Premagovanje naše zgodovinske nemoči Vprašanje: Veljate za zelo rahločutnega umetnika. Med tistimi, ki vas pobliže poznamo, prevladuje mnenje, da vam daje glasba dovolj smisla in zadoščenja za »normalno« počutje v življenju. V zadnjem letu pa ste presenetili z javnim prizadevanjem, ki se včasih preveša že v boj za ustreznejše kulturne razmere v slovenskem prostoru. Zdaj, ko smo, vsaj kar zadeva skrb za lastno življenje, morda bolj neodvisni, kot si sami predstavljamo, so vaši pogledi na naš kulturni jutri najbrž še bolj izraziti kot doslej. Kako se kot glasbenik, kot kulturni delavec, počutite v današnji in v kakšnem položaju se vidite v jutrišnji Sloveniji? Ustvarjalec potrebuje samoto. Ne kot izolacijo, marveč kot koncentracijo. Močan ni po svojem javnem angažmaju, ampak po tem, koliko je radikalen do svoje umetnosti. Tako je mogoče v utečenih okoljih, kjer kulturne uprave skrbijo za možnosti, društva in združenja usklajujejo delovanje strok, uredniki in založniki posredujejo, poustvarjalci izvajajo, ustvarjalci ustvarjajo. Ker pri nas vsaj v glasbi take urejenosti ni, morajo ustvarjalci skladatelji večino opraviti sami, vreči na tehtnico svoje ime in se zavzeti za »ustreznejše kulturne razmere«. V jedru današnje osamosvojitve je volja slovenskih razumnikov, posebej literatov. Povojne literarne revije so pravi zaklad Lojze Lebič, skladatelj 742 743 Lojze Lebič, Premagovanje naše zgodovinske nemoči politične budnosti in civilnega poguma. Mene pa je spodbudilo še nekaj drugega. Trojno pričakovanje: da se bo po demokratičnih spremembah razbremenil (deblokiral) zavrt svet slovenske glasbe; da bo nova kulturna uprava glasbeno bolj poznavalska in bolj razumevajoča za pomen te umetnosti v današnjem svetu (načrtovali smo Svetovne glasbene dneve); da bodo novi ljudje na odgovornih mestih storili vse, da se v javno kulturno občestvo pritegnejo tisti, ki so se prej iz najrazličnejših vzrokov odmaknili. Kulturno umetniška sfera je dočakala nov čas moralno izčiščena, sicer ne bi bila v jedru demokratičnih sprememb. Prepričan sem, da je bil njen večinski del (takrat, ko so n.pr. ustanavljali Slovenski kulturni zbor) pripravljen okrepiti vladne kulturniške pozicije v obliki ekspertnih skupin, svetovalnih in drugih odborov. Samostojna Slovenija in osamosvojitev sta bili takrat za kulturnike samoumevna prihodnost, ki je terjala takojšen močan nastop kulture tako doma kot v svetu. Zakaj je kulturna uprava spregledala in zavrnila to evropsko zrelost? Po nepotrebnem žugala z estetskim prstom? Namesto povezujočega programa ponudila šarm meščanskega kot kompromis z višjim in prikupnost domačijskega kot konsenz z nižjim? Vse to je prehitro spet zaostrilo kritično in skeptično držo slovenskih ustvarjalcev. Nasploh pa v dilemi med umetnikovo ezoteričnostjo in javnim nastopanjem spoštujem tiste, ki zaradi temeljnih življenjskih odločitev ostajajo samo v svojem ustvarjalnem svetu, če zato tudi veliko ustvarijo. Manj me prepričajo drugi, ki molčijo, ko je treba spregovoriti, ker se bojijo za svojo čistost. So časi v življenju, ko si lahko lahkomiseln, potem pa je z leti le treba sprejeti tudi odgovornosti. Ni težko živeti s stvarmi, ki jih imaš rad, ki so idealne. Težje je izpostaviti se pred ljudmi takrat, kadar je umetnost v stiski in ogrožena. Umetniško delo zame ne korenini le v estetsko formalnem, ampak tudi v eksistencialni globini etičnega; s Holderlinom »Uči se umetnosti v življenju in življenja v umetniškem delu. Če boš videl prav eno, bo prav tudi drugo.« In Holderlin se je, ko je prišel njegov čas, znal modro umakniti v svoj samotni stolp ob Neckarju. V zvezi s slovensko glasbo čutim globok nemir. Če jo primerjam s književostjo, glasbenikom svoji umetnosti med nami ni uspelo ustvariti opredeljenega družbeno zgodovinskega položaja: ne v smislu artizma (kompozicijskega mojstrstva), ne kot politikum in ne kot blažilo ob družbenih nesrečah, kar vse literatura in jezik sta. Poreče kdo, da je glasba zato srečna umetnost. Pa je le žrtev čudnega paradoksa. Njena abstraktnost največkrat ni blizu oblasti, to pa ji zagotavlja visoko stopnjo svobode. Ker pa zaradi tega nima družbeno kritične vloge, je za večino oblasti nepomembna. Nerad zapišem; slovenska glasba brez premišljenih sprememb na veliko mestih ni kos zahtevam v samostojni Sloveniji. Kaj je bilo nazadnje o naši glasbi napisano zunaj naših meja? Koliko informativnih publikacij poslanih v svet? Koliko pojasnil in pozivov za pomoč ob nedavni agresiji? Moramo spoznati, da utečeni abonmajski pogoni ne pričajo o slovenski glasbeni kulturi, kvečjemu o naši kultiviranosti: tuj dirigent, tuj solist, tuje orodje, mi smo samo izvajalci in plačniki. Potujoči muzikanti v medkulturnem supermarketu prodajajo samo sebe. Ustvarjalnost je najvišji zakon kulture, ki v senci samo tradicionalnih institucionalnih kolosov ne more uspevati. Se vedno močno jedro utrjenih povezav včerajšnjih ljudi (zakaj jih je nova kulturna uprava prevzela) ne kaže pripravljenosti na tehnološki ali programski razvoj (ustanovitev elek-troakustičnega studia, glasbeno računalniškega centra, naročanja novih del 744 C.Zlobec, Anketa Sodobnosti: Že danes ali šele jutri? etc). Veliko bi lahko pomagali naši ugledni svetovljani: Vinko Globokar in Janez Matičič v Franciji, Igor Ožim v Nemčiji, Peter Velikonja v Ameriki ali Božidar Kos v Avstraliji. Jih je kdo povabil kot mednarodne svetovalce? Prek njih in še mnogih drugih slovenski glasbi ni potrebna evropeizacija - smo že svet. Vse stike in predstavništva v mednarodnih organizacijah si mora naša glasba vzpostaviti nanovo. Ni nevarnosti, da bi »slovensko konstanto« izničile prehitre komunikacije, pač pa, da bomo po osamosvojitvi od njih povsem odrezani: od Zagrebškega bienala, Tribune v Opatiji, Musikproto-kolla v Gradcu, Heksagonale, Mittelfesta in drugih pomembnih projektov, usmerjenih v tretje tisočletje, kot so Erazem in podobni. Društvo slovenskih skladateljev bo končno moralo po vzoru pisateljskega prevzeti vodilno vlogo v svoji stroki, Akademija za glasbo pa se kakovostno preobraziti v pomemben konservatorij med Dunajem in Benetkami. Med nami ali okoli nas ni več rezervnih, še neizkoriščenih nadarjenih družbenih slojev, kot je to nekoč bil podeželski, kmečki, ki je v stiski zagotavljal zdrav vir vedno novih ustvarjalnih ljudi. Odslej smo vsi del ostro izpostavljene odgovornosti in usode. »Življenje ničesar ne daje zastonj, vsemu, kar sprejme človek (ali narod) od usode, je naskrivaj določena cena.« S samostojnostjo bo prostor, na katerem živimo, zaostril bližino nekaterih zgodovinsko težko pomirljivih ločnic, hkrati pa z njo pridobivamo samozavesten občutek, da prvič premagujemo svojo zgodovinsko nemoč. Svet in sebe smo že sposobni opazovati iz zadostne razdalje. Nenehno opredeljevanje našega položaja v njem bo odslej tudi razlaga nas samih. Ljubljana, 5. 8. 1991. DSIM Gospodarska politika med DA in NE Ljubljana, 5. 8. 1991. DSIM