291
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
126. Sadjarstvo pri starodavnih Grkih in Rimcih.
Na Grškem Dahajamo uže v najstarejšej zgodo-vinskej dobi mnogo žlahtnega sadja. Semitski trgovci so uže v prastarej dobi prinesli z Azije na Grško mnogovrstnega kulturnega bilja, in so Grke poučevali v vzgoju sadja. Uže Homer, opisujoč vrtove Alkinoga in Laerta, spominja sladke hruške in smokve, zelene oljike in rudečepisanega jabolka. Pozneje je imela Grška obilico vsakovrstnega sadja. Uže Drakonovi zakoni spominjajo sadja, in Atenci so pričali, da je neki Eumolfus zmislil cepljenje sadja. Za Aleksandra Silnega je moralo biti sadje na Grškem uže osobito fino in okusno, ker so za Aleksandrom pošiljali sveže gorsko sadje v samo Azijo. Aleksandrove vojske v Aziji so odprle z novega pot žlahtnemu sadju. Za Teofrasta so rasle uže na Grškem najsočnejše hruške z Male Azije, prekrasna jabolka z Armenije,  sladke breskve z Egipta in sočne  črešnje od
Ponta. Najboljše kutine so dobivali Grki s Krete r mesta Kidona, po katerem so dobile ime „kidonia". V grškej jojeziji je bila kutina ono isto, kar je bila tudi pri starih Izraelcih. Solon je odredil, da imajo mladeniči na poročni dan jesti Kutine, ker se je mislilo, da kutina more razbiti zle vroke. Črešnje spominja Teofrast ter jej točno opisuje vzrast, skorjo, cvet in sad. Sliv so imeli Grki več vrst. Najžlahtnejše slive so dobivali s Sirije, in z Grške so prišle v Italijo, kakor to Plinij omenja. Za marelice vele nekateri, da so prišle z Armenije za Aleksandrovih vojsk, a drugi trdijo, da so jih dobili za časa Ptolomejcev z Egipta. Za breskve trdi Teofrast, da so došle z Azije na Kreto in v Egipet, od tu pa na Grško.
V  Italiji se je udomačila najpreje vinska trta, in še le za njo je začelo polagama dohajati pojedino sadje, nekaj z Grškega, neKaj z Azije. Za Katonovega časa ni bilo v Italiji še niti breskev, niti dobrih črešenj, niti dobrih sliv. Še le za gospostva rimskega so došle breskve s Perzije, marelice z Epira, boljša in žlahtnejša jabolka, hruške in slive zArmenije, boljše višnje s Ponta. Ob istem času je došlo še tudi razno drugo južno sadje. Za nekatero sadje vemo ne samo leto, temveč tudi človeka, ki ga je v Italijo prines 1. Neki Apij je prinesel s Pe-leponeza osobito fino vrsto jabolu, ki imajo še dandanes njegovo ime, in plemeniti razkošnik Lukul je uvel breskve marelice in žlahtne črešnje. Kedar je Lukul 74. 1. pred Kr. slavil zmago nad Mitridatom, vozil je ob svojem prihodu v Rim na posebnem vozu celo črešnjo s perjem in zrelimi plodovi. Bila je to sladka in žlahtna vrsta, katere do takrat Rimci še niso poznavali. V rimskih spisih nahajamo popisane vse najglavnejše vrste poje-dinega sadja, in ti popisi nam najbolje pričajo, kako se je sadjarstvo v Italiji brzo razširilo in vkoreninilo.
Najstarejše sadje, ki se je v Italiji vzgajalo, bila so jabolka. Verojetno je na vso moč, da so prvi poljedelci v Italiji začeli sami vzgajati in žlahtniti lesnike, ki so rasle po šumah. V prvem iu najtemnejšem početku rimske povesti nahajamo jabolko kot dobro poznato domače sadje, dočim se   je drugo  sadje  pozneje   doselilo.
Za veliko starost jabolka v Italiji govori nam še to, da so Rimci še drugo sadje jabolko nazivali. Tako so nazivali breskvo perzijsko jabolko, marelico armensko jabolko, kutino, kidonsko jabolko, in to zato, ker so s teh krajev dotično sadje dobili, ali vsaj mislili so, da je tu doma. Plinij je poznaval 36 vrst jabolk, ali vse te vrste so bile v manjšej ceni kakor hruške, kakor je to še dandanes v Italiji.
V  vzgoju hrušu so nadkrilili Rimci Grke, kajti hruški ugaja podnebje v Italiji veliko bolje kakor v Grški.
V  vsem so imeli 56 glavnih vrst, in med njimi je bilo tudi takih, od katerih so naše najžlahtnejše vrste.
Kutin je bilo v Italiji velikih in malih, in Plinij je poznaval 6 vrst. V Rim so prišle z Male Azije preko Roda in Krete. Kutina ima v Italiji mnogo ostrejši in lepši duh, kakor v severnih   krajih.   Zato so starodavni
292
Rimci nastavljali kutine po sobah, v katerih so obiskalce sprejemali. Ta navada postavljati zrele kutine po sobah, razširjena je še dandanes po Italiji.
Breskve so bile s početka v Rimu zelo drage, ena je veljala do 15 kr. v našem denarju. Za Plinijevih časov so bile breskve uže povsodi po Italiji razširjene, da si jih ni bilo več kot 4 vrste. Najpriljubljenejše so bile v Rimu one breskve, katere so dovažali z današnje Francoske. Vse naše žlahtnejše vrste breskev so pred kot ne s Francoske.
Marelice so bile za Plinijevih časov še le do 30 let poznate, in bile so tudi še drage. Dioskorid priporoča marelice kot vrlo zdravo sadje, dočim jih Galen zame-tava. Rimci so imeli samo eno vrsto marelic, in ta je bila, kakor je videti, mala in drobna. Sočnejše in žlahtnejše vrste so pozneje vzgojili.
Slive ne spominja niti Katon niti Varon, a Plinij pozna uže 12 vrst. Omenja pa, da pred Katonom gotovo ni bilo v Italiji sliv, ki bi bile užitne. Vergil in Ovid opevata slivo. Za Neronovih časov je bilo v Italiji uže 30 vrst sliv, dočim je v celem rimskem cesarstvu raslo do 200 vrst.
Crešnje so morale biti uže pred Lukulom, ali so bile pred kot ne, še slabe in drobne, kajti še le Lukul je začel boljše in mesnatejše uvažati. Rimci so pozneje poznali 10 vrst.
Višnje so bile v Italiji gotovo zelo slabe.
(Dalje nasl.)