ne- največjo Veliki petek, yelika noč. Dva dneva, veliki petek in velikonočna delja navdajata verno kvščaiisko srce z žalostjo pa tudi z največjim veseljem. Kajti spominjata nas na britko trpljenje Jezusa Kiistusa in na njegovo častito vstajenje. Nasprotne reči sledijo, druga za drugo in se vendar čudovito vjemajo. Zalost se umakne veselju, smrt rodi življenje, greb dobi odpusčenje, kazni sledi milost, sramota postane čast, največje ponižanje se spremeni v največjo poveličanje. Svet je odrešen. Sin božji v človeški podobi postane vredna žrtva, 6egar kri greha opere ves svet. Božja milost nam je zopet naklonjena, paradiž zopet odprt. Sramotni križ je znamenje najslavniše zmage. Ia kder so veliki petek bile zbrane najostudniše pregrehe, da nedolžno jagnje ubijejo, ondi so se velikonočno nedeljo glasili nebes angeli in ozuanovali, da je Kristus vstal iu da zopet živi! Da, Kristas zopet živi in nikoli več ne umerje. Živi pa na mnogi načiu; prvič v nebesih, drugič v presvetem Zakramentu in tretiič v svojih vernib, v katoliški Cerkvi. Ta je njegovo telo. Verniki so njegovi udi. Kaj čuda tedaj, ako je življenju Gospodovemu podobno življenje sv. Cerkve! Zivljenje iii smrt Jezusova je predpodoba iu prerokovanje življenja in trpljenja st. Cerkve. To pa je včasib toliko očitno, da se človek nehote spominja evangeljskih besed, katere v sv. pasijonu beie. 1) -Tedaj je djal Jezus: moja duša je žalostna do smrti", in: ,,njegov pot je postal, kakor krvave srage tekoče na zemlio". Kolikokrat so cerkveni pastirji in kako milo že molili h Bogu ia vzdihovali, ker so čulili, da se novo preganjanje bliža? Po genljivib besedah so opominjali in svarili vernike, naj bi se zdramili, naj bi bedeli zoper sovražuike. Toda večjidel bilo je zastonj. Pieveč so nemarui in mlačni. Še niti poslušati uečejo pastirskega glasu. ,,Kajti njib oči so bile zadremane". In med tera, ko so ljudje diemali in spali, prišel je sovražnik in zasejal ljulike neverstva in razuzdanosti in pregreb, da je groza. 2) ,,Kakor nad razbojnika ste prišli zmečiin koli. Vsaki dan sem bil pri vas v tempelnu in nisteiztegnili rokena mene — alitajevasaura inteme oblast; ino hlapci Judov soJezusapopadli inso ga zvezali". Kedar se vsled nase nemarnosti nasprotniki sv. vere .utijo dovolj močni, tedaj začnejo s sv. Cerkvo ravuati, kakor s kakim nevarnim razbojnikom. Zvežejo njej roke in noge z brez8tevil_imi, in sploh prav nepotrebnimi postavami, da se ne more nikakor gibati. Povsod njo začnejo nazaj pebati, njeno sveto delovanje ovirati, njeno širenje braniti. Dajo na primer postavo zoper pridgarje, zoper misijonarje, zoper božja pota in piocesije, zoper bratovsčine, zoper menibe in nune, t. j. zoper prostovoljno življenje po 3 Jezusovih nasvetih, potem postavo zoper krščansko izrejo otrok, zoper cerkveno odgojitev novih mešnikov, zoper svobodno uastavljenje cerkvenih služebnikov po njibovib škofih in papežu, zoper praznike, zoper krščanski zakon itd. Tako s postavami zvežejo sv. Cerkvo. Na Pruskem pa njo že križajo. Hočejo njo popolnem uničiti. Upijejo po vsem Nemškem: .tni imamo postavo ino pb postavi mora umreti". 3) nKaterega bočete, davam spustim? Baraba ali Jezusa? Rekli so: Baraba". Med tem ko sv. Cerkvo, oznaniteljico resoice in mater prave svobode zvežejo, pa izpustijo in prostost dovolijo vsem nasprotnim silam, zmotam in spakarijam, da ljudstvo begajo in zageljujejo zoper sv. Cerkvo kričati: križaj njo! Na Svicaiskem, postavimo, prepovedujejo celo zasebno službo božjo po bišab. Ali nesraiuno rogovilenje frajmaurerjev in bogakletuih pisačev je popolnem na prosto voljo daao. Tuikov, Judov, Luteranov se nihče ne takne, Cerkva božja se pa preganja. Zato pa raste nesramnost, nepokoršina, tatbina, goljnfija in uruaijanje. ,,Baraba je pa bil razbojnik!" 4) -Vojaki 8 0 tedaj, kedar so bili Jezusa križali, vzeli njegova oblačila. Zveličarja so oropali. Takista se zdaj godi sv. Cerkvi in njenim pastirjem od papeža y Rimu do poslednjega kaplana na Nemškem. Na Švicarskem so Katoličanom skoro vse cerkve in farovže in samostane izdrli. Bismaik trga ravuo zdaj na Pruskem posledujo obleko iz telesa sv. Cerkve. Se pobiranje miloščine za preganjane duhovne hoče prepovedati. Le kateri svojo vero zataji, ta dobi pruskih tolarjev — če ne pa naj gladu — premine. No in zdaj je mera skoro polna! Kajti beremo: 5) Kojepastotnikvidel,daje(Jezus) tako upijoč izdabnil, je rekel; Resnično, ta človek je bil božji Sin". ,,Ino množica teb, kateri so zrayen bili ino videli, karsejegodilo,jenaprsa trkala in se rračala". Neusmileno posilstvo vzbudi sv. Cerkvi naposled sočutje pri vseh boljših ljudeh. Čadovita zvestoba in stanovitnost pastirjev dela ljudi zopet in bolj pozorne na svete resnice in skrivnosti božje. Kmalu gprevidijo, kako strabovito so — zašli. Nevoljni otresejo iz sebe jarem neverstva in se vračajo zopet k sv. katoljški Cerkvi. Tudi poskriti Jožefi in Nikodemi se zopet prikažejo — in skrbijo z bogabljubnimi ženami vred za Jezusovo telo, t. j. za kinč in slavo sv. Cerkve. Tudi splašeni učenci se vračajo z gorečim sreem. Sv. Cerkva učaka po hudib stiskah in preganjanji novo dobo zmage, veselja in slave. In tako se bo godilo — dokler Sin božji dragič ne pride v svoji časti na oblakib neba. Tedaj se bo trpeča Cerkva za vselej spremenila v zvelicano zbirali.če izvolenih v nebesih, kder se bodo obhajale večne letnice iu glasila večna aleluja. —