se je priglasilo 20.000 za izdelovanje mu-nicije, 9000 za administrativne urade in 17.000 za poljedelska dela. Več žen in deklet se je prijavilo tudi za vojaško službo. Največ se jih je prijavilo v Londonu, Bristolu, Brightonu, Birminghamu in Manchestru.
Cenejša moka v Nemčiji. Nemški žitni urad Prva stane od 15. maja naprej 35.75 do 38.75 je zopet znižal cena pšenične in ržene moke. mark za 1 meterski stot, ržena pa 32.50 do 35.50 mark. Na Nemškem stane torej kilogram bele pšenične moke približno 45 vinarjev.
VSEBINA 9. IN 10. ŠTEV. Z DNE I. MAJA 1915.
Članki:	Priznava k državi. — Kaj moramo
vedeti o strokovnih organizacijah. — Iz centralnega odbora za splošne personalne zadeve c. kr. državnih železnic. — Vojne dajatve in železniška služba. — Poslabšanje turnusov pri južni železnici. — Mednarodni kapital. — O, vojna, ti si kakor zdravje. — Resen opomin. — Sodrugi!
Razsodbe:	Zanimiva	razsodba	za železni-
čarje. — Priznanje rentnine discipliniranemu že-
Franca Jožefa cesta
lezničarju. — Vpokojitev strojevodij, ki ne razločujejo barv. — Naloge signalnega čuvaja. Podporni sklad.
Obvestila centrale.
Podporni sklad centralne organizacije. Raznoterosti.
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. Tiska »Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.
□□□□£(□ anacEsacaEsaGdacocEJ nncsaanna
Zadružništvo.
Delavske zadruge za Trst, Istro in Furlanijo v Trstu
registrovana zadruga z omejenim poroštvom.
XI. zadružno leto od 1. julija 1914 do 30. junija 1915 Mesečni izkaz.
Zadružna doba 1914/15			1913-1914	Narastek
Julij	K	395.939*11	261.590*35	134.348*76
Avgust		389.253*63	280.064*71	109.188*92
September	9	403.745*37	295.665*65	108.079*72
Oktober	n	442.562*22	351.259*35	91.302*87
November	a	404.943*21	345.033*23	59.909*98
December		398.061*90	410.881*75	12.819*85
Januar		389.539*43	384.812*27	4.727*16
Februar		410.402*67	338.308*02	72.094*65
Marc	»	486.201*60	393.516*60	92.685*—
April	p	469.765*58	406.034*85	63.730*73
	K 4,190.414*72		3,467.166 78	723 247*94
		Člansko gibanje.		
Vpisanih udov do 30. aprila 1915 . . .				13511
M	»	„ 30. junija 1914 . . .		
		Narastek v	10 mesecih .	. . 2725
Hranilni oddelek.
Stanje vlog do 30. aprila 1915	.	.	K	614.892*86
„	„	„ 30. junija 1914.	.	.	„	559.641-72
Narastek v 10 mesecih	.	.	K	55.251T4
Na bolniški in posmrtninski podpori se je izplačalo od 1. julija 1914 do 31. aprila 1915 K 19.145*35.
Od 1. julija 1914 do 30. aprila se je izplačalo na dividendah K 62.037*16
Izkupiček skladišča oblek
(že obsežen v razgledu razpečanega blaga.)
Oddelek konfekcije....................K	52.447*23
„	manufakture....................  73.573*37
„	obuva!.....................
„	pokrival...................
Skupno .	.
Trst, dne 30. aprila 1915.
Vodstvo.
OBOD□□BBBBODBBDDDBBBDBDOBDBDBDS
Kavarna „Unione“
TRST	v
Ulica Caserma in ulica Torre Blanca. Napitnina je odpravljena.
Velika zbirka političnih in leposlovnih revij In časnikov v vseli jezikih.
Naročalte in podpirajte delavsko časopisje!
40 letni uspeli, tk/sga potrjuje na
tisoče priznanj.
Želodčna
tinktura
lekarnarja Piccolija v Ljubljani.
krepi želodec, pospešuje prebavo in je \ i odvajalna. 1 steklenlčica velja 20 vin.
SfSim G. Piccoii, HSltes
Adalbert
Kassig
Ljubljana,
Židovska ulica.
Zavod za uniformo, krznar in izdelovatelj čepic priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnih uniform-skih predmetov za železničarje, kakor: čepice, gumbe, rosete, žnore, piščalke i. t. d. Cepiče zimske in letne za strojevodje, kurjače itd. v raznih oblikah po najnižji ceni. Postrežba točna.
Najboljši nakup vsakovrstnega modernega in trpežnega obuvala je v
zalogi lastne tovarne
Peter Kozina & Ko.
Ljubljana na Bregu št. 20
  — (Cojzova hiša). ---------
<3-a,ra,:n.tIra,nei kakovost