Iz dnevnika mladega
Šiškarja
Ponedeljek
Včeraj se v naši bajti ni dosti dogajalo, ker je ata preganjal mačka, mama pa ga je zaradi tega sekirala in to sploh ni nobena posebnost v naši lodbini. Zadeva je ležala v tem, da je bil (a maček cilkoholnega poiekJa in še boJ; v dejstvu, da naša mama tovrstne »živali« jako težko prenaša. Torej, vsa zadeva izhaja z Ra-, šice, kjer sva z očetom soaelovala na proslavi ob občinskem piazniku. Se pravi, ata se je udej-stvoval med štanti šišenskih gostincev, jaz pa sem opazoval njega in še nekatere druge zw-deve, tako da mi res ni bilo dolgčas. Piav po-sebnega haska od atove turneje pravzaprav nili ni bilo, kei je dobil brenčečo bučo in škripa-jočo denarnico — hec je pa le bil. Pa čepiav sem bil jaz bolj lačen kot sit ob tistih malošte-vilnih tevapčičih, ki mi jih je podaril naš so~ sed, bolj znan po lunkciji očeta mojega kompa-njor.a Jožkota. Najprej sem mislil, da so le-ti mišljeni kot spominčki ali kaj podobnega, po-tem pa sem uvidel, da nekateri to jedo in sem sam stoiil isto. Bili so še kar, samo škoda je, ker sem izgubil nekaj manj kot tri čevapčiče, kar sploh ni bilo čudno, saj tudi ob noimalni vidljivosli ne vidim najbolje ... Sicei pa se /e ata poleg vsega še jako srdil na avtomobiliste, ki so dobili nalepke (on pa ne, čeprav ima men-da neke blazne veze na občini) in so se vesclo turali mimo nas. Najbolj ga je kajpak togotila resnica, da je pa Jožkotov ata dobil nalepko in je bil tudi tozadevni Jožko prav nemarno va-žen. Najraje bi ga poknil za uho, toda kei mi je že sosed tako prijazno nabavil čevapčiče, sem mulcu tokiat oprostil. ¦ .
Torek
Danes smo se z atom peljali v mesto in bi le-on kmalu povsem popenil. Zopet so se nam-reč cestaiji posluževali lepega ljubljanskega običaja, da je treba risati črte po cestah ravno ob konicah, ko je najhujši piomet, tako da /e bila po asialtu zopet naravnost prisrčna gužva. Jaz ne vem, kaj je očeta lako razpenilo, saj je bilo navsezadnje še kai zanimivo.
Sestia je ob tem porekla, da se grejo pač rentabilno izkoriščanje kapacitet. Namreč, če bi barvali ceslo ponoči, bi jih preklinjali le redki polnočni vozniki in to vsekakor ne bi imelo velikega eiekta ter kiasote kot podnevi, ko jih za isto plačilo prekHnja nekaj tisoč duš in turistov. Temu se menda, tako je komenti-iala sestra, reče pioduktivno barvanje oziroma preklinjanje, nakar je ata od jeze zaiipnil in skoiaj mknil enega črlalca črt. Možakar se je izmuznil, toda glavno je, da se mu je polilo malo baive in je kiksnil linijo. Ata se je zatem malo pomiril, zato je bilo potem do nadaljnjega dolgčas ...
Srečko