Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 29UDK 332.133.4(497.1)"1974/1992" Neven Borak* Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo V Jugoslaviji so od samega njenega začetka vedno delovali integracijski in dezintegracijski dejavniki. Med njimi je vedno potekal boj za nadvlado. Poleg ustavnih kriz, ki so državo pretresale vsakih deset do petnajst let in so vsakokrat vodile v iskanje sožitja med njenimi deli in centralno oziroma pozneje zvezno oblastjo, so nanjo ves čas vplivali tudi mednarodni dejavniki. Nastala je v času, ko so z zgodovinskega odra odšli trije veliki imperiji, na njeno končno usodo pa je morda še najbolj vplivala uspešnost ameriškega boja proti svetovnemu socia- lizmu in komunizmu, ki je z zatonom ZSSR in združitvijo Nemčije omajal geo- politične podlage jugoslovanske države. Te prelomnice sodobnega sveta so od- prle prostor za vnovično okrepitev dejavnikov dezintegracije. Povojna blokovska razdelitev sveta je Jugoslaviji dajala pomembno zunanjo oporo, ki sicer ni pri- krivala gospodarskih, političnih, socialnih in siceršnjih problemov države, zago- tavljala pa ji je sprejemljivost za mednarodno okolje. Nekateri scenariji, delani v času blokovske razdelitve sveta, so predvidevali možnosti njenega razpada, pred- vsem zaradi posega sovjetskega bloka, ki bi sprožil mednacionalne konflikte.1 Geopoliti čni prelomi so spodmaknili o čitno krhko notranje ravnovesje med različnimi procesi, ki so potekali znotraj države med republikami in med ra- zličnimi družbenimi skupinami, ki so jih sprožale. Ob zunanjih spremembah in pod njihovimi vplivi pa so se sprostili mo čni notranji naboji. Razkritje kriznih razmer v Jugoslaviji je v za četku osemdesetih let okrepilo interes za analiziranje jugoslovanskih izkušenj, predvsem vsega tistega, kar je vplivalo na krizo države. Po teži gledano je na prvo mesto prav gotovo sodilo ves čas prisotno srbsko nezadovoljstvo s politi čnim in gospodarskim položajem njihove repub- like v Jugoslaviji. Zavladala je »apokalipti čna kultura, ki se je obrnila vase, obremenjena z iskanjem pomena in pripravljena postaviti pod vprašaj temeljne politične in družbene vrednote skupnosti. Skupaj z nespoštovanjem norm /.../ je torej znak /.../ globoke socialne negotovosti in je lastna razvitim družbam, ki *Ddr., izredni profesor, svetovalec guvernerja , Banka Slovenije, Slove nska cesta 35, SI–1505 Ljubljana; e-naslov: neven.borak@gmail.com 1 Gavriel D. Ra'anan: Yugoslavia After Tito: Scenarios and Implications. Boulder, Colorado 1977; Andrew Borowiec: Yugoslavia Af ter Tito. New York, London 1977. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 30nazadujejo. Njena odprtost za nove radikalne rešitve izhaja iz ob čutka /.../, da je sistem prišel na to čko zgodovinskega obrata, da se je čas iztekel.«2 Korenine gospodarske dezintegracije so številne. Najdemo jih v prislovi čnih razvojnih razlikah med sestavnimi deli Jugoslavije, v družbenoekonomski ure-ditvi in v mednarodnem okolju. Po drugi svetovni vojni je Jugoslavija iskalanekapitalisti čen okvir, ki bi skladno z marksisti čno usmeritvijo odpravil izko- riščanje človeka po človeku, naroda po narodu, glede na komunisti čno oceno jugoslovanskih izkušenj med obema svetovnima vojnama pa tudi zmanjšal mož-nosti tujega imperialisti čnega ali kolonialnega izkoriš čanja. Vendar je tudi sama družbena oziroma ekonomska ureditev preširoka, da bi samo nanjo obesili vzroke za dezintegracijo. Kot vsaka ureditev je tudi ta hotela okrepiti integrativne, povezovalne dejavnike. Znotraj okvira, ki ga je ponujala,so vzroki dezintegracije ležali v iskanju prevladujo čega gospodarskega modela oziroma pogleda na gospodarske prioritete države in njenih sestavnih delov. Toiskanje je vplivalo na politi čno in državno ureditev. Razprave o vlogi republik, pokrajin in federacije, zlasti o porazdelitvi gos- podarskih vlog med njimi, so se za čele že sredi petdesetih let. Prepletale so se z razpravami o vlogi plana in trga, o centralizaciji in decentralizaciji. Tako ime-novana mala reforma iz leta 1961, znana kot nova ekonomska ureditev, je spod- budila tudi odprto akademsko razpravo o gospodarskih vprašanjih, ki sta jo zaznamovali zlasti t. i. Rumena knjiga 3 in Bela knjiga.4 Skupini ekonomistov, ki sta ju pripravljali, sta razloge za poslabšanje gospodarskih gibanj sicer videli vdecentralizaciji, kljub temu sta podprli nadaljnjo decentralizacijo in avtonomijo samoupravnega sistema s tržnim mehanizmom in znanstveno utemeljeno eko- nomsko politiko. Tretja skupina je ob podobni oceni posledic decentralizacijeizhod videla drugje, v ve čji centralizaciji. 5 V razpravi o osnutku nove ustave leta 1962 je ta skupina menila, da je v predvidenih spremembah družbeno-ekonomske ureditve podcenjena vloga plana kot koordinacijskega mehanizma. Obema skupinama je besedo za nekaj časa vzela konstrukcija družbenega do- govarjanja in samoupravnega sporazumevanja kot tretjega koordinacijskegamehanizma, ki se je uveljavil z ustavo iz leta 1974. Nekateri udeležencirazprave so se četrt stoletja pozneje poistovetili s stališ či Memoranduma SANU (Srbske akademije znanosti in umetnosti). Tisti, ki so iskali na čine združevanja 2 Pedro Ramet: Apocalypse Culture and Social Ch ange in Yugoslavia. V: Yugoslavia in the 1980'. Boulder, Colorado 1985, str. 3. 3 Uzroci i karakteristike privrednih kretanja u 1961. i 1962. godini. Savezni zavod za privredno planiranje, Dokumentaciono-analiti čki material 7. Beograd, oktober 1962. Njegovi avtorji so bili Branko Čolanović, Dimitrije Dimitrijevi ć, Vladimir Frankovi č, Branko Horvat, Ivo Peri- šin, Vladimir Pertot, Vladimir Stipeti ć, Vidosav Tri čković in Pavle Vasi ć. 4 O nekim problemima privrednog sistema. V: E konomski pregled, 1963, št. 3–5. Njeni avtorji so bili Savka Dab čević-Kučar, Drago Gorupi ć, Rikard Lang, Milan Mesari ć, Ivo Perišin, Ja- kov Sirotkovi ć in Vladimir Stipeti ć. 5 Denimo Radivoje Davidovi ć, Miloš Macura, Nikola Čobeljić in Kosta Mihailovi ć. Prim. Dis- kusija ekonomista o prednacrtu ustava. V: Ekonomist, 1961, št. 3–4, str. 439–517. Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 31samoupravljanja in družbene lastnine s trgom, so se po časi umikali s prizoriš ča, čeprav je nekaj najplivnejših predstavnikov svetovalo še zadnjemu predsedniku zveznega izvršnega sveta. Oblikovanje uspešnega gospodarstva in trdne države na temeljih politi čnega in ekonomskega federalizma ni uspelo. Ljubo Sirc je zapisal: »Jugoslovanskikomunisti so zapeljali gospodarstvo države v slepo ulico, ker so 'prou čevali izključno čiste teorije marksizma in politi čne ekonomije', namesto da bi upo- števali gospodarska dejstva iz življenja. Tito je to priznal in je pogosto po-navljal, da je bilo lažje zrušiti stari režim in zmagati v zadnji vojni kot pa po-staviti delujo č gospodarski sistem.« 6 (Navdihovali pa so se tudi s Proudhonovo vizijo socializma (Pierre-Joseph Proudhon je po ekonomskih pogledih veljal za socialista, po državno-politi čnih pa za anarhista), o katerem je leta 1970 fran- coski ekonomist Jean Barnal menil, da »je pisal za danes in za jutri, danes jekritika kapitalisti čne družbe, jutri bo naš čas, v katerem se bodo uresni čile Proudhonove ideje o politi čni decentralizaciji (avtonomnih, svobodnih ob činah, federalnem regionalizmu, ki tvori člen med nacionalnim in internacionalnim federalizmom), samoupravljanju in delavskem pluralizmu. Skratka, Proudhon vzadnjih desetletjih dvajsetega stoletja navdihuje razli čne zgodovinske poizkuse oblikovanja samoupravne družbe.« 7 In če se je en del jugoslovanskih komunistov z Edvardom Kardeljem na čelu poistovetil s Proudhonovimi pogledi (iz poglavja Temelji tretje družbene for - macije njegove knjige Kaj je lastnina ), izraženimi z besedami: »Kon čal sem delo, ki sem ga želel napisati; lastnina je premagana; nikoli ve č se ne bo vzdignila,« se je drugi del jugoslovanskih komunistov poistovetil z njegovimi trditvami, da »se proizvodi kupujejo samo s proizvodi; da je pogoj vsake me-njave enaka vrednost proizvoda in da je svobodna asociacija, svoboda, ki seomejuje v zagotavljanju enakosti v proizvodnih zmožnostih in enake vrednostiv menjavi, edina ureditev možne družbe, edine pravi čne, edine resni čne«. 8 Če so prvi sledili idejam drugega francoskega socialista Louisa Blanca, ki je menil, da se lahko družbena preobrazba doseže z oblikovanjem delavskih proizvajalnihasociacij, ki bi bile organizirane z državnimi sredstvi, pa je druga skupina sle-dila njegovim besedam, da je »država bankir revnih«. 9 Jugoslovanska ureditev, ki se je razvila po drugi svetovni vojni in zlasti v sedemdesetih letih, je kazala precejšnjo težnjo, da postane Proudhonova aliBlancova družba, v kateri bi te asociacije imele za nalogo, da »konkurenco ubi- 6 Ljubo Sirc: The Yugoslav Economy Under Self Management. London 1979, str. 247. 7 Jean Barnal: Proudhon, pluralisme et autoge stion, I–II. Paris 1970, citirano po Mile Joka: Preteče naučnog socializma : od francuske revolucije do Komunisti čkog manifesta (1795– 1848). Zagreb 1978 (dalje Joka, Prete če naučnog socializma), str. 186. 8 P. J. Proudhon: Qu'est-ce la propriete?: on Rech erches sur le principe du droit et du gouverne- ment. Paris 1849, citirano po Joka, Prete če naučnog socializma, str. 196. 9 Louis Blanc: Organisation du travail. Paris 1839, citirano po Joka, Prete če naučnog socia- lizma, str. 213. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 32jejo s konkurenco«, in se je znašla v »kontradiktornih razmerah, v katerih se je medregionalna konkurenca v razporejanju sredstev /.../ čeprav utemeljena z marksistično argumentacijo, neizogibno spremenila v konkurenco med narodi. Vprašanja, katere so prioritetne bazi čne ali predelovalne panoge (koncentrirane v različnih regijah) in katere objekte, luke, proge ali avtoceste najprej graditi, so se spet »/.../ odprto interpretirala kot nacionalna vprašanja v najširši javnosti. Politični voditelji, ki so zagovarjali lokalne in ekonomske interese, so bili obravnavani (in so tako tudi videli sami sebe) kot nacionalni liderji, ki branijoživljenjske nacionalne interese.« 10 Jugoslavija je bila gospodarska skupnost, ki je za (kon)federalizacijo države potrebovala primerne skupne institucije in mehanizme za nemoteno delovanje.11 Republiška (narodna) gospodarstva so bila dejstvo, kar samo po sebi ni bilo problemati čno. Nerešena vprašanja so se nanašala na delovanje notranjega trga, ki od udeležencev zahteva pla čilno-bilan čna prilagajanja med njimi samimi, torej znotraj skupnosti kakor tudi med njimi in pravo tujino, ter na problem zmanjševanja razlik med deli skupnosti, torej med republikami in pokrajinama. To privle če na dan dve vprašanji: vprašanje gospodarske politike skupnosti in oblikovanja njenih institucij za vodenje fiskalne in denarne politike skupnosti invprašanje gospodarske politike njenih članic (posameznih delov), zlasti njiho- vega prilagajanja spremembam na trgu skupnosti in zunaj nje. Iskanje odgo- vorov na ta vprašanja se je prepletalo z iskanjem ravnovesja med centralizacijoin decentralizacijo, z bojem za obvladovanje centra in bojem proti centru. Tako je na primer srbska zahteva po posebnem položaju ožje Srbije (brez pokrajin) pri oblikovanju in vodenju jugoslovanske ekonomske in razvojne po- litike, ki se je pojavila v prvi polovici osemdesetih let – v bistvu pa je pomenilazahtevo po treh politikah, eni za ožjo Srbijo, drugi za manj razvite in tretji zarazvite dele Jugoslavije –, na koncu, skupaj s slovensko zahtevo, da prihodnjakonfederacija v gospodarskem pogledu ostane samo še skupnost za svobodno trgovino, pripeljala do tega, da so deli nekdanje gospodarske in državne skup- nosti postali lo čene države z lastnimi narodnimi gospodarstvi. V enem sta si bila oba antagonisti čna pogleda enotna: obstoje če razlike v razvitosti med republi- kami in pokrajinama so po ocenah presegale razlike med regijami v drugih državah ali razlike med državami Evropske skupnosti, zato so same po sebi narekovale oziroma terjale nove in druga čne rešitve. Prvi pogled je meril na doseganje razvojne konvergence med republikami, drugi je v nakopi čeni ra- zvojni divergenci videl ovire za svoje aspiracije. 10 Dennison Rusinow: Nationalities Policy and the 'National Question'. V: Yugoslavia in the 1980s. Boulder, Colorado 1985, str. 131–166. 11 Tako kot jih potrebuje Evropska unija ali jih imajo tudi ZDA. Prim. Lawrence Lindsey: EMU: An American View. V: Financial Times, 27. 11. 1996, str. 11. V ekonomski teoriji se uve- ljavlja novo ime za disciplino, ki se ukvarja z delovanjem ekonomske unije, in sicer znotraj- državna makroekonomika. Gl. Gregory D. Hess, Eric van Wincoop: Intranational Macroeco- nomics. Cambridge 2000. Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 33Proces dezintegracije je presenetljiv tudi v primerjavi z geopoliti čno vlogo Evropske skupnosti, ki je nastajala po ameriški zamisli o odpravi antagonizmov med Francijo in Nem čijo in s tem odpravi napetosti znotraj Evrope, resda tudi kot oblikovanje u činkovite tvorbe za zaustavitev sovjetskega prodora. Sama po sebi se ponuja primerjava s trditvijo, da je bilo jugoslovansko vprašanje prav-zaprav razreševanje srbsko-hrvaških odnosov in iskanje mednacionalnega so- žitja jugoslovanskih narodov z oblikovanjem jugoslovanske federacije kot na- čina urejanja mednacionalnih odnosov. Zdi pa se, da je bilo v jugoslovanski federaciji vendarle temeljno vprašanje srbsko vprašanje. Ponuja se tudi primer-java vloge Nem čije na evropskem trgu in nemškega vložka v delovanje evrop- skega notranjega trga ter vloge Slovenije na jugoslovanskem trgu in njenega vložka v njegovo nemoteno delovanje. Politi čne in gospodarske težnje v Jugo- slaviji, posebno tiste po letih 1965/1974, ter aspiracije politi čnih elit, ki so pri- peljale do krvavega razpleta jugoslovanske krize, nas tesno povezujejo z vlogopartije, njenega obstanka na oblasti in njene vloge v pripravi demokrati čnega preoblikovanja jugoslovanske družbenopoliti čne ureditve, države in gospodar- stva. Če vzamemo Jugoslavijo pod drobnogled kot gospodarsko skupnost, potem lahko postavimo vprašanje, ali je imela vse institucije, potrebne za delovanje take skupnosti. Do odgovora na to vprašanje lahko pridemo z izbrano eko- nomsko analizo oziroma z naslonitvijo na ekonomskoteoreti čni okvir. Ta okvir je dan s posplošitvijo temeljnih zna čilnosti medregionalnega prilagajanja zno - traj enega gospodarskega prostora. Ta gospodarski prostor je lahko nacionalno gospodarstvo, lahko pa tudi nadnacionalni prostor oziroma popolna gospo- darska unija. Ni treba namre č posebej dokazovati, da se presežki in pri - manjkljaji pojavljajo v medregionalni trgovini tako kot v mednarodni trgovini.Med regijami, enako kot med državami, obstajajo ob čutne razlike v dohodkih, premoženju, nezaposlenosti in v splošni gospodarski in družbeni razvitosti. Nekatere regije laže prodajajo svoje blago in storitve drugim regijam. Obstajajo tudi medregionalne migracije. Čeprav so tokovi blaga, storitev, sredstev in ljudi očitne sestavine pla čilno-bilan čnih problemov in prilagajanja, pa jih, ko gre za odnose med regijami, praviloma ne ozna čujemo za takšne. Dejstvo, da se for - malne medregionalne pla čilne bilance ne izdelujejo in da se o njih ne poro ča, ni opravičilo, da bi imeli probleme medregionalnega prilagajanja za manj po - membne in kakovostno druga čne od problemov mednarodnega prilagajanja. Gospodarska skupnost je pojem, ki se uporablja za skupnost držav. Skupek republik/pokrajin v nekdanji Jugoslaviji po letu 1974 lahko obravnavamo kot gospodarsko skupnost najvišje stopnje – kot denarno unijo, v kateri udeleženke podredijo svojo denarno suverenost skupnosti, ohranijo pa nekatere druge po-litike, na primer fiskalno in dohodkovno. Carinsko politiko do tretjih državoblikujejo kot skupno politiko, dogovoriti pa se morajo o delitvi carin. Prenos denarne suverenosti na raven skupnosti pomeni, da članice izgubijo pomemben instrument pla čilno-bilan čnega uravnovešanja tako v odnosih z državami zunaj Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 34skupnosti kot v odnosih znotraj skupnosti. Če se zadržimo znotraj skupnosti, potem je odsotnost te čajnega mehanizma treba nadomestiti z dvema drugima mehanizmoma – z mobilnostjo delovne sile in s fiskalnimi prenosi (transferji)sredstev. Kot bomo videli, sta bila oba nezadostna. Z drugimi besedami, obstojpopolne gospodarske skupnosti oziroma denarne unije predpostavlja obliko-vanje institucij, ki imajo znotraj gospodarske ureditve in gospodarske politike nalogo, da nadomestijo manjkajo či instrument pla čilno-bilan čnega prilagajanja med sestavnimi deli. Če pojem pla čilno-bilan čnega prilagajanja razumemo tudi kot problem vodenja razvojne politike v skupnosti v razmerah, ko en njen delrelativno napreduje, drugi pa relativno zaostaja, naletimo na problem regio- nalnih razlik znotraj Jugoslavije in mehanizmov njihovega zmanjševanja, med katere sodijo tudi prenosi sredstev. Oblikovanje gospodarske skupnosti sodi po nizozemskem ekonomistu Janu Tinbergenu med tako imenovane pozitivne integracije, pozitivne zato, ker negre le za opustitev omejitev za svobodno gospodarsko delovanje med razli čnimi deli skupnosti (negativno integracijo), temve č tudi za oblikovanje institucij in ekonomske politike, ki morajo podpirati delovanje integracije oziroma uresni-čevanje njenih ciljev. 12 Okvir za tako pozitivno integracijo je treba poiskati v ustavni ureditvi. V sedemdesetih letih preoblikovana jugoslovanska federacija je bila »sporazumna« ali »dogovorna« federacija: »Pri nas je prihajalo do med- nacionalnih trenj in konfliktov med federacijo in republikami zmeraj takrat,kadar se je tako ali druga če kršil tak položaj narodov Jugoslavije – posameznih ali vseh. To je prvo, kar smo pri sedanjih ustavnih spremembah upoštevali /.../ Zato smo si v predlaganih amandmajih prizadevali lotiti se teh problemov, tako rekoč s čistim računom, in poiskati rešitve ali vsaj pot premagovanja takih protislovij. Pri tem smo se usmerili v metodo dogovarjanja in sporazumevanjamed republikami. Kajti s takim neposrednim dogovarjanjem republik priusklajevanju njihovih interesov bo laže najti tudi ustrezne oblike vzajemnih kompenzacij v primerih, kadar bodo upravi čeni interesi katere prizadeti. Če upoštevamo vse to, nam mora postati jasna tudi vloga republike kot države /.../Zato smo si v predlaganih amandmajih prizadevali, da se celo na tistih podro č- jih zakonodaje, kjer ni nobenih protislovnih interesov republik, tako da bi jo bilo mogo če opravljati v federaciji, odgovornost prenese na republike /.../ No - benega dvoma ni, da bodo ravno iz teh pobud prišle tudi razne oblike in-tenzivnih in stalnih kontaktov in dogovarjanja med republikami mimo držav - nega mehanizma federacije /.../ Že od za četka je bilo jasno, to pa se je izrazilo tudi v predlaganih amandmajih, da naše državne skupnosti ni mogo če umetno vklapljati v nobene klasi čne oblike federalizma ali konfederalizma.« 13 Posebnost take federacije so po Kardelju pomenile naslednje najpomemb- nejše značilnosti: 12 Jan Tinbergen: International Economic Integration. Amsterdam 1966. 13 Edvard Kardelj: Problemi naše socialisti čne graditve, knj. 9. Ljubljana 1974, str. 166–169. Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 351. pravica do samoodlo čbe in odcepitve, ki opredeljuje prostovoljnost zdru - žitve, državni položaj ter suverenost narodov in njihovih republik v okviru jugoslovanske državne skupnosti; 2. jamstvo vsakemu narodu za samostojno razpolaganje s »celotno družbeno reprodukcijo« v republiki; 3. določanje ekonomske politike federacije, pomembne za življenjske inte - rese republik v soglasju z njimi; 4. obveznost sporazumnega odlo čanja republik v federaciji; 5. vzpostavljanje strukture osnovnih organov federacije, ki zagotavlja re- publikam neposredno sodelovanje pri dolo čanju in izvajanju bistvenih ele - mentov politike zveznih organov.14 Federacija je torej bila zamišljena tako, da bi temeljila na medsebojnem sodelovanju republik in na sodelovanju republik s federalnimi organi. Poudarekje bil na sodelovanju med federalnimi enotami zunaj okvira federalnih organov.Dodati pa je še treba, da je osnovni nadzor nad ekonomsko mo čjo, mate - rializirano najprej v državni lastnini in potem preoblikovano v družbeno last - nino, ostal nespremenjen. Decentralizacija državne in partijske ureditve je bilaod petdesetih let dalje nesporna, kljub temu pa je »suverena oblast nad podjetjide iure ostala državi, de facto pa vodstvu Partije in države«. 15 Federacija je ostala tudi brez nadzora nad temeljnimi ekonomskimi politikami: ni nadzirala niti denarne niti fiskalne politike, ni imela ustreznega in u činkovitega nabora instrumentov za vodenje protinflacijske politike, za zmanjšanje brezposelnostiin zunanjetrgovinskih primanjkljajev, še manj pa možnosti za zmanjševanje medregionalnih razvojnih razlik, čeprav je bil edini z ustavo predvideni fede - ralni sklad namenjen prav nerazvitim. In taka ureditev federacije je temeljila naravnovesju mo či, poskus spremembe tega ravnovesja pa je bil v kon čnem pravno urejen s pravico do odcepitve. Težavnost oblikovanja Jugoslavije kot gospodarske skupnosti je izhajala iz dejstva, da je bila po vseh merilih gospodarsko in družbeno zelo heterogena država, v kateri so njeni sestavni deli gojili razli čna pričakovanja in imeli ra - zlične poglede na skupno državo in njene razvojne cilje. Razvojni cilji države, opredeljeni v njenih planih, razkrivajo dajanje prednosti in podpiranje avtar- kičnega razvojnega modela, ki je odražal željo nerazvite države po odraš čanju na podlagi lastnega naravnega bogastva, za kar je uporabila neprostovoljnokoncentracijo sredstev in zadolževanje v tujini. Za svoje delovanje je takarazvojna politika potrebovala veliko prisilnih pretokov sredstev, ki so potekaliprek federacije (prek Narodne banke Jugoslavije, zveznega prora čuna, zunaj - proračunskih skladov in sklada za spodbujanje razvoja manj razvitih), zato da so omogo čali tako imenovane realne prenose, to je pretoke blaga in storitev v menjavi med njenimi deli. Prostovoljna mobilnost delovne sile (notranji pretoki 14 Prav tam, str. 170–171. 15 Robert A. Dahl: A Preface to Econo mic Democracy. Cambridge 1985, str. 145. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 36delovne sile) je bila enostranska, saj je potekala od manj razvitih k bolj ra- zvitim. Bila pa je ve čja od prostovoljne mobilnosti kapitala, ki jo je nadome - ščala neprostovoljna, lahko bi celo rekli fiskalno zagotavljana mobilnost, ki je potekala s posredovanjem zveznih fiskalnih in monetarnih institucij. Oba kanalamedrepubliškega pla čilnobilančnega prilagajanja, gibanje delovne sile ter prostovoljno in prisilno gibanje sredstev, naj bi hkrati zagotavljala ob čutljive tolerančne meje mednacionalnega in prerazdelitvenega ravnovesja, vendar jih nista. Dezintegracija države oziroma gospodarske skupnosti je bila posledica splošne gospodarske neu činkovitosti razvojnega modela in razli čnih gospodar - skih rezultatov republik in pokrajin, neuspelega investicijskega ciklusa, finan- ciranega z zadolževanjem v tujini, in na čina porazdelitve posledic teh neuspe - hov med republikami in pokrajinami. Pri tem je še posebej izstopalo neza-dovoljstvo najve čje jugoslovanske republike z lastnim ustavnim in gospodar - skim položajem v jugoslovanski federaciji, ki je v najve čji meri vplivalo na razpad jugoslovanske državne in gospodarske skupnosti. V ustavnopravnem položaju republik in federacije lahko najdemo zadostno podlago za utemeljenost zgodovinske in ekonomske analize, ki uporablja ana-litične prijeme, kakršnih smo vajeni, ko gre za analizo mednarodnih odnosov in mednarodnih organizacij oziroma skupnosti: od njihovih ciljev, vložkov članic za njihovo nemoteno delovanje prek nastajanja konfliktov med članicami in njihovega reševanja do oblikovanja spreminjajo čih se koalicij in zvez med posameznimi članicami znotraj skupnosti. V jugoslovanskih razmerah se je po besedah Dennisona Rusinowa oblikovala »simbioza regionalnih politi čnih vod - stev in regionalnih ekonomskih interesov, ki jo lahko morda najbolje opišemokot klasični merkantilizem, poslabšan s sodobnim nacionalizmom«. 16 Ustava iz leta 1974 je prerazporedila mo č med jugoslovanskimi republikami, avtonomnima pokrajinama in jugoslovansko federacijo. Medrepubliški odnosi in medrepubliška politika so z njo v celoti dobili osrednje mesto v delovanju države in gospodarstva. Ta je postala pomemben mejnik v razvoju Jugoslavije.Že od za četka osemdesetih let je bila izpostavljena ostrim kritikam, ki so ji očitale njene konfederalne elemente in obtoževale, da ovira delovanje države. Mnogi v njej vidijo enega najpomembnejših vzrokov za razpad države in tudi za njene gospodarske težave. Toda na to ustavo lahko gledamo tudi iz drugegazornega kota, kot na posledico konfliktnih razmer. Ta ustava je namre č po- menila odgovor na politi čno krizo in gospodarske težave države, ki so se raz- krile v šestdesetih letih. Pomenila je poskus ponovne reintegracije države, tokrat s poudarkom na dogovornem urejanju države – z odlo čilno vlogo republik in pokrajin – in gospodarstva, z naslombo na združeno delo. Hkrati z njenim oblikovanjem, ki je izražalo politi čno soglasje, je država sprejela tudi soglasje o razvojnem modelu. Ta model lahko ozna čimo za 16 Dennison Rusinow: Yugoslavia: A Fracture d Federalism. Washingto n D.C. 1988, str. 143. Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 37avtarkično industrializacijo, temelje čo na doma čih naravnih virih in industrijski strukturi, namenjeni zmanjšanju uvozne odvisnosti in v veliki meri financirani z zadolževanjem v tujini, ki naj bi zmanjšala notranje delitvene konflikte. Poli-tično soglasje je pomenilo utrditev integrativne in vodilne vloge zveze komu- nistov, razvojno soglasje pa je za nekaj časa umaknilo z dnevnega reda poskuse uveljavljanja razvojnih pogledov, ki so se oblikovali v posameznih republikah. Z novo ustavno ureditvijo države so bile okrepljene državnost in suverenost federalnih enot ter njihova odgovornost za gospodarski in družbeni razvoj. No-va razporeditev mo či med republikami, pokrajinama in federacijo se je kmalu začela enačiti z vzpostavljanjem republiških in pokrajinskih nacionalnih gospo- darstev in grožnjo enotnosti Jugoslavije, zlasti njenega notranjega (enotnega) trga. Osnovno gonilo sodelovanja med njimi je postal interes republik in po-krajin. Po zamislih tvorcev nove ureditve je drugo pomembno sestavino ustavne preobrazbe pomenilo ustoli čenje združenega dela in samoupravljanja z mrežo samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov vred. Ta sestavina je imela za nalogo delovanje v smeri gospodarskega povezovanja in neposrednega sode-lovanja gospodarskih subjektov na enotnem jugoslovanskem trgu, prav takospodbujanega z njihovimi gospodarskimi interesi. Naloga obeh – dogovorne federacije in dogovorne ekonomije – je bila zagotavljanje nacionalne enako- pravnosti in prepre čevanje izkoriš čanja na enotnem jugoslovanskem trgu. Ustave druge Jugoslavije so imele vgrajeno težnjo po oblikovanju enotnega gospodarskega prostora Jugoslavije, v katerem ne bo ovir za gospodarsko delo- vanje. Njihova vsebina je jasno izražala skrb za t. i. negativno gospodarsko in - tegracijo, torej za oblikovanje enega gospodarskega prostora. Razlikovale pa sose po ureditvah institucionalnega okolja, potrebnega za zagotavljanje t. i. pozi-tivne integracije, to je temeljnega koordinacijskega mehanizma in porazdelitvepristojnosti v gospodarski politiki med zvezo ter republikami in pokrajinama. Procesi decentralizacije in deetatizacije so v zaporednih ustavnih reformah zmanjševali težo in pomen zveznih institucij in zvezne (gospodarske) politiketer vlogo zveze v zagotavljanju pozitivne integracije. Ta integracijski primanjkljaj ustavne ureditve so tuji opazovalci opazili takoj ob ustavnih amandmajih iz let 1971/72. Takrat je misija Svetovne banke poro- čala o ustanovitvi petih medrepubliških odborov – za razvojno politiko, za zunanjo trgovino in devizni sistem, za denarni sistem, za vprašanja notranjegatrga in za finan čne zadeve, 17 vsakega med njimi je vodil član zvezne vlade, in o usklajevalnem odboru, ki so ga sestavljali predsednik zvezne vlade, predsedniki republiških in pokrajinskih vlad in pet članov zvezne vlade, ter o zapletenih postopkih odlo čanja v primerih zakonodaje, o kateri republike in pokrajini niso dosegle soglasja. Misija je tudi opozorila, da »ustavni amandmaji do dolo čene 17 Current Economic Position and Prospects of Y ugoslavia (in two volumes). International Bank for Reconstruction and Development, Restrict ed, Report No. EMA-48a, 26. 5. 1972, str. 1. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 38mere samo formalizirajo razmere, ki so se postopno oblikovale«, ter da je »uskladitev republiških interesov in aspiracij že postala glavni dejavnik vpliva na delovanje federacije« (navedeni dokument, str. 2). Obstajali so štirje pomembni na čini, s katerimi so se prerazdeljevala sredstva med republikami in pokrajinama prek federacije. Prvi na čin se je nanašal na zvezni prora čun. Med vsemi je bil dejansko še najmanj problemati čen, saj je bil namenjen financiranju zveznih organov, v najve čjem delu financiranju JLA. Del proračuna je bil namenjen tudi dopolnilnemu financiranju družbenih služb manj razvitih. Drugi na čin je bil veliko bolj problemati čen. To je bilo financiranje prek t. i. posebnih ra čunov, ki so se razbohotili zlasti s pomo čjo družbenega plana Jugoslavije za obdobje 1986–1990 in so do te mere razširili prakso zunaj- proračunskega financiranja, da je slednje po skupnem obsegu skorajda preseglo velikost zveznega prora čuna. Tretji na čin je vklju čeval Narodno banko Jugosla - vije, na katero so se od konca sedemdesetih let prenašale te čajne izgube poslov - nih bank, ki je bila podrejena financiranju s planom dolo čenih prioritet, vojaške industrije, pa tudi emisijske dohodke iz svoje dejavnosti je deloma prepuš čala republikam in pokrajinama. Četrti način pa je bil sklad za manj razvite, edini zvezni sklad, predviden z ustavo. Obe politiki, tako fiskalna kot denarna, sta biliv največji meri namenjeni predvsem prerazdelitvi sredstev med republikami, zato sta bili vedno predmet medrepubliškega usklajevanja in podrejanja repub- liškim in pokrajinskim interesom. Druga pomembna sprememba je vezana za mednarodno okolje. V sedem- desetih letih, ko je Jugoslavija prehajala v režim delovanja po novi ustavi in se ni odrekla avtarki čnemu razvojnemu modelu, je prišlo v svetovnih razmerah zaradi t. i. naftnih šokov do novih divergentnih procesov med skupinami ra-zvitih držav in držav v razvoju. Slednje, med njimi tudi Jugoslavija, so padle vpast dolgov tujini. Jugoslovanska dolžniška kriza, ki je izbruhnila v za četku osemdesetih let, je okrepila razprave o gospodarskih in politi čnih reformah. Nezmožnost razrešitve gospodarske krize v okviru socialisti čne ureditve je odprla pot globoki transformaciji jugoslovanske družbene ureditve, ki jo jepospešila tudi opustitev blokovske napetosti. S tem se je odprlo novo poglavje vodnosih med republikami in pokrajinama, ki je razkrilo in do konca zaostrilo medsebojne konflikte. Če so se desetletja pred tem prerekale, koliko bo kdo udeležen v delitvi sredstev za investicije in v pritoku tujega denarja, so se zdajprerekale o porazdelitvi bremen neuspelih investicij in na činih vračanja dolgov tujini. Tuji upniki so bili glede tega neizprosni. Jugoslavija je morala sociali-zirati dolgove oziroma izgube ter prilagajati svojo gospodarsko politiko in ureditev potrebam financiranja, to je odpla čevanja dolgov. Socializacija dolgov je pomenila medrepubliško in pokrajinsko solidarnost, ki so jo upniki vsilili, inje pomenila prelivanje denarja med republikami in pokrajinama s pomo čjo zveznih ustanov. Blokovska razdelitev sveta je dajala Jugoslaviji pomembno zunanjo oporo, ki sicer ni prikrivala gospodarskih, politi čnih, socialnih in siceršnjih problemov države, zagotavljala pa ji je naklonjenost okolja. Razre- Neven Borak Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo 39ševanje dolžniške krize je sovpadalo s siceršnjim pešanjem bloka socialisti čnih držav, kar je nedvomno prispevalo tudi k manjšemu razumevanju Zahoda za notranje jugoslovanske probleme. Opuš čeno je bilo reformiranje Jugoslavije v okvirih njene družbenoekonomske ureditve, poudarek se je prenesel na njenopopolno opustitev in nadomestitev z novo ureditvijo, temelje čo na tržnem gos- podarstvu in zasebni lastnini. Te spremembe so napovedale rušenje politi čnega in razvojnega soglasja iz sedemdesetih let. Geopoliti čne spremembe so spodmaknile notranje ravnotežje med razli čnimi procesi, ki so potekali znotraj jugoslovanske države med republikami in medrazličnimi družbenimi skupinami, ki so jih sprožale. Ob zunanjih vplivih so se sproščali tudi mo čni notranji naboji, ki so rušili politi čno soglasje, doseženo v sedemdesetih letih. Po teži je bilo na prvem mestu srbsko nezadovoljstvo s po-litičnim in gospodarskim položajem republike v Jugoslaviji. To nezadovoljstvo je najprej vplivalo na spremembo dotedanjega dvopolnega razvojnega koncepta,ki je vztrajal na delitivi razviti – manj razviti, v tripolnega, ki je vnesel delitev razviti – ožja Srbija – manj razviti. Leta 1989 je sledila ustavna sprememba položaja avtonomnih pokrajin v sestavi Srbije, kar je okrepilo politi čni položaj v korist Srbije do te mere, da je hotela nove razmere kodificirati tudi sspremembo jugoslovanske ustave. Gospodarske okoliš čine so bile nedvomno pomemben dejavnik nezadovolj - stva jugoslovanskih narodov oziroma republik in pokrajin z delovanjem jugo-slovanske federacije. Ustvarjale so plodna tla za razpihovanje ekonomskega inpolitičnega nacionalizma ter za medsebojno obtoževanje glede izkoriš čanja. Država, ki je bila mešanica periferne evropske države s primesmi centralno - evropskih, vzhodnoevropskih in južnoevropskih razvojnih zna čilnosti, je ves čas svojega obstoja iskala razvojni model, ki bi uravnotežil razli čne razvojne težnje in aspiracije njenih narodov in njihovih politi čnih elit. Vpliv gospo - darskih dejavnikov se je zato prepletal z oblikovanjem razli čnih pogledov na prihodnost države in na smeri njenega družbenoekonomskega preoblikovanja v obdobju po smrti Josipa Broza - Tita in splošnega zatona socialisti čnega sveta. Iskanje prave vloge in teže notranjih jugoslovanskih in zunanjih okoliš čin in dejavnikov razpada zato še ni kon čano. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 40YUGOSLAVIA BETWEEN INTEGRATION AND DISINTEGRATION SUMMARY The formation of Yugoslavia was not motivated by economic factors. Although the economic factors did affect the breakup of Yugoslavia, they were not crucial. Throughout its existence, Yugoslavia was a country of incontro- vertible differences. The governing politics was very well aware of this fact and was making significant efforts to restrict and minimize them. This awareness brought about frequent constitutional changes often aimed at altering state regulation in order to evolve into a successfully functioning state. Frequent and disturbing constitutional changes transformed the relations between entities and the federal government. However, the country was also affected by events occurring in the international environment. The integration deficit of the con- stitutional order adopted in 1974 had already been recognized when passing the constitutional amendments back in 1971 and 1972. Amidst other, the deficit was clearly seen in the curtailed role of the federation in pursuing economic policy. The transition to the new constitutional setting was accompanied by the consolidation of a new development policy model, which sympathized with the development strategy of a multinational, unaligned and socialist state. The model contributed significantly to the debt crisis and also to the socialization ofdebt and economic failures. These served as a mechanism for debt redemptiontaking place during the détente and the forming of a new geopolitical reality. The later has swiped the ground for the long-term and solid consensus of the federal entities as well as for the fundaments of Yugoslavia's existence.