112
Prvič, ko sem prišel v New York City
Tomaž Šalamun
Za Filipa Robarja-Fiča in Ralpha Donofria
Prvič, ko sem prišel v New York City,
sem se bal kot pes.
Vzel sem avtobus in se peljal do terminala
in spet in spet vzel avtobus in se peljal do YMCA.
Na srečo je bila v liftu televizija, da me ne bi
oropali.
Prvič, ko sem prišel v New York City in vzel
avtobus do terminala
in od terminala
avtobus do YMCA
in v YMCA lift s televizijo, da me ne bi
oropali,
sem šel v sobo
in potem pod tuš.
Pod tušem sem se tuširal in je prišel mimo
črn zamorc, ki je mlaskal z jezikom.
In sem šel ven na cesto
in je para sikala iz lukenj v asfaltu
in so rumeni taksiji
113
Prvič, ko sem prišel v New York City
drveli,
da sem komaj prekoračil cesto
in stopil v trgovino,
kjer je pisalo
BOOKS,
ker sem hotel kupiti monografijo Fra Angelica.
Spominjam se
enajst,
dvanajst let starih mulcev,
ki so stali pred
trgovino
in se tako krohotali, da so se kar
treskali po stegnih.
Prvič, ko sem prišel v New York City,
sem vse cigarete razdelil prej kot v pol ure.
In sem
končno
le izvohal
kje je trgovina za poezijo.
In sem šel v trgovino za poezijo in sem
najbolj nonšalantno,
kar sem zmogel, rekel
hi!
In sta dva čudna možička za prašnimi
knjigami
strmela vame
in me vprašala, če se bojim kot pes.
Ne, sem rekel
in sem se bal kot pes
in jima pokazal dolgo pismo Ferlinghettija
in sem rekel,
če poznata koga,
ki bi me prevedel iz slovenščine v angleščino.
In sem se bal kot pes
in sta rekla počakaj
in sta me vprašala kako se reče po slovensko
butterflv
in sem se bal kot pes in sem hitro rekel
jelen,
ker sem vedel,
da lahko čez pol ure na cesti srečata
kakega
jugoslovanskega
diplomata
in mu povesta,
da vesta,
114
Tomaž Šalamun
kako se reče po slovensko
butterflv
in da bi me potem doma sežgali kot čarovnico.
Da ljudje,
ki bi se vračali z mojega pogreba,
ne bi mogli priti niti do doma,
ker bi jih prej
kap od žalosti.
In res je v Phoenix na Cornelia Street
kmalu vstopil
Ralph Donofrio,
visok,
krasen
človek
z ogromnim rjavim klobukom.
Možička izza prašnih knjig sta mu takoj
dala brati
dolgo pismo Ferlinghettija.
Hitro sem ga vprašal, če zna slovensko
in je rekel,
listen man,
pojdi z mano,
da se bova v miru pogovorila.
In sem šel z njim do Hick Street
v Brooklvn Heights
in sva strmela v Fičeve prevode in prevedla
vso ostalo poezijo
in enkrat vmes sem šel v Central Park
in enkrat vmes sem se zamišljeno sprehodil čez
Brooklvn Bridge
in je naredilo dvakrat:
klik! klik!
in sem
naenkrat
natančno
jasno
vedel,
da je samo vprašanje časa kdaj me bo
New York City izbruhnil pod nebo kot
zvezdo.
WINNIE    Rodil sem se gugan na gugalnici.
Leva in desna noga sta viseli čez levi in desni rob deske.
115
Prvič, ko sem prišel v New York City
Spredaj in zadaj je bila pikapolonica.
Pikapolonica je bila Winnie.
Winnie je umrla v Yongstownu, Ohio.
Winnie je bila sposobna držati gugalnico
v zraku kot dve Winnie.
Winnie je bila v svojem življenju rdečelasa
in prijazna.
Winnie je hotela videti, če je vse v redu.
»Vse je v redu, Winnie!« sem zavpil.
Imel sem prvi dan.
Ko se je znočilo, so Winnie zgorela krila.
Polster-geist ji je polil krila z bencinom.
Winnie se je žrtvovala.
Polster-geista bi lahko posipala z DDT-jem,
pa ga ni.
Winnie pride nazaj kot vijoličasta voda
kadar se kopam in kadar kdo umre.
Winnie šepa.
Winnie je zdaj stara.
Pri Winnie se je proces ustavil
zaradi zgorelih kril.
Čepi, čepi.
Proces ne bo zdrsnil, ampak skočil.
Padel bo na tla, v travo.
Winnie bo takrat zelo uživala,
ker ji bo zaprlo sapo od nenadne spremembe.
»Kako si, Winnie?« bom zavpil.
Potem bogve kaj bo.
Na vsak način bo zelo močna svojega rodu.
Po mojem bo konj in bo vozila drva.
Počesana bo kot Winnie potepuh.
VSE SMRTNO                                                                    Za Neda Rorema
Tvojega mesa, Cocteau, sem se na smrt prestrašil.
V sekundi bi me požrl kot kako
belo ping pong žogico,
spil iz Mitteleurope kot ossa-buco
in me sesral,
kot si sesral (Chier)
svojega Orfeja.
Le da se ta štorija ne bi dogajala pri
Marie Laure, Vicomtesse de Noailles,
ampak v tvojih sosednjih prostorih,
116                                                                                                                      Tomaž Šalamun
	samo za las
	odmaknjenih od prvih,
	ki še danes smrdijo po zapranih brisačah.
	Ves ta čas,
	odkar mi je Helene Martin-Chauffier,
	ki sem ji bil zaupan,
	ker je bila iz tako trdnih in konservativnih
	krogov,
	pokazala tvoje okno,
•	čeprav je zares govorila o Colette,
	chose legitime,
	chose tres humaine —
	sem te smrtno sovražil.
	rabil sem druge pijače,
	indijanske bobne,
	pecivo iz mormonskega sladkorja,
	ki sem se ga preobjedel v Salt Lake City,
	redki puščavski zrak,
	Georgio 0'Keffe,
	sand dollars, ki sem jih
	sam nabral ob valovih Pacifika
	in jih potem pometal z jetov
	med miljo širokim in razkošnim smehom
	Kalifornije,
	večno pobožno strmeč v topo prežvekovanje
	živine med baročnimi hribi,
	jadri v Devinu.
	Da sem te,
	Mitteleuropa,
	napikal s sijajem in ti odsekal klaustrofobično
	glavo
	s pipcem.
	Rabil sem ta loop,
	ta detour,
	da lahko nežno razmišljam
	o tebi,
	čarovnik —
	ki si tako sovražil to besedo —
	o tvoji smrti,
	najvišji solidarnosti do drobne prijateljice
	z raskavim glasom,
	imago,
	ki si za fin to odnesel v grob svoj ogenj,
	ogenj velikega mesta,
	lepa vešča,
	sveti duh vseh naših premikov.