12
Politične  stvari.
Nemško-avstrijsko liberalno novinarstvo
in vzhodno vprašanje.
Zaloat prešine človeško srce, ako vidi okrog sebe le sovražne obraze, med katerimi se tu pa tam skriva kako pomilovalno obličje. Prav taka se godi človeku, ki prebira dandanes tako imenovane „liberalneu novine. Liberalni listi namreč, vkijub temu, da zaairom govorš o človekoljubji, o ljubezai do bližnjega, od obojega niti najmanjše črtice ne pokažejo nasproti tlačenim jugoslovanskim bratom. Njihov liberalizem je to, da povišujejo ono ljudstvo, ki je neplodno storilo celi Balkanski polotok; njih človekoljubje je to, da se v divjem srdu zaletujejo na nesrečne žrtve Turške krutosti, namesti, da bi se obrnili v pravični jezi na ostudne Turke, zatiratelje „svobode in napredka". Da! čudno se mora zdeti človeku, ko bere turško „Presso", judovski „Neuea Wiener Tagblatt" in druge take liste ter vidi, da bi v svoji pijanosti radi pritiskali na prša „mučenike" Turških Slovanov. Srbi in Črnogorci so jim „popadajo6i psi", ki zaslužijo biti ostro pokorjeni od svojega gospodarja, nikakor pa ne, da bi se za-nje zanimali za-padni narodi Evropski. Ko so pred malo leti pozdravljali z veseljem osvobodenje (?) Francosko nemške Lo-tringije in Alzacije iz Francoskega jarma, njim zdaj niti ne pride na um, da bi svobodo privoščili tudi Jugoslovanom.
Ko se diplomati, prepričani pravičnih zahtev Jugoslovanov, trudijo in mučijo, da bi rešili mirnim potom jugoslovansko vprašanje, oni zabavljajo ;,skopi damiu, Evropski diplomaciji, trde, da se sama sili pod Ruski vpliv „severnega medveda", ki bode pokončal sad omike, truda in borbe mnogih stoletij pri zapadnih narodih. Papirno ustavo, s katero je osrečil Midat-paša ,,otoman-sko" državo, od katere nihče nič ne pričakuje, hvali-sajo in povzdigujejo v nebo, češ, da enake ustave ne vživa niti Avstrija niti Nemčija, Ruska vlada pa je gol despotizem proti prihodnji svobodi Turški. Cesar pa še pri lahkomiselnih bralcih ne opravijo s tem, mislijo doseči na drugi poti, namreč da skličejo že stokrat prekuhano pošast panslavizma na dan, tako, da lahkoverni nemčurski filistri že vidijo v duhu krive sablje in zaraščene obraze Ruskih kozakov, ki strašno gospodarijo in v imenu panslavizma vničujejo vse plode Evropske olike, kajti panslavizem jim druzega ni, nego gospodstvo Rusko — gospodstvo krutosti. In tako je skoro vse liberalno novinarstvo, počenši od Ljubljanskega „Tagblatta" do Dunajske „Presse". Ako ima kak list morebiti še nekoliko poštenosti, ne upa si tega odkrito povedati, kajti bati se mu je, da se ne zaleti vsa druhal va-nj in ga ne uniči.
Od kod toraj   ta žalostna  prikazen v Avstriji,   ki
vendar je mogočna postala vsled bojev s Turci, in more
tudi le po istem potu doseči svojo zgodovinsko nalogo?
Vzrokov je mnogo, pa bode naj zadostno, da le p o-
giavitneja omenim.
Prvi in gotovo poglavitni vzrok je zguba p ravnega čuta. V svoji strasti in zagrizenem sovraštvu do vsega, kar je slovansko, pozabil je liberalizem, da tudi Slovan je človek , da se tudi njemu spodobijo pravice, ki jih vživajo drugi narodi. On skuša razdjati in podkopati vse, kar stoji, zraven pa nima dovolj moči, da bi stvaril kaj druzega, kaj novega, kaj boljega. Nade, ki smo jih gojili Slovani že toliko stoletij, skuša vničiti in nas s tem storiti še bolj nesrečne, v resnici pa so mu bolj pri srcu Turški loži nego Turška država.
Ne manji vzrok tacega počenjanja je pa tudi leh-komišljenost bralcev omenjenih listov. Le poglejmo starega birokrata ali kakege druzega „spies8bur-gerja", beroča ,,Presso", kedar grdi Slovane, kako se jima obraz sveti in kako prikimujeta psovkam, katerim bolj verjameta nego svetemu evangeliju, zraven se pa ne potrudita, da bi reč pregledala natančneje in se prepričala, je li tudi resnica to, kar bereta? In taka je večina časnikarskih bralcev, ki mora kaj imeti, da si preganja Čas in zatoraj z veseljem sprejme vsako reč, ki jo more spraviti iz lene zaspanosti, ne glede, je li resnica ali laž.
Tako je liberalno novinarstvo nasproti nesrečnim, pod Turškim jarmom hrepenečim bratom, katero nič manj ne napada Rusije, ki je prevzela sveto nalogo polajšati žalostno stanje Slovanov na Balkanskem polotoku. Miroljubivost Ruskega čara tolmači za strah pred Turško silo, ki po njegovih mislih zdaj neki ima na razpolaganje več vojakov nego Rusija. Ne boje se trditi, da Rusom primanjkuje denarjev, čeravno ves svet ve, da ima Rusija več denarja in denarstvene moči, nego druge države, čeravno nje ne podpirajo (pa tudi ne molzejo) judovski Rotšildi. In dalje prašamo: ni li Rusija nič storila v 20 letih miru, ni si li pridobila v Krimski vojski nikacih naukov? Da! zapadni Evropi se še sanja ne , kak napredek je storila Rusija v zadnjih desetletjih , kar nam svedoči že njeno premišljeno diplomatično vedenje. Največ napadov pa trpi Rusija zavoljo bolezni glavnega načelnika južne armade kneza Nikolaja, o kateri trdijo, da je le izmišljena, ter iz tega sklepajo, da je Rusiji žal, da je začela rožljati s sabljo in bi se boju rada odtegnila. Nam pa se nikakor čudno ne zdi, da postane kdo mrzličen , posebno ako biva v močvirnih krajih na Prutu, kajti kaj druzega je, vojsko spravljati na papirji, kaj druzega se tega dejanstveno vdeležiti. Prepričani smo pa tudi, da v Rusiji ni samo veliki knez Nikolaj za to sposoben, ampak ima ona še mož, katerim bi smela ta posel zaupati.
Tako se liberalno novinarstvo vede nasproti vzhodnemu, za nas Slovane preimenitnemu vprašanju. Take so njegove fraze o ,,svobodi, omiki, napredku"! Ni li to mračnjaštvo, ki žali vsacega resnicoljubnega človeka? Tako sodi vsak umen pa posten človek, — tako sodijo povsod, kjer ni javno mnenje v rokah po zlatu in srebru hrepenečega židovstva.
Proč toraj s takimi „liberalnimi" listi med Slovenci!
13