Se ena homerska prispodoba pri prešernu
Dr. J. Kastelic je v svoji disertaciji »Antični snovni elementi v Prešernovem Sonetnem vencu« opozoril, da je Prešernova prispodoba s hudournilcom v Uvodu h Krstu pri Savici (Ko se neurnilc o povodnji vlije, iz hriba strmega v doline plane...) posneta po Homerju, Uias V 88 ss (DiS LV, str. 119).
Omenjeno prispodobo najdemo pri Homerju večkrat, najmanj na sedmih mestih (v IV., XI., XIII., XVI., XVII. in dvakrat v V. spevu Uiade). Domnevam, da je Prešeren ni povzel iz V., marveč iz XI. speva. Predvsem je od vseh Homerjevih variant prispodobe s hudournikom ta vsebinsko najbolj podobna Prešernovi; prispodoba v V 88 ss govori o reki, prispodoba v XI 492 ss pa o pravem hudourniku. Dalje tudi dvomim, da je Prešeren prebral Iliado v celoti, zlasti pa V. spev, ki ga bero skoraj samo poklicni homeroslovci. Skoraj gotovo pa je poznal XI. spev, ki že od antike pa do danes velja kot najlepši primer Homerjeve mojstrske tehnike v opisovanju bojev.
In še en argument je, ki me utrjuje v tej domnevi: v neposredni bližini Prešernove prispodobe s hudournikom je še neka druga — prispodoba z žetvijo:
Ko zor zašije na mrličev trope, leže, k' ob ajde žetvi, al pšenice po njivah tam leže snopov j a kope.
Prav tako najdemo tudi v XI. spevu Iliade poleg prispodobe s hudournikom (492 ss) — prispodobo z žetvijo (XI 67—69, v Sovretovem prevodu):
Kakor ob žetvi ženjci, gredoč si s koncev nasproti, žanjejo v ravnih redeh, na njivi moža bogatina, klasje pšenice, ječmena na gosto jim pada pod srpi.
Tako Homerjeva kot Prešernova podoba hudournika sta močno razgibani, dinamični. T. Sifrer je v eseju »Cop in Prešernov Krst pri Savici« opozoril, da se pri Prešernu dinamična razgibanost kaže tudi na zunaj, v rimah, ki so od prve do zadnje sami glagoli: vlije, plane, ovije, gane, omaga (LZ LV, str. 377 ss).
Ob podobi žetve pa čutimo, da je med Homerjem in Prešernom pre-¦cejšnja razlika. Homerjeva podoba žetve je prav tako dinamična, Homer-    223
jeva podoba sploh ni mogla biti drugačna, kajti Homerjeva narava je vse-  ' skozi dinamična: »die Natur Homers ist durch und durch dynamisch« (Scha-dewaldt).
Nasprotno pa je Prešernova podoba žetve izrazito statična; ni naključje, da je tukaj v treh zaporednih verzih trikrat glagol »ležati« (vv. 74—76). Dinamika krvave bitke se poleže v statiki zadnje podobe in tako je skoraj neopazno narejen prehod od razgibanih tercin k mirnejšim oktavam samega »Krsta«. Tudi statike te podobe je Prešeren izrazil na zunaj. Ce je glagol nosilec dinamike, tedaj je samostalnik nosilec statike v stavku; kakor so v rimah prve podobe sami glagoli, tako so v rimah druge podobe, pa tudi sledečih verzov, sami samostalniki: trope, pšenice, kope, polovice, malike, lice.
Seveda je mogoče, da je bila Prešernu prispodoba z žetvijo znana tudi od drugod, n. pr. iz slovenske narodne pesmi. Najdemo jo v pesmi »Alenčica, sestra Gregčeva«, ki se nam je ohranila prav v Prešernovi redakciji (Strekelj SNP I, 1, str. 98):
Turčine seka vse okrog, da tolko jih za njo leži, ko snop j a za ženjicami, al drobne trave spod kosa...
Najdemo jo tudi v pesmi »Kralj Matjaž in Alenčica«, ki jo je Ptešeren prav tako brez dvoma poznal, saj je bila natisnjena v IV. zvezku »Kranjske Cbelice« v Kastelčevi redakciji (Strekelj SNP I, 1, str. 9).
Poleg tega je bil Prešeren seveda pesnik, poln ustvarjalne fantazije, tako da mu ni bilo treba za vsako prispodobo hoditi ravno »naposodo«: mogoče je, da so vse te paralele zgolj slučajne.
Mogoče pa je — in to se mi zdi tudi najbolj verjetno — da je Prešeren, ki so se mu njegove lastne strune zdele »preslabe peti boje vam sloveče«, preden se je lotil opisa krvavih bojev v Uvodu h Krstu, še enkrat prebral nedosegljivo mojstrovino v opisovanju bojev — XI. spev Iliade.    Kajetan Gantar
224