Divji mož in divja žena 
8. Ko so pri kmetu Grosnu v Rovtu spomladi orali, je pastir, ki je držal 
kolca. zaslišal, kako divja žena s strgulo po mentrgi strže. Hitro zavpije: 
»Se meni en hlebec!« 
Ko so po južini prišli nazaj na njivo, je pastir dobil velik hlebec dobrega 
kruha na kolcah. 
(Vinko Ažbe, v. Gribovškov, Zapreval) 
9. Nekoč je šel neki mož pod Mladim vrhom pa zasliši, da divjega moža 
žena s strgulo strže. Zavpije: 
»Še meni hlebec!« 
Pa gre naprej. Nazaj grede ga je pa ravno na tistem mestu pričakala divja 
žena. Da mu hlebec, iz same prsti zamešen, pa pravi: 
»Vsega snej! Ce ga pa ne boš snedel, te bom zmlela kot mlinski kamen 
moko.« 
(Alojzija Dolenc, v. Tavčarjeva, Cetena Ravan) 
10. V starih časih je živela v Lubniku divja žena. Nekoč je šel kmet 
Krivar iz Krivega Brda v Loko pa je slišal, da je s strgulo postrgala, ker je 
ravno peko imela. Pa zavpije: 
»Še meni en hlebec!« 
Pa gre naprej proti Loki. Nazaj grede pa dobi ravno tam hlebec kruha v 
prt zavit. Nič se ni zmenil, da bi ga pobral, kar šel je moško naprej. Še ni bil 
daleč, ko se oglasi divja žena: 
»Še ti in tvoji otroci bojo kruha stradali, ker nočeš tega pobrati!« 
Še tisto pomlad je že prišel na Mlako žita prosit — ga še za seme ni imel. 
Pa tudi zanaprej je bila pri Krivarju velika revščina. 
(Temincova mati, Mlaka) 
11. Nekoč je v Lubniku začela vpiti divja žena na sredpostno sredo: 
»Bob sej! Bob sej!« 
245 
Pa je šel Zalubnikar sredi zime bob sejat. Ker je držal sren, se je ves bob 
valil na dno njive. Pa vseeno je bil tisto leto pri Zalubnikarju tako bogat bob 
po celi njivi, da nikjer drugje tako. 
(Temincova mati, Mlaka) 
12. V Logarjevi gmajni pod Blegošem sta včasih živela divji mož in 
divja žena. Ko je ta stari Vresjak sejal oves pa ta mladi mu je ciljal, pride 
divji mož k njima. Na sebi ni imel drugega kot kožo okrog pasu pa ves kosmat 
je bil. Cez ramo je imel otroka; spredaj ga je za nogo držal, zadaj pa mu je 
visel navzdol. Divji mož je govoril počasi: 
«Zdaj sej — zdaj ne — zdaj sej — zdaj ne...« 
Govoril je toliko časa, dokler ni ta stari usejal celega kosa. Kar je bil ta 
čas usejal, ko je divji mož govoril »zdaj sej«, je sila dobro doneslo, drugo pa nič. 
Vresjaka je imelo, kaj bi bil to za en mož, pa ga je toliko časa iskal po 
gmajni, da ga je dobil, pa vprašal, kdo je. 
»Jej.« pravi divji mož, »a ste vi že kaj slišal od divjega moža. Jej, ko bi 
jaz dobil gorak hlebec kruha, jaz bi vam veliko povedal!« 
Vresjak je šel domov po kruh pa ga prinesel možu. Ta se mu zahvali pa 
pravi še, da prideta čez čas skupaj. Imel je pa take roke, da, ko se je stegnil 
po kruh, je Vresjaku kar čudno prišlo. 
(Zehcula, Malenski Vrh) 
13. Divji mož je vekal, kadar je bilo lepo vreme, ker se je grdega bal. 
Kadar je bilo grdo, se je pa smejal, ker se je lepega troštal. Iz nosa mu je gledala 
kisla repa. Prišel je včasih na pašnik pa pastirja tako dolgo žgečkal, da mu 
je dal hlebec kruha. 
(Janez Derlink, v. Fortuncev, Gor. Ravan) 
14. Ta stari Gošar iz Zetine je nesel iz malna meh moke. Ko pride Zarobom, 
zasliši strašanski glas na jelovškem griču; 
»Ho-o-oj!« 
Pogleda — divji mož gre čez Blegoš proti Kalu pa ves čas vpije. Gošar je 
hitel domov pa pravil, koga je videl. Pa so se mu smejali. Ko pa so šli ven, 
so pa še dobro slišali, kako je divji mož še vpil nekje tam za Kalom: 
»Ho-o-oj!« 
(Valentin Rupar, v. Tinač, Gor. Žetina) 
246