BRANKO HOFMAN, LOK
V dinamični zgodovini slovenske povojne lirike se zdi, kot da je ime Branka Hofmana potisnjeno nekoliko ob rob ustvarjanja prevladujočih in najbolj izrazitih, tok razvoja poezije po-ganjajočih avtorjev. Zdi se, da Branko Hofman nikoli ni ujel trenutka, v katerem bi pesniško prodrl v nove smeri, tudi presenetljive, ekstremne in si s tem kajpada nakopal vidnejšo pozornost, »problematičnost« in ne nazadnje pub-liciteto. Zato prihaja tudi njegova petindvajsetletna pesniška bera v zbirki Lok* (izbor iz zbirk Pred jutrom (1951), Za oblaki so zvezde (1956), Mavrica v dlaneh (1962), Trapez (1970), Pesniški list (1972), In večno življenje mesa (1972)) ter nova sklepna cikla) pred bralca kot lirika, ki se generacijsko povezuje z liriko avtorjev zbirke Pesmi štirih (1953), liriko Mi-nattija, Krakarja in še koga, ter smemo iskati njene lirske posebnosti in izrazen Branko Hofman, Lok, založba Lipa Koper 1977, opremil Matjaž Vipotnik, spremna beseda Jože Snoj, str. 151)
nosti v kontekstu pesniške produkcije svoje generacije. Le-ta, naj jo jemljemo celostno ali individualno, ima v prav taki, morda za spoznanje obsežnejši ali ožji ustvarjalni zgodovini, že svojo utrjeno in izoblikovano podobo, zgodovinsko razvojni člen, za katerim se je do danes zvrstilo že dokajšnje število imen (in njihovih lirskih del). Zato od Loka ne pričakujemo več presenetljivih inovacij, kako naj bi tudi jih, ko pa gre v glavnem za izbor že objavljenega in znanega. Lok se potemtakem lahko izkaže le še kot celotna podoba avtorjeve lirike v svoji diahronosti.
Zbirka Lok je v resnici prerez pesnikove ustvarjalne moči, od zmožnosti oblikovanja drobnih impresij (Zimska pokrajina, Intonacija v mraku, Ljubezenska impresija, Obmorski pastel, Slavolok zmage, Zapuščen vodnjak), kjer bi opazili na primer Kosovelov vpliv, prvih ljubezenskih motivov (Večen krogotok, Prastari motiv, Park, Valse tri-ste), do že zaznavnih bivanjskih elementov (Pot, V ritmu dneva). Prvi cikel, Od tistih dni edina sled za njim, šele nakazuje motivno izpovedno tkivo in hkrati obseg lirskih prvin Hofmano-ve poezije; deloma intimistične, kot pri večini tedanje ustvarjalnosti svoje generacije, romantično-iluzorne, deloma impresionistične, vsekakor pa še preveč tipajoče v iskanju, da bi se poezija napolnila v pesniškem izrazu z globljimi in izvirnejšimi spoznanji o svetu in človekovem mestu v njem. Opisani lirski horizont Hofmanove poezije se bolj ali manj izrazito nadaljuje tudi v drugem ciklu Malo žele si ljudje (s tem da ga motivno razširja s prvimi ljubezenskimi deziluzijami Potrgal bom rože, Slovo, prvimi bivanjskimi stiskami (Ptice) in vizijami človekove/ne/moči-Velika želja.
Tretji cikel, Nič ni tako neodložljivo, uvaja v pregled Hofmanove poezije nove sestavne elemente, groteskno-antro-pomorfne v pesmi Oranža, Avto, Antena (z opazno proticivilizacijsko poanto)
1236
Marijan Zlobec
1237
Starki (konec življenjskega hrepenenja) in elemente igre v četrtem ciklu, To je spomin na čas, (Žongler, Dresura konj, Vrvohodec, Atraktivna opica, Krotilec zveri, Artist).
Prvi radikalnejši vstop v tako imenovano poezijo deziluzionizma se pri Hofmanu začenja v ciklu Pustite me, pustite, bodisi da gre v tej liriki do razkrivanja karakternih potez družbe (Mesto, Praznovanje prvega maja), posameznika (Zalostinka za obetajočim idolom, Metamorfoza v krogu), bodisi za razmerja do trdnejših temeljev eksistence (Zavist, K začetku in nazaj, Vihar-nik, Veličine v očeh mojega strica, Na preži za svojo senco).
Cikla, Rad bi preskočil čas, spoznanje in Rad bi. Ne znam povedati obogatita Hofmanovo liriko predvsem z elementi zrelejše, elementarnejše ljubezenske motivike. Od prvotne ljubezenske tematike iz začetka Loka (roman-tično-iluzionistična) dobiva tu ta motivika povsem čutni predznak. Izpovedna naravnanost ne zajema več iz pri-čakujočih možnosti, marveč samo še iz opisa ali analize že doživetega-dano-sti. Vez med prvim in drugim tipom ljubezenske poezije je predvsem časovna, pogojena z razvojem avtorjevega ustvarjanja.
Cikel Pesnik I-VII vidneje dodaja že znanim Hofmanovim pesniškim motivom novo podobo. Logičen vsebinski sklep zbirke se obrača k izvornim temeljem poezije-besedi, njeni skrivnostni moči, magičnosti, prevari (»Pesnik nima besed, da se v njih uresniči), stiska in blodnje dale so manj kakor nič, še (glas, ki se pne v poimenovanje golih stvari), ni njegov, je nekaj med igio in samoprevaro« (138).
Hofmanova poezija v zbirki Lok, antološki po svoji zasnovi, kaže sicer vrsto razvojnih stopenj in smeri ter slej-koprej ostaja spremljevalec svoje pesniške generacije s tipom intimistično izpovedne, izrazito antropocentrične, vendar jezikovno premalo inventivne poe-
Branko Hofman, Lok
zije, kot da ji v celoti manjka bodisi eruptivnejša oblikovalna naravnanost bodisi tista inovativna moč, ki povzdiguje lastno ustvarjalnost, zavedno ali nezavedno, v območje neponovljive en-kratnosti. Težko bi v tej poeziji našli trdnejši osebnostni ustvarjalni profil, bodisi v smeri tematike bodisi stila. Zdi se, da se je avtor prehitro zadovoljil s »hojo« ob svoji generaciji, premalo torej, da bi se prebil nad njo. Te moči Lok nima.