O&ažO' v vmahju>
Izhaja vsak četrtek • Posamezna i t e v i 1 k a stane Din 1" 5 0 Celoletna naročnina Din 40'— • Čekovni račun: »Straža t viharju", Ljubljana, it. 16.790
Ljubljana, 14. novembra 1940
Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: A. Lipovšek Uredniitvo in uprava: Ljubljana, Semeniika 2/11. • Tisk Jugoslo*. tiskarne (J. Kramarič)
Leto VII — Številka 9
Jz okrožnice papeža Benedikta XV.:
Alt bcatlssiml apcstctouim pclniipls**
99
»Če je postavljena oblast kaj gotovo zaukazala, tedaj ne hodi nikomur dovoljeno ta ukaz prezreti, češ da se njemu ne zdi tako, ampak vsak naj svoje mnenje podredi avtoriteti njega, ki je nad njim, in naj mu bo pokoren, kakor je dolžan po vesti. Prav tako naj se ne vede nobeden zasebnik, bodisi v knjigah, listih ali jav-nih govorih, da je postavljen v Cerkvi za tičitelja. Vsi vedo, komu je Bog izročil cerkveno učiteljstvo: ta naj govori, kakor se mu bo zdelo prav, dolžnost drugih je pa, če izpregovori, da verno poslušajo in ubogajo. V stvareh pa, o katerih se more brez kvara za vero ali disciplino pro in contra razpravljati, in o njih ni sv. Stolica še izrekla nobene sodbe, je gotovo vsakomur dopuščeno, da pove in brani svojo misel. Varuje naj se pa vseh rezkih izrazov,ki bi mogli hudo žaliti ljubezen do bližnjega; vsak naj svobodno brani svoje mnenje, a umerjeno; naj ne
misli, da sme sumničiti druge pomanjkanja vere ali pokorščine, samo zato, ker drugače mislijo kot pa on.«
»Hočemo, naj se zdržujejo naši tudi tistih pridevkov, ki so jih nekateri zadnji čas pričeli rabiti, da ločijo katoličane in katoličane, ogibljejo naj se jih ne le kot posvetnih novih besedi* (1 Tim O, 20), ki se ne strinjajo ne z resnico ne s pravico, ampak tudi, ker nastaja od tod med katoličani velika vznemirjenost in velika zmeda. Katolicizem po svojem bistvu ne dopušča ne več ne manj: ali ga kdo vsega izpoveduje ali ga sploh ne izpoveduje. Zato ni nobene potrebe, da bi dodajali izpovedi katolicizma kake pridevke, vsakemu naj bo dovolj, da reče: Chri-stianus mihi nomen, Catholicus cognomen; kristjan je moje ime, katoličan moj priimek. Le zato naj se vsak trudi, da bo tudi res to, za kar se označuje!«
1. novembra 1014.
Pravda csumlfenih in okleuctnnUi
»Straža je dala Zarji zgled za strujar&ko utaboritev.«
»Straža nasprotuje stanovski preureditvi.«
»Strujarska trdnjava Zarje je najhujša posledica stražarskega koraka.«
»Straža je strujarsko organizirano društvo.«
»Straža je nasprotovala akcijam NOKA in ii metala polena pod noge.«
»Bilo bi bolje za katoliško stvar, ko bi Straža storila samo desetino tega dobrega, kar ga je storila, a bi to bilo v soglasju z delom Nar. odbora.«
»Straža nudi primer, kako se ne sme sodelovati pri obnovi sveta.«
»Straža se protivi izrečnemu naročilu papeža glede stanovske preureditve po fakultetah.«
»Stražarji so s svojim izstopom iz društev °slabili stališče odločne katoliške linije.«
Take in podobne obdolžit ve smo čuli iz ^t g. prof. E. Tomca, jih čitali v Reviji Kat. Akcije in v listu Mi mladi borci.
Svet mora biti polagoma uverjen, da je ^ub Straža garjeva ovca, ki jo je treba zapoditi ven iz hleva naše skupnosti.
Osumljeni so pa tudi mnogi drugi, začenši od Maribora do Ljubljene!
»Ta je bil nekdaj križar«; križar je neiz-preobrnljivll, ne sme priti na to ali ono mesto! Drugi spet ni čisto stoodstotno zanesljiv in zato ne sme biti tu asistent, tam pa ne predavati. Vsi ti nosijo baje v sebi neke strupene bacile, ki se jih ne morejo otresti in še druge inficirajo! Zato pozori
Iz vsega tega se je polagoma nabralo lepo število zagrenjenih, oklevetanih, ubitih osebnosti, ki hodijo po svetu kot one duše v mračnem grškem hadesu, ki so kot sence brez življenjskega ognja.
Edinost v kat. taboru si pa klevetniki tako predstavljajo, da smejo oni opletati na desno in levo, njihove žrtve pa bi ne smele črhniti besedice v svojo obrambo, češ s tem zanašajo needinost med nas!
»Medsebojna nesoglasja naj se poravnavajo na sestankih in sejah, nikakor pa ne v listih,« tako nam piše nekdo! Prav. Da bi si vendar to bila vzela za geslo tudi Revija Kat. akcije, ki je v svoji 4. štev. prva napadla klub Stražo, in »Mi mladi borci« z dne 4. oktobra in naslednje številke! Ko smo dokazali
neresnice, ni bilo ne duha ne sluha o kakem zadoščenju in ga do danes ni.
Toda gre za pravico, za resnico, za osmo božjo zapoved, za ljubezen, in dokler tem ne bo zadoščeno, tudi ne bo konca naše pravde.
Katoliika vseučilišča po svetu
Cerkev je bila prva velika duhovna sila, ki si je pridobila nevenljive zasluge ne samo na čisto verskem, temveč tudi na splošno kulturnem polju. V zavesti, da se prava znanost in vera nikdar ne izključujeta, pač pa se dopolnjujeta, je cerkev že zgodaj navajala svoje sinove k znanstvenemu delu. Vsi vemo, da je cerkev tista, ki je vneto ustanavljala
prenovljene kapele sv. Cirila in Metoda v Akadem. domu sv. Cirila, Streliška ulica 12.
V nedeljo, dne 17. t. m. bo slovesno odprta prenovljena kapela sv. Cirila in Metoda, k* jo je poslikal s krasnimi freskami akad. slikar in kipar g.Tone Kralj. To bo res pravi študentovski in slovanski hram božji.
V nedeljo bo kapela blag o-
šolstvo in je pri večini evropskih narodov ona na tem polju orala ledino in tako krčila pot kulturi in civilizaciji. Najvišja znanstvena žarišča, univerze, je prav tako ustanavljala cerkev. Šele pozneje je prišla država in si je univerze sebi podvrgla. Danes je večina univerz po svetu v državnih rokah. V mnogih državah (Sovjetska Rusija itd.) cerkev sploh ne sme imeti svojega šolstva. Ponekod pa ta svoboda še obstoja. Tam imajo katoličani tudi svoje univerze, ki jih sicer lahko vsakdo obiskuje in so v tem pogledu podobne drugim državnim univerzam, le da so vsa predavanja na teh univerzah v skladu s katoliško resnico, oziroma ji vsaj ne nasprotujejo.
Tudi bodočnost ne bo rožnata, pa saj je bilo z malimi izjemami vedno tako.
slovi jena in ob 8 bo otvoritvena sv. maša.
Po maši bo kapela dostopna vsemu občinstvu, ki si bo moglo ogledati ta biser slovenske umetnosti.
Ker je bila ta preureditev zvezana z velikimi stroški, bodo akademiki ob tej priliki nabirali prostovoljne prispevke.
Vodstvo akad. doma sv. Cirila
Otvoritev
»STRAŽA V VIHARJU«
34
14. novembra 1940
Naša zmaga na univerzi
Srednja Sola
V	petek, dne 8. t. m., popoldne se je vršil redni občni zbor Društva slušateljev juridične fakultete, ki je strokovno društvo vseh juristov naše univerze (o čigar poteku poročamo na drugem mestu), naslednji dan, v soboto dopoldne pa volitve. DSJF je najmočnejše strokovno društvo naše univerze.
Letos smo si katoliški akademiki, strnjeni v eno fronto, izvojevali mogočno zmago. Dokazali smo, da imamo, strnjeni in enotni, močno in absolutno večino.
Volilna komisija je pod predsedstvom univ. prof. dr. Ivana Tomšiča ugotovila naslednje številčno razmerje
Lista	slov. kat. akademikov	168 glasov	(61 %)
Lista	J. n. a. d. »Jugoslavije«	70	„	(25 %)
Lista	marks. akademikov	38	„	(14%)
Ves dopoldan so hiteli volilci	na univerzo,
da oddajo svoj glas. Naša katoliška akademska društva so storila vse, da je bila udeležba čim večja. Spodaj navajamo nekaj številk, ki kažejo, kako disciplinirano so nastopili člani akademskih društev:
Danica	51	volil, upravičencev, volilo	42
Pravda	26	„	„	„	24
Savica	16	„	„	„	15
Straža	42	„	„	„	41
Zarja	27	,,	,,	„	7
Pravna ureditev misijonstva
'Katoliška cerkev ni samo verska, nadnaravna ustanova, ampak je tudi pravni organizem, ki vse svoje poslanstvo vrši po določenih pravnih normah. Tako je tudi misijonsko udejstvovanje Cerkve organizirano po pravnih normah, ne samo po osebnostnih navdihih in zagonih privatnih misijonskih družb in misijonskih entuziastov. Protestantsko misijonsko delo izvira iz raznih obnovitvenih (»revival«) gibanj in je brez enotnega vodstva vrhovne avtoritete.
Vodstvo katoliškega misijonstva je po kan. 1350 C. Juriš can. pridržano izključno sv. stolici, ker so posamezni hierarhii omejeni na s voj k področja, primat papeža pa je krajevno neomejen. Zato daje uradno cerkveno poslanstvo misijonarjem le sv. stolica, ona edina more tudi organizirati vse misijonstvo.
Papež pa je postavil kot centralni organ za misijonstvo Kongregacijo de propaganda fide, ki naj vodi enotno in smotreno vse misijonsko delo.
Pod njeno oblast spada nad 500 misijonskih pokrajin, raztresenih po vseh kontinentih. Njena naloga je razdeljevati misijonske pokrajine, predlagati misijonske škofe in predstojnike. Ako pomislimo, da deluje nad 20.000 misijonskih duhovnikov v misijonih v najrazličnejših političnih, socialnih, verskih razmerah, bomo razumeli, kakšne ogromne naloge vrši ta Kongregacija. Kongregaciji je poleg številnega uredništva dodeljenih 30 strokovnjakov konzultorjev, ki pregledujejo statute misij, zavodov, sklepe misijonskih škofov itd.
Pod kongregacijo spadajo tudi misijonski redovi in zavodi.
Pomembno delo za zedinjenje cerkva.
Iz Rima poročajo, da stoji pred zaključkom eno izmed najpomembnejših del v službi zedinjenja, in sicer izdaja Življenja svetnikov Vzhodne in Zapadne cerkve v grščini. Obdelavo te obširne snovi je prevzel italijanski asumpcionist p. Russo. Delo bo obsegalo 12 zvezkov, trije zvezki so že izšli. V bistvu se delo opira na raziskovanje »bolandistov«, in so ga tudi v vzhodni (pravoslavni) vzgoji zelo dobro sprejeli. Prvi zvezek je pred kratkim doživel že drugo izdajo.
Društvo prijateljev SSSR v Sarajevu
Gospodje Mihajlo Galogaža, kasacijski sodnik, Fehim Kurbegovič, apelacijski sodnik, Ante Bošnjakovič, advokat in apelacijski sodnik v pokoju, in dr. Miloš Bajič, sodnik okrožnega sodišča, so izročili preko sarajevske uprave policije na bansko upravo Drin-ske banovine prošnjo za dovoljenje za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske Rusije. Prošnjo je podpisalo 64 ljudi, prvi so podpisani zgoraj našteti. Podpisniki v prošnji med drugim pravijo, da s tem postopkom izražajo svojo osebno, kakor tudi željo mnogih drugih Sarajevčanov, da naj se ustanovi' Društvo prijateljev Sovjetske Rusije, ker so globoko prepričani, da bo to društvo in njegovi člani z negovanjem prijateljskih vezi do velike države, s katero je naša država vzpostavila diplomatske odnošaje, tako najbolj izpolnili svojo patriotsko dolžnost in s tem doprinesli svoje k poglabljanju kulturnih vezi med obema državama. V prijavi so tudi pravila novega društva. Zanimiv je peti člen teh pravil, kjer vsebuje namen tega društva, ki je: vzdrževati in razvijati prijateljske vezi med SSSR in narodi na njenem področju, zbirati vse, ki se zanimajo za Sovjetsko zvezo in vrednote njene materialne in duhovne kulture, objektivno obveščevati javnost o razmerah v Sovjetski zvezi (!), širiti spoznavanje jezika, kulture in civilizacije ruskega, ukrajinskega in drugih narodov Sovjetske Unije, posredovati med obojestranskimi prosvetnimi, socialnimi, umetniškimi, znanstvenimi, gospodarskimi in ostalimi ustanovami ter poskušati doseči sodelovanje med njimi, odnosno izmenjavo rezultatov njihovega dela in sodelovati z enakimi društvi v kraljevini Jugoslaviji, dajati inicijative za njihovo ustanavljanje in delati na osnovanju zveze teh društev.
Kdor malo pazljivo premotri te namene, takoj spozna, kam pes taco moli. Zato prepuščamo presojo o njih našim čitateljem brez komentarja.
V	veliki državni kaznilnici Porlier, blizu
Madrida je bila v začetku prejšnjega meseca pomembna slovesnost. Blizu 2000 kaznjencev je prejelo iz rok apostolskega nuncija msgr. Gaetana Cicognanija sv, obhajilo. — Pevski zbor in orkester so sestavljali sami kaznjenci.
Klasična gimnazija v Ljubljani. Dolgo sem premišljeval, ali naj se oglasim, ali naj raje še dalje molčim. Ne, ne bom več molčal. Odločil sem se, da bom pisal. Evo moj dopis:
Imam tovariša, ki se pravkar približuje svoji akademski idiplomi. Sosedje smo in staro je naše prijateljstvo. Povedal mi je oni dan to-le zgodbo: »Ko sem bil v peti šoli na ljubljanski klasični, je bila doba najhujše diktature. Vse je že upognilo svoje hrbte, le z univerze so prihajali odmevi vedno silnejše-ga odpora. Od ust do ust je šel glas: po šoli pred univerzo, naši fantje bodo demonstrirali, Šli smo pred univerzo in videli na balkonu demonstrirajočo mladino, o kateri je nekdo siknil, da je ,zadnji ostanek pasjega plemena'. Ta mladina je bila tako neustrašena, tako vztrajna, da nas je pretreslo. In na klasični smo rekli, da hočemo s to našo akademsko mladino. Ko so nas nekega dne obenem z drugimi šolami gonili po mestu v nekem režimskem sprevodu, v katerem je vse režimsko rjovelo in po sokolsko tulilo Zivko-viču, smo mi s klasične povesili oči in molčali ko grob. In ko je komediantski sprevod krenil mimo »Uniona«, so nas vzdramili živahni klici in ploski: akademiki so pozdravljali svoje mlajše tovariše — junake s klasične. Od takrat klasične niso več mogli premakniti. Poleg univerze je klasična postala druga katoliška in slovenska trdnjava.. .«
Tako mi je razlagal moj akademski prijatelj. Meni pa je bilo hudo... in nekaj časa nisem našel besede. Potem sem mu rekel-
Danes ni več »klasične«. Vse je drugače. Imamo sicer krožek SDZ, toda življenje je odšlo z našega zavoda: ni sestankov, ni v onega silnega mladostnega ognja, kot včasih, ni več tovarištva med nami. Razbiti smo. V čudne ožine nas tirajo. Pomisli, niti »Straže < ne dobivamo. Pravijo, da ne bi bilo dobro, če bi jo brali. Sedaj pa res ne vemo, kaj potem še lahko beremo, če se ravnateljstvo tako boji za nas, da nam niti »Straže« več ne dovoljuje razdeljevati.
Tudi na klasični je nekaj nezdravih pojavov. Pričakujemo človeka, ki bo iz sedanjih ožin zaveslal na globoko in na široko. Čakamo človeka, ki nam bo povedal, da imajo v naših vrstah prostor tudi nadarjeni, razburiti in veseli fantje.
SDZ je vendar hotela biti tisti široki okvir, ki bi v svoje živahno okrilje zajel vse, kar želi biti katoliško in slovensko, toda imamo vtis, da nekateri namenoma in zavestno ovirajo delo SDZ. Hočemo »Stražo v viharju«. Hočemo živahnih sestankov kot nekdaj. Hočemo, da bi vodstvo našega krožka prejemalo navodila samo od Zveznega vodstva SDZ
—	in ne od drugod.
Slovaški akademiki v naši državi imajo lastno društvo »Spolak Akademikov« v Petro vcu. Najagilnejša je njihova podružnica v Belgradu. V društvu je organiziranih 17 slovaških visokošolcev.
Za papeževega legata za Narodni evharistični kongres v mestu Santa Fe (Argentina) je papež Pij XII. imenoval kardinala Coppello, nadškofa v Buenos Airesu.
Nedeljske misli
»Desnica Gospodova je storila mogočno delo, desnica Gospodova me je povišala. Ne bom umrl, ampak živel in oznanjal dela Gospodova.« — Ta mogočni in veseli daritveni spev svete maše vliva v te prežalostne čase, v ta strta in obupana srca tisti veseli krščanski optimizem, ki ga ne moreš najti v nobenem časopisu, v nobenem poročilu, pri nobenem prijatelju — nikjer.
Mogočno se je izkazala božja roka v stvarjenju sveta, v vodstvu in varstvu izvoljenega ljudstva izraelskegatudi v skrbi in varstvu, našega narodiča, v zgodovinskem toku in spreminjanju stoletij, v gromu in viharju in vseh elementarnih gibanjih, ko n. pr. v potresnem sunku strese zemljo, kot otrok igračo. Vsa dela Gospodova so mogočna, tudi ona, skrita človeškim očem, zastrla našemu slabotnemu spoznanju, skrivnostna dogajanja v svetu narave, kakor tudi nadnaravno živ-Ijensko prerojevanje duš v Bogu. Tu predvsem desnica Gospodova ustvarja najmogočnejša, najveličastnejša dela.^Vedno nove, nepretrgane vrste junakov krščanskih kreposti so živ dokaz, kako desnica Gospodova povišuje.
Malemu, drobnemu gorčičnemu zrnu, najmanjšemu med vsemi semeni, lahko primerjamo božja dela v svojih početkih in vzrokih-V učinkih, uspehih in sadovih pa so ono veliko drevo, ki zraste iz malega zrnca, a to veliko drevo je za nas vse. Z a nas in zaradi nas vrši Gospod vsa svoja velika dela. Ali smo jih vredni? Ali bo Gospod za nas izvršil še posebna dela? Zaupajmo! Potem bo posameznik in ves narod mogel biti uverjen: »Ne bom umrl, ampak živel in oznanjal dela Gospodova.«
Naši Vidi!
Tiho, neslišno je zavel jesenski veter preko prostranega polja. Prikradla se je oktobrska noč; vsa hladna in polna megle. V njej si za večno zaspala Ti, naša nadvse draga Vida. Srce se je do zadnjega upiralo tej temni nepojmljivi vesti. — In vendar je res!
Vida, Ti spiš .. .
Nikdar več Te ne zbudi šum viharnega življenja. Ne vzdramijo Te naši globoki vzdihi. Zapustila si nas v polnem razmahu živ-Ijenskih sil, nedovršenih načrtov. Po naše® mnenju bi Ti še ne billo treba umreti, saj ® izpolnila komaj 16 let. V družini si bila naj' starejša, ponos in veselje vsem. Toliko tihih upov so stavili v Te. Zavedala si se tega-Zato je bil Tvoj edini namen vračati skrbi ljubezen in dobroto. Čez dan si pomagala p*1 delu, učila mlajšega brata in sestre. Zvečer pa si se še pozno v noč vsa utrujena od del®' sklanjala nad knjige. Zjutraj, saj niti dneva nisi čakala, že zopet si bila pri učenju.
S Teboj, draga Vida, nismo izgubili saffl0 marljivo součenko, temveč tudi zvesto članico Slovenske dijaške zveze. Ni Te utrudil* ta pot, nisi se zbala slabega vremena. Bil* si vsepovsod verna, odločna in zavedna najdenka. In sedaj si za vedno zatisnila oči. Veliki, neprodimi molk zemlje Te je zagrnil ® ostali so nam le Tvoji svetli vzori.
Počivaj v Bogu!
%
14. novembra 1940
35
STRAŽA V VIHARJU.
Univerza
V. redni sestanek AK Straže
Sestanek je pričel tovariš predsednik z Molitvijo. Tov. Pavčnik je nato občuteno recitiral Murnovo »Ko dobrave se mračen.
Nato nam je društveni duhovnik spregovoril o pripravi na smrt. Vse naše življenje je priprava za tisti dan, ko se bo moral vsak napotiti v večnost.
Tov. Mahnič pa nas je z lepim sestavkom Pozval na karitativno delo, na apostolat, ki ga moramo vršiti med tistimi, ki so ga najbolj Potrebni.
Prijazno pozdravljen je spregovoril glavni govornik bogoslovec g. Ignacij Čretnik, ki nam je v živahnem in zanimivem govoru naslikal svoj beg iz Francije, tik pred nemško zasedbo. Opisoval nam je grozote, ki jih je srečaval na svoji odiseji. Nato pa je še povedal nekaj misli iz lastnih opazovanj, zakaj je Francija propadla.
Sestanek je bil zelo dobro obiskan, med nas je prišlo tudi nekaj starešin, bivših članov kluba, ki hočejo nadaljevati tradicijo iz Svojih akademskih let.
Nova pravila Akademske zveze. Discipliniran nastop skoro vseh katoliških akademikov pri volitvah v Društvo slušateljev juni-dične fakultete nam je prinesel lepo zmago. §e bodo na univerzi volitve in še bomo zmagovali, če bomo enotni in disciplinirani. Da bomo pa na zunaj res enotni in udarni, si nioramo lepo organizirati svoj dom in si ustvariti taka pravila, ki bodo sporazumno sprejeta in harmonično družila demokracijo s
Umetnost
V hramu slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda
Naš prijatelj g. arch. Vlado Gajšek nam je Poslal pričujočo oceno kapele v Akademskem domu sv. Cirila, ki jo z veseljem priobčujemo, ^benem se pa hočemo s tem oddolžiti tistim, ki so pripomogli, da smo akademiki dobili sVojo in slovensko kapelo.	Urednik.
*
Študentje v Cirilovem domu so se že več 'et zatekali v neko sobo, ki se nahaja v zadnjem nadstropju .omenjenega doma, kateri so *ekli »kapela«. V tem pustem, praznem pro-5toru so se sleherni dan zbirali k službi božji, ^oba sama na sebi ni imela prav nič religi-°znega in če ne bi videli ob steni od nekod Prinešenega oltarja, v resnici ne bi vedeli, da je to prostor,, v katerem se sleherni dan daruje sv. daritev. Mislim, da je za mladega *Weka, ki išče lepote in ki je poln fantazij, Nravnost muka v takem prostoru, kakršen je |dl ta, meditirati in vedno znova prihajati in ,skati moči za svoje delo. Gotovo so to ob-^tili vsi, vsaj drugače se ne bi lotili preureditve in to še v času polnem nejasnosti in negotovosti. Tod«, to so stvari, pri katerih Se ne more vprašati, ali se izplača ali ne.
Ti suhem računanju se to gotovo ne izplača.
pa brez dvoma zelo nujno potrebno. Če ^ odločali samo suhi računi in hladen razum,
strogo disciplino. Da bi se to uredilo, so akademska društva predložila Slovenskemu katoliškemu akademskemu starešinstvu svoje predloge, da bi ono po svoji uvidevnosti in svojih izkušnjah, ko je zaslišalo mnenje vseh prizadetih društev, izdelalo osnutek za nova pravila. Starešinstvo je tej želji ugodilo in je
Občni zbor DSJF, ki se je vršil v nabito polni zbornični dvorani je pokazal, da vlada v akademskih vrstah živo zanimanje za strokovna in ostala univerzna vprašanja.
Občni zbor je pričel lanski nosilec liste slov. kat. akademikov in predsednik tov. Vilfan, ki je po uvodnih formalnostih posvetil par toplih besed v spomin na dr. Jos. Jurkoviča, dekana jur. fakultete, ki je preminul v preteklem poslovnem letu, ter dveh tovarišev, ki sta morala leči v prezgodnji grob.
Poročila odbornikov in revizorjev
Nato je prešel na poročila odbornikov. Na koncu je poročal predsednik, ki je podal prerez društvenega dela. Društvo je skrbelo za strokovne interese članstva z izdajanjem skript in knjižnico. Posebno zanimanje za delo DSJF je pokazal tudi g. prosvetni minister dr. Anton Korošec, ki je poklonil 5.000 dinarjev, z denarnim darom je podprla društvo tudi Odvetniška zbornica.
Sledila je debata, ki pa ni bila baš na preveč »strokovni višini«. Šlo se je namreč za
bi nove kapele sedaj ne bilo; toda duhovni vodja akad. doma pa vedno prisluhne srcu, ki ga vodi do prave rešitve. Sam je več let okušal pomanjkljivosti te »kapele«, ki je iz leta v leto klicala po preureditvi. Brez velikih pomislekov je poklical akademskega slikarja in kiparja g. Toneta Kralja, ki je delo v začetku počitnic prevzel in katerega bo, kakor izgleda, v nekaj dnevih končal.
*
Slikar Tone Kralj je danes poznan in upoštevan umetnik. Tone in njegov brat France sta po vojni zaorala globoke brazde v slovensko umetnost. Kolektivno sta leta 1920 prvič nastopila v Jakopičevem paviljonu v družbi impresionistov. S svojim revolucionarnim nastopom sta pomagala izvesti preokret v slovenski umetnosti, ki se do tedaj še vedno ni oprostila spon, v katere je bila okovana. Njuna umetnost se je gibdla v mejah ekspresionizma, z močno miselno podlago. Ekspresionizem, ki sta zastopala, ni bil sprejet s takim nerazumevanjem, kakor nastop impresionistov pred dvajsetimi leti, saj je že pred vojno slikar Tratnik pripravil tla z deloma ekspresionistično pojmovanimi socialnimi motivi. Pozneje je brat France prešel v ekstremno smer, ki ji ljudje niso mogli več slediti. V Tonetu se pa je že od vsega početka kazala večja čustvena primes, katera ga je oddaljila od ekstremnega gledanja na umetnost. Čas mu je barvno obogatil paleto, mu omehčal linijo, in dal delom močno poanto duhovnosti. Velik umetniški talent in
izdelalo osnutek novih pravil. Pričakujemo, da bodo društva ta osnutek sprejela. Kolikor nam je znano, je akademski klub Straža takoj pristal na pravila, ki jih je izdelalo starešinstvo, prav tako tudi društvo »Kladivo«, ki ima pomisleke samo glede ene točke.
Prepričani smo, da jih bodo končno sprejela tudi ostala društva in na ta način bi bila zadovoljnost in močna povezanost vseh v AZ včlanjenih društev najboljše poroštvo za edinost in disciplino.
zasluge. Nosilec liste liberalnega kluba »Jugoslavije« je protestiral proti volilnemu letaku liste slov. kat. akademikov, češ, da izgleda, kot da so vse delo v letošnjem odboru vršili odborniki slov. kat. liste, ki si hočejo na ta način prilastiti zasluge celega odbora. Tov. predsednik mu je pojasnil, da ta letak vsebuje samo dejstva in našteva le tista dejanja, ki so jih odborniki slov. kat. liste res izvršili. Da pa so res težo dela nosili predvsem kat. akademiki, in v dokaz da si »nacionalni« odborniki pri delu niso ravno mišic pretegnili, pa je navedel, da podpredsednika in blagajnika šest mesecev sploh ni bilo v Ljubljani.
Reviziomalni odbor je ugotovil, da so društvene knjige v redu in predlagal občnemu zboru razrešnico, za odbornike slov. kat. liste s pohvalo.
Samostojni predlogi.
Običajno so bili vsako leto levičarji, ki so vlagali različne »strokovne« predloge in se skrivali za različne demagoške fraze, da bi mešali glave nepoučenim.
izredna pridnost sta umetnika Toneta Kralja postavila v prvo vrsto slovenskih umetnikov. Njega smo srečali na neštetih razstavah v domovini in izven nje. Trikrat je razstavil svoja dela na »Bienalu« v Benetkah in si po tamkajšnjih pravilih pridobil pravico rednega razstavljanja brez odobritve žirije. Na tej največji razstavi, na kateri se vsako drugo leto merijo najboljši umetniki sveta, je bil on prvi sprejet kot edini izmed Slovencev. Njegova dela srečamo v galerijah, v neštetih cerkvah, v privatnih domovih in zbirkah. Sedaj študira arhitekturo na akademiji v Benetkah. K delu v kapeli Cirilovega doma je pristopil kot slikar z bogatimi izkušnjami.
*
To delo, ki je tehnično izvedeno v olju z voskom predstavlja brez dvorna vrh dosedanjega njegovega napora. Kapela je sicer intimnega značaja, toda misel, da je človek že od zunaj, v tem primeru na hodniku, opozorjen vsaj z rahlim znakom, da se za običajnimi vratmi nahaja kapela, je dobro rešil z malo odprtino v zidu, ki jo je zaprl s steklom in omrežil s Kristusovim monogramom. To je postavil v os hodnika, vrata pa premaknil n a desno. Strop kapele je prebatrval svetlo sivo, stene pa razdelil z ometom in z rahlim sicer baročnim zidcem v dva dela. V zgornji pas stene je namestil slike, spodnjega je pa barvno spojil s ksilolitnim tlakom. Pilastre je barval nekoliko temneje kot strop in jim v sredini dodal zidane konzole, na katerih so srebrni križi z lučjo. Okna je pregrnil z rahli-
Dva samostojna predloga je vložil odbor in sicer prvega za znižanje izpitnih taks, drugega pa glede društvene kronike. Oba predloga sta bila soglasno sprejeta. Sedaj pa je prišel najzanimivejši, za komuniste pa najbolj trpki del občnega zbora.
Slučajnosti.
K besedi se je oglasil podpredsednik Akademske Akcije, tov. LeskovaT, ki je predlagal, da naj DSJF prevzame v svoj delokrog nekaj dosedanjih poslov AA, ki zadevajo pravno fakulteto.
Na levičarsko vprašanje, zakaj je AA prenehala delovati, je tov. Leskovar radovedneža napotil k univ. oblastem.
Sedaj so se priglasili k besedi pristaši tiste skupine, o kateri se še ne ve popolnoma gotovo, kam se bo obrnila v bodočnosti. Zaenkrat pač moremo ugotoviti nekaj rdečih infiltracij. Imenujmo jih začasno »Iskra in njegovih 27 trabantov«. Zavzemali so se zato, da naj DSJF prevzame pobudo za ustanovitev univerzitetne reprezentance, ki bi potem prevzela agende pokojne AA. Tovariša Skamlič in Leskovar sta pa jim takoj pojasnila na primerih, kako so levičarji (ali pravilneje komunisti) vedno in povsod vse skupne akcife skušali izrabiti zase in svoje revolucionarne cilje in da so bili oni tisti, ki so take akcije razbili, ko so videli, da jih ne morejo izrabiti zase (proslava 20 letnice univerze, komemoracija za češkimi akademiki). Zato mi dvomimo v uspešnost dela take reprezentance, ki bi imeli v njej mesto tudi Kominternini plačanci. To je dalo povod za splošen napad na komuniste, ki so, kakor so pač bili maloštevilni, se stiskali v levem kotu dvorane. Dvignil se je član »EdiOstva«, tov.
mi bledo-rumenkastimi zavesami in s tem deloma paraliziral svetlobo, ki silno drobi notranjost. Slikarsko je ločil celo delo V dve polovici. Prva polovica, okoli oltarja, predstavlja idejo sv. Ibratov Cirila in Metoda, druga polovica pa marijansko. Oba dela je povezal s samostojno sliko, komponirano na Kristusove besede:	»Čemu	se bojite, malo-
verni.« Na to razdelitev je bil več ali manj prisiljen, ker že arhitektura sama loči celo notranjost v dva dela in sicer Ha južni strani s pilastri, med katerimi je vhod, na severni pa s petimi ožjimi okrti. Na stropu je namestil križ s sliko sv. Trojice. Križ je hotel s poglobljenim prolilom arhitektonsko vključiti v strop, katerega je ob kancu prečke perfo-riral s kvadratnim izrezom. V te dele je namestil svetila in prekril s steklom, na katerih so slikani simboli evangelistov. Na pokončni prečki je v Vertikali Kristus obdan s perutmi (serafinski Kristus), nad njim je golob in Bog-Oče. Nad menzo je velika slika sv. Cirila in Metoda, strogo statično komponirana, kakor je' ves del okoli Oltarja. Svetnika držita V rokah kelih, simbol daritve, in odprto knjigo ter sta združena iz Zlato gloriolo. Na obeh straneh oltarne stike je v globokem loku postavljena množica, ki jo tvori, ločena po folklornih posebnostih obleke, skupina vernikov, ki se zaupno obrača k svetima bratoma. Ta skupina predstavlja slovanske narode. Ža tem so v ozadju značilne arhitekture in tO rta' levi romalrska cerkev sv. Višanj', ki s svojo' snežijo odejo akcentuira sever, karakteristič-
Občni zbor DSJF v znamenju likvidacije komunističnih elementov na univerzi
»STRAŽA V VIHARJU«
36
14. novembra 1940
     f
C er gol, ki je opozoril občni zbor, da se isto dogaja tudi v Belgradu, kjer organizirani komunisti, plačani na eni strani od Kominterne, na drugi pa podkupljeni od Židov, na najbolj brezvesten način izrabljajo univerzitetno avtonomijo ter love kaline, češ da se borijo proti uredbi o šolanju Zidov zato, ker je naperjena proti »svobodi znanosti«. (Mi vemo kaka svoboda znanosti vlada v Rusiji, kjer vladajo Židje.) Izrekel se je, da je za svobodo znanosti, ki mora biti konstruktivna in osvobojena marksističnih vplivov, svobodno znanstveno delo mora biti zajamčeno tako, da bo vladal na univerzi mir in red ter da bo prenehalo destruktivno delo komunistov med našim narodom. Slikal je dogodke v Belgradu, ki so dovedli do streljanja in smrtnih žrtev. Najzanimivejše za mentaliteto komunističnih breznačelnežev je dejstvo, da so ploskali, ko je govornik omenil, da je policija razpršila v Belgradu akademike, ki so se na pravni fakulteti borili proti komunističnemu terorju! Tako pojmujejo avtonomijo?
Nato je dobil besedo tov. Mihelčič, ki je dejal, da slovenski katoliški akademiki ne bomo dopustili, da bi tudi na naši univerzi prišlo tako daleč, kajti naša življenja bomo morda imeli priliko bolj častno žrtvovati za domovino, ne pa za akcije Kominterne in predlagal občnemu zboru resolucijo, v kateri poudarjamo, da večina zavednih slovenskih akademikov izraža svoje ogorčenje nad terorjem komunističnih plačancev na belgrajski univerzi ter zlorabljanju univerzitetne avtonomije. Slovenska akademska mladina bo vedno znala preprečiti, da na naši univerzi ne bo prišlo do tega.
Brezmočno vpitje skupinice levičarjev ni moglo pokvariti eiekta resolucije, ki je bila sprejeta z ogromno večino. Obupni poizkusi
na slika slovenske pokrajine, zelen igrič s cerkvijo kot .krono, ta predstavlja Sv. Goro, na desni strani so kompozicije; Hradčani (zahod), Solun (jug) in tipična ruska arhitektura svetišča s čebulastimi kupolami, tki karakte-rizira pokrajino vzhoda. Preko horizonta se vzpenjata dve močni mavrici, simbol bratstva, ki veže in združuje slovanske narode. Slika je, kakor sem že poudaril, strogo statično pojmovana, saj drugače že motiv sam ne bi prenesel. V barvnem oziru je slika zelo živahna in je s sicer dokaj preprostimi sredstvi dosežen zelo velik efekt. Na skrajnem desnem delu slike se je slikar tudi sam upodobil. Na sliki je značilna leva skupina, v kateri so med preprostimi slovenskimi gorjani pomešani študentje, ki hite počastiti svetnika. Ta slika je med vsemi drugimi, razen vmesne slike na levi steni, organsko najbolje in najjasneje vnešena v interieur. Tu s« ni poslu-žil nikakršne prisiljene arhitekture in kljub svoji idealistični kompoziciji zelo dobro učinkuje. Bolj kompromisna rešitev postavitve v dani prostor so slike na stranskih stenah ob oltarju. Tu je na levi strani upodobil moške slovanske svetnike (Vojteh, And. Križanič, Kazimir, And. iBobola, Vladimir), ina desni pa ženske (Olga, Hema, Ljudmila). Vsakemu svetniku posebej je odmeril svoj slikani arhitektonski okvir, kar je imel za zgled že od gotskega fresktantstva do nastopa modeme. Sicer ni glede teh vzorov dosleden, kajti arhitektura z bogatim baročnim senčenjem je
levičarjev, da bi prepričali ostale, da so »iskreni« borci za znanost, avtonomijo ln študentovske pravice, niso prinesli zaželje-nega uspeha.
Tudi pristaši »Iskrove sedemindvajsetori-ce« so pridno pihali v levičarski rog. Avtonomija, svoboda znanosti? Hoteli so uvesti tudi svoje domače neakademske metode, ki so jih tudi pokazali v volilnem letaku, spisanem v za akademika sramotnem žargonu, na ta občni zbor, kar je predsednik odločno preprečil in ko so videli, da ne bodo mogli svojih ikonfuznih načrtov uveljaviti, so pred zaključkom »junaško« odšli z občnega zbora, toda prav nihče ni za njimi žaloval.
Ta občni zbor je pokazal, da je komunizem na pravni fakulteti v stalnem upadanju, v številčnem in intelektualnem oziru. Včasih smo imeli opraviti z' idejno formiranimi in razgledanimi ljudmi, ki so znali svoje akcije dobro pripraviti in organizirati, to pa so prazni kričači, ki se sami onemogočajo zaradi nesmiselnosti svojih besed, njihove akcije iso pa površne in improvizirane. Zopet en dokaz več, da je stališče, ki ga je »Straža« zavzemala vsa leta od svojega početka, našlo odziv v vseh trezno mislečih krogih. Mi bomo svojo borbo vodili naprej in budno stali na straži za Boga, narod in državo.
Tovariši! Tovarišice!
V	nedeljo, 17. novembra, ob 10.30 dopoldne
bo v frančiškanski dvorani
I. jesenski zbor
i •>
ljubljanskih krožkov Slovenske dijaške zveze.
Pridite!	Pridite!
le v zgornjem in spodnjem pasu slike, ves vmesni del je pa kakor preje iluzionistično pomaknjen v nebo, na katerem so rahli oblaki. Svetniki in svetnice so v draperiji podane zgodovinsko in je s to barvno pomočjo ustvaril zanimiv in živahen ritem.
*
Drugi del kapele predstavna m arijanski ciklus. Stena je predrta z dvema oknoma, prostor med njima je poslikal z Marijo, stoječo na zemeljski obli, v rokah pa drži malega Jezusa. Obleka obeh se preliva med belo, modro in rdečo barvo. Obraz Marije je vzet iz življenja ter se odlikuje po zelo finih potezah in izredno milino v izrazu. Drža je rahla in graciozna. Slika je grajena v vertikalni smeri, katero v zgornjem delu poudarja skupina angelov v zeleni draperiji in rahlem nanosu. V spodnjem delu pod oblo, ki sega do tal, je dinamično razgibana skupina inferiornih bitij v temno zeleni barvi, Celotna slika predstavlja boj med Dobroto in Zlobo ter učinkuje zelo prepričevalno. Leva in desna stranska slika pa predstavljata božje-potni cerkvi na Brezjah in Gospo Sveto. Vmesni prostor je izpolnil s skupino vernikov, ki se s prosečimi obrazi zaupno obračajo do Pomočnice. Prepričevalno je obdelan pohabljeni siromak, ki se opira na palico, s slabotno roko pa kaže k Mariji-Pomočnici. Ob njem kleči slovenski kmet, ki je položil na tla popotno palico in brašno, zavito v rdeči culi, kar še posebej poudarja krajevni milje.
Šport
OBČNI ZBOR ASK.
V	soboto, 26. oktobra 1940, se je vršil v dvorani Akademskega doma 6. redni letni občni zbor »Akademskega športnega kluba«. Občni zbor je odprl tov. predsednik v pretekli poslovni dobi iz običajnim programom: s poročili upravnega in nadzornega odbora. Iz poročil je bilo razvidno, da je bil klub v pretekli sezoni zelo delaven. Prirejal je smuške tečaje za tekmovalce in začetnike, smuške klubske in medklubske tekme, izvedel prvenstvo slovenske univerze v lahki atletiki, prvenstvo jugoslovanskih univerz v tab le-(tenisu itd. Živahno je delovala tudi plesna sekcija, ki je s svojimi četrtkovimi plesi v Trg. domu pospeševala družabnost med akademiki, obenem pa pripomogla z izboljšanju klubov« blagajne. Da je klub letos tako lepo napredoval in dosegel tako lepe uspehe, se je treba zahvaliti delavnemu odboru, zlasti pa agilnemu in marljivemu tajniku tov. Planinšiču. To je pravilno ugotovil tudi nadzorni odbor, ki je predlagal odboru razrešnico, tajniku pa razrešnico s pohvalo, kar je številno članstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo prostorno dvorano, z navdušenjem odobrilo. Nato so sledile volitve. Vložena je bila le ena lista, ki jo je članstvo (zlasti nosilca liste tov. Planinšiča) odobrilo z vsesplošnim navdušenjem. Izvoljen je bil torej za poslovno dobo 1940/41 sledeči odbor:
Predsednik: Planinšič Jože, cand. iur. — Podpredsednik: Čop Tone, stud. iur. — Tajnik I.: Zupec Franček, stud. 'iur. — Tajnik II. Orel Milan, stud. iur. — Blagajnik: Duh Maks, stud. tehn. — Gospodar: Megler Rašo, stud. tehn.
Ob tej sliki so dekorativno obdelani zvonovi, ki vabijo vernike na božjo pot.
*
To so v grobih obrisih slike, ki ponazoru-jejo zgoraj omenjeni osnovni lideji. Obe te kompozicije je umetnik Kralj spojil s slikarsko najboljšo sliko, ki se nahaja med pilastri. Ta slika je vsebinsko zajeta iz prizora, kako Kristus na razburkanem morju hrabri preplašene apostole. Kompozicija je zasnovana v dveh smereh. Horizontalno smer tvorijo apostoli, ki se oprijemajo roba čolna. Smer horizontale nakazuje apostol, ki s stegnjeno roko prosi Kristusa pomoči. Horizontalo akcen-tuira zlomljeno jadro, ki je ob apostolih položeno v čolnu. Vertikalno os pa tvori Kristus, ki stoji v čolnu zravnan z mogočno iztegnjeno desnico. Kristus je kompozAcionalno in barvno središče slike. Razburkano valovje je stilizirano, kar pripomore k še močnejšemu izrazu slike, prehaja v barvo neba in tvori močno ozadje skupini ljudi v čolnu. Slikar je podobo apliciral na naiega človeka in za naš čas. Obleke apostolov je nevsiljivo kolo-riral v naših narodnih barvah. Kristusove besede »Čemu se bojite, maloverni« pa veljajo vsem, ki v teh težkih časih obupujejo.
*
Vse te opisane slike so z ozirom na kompozicijo, vsebino in čisto slikarsko obdelavo važen mejnik v sodobnem cerkvenem slikarstvu. Škoda je le, da niso z ozirom na arhitekturo v močnejši povezanosti. To pa nika-
Načelniki sekcij:
Smuška: Natlačen Marko, stud. iur. in Arko Ludvik, dipl. iur. — Lahkoatletska z odbojko: Lončarič Rado, stud. tehn.
—	Table-teniška: Krečič Dušan, cand. iur. — Alpinska: Humar Dušan, stud. iur. — Plavalna: Novak Franci, stud. tehn.
Nadzorni odbor: Junež Stanko, cand. iur. — Slivnik Herbert, stud. tehn. — Mahnič Mirko, stud. phil.
Utrinki
Svoboda znanosti in križ na univerzi inU ne gresta skupaj. Dičen član »Iskrove sedem' indvajsetorice« je vprašal,, kako mislimo, da sc skladata svoboda znanosti in križ na univer' zi. Radovednežu bi odgovorili takoj, toda prezgodaj je »ucvrl« iz dvorane, ko je videl« da bo vsa akcija njegovih pajdašev pogorela-Zdi se nam, da možak nima pojma ne o zna' nosti, še manij pa o .križu, simbolu resnice i® pravice. Po njegovem mnenju bi se mogoče bolje skladala svoboda znanosti in f ram as on' ski emblem, ali pa peterokraka sovjetska zvezda?
Ne ve, kdo je dr. Korošec. Neki liberalni akademski »veljaček« je s skrivnostnim pri' zvokom spraševal izbrane jluriste, če firedoi kdo je dr. Korošec in kdo stoji za njim. Dvo* mimo sicer, če se je itreba s takimi vprašanji obračati na občni zbor DSJF in zato mu ni' smo tam odgovarjali, ker poznamo liberalko »trdoto« za sprejemanje argumentov. Zaenkrat naj mu zadostuje samo to, da stoji Z* dr. Korošcem večina slovenskega naroda l® da je on danes tisti, ki se najbolj1 odločno bori proti komunistom, framasonom in repubU' kancem.
kor ne gre na račun slikarja. Res, da se je poslužil nekaterih cenenih efektov, kakor po' srebrne letve, vzidane v steno, ki obroblja' jo vsako opisano sliko, dalje prisiljeno slika' nje arhitekture, predvsem pri slikah božje' potnih cerkva, preureditev oltarja ter neka' terih manjših, zgolj arhitektonskih dodatkov-Toda pri danih majhnih materialnih pogojih mu skoraj ni preostalo drugega. Z malefl' kostnimi materialnimi dodatki bi dobili kape' lo, ki bi bila že sama po sebi še lepši hran* božji in bi v njem izredno pomembne slik® Toneta Kralja še veliko več pridobile. Ka' pela kljub sedanji preureditvi nima prostor® za zakristijo. Sicer je prostor za zakristij5 sam po sebi že skoraj ustvarjen, le da bilo treba z rahlo dodatno steno zapreti sle' pi hodnik ob kapeli. V tem primeru bi s0 oltar prestavil na vzhodno stran in bi se okt*8 zaprla, katerih je sedaj preveč in ki zelo tijo harmonijo notranjosti. S tem bi bil ustvaf' jen arhitektonsko jasen in preprost prosto*'' v katerem bi bilo delo slikarja neprimerno lažje. Kapela bi tedaj izražala mnogo večjo harmonijo med slikami in arhitekturo. Tod3 kljub tem malenkostnim nedostatkom dela &• Toneta Kralja izražajo prepričevalno silo 10 močno stremljenje umetnikovo k pozitivn«1® ciljem. Umetniku Kralju k njegovemu del1* čestitamo in smo veseli, da je s tako zrelin11 deli obogatil našo slovensko umetnost, ki bo še poznim rodovom v dokaz samoniklosti na' še umetnosti.