Življenje japonskega ženstva v višjih slojih.
Pokorščina jc žc od ncke<kj glavni gonilni stroj japonskega ' socijal-
iicga mehanizma ; Gel() prvi minister smatra svojo sveto dolžnostjo, da je
za cesarjem z brezjiogojno pokorščino vdan svojemu očetu, če ga še ima
Že iz itiladih nog zabičuje se Japonki, in naj si bo še tako visocega
rodu, po dvajsetkrat na dan, da se mora koncentrövati njeno življenje
okoli treh dolžnostij pokorščino in sicer: dokler je samica, bodi pokorna
svojemu očetu, kot soproga svojemu možu, v slučaji vdovstva pa svojemu
aiajstarejemu sinu.
trn Japonka se omoži le na ukaz svojega očeta. Kadar jej oče predlaga
ženina, sta jej na razpolago samo dve poti, namreč: ali ga vzame, ali pa
ostane samica. Po ljubezni se ne vpraša, zakoni, na podlagi srčnih čuvstev,
so izključeni, kajti Japonka še celo s sorodnim možkim osebjem sme ob-
čevati le pod tem pogojem, če je kodo drugi poleg. V višjih slojevih in
posebno v starili rodovinah se pa sploh ne sme zabavati z nobenim možkim.
Ali. .. „Ljubezen je bila, ljubezen še bo", to velja tudi v Japoncih.
Čeprav trde starisi; da njih hčerke nimajo srca, vendar to nič ne pomaga,
kakor vemo i me Evropejke !...
Pa uboga Japonka! Če ljubi, ljubi-brez vsacega upanja in še po-
tožiti ne more nikomur! Niti pri las tncj materi ne more in ne sme iskati
tolažbe, nema resignacija, to je konec njenega čuvstvovanja ! In če noče
ubogo bitje do konca dnij zvesto ostati- breztipnej ljubavi, tedaj mora
vsprejeti moža, katerega so jej jireskrbeli starisi.
Japonska dekleta može se navadno s 17 leti in sicer je mož na-
vadno bogat, imeniten, pošten, če je možno mora se ponašati s predniki-
junaki. Ženin pošlje nevesti in njenej obitelji običajna darila, mlada ženska
110 Marica II. : Življenje japonskega ženstva v višjih slojih,
Z impozantnim spremstvom gre v hišo svojega soproga, kjer pijeta po
starei šegi iz treli posvečenih čaš, v novejem ćasii pa menjata celo prstane
po evropejskej šegi.
„Medenih" mesecev nimajo tam v nobenej Ictnej dobi, kajti z dru-
gim jutrom začne se za ženo življenje, polno samozatajevanja in resiguacije;
ona ne izgublja samo svojega imena, ampak vso svojo voljo, skratka vso svojo
prejšnjo individualiteto. Svojim starišem, bratom in sestram mora se celo
odtujiti. Njene največje dolžnosti se identifikiijejo vse v jednej in ta je,
da lepša eksistenco svojega soproga, kar je prav za prav le možno, če
ga ljubi. Skrbeti mora za red v hiši, soproga ne sme pokazati nikoli sit-
nega obraza, vedno mora biti dobre volje, če je bolna ali zdrava, posebno
pa se mora zatajevati, kar se tiče ljubosumnosti. Zadnja zahteva pa je
najbolj neopravičena z ozirom na plesalke, ki so še v novejšej dobi one-
čaščale hiše imenitnejšiii Japoncev. Nekaj časa sem pa so tudi na Ja-
ponskem postali bolj rigoro/.ni v tej točki.
Mnogo bolj kruto pa, nego doslej navedene dolžnosti mlade soproge,
zadevajo jo tiste, katere jej nalaga razmerje med njo in soprogovimi starisi
in sorodniki. Njena prva skrb je, da si pridobi srca teh oseb, kajti le
jedna besedica moževega očeta ali matere zadostuje, da se da ločiti mlada
zakonska dvojica ; volji roditeljev pokori se celo ljubezen moževa do žene.
Prvo vsakdanje delo ima japonska žena s svojo toaleto, kitterej se
žrtvuje z vso pozornostjo. Ko je gotova s toaleto, gre se poklanjat tastu
in tašči, če sta jej ta dva že sporočila, da rada sprejemata njen jutranji
pozdrav. Še-lc potem se sme baviti s svojo deco, katero pošlje v šolo z
guvernantko. Sedaj pride na vrsto vsa hiša sploh, posebno pa kuhinja, ki
je za mlado gospodinjo tolike velike važnosti, ker je odgovorna ne samo
možu in njegovim starišem, ampak celo svojej deci, ako je ta ali ona jed
pomanjkljiva in ako se ni uvaževala sleharna željica.
Najljublje delo je pa za japonsko gospodinjo urejevanje in lepšanje
sprejemnih sob, kjer lehko razvije svoj fin okus. Dočim ostajajo naše ev-
ropejske sprejemne sobe po leta in leta, razen malih sprememb, jednake,
menjuje se lice japonskih sprejemnih prostorov od dne, do dne,, kajti Ja-
ponec ne razloži svojih dragocenostij in umetnin vseh nakrat, ampak
polagoma z rednim menjavanjem. Vnanjost njegovega stanovanja se iz-
preminja torej vedno po njegovem okusu, kakor so sploh podvržene de-
koracije doma različnim letnim časom.
Japonska žena ne živi za vnanji svet, kakor recimo francoska, sosebno
pa amerikanska, sploh moderna žena, katerej absorbuje javno življenje
najmanj tri četrtine njenega časa. Že mladej deklici se vcepijo Japonki
resni nazori o poklicu ženske, tako da se jej niti ne sanja o prvej ulogi,
katero igrajo n. pr. Francozinje nasproti možkim. Na Francoskem je n.
pr. madama, ki se obiskuje, madama, ki daje domače zabave, madama.
Marica II.; Življenje japonskega ženstva v višjih slojih. lil
katera se zahvaljuje, madama je vse, monsieur nič posebnega ; pri Ame-
ričankah pa je on toliko kakor nič. Svoje dni ni bila na Jaiponskem
ženska nič, moderni Japan kaže jo knj, v očigled svetu nekoliko bolj
jednakopravno, seveda brez kršenja moževe superioritete.
Dve ali tri leta sem protivi se japonski duh tujim šegam in nava-
dam. Zenstvo se strinja z možkimi. sosebno, ker je vojska napovedana ev-
ropejskej ženskej noši, katera pokvari tudi najlepši stas, kakor meni
Japonka. Nedrijec jej je muka, v našili čevljili hodi kakor raca, kar se
pa dostaje nakrasa in lišpa evropcjskih dam, vidi se jej do skrajnosti
neokusen. Z izjemo japonskega dvora in pa diplomatskih krogov, računi
se evropejsko oblečena Japonka pravim pravcatim čudežem.
Kakor je Japonka preprosta v svojej noši, prav taka je v drugih
svojih potrebščinah in v dekoraciji svojega budoarja.
Stene njenega majhnepa stanovanja so lesene, vrata so s papirjem
preoblečeni okvirji, ključavnic in ključev pa ni. Redkokedaj gre osebno h
kakemu trgovcu, in še takrat se navadno poslužuje znane Tinrikishe, kojo
vlečejo možki in katera nadomešča naš voz.
Koi- je japonsko ženstvo tako preprosto in ker jako malo občuje z
vnanjim svetom, je na glasu kot dolgočasno, ki se ne zna zabavati, kar
je pa krivica. Ženstvo višjih slojev je jako omikano in slikano, govori
v^ečinoma več evropskih jezikov in se najraje pogovarja o poeziji, o gle-
diščih, romanih in o zgodovini domačih cesaric, ki so se odlikovale po
svoji modrosti, ljubezni in znamenitih činih za svoj rod.
Rade govore Japonke tudi o junaštvu svojih prednikov, o zaljubljencih,
ki so se oslavili s posebno vernostjo v nesreči, nadalje o plemenitih
ženah, ki so se žrtvovale za svoje može in deco. Inozemce pa izprašujejo
po zapadnih običajih in jih pretresujejo z veliko živahnostjo in zanimanjem.
Naše žensko prašanje v primeri z ulogo, katero igra ženstvo v Japanu
in jo bo igralo še v bodoče, zanima jih in jih vznemirja prav resno.
Vse življenje japonske žene sredotoči se, kakor smo že slišali, v
dolžnostih do starišev, do sebe, do moža, do svojega ognjišča, sosebno pa
do tasta in tašče. Vsak dan mora kaj čitati. Nasproti svojemu ženinu je
vedno sramežljiva in ta sramežljivost jo krasi tudi kot ženo. Tacega
zarasnctja ljubimkanja, ki je v nas nekaj vsakdanjega, Japonci ne po-
znajo, in možki, ki bi si upal priti Japonki s praznimi frazami in dvo-
umnimi obljubami, zapoden bi bil od nje z zaničevanjem in svetim srdom !
Tako je torej žitje in bitje japonskega ženstva, sicer v površnih
očrtkih, ki so nas pa vendar malce seznanili z Japonkami.
Po nemekem priredila Mcirica JI.