X.: Glasbena doba i 6. stoletja in Jakop Gallus. 429 Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallus. V spomin njegove tristoletnice. Spisal X. ne 9. rženega cveta je priredila »Glasbena Matica« v Ljubljani zgodovinski koncert v proslavo jednega najdičnejših rojakov naših, skladatelja Jakopa Gallusa. Dolžnost je takisto leposlovnemu listu, da se spominja tristoletnice, odkar je preminil odlični ta mojster, katerega ves glasbeni svet za Pa-lestrino, Willaertom, Lassusom in Gabrielijem prišteva najduhovi-tejšim in najplodnejšim glasbenikom 16. stoletja. Izvestno ne bode odveč, ako v velikih potezah očrtamo glasbeno razmerje pred njim in za njega ter potem izpregovorimo o delovanji Gallusa samega. Znano je v obče, kako dolg in strm pot je morala prehoditi glasbena umetnost kakor sploh vse umetnosti, predno se je iz prvotne preprostosti vzpela do denašnje višine. Do 15. stoletja sploh ni moči govoriti o takšni glasbi, da bi jo upravičeno imenovali resnično umetnost v denašnjem pomenu te besede, nego prejšnja stoletja poznajo namesto nje zgolj nekakšno glasbeno učenost, oprto po jedni strani na Gregorijansko cerkveno petje, po drugi pa na narodno pesem, ki si je šele iskala svojega pota. Jedva začetkom 15. stoletja se je ta glasbena učenost izpremenila v pravo umetnost. Bistveno znamenje vsi glasbi je potem v dveh stoletjih (od leta 1400. — leta 1600.) zgolj mnogoglasje, in glasbena zgodovina imenuje glabo te dobe »staro glasbo«. Delovale pa so v rečeni dobi tri glasbene šole, izmed katerih se je treba najprej spominjati najstarejše, tako zvane nizozemske šole, katere naj odličnejši zastopniki so bili v 15. in 16. stoletji Dufay, Ockenheim, Josquin, Gombert, Wil-laert in Orlando Lassus; potem pa je imenovati dve italijanski šoli: rimsko in benečansko. Nizozemska šola se odlikuje po strogem mnogoglasji, umetnem kontrapunktu, razviti menzuri (glasboslovji), takisto po umetniško dovršenih delih. Takrat, ko je Gallus razvijal znamenito svoje delovanje, torej v drugi polovici 16. stoletja, zastopal je staro nizozemsko šolo zlasti imenovani Lassus, ki je bil od leta 1557. do 1594. kapelnik monakovske kapele. Poleg njega sta delovala v Gallusovi dobi pri saksonski kapeli v Draždanah Le Maistre in Scandellus, glasbenika, katerih skladanje se opira na nizozemsko šolo, dočim je slul 43° X.: Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallus. pri kapeli cesarja Rudolfa II. v Pragi Regnard in pri cesarski kapeli na Dunaji Filip de Monte, ki je bil pozneje kapelnik stolne cerkve v Pragi. Proizvodi nizozemske šole so bili zaradi visoke svoje umetnosti sosebno obljubljeni in čislani tudi po Italiji, tako da so ondu glasbeniki te šole do cela vladali od 15. stoletja do srede 16. stoletja. Da se je pojavila italijanska domača glasba šele pozneje, to je dokaj čudno, ako pomislimo, kako je že tedaj cvetelo pesništvo (Dante in Petrarca v 13. in 14. stoletji) in kakd so že slule italijanske vpodabljajoče umetnosti (Bramante, Rafael, Correggio, Michelangelo v 15. in 16. stoletji). O domači glasbeni umetnosti italijanski do srede 16. stoletja malone ni sledu, zakaj izvajajoči umetniki so zgolj Nizozemci. Šele v drugi polovici 16. stoletja razvijejo italijanski in nizozemski mojstri na italijanskih tleh »staro glasbeno umetnost« do klasiške dovršenosti. Nizozemci se od te dobe čimdalje bolj umičejo z glasbenega pozo-rišča, dokler mu naposled splošno ne zavladajo Italijani. V Italiji se ustanovita dve šoli, obe izredne važnosti za svetovno glasbo, rimska in benečanska. Obe družno hrepenita po izobrazbi, vzvišanji in dovršenosti nizozemske šole. Umetnostno načelo, kontrapunktiška skladnja in oblika jima je ista, samo da se pojavlja v italijanskih glasbotvorih še visoka sorazmernost, jasnost in čustvena lepota, česar nizozemska stara šola še nima. Ustanovitelj in mojster rimski šoli je bil Palestrina, katerega je imenoval papež Pij IV. za skladatelja papeške kapele. Ta največji mojster cerkvenega petja v 16. stoletji je deloval prav takrat kakor naš Gallus in je povzdignil cerkveno glasbo do najčistejše in najvrednejše dovršenosti. Poleg njega slove v Gallusovi dobi Ani-muccia, brata Nanini, Anerio in španski glasbenik daVittoria, ki se je tedaj bavil v Rimu. Vsi ti so bili učenci rimske šole. Tudi Luca Marenzio, najobljubljenejši madrigalist 16. stoletja, pripada tej šoli, vender se kaže dokaj samostojnega. Zajedno z rimsko šolo je cvetela benečanska šola, katero je ustanovil Willaert. Obe šoli sta gojili mnogoglasno umetnost in nje oblike, vender pa se nekoliko ločita. Dočim je bilo rimski šoli zgolj do vzvišeno-preproste glasbe Palestrinijeve, tako zvanega »Pale-strinijevega zloga«, in absolutno cerkvene glasbe, ponaša se benečanska šola s sijajno in barveno glasbo, z mnogoglasjem in mnogozbornostjo ; mimo tega uporablja obilnejšo kromatiko in živahnejšo ritmiko ter je naprednega značaja za razvoj poznejše glasbe. Kar je bila rimski šoli sikstinska kapela v Rimu, to je bila benečanski šoli cerkev X.: Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallus. 431 Sv. Marka v Benetkah. Po načelih te benečanske šole so se ravnala tudi vsa važnejša mesta gorenjeitalijanska. Nje glavni zastopniki so bili v Benetkah Willaert, veliki teoretik Zarlino, Andrea in Giovanni Gabrieli. Zlasti poslednja dva sta jo povzdignila na vrhunec dovršenosti. Kar se tiče Avstrije in nemških dežela, tukaj ni moči govoriti o posebnem glasbenem zlogu, nego na glasbo avstrijsko in nemško so vplivali Nizozemci in Italijani, zlasti umetniki benečanske šole. Na Nemškem so delovali v tej dobi (v drugi polovici 16. stoletja) Leon Hassler, Gumpeltzheimer,Erbach,Meiland inAichinger. Njih obzorje seza daleč preko cerkveno-protestantovske meri; najimenitnejši izmed njih je Hassler. Na Avstrijskem pa je med vsemi domačimi glasbeniki 16. stoletja najznamenitnejši mojster svoje umetnosti baš dični naš rojak, čegar spominu so posvečene te oskromne črtice : Jakop Gallus Handl. O življenji Gallusovem nimamo premnogo izvestil. Marsikaj je nerazjasnjenega, vender se utegne dognati še to in ono, kar bode važno za poznavanje našega rojaka. Gallusove skladbe so ležale do najnovejše dobe zaprašene po raznih arhivih in knjižnicah (n. pr. v dvorni knjižnici in v konservatorijskem arhivu na Dunaji, v kraljevski dvorni knjižnici v Berlinu i. t. d.); šele ponajveč neumornemu raziskovalcu g. Jožefu Mantuaniju gre zasluga, da je zopet opozoril glasbeni svet na malone pozabljenega skladatelja. Po različnih virih, spopolnjenih z raziskovanji g. Mantuanija, bilo bi o Gallusovem življenji poročati to-le: Jakop Gallus Handl (Petelin ?) je bil porojen leta 15 50., bržkone v Ribnici na Dolenjskem, vzgojen pa je bil v setiškem samostanu (misel g. Mantuanija), čegar opat Zeisl (od leta 1566. do leta 1576.) ga je priporočil samostanu svetelskemu (Zwettl na Nižjem Avstrijskem). Ondu je ostal do leta 1580., takrat pa je odšel (po priporočilu opata Rueffa) v samostan Bruck pri Znojmu in še tistega leta v Obrovice pri Brnu, kjer je bil v jako prijateljskem razmerji z ondotnim opatom. Ko je bil brnski prost Stanislav Pawlowsky imenovan škofom olomuškim, odšel je ž njim v Olomuc in ostal ondu do leta 1585. Bilje kapelnik stolne cerkve; iz zdravstvenih ozirov pa sije leta 1585. izprosil odpust. (Tako poroča odpustno izpričevalo Gallusovo, katero je zasledil g. Mantuani v knezoškofijskem arhivu kromeriškem). Potem v se je napotil preko Sleskega v Prago, kjer je dne 12. malega srpana 1591. leta umrl za akutno boleznijo. Iz češko pisanega ostalinskega inventara, katerega je takisto našel g. Mantuani v praškem mestnem 432 X.: Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallus. arhivu, vidi se, da ni bil Gallus nikoli cesarski kapelnik, kakor se je mislilo še nedavno, nego kantor v cerkvi Sv. Janeza, kateri je bil cesar patron. Rudolf II. mu je podelil privilegij za deset let, daje izdal svoja dela. — Gallusovo proizvajanje je čudovito obsežno in vsestransko. Ako pomislimo, da je umrl v najkrepkejši moški dobi — bilo mu je šele 41 let — prištevati ga je zaradi klasiške dovršenosti in lepote njegovih del ne sam6 največjim in najboljšim skladateljem tedanje dobe, nego tudi najplodnejšim. Zakaj Gallusovih skladeb, kolikor se jih je ohranilo v starih izdajah, štejemo več sto; koliko pa se jih je izvestno pogubilo! Mnoga dela, zlasti cerkvena, med katerimi je, kolikor doslej vemo, šest maš, niti niso bila natisnjena, nego so raztresena v rokopisu po raznih knjižnicah. Izmed poglavitnih del, ohranjenih v starih izdajah, imenovati je najprej njegovih šestnajst maš, katere je uglasbil v Olomuci in izdal leta 1580. V Pragi je priredil leta 1586. slovečo izdajo drugih svojih cerkvenih skladeb, imenovano »Opus musicum«. To izredno bogato delo, katero je dovrševal dolgih devet let, obseza cerkvene skladbe, in sicer: psalme, motete, himne, kantate, ofertorije, gradualije i. t. d. za vse nedelje, praznike in sopraznike vsega cerkvenega leta. Diči jih vzorno - čist cerkven zlog in visoka umetniška vrednost; mimo tega se ujemajo z obredi in zahtevami cerkvenega petja, kakor jih je ustanovil cerkveni zbor tridentinski in kakor so jih upoštevali vsi veliki mojstri tedanji. Kako bogata je ta zbirka, to je moči spoznati iz zaporednih številk, s katerimi so zaznamenovane nje skladbe, urejene po štirih oddelkih. Tako ima skladba »Ave Maria«, I. oddelek, številko 70.; »Sed et lingua mea«, II. odd., štev. 70.; »Laus et pe-rennis gloria«, III. odd., štev. 57. in štiriindvajseteroglasni, čvetero-zborni (149.) psalm ima štev. 143., IV. — Tretje delo Gallusovo je posvetne vsebine. Njega popolni naslov je: »Harmoniarvm moralivm qvibvs heroica, facetiae, natvralia, qvotlibetica, tvm tacta fictaqve poetica, & c. Admixta sunt: Nune primum in lucem editus Avthore Jacobo Handl. Pragae, Exudebat Ge-orgius Nigrinus. Anno: M.D.LXXXIX.« — Ta harmoniarij obseza v treh delih 53 čveteroglasnih madrigalov, resne, šaljive, komične in preproste vsebine. Mimo tega ima knjiga dodatek: »Empicedion har-monicvm«, katerega posvečuje skladatelj spominu »Gaspari abbatis Zabrdovicensis ac Sylvensis,« ki je umrl dne 1. prosinca 1589. leta. V tem dodaje še dve skladbi, posvečeni nasledniku prejšnjega opata, Ambroziju Teleczenu. Podpisan je na teh skladbah: Jacobvs Handl, Gallvs dietvs Carniolvs. Vseh dodanih pet skladeb je osmeroglasnih. X.: Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallus. 433 Četrto delo, katero pa je izdal njega brat Jurij šele pet let po Gallusovi smrti, obseza takisto zbirko madrigalov. Posvetil jo je Jurij: »Amplissimo celeberrimoqve veteris Pragae senatvi, viris nobilissimis et clarissimis, dominis et patronis meis.« Popolni naslov tej zbirki je: »Mor ali a Jacobi Handl Carnioli, Mvsici praestantissimi, quinque, sex, et octo vocibvs concinnata, atque tam seriis qvam festivis cantibus voluptati humanae accommodata, & nune primum in lucem edita. Cum gratia & Privilegio Imperiali, ad annos decem. Noribergae. In officina Typografica Alexandri Tbeodorici MDXCVL« — To delo obseza 8 osmeroglasnih, 19 šesteroglasnih in 18 peteroglasnih madrigalov (posvetnih pesmij). Glasovi so: cantvs, altvs, tenor, basis, qvinta vox, sexta vox. Morda utegne koga zanimati pesem, postavljena na čelo tej knjigi; zložil jo je Gallusu v proslavo M. Georgius Carolides a Karlsperga, cives novae Pragae: Ad cantorem modvlorvm Handelii: Rvmor Handelivm periffe dixit Quum putre acciperet cadaver urna: Sed falfo Handelivm periffe dixit Rumor, funera nulla feutientem, Quod mortale fuit fatumque terra, Mors terrae, invida, reddidit parenti. Vivit Handelivs fuperftes aftris, Vivit Handelivs fuperftes orbi, Ulic menta pia, fed hic perenni Laborum genio integer fuorum. Viventes adfpice, quisquis oecinendo Velmores fapies honeftiores, Vel Mufas facies politiores, Vel motiis auimi quietiores. Hic iuuctim omnia praeftat (bunc prehende Qui Mufas colis elegantiores) Victurus genio liber perenni. Dasi je bilo tudi v Avstriji dokaj pristašev protestantovske vere, vender se v skladbah katolika Gallusa nikakor ne pojavlja vpliv Luthrov kakor v nemški glasbeni umetnosti. Zatorej je tem zanim-ljiveje to, da nahajamo v protestantovskega mojstra Erharda Bodenschatza zbirki »Florilegium Portense« (izšli leta 1618., imenovani po mestu Schulpforta, kjer je bil Bodenschatz okolo leta 1600. kantor,) v prvem delu nič menj nego devetnajst znamenitih skladeb Gallusovih. To je izvestno najboljši dokaz, kako je zaslul veliki mojster skoro po Svoji smrti. (Konec prihodnjič.) X.: Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallus. 493 Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallus. V spomin njegove tristoletnice. Spisal X (Konec.) ako obljubljena in razširjena so bila Gallusova dela že v njega dobi in še dolgo po njegovi smrti, temu je pač najboljši dokaz to, da so različni glasbeniki v poznejše zbirke in izdaje cerkvenih svojih skladeb kaj radi vzpreje-mali tudi cerkvene skladbe Gallusove. Poleg 6nih, kar jih je priobčil že imenovani Bodenschatz v svoji zbirki najboljših cerkvenih glasbotvorov, nahajamo več del Gallusovih v izdaji latinskih cerkvenih skladeb, imenovani »Musae Sioniae latinae« (za 4—16 glasov), katero je priredil leta 1607. v Niirnbergu znameniti nemški glasbenik in pisatelj Mihael Praetorius. Takisto je izdal nekatere A. Schadaeus leta 1611. v svojem delu »Promptuarium musicum«, in tudi v druge zbirke, izdane po Gallusovi smrti, vzprejete so mnoge njegove skladbe v razno vrstnih sestavah. Zanesljiva glasbeno-zgodovinska izvestila nam poročajo, da so na Češkem, Moravskem, Sleskem in Nižjeavstrijskem posebno radi gojili Gallusove skladbe in po nekod do malega proizvajali samo te. Vender so slula njegova dela tudi po drugih avstrijskih deželah in na Nemškem. Zlasti se je prikupila zbirka »Opus musicum«, ker obseza pesmi za vse cerkveno leto in ker je razvrščena kaj uporabno. Gallusovi vrstniki so nazivali našega mojstra »slavnega«, in ta nazivek se je ohranil do denašnjih dnij, zakaj vse glasbene knjige do najnovejšega časa govore vedno le o »slavnem« Gallusu. Priznani glasbeniki so mu predlagali svoje skladbe v odobrilo in se ponašali, ako jih je pohvalil. Tako imenujemo samo skladatelja v službi cesarja Rudolfa II, Jakopa Regnarda v Pragi, ki je slul po nemških svojih pesmih za tri do pet glasov. Gallusovo priznanje je bilo najboljše priporočilo. Kadar so hoteli izrecno poudarjati, da je skladba lepa, dejali so: »Delo je dovršeno, kakor da ga je zložil sam Gallus.« Tudi ko je umrl, Gallusovo ime ni izgubilo svoje veljave. Res je sicer, da so se njega skladbe, razven nekaterih, ki so se ohranile v dobi treh stoletij, močno pozabile sredi 17. veka, ali temu se ni smeti čuditi, zakaj precej za staro vokalno glasbo je krenilo vse glasbeno delovanje na nov pot; pojavilo se je glas-beno-dramatiško, strastveno izražanje, uvedel se je arijozni in recitujoči 494 X.: Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallvis. zlog, nastopila je opera, in razvila se je instrumentalna glasba. Vzpričo vsega tega se je glasbeni svet kaj malo spominjal celo Palestrine; Gallus, Lassus, Hassler in vsi vrstniki pa so ostali pozabljeni za poldrugo stoletje. Toda nobena izprememba vsakodobnega ukusa ni mogla do cela uničiti sile in resnice, kakeršna diči proizvode te stare monumentalne umetnosti: dovolj je bilo vselej poznavalcev in častilcev stare vokalne glasbe, kateri so jo zvesto ohranili in poročili svojim potomcem. Ko se je nato v našem stoletji čimdalje bolj širilo nepri-stransko-umetniško in glasbeno-zgodovinsko mišljenje, napočila je tudi doba, da so bili oteti pozabljenosti Palestrina, Orlando Lassus, Nizozemci in drugi umetniki, med njimi naš Gallus. Veščaki so skrbeli za to, da so se ohranila in dostojno cenila ta mojsterska dela; zaradi tega so prirejali različne izdaje starejših glasbotvorov. Izmed zbirk, v katere so vzprejete Gallusove skladbe, imenujemo zlasti nastopne: V Mainzi je izhajala od leta 1838. do leta 1840. Rochlitzeva »Zbirka izvrstnih pevskih del« (»Sammlung vorziiglicher Gesangstiicke«); šestnajst zvezkov obsežni zbornik »Musica sacra« (Berlin, od leta 1839. do leta 1865.) prinaša Gallusova dela v 5., 11. in 12. zvezku; Proskejeva »Musica divina« (Ratisbona, I. del od leta 1853. do leta 1863., II. del od leta 1865.) obseza 18 cerkvenih skladeb Gallusovih. Takisto so jih dokaj priobčili zborniki: Zahn, »Cerkvene pesmi za moški zbor« (»Kirchengesange fiir Mannerchor«, Niirnberg, 1857., 1860.), Kade, »Zbirka vzgledov h glasbeni zgodovini Ambrosovi« (»Beispielsammlung zur Musikgeschichte Ambros',« Vratislava, 1882.) in končno tudi Crommerjeva »Musica sacra« (1860.—1876.). Sloveči zbor »Ecce quomodo moritur« je ponatisnjen v mnogih zbirkah pri Bocku, Rochlitzi, Proskeji, Petersu i. t. d. Iz teh starih in novih izdaj pač lahko vidimo, kak6 so bila Gallusova dela razširjena, čislana in znana. Ako torej avstrijska vlada izda vse proizvode našega mojstra, poslavi s to izdajo samo sebe in največjega avstrijskega skladatelja v 16. stoletji ter si mimo tega pridobi odkritosrčno zahvalo vseh prijateljev prave umetnosti. — Predno poskusimo označiti in oceniti Gallusove skladbe, ne bode odveč, ako še zabeležimo nekatere nazore glasbenih zgodovinarjev o tem, kako se je izobražal naš skladatelj. V drugi polovici 16. stoletja je namreč v nemški in avstrijski glasbi opazovati čimdalje večji tuj vpliv, zakaj takratni skladatelji so se kaj radi ravnali po »vlaškem« načinu in »vlaških« oblikah. Tako so bili tudi najznamenitejši nemški mojstri proti koncu 16. stoletja v tesni zvezi z italijansko umetnostjo, zlasti z benečansko šolo. Pri dvornih kapelah v Monako vem, Draž-danih, na Dunaji, v Pragi in pri Fuggerji v Augsburgu so bili Italijani X.: Glasbena doba i 6. stoletja in Jakop Gallus. 495 in Nizozemci v odličnih službah. Po Avstrijskem in Nemškem so se širila benečanska dela, mladi umetniki in vešči mojstri pa so iz teh dežela romali v Italijo, in sicer v Benetke, nekateri celo v Rim, da bi se izobražali in poslušali italijanske glasbenike, kakor n. pr. v Benetkah Zarlina, Andreja in Giovannija Gabrijeli j a, kateri niso bili samo skladatelji nego tudi daleč znani in čislani učitelji. Mirno drugih so prišli v Benetke ti-le skladatelji, da bi se učili pri Zarlinu ali jednem obeh Gabrijelijev: ustanovitelj orgljarske šole v Amsterdamu Pieters Sweelinck (leta 1557.), Jakop Meiland (živel od leta 1542. do leta 1577.), Leon Hassler (leta 1584.), Aichinger, Eccard in Kristian Erbach. Tudi Orlando Lassus se je na umetniškem potovanji dolgo časa bavil v Italiji, in največji nemški skladatelj 17. stoletja, Henrik Schiitz, učil se je pri Giovanniji Gabrieliji. Zasleduje to romanje v Italijo in opazuje ona znamenja, katera so skupna Gallusu in benečanski šoli, proglasili so nekateri zgodovinarji Gallusa za učenca beneške šole. Zanimljivo je v tem pogledu, kaj piše (leta 1885.) draždanski glasbeni zgodovinar Emil Naumann: »Med prvimi romarji-umetniki v Benetke bi utegnil biti Gallus. V tem nas ne podpira samo to, da je bil porojen na Kranjskem, torej ne kaj daleč od Benetk, nego še bolj nas podpirajo mnoge njegove cerkvene skladbe, zlasti tri osmeroglasne motete (Cantate Domino, Dominus Jesus, Hodie completi), katere kažejo — prav po načinu Willaertovem, ustanovitelji benečanske šole, in nje zlogu — ločene zbore, ki si odgovarjajo v kratkih odstavkih. Tudi na beneškega mojstra Leone Leonija spominjajo imenovane in druge cerkvene skladbe Gallusove. Verjetno je, da je Gallus, dvajsetleten mladenič, romal v Benetke in se učil pri Andreji Gabrieliji. Izvestne harmoniške trdosti, ki pa časih niso nezanimljive, Gallusa venderle ločijo od istodobnih Benečanov, težečih po popolnem blagoglasji; ali tudi izvestni spomini na nizozemski in predpalestrinski zlog se lahko prištevajo znamenjem, ki ga ločijo od Benečanov«. — Proti temu opozarja g. Mantuani na nekov predgovor v Gallusovih delih, iz katerega je razvidno, da Gallusa nikoli ni bilo v Benetkah. Po naših mislih je bil tudi Gallus zvest sin svojih prednikov, predno se mu je popolnoma razvil samotvorni genij; tal<6 je bilo pri vseh umetnikih, ki so končno zasluli kot resnično veliki mojstri. Glede na raznotera znamenja v njegovih delih, lahko trdimo po vsi pravici, da se je učil iz umotvorov Nizozemcev, Benečanov in Rimcev. Samouk ni bil — saj vsa glasbena zgodovina ne pozna nI jednega primera, da bi se bil kdaj samouk vzpel do tolike dovršenosti. Bivanje v umeteljivih samostanih, morda v Setičini, potem 49^ X.: Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallus. pri cistercijencih v Svetli in premonstratencih v Zabrdovicah je vsekakor izredno spešilo njega glasbeno izobražanje; o tem namreč ni nobene dvojbe, da je bil splošno vzgojen v samostanih in da si je v njih pridobil vsaj nekoliko strokovnega znanja. Iz kratka: bilje duhovit učenec, ki je bistrih očij pregledal sleharno globino umetnosti in se vestno ravnal po umotvorih dotedanjih mojstrov. Prisvojil si je vse umetniške izume teh del, njega geniju pa je bilo dano, da je čistil in ple-menitil umetniške oblike ter ustvarjal resnično nova, velika dela. Da po svojih močeh pojasnimo Gallusovo svojstvenost, njega pomen in stališče v glasbeni zgodovini, treba je splošno v dveh ozirih govoriti o njega delavnosti in poudarjati napredne momente njegovih del. Gallus je najprej cerkven skladatelj, potem m a d r i g a 1 i s t. Njegove skladbe, kolikor jih je doslej znanih, vse so vokalna dela, ustvarjena za to, da jih izvajajo človeški glasovi. Vender pravi Gallus sam, da te vokalne glasove lahko izvajajo tudi orgije ali da jih je moči igrati na instrumentih, toda le takrat, kadar bi ne bilo dovolj pevcev. Kakor v obče vse skladbe njegove dobe, tudi Gallusove skladbe niso pisane v partituri nego v knjigah, obsezajočih posamične glasove; pisanih instrumentalnih glasov pa ni. Skladal je za 2—ioglasov, tudi za 12, 16 in 24. Izmed dvoglasnih skladeb sta zlasti zanimljiva kanona »Eripe me Domine« in »Sed et lingua mea«. Oba sta pisana po strogo kontrapunktiškem načinu nizozemske šole in se odlikujeta po umetni, semtertja najživahnejši ritmiki. V strogem kanoniškem nastopanji in prevladujoči diatoniki nahajaš pri obeh res nekatere tr-dosti, ki pa niso nezanimljive. V obče se vidi iz zloga Gallusovih cerkvenih skladeb, da je vplivalo nanj proučevanje rimskih in bene-čanskih del. Preprosti, vzneseni čveteroglasni stavki, polni pristno cerkvenega duha, primerjajo se prav lahko vzorno-cerkvenemu zlogu Pale-strinijevemu. Svečano-skrivnostno, zajedno milo in prezorno plove ta glasba kakor zveneč dar v jasne višine. Mirno, in kadar tekst ne terja bolj dramatiškega toka, brez sleharne strasti, razvija se glasba eteriški v neskaljeni čistoti. Glasovi se stapljajo prirodno in zmerno gibaje ter se pogostoma križajo v umetnostne oblike; cesto pa se družijo v najjednostavnejši tonovski skladnji v čiste akordne vrste. Izmed mnogih vzgledov takšnega genljivo-svetega izražanja navajamo samo skladbi »O salutaris hostia« in »Ecce quomodo moritur«; takisto so v mašah raztresene jednostavne skladnje take vrste. Cerkveni Gallusov zlog nikakor ni vselej tako preprosto-vzvišen, nego kontrapunktiško umetnost nahajaš pri njem v vseh stopinjah, : X.: Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallus. 497 kakor namreč zahteva tekst: od preprosto nastopajočih akordov do skrajnih zapletkov kanoniške skladnje. Največjim težkočam tonovske skladnje vlada Gallus navidezno brez truda in vselej tako, da njega izražanje nikoli ne pozablja ozirov, katere je dolžan stvari, cerkvi in samemu sebi; mimo tega nikdar ne dopušča, da bi tehnika vladala glasbeni misli. Gallus je mojsterski cerkven melodist; diči ga plemenita ritmiška točnost; varčno uporablja melizme in določno toniški prevaja harmonijo. Cerkvene skladbe njegove se odlikujejo po čistem značaji, vztrajni toniški modulaciji, ki ne prestopa svojih mej tudi ne takrat, kadar rabi zmerno kromatiko, po pristni kontrapunktiški umetnosti in po ravnotežji glasovnega prevajanja, katero ohranja navzlic temu, da se glasovi pogostoma križajo. Kakor vidimo v mašah in nekaterih drugih skladbah, pisanih v omenjenem zlogu, vladal je Gallus duhu rimske šole in tudi tehniki kontrapunktiške umetnosti pri Nizozemcih; v svojem mnogoglasji in v svoji mnogozbornosti pa kaže, da je vplivala nanj tudi benečanska šola. Benečani, pričenši z Willaertom, pisali so svoje skladbe pogostoma za več zborov. Pevske zbore so radi razpostavljali po raznih galerijah cerkvenega kora v cerkvi Sv. Marka v Benetkah, in prav zato je bil učinek takega odpevanja dokaj večji. V tem, da je razširil to bistveno znamenje benečanske šole in mu v lil boljšega, plemenitejšega duha, v tem tiči tudi napredni pomen na šega mojstra. Obogatil je polifonski skladbeni način z raznovrstnejšo mnogozbornostjo; iz večine sta dva, pogostoma pa so tudi trije, časih cel6 štirje zbori, kateri si odgovarjajo sedaj v jedinstvenem, sedaj v kontrastujočem pevanji ter se vzajemno spopolnjujejo. Gallus torej vse glasove razvrščuje v zborne skupine, katere umeje razdražene izpreva-jati po individuvalnem razvijanji in kontrastujočih zvokovnih barvah, da jih spaja na konci v veličastni harmoniški polnosti, časih pa tudi takrat, kadar hoče vzvišati svoje izražanje. Semkaj pripadajo njega skladbe za 8, 9, 10, 12—16 in 24 glasov, v katerih doseza kontrastujoče glasovne učinke s tem, da postavlja nasproti ženske in moške glasove ali pa mešane zbore višje in nižje leže. Prekrasne razpostave prve vrste, pri katerih s pridom nastopajo deški glasovi namesto ženskih glasov, nahajamo n. pr. v sedmeroglasni skladbi «Gaudeamus omnes fideles« in v deveteroglasni »Cantate Domino«. Zborov višje in nižje leže omenjamo sam6 v dvanajsteroglasni skladbi »Alleluja! Cantate« in v štiriindvajseteroglasnem, čveterozbornem psalmu. Ta zbora sta zlasti genljiva zaradi velikanskega skupnega učinka in sta tako veličastna, da je treba kaj podobnega iskati v svetovni glasbeni književnosti. 49$ X.: Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallus. V 15. in 16. stoletji sta se pojavili dve cerkveno-dramatiški glasbeni obliki, ki sta pozneje dobili veliko važnost: pasija kot glasbena oblika in oratorij v svojih početkih. Obema je bil takrat dra-matiški značaj pač še močno podrejen. Pasija, kakeršna je bila obična v katoliški cerkvi na Veliki teden pri službi božji kot del liturgije, ta se je jedino le pela. Zložena je bila od povestij evangelistov in govorov delujočih oseb. V prvih je vladal ponajveč koralni ton, v drugih pa mnogoglasna zborna skladnja. Tudi Jakop Gallus je bil jeden prvih glasbenikov, ki so zložili p asi j o kot novo glasbeno obliko. Zato pa si je pridobil veliko zaslugo, to namreč, daje pospeševal nekovo vrsto glasbeno-dramatiš k ega zloga in razvijal novo glasbeno obliko. Pred njim je bilo zloženo sam6 jedno znamenito delo takšne vrste, najstarejše, kar se nam jih je ohranilo, to je namreč latinska pasija (natisnjena leta 1538.), katero je zložil Nizozemec Jak o p Ob-recht (porojen v Utrechtu okolo leta 1430.). Tri druge pasije so zložili Galliculus leta 1538., Resinarius leta 1544. in Daser leta 1578., toda nobena ni kaj znamenita, kakor sploh ne ti trije skladatelji. Spanec Ludovico daVittoria (porojen okolo leta 1540.), sloveč skladatelj rimske šole, zložil je sam6 »turbae« ali ljudske zbore k dvema pasijama po evangelistih Matevži in Janezu. Gallus pa je spisal veliko pasijo po štirih evangelijih, uglasbeno po načinn motet (leta 1587.). Jeden zbor izvajajo ženski, drugega moški glasovi; moški zbor poje govore Jezusove, ženski pa Pilatove, Judeževe in velikega duhovnika; v pripovedovanji se vrstita oba zbora, ljudstvo, sinedrij i. t. d. pa predstavljata oba skupno. Ker se zbora, predstavljujoča različne osebe, izmenjavata, zato je delo nekamo dramatiške oblike. Nobena delujočih oseb ne recitira posamič v koralnem tonu, nego vsem je prisojena mnogoglasnost, kakor da ni hotel Gallus izraziti realne osebnosti nego zgolj večno besedo v nje splošni veljavi. Ta mnogozbornost delujočih oseb, kakeršno vidimo v precejšnjem obsegu tudi v posvetno - dramatiških delih one dobe, udomačila se je po Gallusu za delj časa v katoliških pasijskih glasbah in je bila kar tipiška. Nahajamo jo še v »Vstajenji« Henrika Schiitza (leta 1623.) in nekoliko na besede evangelistove celo v »Sedmih besedah« istega skladatelja (okolo leta 1645.). — V drugem oziru je treba oceniti Gallusa kot madrigalista, to je skladatelja posvetnih pesmij, madrigalov. Besede »madrigal« ni moči ustanoviti, zakaj tolmačili so jo že marsikako, toda ne kaj uspešno. Madrigale so zlagali že pred 16. sto- X.: Glasbena doba i6. stoletja in Jakop Gallus. 499 letjem, to je dokazano, tiskali pa so jih v glasbenih delih od leta 1530. Od takrat se je povzdignil madrigal do umetnostne oblike splošnega pomena. Soroden je bil prej gojeni italijanski frotoli, vender jo je presezal po umetnostnem skladbenem načinu in plemenitem bistvu. Tudi madrigal je italijanskega izvira in je najprej posebna vrsta umetne poezije, kratka ljubavna pesemca plemenitega izraza, elegantne oblike, časih tudi šaljive vsebine. Izmed glasbenikov 16. stoletja , ki so zlagali madrigale, naj bodo tukaj navedeni Nizozemci: "VVillaert, de Rore, Arcadelt, Verdelot, Lassus, Italijani: Cost. Fes t a, Palestrina, Ane r i o, Or. Ve ceh i, v tej stroki sloveči Luca Marenzio in knez d i Ven os a. Madrigal je bil znan po vsi Italiji, razširil se je pa tudi po drugih deželah, ne toliko po Nemškem in Francoskem kakor po Angleškem, kjer so ga sosebno gojili D o w 1 a n d, M o r 1 e y in Bennet. Cvetel je od srede 16. stoletja do srede 17. stoletja. Takrat je bilo uglasbeno in tiskano na tisoče takih del, s katerimi so se zabavljale boljše družine; madrigali so bili vladujoča komorna glasba one dobe. Kar se dostaje Gallusovih madrigalov, znanih je doslej 98; pisani so za štiri, pet, šest in osem glasov. V teh pesmih nahajamo prav tako kakor v mnogih stavkih njegovih maš vrhunec polifon-ske, figurirane skladnje in umetnostne kontrapunk-tike. V madrigalih se pojavlja vsa živahna tvorna sila in sijajni ko-lorit Gallusov; resnost in dostojanstvenost se družita z dovtipnostjo in humorjem. Tudi v teh posvetnih skladbah ljubi mnogoglasje, in glasovi, razvrščeni po raznoterih barvah, radi si odgovarjajo v kratkih odstavkih prav tako kakor ločeni zbori. Tako doseza Gallus v lepih zvokovnih učinkih sedaj z ženskimi sedaj z moškimi glasovi glasbeno slikanje in različno karakteriziranje. Opozarjamo samo na izborno označeno mladostno ugibičnost in starostno zložnost, kakeršno kaže odpevanje v osmeroglasnem madrigalu »Diversos diversa iuvant«. Gallusovi madrigali so vzori svoje vrste; iz njih govori zajedno veličina in preprostost njega čustvovanja. Navdušenost v madrigalu »Mu-sica noster amor«, šaljivost v madrigalu »Nescio, quid sit amor«, humor v madrigalu »Gallus amat gallinam«, to so značilna znamenja teh madrigalov; drugim madrigalom, n. pr. pesmi «Noli laudari« ali »Multum deliro si cuique placere requiro« pa so podlaga preprosti izreki i. t. d. Poslednji madrigal je pravo mojstersko delo stare kontra-punktiške umetnosti. Ako hočemo na kratko zbrati značilna znamenja in napredni pomen Gallusove glasbe, treba je poudarjati to-le : Harmo- 500 X.: Glasbena doba 16. stoletja in Jakop Gallus. niško bistvo se kaže iz kontrapunktike popolnoma jasno; harmonija je ponajveč polnoglasna-; da začetni akordi nimajo terce, to je sploh karakteristikon tedanjega časa; na konci ljubi Gallus kakor drugi skladatelji veliko terco kot čisto konsonanco; tuje se nam glase dandanes pogosti postopki za jedno stopinjo gori ali doli v basu; prevladujoča je diatonika cerkvenih tonovskih načinov, toda zmerna kromatika, utemeljena v notranjem bistvu tonovske sisteme, polagoma prestopa meje starih tonovskih načinov, in prav zaradi nje pridobivata glasovno izprevajanje in harmonija ugibičnost in barvo; skladnja, izobražena v umetnostni kontrapunktiki, čistejša je in zaradi živahnejše ritmike razno-vrstnejša; melodija gorenjega glasu se krepko pojavlja, podobnejša je pesmi in prija ušesom; polifonija ji je podrejena, bas dobiva mar-kantno nastopanje, srednji glasovi pa gibnost in živahno ritmiko; tekst je soglasno z besednim in govornim poudarkom izražen čvrsteje; skladba se odlikuje po globoki vsebini, mimo tega dobro čutimo, kako se je Gallus zavedal vsega, kar je hotel izraziti; risanje različnih značajev (nekakšno glasbeno slikanje) posrečilo se mu je mojsterski, in njegov madrigal si je pridobil večjega pomena, ker je nastopal kot posvetna zborna oblika proti moteti, pospešuje novodobno glasbo. Omeniti je tudi še, da so se za Gallusa trudili nekateri glasbeniki, kakcS bi jednostavneje uporabljali zapleteno in težavno menzu-ralno teorijo. Iztrebili so vse tedanje taktovne znake in taktovne načine (bilo jih je nad 80!) in uvedli samo dva takta, namreč dvostroki in tristroki takt. Mnogi raziskovalci trdijo, da se je sosebno Lassus udeleževal te napredne meri; kolika neposredna zasluga gre v tej stvari Gallusu, to pač še ustanove poznejša raziskovanja. Ali to lahko trdimo, da je bil Gallus odličen delavec v tej stroki in da je zato izredno spešil razvoj vse poznejše glasbe. Glede na vse to, kar smo navedli v tem spisu, rečemo torej : Gallus je pospeševal harmonijo v zmislu nje poznejšega razvoja, pospeševal melodijo v pesemskem načinu, pospeševal nove glasbene oblike, ker je zlagal glasbeno-dramatiški (glej njega pasijo), mojsterski je risal značaje z vokalnimi pomočki, bil končno jeden največjih kontrapunkti st o v 16. stoletja in reformator menzuralne glasbe. Zaradi vseh teh velikih glasbeno-zgodovinskih zaslug imenujemo rojaka našega po vsi pravici mojstra stare glasbene umetnosti, čegar svetovna slava v glasbeni zgodovini je ustanovljena za vse poznejše čase!