Literarna zgodovina narodnega gospodarstva. Izbranl eseji. Spisal F. L. Tumv Stari rek. (Dalje.) ZanimiTO je, da je spoznal delitev dela kot princip, ki so se iz njega razvile različne obrti. Smatra jo kot velik ekonomski napredek, zakaj omejitev na en produkt pomenja toliko. kakor producirati boljše in več v istem času Dye desetletji po Politeji je napisal svojo drugo knjigo o postavah: po svojih idejah pomenja znatno modificiranje prvih drznih projektov, z druge strani jo označuje še večja konserviranost pred vsem, kar je tujega. Pač je zopet pripoznal potrebo po privatni lastnini in zakonu, zahteval je celo enakopravnost obeh stranov, ali vso mobilno posest je vzlic temu hotel ozko normirati in jo spraviti pod kontrolo države. Vsi meščani naj goje skupno prepričanje in to bodi pozitivna vera — v Politeji mu je bilo skupno prepričanje filozofija. Godbo, ki ji je odmenil prej tako važno vzgojevalno nalogo, zavrže sedaj skoro docela zaradi predirektnega vnemanja raznih strasti: ohraniti je hotel samo še koralae pesmi, ki naj navdajajo človeka z resnim verskim in nravnim čuvstvovanjem. V državi, kjer goje meščani trgovino in industrijo, vidi najhujše gocialno zlo, zakaj iz tega 86 rodi na eni strani veliko bogastvo, na drugi hudo uboštvo. Za denar naj ne velja nobena stvar, ki ima kako notranjo vrednost; jemanje obresti je hotel prepovedati in ravno tako bi pripustil on volji dolžnika, če boče vrniti upniku napravljeni dolg ali ne. Vsak stik s tujimi narodi se mu je zdel izredno poguben, zato bi morala ležati njegova idealna država v gotovi distanei od morske obali, da bi bila s tem promet in trgovina otežkočena. Iz politiških in etičnih vzrokov je botel omejiti število prebivalstva s tem, da bi izpostavljali otroke in dovolili poroke v razmeroma pozni dobi. V isti dobi je živel Ksenofon (430—354). Bil je ravno tako učenee Sokratov kakor Plato. Poleg svoje vojaške službe in vojaških spisov je sestavil tudi J,Ekonomijo", vendar je to delo skoro brez vsakega teoretičnega pomena. Ksenofou je bil vojskovodja in kot tak jako praktičen mož. S svojim spisom je botel pokazati na sredstva ia pota, po katerih morejo izboljšati atične finance. Institucija sužnjev mu je bila obsebi umljiva, zakaj brez dela sužnjev si ni misliti meščaaov, ki bi se posvetili držaraim poslom nesebično. Porabili bi naj jih celo y državnih rudokopih in da ne pobegnejo, naj jim užgo na čelo posebno znamenje! Obrti in trgovine ni smatral kot nekaj sramotnega, naspiotno je zahteval za obe panogi državno podporo in negovanje. Toda vzlie terau mu je pravi ideal kmetiško življenje, ki navdaja čloyeka s spoštovanjem pred lastnino in globokimi patriotičnimi, ter verskimi čuvstvi. Kot največja zvezda antike nastopa Platonov učenec Aristotel (382—322), vzgojitelj Aleksandra Velikega in poznejši ustaaovnik lastne nperipatetične šole" v Atenah, ko ga po Platonovi smrti niso volili njegovim naslednikom v rAkademiji". Aristotelova filozofija je yladala takorekoč neomejeno do nastopa franeeskega filozofa Des Gartes ali Cartesius imenovanega (1596—1650). Strastno so pobijali jezuitje filozofijo tega probudnika moderae filozoflje (BOogito ergo sum") in boteli na rsak način obdržati staro peripatetično šolo. Zamrla je; šele na koucu minulega stoletja so jo probudili iznova katoliški teologi na poseben papežev ukaz iu nastopa daues v moderniticiraui obliki, znana pod imenom Tomizem. Politiko je obravnavala kot zistem najprej filozofija Sokrata, ki se je prvi bavil z etičnimi vprašanji. Pomenjala mu je isto, kakor nauk o najboljši državi. A kaj je najboljša držara? Platon si je postavil kot temelj pravičnost, ki izenačuje v družbi nastale koaflikte. Njegova metoda je bila etično-deduktivna. S tem hočemo reči: idejo je prilagodil življenju. (Daty.)