O potrebi popularizacije najnavadnejših pravil praktične vzgoje. Jigodovina nas uči, da nobena znanost ninia pravega uspeha, če ostane privilegij le nekaterih ljudij, le jedne kaste. Prave koristi od one znanosti nima narod v širjem pomenu besede, ker je še niti ne pozna, korist imajo le pojedinci; to pa nikakor ni pot do obcnega blagostanja, do občne sref-e. Stari Indi, Egipčani in drugi so bili razdeljeni v zakonito določene kaste. Neprestopna je bila meja iz jedne v drugo. Prva kasta: duhovniki in kralji so iraeli izključno pravico učiti se čitanju in pisanju, napredovati v raznih vedab. Nikdo drug ni sinel o teni ničesar vedeti, celo pregrežno je bilo. In kaj je bil posledek vsi njibovi učenosti? Nekaj starih stavb, nekaj podrtin, tu in tani kak zaprašen svaljek pergamenta, in kdor boče dandanes umeti njihove napise in kljuke, ugibati mora in se truditi, kakor pri težkih rebusih, čudovito zavitih ugankah: znanost ni prodrla v vse sloje naroda, sicer bi bila ostala od grških časov barem kakšna razlaga onih kljuk in klinov. Le kadar je znanost občna svojina, da ima vsakdo pravico do nje, tedaj le je mogoče priti do zaželjenega cilja, kjer se šele kaže vpliv znanosti na človeško družbo. Najpotrebnejše znanosti morajo seveda tudi najgloblje prodreti v maso naroda, do najnižjib slojev, da, celo v beraško kočo! Katere znanosti pa so najpotrebnejše ? Vsekako one, ki so s človekom v najbližji dotiki, to je njegova skrb za obstanek in vzgoja njegova. Sicer pa v pojem: skrb za obstanek, labko zmašimo tudi vzgojo, ker dobro vzgojen človek v normalnih razmerah pač mnogo laže živi kot oni, ki je slabo vzgojen; ker ima pa vzgoja pozemeljsko in nadzemeljsko svrbo, nioramo jo izluščiti iz puste materije ter zniatrati posebniin sredstvom v življenji. Nam se je danes baviti samo s tem, kako prodere znanost o dobri vzgoji v vse sloje našega naroda, ali kako treba vzgojevalna pravila generalizirati ali popularizirati. Vsakemu človeku nekako preseda obcevati dlje časa s kakim prenapetnežem, ki velja v istini le malo ali celo nič, drži se pa in nosi glavo po konci kakor hotec reoi: n(ilejte nov talent, brez mene se svet podere, brez mene ni nič!" Blizu tako se mora človeku dozdevati, ko preniišljuje denašnje razniere o človeški družbi. Vse sino že dosegli, veliko veliko dognali, vse prebrskali ter učinili v splošnem napredku res velik korak, le za praktično domačo vzgojo jako malo. Torej za to, kar nam je najbližje, storili nismo še skoro ničesar. Kakor je v širnem poslopji vzgoje še jako malo storjenega za gojitev srca in sploh plemenitih čutov, ki bi nam pae morali biti najbližji, tako vlada še večja suša na polji domače obiteljske vzgoje. Ne mislim tukaj le Slovencev, marveč tudi sosede naše, ki so v malo ali nič boljšera položaji z nami: laški kmet ve o kaki vzgoji toliko kot slovenski, če ne še menj, in nemški ve, navzlic vsi prosveti svojih duševnih velikanov o njih uprav toliko, kot o kaki vzgoji ali kot priprosti, neuki Slovenec o Babecedni vojski", Čopu, Kopitarji itd. In če se ozremo kvišku do višjih in najvišjih kategorij bivalstva, ali je v tem oziru tukaj morda kaj boljše ? Po nekodi je, drugod pa še slabejše kot v kmetskih hišah. V teh se otrok, rekel bi, skoraj ne more razvaditi in razbrzdati, ker se nema ob čem, gosposki se pa lahko. Tudi izobraženi roditelji se vzgoje niso nikjer učili; vse, kar znajo, posneli so nekoliko iz knjig, nekaj po svoji panieti, nekaj po sebi in svojih roditeljib. Praktična vzgoja se uči samo na učiteljiščih, in še tukaj se je gojencem baviti bolj z abstraktninii pojmi kot s konkretniini slučaji in istinito praktično stranjo te stroke. Drugod je s tem predinetom povsod — suša. Ali ve n. pr. absolviran gimnazijalec ali realec morda, kako je ravnati z otrokom,  ko se v prvo zlaže? Ako ti ne vedo, ki so se vender nekaj učili, kako bi to vedel absolviran Ijudskošolec? Prvi, kakor drugi se v nekeni času — prej ali pozneje — zakopljejo v obiteljski krog, da jim treba vzgojevati lastne otroke po lastni vesti, lastnem znanji, Iastnein prepričanji. V šoli se mladenič tega ni učil, tudi mu vsled raznib zaprek ni bilo mogoče, pozneje je imel druzega opravila čez glavo, kdo bi se ubijal še s teni, kdo bi se smešil, ko še ne ve, če bode potreboval te znanosti. Pride nek kočljiv čas, okoliščine bočejo tako ali mladenič sani, in začne se ženiti. Ali naj se uči v tem lepem, poezije polnem trenotku vzgojevati deco. če inu jo Bog daV Ne! Zdaj mu hodijo po glavi diuge muhe. Izobraženec kakor tudi neizobraženec ne ve o praktični vzgoji ničesar. Izobraženec barem lahko vzame v roko knjigo, čita jo in proučuje, a neizobražeuec tega ne niore, ker je ne bi umel brez tolmačenja, ker sploh ne ve, da so tudi knjige o tem, kako je ,,strahovati" otroke. Vender so le večinoma te vrste ljudje podloga narodu. in le takih je največ in BKar mož nebesa so poslala, Da večnih nas otm6 grobov, Vse mati kmetska je zibala, Iz kmetskih so izšli domov". Kako in kedaj bi bilo učiti praktične vzgoje? Morda mladeniče in dekleta kot bodoče očete in matere. Nikakor ne, ker ni čas ni položaj nista teniu primerna. Tudi gojenke v raznih posebnih zavodih se tega ne morejo učiti, ker so se sploh premlade, dasi bi jim v mnogib ozirib to jako koristilo; takšen nauk pa ne bi mogel biti splošen, ker vsaki deklici kakor tudi vsakemu mladenicu ui odločen zakonski jarein: BSamski stan je popolnejši". Po takem skoro ni možno vzgojeslovja obrniti tako, da bi koristilo stvari, koji je načeloma namenjeno. Res, lahka ta stvar nikakor ni. Praktične vzgoje raorali bi se učiti roditelji sproti v zakonskem življenji. Tu bi šele padlo seme v dobro, rodovitno zemljo, ko ima človek sam otroke, ki so potrebni dobre vzgoje. Toda s subimi pravili in učenimi sistemi ne dosežemo nieesar Tudi so pravila priprostemu uniu neuniljiva. Drugače je treba vcepljati. To bi se po nekoliko doseglo: 1. z dobriini povestimi, kojim intencija je po kakšno pravilo iz praktičnega vzgojeslovja ali vsaj naravno objasnjevanje slabih posledkov, ker dotičnik ni slušal omenjenega pravila. Malo ali nič himamo še takih povestij, ker naši pisatelji se neradi bavijo s takimi problemi, in če tekom povesti tudi rešijo kakšno tako zagonetko, rešujejo jo tako, kakor zahtevajo pripovedna pravila in merilo povesti. Kaj bi se tudi bavili s postranskinri osebami in stvarmi, ko je dub in namen povesti ves drugačen, niti blizu temu, kar bi mi želeli v prospeb domače narodne vzgoje. Ker je že navada, če kdo govori ali piše o našeui priprostein poljedelskeni narodu, da se opira na družbo sv. Mohorja, morani se tudi jaz obrniti na odličnega činitelja na poti k blagostanju našega milega naroda. Imenovana družba ima v narodu našem tako velik vpliv, da je ni z lepa družbe, koje bi se ljudstvo tako oklenilo, kakor baš te. Ali bi ne kazalo izdati popularno pisano knjigo o vzgoji? Bilo je že slišati nekaj tacega, a zdaj je zoptt vse mirno, kakor da potreba ni več tako pereča. Ali bi ne bilo prav, če bi gg. pisatelji v svojih povestih , ki jih pošiljajo družbi sv. Mohora, oprijeli se nekoliko obdelovanja te strani v našeni narodu, ki je še povsem zarastla? Koliko knjig iinamo že o knietijstvu, kletarstvu, živalstvu, o dobrem gospodarstvu itd. in nabožnih, koliko vrst je že izdala omenjena družba? Nečenio nikakor očitati, da je zato morda iz- grešila svojo vzvišeno nalogo. Nikakor, a na kakšen drug način bi morda laže dosezala isto svrho. Kaj pomaga ljudi učiti varčnosti, če so že od mladih nog navajeni zapravlj ivosti; kaj pomaga hudobnega človeka učiti poštenosti, če že od svoje mladosti ni slišal ničesa dobrega; kaj pomaga ljudem spisovati in poveličevati sočutnost in plemenitost srca, če so jim ti čuti v navadnem življenji povsem neznani, če jim že njihovi roditelji niso vcepili prave korenineV Luknjo na rokavu treba zašiti, dokler je še majbna, in ogen.j se pogasi najuspešneje, ko je še tako majhen, da ga je moči premagati. Tako treba tudi napake in hibe v našem narodu zdraviti in celiti že na otrocib. Prvi in najboljši lečnik so otrokovi roditelji; če pa ti sami ne znajo izvrševati svoje težke naloge, kakšna bode neki deca njihova. Roditelje treba torej v tej stvari poučevati. Z dobrimi povestimi je privajati ljudi na pravo pot. Vsaka povest imej za podlago le jedno pravilo iz vzgoje, ne več, ker sicer se gradivo nakopiči in preprostenm uinu je pa najbolj jednostavna stvar kmalu prezamotana, neumljiva. Lep uzor za to nam je l)e Amicis. V svoji knjigi „11 Cuore" je v vsakem oddelku dal le jednemu slucaju povod biti nagibom k človekoljubju. Škoda. da ta rod menda ne učaka slovenskega prevoda omenjene knjige. V avstrijskem dubu jo treba preustrojiti. V povestih, obravnavajočih po kakšno pravilo vzgoje, ravnati se je, 6e tudi se ne strinja s pripovednimi pravili, po dr. Vošnjaku, kakor zna on pisati za narod in pokazati, kaj je pravo, kaj ne: bodi črno, kar je (Tiio, a belo, kar je zares belo, ne škoduje tudi nekoliko — ne preveč! — pretirano. Bolj na jasnera kot je solnce, lepše nain sveti. 2. s priobčevanjem kratkih, umljivib pravil v časopisih. Znano je , da včasih kratek, lakoničen izrek bolj vpliva na človeka, kot pa dolga in morda še ,,suhaa povest, ali celo golo pravilo. V obliki kratkib zanimivih dogodkov morali bi naši dnevni listi priobčevati, če ne drugje, vsaj med nraznimi vestmi", vzgojevalna pravila ali pa kratko razlaganje kakega posebnega slučaja v domači vzgoji n. pr. prva laž, prva tatvina, prva nespodobnost, začetek zapravljivosti, nevoščljivosti i. dr. Vse to bi moralo biti popolnoma umljivo in popularno, sicer ni uspeha. Naša dnevnika prihajata ljudem v roke vsak dan: ee bi tak list prinašal le jeden dan v tednu kakšno tako notico, nabralo bi se jih ob letu precejšnje število. Tudi našiin tednikoni in popularnejšini polmesečnikom bi bila sveta dolžnost skrbeti na tak način za blagor niilega nam naroda. S praznim cepidlačenjem se počrni včasih pol preveč nedolžnega papirja, mar bi ga boljše uporabili. Tednik ali polmesečnik jemljemo navadno večkrat v roke, in ko smo vse prečitali, pregledujemo vsled dolgega časa ali nedostatka dobrega berila še _inserate"; ni mogoče torej, da ne bi kdo ugledal tudi takib novostij. Sleherna imovita, z otroki obdarovana hiša morala bi imeti po jeden strokovni list o vzgoji. Vsakdo pa ni tako bogat niti tako izobražen, da bi čital časnike. Kaj s temi? Jedina pomoč jim je dobra knjiga in pa 3. zvest, za svoj stan vnet učitelj in skrben dušni pastir. Imenovana činitelja sta toli imenitna, da v nekaterih slučajih labko nadomeščata obe imenovani sredstvi. Samo jedno dobro uporab- Ijeno sredstvo nas lahko dovede do pravega cilja: znanje vsaj najpo trebnejših naukov dob r e vzgoj e v im o viti hiši, kakor v revni koči. Da se naša deca prav vzgoji, to mora biti glavna skrb vsakih roditeljev, skrb vsake dežele in države. Naša deca je naša nada, nad;i v bodoenost, up prihodnje sreče našega naroda. Dober ud človeške družbe in s tem tudi dober državljan pa bode le oni, ki je bil v svoji mladosti prav vzgojen. Poglejino vrtno drevo v samotni dobravi med divjim grinovjem, kamor je pred leti veter slueajno zanesel seme njegovo. Ali bode kedaj, ker že drugega ne, vsaj podobno dobro vzgojenim vrtnim drevesoin? Nikdar. Taka je tudi s človekoni, ki je v vesoljnem stvarstvu vender še nekoliko več kot sadno drevo med drugim drevjem. Skrbni in vestni roditelji vcepijo svojemu otroku podlago do vsega, kar bi ga moglo dohiteti v življenji. Šola sicer dostikrat izpremeni učencu čut, a ne vsakemu in ne vselej. Mi dobimo otroka šele z dovršenim 6. letoni. Le nekaj ur na dan je z nami, ves drugi čas ima opraviti ž njim rodna hiša, rodna mati. Torej: če hočemo imeti dobro vzgojene otroke, treba najprej, da so njihovi roditelji v domači vzgoji vsaj nekoliko poučeni, to pa dosežeino le s populariziranjein pravil praktičnega vzgojeslovja. Ivo Trošt — Jiazdrto.