Stran 499.
Godec Janko.
(Spisal Sienkiewicz. Poslovenil Janez R.).
Svet je zagledal slab in bolehav. Ob ležišču porodnice zbrane botre so zmajevale z glavami nad materjo in detetom. Kovačiča, — izmed vsih najbolj zvedena, — pričela je bolnico tolažiti: — Le tiho — je rekla. Prižgala bodem blagoslovljeno svečo, kajti, Vas bode tako v kratkem konec. Botra moja, spravite se s tem  svetom
—  duhovnik mora priti, da Vam da odvezo. — Ali kaj!
—  je rekla druga — deček mora biti takoj krščen; saj vidite, da niti duhovnika ne dočaka, in rečem Vam, sreča bode, ako ne bode iz njega tako strašilo.
Prižgala je blagoslovljeno svečo, vzela otroka v naročje in ga pokropila z blagoslovljeno vodo, tako da je svetlo pogledal; nato je govorila:
Krstim te v imenu Očeta, Sina in sv. Duha, in tvoje ime naj bode Janko. Sedaj pa ti duša »krščanska" pojdi tja, od koder si prišla. Amen.
No, duša krščanska pa kratko in malo ni hotela zapustiti slabotnega telesca in iti tja, od koder je prišla,
—  nasprotno! Pričela je brcati z nožicami tega telesca z vso silo, kar jo je zmogla javkati, akoravno slabotno in tožno, na kar so botre rekle: človek bi mislil, da mijavka kaka mačica, ali kaj jednacega.
Poslali so po duhovnika. Ta je prišel, opravil svoje opravilo ter se priporočil. Bolnica se je poživela. Tekom jednega tedna pa je šla že za svojim poslom.
Življenje dečka je viselo na niti, in se je o njem jedva zaznalo. V njegovem četrtem letu je na strehi kukavica nekolikokrat zakukala in obrnilo se je na bolje,
—  dosegel je, nekoliko opomogel — deseto leto. Sicer pa je bil vedno mršav in omahel, trebuh njegov je bil napet, lica upadla, njegovi predilnati, skoro beli lasje so mu padali čez bistre, široko odprte oči, katere so mirno zrle v svet, kakor bi  se  zagledale v neizmerno daljavo.
Po zimi je čepel na zapečku in tiho plakal vsled mraza, dostikrat  pa   tudi   vsled   glada,   kajti   njegova   mamica
večkrat ni imela ne drv, ne prigrizka. V poletju je hodil okoli v slamniku in srajčici, prepasani s koncem rute. Njegovi predilnati lasje so tiščali izpod slamnika, glavica pa bila podobna tičkovi. Njegova mati, — uboga najemnica — živeča od dne do dne, podobna lastovki pod tujo streho, — ga je morda ljubila po svoje, vender ga je pa tepla precej pogosto in nazivala z „mehoma, V osmem letu hodil je že kot pastirček za trumo ovac ali pa če ni bilo najti v domači koči nikakega grižljeja, šel je v gozd po gobe. Da ga tam ni raztrgal kak volk, zahvaliti se je imel božji milosti.
V obče pa revček ni kazal posebne nadarjenosti; kot pravi vaški otročaj, vtaknil je vedno, kadar ga je kdo ogovoril, prst v usta in debelo gledal. Ljudje so govorili, da ne bode dolgo živel, še manj pa, da bi njegova mati doživela ž njim kako veselje, kajti opravljati je zamogel le lahka dela. Čudno je pa to in ve se od kod je prišlo njegovo veliko zanimanje za godbo. Pri-služkaval je vsak glasek, in čim starejši je bil, toliko raje bi godel. Kedar je šel v gozd za čredo, ali po jagode, — vedno je prišel prazen domov. Niti jedne jagode ni prinesel. Ko ga je pa mati karala, ji je odgovoril boječe: — Ab mamica! v gozdu je prekrasno sviralo. O, — zaigrala ti bodem takoj, ti potepuh! — se je hudovala mati in v resnici zaigrala nad njim s kuhavnico.
Janko se je drl na vse grlo, obljuboval.; da godbe ne bode več poslušal, dasiravno so njegove misli uhajale vedno v gozd, ker je tako rad poslušal petje, brenk in žvenk. Kdo pa gode tako lepo? Ali je poznal tega godca? O da. Jelke, smereke, breze — vse je pelo, žvenkalo in brenčalo: cel gozd! — In odmev! . . . Na polju je pela vsaka travica, na vrtu za koliko cvrčali so vrabci, da so se tresle črešnje. Na večer je čul različne glasove, kateri so le mogoče v naravi in domneval, da poje in zveni cela vas. In kadar so ga poslali na delo, da raz-meče gnoj, sviral mu je veter ob vilah.
Nekoč ga je zagledal paznik, ko je stal zamišljen, oprt ob vile in prislužkal vetru, igrajočemu se ob vilah. Skočil je k njemu in mu odštel nekaj mastnih po plečih. Toda, kaj je koristilo? Ljudje so ga nazivali „Janko godec !a . . . Spomladi ušel je od doma in si napravil kraj potoka piščalko. V noč, ko so žabe zakvakale, ko se je oglasil slavec, ko so zacvrčali murčki, ko se je razlegal iz plota petelinov klic, ni mogel zatisniti očesa temuč pazno poslušal in bog ve, kaj je vse čul . . .
V cerkev ga mati ni smela vzeti s seboj, kajti, ko je cerkovnik zaigral na orgije, katerih glasovi so se zibali sedaj v višavi, sedaj v nižavi, vsplamtele so dečkove oči, potem pa zamaknil polagoma kot bi zrl popolnoma tuj svet.
Čuvaj, kateri je korakal pozno v noč po vasi, in da bi ne zaspal, štel zvezde, ali se pomenkoval s psi, videl je prav mnogokrat Jankovo belo srajčico, kateri se
Stran 500.
je potihotapil h krčmi. No, deček pa ni šel v krčmo, — ostal je zunaj, naslonil se ključen na zid in poslušal. Ha, notri se je vrtelo, da se je prah vzdigoval, in marsikateri mladenič je oprt ob svojo mladenko, prav srčno zaukal Juhe"! culo «e je potrkovanje s petami in še-gave ženske glasove. Gosli so svirale skrivnostno: „Piti čemo, jesti čemo, hopsasa8! — bas J>a je ponavljal z globokim in dostojanstvenim glasom: „Kakor Bog da, kakor Bog da"! Okna so se svetila, in zdelo se je, da poskakuje vsaka deska v krčmi, da vse peva in svira. Janko je poslušal. Oh, kaj bi on dal, ko bi imel one gosli, ko so igrale tako tiho, tako skrivnostno:
»Piti čemo, jesti čemo, hopsasa"!
Take deščice! Ha! Kje naj jih dobi, kje se sploh izdelujejo? Ko bi mu le dopustili to čudotvorno stvar vzeti v roke! Bog varuj! Dopuščeno mu je bilo le poslušati in poslušal je, dokler ni zagrmel čuvajev glas: Ali se ne zgubiš, ti pokora ! To ga je vzdramilo in pomeril jo je naravnost proti koči. Za njem je pa odmeval glas gosel: „Piti čemo, jesti čemo, hopsasa"! in ravno tako mu je bučalo v ušesih nizki bas: „Ako Bog da, ako Bog da"!
To je bilo veselja, ako je zamogel čuti gosli, naj si je bilo to na žetvi ali svatbi. Zlezel je na zapeček in ni govoril po več dni; zrl je predse kakor mačica v temi. Naposled je pa ostružil deščico ter napel žimo nanje; toda te gosli niso igrale tako milo, tako ljubko, kot one v krčmi. Žima je brenkala tiho, prav tiho, liki muham ali komarjem. No, on je pa sviral kljub temu od zore do mraka, akoravno je bil zato tolikokrat tepen, da je izgledal kot zmečkano nezrelo jabolko. Taka je bila njegova narava.
Deček je postajal od dne do dne vedno bolj mršav, le trebuh je imel napet, lasje so se mu zgostili, oči njegove so postajale večje, vodene, s solzami zalite, a lica in prša so mu upadla. Niti malo ni bil podoben drugim otročajem, najprej pa je bil podoben svojim goslam, ki so tako tiho brenkale. Malo je manjkalo, da pred žetvijo ni vsled gladu umrl. ker je-jedel le surovo repo in vsled težnje po goslih.                                         (Konec prih.)
Stran 507.
Poučni in zabavni del.
Godec Janko.
(Spisal Sienkiewicz. Poslovenil Janez R.).
(Konec )
Toda ta težnja mu je donesla slab sad.
Sluga v bližnjem gradu je imel gosli. Sviral je včasih v mraku, da bi se omilil svoji izvoljenki. Janko se je splazil večkrat skozi trtovje celo do vrat slugine sobe, da bi se nagledal gosli. Visele so na zidu, baš nasproti vrat. Deček se je zagledal vanje z vso dušo, kajti njemu so bile nedosežna, najdražja stvar na svetu, nevreden se je dotakniti. Polastila se ga je neugasljiva želja, da bi se smel gosli dotakniti le z jednim prstom, ako pa že to ne, da bi smel vsaj opazovati v njih bližini. Ubugo malo srčice je vedno vzdrhtelo pri takih mislih.
Nekega večera pa je bila slugina soba prazna. Gospoda je odpotovala že zdavnaj v inozemstvo, grad je bil prazen, a sluga je sedel na drugi strani pri svoji hi-šini. Janko, skrit v trtovju, je gledal že dolgo časa skozi na stežaj odprta vrata, na cilj vsih svojih teženj. Bila je ravno polna luna in njena svetloba je dohajala skozi okno v sobo, kjer je na nasprotni steni tvorila svetel čveterokot. Ta dpeterokot se je pomikal počasi proti goslam in konečno jih je zazrl Janko v polni svetlobi. Zdelo se mu je, da odseva od njih nekak srebrni sijaj, prav nič jednak luninemu svitu, — da, komaj je zrl vanje. Videl je natanjko nrezane stranice, strune, za-pognjen vrat. Vretenca pa so se svetila kot kresnice, a lok kot srebrna palčica.
Stran 508.
Oh, — to je bilo prekrasno, prav čarobno; Janko je gledal vedno požel ji veje. Sključen med trtovjem, uprt s svojimi lakti ob mršava kolena, zrl in zrl je z odprtimi ustmi. Sedaj ga je obhajal strah, da se ni mogel ganiti, sedaj ga je zopet tiščala neusahljiva želja naprej! Ali je bilo začarano, kali? . . . Zdelo se mu je, da so se gosli, obsijane s krasnim svitom, jele njemu bližati, kakor bi plavale po zraku. Svit je zatemnel za trenotek, a ponovil se je toliko jačje. čar, pravi čar. Med tem je pihal veter, drevje je tiho šumelo; trtje in drugo cvetje je šepetalo, in Jankotu se je zdelo, da jasno čuje :
— Idi vender Janko; v sobi ni nikogar, — idi Janko! ...
Noč je bila s vi tla, jasna. V grajskem vrtu tik rib-njaka pričel je pevati slavec, in pel je sedaj tiho, skrivnostno, sedaj zopet glasno: „Idi! skoči! vzemi!" Pošteni čuk je krožil tihotno okoli dečkove glave, rekši mu: „Ne Janko, ne!" čuk je oiletel, a slavec je ostal, trtovje in cvetje je šepetalo vedno razločne je: „Tam ni nikogar!" Gosli so zopet zasijale.
Bedna, mala, sključena prikazen je lezla oprezno in polagoma naprej, med tem ko se je slavcev glas razlegal: „Naprej! Naprej! Primi le, primi!"
Bela srajčica je trepetala vedno bližje vrat. Trtovje jo ni več zaviralo. Na pragu sobe se je culo brzo dihanje bolnih dečkovih prs. Trenotek in bele dečkove srajčice ni bilo več, na pragu je bila vidna le bosa nožica. Zastonj si priletel ti čuk še jedenkrat in viknil: „Ne, ne! Janko je bil že v sobi.
Žabe v ribnjaku so jele silno kvakati, kakor da so se prestrašile, potem pa je bilo zopet tiho. Utihnil je slavec, utihnilo cvetje. Med tem se je Janko prikral tiho in oprezno v sobo  ali trenotkoma, ga je spreletel strah.
Med trtovjem se je čutil domačega, jednako divji zveri v gošči, a sedaj mu je bilo ko divji zveri v pasti. Kretal je brzo, dihal je na kratko in žvižgaje. Obdajala ga je tmina. Tiha kresnica, priletevši od iztoka k za-padu osvetlila je ravno gosli in ubogega Jankota, kateri je čepel pod njim na vsih štirih, s kviško zabrnjeno glavo. Kresnica je odletela, luno je zagrnil oblaček in ničesar ni bilo več čuti in ne videti.
Malo zatem je začul tihi in plašljiv glav kot bi se nekdo neoprezno dotaknil strune. Naglo se je oglasil neki surov zaspani glas, pridši iz kota sobe, in vprašal jezno:
—  Kedo je ta?
Janko je zadrževal sapo, toda surovi   glas  ponovi:
—  Kedo je ta?
Žvepljenka je propraskala ob zidu, v sobi je postalo svetlo, a za tem ... O Bog! Cule so se kletve, udarci, jok dečka, klici: O Bog! — pomagajte! pasje lajanje, švigale so pred oknom svetilke, hrup na dvorišču ...
Takoj drugi dan zjutraj je stal Janko pred vaškim sodnikom.
Ga ima H soditi kot tatu? Vsekako sodnik in prisedniki so zrli na njega, stoječega pred njimi, s prstom v ustih, s prestrašenimi, izbuljenimi očmi, majhnega, mršavega, zamazanega, razbitega, on pa ni vedel, kje se nahaja in kaj zahtevajo od njega. Kako je možno soditi, tako, komaj desetletno, opotekajočo se stvarco? Ali naj ga pcšljemo v ječo ali kaj jednacega? Z deco je treba imeti usmiljenja. Naj ga vzame stražar, našteje raj mu par gorkih, da v drugič ne bodQ več kradel in stvar je končana.
—  Tako je! Prav! Poklicali so stražarja Muca.
—  Vzemi ga in naštej mu jih nekaj v spomin!
Muc je prikimal s svojo bedasto, živalsko bučo, vzel je Jankota pod pazduho kot kako mačico in nesel ga je v skedenj. Mladenič ni razumel, za kaj se gre, ali pa se je tako hudo prestrašil, kratko, niti besedice ni zinil, le zrl je kot prestrašen ptiček. Ali je vedel, kaj hočejo ž njim početi? Šele, ko ga je prijel Muc s pestjo, položil na tla, odgrnil srajčico in prijel za palico, tedaj šele je Janko zaviknil:
—  O mamica! — in kolikokrat je Muc po njem švignil, tolikokrat je zavpil: — „0 mamica! o mamica"! toda vedno bolj tiho in slabeje, dokler ni popolnoma umolknil . . . Uboge, razbite gosli! Ti bedasti, hudobni Muc! Kedo neki pretepa tako otroka? Ubožček je bil že od nekdaj majhen in slaboten in duša se ga je komaj držala.
Mati je konečno le prišla, vzela dečka saboj, a nesti ga je morala . . . Drugi dan se Janko ni mogel dvigniti, tretji dan pa je na trdem ležišču, pod težkimi konjskimi odejami izdahnil svojo dušo.
Lastovice so čivkale na črešnji, katera je rastla pred oknom, solnčoi žarek se je ukral skozi steklo in objel s svojim zlatim svitom dečkovo razmršeno glavo, objel obrazek, v katerem ni bilo niti kaplje krvi. Ta solnčni žarek pa je bil ob jednem pot po katerem je vzletela mala otrokova duša. Blagor mu, ker je v tre-notku njegove smrti nastopil široko solnčno pot, saj v življenju je bila trnjeva. Suhe prsi so se vzdigavale, toda komaj vidno, na obrazku se mu je pa videlo, kako se je poslavljal od zunanjega sveta.
Bil je večer. Deklico, vračajoče se iz košnje, so pele: „0j svet, kako si krasen"! od poteka sem so se pa culi glasovi piščalk. Janko je poslušal slednjič, kako svet poje in vriska ... Na odeji ležale so njegove iz deščic izrezljane goslice. Trenotkoma se je razbistrilo njegovo, umirajoče obličje   in  blede  ustnice so šepetale:
—  Mamica . . .
—  Kaj pa, kaj, sinko? — vprašala je mati, katero so dušile solze. — Mamica! Bogek mi bode dal v nebesih prave gosli, kaj ne da? — Kaj pa da, moj srček, kaj pa da! — je odgovorila mati; dalje ni mogla, kajti iz njenih prsi se je izvilo gorje, katero ni zamogla več zadržavati. Stokajoče so ji uhajale besede: „0 Jezus! o Jezus!" padla je z obrazom na trohnelo omaro in pričela
tuliti, kot bi zblaznela ali kot človek, kateremu je smrt iztrgala najdražje . . .
Njega v resnici ni bilo več. Ko je dvignila glavo in pogledala na otroka, bile so oči malega godca odprte, toda nepremične, obličje resno, mračno in odrevenelo. Solnčni žarek je izginil . . .
Počivaj v miru. Janko! Slednjega dne se je gospoda povrnila iz Italije, — tudi gospodična in njen ženin. Ta je rekel: — Quel beau pays que V Italie. — — Umetniški narod. On est heureux de chercher la — bas destaleuts et de les protiger . . . — je pristavila gospodična.
Na Jankovem grobu so šumele breze . . .
Stran 509.